> Tema je relevantna in primerna za raziskovanje v okviru doktorskega projekta.
> Uporaba pojma realne subsumpcije na arhitekturno delo je izvirno in ima potencial obogatiti razumevanje dela v kapitalizmu, kjer se študije večinoma osredotočajo na industrijsko delo kot paradigmatski primer, kot tudi prispevati k demistifikaciji kreativnih in intelektualnih poklicev, ki prepogosto niso analizirani kot delo.
>
> Za uspešno izvedbo predlagam
>
> 1. Bolj jasen fokus doktorske naloge
>
> Dispozicija je trenutno zastavljena zelo široko tako po časovno-prostorskem obsegu kot tematsko.
> Tematsko pokriva tako vprašanja, ki sodijo na področje sociologije dela (pogoji dela arhitektov, konec koncev osrednjost koncepta realne subsumpcije nakazuje tak fokus), družbeno vlogo arhitekture kot tudi vsebino arhitekturnih projektov.
> Predlagam bolj ozek fokus na enega izmed teh vidikov.
> Predlagam tudi, da se kandidat osredotoči prostorsko in časovno in podrobneje obravnava ključne prelomne trenutke.
> Morda bi bile študije izbranih primerov lahko primeren način za zamejitev naloge.
>
> 2. Pojem realne subsumpcije
>
> Pojem je Marx uporabil za opis zgodovinskega procesa primarne akumulacije kapitala, torej predzgodovine kapitalizma.
> Posledično ta pojem pri Marxu ni povsem razvit in ni jasno, ali in kako ga lahko uporabimo za razlago pojavov v razvitem kapitalizmu.
> Uporaba pojma zato potrebuje dodatno utemeljitev in teoretsko delo, tudi s pomočjo relevantne literature.
>
> 3. Vloga tehnologije
>
> Dispozicija se na več mestih lahko bere kot da zastopa samostojno vzročno vlogo tehnologije (=tehnološki determinizem).
> Predlagam, da kandidat bolj eksplicitno utemelji vlogo tehnologije v procesih, ki jih raziskuje.
> Predlagam, da za začetek prebere dela marksističnega teoretika tehnologije Davida Nobla (predvsem knjigi Forces of production in America by Design).
>
> 4. Hipoteze
>
> Menim, da sama oblika hipoteze za doktorsko nalogo ni najprimernejša, saj vnaprej preveč omejuje pozornost kandidata.
> Predlagam, da kandidat namesto tega namen naloge skrči v obliko raziskovalnih vprašanj.
>
> 5. Dodatni teoretski pristopi
>
> Predvsem za obravnavo vidikov sociologije dela, bi kandidatu koristila literatura pristopa analize delovnega procesa (Labour process theory), ki z marksističnega vidika analizira kapitalistični delovni proces.
> Utemeljitveno delo pristopa je Labor and Monopoly Capital Harrya Bravermana, predvsem pa priporočam dela Michaela Burawoya, predvsem Manufacturing Consent in Politics of Production.
> Obstaja pa tudi serija knjig, povezanih z mednarodno konferenco pristopa analize delovnega procesa: https://www.ilpc.org.uk/Book-Series.
> Relevantna pa je tudi knjiga The Global Auction Phillipa Browna, Hugha Lauderja in Davida Ashtona, predvsem njihov pojem digitalnega taylorizma.
## PŠ
> - Tema je za arhitekturno teorijo relevantna.
> Za bolj jasno artikulacijo problema in njegovo časovno opredelitev pa svetujem uvodno širšo analizo sprememb, ki privedejo do "obdobja realne subsumpcije arhitekture", ki ga kandidat detektira.
> - Namesto hipoteze, ki bi bila lahko za raziskavo preveč omejujoča zato v dispoziciji predlagam zastavitev več raziskovalnih vprašanj, ki naslavljajo za obravnavano temo pomembne vsebinske in druge "obrate" v arhitekturi v določenih obdobjih v povezavi z razvojem tehnologije.
> Pomembna referenca so dela Maria Carpa, npr. *Architecture in the Age of Printing*, *The Alphabet and the Algorithm*, *The Digital Turn in Architecture* idr.
> Na to se (verjetno) nanaša tudi detektiranje "obrata" od formalne k realni subsumpciji arhitekture.
> - Pri urejanju dispozicije svetujem bolj odprto/diskurzivno podajanje nekaterih trditev, ki jih ni možno povsem enoznačno zagovarjati: npr. "A kritična obravnava novega stanja arhitekturi po večini ostaja omejena na klasična pojmovanja odnosa med arhitekti kot intelektualci in družbo."
> - Pri opisu metod predlagam navedbo in opredelitev načinov iskanja odgovorov na raziskovalna vprašanja: navedba teoretskih virov in (uvodnega predlaganega) nabora študij primerov arhitekturnih del.
> Smiselno bi bilo opredeliti tudi, kako bodo arhitekturni projekti prikazani ali analizirani.
> S slednjim bo disertacija dobila primeren arhitekturni okvir.
> - Za obvladljivost raziskave svetujem zamejitev obsega, ki je lahko definiran časovno, vsebinsko itd.
> Ali bo v disertaciji vključena obravnava najsodobnejših dogajanj v arhitekturi v povezavi z dostopnimi orodji umetne inteligence?
> - Opredeliti in opisati prispevek disertacije k znanosti.
Naslov naj jedrnato izrazi bistveno vsebino naloge, natančno, jasno (lokacijsko, časovno ...) naj opredeli objekt raziskave ter morebitne metode in tehnike raziskave.
Vsebuje naj ključne in bistvene besede obravnavane tematike (do 140 znakov, brez kratic).
- Realna subsumpcija arhitekturnega dela
- Arhitekturno delo in kapitalistični razvoj
- Arhitekturno delo in kapitalistični razvoj med ideologijo in tehnologijo
-->
---
title: "Arhitekturno delo in kapitalistični razvoj"
Predstavitev vključuje oceno dosedanjih raziskav na področju (podpodročju), ki se navezujejo na objekt raziskave.
Predstaviti in pojasniti bistvo problema, ki ga raziskava obravnava, njegovo aktualnost in relevantnost.
Kaj je o problemu znanega in kaj ne, oziroma, kaj je še odprto.
Oris problemskega ozadja in teme naj vsebuje ustrezne reference s področja obravnavane tematike, ki dokazujejo kandidatovo poglobljeno seznanjenost s področjem raziskave.
Utemeljitev teme naj vsebuje kritično utemeljitev, da do trenutka prijave načrta raziskave niti doma niti v svetu ni na koncipiran način celovito raziskana in strokovni javnosti prezentirana predložena tema (originalnost raziskave).
- Očitna, morda banalna, opazka o trenutnem stanju znotraj arhitekturne kulture, ki uvede v splošno temo odnosa med tehnološkim razvojem in arhitekturo.
- Položaj arhitekturnega dela je v zadnjem desetletju zaradi sodobnih procesov informacijsko podprte prestrukturacije področja zidave ena osrednjih tem znotraj arhitekturne kulture, saj uvajanje novih tehnologij v projektantske in proizvodne procese -- parametrizacija in digitalna fabrikacija -- odločilno spreminja tehnično podlago arhitekturne prakse in s tem potencialno spreminja arhitektkine ali arhitektove obstoječe naloge ter vloge.
- Predstavitev tehnološkega razvoja in njegovega družbenega konteksta ter posledic kot ozadje sami ustanovnovitvi arhitekture v renesansi in problematike, ki spremlja modernistično arhitekturo.
- Ker ima arhitektura opravka z objekti, ki so hkrati tudi tehnični objekti, imajo tehnične invencije in tehnološki razvoj pomembno mesto znotraj arhitekturne zgodovine in teorije.
Informacijsko podprta prestrukturacija področja zidave, digitalizacija prostorskega načrtovanja ter snovanja in izdelovanja arhitekture, je temeljito spremenila vsakodnevne prakse arhitektov in njihov odnos do proizvodnih procesov in tako tudi vplivala na vprašanja in teme, ki jih obravnava arhitekturna teorija.
[@lloyd2016industries, 2-3]
Rutinizacija dela in poudarek na nadzorni vlogi tehničnih poklicev, ki ju uvajanje informacijskih tehnologij v delovne procese običajno predstavlja, sta na primer vzbudila pozornost do vprašanj statusa arhitekturnega dela kot intelektualnega dela ter odnosa arhitekturnega dela do ostalih delavcev na področju zidave.
Ob tem je širši pomen sodobnega tehnološkega razvoja spodbudil tudi ponovne preglede zgodovinskega odnosa med arhitekturo in tehnologijo oziroma tehnološko podlago vzpostavitve novoveške arhitekture.
Aktualno razpravo produktivno informirajo prispevki italijanskega arhitekturnega zgodovinarja in teoretika Manfreda Tafurija iz 60. in 70. let 20. stoletja, kjer tehnični predlogi in njihova družbena vsebina predstavljajo pomembno ozadje sami ustanovitvi arhitekture kot intelektualne prakse v renesansi in osrednjo problematiko, ki spremlja modernistično arhitekturo.
Tako Brunelleschijevo tehnološko novo rešitev zasnove in izvedbe kupole florentinske katedrale Tafuri označi za revolucijo v proizvodnih odnosih.
S projektom kupole, ki je omogočal, da je ta na vsaki stopnji izvedbe samonosilna in samouravnalna, je renesančni arhitekt racionaliziral tehniko in načine gradbene proizvodnje, prekinil kontinuiteto organizacije tradicionalnega gradbišča in "naglo postavil v ospredje temo moderne družbene delitve dela".
[@tafuri1972larchitettura, 17-19]
Pri tej zgodovinski aferi nam ni ključna zgolj osnovna ugotovitev, da se arhitekt z uveljavljanjem lastne avtonomije postavlja na čelo vladajočih razredov ali da je začetek poklicne poti arhitekta politično sponzoriran.
Tehnološka podlaga na kateri se arhitektura uveljavlja kot avtonomna intelektualna praksa ima objektiven značaj, ki se potrjuje tudi v konfliktu z lastnimi izhodišči in učinkuje neodvisno od strokovnih, umetniških ali političnih interesov arhitekta oziroma z njimi sovpada le slučajno.
Za Tafurija arhitekti *quattrocenta* nakazujejo na dinamiko, ki se bo z industrijsko revolucijo šele popolnoma razvila, in predstavljajo model zgodovinskim avantgardam in arhitekturnim modernističnim gibanjem 20. stoletja.
[gl. @tafuri1969peruna]
Ti z razdelavo lastnih programov, ki se kritično a produktivno nanašajo na politične in gospodarske programe naprednih institucij industrializiranega kapitalizma, končno napovedujejo odpravo ideološke funkcije arhitekture in njeno integracijo v kapitalizem.
V primeru arhitekturnih poskusov nemške klasične socialdemokracije, ki ga poda, podobe in metode industrijskega dela, ki so podlaga projektu modernistične arhitekture, končno zajemajo tudi arhitekturo samo: odpravijo arhitekturni objekt kot "izjemo" v razmerju do mesta ter arhitekturo kot posebno prakso na področju zidave.
[@tafuri1969peruna, 57-58]
Zaradi omejujočih zaključkov glede usod zgodovinskih avantgard in polemike, ki je usmerjena v neoavantgarde in povojnih humanističnih arhitekturnih tendenc, sicer priznane prispevke tafurijanske kritike arhitekturne ideologije znotraj arhitekturne kulture spremljajo zadržki glede njihovega kulturnega pesimizma ter zgodovinskega ali ekonomskega determinizma.
Toda motivi takšne historizacije modernistične arhitekture so v zgodovinarju sodobnih razvojih arhitekturne prakse, ki se, menimo, ponavljajo v današnjem kontekstu digitalizacije načrtovanja, snovanja in izdelovanja arhitekture.
Ti motivi so izraženi v Tafurijevem članku *Lavoro intellettuale e sviluppo capitalistico*, katerega vsebina je zaradi svojih posebnosti v manjši meri vključena v kasnejše izdaje njegovih del in posledično ni povsem izčrpana.
[@tafuri1970lavoro]
Članek se nanaša na takrat najsodobnejše politične in tehnološke predloge izobraževanja in zaposlovanja intelektualcev v gospodarstvu ter formalizacije programskih jezikov za namene dinamičnega upravljanja in načrtovanja.
Menimo, da Tafuri svojem prispevku zazna bistveno disruptivno vlogo, ki jo informacijska tehnologija šele bo imela pri prekvalifikaciji intelektualnega dela.
Njegovo hipotezo, da programski jeziki in avtomatski sistemi nadzora ter vrednotenja naznanjajo realno avtonomijo kapitala, ker odpravljajo ideološke funkcije intelektualcev, lahko razberemo tudi v sodobnih marksovskih interpretacijah kapitala in kapitalizma.
[gl. @krasovec2021tujost]
Potencialno pa produktivno dopolnjujejo tudi aktualne razprave o delu in tehnologiji znotraj arhitekturne teorije.
Kritika arhitekturne ideologije intelektualne forme arhitekturne prakse umesti v družbeno dinamiko tako, da jih poveže z motivacijami in interesi njihovih producentov.
Kritično obravnava njihov videz, da obstajajo sami po sebi, in njihovo avtonomijo ter pogoje pod katerimi sploh postanejo avtonomni misli skupaj z družbenozgodovinskim razvojem znotraj katerega nastajajo in opravljajo svojo funkcijo, to je kot posledico delitve dela.
Pa vendar izvora arhitekturnih ideologij ne prepozna enostavno v producentih samih, kot posledico njihovega konsenza, ampak v praksah in navadah, ki nimajo idejne podlage, med drugim na ravni tehnologije kot objektivnega momenta kapitala.
[funkcijo kritike ideologije izpeljujemo iz @adorno2022contribution; gl. tudi @adorno2016uvod, 152-153; in glede specifično tafurijanske kritike ideologije @jameson1994seeds, 40-41]
Pojem arhitekture tako razvija skozi različne vloge, ki jih arhitekturna praksa zavzema znotraj kapitalističnega razvoja.
Enkrat na strani, ko vodi industrializacijo gradbenega sektorja, drugič, ko je sama predmet industrializacije.
> Teoretična tradicija, ki pogojuje sodobne politično-ekonomske teorije o intelektualnem delu in vse tisto, kar je na tej osnovi nastalo kot kritika politične ekonomije, izhaja iz Marxovih določitev razlikovanja med produktivnim in neproduktivnim delom (tema je najširše obdelana v nedokončanem rokopisu, ki se običajno naslavlja kot Teorije o presežni vrednosti (besedilo je dostopno na spletu, tudi v angleškem jeziku).
> Na tem ozadju je nastala debela študija Dave Beecha Art and Value: Art's Economic Exceptionalism in Classical, Neoclassical and Marxist Economics (2015).
> Po tej liniji bi kazalo k Primožu Kraševcu dodati še knjigo Rade Pantića Umetnost skozi teorijo: Historičnomaterialistične analize (2019).
> Vse to priporočam zato, ker menim, da je subsumpcija intelektualnega dela v produktivno delo (delo za kapital oz. pod poveljstvom kapitala) v jedru problematike disertacije.
Za Krašovca je prehod kapitala od nadomeščanja motoričnih in mehaničnih človeških funkcij do nadomeščanja intelektualnih funkcij ključen.
Dokler stroji nadomeščajo zgolj silo, trend tega nadomeščanja nadzira človek, četudi posledic tega nima popolnoma pod nadzorom.
Ko pa se človeka lahko nadomesti tudi s tako imenovanimi mislečimi stroji -- sistemi, ki lahko sami načrtujejo in prilagajajo svojo dejavnost -- konkurenčno določen razvoj razvoj kapitala postane popolnoma *ambivalenten* do človeka.
> The technical aspects of the N/C as a package of software and hardware allows no other interpretation than the fact that its development was determined by the social imperative of reducing the dependence of production upon direct living labour; to remove the need for direct decision-making within the production process; to speed up the change of particular jobs being performed; to enable reductions in the interruption of the overall operation; and to allow a more efficient and continuous use of expensive technologies.
> All of which have a *direct* impact on productivity, and therefore on profits and the accumulation of capital.
>
> Thus by taking into account the fusion of the technical and the social aspects of the numerical-control system, it then becomes possible to view its development as having been determined by the requirements of capital production and not that of "general production" or "technical efficiency" in the abstract.
> It was a technology that in its technical aspects and functioning respected the needs of capital at a particular historical phase of its development.
> Its technical features, moreover, made this technology an objective moment of capital; in its application and as it functioned *it was capital*.
> And this was neither by chance nor by accident, but a purposely designed characteristic; a characteristic which is best exemplified by the concept of "feedback" as a fundamental feature of the advance of control systems, and, as we shall see, of automation.
> If the elements of manual labour could be broken down to a certain number of basic physical motions, then, in principle at any rate, a similar breakdown of elements of mental labour can also be achieved.
> When "codified", these can be Incorporated into computers and other microelectronic devices.
> It is this form of subdivision, classification and codification of the elements of mental labour that helps to accelerate the process of automation of conception.
>
> At present the process Is in its infancy, and the hardware and software components of this process appear as "tools" and "aids" to the conception workers rather than as their dispossessors.
> But the technology of, for Instance, computer-aided design (CAD) -- developed on the basis of minicomputers, digitizing boards and visual display units -- contains, in embryoniC form, the very elements which can lead to a greater objectiflcatlon of the process of conception.
Za obe, četudi tendenciozni, analizi menimo, da zaznata bistveno disruptivno vlogo, ki jo, na eni strani izum, na drugi množična uporaba, informacijske tehnologije imajo pri dekvalifikaciji ali rekvalifikaciji intelektualnega dela.
Obdobje od 70. let 20. stoletja do začetka 21. stoletja znotraj arhitekture in širše zaznamuje več pragmatičnih in optimističnih obratov, ki na praktični ravni niso terjali posebne analize tehnologije v razmerju do intelektualnega delovnega procesa.
Nove funkcije intelektualnega dela v luči novoizumljenih trgov (kar je bila tudi funkcija tako imenovanega neoliberalnega obrata, ki sovpada s tem obdobjem) urbane regeneracije, zvezdniške arhitekture, računalniško podprtih formalnih eksperimentov in celo ekoloških znanosti so nakazovali na nova polja priložnosti, kjer arhitektura lahko spet opredeli *lastne* programe delovanja do teh trgov.
Toda prav tako je to obdobje temeljnih tehničnih sprememb arhitekturnega dela in formalizacije številnih aspektov projektiranja v programske jezike.
Z navezavo na ti dve analizi je možno obdobje pomodernistične arhitekture -- to je arhitekture postmodernizma in dalje -- utemeljiti v terminih racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije, kar omogoča tudi reinterpretacijo najbolj vidnih -- stilskih, estetskih, diskurzivnih -- značilnosti obdobja.
Kritika v terminih ideologije in gospostva so neustrezne.
Ravno v posploševanju trendov, ki jih arh. kultura dobro zaznava, so antropocentrični odzivi neustrezni saj ne zajamejo vse širine.
Kar nam preostane je raziskovanje logike sistema, ki se, ko govorimo o izgubi ideoloških funkcij intelektualcev (arhitektov-intelektualcev) uveljavlja skozi realno subsumpcijo intelektualnih funkcij v misleče stroje.
> Instead of theorising art's relationship to capitalism through the concepts of commodification, culture industry, spectacle and real subsumption, all of which have a superficial ring of truth, the key to understanding art's relationship to capitalism must be derived from questioning whether art has gone through the transition from feudalism to capitalism.
> [T]he question of whether art conforms to the capitalist mode of production cannot be determined simply by observing certain capitalistic elements at work in the production of circulation of art but depends entirely on whether art embodies the social relations in which the capitalist subjugates production through the ownership of the means of production and the payment of wages to purchase labour power.
> Capital has placed the whole functional apparatus of bourgeois ideology in to the hands of the officially recognised workers' movement.
> Capital no longer manages its own ideology but has the workers' movement manage it in its stead.
> This "workers' movement" thus functions as an ideological mediation internal to capital; through the historical exercises of this function, the entire mystified world of appearances that contradict reality is attached to the working class.
"What was the thinking and motivation of people who between 1960 and the late 1970s created the concepts and practical techniques that underlie today's cultural software?" [@manovich2013software, 43]
V obdobju od konca 60. let 20. stoletja do danes -- po Levu Manovichu
gre za obdobje "softwareizacije" kulture -- lahko sledimo številnim
razvojem znotraj arhitekturne kulture, ki tematizirajo nove tehnologije
ali njihov vpliv na položaj arhitekturnega dela.
V obdobju od konca 60. let 20. stoletja do danes -- po Levu Manovichu obdobje "softwareizacije" kulture [@manovich2013software, 5] -- lahko sledimo številnim razvojem znotraj arhitekturne kulture, ki tematizirajo nove tehnologije ali njihov vpliv na položaj arhitekturnega dela.
Pri tem se postmodernizem in tako imenovani "digitalni obrat" v arhitekturi večkrat razume kot preseganje modernizma.
[@carpo2013thedigital, 10]
Tako na primer grafični oblikovalec Dakota Brown teoretizira o
računalniško podprtem eklekticizmu "postmodernega" in
"dekonstruktivističnega" obrata kot ne zgolj kritiki modernizma, temveč
hkrati poskus razumevanja in prilastitve transformacij kreativnega dela,
kot novega terena svobode, ki jih spodbuja digitalizacija kreativnih
industrij [@brown2022out]. Brown sicer obravnava spremembe na področju
grafičnega oblikovanja, a zanimivo je, da te spremembe kontekstualizira
znotraj arhitekturne zgodovine modernizma in institucij modernistične
arhitekture. S tem pomemben del tendenc tako imenovanih kreativinh
poklicev, ki sebe razumejo kot *preseganje* modernizma, kontekstualizira
kot *nadaljevanje* modernizma.
Prav tako se digitalni obrat v arhitekturi pojmuje kot antiteza
industrijskim metodam, ki so podlaga modernističnim sredstvom
projektiranja:
> v splošnem smislu se digitalni obrat v arhitekturi lahko razume kot
> zapoznelo potrditev nekaterih načel same postmoderne arhitekture:
> proti modernistični standardizaciji so postmodernisti zagovarjali
> diferenciacijo, variacijo in izbiro; skoraj eno generacijo kasneje so
> digitalne tehnologije zagotovile najprimernejša tehnična sredstva za
> dosego tega cilja [@carpo2013thedigital, 10].
A ravno globoka standardizacija in racionalizacija je tista, ki
zagotavlja pogoje za industrijsko izdelavo navidezno neskončno
variabilnih prefabrikatov. Oziroma kot poglabljanje standardizacije
zazna Rem Koolhaas:
> Ravno v trenutku, ko sta pravilnost in ponavljanje opuščena kot
> represivna, so gradbeni materiali postali vse bolj modularni, enotni
> in standardizirani, kot da je snov že vnaprej digitalna (naslednja
> stopnja abstrakcije). Modul postaja vse manjši in manjši, dokler ne
> postane mozaik. Z velikimi težavami -- prepiri, pogajanja, sabotaža --
> se iz enakih elementov konstruirata nepravilnost in edinstvenost
> [@koolhaas2010junkspace, 140].
Tako kot modernistično navdušenje nad "civilisation machiniste" dokaj
zanesljivo spremljajo tudi razočarane kritike posledic industrializacije
gradbenega sektorja -- sem lahko prištevamo številne pomembne zaznamke
arhitekturnega modernizma, od gibanja *Arts and Crafts*, nemškega
ekspresionizma, Adolfa Loosa, do samokritičnih ugotovitev o zaostalosti
in nepripravljenosti arhitektov Martina Wagnerja --, tako tudi sodobne
pragmatične in optimistične ocene digitalizacije arhitekturne industrije
[gl. na primer @deamer2010detail] spremljajo tehnoskeptične pozicije, ki
prek regionalizmov in tradicionalizmov tako ali drugače zagovarjajo
obnovo obrtniške razsežnosti arhitekturnega izdelovanja [gl. na primer
@frampton2010intention; @ferro2016dessin]. V zadnjem desetletju pa lahko
znotraj arhitekturne kulture sledimo tudi "obratu k delu", posebni
pozornosti na pogoje arhitekturnega dela v luči novih tehnologij in
financializacije področja zidave [gl. na primer @lloyd2016industries;
Znanstveno utemeljiti in opredeliti namen in cilje raziskovanja.
Glavni cilj raziskave je lahko razčlenjen v več podciljev.
-->
<!--
> A fourth aim of this volume, then, is to bring issues from "professional practice", "project management", or the "merely technical" realms, where debates are usually more to do with pragmatics and efficiency, into the architectural humanities -- to history and theory, and to design -- for the possibility of a more critical engagement.
> For example, digital design and fabrication has profoundly altered the day-to-day practices of architects and their relationship to production processes, and at the same time, informed architectural theory.
> Following Jon McKenzie's argument with respect to performance studies, we would also ask to what extent the embracing of "performativity" in architectural discourse is in fact informed by the very conditions of production that the use of the concept seeks to undermine.
> To what extent is the re-conception of the design of objects in terms of actors (human and non-human), goals and relations, no less informed by the new performance paradigm in corporate and contractual organisation, materials specification and regulation?
> The theoretical tools -- the basic concepts, categories and procedures of knowledge formation -- that are deployed in this volume and elsewhere are, we argue, not just productive of our subject, but are produced by that subject.
[@lloyd2016industries, 2-3]
-->
Namen naloge je opredeliti in utemeljiti razvoj pomoderne arhitekture v terminih racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije arhitekturnega dela znotraj izrazito tehnološke dinamike kapitalističnega razvoja.
"Obrat k delu" kot arhitekturnoteoretski trend nakazuje, da področje sprememb vsebin in oblik arhitekturnega dela postaja eno pomembnejših področij za razumevanje sodobne arhitekture.
Toda razvoj intelektualnih oziroma informacijskih funkcij strojev ne odpravlja zgolj nekatere ideološke funkcije intelektualnih poklicev, temveč potencialno odpravlja ideološko funkcijo kot tako.
Opredelitve do in vrednotenje lastnega položaja, skeptično ali optimistično, ni več ustrezno v kolikor so ti procesi še vedno pojmovani znotraj humanistične teorije odtujitve.
Pri realni subsumpciji intelektualnega dela namreč ne gre za proces objektivizacije človeških lastnosti, temveč ima ta proces svojo realno avtonomijo.
Namen naloge je zato tudi teoretsko antihumanistična opredelitev avtonomije kapitalističnega razvoja v razmerju do arhitekturnega dela, tudi skozi reaktualizacijo nekaterih manj znanih del kanoničnih arhitekturnoteoretskih avtorjev.
Razvoj pomodernistične arhitekture je mogoče opredeliti v terminih
racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije arhitekturnega dela
znotraj izrazito tehnološke dinamike kapitalističnega razvoja. V
obdobju pomodernistične arhitekture lahko govorimo o *realni
subsumpciji* arhitekturnega dela kot intelektualnega dela pod kapitalom.
Ta subsumpcija ima tehnično podlago v informacijski tehnologiji, ki
objektificira in formalizira prej intelektualne (diskurzivne) procese.
To je anticipirala že modernistična arhitekturna kultura, ki je proces
doživljala kot krizo, nadaljnji razvoj arhitekture pa do procesa razvije
številne odzive -- od skeptičnih, optimističnih, ciničnih ... Skozi
koncepte (realne subsumpcije) arhitekturnega dela in realne avtonomije
kapitalističnega razvoja je mogoče razložiti bistvene značilnosti
sodobne arhitekture.
V nalogi bi rad zagovarjal, da obdobje od konca 60. let 20. stoletja dalje lahko opredelimo kot obdobje *realne subsumpcije arhitekture*, to je kot obdobje temeljnih notranjih sprememb arhitekture po izrazito tehnološko posredovani logiki kapitala.
Ta proces so napovedovala že arhitekturna nanašanja na industrializacijo iz obdobja modernizma, ko arhitekturna kultura sebe razume tudi kot avantgardo te industrializacije.
Z razvojem in uvedbo informacijskih tehnologij na področje gradnje in načrtovanja pa, sorodno kot dotedaj manualno delo, arhitekturno delo vse bolj zaznamujejo vnaprej določene operacije s stroji.
Te spremembe v vsebini in vlogi arhitekturnega dela se odražajo znotraj arhitekturne kulture, kot optimistično ali skeptično opredeljevanje do tehnologije in kot poskusi obnove ideološke funkcije arhitekture, a nove ravni tehnološke posredovanosti arhitekturnega dela odpravljajo funkcije arhitekture kot intelektualne prakse, kot so opredeljevanje in predpisovanje.
Izpostavil bi nekaj ozadij tega sklopa trditev:
In sicer, da se zanašam na specifične poudarke iz del italijanskega arhitekturnega zgodovinarja Manfreda Tafurija in njegove analize modernističnega gibanja v razmerju do kapitalistične prestrukturacije produkcije in konsupcije.
Drugič, da razvoje znotraj sodobne arhitekture kulture -- tu imam v mislih tako imenovani "obrat k delu", to je nova kritična pozornost arhitekturnega diskurza, teorije in zgodovine do tem delitve dela in tehnologije -- razumem kot odziv na sodobne procese informacijsko podprte prestrukturacije gradbenega sektorja.
Zato ker uvajanje novih tehnologij v projektantske in proizvodne procese -- kot so danes parametrizacija in digitalna fabrikacija -- spreminjajo tehnično podlago arhitekturnega poklica in s tem se potencialno širijo ali krčijo arhitektkine ali arhitektove naloge ter vloge.
In tretjič, da informacijska tehnologija predstavlja posebno težavo tradicionalni kritični arhitekturni zavesti, saj so nekateri aspekti informacijskih tehnologij -- na splošno: avtomatske informacijske povratne zanke -- "brezbrižne" do arhitekture v njeni ideološki funkciji (oziroma do arhitekture kot ideacije).
## Raziskovalno vprašanje ali morebitna delovna hipoteza
<!--
Natančno opredeliti raziskovalno vprašanje, na katerega želimo z raziskavo odgovoriti.
Nedvoumno formulirati problem, ki ga želimo z raziskavo pojasniti, razrešiti...
Opredeliti morebitno delovno hipotezo.
-->
- Pri [vrednotenju] zgodovine N/C in CNC je neizpodbitno, da je prevladal [interes kapitala] (ramtin).
Ve se, da je ta razvoj podlaga za razvoj arhitekturnega softvera, ki je svoje začetke doživljal sočasno takrat na MIT, toda pod drugačnimi pomeni (kot humanistični projekt).
Kako se dinamika bitke med N/C in CNC izražala v času ko so se postavljali temelji arhitekturnega softvera.
Naša teza je da lahko spremembe na področju arhitekture v obdobje od 60.
let 20. stoletja dalje opredelimo kot obdobje *realne subsumpcije
arhitekture*, to je kot obdobje temeljnih notranjih sprememb arhitekture
po izrazito tehnološko posredovani logiki kapitala.
Takšen proces so napovedovala že arhitekturna nanašanja na
industrializacijo iz obdobja modernizma, ko je realna subsumpcija
produkcije pomenila predvsem avtomatizacijo manualnih dejavnosti. Z
izumom in uporabo računalnikov pa lahko sledimo tudi avtomatizaciji
intelektualnih dejavnosti. Z razvojem in uvedbo informacijskih
tehnologij na področje arhitekture -- računalniška formalizacija risbe
in načrta ter podatkovna razširitev teh formatov -- je dejavnost
arhitektov pretvorjena v vnaprej določene operacije s stroji, ki so
sproti vrednotene onkraj tradicionalnih metod arhitekture kot
intelektualne prakse.
Te spremembe se odražajo tudi znotraj arhitekturne kulture, kot
optimistično ali skeptično opredeljevanje do tehnologije in
industrializacije, a nova tehnološka posredovanost arhitekturnega
delovanja ravno odpravlja funkcije arhitekture kot intelektualne
dejavnosti, kot so opredeljevanje in predpisovanje.
## Pristop, materiali in metode
<!--
Natančno predstaviti objekt raziskave (predmet, obravnavani raziskovalni problem, temo raziskave), ki izhaja iz opredeljenega cilja raziskave.
Navesti in utemeljiti: pristop, metodo in pomožne metode, ki bodo v raziskavi uporabljene, morebitne njihove kombinacije in uporabljene tehnike.
> Arhitekturno voljo-po-projektu kapital uporablja kot motor za lasten razvoj.
> Arhitekti morajo to realno arhitekturno mediacijo interesov kapitala organizirati v antagonistično formo, kot taktični teren boja in strateški destruktivni potencial.
> The advent of computer-aided design and drafting is having contradictory consequences for engineers and designers.
> On the one hand, it is being introduced to concentrate control over production in the hands of the technical staff rather than the work force on the shop floor, but, on the other hand, it is being used to deskill and displace engineers and to routinize their jobs also.
> Thus, the automaters themselves are being automated.
- Ni še obravnavano da te tehnološke inovacije ustrezajo zahtevam kapitalističnega prod. procesa (ne samo tehnološkim zahtevam).
- Objektivne zahteve KPP verjetno ne predstavljajo celotne vsebine arhitekturnega početja (ker je kreativna praksa), a nas prav tako zanima kako protislovja objektivnih zahtev KPP predstavljajo potenciale ...
<!--
## Vsebinska vpetost naloge v raziskovalni program fakultete
-->
<!--
V sodelovanju z mentorjem (somentorjem in konzultanti) predstaviti navezavo načrta raziskave na raziskovalne programe oziroma projekte fakultete in/ali drugih institucij.
Raziskavo je mogoče razumeti kot logično nadaljevanje moje magistrske
naloge *Prispevek k obnovi kritike arhitekturne ideologije*, kjer me je
zanimalo, ali je sodobna arhitekturna kultura, v nasprotju s
prevladujočo zavestjo o koncu zgodovine in kritike, lahko predmet
kritično-zgodovinske obravnave kot jo poznamo iz obdobja krize povojnega
modernizma. Poseben odnos med arhitekturo in družbo kot zgodovinsko
formacijo produkcijskih razmerij, ali na ravni ideološkega posredovanja,
ali kot razvoj in specifike arhitekturnega dela v kapitalizmu, je stalna
tema, ki jo naslavljam pri svojem teoretskem delu.
-->
## Pričakovani prispevek k razvoju stroke in znanosti
<!--
Predstaviti teoretski pomen rezultatov raziskave in možnosti aplikativne uporabe: pričakovani strokovni in znanstveni prispevek utemeljiti kot nadgradnjo konkretnih dosedanjih vedenj in spoznanj s področja raziskave.
-->
<!--
Raziskava preverja spoznavno vrednost utemeljevanja razvoja pomoderne arhitekturne v terminih racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije *arhitekturnega dela* znotraj značilno tehnološke dinamike kapitalističnega razvoja, saj se dosedanje uveljavljeno osredotočanje zgolj na najbolj vidne značilnosti nedavne arhitekturne zgodovine v luči sodobnih teoretskih trendov "obrata k delu" in razvoja informacijskih tehnologij znotraj načrtovalskih delovnih procesov zdi nezadostno.
Podobna rekontekstualizacija na primeru modernistične arhitekture je predstavljala bogato torišče arhitekturnoteoretskih konceptov in konceptov arhitekturne zgodovine ter prispevala k razumevanju modernistične arhitekture kot kompleksnega pojma.
Prav tako bi radi pokazali, da je prav materialistična zgodovina arhitekture kot intelektualnega področja delovanja prepričljiv objektiv za razumevanje sprememb dela, njegove organizacije in njegovih subjektov v sodobnem kapitalizmu.
Čeprav lahko celotno moderno zgodovino tehnologije, oziroma njeno uvajanje v delovne procese, razumemo in razlagamo skozi njene disruptivne učinke na področju delitve dela -- nenazadnje ima konstitutiven moment renesančne arhitekture, oziroma renesančnega arhitekta, tudi tehnološko podlago [gl. drugo poglavje @biraghi2019larchitetto] --, dobi uvajanje tehnologije v delovne procese posebno razsežnost po industrijski revoluciji.
Ključno zgodovinsko prizorišče specifičnega odnosa arhitektura--tehnologija--delo je obdobje industrijske revolucije in arhitekturnega modernizma.
[gl. na primer @aureli2023architecture, 137-163]
Gre za obdobje *realne subsumpcije produkcije*, ko si kapital ne podreja več dejavnosti v oblikah na kakršne je naletel, temveč jih, skozi lastno tehnološko posredovano logiko delovanja, notranje spreminja.
[gl. @marx2012kapital1, 308-319]
Dokler stroji nadomeščajo pretežno ročno delo in mehanske dejavnosti, arhitektura te procese upravlja.
Postavlja se za avantgardo industrializacije, ne le gradbišča in gradbene industrije [@ferro2016dessin], temveč industrijske odnose posplošuje na gospodinjstvo, stanovanjski blok, mesto -- na področju reprodukcije delovne sile.
Eno za arhitekturno teorijo temeljnih del, *Projekt in utopija* italijanskega zgodovinarja Manfreda Tafurija [@tafuri1985projekt], bo arhitekturnim poskusom produktivnega nanašanja na gospodarske procese pripisalo tudi dodaten značaj in sicer, da napovedujejo podreditev same arhitekture tem procesom.
[@tafuri1985projekt, 64]
A grafični oblikovalec Dakota Brown, na primer, teoretizira o računalniško podprtem eklekticizmu obdobja kot o poskusih razumevanja in prilastitve transformacij kreativnega dela, ki jih spodbuja industrializacija, in ne kot enostavno odkrivanje novega terena svobode.
[@brown2022out]
Brown sicer obravnava spremembe na področju grafičnega oblikovanja, a zanimivo je, da te spremembe kontekstualizira znotraj arhitekturne zgodovine modernizma in institucij modernistične arhitekture.
S tem pomemben del tendenc tako imenovanih kreativinh poklicev, ki sebe razumejo kot preseganje ali prelom z modernizmom, kontekstualizira kot *nadaljevanje* in *stopnjevanje* teme arhitekture in delitve dela kot jo poznamo iz modernizma.
V zadnjem desetletju se je tehnooptimizem digitalnega obrata že večinoma izčrpal.
V luči financializacije arhitekture in sorodnih industrij ter prekarizacije kreativnih delavcev lahko na področju arhitekturne teorije in zgodovine spremljamo tako imenovani "obrat k delu", pri katerem je prav tako ena osrednjih tem digitalna industrializacija arhitekturnega poklica.
A kritična obravnava novega stanja arhitekture po večini ostaja omejena na klasična pojmovanja odnosa med arhitekti kot intelektualci in družbo.
Tako tudi teoretsko informativne in napredne študije objektivnega značaja arhitekturnih tehnologij kot je *Architecture and Abstraction* arhitekturnega teoretika Pier Vittorio Aurelija [@aureli2023architecture] zadržujejo rezervo možnosti obnove predsubsumiranih funkcij arhitekta kot intelektualca, ki jih izpeljuje iz kritičnih epizod modernističnega gibanja.
Pomanjkljivost tega zadržka je, da zanemarja povezavo med realno subsumpcijo produkcije iz časa modernizma in realno subsumpcijo arhitekture kot intelektualne dejavnosti.
Arhitekturni modernizem lahko, po Tafuriju, opredelimo kot obdobje slučajnega sovpadanja interesov arhitektov in realne subsumpcije produkcije, stopnjevanje in nadaljevanje teh interesov pa temeljno spremeni možnosti kritične obravnave odnosa med arhitekturo in kapitalizmom, ki s ga ne moremo več zajeti zgolj v terminih nasilja in ideologije.
