bavbavhaus.net/arhitekturno_delo_in_kapitalisticni_razvoj.md

---

title: "Arhitekturno delo in kapitalistični razvoj" author: Uroš Mikanovič mentor: Petra Čeferin

date: 2022-12-12

...

Informacijsko podprta prestrukturacija področja zidave, digitalizacija prostorskega načrtovanja ter snovanja in izdelovanja arhitekture, je temeljito spremenila vsakodnevne prakse arhitektov in njihov odnos do proizvodnih procesov in tako tudi vplivala na vprašanja in teme, ki jih obravnava arhitekturna teorija. [@lloyd2016industries, 2-3] Rutinizacija dela in poudarek na nadzorni vlogi tehničnih poklicev, ki ju uvajanje informacijskih tehnologij v delovne procese običajno predstavlja, sta na primer vzbudila pozornost do vprašanj statusa arhitekturnega dela kot intelektualnega dela ter odnosa arhitekturnega dela do ostalih delavcev na področju zidave. Ob tem je širši pomen sodobnega tehnološkega razvoja spodbudil tudi ponovne preglede zgodovinskega odnosa med arhitekturo in tehnologijo oziroma tehnološko podlago vzpostavitve novoveške arhitekture. [gl. @aureli2023architecture; @carpo2011thealphabet]

Aktualno razpravo produktivno informirajo prispevki italijanskega arhitekturnega zgodovinarja in teoretika Manfreda Tafurija iz 60. in 70. let 20. stoletja, kjer tehnični predlogi in njihova družbena vsebina predstavljajo pomembno ozadje sami ustanovitvi arhitekture kot intelektualne prakse v renesansi in osrednjo problematiko, ki spremlja modernistično arhitekturo. Tako Brunelleschijevo tehnološko novo rešitev zasnove in izvedbe kupole florentinske katedrale Tafuri označi za revolucijo v proizvodnih odnosih. S projektom kupole, ki je omogočal, da je ta na vsaki stopnji izvedbe samonosilna in samouravnalna, je renesančni arhitekt racionaliziral tehniko in načine gradbene proizvodnje, prekinil kontinuiteto organizacije tradicionalnega gradbišča in "naglo postavil v ospredje temo moderne družbene delitve dela". [@tafuri1972larchitettura, 17-19]

Pri tej zgodovinski aferi nam ni ključna zgolj osnovna ugotovitev, da se arhitekt z uveljavljanjem lastne avtonomije postavlja na čelo vladajočih razredov ali da je začetek poklicne poti arhitekta politično sponzoriran. Tehnološka podlaga na kateri se arhitektura uveljavlja kot avtonomna intelektualna praksa ima objektiven značaj, ki se potrjuje tudi v konfliktu z lastnimi izhodišči in učinkuje neodvisno od strokovnih, umetniških ali političnih interesov arhitekta oziroma z njimi sovpada le slučajno. Za Tafurija arhitekti quattrocenta nakazujejo na dinamiko, ki se bo z industrijsko revolucijo šele popolnoma razvila, in predstavljajo model zgodovinskim avantgardam in arhitekturnim modernističnim gibanjem 20. stoletja. [gl. @tafuri1969peruna] Ti z razdelavo lastnih programov, ki se kritično a produktivno nanašajo na politične in gospodarske programe naprednih institucij industrializiranega kapitalizma, končno napovedujejo odpravo ideološke funkcije arhitekture in njeno integracijo v kapitalizem. V primeru arhitekturnih poskusov nemške klasične socialdemokracije, ki ga poda, podobe in metode industrijskega dela, ki so podlaga projektu modernistične arhitekture, končno zajemajo tudi arhitekturo samo: odpravijo arhitekturni objekt kot "izjemo" v razmerju do mesta ter arhitekturo kot posebno prakso na področju zidave. [@tafuri1969peruna, 57-58]

Zaradi omejujočih zaključkov glede usod zgodovinskih avantgard in polemike, ki je usmerjena v neoavantgarde in povojnih humanističnih arhitekturnih tendenc, sicer priznane prispevke tafurijanske kritike arhitekturne ideologije znotraj arhitekturne kulture spremljajo zadržki glede njihovega kulturnega pesimizma ter zgodovinskega ali ekonomskega determinizma. Toda motivi takšne historizacije modernistične arhitekture so v zgodovinarju sodobnih razvojih arhitekturne prakse, ki se, menimo, ponavljajo v današnjem kontekstu digitalizacije načrtovanja, snovanja in izdelovanja arhitekture. Ti motivi so izraženi v Tafurijevem članku Lavoro intellettuale e sviluppo capitalistico, katerega vsebina je zaradi svojih posebnosti v manjši meri vključena v kasnejše izdaje njegovih del in posledično ni povsem izčrpana. [@tafuri1970lavoro] Članek se nanaša na takrat najsodobnejše politične in tehnološke predloge izobraževanja in zaposlovanja intelektualcev v gospodarstvu ter formalizacije programskih jezikov za namene dinamičnega upravljanja in načrtovanja. Menimo, da Tafuri svojem prispevku zazna bistveno disruptivno vlogo, ki jo informacijska tehnologija šele bo imela pri prekvalifikaciji intelektualnega dela. Njegovo hipotezo, da programski jeziki in avtomatski sistemi nadzora ter vrednotenja naznanjajo realno avtonomijo kapitala, ker odpravljajo ideološke funkcije intelektualcev, lahko razberemo tudi v sodobnih marksovskih interpretacijah kapitala in kapitalizma. [gl. @krasovec2021tujost] Potencialno pa produktivno dopolnjujejo tudi aktualne razprave o delu in tehnologiji znotraj arhitekturne teorije.

Kritika arhitekturne ideologije intelektualne forme arhitekturne prakse umesti v družbeno dinamiko tako, da jih poveže z motivacijami in interesi njihovih producentov. Kritično obravnava njihov videz, da obstajajo sami po sebi, in njihovo avtonomijo ter pogoje pod katerimi sploh postanejo avtonomni misli skupaj z družbenozgodovinskim razvojem znotraj katerega nastajajo in opravljajo svojo funkcijo, to je kot posledico delitve dela. Pa vendar izvora arhitekturnih ideologij ne prepozna enostavno v producentih samih, kot posledico njihovega konsenza, ampak v praksah in navadah, ki nimajo idejne podlage, med drugim na ravni tehnologije kot objektivnega momenta kapitala. [funkcijo kritike ideologije izpeljujemo iz @adorno2022contribution; gl. tudi @adorno2016uvod, 152-153; in glede specifično tafurijanske kritike ideologije @jameson1994seeds, 40-41] Pojem arhitekture tako razvija skozi različne vloge, ki jih arhitekturna praksa zavzema znotraj kapitalističnega razvoja. Enkrat na strani, ko vodi industrializacijo gradbenega sektorja, drugič, ko je sama predmet industrializacije. Osrednja problematika

Tafurijanska problematika je marksovska, a njeno bistveno področje je arhitektura.

Posledice tehnološkega razvoja, vsaj kar se tiče vprašanj "proletarizacije arhitekta" ali možnosti njihovega avtonomnega delovanja, ostajajo dvoumne.

V središču naloge je torej ... Eno glavnih področij kjer se razvija/nastaja je software.

Ključno je, da je sama ideološka funkcija arhitekture umeščena v zgodovino

Na podlagi opredelitve kritike ideologije kot navezovanja intelektualnih produktov na njihov družbeno okolje

"Kritika ideologije je danes še vedno kritika pozitivizma, evidentnosti dejstev, a ne več zgolj na ravni diskurza, temveč tehnologije." [@krasovec2016novi, 289]

Za Krašovca je prehod kapitala od nadomeščanja motoričnih in mehaničnih človeških funkcij do nadomeščanja intelektualnih funkcij ključen. Dokler stroji nadomeščajo zgolj silo, trend tega nadomeščanja nadzira človek, četudi posledic tega nima popolnoma pod nadzorom. Ko pa se človeka lahko nadomesti tudi s tako imenovanimi mislečimi stroji -- sistemi, ki lahko sami načrtujejo in prilagajajo svojo dejavnost -- konkurenčno določen razvoj razvoj kapitala postane popolnoma ambivalenten do človeka.

Ni več primerno vprašanje ideologije ali vprašanje gospostva. Kapital se na področju zidave reproducira drugače (soren mao) Ključno je razumevanje logike.

Ta logika se uveljavlja izrazito tehnološko. Zato se vračamo v uvajanje tehnologije v intelektualne delovne procese

::: {lang=en}

The technical aspects of the N/C as a package of software and hardware allows no other interpretation than the fact that its development was determined by the social imperative of reducing the dependence of production upon direct living labour; to remove the need for direct decision-making within the production process; to speed up the change of particular jobs being performed; to enable reductions in the interruption of the overall operation; and to allow a more efficient and continuous use of expensive technologies. All of which have a direct impact on productivity, and therefore on profits and the accumulation of capital.

Thus by taking into account the fusion of the technical and the social aspects of the numerical-control system, it then becomes possible to view its development as having been determined by the requirements of capital production and not that of "general production" or "technical efficiency" in the abstract. It was a technology that in its technical aspects and functioning respected the needs of capital at a particular historical phase of its development. Its technical features, moreover, made this technology an objective moment of capital; in its application and as it functioned it was capital. And this was neither by chance nor by accident, but a purposely designed characteristic; a characteristic which is best exemplified by the concept of "feedback" as a fundamental feature of the advance of control systems, and, as we shall see, of automation. [@ramtin1991capitalism, 44]

:::

::: {lang=en}

If the elements of manual labour could be broken down to a certain number of basic physical motions, then, in principle at any rate, a similar breakdown of elements of mental labour can also be achieved. When "codified", these can be Incorporated into computers and other microelectronic devices. It is this form of subdivision, classification and codification of the elements of mental labour that helps to accelerate the process of automation of conception.

At present the process Is in its infancy, and the hardware and software components of this process appear as "tools" and "aids" to the conception workers rather than as their dispossessors. But the technology of, for Instance, computer-aided design (CAD) -- developed on the basis of minicomputers, digitizing boards and visual display units -- contains, in embryoniC form, the very elements which can lead to a greater objectiflcatlon of the process of conception. [@ramtin1991capitalism, 75]

:::

Ubistvu gre za zgodbo realne subsumpcije, ampak arhitektura ima tu kompleksno vlogo.

Zasledujemo poseben odnos med arhitekturo in kapitalističnim razvojem. Disciplina in področje sta posebnega pomena za razumevanje kapitalističnega razvoja. (povezava med arhitekturo in kapitalizmom, natančneje zvezanost arhitekture in kapitalističnega razvoja, je tehnonomska)

Arhitektura : metropola; arhitektura : tehnologija.

Redefinicija arhitekturne zgodovine kot zgodovine posebnega odnosa med arhitekturo in [nečim tehničnim].

Širša razprava o povezavi med umetnostjo in kapitalizmom, o podrejenosti umetnosti, umetniškega ustvarjanja, umetniških del mehanizmom kapitalistične družbe se je večkrat omejila na vprašanja okoli položaja umetnosti na trgu oziroma o statustu umetniškega dela kot blaga.

To je omejeno iz vidika implikacije kaj sploh je kapitalizem. Ali gre samo za trg?

Prav tako je omejeno iz vidika kaj pomeni ali kaj so vsi možni pomeni integracije ali avtonomije umetnosti od kapitalizma.

Kaj pravi Beech?

Beech ugotavlja izjemonst umetnosti v kapitalizmu (da ni opravila tranzicije od fevdalizma do kapitalizma).

Instead of theorising art's relationship to capitalism through the concepts of commodification, culture industry, spectacle and real subsumption, all of which have a superficial ring of truth, the key to understanding art's relationship to capitalism must be derived from questioning whether art has gone through the transition from feudalism to capitalism. [@beech2015art, 8]

[T]he question of whether art conforms to the capitalist mode of production cannot be determined simply by observing certain capitalistic elements at work in the production of circulation of art but depends entirely on whether art embodies the social relations in which the capitalist subjugates production through the ownership of the means of production and the payment of wages to purchase labour power. [@beech2015art, 9]

Mesto arhitekture znotraj Beechove ekscepcionalistične umetnosti.

Svojo obravnavo odostnosti marksistične ekonomije umetnosti Beech naslanja na strogo ločitev med temo družbe in temo ekonomije. Avtohtona tema ekonomije naj bi se tako v zahodnem marksizmu pojavljala le kot prispodoba ali homologija.

Beechev formalizem pri ločevanju teme družbe in teme ekonomije bi lahko izpodbijali tudi na splošni točki umetnosti.

A na specifični točki arhitekture lahko izpodbijamo tako:

• Posledice ekonomskih mehanizmov na področju arhitekture ne delujejo le kot prispodoba. Pravzaprav najprej delujejo stvarno. Gradnja je downstram industriji. Elementi industrijske proizvodnje (specializacije, blaga) so elementi s katerimi arhitektura rokuje. Arhitektura v neki točki dobi nalogo (dobi ali prevzame) postaviti se upstream industriji. Tu je element ideologije.

Področje zidave je zanimivo, ker se zdi imuno na mehanizacijo, ne pa imuno na digitalizacijo.

Danes ne urejajo vec razrednih odnosov, samo gradi sebe ...

• Kaj je narobe z dosedanjimi študijami?
  • spregledajo realno avtonomijo kapitala
  • podcenjujejo arhitekturo ko jo smatrajo za čisto ideologijo in ne tudi kot realno tehnologijo
  • razvoje sodobne arhitekture smatrajo kot prekršek bistva arhitekture
  • Tradicionalna pojmovanja ideologije se zdijo nezadostna.
  • Iščejo odgovore, medtem ko mi iščemo logiko.

Zgodovina softvera

Po Manovichu manjka zgodovina softvera. "What was the thinking and motivation of people who between 1960 and the late 1970s created the concepts and practical techniques that underlie today's cultural software?" [@manovich2013software, 43]

(Arhitekturna kultura in tehnologija.)

Kljub temu, da tafurijanske teze v svojem kontekstu delujejo tendenciozno -- tematizirajo razvoj informacijskih tehnologij v času, ko so, v primerjavi z danes, sorazmerno površno vključene v delovne procese --, menimo, da zaznajo bistveno disruptivno vlogo, ki jo bo informacijska tehnologija imela pri dekvalifikaciji ali prekvalifikaciji intelektualnega dela. Posebej pa so aktualne, če jih beremo ob sodobnih teorijah realne avtonomije kapitala in preseženosti ideologije [gl. @krasovec2021tujost].

V obdobju od konca 60. let 20. stoletja do danes -- po Levu Manovichu obdobje "softwareizacije" kulture -- lahko sledimo številnim razvojem znotraj arhitekturne kulture, za katere

V obdobju od konca 60. let 20. stoletja do danes -- po Levu Manovichu gre za obdobje "softwareizacije" kulture -- lahko sledimo številnim razvojem znotraj arhitekturne kulture, ki tematizirajo nove tehnologije ali njihov vpliv na položaj arhitekturnega dela.

V obdobju od konca 60. let 20. stoletja do danes -- po Levu Manovichu obdobje "softwareizacije" kulture [@manovich2013software, 5] -- lahko sledimo številnim razvojem znotraj arhitekturne kulture, ki tematizirajo nove tehnologije ali njihov vpliv na položaj arhitekturnega dela. Pri tem se postmodernizem in tako imenovani "digitalni obrat" v arhitekturi večkrat razume kot preseganje modernizma. [@carpo2013thedigital, 10]

Tako na primer grafični oblikovalec Dakota Brown teoretizira o računalniško podprtem eklekticizmu "postmodernega" in "dekonstruktivističnega" obrata kot ne zgolj kritiki modernizma, temveč hkrati poskus razumevanja in prilastitve transformacij kreativnega dela, kot novega terena svobode, ki jih spodbuja digitalizacija kreativnih industrij [@brown2022out]. Brown sicer obravnava spremembe na področju grafičnega oblikovanja, a zanimivo je, da te spremembe kontekstualizira znotraj arhitekturne zgodovine modernizma in institucij modernistične arhitekture. S tem pomemben del tendenc tako imenovanih kreativinh poklicev, ki sebe razumejo kot preseganje modernizma, kontekstualizira kot nadaljevanje modernizma.

Prav tako se digitalni obrat v arhitekturi pojmuje kot antiteza industrijskim metodam, ki so podlaga modernističnim sredstvom projektiranja:

v splošnem smislu se digitalni obrat v arhitekturi lahko razume kot zapoznelo potrditev nekaterih načel same postmoderne arhitekture: proti modernistični standardizaciji so postmodernisti zagovarjali diferenciacijo, variacijo in izbiro; skoraj eno generacijo kasneje so digitalne tehnologije zagotovile najprimernejša tehnična sredstva za dosego tega cilja [@carpo2013thedigital, 10].

A ravno globoka standardizacija in racionalizacija je tista, ki zagotavlja pogoje za industrijsko izdelavo navidezno neskončno variabilnih prefabrikatov. Oziroma kot poglabljanje standardizacije zazna Rem Koolhaas:

Ravno v trenutku, ko sta pravilnost in ponavljanje opuščena kot represivna, so gradbeni materiali postali vse bolj modularni, enotni in standardizirani, kot da je snov že vnaprej digitalna (naslednja stopnja abstrakcije). Modul postaja vse manjši in manjši, dokler ne postane mozaik. Z velikimi težavami -- prepiri, pogajanja, sabotaža -- se iz enakih elementov konstruirata nepravilnost in edinstvenost [@koolhaas2010junkspace, 140].

Tako kot modernistično navdušenje nad "civilisation machiniste" dokaj zanesljivo spremljajo tudi razočarane kritike posledic industrializacije gradbenega sektorja -- sem lahko prištevamo številne pomembne zaznamke arhitekturnega modernizma, od gibanja Arts and Crafts, nemškega ekspresionizma, Adolfa Loosa, do samokritičnih ugotovitev o zaostalosti in nepripravljenosti arhitektov Martina Wagnerja --, tako tudi sodobne pragmatične in optimistične ocene digitalizacije arhitekturne industrije [gl. na primer @deamer2010detail] spremljajo tehnoskeptične pozicije, ki prek regionalizmov in tradicionalizmov tako ali drugače zagovarjajo obnovo obrtniške razsežnosti arhitekturnega izdelovanja [gl. na primer @frampton2010intention; @ferro2016dessin]. V zadnjem desetletju pa lahko znotraj arhitekturne kulture sledimo tudi "obratu k delu", posebni pozornosti na pogoje arhitekturnega dela v luči novih tehnologij in financializacije področja zidave [gl. na primer @lloyd2016industries; @deamer2020architecture].

Namen in cilji naloge

Namen naloge je opredeliti in utemeljiti razvoj pomoderne arhitekture v terminih racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije arhitekturnega dela znotraj izrazito tehnološke dinamike kapitalističnega razvoja. "Obrat k delu" kot arhitekturnoteoretski trend nakazuje, da področje sprememb vsebin in oblik arhitekturnega dela postaja eno pomembnejših področij za razumevanje sodobne arhitekture. Toda razvoj intelektualnih oziroma informacijskih funkcij strojev ne odpravlja zgolj nekatere ideološke funkcije intelektualnih poklicev, temveč potencialno odpravlja ideološko funkcijo kot tako. Opredelitve do in vrednotenje lastnega položaja, skeptično ali optimistično, ni več ustrezno v kolikor so ti procesi še vedno pojmovani znotraj humanistične teorije odtujitve. Pri realni subsumpciji intelektualnega dela namreč ne gre za proces objektivizacije človeških lastnosti, temveč ima ta proces svojo realno avtonomijo. Namen naloge je zato tudi teoretsko antihumanistična opredelitev avtonomije kapitalističnega razvoja v razmerju do arhitekturnega dela, tudi skozi reaktualizacijo nekaterih manj znanih del kanoničnih arhitekturnoteoretskih avtorjev.

Razvoj pomodernistične arhitekture je mogoče opredeliti v terminih racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije arhitekturnega dela znotraj izrazito tehnološke dinamike kapitalističnega razvoja. V obdobju pomodernistične arhitekture lahko govorimo o realni subsumpciji arhitekturnega dela kot intelektualnega dela pod kapitalom. Ta subsumpcija ima tehnično podlago v informacijski tehnologiji, ki objektificira in formalizira prej intelektualne (diskurzivne) procese. To je anticipirala že modernistična arhitekturna kultura, ki je proces doživljala kot krizo, nadaljnji razvoj arhitekture pa do procesa razvije številne odzive -- od skeptičnih, optimističnih, ciničnih ... Skozi koncepte (realne subsumpcije) arhitekturnega dela in realne avtonomije kapitalističnega razvoja je mogoče razložiti bistvene značilnosti sodobne arhitekture.

V nalogi bi rad zagovarjal, da obdobje od konca 60. let 20. stoletja dalje lahko opredelimo kot obdobje realne subsumpcije arhitekture, to je kot obdobje temeljnih notranjih sprememb arhitekture po izrazito tehnološko posredovani logiki kapitala. Ta proces so napovedovala že arhitekturna nanašanja na industrializacijo iz obdobja modernizma, ko arhitekturna kultura sebe razume tudi kot avantgardo te industrializacije. Z razvojem in uvedbo informacijskih tehnologij na področje gradnje in načrtovanja pa, sorodno kot dotedaj manualno delo, arhitekturno delo vse bolj zaznamujejo vnaprej določene operacije s stroji. Te spremembe v vsebini in vlogi arhitekturnega dela se odražajo znotraj arhitekturne kulture, kot optimistično ali skeptično opredeljevanje do tehnologije in kot poskusi obnove ideološke funkcije arhitekture, a nove ravni tehnološke posredovanosti arhitekturnega dela odpravljajo funkcije arhitekture kot intelektualne prakse, kot so opredeljevanje in predpisovanje.

Izpostavil bi nekaj ozadij tega sklopa trditev:

In sicer, da se zanašam na specifične poudarke iz del italijanskega arhitekturnega zgodovinarja Manfreda Tafurija in njegove analize modernističnega gibanja v razmerju do kapitalistične prestrukturacije produkcije in konsupcije.

Drugič, da razvoje znotraj sodobne arhitekture kulture -- tu imam v mislih tako imenovani "obrat k delu", to je nova kritična pozornost arhitekturnega diskurza, teorije in zgodovine do tem delitve dela in tehnologije -- razumem kot odziv na sodobne procese informacijsko podprte prestrukturacije gradbenega sektorja. Zato ker uvajanje novih tehnologij v projektantske in proizvodne procese -- kot so danes parametrizacija in digitalna fabrikacija -- spreminjajo tehnično podlago arhitekturnega poklica in s tem se potencialno širijo ali krčijo arhitektkine ali arhitektove naloge ter vloge.

In tretjič, da informacijska tehnologija predstavlja posebno težavo tradicionalni kritični arhitekturni zavesti, saj so nekateri aspekti informacijskih tehnologij -- na splošno: avtomatske informacijske povratne zanke -- "brezbrižne" do arhitekture v njeni ideološki funkciji (oziroma do arhitekture kot ideacije).

Raziskovalno vprašanje ali morebitna delovna hipoteza

• Pri [vrednotenju] zgodovine N/C in CNC je neizpodbitno, da je prevladal [interes kapitala] (ramtin). Ve se, da je ta razvoj podlaga za razvoj arhitekturnega softvera, ki je svoje začetke doživljal sočasno takrat na MIT, toda pod drugačnimi pomeni (kot humanistični projekt). Kako se dinamika bitke med N/C in CNC izražala v času ko so se postavljali temelji arhitekturnega softvera.

Naša teza je da lahko spremembe na področju arhitekture v obdobje od 60. let 20. stoletja dalje opredelimo kot obdobje realne subsumpcije arhitekture, to je kot obdobje temeljnih notranjih sprememb arhitekture po izrazito tehnološko posredovani logiki kapitala.

Takšen proces so napovedovala že arhitekturna nanašanja na industrializacijo iz obdobja modernizma, ko je realna subsumpcija produkcije pomenila predvsem avtomatizacijo manualnih dejavnosti. Z izumom in uporabo računalnikov pa lahko sledimo tudi avtomatizaciji intelektualnih dejavnosti. Z razvojem in uvedbo informacijskih tehnologij na področje arhitekture -- računalniška formalizacija risbe in načrta ter podatkovna razširitev teh formatov -- je dejavnost arhitektov pretvorjena v vnaprej določene operacije s stroji, ki so sproti vrednotene onkraj tradicionalnih metod arhitekture kot intelektualne prakse.

Te spremembe se odražajo tudi znotraj arhitekturne kulture, kot optimistično ali skeptično opredeljevanje do tehnologije in industrializacije, a nova tehnološka posredovanost arhitekturnega delovanja ravno odpravlja funkcije arhitekture kot intelektualne dejavnosti, kot so opredeljevanje in predpisovanje.

Pristop, materiali in metode

Naloge pred tehnološko določeno arhitekturno dejavnostjo so torej razumeti logiko tehnologije na področju kjer se uveljavlja: kot racionalizacija in avtomatizacija arhitekturnega dela.

Predmet raziskave so uvedbe informacijske tehnologije v načrtovalske procese in njihovo učinkovanje na vsebino in obliko arhitekturnega dela. Raziskava tega vključuje pregled relevantne literature in gradiva o rabah različnih tehnologij, kontekst njihove uvedbe (kdaj so uvedene in kateri problem dotedanjega načina dela naj bi naslavljale) in njihov učinek kot ga je zaznala in opisovala takratna arhitekturna kultura.

Ključne tehnološke prelomnice so vsaj: prenos programskega jezika za numerično krmiljenje (CNC) v splošen jezik računalniško podprtega risanja (CAD) -- s tem je omogočen prevod iz risbe v gibe, ki jih mora opraviti stroj -- ter razširitev funkcij CAD formatov tako, da postanejo nosilci dodatnih informacij (BIM), ki jih je mogoče povezovati oziroma pretvarjati v druge sisteme. S tem korakom arhitekturni načrt postane sistem spremenljivk, ki ga je mogoče simulirati in na podlagi simulacije vrednotiti vsebino načrta. Slednji pomeni bistven prenos kognitivnih aspektov arhitekturnega dela na stroje.

Glede na kontekst uvajanja tehnologije (razloge in odzive), vsaka predstavlja, vsaj pri arhitekturi, na eni strani premestitev kreativnih mej -- kot orodja omogočajo drugačno izdelovanje --, na drugi pa v njih lahko razberemo tudi funkcijo optimizacije s stališča kapitala nerodnih in nezanesljivih človeških faktorjev. Analizirati je potrebno oba (oziroma vse) momenta saj ne gre za enoznačne pojave.

Razvoj arhitekture od 60. let 20. stoletja dalje je mogoče opredeliti v terminih racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije arhitekturnega dela znotraj izrazito tehnološke dinamike kapitalističnega razvoja. V tem obdobju lahko govorimo o realni subsumpciji arhitekturnega dela kot intelektualnega dela pod kapitalom. Ta subsumpcija ima tehnično podlago v informacijski tehnologiji, ki objektivizira in formalizira prej intelektualne (diskurzivne) procese.

Pričakovani rezultati

Arhitekturno voljo-po-projektu kapital uporablja kot motor za lasten razvoj. Arhitekti morajo to realno arhitekturno mediacijo interesov kapitala organizirati v antagonistično formo, kot taktični teren boja in strateški destruktivni potencial. [@tronti2019workers, 242]

The advent of computer-aided design and drafting is having contradictory consequences for engineers and designers. On the one hand, it is being introduced to concentrate control over production in the hands of the technical staff rather than the work force on the shop floor, but, on the other hand, it is being used to deskill and displace engineers and to routinize their jobs also. Thus, the automaters themselves are being automated. [@noble2011forces, 329-330n]

• Ni še obravnavano da te tehnološke inovacije ustrezajo zahtevam kapitalističnega prod. procesa (ne samo tehnološkim zahtevam).

• Objektivne zahteve KPP verjetno ne predstavljajo celotne vsebine arhitekturnega početja (ker je kreativna praksa), a nas prav tako zanima kako protislovja objektivnih zahtev KPP predstavljajo potenciale ...

Pričakovani prispevek k razvoju stroke in znanosti

---

lang: sl reference-section-title: "Literatura" references:

• type: book id: lloyd2016industries editor:
  • family: Lloyd Thomas given: Katie
  • family: Amhoff given: Tilo
  • family: Beech given: Nick title: "Industries of architecture" publisher-place: London publisher: Routledge issued: 2016 language: en
• type: book id: aureli2023architecture author:
  • family: Aureli given: Pier Vittorio title: "Architecture and abstraction" publisher-place: Cambridge, Mass. publisher: The MIT Press issued: 2023 language: en
• type: book id: carpo2011thealphabet author:
  • family: Carpo given: Mario title: "The alphabet and the algorithm" publisher-place: Cambridge, Mass. publisher: The MIT Press issued: 2011 lang: en
• type: book id: tafuri1972larchitettura author: author:
  • family: Tafuri given: Manfredo title: "L'architettura dell'umanesimo" publisher-place: Bari publisher: Laterza issued: 1972 language: it
• type: article-journal id: tafuri1969peruna author:
  • family: Tafuri given: Manfredo title: "Per una critica dell'ideologia archittetonica" title-short: "Per una critica dell'ideologia archittetonica" container-title: "Contropiano: materiali marxisti" issue: 1 issued: 1969 page: 31-79 language: it
• type: article-journal id: tafuri1970lavoro author:
  • family: Tafuri given: Manfredo title: "Lavoro intellettuale e sviluppo capitalistico" title-short: "Lavoro intellettuale" container-title: "Contropiano: materiali marxisti" issue: 2 issued: 1970 page: 241-281 language: it
• type: book id: krasovec2021tujost author:
  • family: Krašovec given: Primož title: "Tujost kapitala" publisher-place: Ljubljana publisher: Sophia issued: 2021 language: sl
• type: book id: adorno2016uvod author:
  • family: Adorno given: Theodor title: "Uvod v sociologijo" translator:
  • family: Leskovec given: Alfred publisher-place: Ljubljana publisher: Sophia issued: 2016 language: sl
• type: book id: jameson1994seeds author:
  • family: Jameson given: Frederic title: "The seeds of time" publisher-place: New York publisher: Columbia University Press issued: 1994 language: en ################################################################################
• type: book id: beech2015art author:
  • family: Beech given: Dave title: "Art and value: art's economic exceptionalism in classical, neoclassical and Marxist economics" title-short: "Art and value" publisher-place: Leiden publisher: Brill issued: 2015 language: en
• type: article-journal id: adorno2022contribution author:
  • family: Adorno given: Theodor title: "Contribution to the theory of ideology" translator:
  • family: Bard-Rosenberd given: Jacob container-title: "Selva: a journal of the history of art" issue: 4 issued: season: 3 year: 2024 page: 19-33 language: en
• type: book id: tronti2019workers author:
  • family: Tronti given: Mario title: "Workers and capital" translator:
  • family: Broder given: David publisher-place: London publisher: Verso issued: 2019 language: en
• type: article-journal id: argan1946thearchitecture author:
  • family: Argan given: Giulio Carlo title: "The architecture of Brunelleschi and the origins of perspective theory in the fifteenth century" title-short: "The architecture of Brunelleschi" container-title: "Journal of the Warburg and Courtauld institutes" volume: 9 issued: 1946 page: 96-121 language: en
• type: book id: ramtin1991capitalism author:
  • family: Ramtin given: Ramin title: "Capitalism and automation: revolution in technology and capitalist breakdown" title-short: "Capitalism and automation" publisher-place: London publisher: Pluto Press issued: 1991 language: en ...