urosm
/
bavbavhaus.net
1
0
Fork 0
Code Issues Pull Requests Packages Projects Releases Wiki Activity

Delo na disertaciji, kritika arhitekturne ideologije

master
urosm 2024-09-26 00:11:39 +02:00
parent 54c4f5c9bf
commit 093da895c8
8 changed files with 831 additions and 1370 deletions
Show Stats Download Patch File Download Diff File Expand all files Collapse all files

1069
arhitekturno_delo_in_kapitalisticni_razvoj.md
View File

File diff suppressed because it is too large Load Diff

54
intelektualno_delo.md
View File

@ -4,6 +4,25 @@ description: |
Naiven prevod in komentarji k Tafurijevem članku ["Lavoro intelettualle e sviluppo capitalistico"]{lang=it}. [@tafuri1970lavoro, [op. a.]]
...
Odvečnost arhitekture v razmerju do kapitalističnega razvoja je znana tema tafurijanske kritike arhitekturne ideologije.
Manj ozaveščena pa je skrajnejša razdelava te odvečnosti kot jo Tafuri razvije v članku *Lavoro intellettuale e sviluppo capitalistico*.
[@tafuri1970lavoro]
Kapitalistični razvoj, oziroma *Plan*, tu pridobi status popolnoma avtonomnega akterja:
> Gospostvo totalnega kapitala se tako uresničuje izven vsakršne logike, ki je tuja njegovim lastnim neposrednim mehanizmom, brez vsakršne zunanje utemeljitve za vse večjo realizacijo konkretnih instrumentov poseganja, z najbolj absolutno neodvisnostjo od kakršnega koli abstraktnega "etičnega" cilja, od kakršne koli teleologije, od kakršnega koli "najstva".
[@tafuri1970lavoro, 247]
Tu ne gre več za to, da je arhitektura izgubila ideološko funkcijo, temveč je sama funkcija ideologije presežena.
Tafurijev *Plan* je absolutno tuj kakršnemu koli upravljanju v oblikah, s sredstvi, ki jih je arhitektura do tedaj razvila.
Ključni razvoj v to smer za Tafurija predstavlja izum računalnika, oziroma razdelava umetnih jezikov, ki so uporabni znotraj sistema računalnikov.
Zanj so pogoj avtonomije *Plana* dinamični modeli nadzora, ki zagotavljajo lastne mehanizme vrednotenja in s tem odpravljajo diskurzivne funkcije arhitekta kot intelektualca ter ustvarjajo nove splošne discipline, ki izhajajo iz *Plana*.
[@tafuri1970lavoro, 267]
> tehnike odločanja, s prilaščanjem ogromnega potenciala, ki je v elektronskem računalniku, težijo k ustvarjanju specifičnih *jezikov plana* in posledično novih splošnih disciplin, ki *izhajajo iz plana*.
[@tafuri1970lavoro, 267]
***
::: horizontal
> Posebna vrzel med razvojnimi procesi, prestrukturiranji, ki jih ti vsiljujejo
@ -2572,24 +2591,9 @@ description: |
:::
[^30]: O teh komunikacijskih tehnikah gl. Mauro M. Pacelli, *I linguaggi
conversazionali e la loro influenza nella ricerca e nell'industria*, v
*Linguaggi nella società e nella tecnica*, Zbornik konference, ki jo je
podprla družba Olivetti (Torino, 14--17 oktober 1968), Milano 1970, str. 433
in dalje, in nadaljnji eseji, ki jih vsebuje zvezek: Adriaan Van
Wijngaarden, *On the Boundary between Natural and Artificial Languages*,
str. 165 in dalje.; S. Kostantinovič Šaumjan, *Linguistic models as
artificial languages simmulating natural languages*, str. 269 in dalje; René
Moreau, *Languages naturels et languages de programmation*, str. 303 in
dalje; Ole-Johan Dahl, *Decomposition and classification in programming
languages*, str. 371 in dalje; Alfonso Caracciolo di Forino, *I linguaggi
speciali di programmazione come strumenti avanzati di pensiero*, str. 385 in
dalje; Ivan E. Sutherland, *Pictures Languages*, str. 423 in dalje. Zbornik
je pomemben, ker je v njem zbrana izjemna dokumentacija o različnih tehnikah
programskih jezikov, ki dopuščajo neposredno primerjavo med prispevki v
zvezi s semantiko "naravnih" jezikov (gl. tudi eseje, ki so vsebovani v
prvem delu knjige) in tistimi, ki so bili razdelani ali so v razdelavi za
neposredno uporabo "programskih jezikov" v kibernetiki.
[^30]:
O teh komunikacijskih tehnikah gl. Mauro M. Pacelli, *I linguaggi conversazionali e la loro influenza nella ricerca e nell'industria*, v *Linguaggi nella società e nella tecnica*, Zbornik konference, ki jo je podprla družba Olivetti (Torino, 14--17 oktober 1968), Milano 1970, str. 433 in dalje, in nadaljnji eseji, ki jih vsebuje zvezek: Adriaan Van Wijngaarden, *On the Boundary between Natural and Artificial Languages*, str. 165 in dalje.; S. Kostantinovič Šaumjan, *Linguistic models as artificial languages simmulating natural languages*, str. 269 in dalje; René Moreau, *Languages naturels et languages de programmation*, str. 303 in dalje; Ole-Johan Dahl, *Decomposition and classification in programming languages*, str. 371 in dalje; Alfonso Caracciolo di Forino, *I linguaggi speciali di programmazione come strumenti avanzati di pensiero*, str. 385 in dalje; Ivan E. Sutherland, *Pictures Languages*, str. 423 in dalje.
Zbornik je pomemben, ker je v njem zbrana izjemna dokumentacija o različnih tehnikah programskih jezikov, ki dopuščajo neposredno primerjavo med prispevki v zvezi s semantiko "naravnih" jezikov (gl. tudi eseje, ki so vsebovani v prvem delu knjige) in tistimi, ki so bili razdelani ali so v razdelavi za neposredno uporabo "programskih jezikov" v kibernetiki.
<!--
@ -4014,17 +4018,9 @@ trasformata in teoria positiva.
::: {lang=it}
> Il "documento Pirelli" e il "Progetto 80" concordano perfettamente nel
> delineare come prospettiva l'allargamento dei processi di diversificazione
> settoriale e un "dinamismo nell'articolazione delle strutture e delle entità
> aziendali", tali da porsi al livello dei paesi, come gli Stati Uniti, che
> hanno già raggiunto la "soglia dell'innovazione programmata e permanente". Ma
> l'ipotesi di un capitale estremamente concentrato e ad altissima composizione
> organica è ancora un *modello*[47]. Le linee di tendenza attualmente rilevabili
> indicano che accanto e *dentro* la prospettiva di un ciclo in perpetua e
> programmata situazione dinamica, in Italia e in Europa si sta attuando una
> ristrutturazione generale della divisione del lavoro che vede al primo posto
> il potenziamento del settore tradizionalmente detto terziario[48].
> Il "documento Pirelli" e il "Progetto 80" concordano perfettamente nel delineare come prospettiva l'allargamento dei processi di diversificazione settoriale e un "dinamismo nell'articolazione delle strutture e delle entità aziendali", tali da porsi al livello dei paesi, come gli Stati Uniti, che hanno già raggiunto la "soglia dell'innovazione programmata e permanente".
> Ma l'ipotesi di un capitale estremamente concentrato e ad altissima composizione organica è ancora un *modello*[47].
> Le linee di tendenza attualmente rilevabili indicano che accanto e *dentro* la prospettiva di un ciclo in perpetua e programmata situazione dinamica, in Italia e in Europa si sta attuando una ristrutturazione generale della divisione del lavoro che vede al primo posto il potenziamento del settore tradizionalmente detto terziario[48].
:::

75
kritika_arhitekturne_ideologije.md
View File

@ -1,22 +1,16 @@
---
title: "H kritiki arhitekturne ideologije"
description: |
Naiven prevod in komentarji k Tafurijevem članku ["Per una critica dell'ideologia archittetonica"]{lang=it}. [@tafuri1969peruna, [op. a.]]
Naiven prevod in komentarji k Tafurijevem članku ["Per una critica dell'ideologia archittetonica"]{lang=it}.
[@tafuri1969peruna, [op. a.]]
...
Prvi prispevek Manfreda Tafurija v poznooperaistični reviji *Contropiano*, "Per una critica dell'ideologia architettonica" ("H kritiki arhitekturne ideologije"), [@tafuri1969peruna.
Uporabljamo izraz poznooperaistično, saj
revija nastopi po klasičnooperaistični reviji *Classe operaia*, a ne sledi
politično-teoretskemu razvoju, ki ga običajno označujemo s postoperaizmom.]
lahko razumemo kot izraziteje poznooperaistično nadaljevanje ali dopolnjevanje
*Teorie e storia dell'architettura* (*Teorije in zgodovina arhitekture*).
[@tafuri1968teorie; angleški prevod @tafuri1980theories] Če je predmet *Teorij
in zgodovine* "dialektika avantgard" -- razvoj kritičnih, a konstruktivnih vlog,
ki jih arhitekturna institucija privzema znotraj buržoaznokulturne perspektive
-- od italijanskega quattrocenta do povojnega modernizma, pri "Kritiki
arhitekturne ideologije" zgodovinski razvoj arhitekturne insitucije neposredneje
napoveduje uresničitev "plana kapitala", tj. realne avtonomije kapitala, in
preseganje ideološke funkcije arhitekture.
- Prvi prispevek Manfreda Tafurija v poznooperaistični reviji *Contropiano*, "Per una critica dell'ideologia architettonica" ("H kritiki arhitekturne ideologije").
[@tafuri1969peruna]
- Uporabljamo izraz poznooperaistično, saj revija nastopi po klasičnooperaistični reviji *Classe operaia*, a ne sledi politično-teoretskemu razvoju, ki ga običajno označujemo s postoperaizmom.
- Prispevek lahko razumemo kot izraziteje poznooperaistično nadaljevanje ali dopolnjevanje *Teorie e storia dell'architettura* (*Teorije in zgodovina arhitekture*).
[@tafuri1968teorie; angleški prevod @tafuri1980theories]
- Če je predmet *Teorij in zgodovine* "dialektika avantgard" -- razvoj kritičnih, a konstruktivnih vlog, ki jih arhitekturna institucija privzema znotraj buržoaznokulturne perspektive -- od italijanskega quattrocenta do povojnega modernizma, pri "Kritiki arhitekturne ideologije" zgodovinski razvoj arhitekturne insitucije neposredneje napoveduje uresničitev "plana kapitala", tj. realne avtonomije kapitala, in preseganje ideološke funkcije arhitekture.
ta zgodovinska shema razvoj arhitekturne ideologije od
napovedovanja do uresničitve "plana kapitala", tj. realne avtonomije kapitala na
@ -26,6 +20,59 @@ posredovanju
V strožje marksovskih kategorijah, ki so eksplicitna
izhodišča revije, je predmet obravnave *razredna funkcija* arhitekture.
Ključno zgodovinsko prizorišče specifičnega odnosa arhitektura--tehnika--družba je obdobje arhitekturnega modernizma.
Za arhitekturnega zgodovinarja Manfreda Tafurija arhitekti *quattrocenta* nakazujejo na dinamiko, ki se bo z industrijsko revolucijo šele popolnoma razvila, [gl. @tafuri1972larchitettura; @tafuri1980theories] in predstavljajo model zgodovinskim avantgardam in arhitekturnim modernističnim gibanjem 20. stoletja.
[gl. @tafuri1969peruna; kasneje razširjeno v @tafuri1985projekt]
Te se v svojih poskusih kritičnega a produktivnega vstopa v politične in gospodarske programe naprednih institucij industrializiranega kapitalizma vedno nanašajo na nekaj še bolj neposredno vključenega v ekonomske procese.
Tako kot se umetniške avantgarde napotijo v arhitekturo in *design*,
> tako se je planiranje, ki so ga razglašale arhitekturne in urbanistične teorije, nanašalo na nekaj izven sebe: na splošno prestrukturiranje produkcije in konsumpcije; z drugimi besedami na *Plan kapitala*.
Kjer pa bosta arhitektura in urbanizem, nadaljuje, objekta, ne subjekta, Plana. [@tafuri1969peruna, 57]
> Prav tako *design*, kljub svojemu realizmu, prinaša neizpolnjene zahteve, in -- v zagonu, ki ga je podal organizaciji podjetij in produkcije -- vsebuje margine utopije.
> Plan, ki ga opredelijo vodilna arhitekturna gibanja od formulacije *Plan Voisin* Le Corbusierja (1925) in od stabilizacije Bauhausa (okoli 1921) ter dalje, vsebuje to protislovje: izhajajoč iz gradbenega sektorja arhitekturna kultura odkriva, da je izpolnitev zastavljenih ciljev možna le s povezovanjem tega sektorja z reorganizacijo mesta; toda to pomeni, da tako kot so jih izpostavljene zahteve zgodovinskih avantgard napotile v sektor vizualnih komunikacij, ki je še bolj neposredno vključen v ekonomske procese -- arhitektura in *design* --, tako se je planiranje, ki so ga razglašale arhitekturne in urbanistične teorije, nanašalo na nekaj izven sebe: na splošno prestrukturiranje produkcije in konsumpcije; z drugimi besedami na *Plan kapitala*.
[@tafuri1969peruna, 57]
> V tem smislu arhitektura -- z izhajanjem iz same sebe -- posreduje realizem in utopijo.
> Utopija je v trdovratno vztrajnem prikrivanju, da je ideologija planiranja v gradbeništvu lahko uresničena le, če pokaže, da pravi Plan lahko privzame formo onkraj nje; celo, da bosta enkrat, ko vstopi v horizont splošne reorganizacije produkcije, arhitektura in urbanizem objekta, ne subjekta Plana.
[@tafuri1969peruna, 57]
> Arhitekturna kultura med 1920 in 1930 ni bila pripravljena sprejeti teh posledic.
> Kar ji je jasno, je njena lastna "politična" naloga.
> Arhitektura -- beri: načrtovanje in planska reorganizacija gradbeništva ter mesta kot produktivnega organizma -- rajši kot Revolucija: Le Corbusier jasno razglasi ti dve alternativi, ki implicitno krožita v spisih tako Mondriana kot Gropiusa.
[@tafuri1969peruna, 57]
> Medtem pa se z začetkom prav v politično najbolj angažiranih krogih -- v *Novembergruppe*, reviji "G", berlinskem *Ring* -- arhitekturna ideologija tehnično natančno določi: s tem, ko z lucidno objektivnostjo sprejme vse sklepe glede "smrti umetnosti" ter čisto "tehnične" funkcije intelektualca, ki jo apokaliptično razglasijo avantgarde, srednjeevropski *Neue Sachlickheit* prilagodi taisto metodo projektiranja idealizirani strukturi tekočega traku.
> Figure in metode industrijskega dela vstopijo v organizacijo projekta in se odražajo v predlogih konsumpcije objekta.
[@tafuri1969peruna, 57-58]
Primer arhitekturnih poskusov nemške klasične socialdemokracije, ki ga poda, priča o popolni "tehnizaciji" arhitekture in drastičnih omejitvah možnosti delovanja: podobe in metode industrijskega dela vstopijo v organizacijo projekta in sama metoda projektiranja je prilagojena idealizirani (in že zastareli) strukturi tekočega traku.
[@tafuri1969peruna, 58]
V skrajnem primeru urbanista Hilberseimerja, ki odčarano sprejme nove naloge zvezne organizacije racionalizacije od gradbišča do urbane strukture, arhitekturni objekt kot "izjema" v razmerju do mesta popolnoma izgine.
[@tafuri1969peruna, 60]
Tudi alternativa, ki jo predstavlja Le Corbusier, ne predstavlja izhoda.
Vrhunec njegovega "apela industrialcem", ki se začne z razdelavo projekta *Dom-Ino*, je *Plan Obus* za Alžir, ki ga je razvijal od leta 1931 dalje, megastruktura nad staro kazbo, ki je "tako na ideološki kot na formalni ravni še nepresežena".
[@tafuri1969peruna, 66]
V tem projektu je Le Corbusierjeva dilema medvojnega kapitalizma -- arhitektura ali revolucija -- razrešena.
Obratno od nemških arhitektov, ki členijo in racionalizirajo osnovno celico, ki določa nadaljnje strukture -- od taylorizacije gradbišča, gospodinjstva, stanovanja, četrti, mesta -- Le Corbusier oblikuje urbano strukturo kot organsko celoto, znotraj katere je predvidena možnost vstavljanja "ekscentričnih in eklektičnih elementov", tako da občinstvu omogoči "razdelavo lastnega 'slabega okusa'".
[@tafuri1969peruna, 69]
Tej arhitekturni gesti Tafuri pripiše tudi poseben pomen v razmerju do gospodarstva.
Svoboda stanovanjskih celic upošteva zahtevo po nenehni tehnološki revoluciji in hitri konsumpciji, moment potrošnje napravi v produktivni moment celotnega cikla kapitala:
> Stanovanjsko celico, teoretično potrošljivo v kratkem času, je mogoče zamenjati ob vsaki spremembi individualnih potreb -- ob vsaki spremembi potreb, ki jih povzroči prenova stanovanjskih modelov in *standards*, ki jih narekuje produkcija.
[@tafuri1969peruna, 69]
Čeprav gre za produktiven arhitekturni predlog v razmerju do potreb kapitalistične reorganizacije mesta, je -- za razliko od arhitektov klasične socialdemokracije -- predlagan v izolaciji od državnih ali mestnih oblasti, z lastnimi sredstvi.
Vse ekonomske cilje *Plana Obus* je na tej točki že moč najti v keynesijanskih anticikličnih politikah, kar pomeni, da je arhitekt kot predlagatelj projekta odvečna figura.
Na eni strani *projekt* -- raztopitev arhitekturnega objekta v spremenljivke širših ekonomskih procesov -- na drugi *utopija* -- neuslišano podajanje forme tem procesom: v obeh primerih gre za izgubo funkcije arhitektov kot aktivnih ideologov.
Za Tafurija so to gabariti krize, ki jo zaznava arhitekturna kultura povojne Evrope, ki jo tudi neposredno naslavlja.
[za vlogo tafurijanske kritike modernističnega gibanja v razmerju do njemu sodobnih arhitekturnih neoavantgard in humanizmov gl. @corna2016thinking; @galimberti2022images]
***
::: horizontal

92
kritika_ideologije.md
View File

@ -5,6 +5,7 @@ title: "Kritika ideologije"
## Strategija
::: {lang=en}
> Like any authentically revolutionary thought, Marx's is driven to destroy what
> already exists in order to build in its place something which does not yet
> prevail. So, Marx's thought has two sides which are distinct from one another
@ -104,9 +105,11 @@ title: "Kritika ideologije"
> always *reformist*: that is, it is the *mystified* mode through which its
> revolutionary function is *expressed* and at the same time *inverted*.
> [@tronti2019workers, 5-7]
:::
::: {lang=en}
> Today's situation returns us continually to this attempt, in ai1 ever-harsher
> way. For now we face not the great abstract syntheses of bourgeois thought,
> but the cult of the most vulgar empirical trivia that has become capital's
@ -131,37 +134,59 @@ title: "Kritika ideologije"
> class does not have to criticise anyone outside of itself, its own history,
> its own experiences and that corpus of ideas that has been gathered together
> by others around it. [@tronti2019workers, 163-164]
:::
## Teorija
::: {lang=en}
> With [the concept of ideology] intellectual forms are drawn into the dynamic
> of society by relating them to the contexts that motivated them. In this way
> the concept of ideology critically penetrates their immutable semblance of
> existing in themselves, as well as their claims to truth. In the name of
> ideology, the autonomy of intellectual products, indeed the very conditions
> under which they themselves become autonomous, is thought together with the
> real historical movement of society. These intellectual products originate
> within this movement, and they perform their functions within it, too. They
> may stand in the service of particular interests, whether intentionally or
> not. Indeed, their very isolation, through the constitution of an intellectual
> sphere and its transcendence, is, at the same time, identified as a social
> consequence of the division of labor. [@adorno2022contribution, 19]
> With [the concept of ideology] intellectual forms are drawn into the dynamic of society by relating them to the contexts that motivated them.
> In this way the concept of ideology critically penetrates their immutable semblance of existing in themselves, as well as their claims to truth.
> In the name of ideology, the autonomy of intellectual products, indeed the very conditions under which they themselves become autonomous, is thought together with the real historical movement of society.
> These intellectual products originate within this movement, and they perform their functions within it, too.
> They may stand in the service of particular interests, whether intentionally or not.
> Indeed, their very isolation, through the constitution of an intellectual sphere and its transcendence, is, at the same time, identified as a social consequence of the division of labor.
[@adorno2022contribution, 19]
:::
> Veste, da je eno izmed sredstev, ena izmed tehnik raziskovanja ideologij ali njihove kritike, da se to raziskovanje ukvarja s kakršnimikoli že proizvodi duha, jih analizira in iz teh proizvodov izvaja družbene zaključke.
> Seveda bi lahko rekli, da se mora kritika ideologij kratko malo ukvarjati z ljudmi, ki so, kot temu pravimo v sociološkem strokovnem jeziku, nosilci idej ali ideologij.
> Vendar pa vam že preprost razmislek pokaže, da ideologije, ki so neposredno ideologije ljudi samih, svojega družbenega izvora vendarle nimajo kar tako v teh ljudeh in njihovem konsenzu, temveč da jim pripadajo kolektivno, po tradiciji ali kako drugače, ali da jih -- in to je značilno za našo sedanjo družbo -- sploh šele proizvajajo skrajno koncentrirane in organizirane oblike tvorjenja javnega mnenja, kulturna industrija v najširšem smislu.
[@adorno2016uvod, 152-153]
Koncept *ideologije* intelektualne forme umesti v družbeno dinamiko tako, da jih poveže z motivacijami in interesi njihovih producentov.
Tako je avtonomijo intelektualnih produktov in pogoje pod katerimi postanejo avtonomni mogoče misliti skupaj z realnim zgodovinskim gibanjem družbe.
::: {lang=en}
> With the dynamization of the contents of the mind through the critique of
> ideology, one tends to forget that the theory of ideology is itself subject to
> the same historical movement; that, if not in substance, then nonetheless in
> function, the concept of ideology transforms through history, and the same
> dynamic governs this. What is called ideology -- and what ideology is -- can
> only be perceived insofar as one does justice to the movement of the concept;
> this movement is at the same time one of its objects.
> [@adorno2022contribution, 20]
> With the dynamization of the contents of the mind through the critique of ideology, one tends to forget that the theory of ideology is itself subject to the same historical movement; that, if not in substance, then nonetheless in function, the concept of ideology transforms through history, and the same dynamic governs this.
> What is called ideology -- and what ideology is -- can only be perceived insofar as one does justice to the movement of the concept; this movement is at the same time one of its objects.
[@adorno2022contribution, 20]
:::
> Hierarhijo in prisilo odseva celo deduktivna forma znanosti.
> Kot so prve kategorije reprezentirale organizirano pleme in njegovo moč nad posameznikom, temeljijo logični red, odvisnost, povezanost, zaobjemanje in sklenjenost pojmov v ustreznih razmerjih socialne dejanskosti, delitve dela.
> Seveda pa ta družbeni značaj miselnih form ni, kot uči Durkheim, izraz družbene solidarnosti, temveč je priča nepredirne enotnosti družbe in gospostva.
> Gospostvo podeljuje družbeni celoti, v kateri se utrjuje, zvišano konsistentost in moč.
> Delitev dela, v katero se gospostvo družbeno razvije, služi odvladani celoti za samoohranitev.
> S tem pa celota kot celota, kot potrjevanje njej imanentnega uma, nujno postaja izvrševanje partikularnega.
> Gospostvo stopa posamezniku nasproti kot obče, kot um v dejanskosti.
> Moč vseh članov družbe, ki jim kot takšnim ni na voljo noben drug izhod, se zaradi delitve dela, ki jim je naložena, vedno znova sumira ravno v realizaciji celote, katere racionalnost se tako zopet pomnožuje.
> To, kar se vsem dogaja od nekaterih, se zmerom izvršuje kot premaganje posameznikov s strani mnogih; vselej ima tlačenje družbe obenem poteze tlačenja nekega kolektiva.
> Ta enotnost kolektivnosti in gospostva, ne pa neposredna družbena občost, solidarnost, je tista, ki se odtiskuje v miselnih formah.
[@horkheimer2002dialektika, 35-36]
"Družbeno telo", očitna enotnost družbe, četudi ločeno po funkciji roke in glave, se ne izteče v harmoniji, temveč nakazuje pošastno združenje v zgodovini.
Posrednik med partikularnimi interesi roke in glave -- v zgodovini prispodob gre ponavadi za srce, sicer pa politika -- ne izniči ideologije v racionalizirajočem projektu.
Ni prostega trga idej kjer svobodni intelektualci ponujajo svoj inventar.
Sam medij izmenjave je že pod nadzorom najmočnejšega.
Kljub lastnim interesom so šibkejši primorani prilagoditi se "razumu" močnejšega, pa kakorkoli nerazumno je potem to stanje.
## Tehnologija
> Razvoj kapitalizma ne le pospešuje razvoj tehnologije, temveč tudi spreminja osnovno obliko razvoja tehnologije -- kapitalistične tehnologije niso več orodja, ki se umeščajo v družbena razmerja, temveč so stroji, ki družbena razmerja avtomatizirajo (proces realne subsumpcije).
@ -170,7 +195,6 @@ title: "Kritika ideologije"
[@krasovec2021tujost, 131]
---
lang: sl
references:
@ -203,6 +227,31 @@ references:
year: 2024
page: 19-33
language: en
- type: book
id: adorno2016uvod
author:
- family: Adorno
given: Theodor
title: "Uvod v sociologijo"
translator:
- family: Leskovec
given: Alfred
publisher-place: Ljubljana
publisher: Sophia
issued: 2016
language: sl
- type: book
id: horkheimer2002dialektika
author:
- family: Horkheimer
given: Max
- family: Adorno
given: Theodor
title: "Dialektika razsvetljenstva: filozofski fragmenti"
publisher-place: Ljubljana
publisher: Studia humanitatis
issued: 2002
language: sl
- type: book
id: krasovec2021tujost
author:
@ -213,5 +262,4 @@ references:
publisher: Sophia
issued: 2021
language: sl
# vim: spelllang=sl,en
...

84
neusmerjeno_pisanje.md
View File

@ -4,33 +4,23 @@ description: |
Metazapis o <https://bavbavhaus.net> kot spletišču in praksi.
...
> Forma te razprave bi bila po eni strani bolj strogo znanstvena, po drugi pa v
> marsikaterih izpeljavah manj natančna, če njen prvotni namen ne bi bil ta, da
> je doktorska disertacija. K temu, da jo vseeno v tej obliki dajem v tisk, so
> me spodbudili znani razlogi. Razen tega mislim, da sem le rešil neki do zdaj
> nerešeni problem zgodovine grške filozofije. [@marx1989spisi, 19]
> Forma te razprave bi bila po eni strani bolj strogo znanstvena, po drugi pa v marsikaterih izpeljavah manj natančna, če njen prvotni namen ne bi bil ta, da je doktorska disertacija.
> K temu, da jo vseeno v tej obliki dajem v tisk, so me spodbudili znani razlogi.
> Razen tega mislim, da sem le rešil neki do zdaj nerešeni problem zgodovine grške filozofije.
[@marx1989spisi, 19]
## Eno izhodišče: pisava/koda
## Ena izhodišča: pisava/koda
Eno napoved v *težavo*, ki jo pisanje predstavlja *nam*, razberemo iz četrtega
poglavja [*Tujosti kapitala*](tujost_kapitala.md), [gl. @krasovec2021tujost,
129-174] kjer sta pisava in pisanje, kot tehnologiji *ancien régime*, ki ju
prehitevajo novi mediji
> Razvoj novih, računalniških medijev od druge polovice 20. stoletja naprej je hkrati razvoj novih načinov družbene uporabe medijev.
> Zmožnost koncentracije na eno samo vsebino, globinsko razumevanje in razmišljanje o določeni temi, značilno za dobo knjige, nadomeščata razpršena, fragmentirana pozornost na več vsebin hkrati in zmožnost večopravilnosti.
[@krasovec2021tujost, 136]
tehnologija
> Razvoj novih, računalniških medijev od druge polovice 20\. stoletja naprej je
> hkrati razvoj novih načinov družbene uporabe medijev. Zmožnost koncentracije
> na eno samo vsebino, globinsko razumevanje in razmišljanje o določeni temi,
> značilno za dobo knjige, nadomeščata razpršena, fragmentirana pozornost na več
> vsebin hkrati in zmožnost večopravilnosti. [@krasovec2021tujost, 136]
> [Internetne vsebine] so v provizoričnem, eksperimentalnem, spremenljivem
> stanju (denimo zapisi na blogih, debatne intervencije na forumih, odlomki še
> neizdelanih teorij), z njimi se bolj igramo, kot pa izdelujemo resne in trdne
> miselne sheme. [@krasovec2021tujost, 138]
> [Internetne vsebine] so v provizoričnem, eksperimentalnem, spremenljivem stanju (denimo zapisi na blogih, debatne intervencije na forumih, odlomki še neizdelanih teorij), z njimi se bolj igramo, kot pa izdelujemo resne in trdne miselne sheme. [@krasovec2021tujost, 138]
> [D]ružbena oblika mišljenja, ki se danes uveljavlja s prevlado tehnopodob, je
> v nasprotju z družbeno obliko mišljenja, ki se formira s pisavo, bolj sinhorna
@ -42,7 +32,12 @@ tehnologija
> razlogov in dejanj v pisanju, a tudi njihove reprodukcije v branju na način
> poglobljenega razumevanja.
## Drugo izhodišče: "sanjski datotečni format"
(@)
kontrapoint:
> Nadbesedilo pravzaprav ni nič pretresljivo novega, saj le posplošuje in paradigmatizira našo predračunalniško izkušnjo z nelinearnimi, nesekvenčnimi publikacijami, kakršne so enciklopedije, slovarji, biblija, kuharske in strokovne knjige, opremljene s stvarnim in avtorskim kazalom, opombami, seznamom literature ipd. Takih publikacij ne beremo zbrano in zvezno od začetka do konca, ampak skačemo od teme do teme, od gesla do gesla, od strani do strani glede na trenutni interes. Elektronsko nadbesedilo organizira informacije v nesekvenčni, prostorski obliki in tako olajšuje nezvezno strokovno branje, utegne pa biti koristno tudi leposlovnemu branju, saj rešuje problem, ki je mučil že romanopisce 19. stoletja, ko so želeli predstaviti simultano dogajanje in jih je pri tem omejevala linearna narava knjige – pomislimo samo na Jurčičeve tozadevne tožbe v Desetem bratu. Znanstveno branje je pravzaprav zelo redko linearno. K nelinearnosti prispevajo opombe in literatura, na katero se sklicujemo. Empirične študije ugotavljajo, da je plačilo za svobodo, ki jo bralcu ponuja nadbesedilo, izguba poglobljenega in razmišljajočega branja. Nadbesedilo deluje na bralca kot skušnjava in tako močno pritegne njegovo pozornost na svoje vabljive povezave, da sporočilo samo stopi v ozadje.
## Druga izhodišča: "sanjski datotečni format"
Glavno izhodišče je prispevek T. H. Nelsona "Complex information processing" iz
leta 1965. [@nelson1965complex] Kljub tehničnosti Nelsonove spekulacije in
@ -79,9 +74,7 @@ opredeli primer rabe, ki bi ga nov datotečni sistem naslovil:
:::
## Izpeljava
### Izpeljava kot metoda
## Tehnologija pisanja
1. *Sploščitev ELF*. Nelsonov predlog ima tri sestavine: *zapise*, *sezname* in
*povezave*. Zapis je enota informacije, poljubnega obsega in oblike. Seznam
@ -104,19 +97,39 @@ opredeli primer rabe, ki bi ga nov datotečni sistem naslovil:
4. *Tekst kot tekstura in slučajne povezave*. Ker vztrajamo na sočasnem
prikazovanju in ...
### Izpeljava kot predstavitvena tehnika
## Stil, smisel in doktrina pisanja
(@bullshit)
*[Don't believe your own bullshit.]{lang=en}*
To se nanaša predvsem na nekatere samozadovoljne izpeljave iz fraze: "brez revolucionarne teorije ni revolucionarne prakse".
Če logike kapitala ni mogoče spontano spoznati, še ne pomeni, da je tvoje pisanje posebno poklicano ali uporabno "revolucionarni praksi".
```
... ...
tvorijo tesnobno vzduš- Eno napoved v težavo, ki
je, ki na obzorju ponujajo pisanje predstavlja
vpogled na zelo konkre- nam, razberemo iz četrte-
tno ozadje, zastrašujočega poglavja Tujosti kapi-
kot največje zlo ... tala,1 kjer sta pisava in
pisanje, kot tehnologiji
... ...
```
(@)
Obstajajo tim. intimni cilji pisanja.
Teoretski in politični cilji, ki niso neposredno izraženi, ampak implicitno vodijo pisanje.
Njihova funkcija in smisel sta najbrž tudi intimna, glej točko @bullshit.
(@)
V okviru enega besedila opombe predstavljajo drugo strujo narativa, ki nagovarja drugo občinstvo.
V arhitekturnoteoretsko besedilo lahko na primer v opombe umestimo marksološke digresije.
(Včasih pa mora arhitekturnoteoretsko občinstvo brati tudi marksološke digresije.)
(@) Na podlagi tega, da so slabe, prepovedujemo naslednje besede in besedne zveze:
bojda;
bržkone;
v kolikor;
v luči;
ploden;
poroditi;
potemtakem;
prestolnica;
prej ko slej;
slej ko prej;
za svoj čas;
začenši.
(@) Na podlagi tega, da so dobre, priporočamo naslednje besede in besedne zveze:
odnosno.
---
@ -134,7 +147,7 @@ references:
given: Karl
- family: Engels
given: Friedrich
volume: "1"
volume: 1
publisher-place: Ljubljana
publisher: Marksistični center CK ZKS
issued: 1989
@ -171,5 +184,4 @@ references:
issued: 1945-07-01
page: 101-108
language: en
# vim: spelllang=sl,en
...

112
produktivno_delo.md
View File

@ -89,74 +89,40 @@ Slednje lahko privede zgolj do splošnega odgovora, da je vso delo, ki rezultira
> To je bilo udejstvovanje *njegove* narave.
> Kasneje je prodal produkt za 5 £.
> Toda leipziški literarni proletarec, ki pod upravo svojega knjigotržca producira knjige (npr. ekonomske priročnike), je *produktiven delavec*; kajti njegov produkt je že vnaprej subsumiran v kapital in gre samo še za uvrednotenje le-tega.
> Pevka, ki na lastno pest prodaja svoje petje, je *neproduktiven delavec*. Toda ista pevka, ki jo angažira neki entrepreneur [podjetnik] ter jo pusti peti, da bi si pridobival denar, je *produktiven delavec*; kajti ona producira kapital.
[@marx1969teorije, 306; slovenski prevod odlomka iz @marx1977historicni, 202-203]
> Pevka, ki na lastno pest prodaja svoje petje, je *neproduktiven delavec*.
> Toda ista pevka, ki jo angažira neki entrepreneur [podjetnik] ter jo pusti peti, da bi si pridobival denar, je *produktiven delavec*; kajti ona producira kapital.
[@marx1994economic, 136; slovenski prevod iz @marx1977historicni, 202-203]
<!-- MEW 26/1, 376-377 -->
> Pri nematerialni produkciji, celo če se opravlja izključno za menjavo, torej
> če reproducira *blaga*, je možno dvoje:
> Pri nematerialni produkciji, celo če se opravlja izključno za menjavo, torej če reproducira *blaga*, je možno dvoje:
>
> 1\. Produkcija rezultira v *blagih*, uporabnih vrednotah, ki posedujejo neko
> od producentov in konsumentov različno samostojno podobo [Gestalt], ki torej
> lahko obstajajo v nekem intervalu med produkcijo in konzumpcijo, ki lahko
> cirkulirajo v tem intervalu kot *kupljiva blaga*, kot je to pri knjigah,
> slikah, skratka pri vseh umetniških produktih, ki so različni od umetniške
> storitve izvajajočega umetnika. Tu je kapitalistična produkcija uporabljiva le
> v zelo omejeni meri, kolikor npr. neki pisatelj za neko skupno delo -- npr.
> enciklopedijo -- izkorišča celo vrsto drugih kot pomožne delavce. Tu večinoma
> ostaja pri *prehodni formi* h kapitalistični produkciji, [pri formi], da
> delajo različni znanstveni ali umetniški producenti, obrtniki ali
> profesionalci, za skupni trgovski kapital založnikov, razmerje, ki nima
> ničesar opraviti s pravim kapitalističnim produkcijskim načinom in ki le-temu
> celo formalno še ni podrejeno. Da je v teh prehodnih formah eksploatacija dela
> ravno največja, ničesar ne spremeni na stvari.
> 1. Produkcija rezultira v *blagih*, uporabnih vrednotah, ki posedujejo neko od producentov in konsumentov različno samostojno podobo [Gestalt], ki torej lahko obstajajo v nekem intervalu med produkcijo in konzumpcijo, ki lahko cirkulirajo v tem intervalu kot *kupljiva blaga*, kot je to pri knjigah, slikah, skratka pri vseh umetniških produktih, ki so različni od umetniške storitve izvajajočega umetnika.
> Tu je kapitalistična produkcija uporabljiva le v zelo omejeni meri, kolikor npr. neki pisatelj za neko skupno delo -- npr. enciklopedijo -- izkorišča celo vrsto drugih kot pomožne delavce.
> Tu večinoma ostaja pri *prehodni formi* h kapitalistični produkciji, [pri formi], da delajo različni znanstveni ali umetniški producenti, obrtniki ali profesionalci, za skupni trgovski kapital založnikov, razmerje, ki nima ničesar opraviti s pravim kapitalističnim produkcijskim načinom in ki le-temu celo formalno še ni podrejeno.
> Da je v teh prehodnih formah eksploatacija dela ravno največja, ničesar ne spremeni na stvari.
>
> 2\. Produkcije ni mogoče ločiti od akta produciranja, kot pri vseh
> eksekutivnih umetnikih, govornikih, igralcih, učiteljih, zdravnikih,
> duhovnikih itd. Tudi tu teče kapitalistični produkcijski način samo v skromnem
> obsegu in se lahko glede narave stvari dogaja samo v nekaterih sferah. Na
> primer, v učnih zavodih so lahko učitelji goli mezdni delavci za podjetnika
> učnega zavoda, tako kot obstajajo v Angliji številne takšne učne tovarne.
> Čeprav nasproti učencem niso *produktivni delavci*, so to nasproti svojemu
> podjetniku. Le-ta menja svoj kapital za njihovo delovno zmožnost in s tem
> procesom postaja bogatejši. Enako je pri gledaliških, zabaviščnih podjetjih
> itd. Umetnik se tu do občinstva obnaša kot umetnik, nasproti svojemu
> podjetniku pa je *produktiven delavec*. Vsi ti pojavi kapitalistične
> produkcije na tem področju so v primerjavi s celoto produkcije tako
> nepomembni, da jih lahko popolnoma zanemarimo [@marx1969teorije, TODO;
> @marx1977historicni, 203-204].
> 2. Produkcije ni mogoče ločiti od akta produciranja, kot pri vseh eksekutivnih umetnikih, govornikih, igralcih, učiteljih, zdravnikih, duhovnikih itd.
> Tudi tu teče kapitalistični produkcijski način samo v skromnem obsegu in se lahko glede narave stvari dogaja samo v nekaterih sferah.
> Na primer, v učnih zavodih so lahko učitelji goli mezdni delavci za podjetnika učnega zavoda, tako kot obstajajo v Angliji številne takšne učne tovarne.
> Čeprav nasproti učencem niso *produktivni delavci*, so to nasproti svojemu podjetniku.
> Le-ta menja svoj kapital za njihovo delovno zmožnost in s tem procesom postaja bogatejši.
> Enako je pri gledaliških, zabaviščnih podjetjih itd.
> Umetnik se tu do občinstva obnaša kot umetnik, nasproti svojemu podjetniku pa je *produktiven delavec*.
> Vsi ti pojavi kapitalistične produkcije na tem področju so v primerjavi s celoto produkcije tako nepomembni, da jih lahko popolnoma zanemarimo.
[@marx1994economic, 143-144; slovenski prevod iz @marx1977historicni, 203-204]
<!-- MEW 26/1, 385-386 -->
> Z razvojem specifično kapitalističnega produkcijskega načina, kjer sodeluje
> veliko delavcev pri produkciji istega blaga, mora biti razmerje, v katerem je
> neposredno njihovo delo do predmeta produkcije, seveda zelo različno. Npr.
> prej omenjeni pomožni delavci v neki tovarni nimajo nobenega direktnega
> opravka z obdelovanjem surovine. Delavci, ki so nadzorniki tistih, ki
> neposredno delajo pri tem obdelovanju, so za korak bolj odmaknjeni, inženir
> ima spet drugačen odnos in dela v glavnem le s svojo glavo etc. Toda *celota
> teh delavcev*, ki imajo delovne zmožnosti različne vrednosti, čeprav kaže
> uporabljena količina precej enako višino, producira rezultat, ki se -- če
> opazujemo celoten produkcijski proces -- izrazi v *blagu* ali nekem
> *materialnem produktu*; vi skupaj pa, kot delavnica, so živi produkcijski
> pogoji teh *produktov*, ker menjajo, če opazujemo celoten produkcijski proces,
> svoje delo za kapital in reproducirajo denar kapitalistov kot kapital, tj. kot
> ovrednotujočo se vrednost, večajočo se vrednost.
> Z razvojem specifično kapitalističnega produkcijskega načina, kjer sodeluje veliko delavcev pri produkciji istega blaga, mora biti razmerje, v katerem je neposredno njihovo delo do predmeta produkcije, seveda zelo različno.
> Npr. prej omenjeni pomožni delavci v neki tovarni nimajo nobenega direktnega opravka z obdelovanjem surovine.
> Delavci, ki so nadzorniki tistih, ki neposredno delajo pri tem obdelovanju, so za korak bolj odmaknjeni, inženir ima spet drugačen odnos in dela v glavnem le s svojo glavo etc.
> Toda *celota teh delavcev*, ki imajo delovne zmožnosti različne vrednosti, čeprav kaže uporabljena količina precej enako višino, producira rezultat, ki se -- če opazujemo celoten produkcijski proces -- izrazi v *blagu* ali nekem *materialnem produktu*; vi skupaj pa, kot delavnica, so živi produkcijski pogoji teh *produktov*, ker menjajo, če opazujemo celoten produkcijski proces, svoje delo za kapital in reproducirajo denar kapitalistov kot kapital, tj. kot ovrednotujočo se vrednost, večajočo se vrednost.
>
> Saj to je prav tista svojevrstnost kapitalističnega produkcijskega načina, da
> ločuje različna dela, torej tudi umska in ročna dela -- ali dela, v katerih
> prevladuje ena ali druga plat -- in da jih razdeli na različne osebe, kar pa
> ne preprečuje, da je materialni produkt *skupni produkt* teh oseb ali njihov
> skupni produkt upredmeten v materialnem bogastvu; kar na drugi strani prav
> tako ne preprečuje oz. ničesar ne spremeni na tem, da je razmerje vsake
> posamezne osebe razmerje mezdnega delavca do kapitala in v tem eminentnem
> pomenu razmerje *produktivnega delavca*. Vse te osebe niso samo *neposredno*
> zaposlene v produkciji materialnega bogastva, marveč menjajo svoje delo
> *neposredno* za denar kot kapital in tako poleg svoje mezde neposredno
> reproducirajo presežno vrednost za kapitalista. Njihovo delo obstaja iz
> plačanega dela plus neplačanega presežnega dela [@marx1969teorije, 314;
> slovenski prevod odlomka iz @marx1977historicni, 134-135].
> Saj to je prav tista svojevrstnost kapitalističnega produkcijskega načina, da ločuje različna dela, torej tudi umska in ročna dela -- ali dela, v katerih prevladuje ena ali druga plat -- in da jih razdeli na različne osebe, kar pa ne preprečuje, da je materialni produkt *skupni produkt* teh oseb ali njihov skupni produkt upredmeten v materialnem bogastvu; kar na drugi strani prav tako ne preprečuje oz. ničesar ne spremeni na tem, da je razmerje vsake posamezne osebe razmerje mezdnega delavca do kapitala in v tem eminentnem pomenu razmerje *produktivnega delavca*.
> Vse te osebe niso samo *neposredno* zaposlene v produkciji materialnega bogastva, marveč menjajo svoje delo *neposredno* za denar kot kapital in tako poleg svoje mezde neposredno reproducirajo presežno vrednost za kapitalista.
> Njihovo delo obstaja iz plačanega dela plus neplačanega presežnega dela.
[@marx1994economic, 144-145; slovenski prevod iz @marx1977historicni, 134-135]
<!-- MEW 26/1, 386-387 -->
@ -405,32 +371,4 @@ references:
publisher: Mladinska knjiga
issued: 1977
language: sl
- type: book
id: marx1969teorije
author:
- family: Marx
given: Karl
title: "Teorije o višku vrednosti"
translator:
- family: Fran
given: Mara
container-title: "Dela"
volume: 24
publisher-place: Beograd
publisher: Institut za izučavanje radničkog pokreta
issued: 1969
language: sr
- type: book
id: poulantzas1975classes
author:
- family: Poulantzas
given: Nicos
title: "Classes in contemporary capitalism"
translator:
- family: Fernbach
given: David
publisher-place: London
publisher: NLB
issued: 1975
language: en
...

679
realna_subsumpcija_arhitekture.md
View File

@ -1,602 +1,3 @@
# Uvod
Ključno zgodovinsko prizorišče specifičnega odnosa
arhitektura--tehnologija--delo je obdobje industrijske revolucije in
arhitekturnega modernizma [gl. na primer @aureli2023architecture,
137-163]. Gre za obdobje *realne subsumpcije produkcije*, ko si kapital
ne podreja več dejavnosti v oblikah na kakršne je naletel, temveč jih,
skozi lastno tehnološko posredovano logiko delovanja, notranje spreminja
[gl. @marx2012kapital1, 308-319]. Dokler stroji nadomeščajo pretežno
ročno delo in mehanske dejavnosti, arhitektura te procese upravlja.
Postavlja se za avantgardo industrializacije, ne le gradbišča in
gradbene industrije [@ferro2016dessin], temveč industrijske odnose
posplošuje na gospodinjstvo, stanovanjski blok, mesto -- na področju
reprodukcije delovne sile. Eno za arhitekturno teorijo temeljnih del,
*Projekt in utopija* italijanskega zgodovinarja Manfreda Tafurija
[@tafuri1985projekt], bo arhitekturnim poskusom produktivnega nanašanja
na gospodarske procese pripisalo tudi dodaten značaj in sicer, da
napovedujejo podreditev same arhitekture tem procesom
[@tafuri1985projekt, 64].
V svojem času sicer tendenciozna analiza pomasovljenja intelektualnega
dela, Tafurijev članek *Lavoro intellettuale e sviluppo capitalistico*
[@tafuri1970lavoro] zazna bistveno disruptivno vlogo, ki jo bo
informacijska tehnologija imela pri prekvalifikaciji intelektualnega
dela. Hkrati pa lahko njegovo hipotezo, da računalniški jeziki in
avtomatski sistemi nadzora ter vrednotenja naznanjajo realno avtonomijo
kapitala ter odpravljajo ideološke funkcije intelektualcev, razberemo
tudi v sodobnih marksovskih interpretacijah kapitala in kapitalizma [gl.
@krasovec2021tujost].
# Namen in cilji naloge
<!-- Znanstveno utemeljiti in opredeliti namen in cilje raziskovanja.
Glavni cilj raziskave je lahko razčlenjen v več podciljev. -->
<!--
V obdobju od konca 60. let 20. stoletja do danes -- po Levu Manovichu
obdobje "softwareizacije" kulture [@manovich2013software, 5] -- lahko
sledimo številnim razvojem znotraj arhitekturne kulture, ki tematizirajo
nove tehnologije ali njihov vpliv na položaj arhitekturnega dela. Pri
tem se postmodernizem in tako imenovani "digitalni obrat" v arhitekturi
večkrat razume kot preseganje modernizma [@carpo2013thedigital, 10].
A grafični oblikovalec Dakota Brown, na primer, teoretizira o
računalniško podprtem eklekticizmu obdobja kot o poskusih razumevanja in
prilastitve transformacij kreativnega dela, ki jih spodbuja
industrializacija, in ne kot enostavno odkrivanje novega terena svobode
[@brown2022out]. Brown sicer obravnava spremembe na področju grafičnega
oblikovanja, a zanimivo je, da te spremembe kontekstualizira znotraj
arhitekturne zgodovine modernizma in institucij modernistične
arhitekture. S tem pomemben del tendenc tako imenovanih kreativinh
poklicev, ki sebe razumejo kot preseganje ali prelom z modernizmom,
kontekstualizira kot *nadaljevanje* in *stopnjevanje* teme arhitekture
in delitve dela kot jo poznamo iz modernizma.
V zadnjem desetletju se je tehnooptimizem digitalnega obrata že večinoma
izčrpal. V luči financializacije arhitekture in sorodnih industrij ter
prekarizacije kreativnih delavcev lahko na področju arhitekturne teorije
in zgodovine spremljamo tako imenovani "obrat k delu", pri katerem je
prav tako ena osrednjih tem digitalna industrializacija arhitekturnega
poklica. A kritična obravnava novega stanja arhitekture po večini ostaja
omejena na klasična pojmovanja odnosa med arhitekti kot intelektualci in
družbo.
Tako tudi teoretsko informativne in napredne študije objektivnega
značaja arhitekturnih tehnologij kot je *Architecture and Abstraction*
arhitekturnega teoretika Pier Vittorio Aurelija
[@aureli2023architecture] zadržujejo rezervo možnosti obnove
predsubsumiranih funkcij arhitekta kot intelektualca, ki jih izpeljuje
iz kritičnih epizod modernističnega gibanja. Pomanjkljivost tega zadržka
je, da zanemarja povezavo med realno subsumpcijo produkcije iz časa
modernizma in realno subsumpcijo arhitekture kot intelektualne
dejavnosti. Arhitekturni modernizem lahko, po Tafuriju, opredelimo kot
obdobje slučajnega sovpadanja interesov arhitektov in realne subsumpcije
produkcije, stopnjevanje in nadaljevanje teh interesov pa temeljno
spremeni možnosti kritične obravnave odnosa med arhitekturo in
kapitalizmom, ki s ga ne moremo več zajeti zgolj v terminih nasilja in
ideologije [gl. @mau2023mute].
-->
Namen naloge je opredeliti in utemeljiti razvoj pomoderne arhitekture v terminih
racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije arhitekturnega dela znotraj
izrazito tehnološke dinamike kapitalističnega razvoja. "Obrat k delu" kot
arhitekturnoteoretski trend nakazuje, da področje sprememb vsebin in oblik
arhitekturnega dela postaja eno pomembnejših področij za razumevanje sodobne
arhitekture. Toda razvoj intelektualnih oziroma informacijskih funkcij strojev
ne odpravlja zgolj nekatere ideološke funkcije intelektualnih poklicev, temveč
potencialno odpravlja ideološko funkcijo kot tako. Opredelitve do in vrednotenje
lastnega položaja, skeptično ali optimistično, ni več ustrezno v kolikor so ti
procesi še vedno pojmovani znotraj humanistične teorije odtujitve. Pri realni
subsumpciji intelektualnega dela namreč ne gre za proces objektivizacije
človeških lastnosti, temveč ima ta proces svojo realno avtonomijo. Namen naloge
je zato tudi teoretsko antihumanistična opredelitev avtonomije kapitalističnega
razvoja v razmerju do arhitekturnega dela, tudi skozi reaktualizacijo nekaterih
manj znanih del kanoničnih arhitekturnoteoretskih avtorjev.
<!--
Natančno opredeliti raziskovalno vprašanje, na katerega želimo z
raziskavo odgovoriti. Nedvoumno formulirati problem, ki ga želimo z
raziskavo pojasniti, razrešiti... Opredeliti morebitno delovno
hipotezo.
-->
# Raziskovalno vprašanje ali morebitna delovna hipoteza
<!--
Naša teza je da lahko spremembe na področju arhitekture v obdobje od 60.
let 20. stoletja dalje opredelimo kot obdobje *realne subsumpcije
arhitekture*, to je kot obdobje temeljnih notranjih sprememb arhitekture
po izrazito tehnološko posredovani logiki kapitala.
Takšen proces so napovedovala že arhitekturna nanašanja na
industrializacijo iz obdobja modernizma, ko je realna subsumpcija
produkcije pomenila predvsem avtomatizacijo manualnih dejavnosti. Z
izumom in uporabo računalnikov pa lahko sledimo tudi avtomatizaciji
intelektualnih dejavnosti. Z razvojem in uvedbo informacijskih
tehnologij na področje arhitekture -- računalniška formalizacija risbe
in načrta ter podatkovna razširitev teh formatov -- je dejavnost
arhitektov pretvorjena v vnaprej določene operacije s stroji, ki so
sproti vrednotene onkraj tradicionalnih metod arhitekture kot
intelektualne prakse.
Te spremembe se odražajo tudi znotraj arhitekturne kulture, kot
optimistično ali skeptično opredeljevanje do tehnologije in
industrializacije, a nova tehnološka posredovanost arhitekturnega
delovanja ravno odpravlja funkcije arhitekture kot intelektualne
dejavnosti, kot so opredeljevanje in predpisovanje.
Razvoj pomodernistične arhitekture je mogoče opredeliti v terminih
racionalizacije, avtomatizacije in prekvalifikacije arhitekturnega dela
znotraj izrazito tehnološke dinamike kapitalističnega razvoja. V
obdobju pomodernistične arhitekture lahko govorimo o *realni
subsumpciji* arhitekturnega dela kot intelektualnega dela pod kapitalom.
Ta subsumpcija ima tehnično podlago v informacijski tehnologiji, ki
objektificira in formalizira prej intelektualne (diskurzivne) procese.
To je anticipirala že modernistična arhitekturna kultura, ki je proces
doživljala kot krizo, nadaljnji razvoj arhitekture pa do procesa razvije
številne odzive -- od skeptičnih, optimističnih, ciničnih ... Skozi
koncepte (realne subsumpcije) arhitekturnega dela in realne avtonomije
kapitalističnega razvoja je mogoče razložiti bistvene značilnosti
sodobne arhitekture.
-->
Razvoj pomodernistične arhitekture je mogoče opredeliti v terminih
racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije arhitekturnega dela
znotraj izrazito tehnološke dinamike kapitalističnega razvoja. V
obdobju pomodernistične arhitekture lahko govorimo o *realni
subsumpciji* arhitekturnega dela kot intelektualnega dela pod kapitalom.
Ta subsumpcija ima tehnično podlago v informacijski tehnologiji, ki
objektificira in formalizira prej intelektualne (diskurzivne) procese.
To je anticipirala že modernistična arhitekturna kultura, ki je proces
doživljala kot krizo, nadaljnji razvoj arhitekture pa do procesa razvije
številne odzive -- od skeptičnih, optimističnih, ciničnih ... Skozi
koncepte (realne subsumpcije) arhitekturnega dela in realne avtonomije
kapitalističnega razvoja je mogoče razložiti bistvene značilnosti
sodobne arhitekture.
<!--
Natančno predstaviti objekt raziskave (predmet, obravnavani
raziskovalni problem, temo raziskave), ki izhaja iz opredeljenega cilja
raziskave. Navesti in utemeljiti: pristop, metodo in pomožne metode, ki
bodo v raziskavi uporabljene, morebitne njihove kombinacije in
uporabljene tehnike.
-->
# Pristop, materiali in metode
<!--
Naloge pred tehnološko določeno arhitekturno dejavnostjo so torej
razumeti *logiko* tehnologije na področju kjer se uveljavlja: kot
racionalizacija in avtomatizacija arhitekturnega dela.
Predmet raziskave so uvedbe informacijske tehnologije v načrtovalske
procese in njihovo učinkovanje na vsebino in obliko arhitekturnega dela.
Raziskava tega vključuje pregled relevantne literature in gradiva o
rabah različnih tehnologij, kontekst njihove uvedbe (kdaj so uvedene in
kateri problem dotedanjega načina dela naj bi naslavljale) in njihov
učinek kot ga je zaznala in opisovala takratna arhitekturna kultura.
Ključne tehnološke prelomnice so vsaj: prenos programskega jezika za
numerično krmiljenje (CNC) v splošen jezik računalniško podprtega
risanja (CAD) -- s tem je omogočen prevod iz risbe v gibe, ki jih mora
opraviti stroj -- ter razširitev funkcij CAD formatov tako, da postanejo
nosilci dodatnih informacij (BIM), ki jih je mogoče povezovati oziroma
pretvarjati v druge sisteme. S tem korakom arhitekturni načrt postane
sistem spremenljivk, ki ga je mogoče simulirati in na podlagi simulacije
vrednotiti vsebino načrta. Slednji pomeni bistven prenos kognitivnih
aspektov arhitekturnega dela na stroje.
Glede na kontekst uvajanja tehnologije (razloge in odzive), vsaka
predstavlja, vsaj pri arhitekturi, na eni strani premestitev kreativnih
mej -- kot orodja omogočajo drugačno izdelovanje --, na drugi pa v njih
lahko razberemo tudi funkcijo optimizacije s stališča kapitala nerodnih
in nezanesljivih človeških faktorjev. Analizirati je potrebno oba
(oziroma vse) momenta saj ne gre za enoznačne pojave.
Predmet raziskave so uvedbe informacijske tehnologije v načrtovalske
procese in njihovo učinkovanje na vsebino in obliko arhitekturnega dela.
Raziskava tega vključuje pregled relevantne literature in gradiva o
rabah različnih tehnologij, kontekst njihove uvedbe (kdaj so uvedene in
kateri problem dotedanjega načina dela naj bi naslavljale) in njihov
učinek kot ga je zaznala in opisovala takratna arhitekturna kultura.
Ključne tehnološke prelomnice so vsaj: prenos programskega jezika za
numerično krmiljenje (CNC) v splošen jezik računalniško podprtega
risanja (CAD) ter razširitev funkcij CAD formatov tako, da postanejo
nosilci dodatnih informacij (BIM).
Glede na kontekst uvajanja tehnologije (razloge in odzive), vsaka
predstavlja, vsaj pri arhitekturi, na eni strani premestitev kreativnih
mej, na drugi pa v njih lahko razberemo tudi funkcijo optimizacije s
stališča kapitala nerodnih in nezanesljivih človeških faktorjev.
Analizirati je potrebno oba (oziroma vse) momenta saj ne gre za
enoznačne pojave.
-->
Predmet raziskave so uvedbe informacijske tehnologije v načrtovalske
procese in njihovo učinkovanje na vsebino in obliko arhitekturnega dela.
Raziskava tega vključuje pregled relevantne literature in gradiva rabah
različnih tehnologij, kontekst njihove uvedbe (kdaj so uvedene in kateri
problem dotedanjega načina dela naj bi naslavljale) in njihov učinek kot
ga je zaznala in opisovala takratna arhitekturna kultura.
Ključne tehnološke prelomnice so vsaj: prenos programskega jezika za
numerično krmiljenje (CNC) v splošen jezik računalniško podprtega
risanja (CAD) ter razširitev funkcij CAD formatov tako, da postanejo
nosilci dodatnih informacij (BIM).
Glede na kontekst uvajanja tehnologije (razloge in odzive), vsaka
predstavlja, vsaj pri arhitekturi, na eni strani premestitev kreativnih
mej, na drugi pa v njih lahko razberemo tudi funkcijo optimizacije s
stališča kapitala nerodnih in nezanesljivih človeških faktorjev.
Analizirati je potrebno oba (oziroma vse) momenta saj ne gre za
enoznačne pojave.
# Pričakovani rezultati
<!-- Navesti pomembnejše rezultate, ki jih lahko pričakujemo z izvedbo
raziskave. -->
Pomodernistični arhitekturni razvoj je mogoče opredeliti v terminih
racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije arhitekturnega dela
kot intelektualnega dela. Takšna opredelitev bo omogočala
interpretacijo nedavne in sodobne arhitekture onkraj njenih najbolj
vidnih značilnosti obdobja in reaktualizirala nekatera manj znana dela
kanoničnih arhitekturnoteoretskih avtorjev. Opredelitev modernistične
arhitekture kot obdobja realne subsumpcije industrije in pomodernistične
arhitekture kot realne subsumpcije intelektualnega dela bo osredinila
arhitekturo in njen odnos do tehnologije kot bistven objektiv za
razumevanje sodobnih subjektov v kapitalizmu.
# Vsebinska vpetost naloge v raziskovalni program oziroma projekt fakultete
<!-- V sodelovanju z mentorjem (somentorjem in konzultanti) predstaviti
navezavo načrta raziskave na raziskovalne programe oziroma projekte
fakultete in/ali drugih institucij. -->
Mentorica prof. dr. Petra Čeferin se ukvarja s strukturno logiko
arhitekture kot kreativne prakse, pri čemer se ta nanaša tudi na vlogo
arhitekta ali arhitektke v kreativnem procesu. Prav tako teoretizira o
večih funkcijah arhitekture v družbi (glede na pozicijo, ki jo arhitekti
zavzemajo) in na pogoje preseganja tega stanja. Pri svoji opredelitvi
arhitekture kot kreativne samodoločujoče se dejavnosti upošteva tudi
tafurijansko diagnozo krize (modernistične zavesti) arhitekture.
Raziskavo je mogoče razumeti kot logično nadaljevanje moje magistrske
naloge *Prispevek k obnovi kritike arhitekturne ideologije*, kjer me je
zanimalo, ali je sodobna arhitekturna kultura, v nasprotju s
prevladujočo zavestjo o koncu zgodovine in kritike, lahko predmet
kritično-zgodovinske obravnave kot jo poznamo iz obdobja krize povojnega
modernizma. Poseben odnos med arhitekturo in družbo kot zgodovinsko
formacijo produkcijskih razmerij, ali na ravni ideološkega posredovanja,
ali kot razvoj in specifike arhitekturnega dela v kapitalizmu, je stalna
tema, ki jo naslavljam pri svojem teoretskem delu.
<!--
Predstaviti teoretski pomen rezultatov raziskave in možnosti
aplikativne uporabe: pričakovani strokovni in znanstveni prispevek
utemeljiti kot nadgradnjo konkretnih dosedanjih vedenj in spoznanj s
področja raziskave.
-->
# Pričakovani prispevek k razvoju stroke in znanosti (nova znanja, metode ...)
<!--
Pojmovanje arhitekture kot "naprave", ki ureja družbene odnose, je
posplošen način pojmovanja arhitekture, še najbolj izrazito v času
modernizma. Sorodno s tem
Raziskava preverja spoznavno vrednost utemeljevanja razvoja pomoderne
arhitekturne v terminih racionalizacije, avtomatizacije in
prekvalifikacije *arhitekturnega dela* znotraj značilno tehnološke
dinamike kapitalističnega razvoja, saj se dosedanje uveljavljeno
osredotočanje zgolj na najbolj vidne značilnosti nedavne arhitekturne
zgodovine v luči sodobnih teoretskih trendov "obrata k delu" in razvoja
informacijskih tehnologij znotraj načrtovalskih delovnih procesov zdi
nezadostno. Podobna rekontekstualizacija na primeru modernistične
arhitekture je predstavljala bogato torišče arhitekturnoteoretskih
konceptov in konceptov arhitekturne zgodovine ter prispevala k
razumevanju modernistične arhitekture kot kompleksnega pojma. Prav tako
bi radi pokazali, da je prav materialistična zgodovina arhitekture kot
intelektualnega področja delovanja prepričljiv objektiv za razumevanje
sprememb dela, njegove organizacije in njegovih subjektov v sodobnem
kapitalizmu.
-->
Raziskava preverja spoznavno vrednost utemeljevanja razvoja pomoderne
arhitekturne v terminih racionalizacije, avtomatizacije in
rekvalifikacije *arhitekturnega dela* znotraj značilno tehnološke
dinamike kapitalističnega razvoja, saj se dosedanje uveljavljeno
osredotočanje zgolj na najbolj vidne značilnosti nedavne arhitekturne
zgodovine v luči sodobnih teoretskih trendov "obrata k delu" in razvoja
informacijskih tehnologij znotraj načrtovalskih delovnih procesov zdi
nezadostno. Podobna rekontekstualizacija na primeru modernistične
arhitekture je predstavljala bogato torišče arhitekturnoteoretskih
konceptov in konceptov arhitekturne zgodovine ter prispevala k
razumevanju modernistične arhitekture kot kompleksnega pojma. Prav tako
bi radi pokazali, da je prav materialistična zgodovina arhitekture kot
intelektualnega področja delovanja prepričljiv objektiv za razumevanje
sprememb dela, njegove organizacije in njegovih subjektov v sodobnem
kapitalizmu.
To je podlaga taf. argumentu odvečnosti arhitekture.
> Prav tako *design*, kljub svojemu realizmu, prinaša neizpolnjene
> zahteve, in -- v zagonu, ki ga je podal organizaciji podjetij in
> produkcije -- vsebuje margine utopije. Plan, ki ga opredelijo vodilna
> arhitekturna gibanja od formulacije *Plan Voisin* Le Corbusierja
> (1925) in od stabilizacije Bauhausa (okoli 1921) ter dalje, vsebuje to
> protislovje: izhajajoč iz gradbenega sektorja arhitekturna kultura
> odkriva, da je izpolnitev zastavljenih ciljev možna le s povezovanjem
> tega sektorja z reorganizacijo mesta; toda to pomeni, da tako kot so
> jih izpostavljene zahteve zgodovinskih avantgard napotile v sektor
> vizualnih komunikacij, ki je še bolj neposredno vključen v ekonomske
> procese -- arhitektura in *design* --, tako se je planiranje, ki so ga
> razglašale arhitekturne in urbanistične teorije, nanašalo na nekaj
> izven sebe: na splošno prestrukturiranje produkcije in konsumpcije; z
> drugimi besedami na *Plan kapitala* [@tafuri1969peruna, 57].
> V tem smislu arhitektura -- z izhajanjem iz same sebe -- posreduje
> realizem in utopijo. Utopija je v trdovratno vztrajnem prikrivanju, da
> je ideologija planiranja v gradbeništvu lahko uresničena le, če
> pokaže, da pravi Plan lahko privzame formo onkraj nje; celo, da bosta
> enkrat, ko vstopi v horizont splošne reorganizacije produkcije,
> arhitektura in urbanizem objekta, ne subjekta Plana
> [@tafuri1969peruna, 57].
> Arhitekturna kultura med 1920 in 1930 ni bila pripravljena sprejeti teh
> posledic. Kar ji je jasno, je njena lastna "politična" naloga.
> Arhitektura -- beri: načrtovanje in planska reorganizacija gradbeništva
> ter mesta kot produktivnega organizma -- rajši kot Revolucija: Le
> Corbusier jasno razglasi ti dve alternativi, ki implicitno krožita v
> spisih tako Mondriana kot Gropiusa [@tafuri1969peruna, 57].
> Medtem pa se z začetkom prav v politično najbolj angažiranih krogih -- v
> *Novembergruppe*, reviji "G", berlinskem *Ring* -- arhitekturna
> ideologija tehnično natančno določi: s tem, ko z lucidno objektivnostjo
> sprejme vse sklepe glede "smrti umetnosti" ter čisto "tehnične"
> funkcije intelektualca, ki jo apokaliptično razglasijo avantgarde,
> srednjeevropski *Neue Sachlickheit* prilagodi taisto metodo
> projektiranja idealizirani strukturi tekočega traku. Figure in metode
> industrijskega dela vstopijo v organizacijo projekta in se odražajo v
> predlogih konsumpcije objekta [@tafuri1969peruna, 57-58].
Pojmovanje arhitekture kot "naprave", ki ureja družbene odnose, je
eksplicitno izpostavljena tema različnih modernističnih gibanj.
Tehnologija ni le sredstvo, ampak privzema ideološki pomen (gl. civ
machiniste). Ta vera v tehnologijo je posledica (oportunizma) da
arhitekti upravljajo z uvajanjem strojev v, da so upravljalci
nadomeščanja mehanične delovne sile.
urejajo razredne
odnose na družbeni ravni in zagotavljajo tehnične pogoje za reprodukcijo
kapitalističnega razmerja.
Do procesov, ki jih
V momentih kjer se arhitektura kot disciplina produktivno vključuje v
gospodarske programe
uživa družbeno priznanje in procese, ki jih sproža --
-- predvsem nadomeščanje motoričnih in mehaničnih človeških funkcij --,
navdušeno pozdravlja (gl machine take command).
<!-- vv zadnje -->
<!-- Uvod -->
<!-- per una critica ... -->
Ključno zgodovinsko prizorišče specifičnega odnosa
arhitektura--tehnika--družba je obdobje arhitekturnega modernizma. Za
arhitekturnega zgodovinarja [[Manfreda Tafurija|tafuri]] arhitekti
*quattrocenta* nakazujejo na dinamiko, ki se bo z industrijsko
revolucijo šele popolnoma razvila [gl. @tafuri1969larchitettura;
@tafuri1980theories], in predstavljajo model zgodovinskim avantgardam in
arhitekturnim modernističnim gibanjem 20. stoletja [gl.
@tafuri1969peruna; kasneje razširjeno v @tafuri1985projekt]. Te se v
svojih poskusih kritičnega a produktivnega vstopa v politične in
gospodarske programe naprednih institucij industrializiranega
kapitalizma vedno nanašajo na nekaj še bolj neposredno vključenega v
ekonomske procese. Tako kot se umetniške avantgarde napotijo v
arhitekturo in *design*,
> tako se je planiranje, ki so ga razglašale arhitekturne in
> urbanistične teorije, nanašalo na nekaj izven sebe: na splošno
> prestrukturiranje produkcije in konsumpcije; z drugimi besedami na
> *Plan kapitala*.
Kjer pa bosta arhitektura in urbanizem, nadaljuje, objekta, ne subjekta,
Plana [@tafuri1969peruna, 57].
Primer arhitekturnih poskusov nemške klasične socialdemokracije, ki ga
poda, priča o popolni "tehnizaciji" arhitekture in drastičnih omejitvah
možnosti delovanja: podobe in metode industrijskega dela vstopijo v
organizacijo projekta in sama metoda projektiranja je prilagojena
idealizirani (in že zastareli) strukturi tekočega traku
[@tafuri1969peruna, 58]. V skrajnem primeru urbanista Hilberseimerja, ki
odčarano sprejme nove naloge zvezne organizacije racionalizacije od
gradbišča do urbane strukture, arhitekturni objekt kot "izjema" v
razmerju do mesta popolnoma izgine [@tafuri1969peruna, 60].
Tudi alternativa, ki jo predstavlja Le Corbusier, ne predstavlja izhoda.
Vrhunec njegovega "apela industrialcem", ki se začne z razdelavo
projekta *Dom-Ino*, je *Plan Obus* za Alžir, ki ga je razvijal od leta
1931 dalje, megastruktura nad staro kazbo, ki je "tako na ideološki kot
na formalni ravni še nepresežena" [@tafuri1969peruna, 66]. V tem
projektu je Le Corbusierjeva dilema medvojnega kapitalizma --
arhitektura ali revolucija -- razrešena. Obratno od nemških arhitektov,
ki členijo in racionalizirajo osnovno celico, ki določa nadaljnje
strukture -- od taylorizacije gradbišča, gospodinjstva, stanovanja,
četrti, mesta -- Le Corbusier oblikuje urbano strukturo kot organsko
celoto, znotraj katere je predvidena možnost vstavljanja "ekscentričnih
in eklektičnih elementov", tako da občinstvu omogoči "razdelavo lastnega
'slabega okusa'" [@tafuri1969peruna, 69].
Tej arhitekturni gesti Tafuri pripiše tudi poseben pomen v razmerju do
gospodarstva. Svoboda stanovanjskih celic upošteva zahtevo po nenehni
tehnološki revoluciji in hitri konsumpciji, moment potrošnje napravi v
produktivni moment celotnega cikla kapitala:
> Stanovanjsko celico, teoretično potrošljivo v kratkem času, je mogoče
> zamenjati ob vsaki spremembi individualnih potreb -- ob vsaki
> spremembi potreb, ki jih povzroči prenova stanovanjskih modelov in
> *standards*, ki jih narekuje produkcija [@tafuri1969peruna, 69].
Čeprav gre za produktiven arhitekturni predlog v razmerju do potreb
kapitalistične reorganizacije mesta, je -- za razliko od arhitektov
klasične socialdemokracije -- predlagan v izolaciji od državnih ali
mestnih oblasti, z lastnimi sredstvi. Vse ekonomske cilje *Plana Obus*
je na tej točki že moč najti v keynesijanskih anticikličnih politikah,
kar pomeni, da je arhitekt kot predlagatelj projekta odvečna figura.
Na eni strani *projekt* -- raztopitev arhitekturnega objekta v
spremenljivke širših ekonomskih procesov -- na drugi *utopija* --
neuslišano podajanje forme tem procesom: v obeh primerih gre za izgubo
funkcije arhitektov kot aktivnih ideologov. Za Tafurija so to gabariti
krize, ki jo zaznava arhitekturna kultura povojne Evrope, ki jo tudi
neposredno naslavlja [za vlogo tafurijanske kritike modernističnega
gibanja v razmerju do njemu sodobnih arhitekturnih neoavantgard in
humanizmov gl. @corna2016thinking; @galimberti2022images].
# Namen in cilji
Kljub temu, da tafurijanske teze v svojem kontekstu delujejo
tendenciozno -- tematizirajo razvoj informacijskih tehnologij v času, ko
so, v primerjavi z danes, sorazmerno površno vključene v delovne procese
--, menimo, da zaznajo bistveno disruptivno vlogo, ki jo bo
informacijska tehnologija imela pri dekvalifikaciji ali prekvalifikaciji
intelektualnega dela. Posebej pa so aktualne, če jih beremo ob sodobnih
teorijah realne avtonomije kapitala in preseženosti ideologije
[gl. @krasovec2021tujost].
V obdobju od konca 60. let 20. stoletja do danes -- po Levu Manovichu
obdobje "softwareizacije" kulture -- lahko sledimo
številnim razvojem znotraj arhitekturne kulture, za katere
TODO
Tako na primer grafični oblikovalec Dakota Brown teoretizira o
računalniško podprtem eklekticizmu "postmodernega" in
"dekonstruktivističnega" obrata kot ne zgolj kritiki modernizma, temveč
hkrati poskus razumevanja in prilastitve transformacij kreativnega dela,
kot novega terena svobode, ki jih spodbuja digitalizacija kreativnih
industrij [@brown2022out]. Brown sicer obravnava spremembe na področju
grafičnega oblikovanja, a zanimivo je, da te spremembe kontekstualizira
znotraj arhitekturne zgodovine modernizma in institucij modernistične
arhitekture. S tem pomemben del tendenc tako imenovanih kreativinh
poklicev, ki sebe razumejo kot *preseganje* modernizma, kontekstualizira
kot *nadaljevanje* modernizma.
Prav tako se digitalni obrat v arhitekturi pojmuje kot antiteza
industrijskim metodam, ki so podlaga modernističnim sredstvom
projektiranja:
> v splošnem smislu se digitalni obrat v arhitekturi lahko razume kot
> zapoznelo potrditev nekaterih načel same postmoderne arhitekture:
> proti modernistični standardizaciji so postmodernisti zagovarjali
> diferenciacijo, variacijo in izbiro; skoraj eno generacijo kasneje so
> digitalne tehnologije zagotovile najprimernejša tehnična sredstva za
> dosego tega cilja [@carpo2013thedigital, 10].
A ravno globoka standardizacija in racionalizacija je tista, ki
zagotavlja pogoje za industrijsko izdelavo navidezno neskončno
variabilnih prefabrikatov. Oziroma kot poglabljanje standardizacije
zazna Rem Koolhaas:
> Ravno v trenutku, ko sta pravilnost in ponavljanje opuščena kot
> represivna, so gradbeni materiali postali vse bolj modularni, enotni
> in standardizirani, kot da je snov že vnaprej digitalna (naslednja
> stopnja abstrakcije). Modul postaja vse manjši in manjši, dokler ne
> postane mozaik. Z velikimi težavami -- prepiri, pogajanja, sabotaža --
> se iz enakih elementov konstruirata nepravilnost in edinstvenost
> [@koolhaas2010junkspace, 140].
Tako kot modernistično navdušenje nad "civilisation machiniste" dokaj
zanesljivo spremljajo tudi razočarane kritike posledic industrializacije
gradbenega sektorja -- sem lahko prištevamo številne pomembne zaznamke
arhitekturnega modernizma, od gibanja *Arts and Crafts*, nemškega
ekspresionizma, Adolfa Loosa, do samokritičnih ugotovitev o zaostalosti
in nepripravljenosti arhitektov Martina Wagnerja --, tako tudi sodobne
pragmatične in optimistične ocene digitalizacije arhitekturne industrije
[gl. na primer @deamer2010detail] spremljajo tehnoskeptične pozicije, ki
prek regionalizmov in tradicionalizmov tako ali drugače zagovarjajo
obnovo obrtniške razsežnosti arhitekturnega izdelovanja [gl. na primer
@frampton2010intention; @ferro2016dessin]. V zadnjem desetletju pa lahko
znotraj arhitekturne kulture sledimo tudi "obratu k delu", posebni
pozornosti na pogoje arhitekturnega dela v luči novih tehnologij in
financializacije področja zidave [gl. na primer @lloyd2016industries;
@deamer2020architecture].
<!-- hipermodernizem -->
Ker gre za stopnjevanje in nadaljevanje procesov, ki jih je napovedovala
že modernistična
<!-- -->
Vprašanje: mogoče spusti hipermodernizem in se osredotoči samo na realno
subsumpcijo.
Ne sme izpast, kot da obžaluješ za renesančno arhitekturo.
Kaj je smisel obnove modernizma?
- Da je arhitektura v svoji ključni dobi imela nekaj opraviti z delitvijo dela?
- Zakaj je ta doba ključna?
Ker vzpostavi arhitekturo v odnosu do kapitalizma.
- Ali je danes arhitektura odvečna?
Kapitalistični proces, ki se mora odvijati na področju zidave ni odvečen.
Arhitektura kot intelektualna praksa delovanja je odvečna -- oziroma deluje v spremenjenih pogojih, ko je ideologija kot taka odvečna.
<!-- -->
Namen naloge je opredeliti in utemeljiti
Zato lahko rečemo hipermodernizem
Z izničevanjem zgodovine in njenim reduciranjem na na polje vizualnih
vdorov ter s tehniko šoka, ki jo informira televizija, nam ne ostane
"vesela znanost" temveč "vesela zabloda" v kateri prevladuje popolno
izenačenje
> [N]ajbolj površinske značilnosti "modernega" so bile privedene do
> skrajnosti. Ne ostane nam "vesela znanost" ampak "vesela zabloda"
> v kateri prevladuje popolno izenačenje oblike in pomena,
Teorija hipermodernizma, nadaljevanje procesov, ki jih je modernizem
sprožil. Te procese zaznati v
Kar je vsem skupno je, da ostajajo v mejah stare ideologije.
Toda stara ideologija ni več primerna. Ključna razlika med modernizmom
in hipermodernizmom
---
references:
# A ############################################################################
@ -762,16 +163,6 @@ references:
page: 89-100
language: en
################################################################################
- type: book
id: aureli2023architecture
author:
- family: Aureli
given: Pier Vittorio
title: "Architecture and abstraction"
publisher-place: Cambridge, Mass.
publisher: The MIT Press
issued: 2023
language: en
# B ############################################################################
################################################################################
- type: chapter
@ -2648,20 +2039,6 @@ references:
issued: 2020
language: en
########################################################################
- type: book
id: lloyd2016industries
editor:
- family: Lloyd Thomas
given: Katie
- family: Amhoff
given: Tilo
- family: Beech
given: Nick
title: "Industries of architecture"
publisher-place: London
publisher: Routledge
issued: 2016
language: en
########################################################################
- type: book
id: biraghi2019larchitetto
@ -2776,16 +2153,6 @@ references:
page: 241-281
language: it
########################################################################
- type: book
id: krasovec2021tujost
author:
- family: Krašovec
given: Primož
title: "Tujost kapitala"
publisher-place: Ljubljana
publisher: Sophia
issued: 2021
language: sl
########################################################################
- type: thesis
id: brown2022out
@ -2854,16 +2221,6 @@ references:
issued: 2015
language: en
########################################################################
- type: book
id: aureli2023architecture
author:
- family: Aureli
given: Pier Vittorio
title: "Architecture and abstraction"
publisher-place: Cambridge, Mass.
publisher: The MIT Press
issued: 2023
language: en
########################################################################
- type: article-journal
id: tafuri1971austromarxismo
@ -2941,33 +2298,7 @@ references:
issued: 2020
language: en
########################################################################
- type: book
id: lloyd2016industries
editor:
- family: Lloyd Thomas
given: Katie
- family: Amhoff
given: Tilo
- family: Beech
given: Nick
title: "Industries of architecture"
publisher-place: London
publisher: Routledge
issued: 2016
language: en
########################################################################
- type: article-journal
id: tafuri1969peruna
author:
- family: Tafuri
given: Manfredo
title: "Per una critica dell'ideologia archittetonica"
title-short: "Per una critica dell'ideologia archittetonica"
container-title: "Contropiano: materiali marxisti"
issue: 1
issued: 1969
page: 31-79
language: it
########################################################################
- type: thesis
id: corna2016thinking
@ -3005,16 +2336,6 @@ references:
issued: 2015
language: en
########################################################################
- type: book
id: aureli2023architecture
author:
- family: Aureli
given: Pier Vittorio
title: "Architecture and abstraction"
publisher-place: Cambridge, Mass.
publisher: The MIT Press
issued: 2023
language: en
########################################################################
- type: book
id: mau2023mute

36
renesansa.md
View File

@ -4,6 +4,21 @@ description: |
Neurejeni izpiski in zapiski o renesančni arhitekturi kot začetku moderne arhitekture.
...
<!--
Nenazadnje je za številne zgodovinarje konstitutivni moment moderne arhitekture "tehnični čudež", kjer se nasproti srednjeveški *mehaniki*, ki jo vodi tradicija, prvič dokaže arhitektura kot intelektualna disciplina.
[@argan1946thearchitecture, 105-107]
Brunelleschi (1377--1446) se je med gradnjo florentinske katedrale in zasnovo kupole dokazal s tehnološko novo rešitvijo problema lesenih opažev, ki v tem primeru domnevno zaradi velikih dimenzij niso bili izvedljivi, tako da je bila celotna kupola na vsaki stopnji izgradnje samonosilna in samouravnalna.
Z uvedbo novih zidarskih tehnik in aparatov, s katerimi se je odmikal od starih gradbenih praks, je "racionaliziral tehniko in načine gradbene proizvodnje, prekinil kontinuiteto kolektivne organizacije tradicionalnega gradbišča in naglo postavil v ospredje temo moderne družbene delitve dela".
Rešitev zasnove kupole na način, da je ni potrebno pred gradnjo centrirati ter med gradnjo podpirati, odpravi privilegije mojstrov saj se ne zanaša več na njihovo tradicionalno vednost ter uveljavi avtonomijo arhitekta saj zdaj edini razpolaga s *projektom*, nizom racionalnih dejanj, ki so ločeni in neodvisni od same izvedbe na gradbišču.
Ta ločitev zasnove in izvedbe prav tako omogoča, da gradbišče lažje prenese zaustavitve del in menjave delovnih ekip.
Revolucijo v proizvodnih odnosih, katere neposredno ozadje je tudi razredni boj med oslabljenimi cehi in trgovskimi rodbinami, dokazujeta dogodka povezana z izgradnjo kupole.
Po tem, ko je bil Brunelleschi zaradi neplačevanja cehovske članarine aretiran, so bili cehi in mestne oblasti zaradi njegove nepogrešljivosti na gradbišču vseeno prisiljene ga izpustiti.
Izgubo tradicionalnih funkcij starih delavcev pa dokazuje izid stavke na gradbišču, ki jo je arhitekt lahko strl z najemom povsem druge in cenejše delovne sile, kar je izsililo, da so tudi stavkajoči sprejeli slabše pogoje.
[@aureli2023architecture, 35-41]
-->
## Formiranje novega jezika
::: horizontal
@ -21,7 +36,8 @@ description: |
> Arhitekt intelektualec se loči od kolektivne proizvodnje.
> S tem, ko zahteva avtonomijo svoje vloge, se postavi v ospredje novih vladajočih razredov; tako zelo, da lahko z njimi celo stopi v konflikt, kadar ti niso pripravljeni biti popolnoma skladni z njegovimi lastnimi izhodišči (in to pojasnjuje nasprotja med Brunelleschijem in Cosimo de' Medici).
>
> Toda kar zadeva konkretno jezikovna vprašanja, kako se lahko spričo razpršenih poskusov znotraj florentinske tradicije prejšnjih stoletij postavi problem novega jezika? Brunelleschi pri odgovoru na to vprašanje naredi radikalno revolucijo.
> Toda kar zadeva konkretno jezikovna vprašanja, kako se lahko spričo razpršenih poskusov znotraj florentinske tradicije prejšnjih stoletij postavi problem novega jezika?
> Brunelleschi pri odgovoru na to vprašanje naredi radikalno revolucijo.
> Trije parametri, ki so jim kritiki podredili njegovo arhitekturo -- obnova antike, tehnološki izum, perspektivna prostorskost --, so glasovi enotnega likovnega koda, nove jezikovne strukture, novega načina poseganja na prizorišče človeških dejanj, ki bo več kot štiri stoletja obvladoval zahodno umetnost.
>
> Racionalnost perspektivnega pogleda, ki jo je eksperimentalno raziskal Brunelleschi v znamenitih tablah, ki prikazujejo piazze Signorije in baptisterija, vzpostavlja novo intelektualno konstrukcijo prostora.
@ -66,19 +82,11 @@ description: |
::: horizontal
> Pomembno je poudariti globoko realistično naravo humanistične teme mesta od
> samega začetka. Humanizem namreč spričo eshatologij in tisočletnih pričakovanj
> srednjega veka potrjuje konkretni, družbeno in ekonomsko pogojeni značaj
> mestnega življenja in razvoja mest: "perspektivno mesto" Brunelleschija in
> Albertija je resnično mesto z vso kompleksnostjo njegovih zgodovinskih
> razslojenosti, v katerem novi perspektivni "objekti" uvajajo novo človeško
> vedenje -- posvetno in racionalno -- veliko bolj kot predlog globalnega
> fizičnega prestrukturiranja. V *De re aedificatoria* Alberti jasno sprejema
> dialektiko med posamezno stavbo, v kateri se lahko humanistični racionalizem
> in historizem v celoti izrazita, in mestom, ki je okvir različnih zaporednih
> posegov. Pri tem je Alberti veliko bolj aristotelski, kot bi lahko sklepali po
> njegovi slavni opredelitvi mesta kot "velike hiše". [@tafuri1969rinascimento,
> 223]
> Pomembno je poudariti globoko realistično naravo humanistične teme mesta od samega začetka.
> Humanizem namreč spričo eshatologij in tisočletnih pričakovanj srednjega veka potrjuje konkretni, družbeno in ekonomsko pogojeni značaj mestnega življenja in razvoja mest: "perspektivno mesto" Brunelleschija in Albertija je resnično mesto z vso kompleksnostjo njegovih zgodovinskih razslojenosti, v katerem novi perspektivni "objekti" uvajajo novo človeško vedenje -- posvetno in racionalno -- veliko bolj kot predlog globalnega fizičnega prestrukturiranja.
> V *De re aedificatoria* Alberti jasno sprejema dialektiko med posamezno stavbo, v kateri se lahko humanistični racionalizem in historizem v celoti izrazita, in mestom, ki je okvir različnih zaporednih posegov.
> Pri tem je Alberti veliko bolj aristotelski, kot bi lahko sklepali po njegovi slavni opredelitvi mesta kot "velike hiše".
[@tafuri1969rinascimento, 223]
::: {lang=it}