update notes

master
urosm 2024-05-02 20:40:40 +02:00
parent 1daac63ceb
commit 674fd4c52a
4 changed files with 0 additions and 574 deletions

View File

@ -1,25 +0,0 @@
[[!meta title="O bavbavhaus.net"]]
> Odkrivanje zatona arhitektov kot aktivnih ideologov, spoznanje o
> ogromnih tehnoloških zmožnostih racionalizacije mesta in ozemlja
> skupaj z vsakodnevnimi ugotovitvami o njihovi brezkoristnosti ter
> zastaranje specifičnih metod projektiranja še preden so njihove
> hipoteze lahko preverjene v realnosti za arhitekte tvorijo tesnobno
> vzdušje, ki na obzorju ponuja vpogled na zelo konkretno ozadje,
> zastrašujoče kot največje zlo …[^about1]
[[*bavbavhaus.net*|index]] je poskus *hekanja* prokrastinacije in
produktivne subsumpcije neusmerjenega raziskovanja ter zapisovanja pod
splet hiperpovezav okoli teme arhitekture in kapitalističnega razvoja.
Vsaka stran je niz strani, ki vodijo do nje ter iz nje, in sebe.
povezave do ... stran ... povezave iz
_____ _____ _____
| | | | | |
... | | | | | | ...
|_____| |_____| |_____|
[^about1]: Manfredo Tafuri, »Per una critica dellideologia
archittetonica«, *Contropiano: materiali marxisti*, št. 1 (1969):
77.

View File

@ -1,307 +0,0 @@
[[!meta title="Karl Marx, Digresija o produktivnem delu"]]
V Marxovih ekonomskih rokopisih iz let 18611863 se med razpravo o
delitvi dela pojavi satirična »Digresija o produktivnem delu«:
> Filozof producira ideje, pesnik pesmi, pastor pridige, profesor
> kompendije itn. Zločinec producira zločine. Če si pobliže ogledamo
> povezanost te zadnje produkcijske panoge z mejami družbe, bomo
> opustili veliko predsodkov. Zločinec ne producira le zločinov, temveč
> tudi kazensko pravo in s tem tudi profesorja, ki predava o kazenskem
> pravu, poleg tega pa še neogibni kompendij, v katerem ta profesor vrže
> svoja predavanja kot »blago« na splošni trg. S tem se veča narodno
> bogastvo, ne upoštevajoč zasebnega užitka, ki ga daje rokopis
> kompendija njegovemu tvorcu, kot nam \[pove\] kompetentna priča prof.
> Roscher (glej ). Zločinec producira nadalje vso policijo in kazensko
> pravosodje, biriče, sodnike, rablje, porotnike itn. in vse te različne
> poklicne panoge, ki predstavljajo ravno toliko kategorij družbene
> delitve dela, razvijajo različne zmožnosti človeškega duha, ustvarjajo
> nove potrebe in nove načine za njihovo zadovoljitev. Že mučenje je
> spodbudilo za najumetelnejša mehanična odkritja in je v produkciji
> svojih orodij zaposlovalo množico častitih rokodelcev. Zločinec
> producira vtis, deloma moralen, deloma tragičen, pač odvisno, in s to
> »storitvijo« vzburja moralna in estetska občutja občinstva. Ne
> producira le kompendijev o kazenskem pravu, ne le kazenskih zakonikov
> in s tem kazenskih zakonodajalcev, temveč tudi umetnost, lepo
> literaturo, romane in celo tragedije, kot pričata ne le Müllnerjeva
> »Krivda« in Schillerjevi »Razbojniki«, temveč celo »Ojdip« in »Richard
> III.«. Zločinec pretrga monotonijo in vsakdanjo gotovost meščanskega
> življenja. S tem ga obvaruje pred stagniranjem in zbudi tisto nemirno
> napetost in razgibanost, brez katerih bi otopela tudi ost konkurence.
> S tem spodbuja produktivne sile. Medtem ko zločin odtegne del
> presežnega prebivalstva trgu dela in s tem zmanjša konkurenco med
> delavci, ko do neke določene točke prepreči, da bi mezda padla pod
> minimum, absorbira boj proti zločinu drugi del istega prebivalstva.
> Zločinec torej nastopi kot ena izmed tistih naravnih »izravnav«, ki
> vzpostavi pravo raven in odpre pravcato perspektivo »koristnih«
> zaposlitev. Delovanje zločina na razvoj produktivne sile je mogoče do
> podrobnosti dokazati. Ali bi se ključavnice kdajkoli razvile do
> zdajšnje popolnosti, če ne bi bilo tatov? Ali bi izdelava bankovcev
> dosegla svojo zdajšnjo dovršenost, če ne bi bilo ponarejevalcev
> denarja? Ali bi mikroskop našel pot v navadne trgovske sfere (glej
> Babbage), če ne bi prav v trgovanju goljufali? Mar nima za praktično
> kemijo ravno toliko zaslug ponarejanje blaga in prizadevanje odkriti
> ga kakor poštena produkcijska prizadevnost? Zločin z vedno novimi
> načini napadov na lastnino prikliče v življenje vedno nova obrambna
> sredstva in učinkuje s tem enako produktivno kakor strikes na izume
> strojev. Pa pustimo področje zasebnega zločina. Ali bi brez
> nacionalnega zločina sploh kdaj nastal svetovni trg? In celo narodi?
> In mar ni od Adamovih časov naprej drevo greha hkrati tudi drevo
> spoznanja? Mandville je v »Fable of the Bees« (1705) že dokazal
> produktivnost vseh mogočih poklicev itn. in sploh tendenco tega
> argumenta: »That what we call evil in this world, moral as well as
> natural, is the grand principle that makes us sociable creatures, the
> solid basis, the *life and support of all trades and employments*
> without exception; there we must look for the true origin of all arts
> and sciences; and the moment evil ceases the society must be spoiled,
> if not totally destroyed.« Le da je bil Mandeville seveda neskončno
> bolj drzen in pošten kakor filistrski apologeti meščanske
> družbe.[^marx_digresija_o_produktivnem_delu1]
- Ironija, satira usmerjena v vulgarne ekonomiste.
- Kaže, da zadeva ni enostavna, enoznačna. To je verjetno stvar tega,
da gledamo kapital v deloti (družba).
- Relevantno še danes, ker se levičarji motijo o tem. Relevantno je
vztrajat pri pravilni interpretaciji, ker so politične posledice
tega.
na katero je v levičarskih razpravah, kakor se te pojavljajo v
»postindustrijskih« družbah, vredno večkrat opomniti. Govorimo o
arbitrarnem razlikovanju nekaterih marksistov in marksistk med
proizvodnjo in storitvenim sektorjem na podlagi tega ali sektorja
»ustvarjata vrednost«. Razlikovanje, kakor nam je znano, nima prave
podlage, je pa teoretsko in politično sporno saj zamegljuje predmet
kritike politične ekonomije v družbah, ko delavci ne udarjajo več z
macolami v istem obsegu kot so to domnevno počeli v Manchestru leta 1863
(tudi ta statistika bi presenetila).
------------------------------------------------------------------------
- \[povzetek absolutne in relativne presežne vrednosti\]
Dvema oblikama presežne vrednosti absolutni in relativni ustrezata
dve obliki *subsumpcije dela pod kapitalom*, oziroma dve obliki
*kapitalistične produkcije*, pri čemer je prva vedno podlaga drugi,
čeprav lahko druga predstavlja tudi podlago za uvedbo prve v novih
panogah.[^marx_digresija_o_produktivnem_delu2]
Prvo obliko, ki sloni na absolutni presežni vrednosti, Marx imenuje
*formalna subsumpcija dela pod kapitalom* saj se od drugih produkcijskih
načinov kjer producenti zase ali za drugega proizvajajo presežek
razlikuje zgolj *formalno*. Razlika je v vrsti prisile, v metodi s
katero je presežna vrednost priklicana v obstoj.
Bistvene točke *formalne subsumpcije dela pod kapitalom*:
1) *delavec* se nasproti kapitalistu, posestniku denarja, postavlja kot
posestnik lastne delovne zmožnosti in kot prodajalec njene začasne
rabe. Oba se srečata kot lastnika blag, kot prodajalec in kupec in
zatorej kot formalno svobodni osebi med katerima ni drugega,
politično ali družbeno določenega, razmerja gospostva ali
podreditve.[^marx_digresija_o_produktivnem_delu3] V kolikor pride do
podreditve, do te pride iz posebne vsebine prodaje ne pa iz prodaji
vnaprej postavljene
podreditve.[^marx_digresija_o_produktivnem_delu4]
2) *objektivni pogoji dela* (surovine, orodja produkcijska sredstva)
ter *subjektivni pogoji dela* (življenjska sredstva) v celoti ali
vsaj delno pripadajo kupcu in konsumentu njegovega dela, torej
delavcu stojijo nasproti kot *kapital*. Bolj kot se mu pogoji dela
postavljajo nasproti kot lastnost drugega, bolj so razmerje med
kapitalom in mezdnim delom formalno prisotno, torej bolj je formalna
subsumpcija dela pod kapital dokončna. (Prva točka implicira drugo,
saj drugače delavecu ne bi bilo potrebno prodajati svoje delovne
zmožnosti.)
Do tu ni razlike v samem produkcijskem načinu. Delovni proces je iz
tehnološkega vidika nespremenjen in je zgolj kot delovni proces podrejen
kapitalu.
\[neurejeni izpiski\]
> Delo se v dejanskem produkcijskem procesu *realiter* spreminja v
> kapital, toda ta sprememba \[je\] pogojena s prvotno menjavo med
> denarjem in delovno zmožnostjo \[Arbeitsvermögen\]. Šele s to
> *neposredno* spremembo dela v *upredmeteno* delo, ki ne pripada
> delavcu marveč kapitalistu, se denar spremeni v kapital, tudi tisti
> del \[denarja\], ki je dobil formo produkcijskih sredstev, delovnih
> pogojev. Pred tem je denar samo *na sebi* kapital, pa najsi eksistira
> v svoji lastni formi ali pa v formi blag (produktov), ki imajo neko
> podobo, v kateri lahko služijo kot produkcijska sredstva novih blag.
>
> To določeno *razmerje* do dela šele spremeni denar ali blago v
> kapital, delo pa, ki s tem svojim razmerjem do produkcijskih pogojev,
> razmerjem, ki mu ustreza določeno obnašanje v dejanskem produkcijskem
> procesu, spreminja denar ali blago v kapital, tj. delo, ki nasproti
> delovni zmožnosti osamosvojeno *upredmeteno* delo ohranja in veča v
> njegovi vrednosti, je *produktivno* delo. Produktivno delo je samo
> neki skrajšan izraz za celotno razmerje in za način, v katerem delovna
> zmožnost figurira v kapitalističnem produkcijskem procesu.
> Razlikovanje od *drugih* vrst dela pa je izredno pomembno, ker izraža
> prav tisto oblikovno določenost dela, na kateri sloni celoten
> kapitalistični produkcijski način in kapital sam.
>
> *Produktivno delo* je torej takšno delo v sistemu kapitalistične
> produkcije ki producira presežno vrednost za svojega employer
> \[delodajalca\] ali, je delo, ki spreminja objektivne delovne pogoje v
> kapital, njihovega posestnika pa v kapitalista, torej delo, ki
> producira svoj lasten produkt kot
> kapital.[^marx_digresija_o_produktivnem_delu5]
> Kapitalistični produkcijski način zato tudi ni le produkcija blag. Je
> proces, ki absorbira neplačano delo in ki material in delovna sredstva
> produkcijska sredstva naredi za sredstva absorpcije neplačanega
> dela.
>
> Iz dosedaj povedanega izhaja, da označitev dela kot *produktivnega*
> nima najprej absolutno nič opraviti z določeno *vsebino dela*, z
> njegovo posebno koristnostjo ali s svojevrstno uporabno vrednostjo, v
> kateri se delo prikazuje.
>
> *Ista* vrsta dela je lahko *produktivna* ali *neproduktivna*.
>
> Npr. Milton, who did the »Paradise Lost« for 5 £ \[ki je napisal
> »Izgubljeni raj« za 5 funtov\], je bil *neproduktiven delavec*.
> Nasprotno je pisatelj, ki opravlja konkretno delo za svojega
> knjigotržca, *produktiven delavec*. Milton je produciral »Izgubljeni
> raj« iz istega vzroka kot producira sviloprejka svilo. To je bilo
> udejstvovanje *njegove* narave. Kasneje je prodal produkt za 5 £. Toda
> leipziški literarni proletarec, ki pod upravo svojega knjigotržca
> producira knjige (npr. ekonomske priročnike), je *produktiven
> delavec*; kajti njegov produkt je že vnaprej subsumiran v kapital in
> gre samo še za uvrednotenje le-tega. Pevka, ki na lastno pest prodaja
> svoje petje, je *neproduktiven delavec*. Toda ista pevka, ki jo
> angažira neki entrepreneur \[podjetnik\] ter jo pusti peti, da bi si
> pridobival denar, je *produktiven delavec*; kajti ona producira
> kapital.[^marx_digresija_o_produktivnem_delu6]
> Pri nematerialni produkciji, celo če se opravlja izključno za menjavo,
> torej če reproducira *blaga*, je možno dvoje:
>
> 1\. Produkcija rezultira v *blagih*, uporabnih vrednotah, ki
> posedujejo neko od producentov in konsumentov različno samostojno
> podobo \[Gestalt\], ki torej lahko obstajajo v nekem intervalu med
> produkcijo in konzumpcijo, ki lahko cirkulirajo v tem intervalu kot
> *kupljiva blaga*, kot je to pri knjigah, slikah, skratka pri vseh
> umetniških produktih, ki so različni od umetniške storitve
> izvajajočega umetnika. Tu je kapitalistična produkcija uporabljiva le
> v zelo omejeni meri, kolikor npr. neki pisatelj za neko skupno delo
> npr. enciklopedijo izkorišča celo vrsto drugih kot pomožne delavce.
> Tu večinoma ostaja pri *prehodni formi* h kapitalistični produkciji,
> \[pri formi\], da delajo različni znanstveni ali umetniški producenti,
> obrtniki ali profesionalci, za skupni trgovski kapital založnikov,
> razmerje, ki nima ničesar opraviti s pravim kapitalističnim
> produkcijskim načinom in ki le-temu celo formalno še ni podrejeno. Da
> je v teh prehodnih formah eksploatacija dela ravno največja, ničesar
> ne spremeni na stvari.
>
> 2\. Produkcije ni mogoče ločiti od akta produciranja, kot pri vseh
> eksekutivnih umetnikih, govornikih, igralcih, učiteljih, zdravnikih,
> duhovnikih itd. Tudi tu teče kapitalistični produkcijski način samo v
> skromnem obsegu in se lahko glede narave stvari dogaja samo v
> nekaterih sferah. Na primer, v učnih zavodih so lahko učitelji goli
> mezdni delavci za podjetnika učnega zavoda, tako kot obstajajo v
> Angliji številne takšne učne tovarne. Čeprav nasproti učencem niso
> *produktivni delavci*, so to nasproti svojemu podjetniku. Le-ta menja
> svoj kapital za njihovo delovno zmožnost in s tem procesom postaja
> bogatejši. Enako je pri gledaliških, zabaviščnih podjetjih itd.
> Umetnik se tu do občinstva obnaša kot umetnik, nasproti svojemu
> podjetniku pa je *produktiven delavec*. Vsi ti pojavi kapitalistične
> produkcije na tem področju so v primerjavi s celoto produkcije tako
> nepomembni, da jih lahko popolnoma
> zanemarimo.[^marx_digresija_o_produktivnem_delu7]
> Z razvojem specifično kapitalističnega produkcijskega načina, kjer
> sodeluje veliko delavcev pri produkciji istega blaga, mora biti
> razmerje, v katerem je neposredno njihovo delo do predmeta produkcije,
> seveda zelo različno. Npr. prej omenjeni pomožni delavci v neki
> tovarni nimajo nobenega direktnega opravka z obdelovanjem surovine.
> Delavci, ki so nadzorniki tistih, ki neposredno delajo pri tem
> obdelovanju, so za korak bolj odmaknjeni, inženir ima spet drugačen
> odnos in dela v glavnem le s svojo glavo etc. Toda *celota teh
> delavcev*, ki imajo delovne zmožnosti različne vrednosti, čeprav kaže
> uporabljena količina precej enako višino, producira rezultat, ki se
> če opazujemo celoten produkcijski proces izrazi v *blagu* ali nekem
> *materialnem produktu*; vi skupaj pa, kot delavnica, so živi
> produkcijski pogoji teh *produktov*, ker menjajo, če opazujemo celoten
> produkcijski proces, svoje delo za kapital in reproducirajo denar
> kapitalistov kot kapital, tj. kot ovrednotujočo se vrednost, večajočo
> se vrednost.
>
> Saj to je prav tista svojevrstnost kapitalističnega produkcijskega
> načina, da ločuje različna dela, torej tudi umska in ročna dela ali
> dela, v katerih prevladuje ena ali druga plat in da jih razdeli na
> različne osebe, kar pa ne preprečuje, da je materialni produkt *skupni
> produkt* teh oseb ali njihov skupni produkt upredmeten v materialnem
> bogastvu; kar na drugi strani prav tako ne preprečuje oz. ničesar ne
> spremeni na tem, da je razmerje vsake posamezne osebe razmerje
> mezdnega delavca do kapitala in v tem eminentnem pomenu razmerje
> *produktivnega delavca*. Vse te osebe niso samo *neposredno* zaposlene
> v produkciji materialnega bogastva, marveč menjajo svoje delo
> *neposredno* za denar kot kapital in tako poleg svoje mezde neposredno
> reproducirajo presežno vrednost za kapitalista. Njihovo delo obstaja
> iz plačanega dela plus neplačanega presežnega
> dela.[^marx_digresija_o_produktivnem_delu8]
> *Division of labour (delitev dela)* v določenem pomenu ni nič drugega
> kot *coexisting labour*, to se pravi koeskistenca *različnih* delovnih
> načinov, ki se prikazujejo v *different kinds* of produce or rather
> commodities (*različnih vrstah* produktov ali bolje blag). Division of
> labour v kapitalističnem pomenu, kot analiza posebnega dela, ki
> producira neko določeno blago, na vsoto enostavnih, med različne
> delavce porazdeljenih in součinkujočih operacij, predpostavlja delitev
> dela znotraj družbe, zunaj delavnice, kot separation of occupation
> (ločitev opravil).
>
> Na drugi strani jih ta delitev množi. Produkt je lahko toliko bolj
> eminentno produciran kot blago, njegova menjalna vrednost postaja
> toliko bolj neodvisna od njegovega neposrednega bivanja, ali njegova
> produkcija postaja toliko bolj neodvisna od njegove konzumpcije s
> strani producentov, od njegovega bivanja kot uporabne vrednosti za
> producente, kolikor bolj enostranski je produkt sam in kolikor večja
> je raznovrstnost blag, za katero se zamenjuje, kolikor večja je vrsta
> uporabnih vrednot, v katerih se izraža njegova menjalna vrednost,
> kolikor večji je zanj trg. Čim bolj se to dogaja, tem bolj je lahko
> produkt produciran kot blago. Torej tudi tem bolj *masovno*.
> Enakovrednost (ravnodušnost Gleichgültigkeit) njegove uporabne
> vrednosti za producente se kvantitativno izrazi v masi, v kateri je
> produciran in ki ni v nobenem razmerju do konzumpcijskih potreb
> producenta, celo takrat ne, če je producent hkrati konzument svojega
> produkta. Ena od metod za produktion en masse in tako za produkcijo
> produkta pa je delitev dela znotraj delavnice. Tako sloni delitev dela
> v notranjosti delavnice na delitvi occupation (opravil) znotraj
> družbe.[^marx_digresija_o_produktivnem_delu9]
[^marx_digresija_o_produktivnem_delu1]: Karl Marx, *Kritika politične
ekonomije 18611863, I. del*, Karl Marx in Friedrich Engels,
*Temeljna izdaja*, zv. I/10.1 (Ljubljana: Marksistični center CK
ZKS, 1989), 24647.
[^marx_digresija_o_produktivnem_delu2]: Karl Marx, *Economic Manuscript
of 186163 (Conclusion)*, Karl Marx in Frederick Engels, *Collected
Works*, zv. 34 (London: Lawrence & Wishart, 1994), 95.
[^marx_digresija_o_produktivnem_delu3]: Marx, 34:95.
[^marx_digresija_o_produktivnem_delu4]: Marx, 34:430.
[^marx_digresija_o_produktivnem_delu5]: Karl Marx, *Teorije o višku
vrednosti*, prev. Mara Fran, *Dela*, zv. 24 (Beograd: Institut za
izučavanje radničkog pokreta, 1969), 302; slovenski prevod odlomka
iz Karl Marx in Friedrich Engels, *Historični materializem: izbor
odlomkov iz del Karla Marxa in Friedricha Engelsa*, prev. Rado Riha
(Ljubljana: Mladinska knjiga, 1977), 13334.
[^marx_digresija_o_produktivnem_delu6]: Marx, *Teorije o višku
vrednosti*, 24:306; slovenski prevod odlomka iz Marx in Engels,
*Historični materializem*, 2023.
[^marx_digresija_o_produktivnem_delu7]: Marx, *Teorije o višku
vrednosti*, TODO; Marx in Engels, *Historični materializem*, 2034.
[^marx_digresija_o_produktivnem_delu8]: Marx, *Teorije o višku
vrednosti*, 24:314; slovenski prevod odlomka iz Marx in Engels,
*Historični materializem*, 13435.
[^marx_digresija_o_produktivnem_delu9]: Marx, *Teorije o višku
vrednosti*, TODO; Marx in Engels, *Historični materializem*, 1089.

View File

@ -1,102 +0,0 @@
[[!meta title="Jacques Rancière, Koncept kritike in kritika politične
ekonomije"]]
Pri Rancièrjevem besedilu zasledujemo nit, ki jo izpostavi Primož
Krašovec v [[*Tujost kapitala*|wiki/krasovec_tujost_kapitala]]. In sicer
naj bi Rancière odločilno pokazal, da pri dilemi med teorijo fetišizma
in tezo o avtonomiji kapitala ne gre nujno za »igro ničelne vsote« ter
da je mogoče razviti antihumanistično teorijo
fetišizma.[^ranciere_koncept_kritike_in_kritika_politicne_ekonomije1]
Glede tega so relevantni zadnji deli prispevka, ko Rancière obravnava
*koncept fetišizma*.
Predhodne razdelke beremo nekoliko naivno, motivirano zgolj z osnovnim
zanimanjem za neko kanonično besedilo in osnovnim zanimanjem za
teoretske razlike in napovedi med zgodnjim Rancièrjem in njegovo
kasnejšo politično filozofijo oziroma estetiko.
## Kritika politične ekonomije v *Pariških rokopisih 1844*
*Uvod v koncept kritike*. Rancière skuša določiti »podobo kritične
teorije, ki deluje v *Pariških rokopisih 1844*«. In sicer, pravi, gre za
*antropološko* kritiko, ki jo Marx izvaja na podlagi feuerbachovske
antropologije. Rancière tovrstno kritiko poskuša definirati skozi
odgovore na tri vprašanja in sicer: (1) kakšen je predmet kritike; (2)
kakšen je subjekt kritike oziroma kdo kritizira; ter (3) kakšna je
metoda
kritike.[^ranciere_koncept_kritike_in_kritika_politicne_ekonomije2]
Odgovor naj bi bil strnjen v sklepnem delu Marxovega pisma Rugeju:
> Težnjo naše revije lahko zaobjamemo z enim samim obrazcem:
> samopojasnjevanje našega časa o njegovih bojih in težnjah. Ta naloga
> se postavlja svetu in nam. To delo je mogoče opraviti le z združenimi
> močmi: spoved je, nič več kot to. Da bi človeštvo doseglo odpuščanje
> grehov, jih mora samo razglasiti za to, kar
> so.[^ranciere_koncept_kritike_in_kritika_politicne_ekonomije3]
Iz tu Rancière razbere: (1) predmet kot *izkušnjo*; (2) subjekt kot
človeštvo, ki je doseglo točko, ko lahko razume samo sebe, kritično
zavest; ter (3) metodo kot *razglaševanje* ali pojasnjevanje, to je
razglaševanje nečesa (človeške izkušnje) kot to kar je (grehi
človeštva).
Iz tega:
> Naloga kritike je, da izreka ali bere protislovje, da ga razglaša za
> to, kar je.[^ranciere_koncept_kritike_in_kritika_politicne_ekonomije4]
Kritiko od navadnega izreka ločuje to, da za temi protislovji zaznava
globlje protislovje, »tisto, ki ga izraža koncept
*odtujitve*«.[^ranciere_koncept_kritike_in_kritika_politicne_ekonomije5]
*Koncept odtujitve*.
*Koncept resnice*
## Kritika in znanost v *Kapitalu*
141: Fetišizem ni ne odtujitev kot antropološki proces, ne ideologija
kot predstava ekonomskih razmerij.
147: Fetišizem je ravno to skrivanje procesa v rezultatu. Konkretne
pojavne oblike kapitala so hkrati oblike njegovega samoskrivanja, in
bolj …
147:
> Tu ne gre beseda o tem, da bi se v procesu potujevanja predikati
> subjekta povnanjali v tujem bitju, pač pa potujitev pomeni tisto, kar
> se zgodi s kapitalskim odnosom v najbolj posredovani obliki procesa.
… pri mladem Marxu subjekt postane objekt svojega objekta, kar je
odtujitev kot razmerje med osebo in stvarjo. V teoriji fetišizma ni več
subjekt tisti, ki je ločen od samega sebe in katerega predikati preidejo
v tujo zadevo ali reč, temveč postane sama forma kapitala tuja
kapitalskemu razmerju, ki ga izraža. … Tisto, kar je pri tem
»popredmeteno« ali »porečovljeno«, niso predikati subjekta, temveč
kapitalistična produkcijska razmerja sama. (Krašovec 62-63)
153: \[kaj je določujoče razmerje …\]
## Opombe za sklep
[^ranciere_koncept_kritike_in_kritika_politicne_ekonomije1]: Primož
Krašovec, *Tujost kapitala* (Ljubljana: Sophia, 2021), 5960.
[^ranciere_koncept_kritike_in_kritika_politicne_ekonomije2]: Jacques
Rancière, »Koncept kritike in kritika politične ekonomije od
*Pariških rokopisov 1844* do *Kapitala*«, v *Branje kapitala*, Louis
Althusser idr., prev. Maja Breznik in Suzana Koncut (Ljubljana:
Sophia, 2018), 69.
[^ranciere_koncept_kritike_in_kritika_politicne_ekonomije3]: Marx,
navedeno po Rancière, 69; sicer pa gl. Karl Marx, »Pismi Rugeju«, v
*Izbrana dela v petih zvezkih*, zv. 1 (Ljubljana: Cankarjeva
založba, 1977), 147.
[^ranciere_koncept_kritike_in_kritika_politicne_ekonomije4]: Rancière,
»Koncept kritike in kritika politične ekonomije«, 70.
[^ranciere_koncept_kritike_in_kritika_politicne_ekonomije5]: Rancière,
70.

View File

@ -1,140 +0,0 @@
[[!meta title="Teorija tehnologije, zapiski"]]
Osnovno raziskovalno vprašanje: ali se pri sodobnem tehnološkem razvoju
dogaja nekaj, česar koncept avtomatizacije kot se razvije in uporablja v
20. stoletju, ne zajame.
*Razumevanja avtomatizacije*: (1) samodejnost strojev; (2) prenos
človekovih dejavnosti na stroje; (3) programiranost strojev.
1. Razmeroma nesporna opredelitev. Sicer niso dobesedno samodejni, saj
z njimi upravlja človek.
2. Ponavadi v sklopu humanističnega ali kritičnoteoretskega očitka, da
avtomatizacija predstavlja odtujitev.
3. Vnaprejšnja določenost strojnih dejanj. Popolnoma nesporna
opredelitev, a se danes postavlja vprašanje, če se to spreminja:
Vprašanje inteligence strojev.
## André Leroi-Gourhan, *Gib in beseda*
Leroi-Gourhan ponudi teorijo o osnovnem razmerju med človekom in
tehnologijo in sicer, da tehnologija nadaljevanje evolucije človeka.
Kar človekove prednike prvič razloči od živali je pokončna hoja. To
sprosti roke. Nespecializirane roke, zato pračlovek vedno posega po
zunanjih predmetih. Praorodja se razvijajo enako kot telesni deli pri
živalih. Orodja so zunanji organi. Pri živalih je kontinuiteta med
mišicami in »orodjem«, pri človeku je diskontinuiteta med telesom in
orodjem. Orodja ne presegajo živalskega obnašanja, edina posebnost je,
da so zunanja.
Novost *Homo sapiens* je, da se pozunanji tudi gib sam. Primer lok in
puščica. Gib se prenese na orodje. Tu je zanimivo, da lok ne oponaša
človeških ali živalskih organov.
Tretja faza je pozunanjenje spomina. Zaporedja zveznih urejenih gibov.
Zadnja stopnja, pozunanjenje programa. Več urejenih zaporedij gibov,
torej več spominov. Tu lahko govorimo o avtomatizaciji v modernem
pomenu, po Leroi-Gourhan lahko torej dobi avtomatizacije rečemo doba
pozunanjenih programov.
Pri Leroi-Gourhan odtujitev začne antropogenezo, človeška vrsta se začne
z alienacijo. Inteligenca človeške vrste narašča v meri pozunanjenja,
notranja inteligenca človeka je ista že od začetka *Homo sapiensa*.
Tehnika
: bolj ali manj specializirane (učinkovite) oblike stika z okolico.
*Vrsta in etnija*. Postopna razlika med živalmi in ljudmi, naravo in
kulturo, zoološkim in sociološkim.
> \[D\]ružbi mravelj in človeški družbi \[je\] skupno le to, da pri obeh
> obstajajo izročila, ki zagotavljajo, da se od generacije do generacije
> prenašajo operativne verige, ki omogočajo preživetje in razvoj
> družbene skupine. \[… S\]kupina preživi tako, da uporablja pravi
> spomin, v katerega se vključujejo obnašanja; pri živalih se ta spomin,
> ki je značilen za sleherno vrsto, opira na zelo kompleksen aparat
> nagona, pri antropih pa se spomin, ki je značilen za sleherno etnijo,
> opira na nič manj kompleksen aparat govorice.[^teorija_tehnologije1]
*Spomin*. Razumljen v razširjenem pomenu.
> Ni lastnost inteligence, ampak se ozira na nosilec, na katerega se
> vpisujejo verige dejanj. Zatorej lahko govorimo o »spominu vrste«, ko
> opredeljujemo fiksiranje obnašanja živalskih vrst, o »etičnem«
> spominu, ki zagotavlja reproduciranje obnašanj v človeških družbah, in
> enako upravičeno o »umetnem« spominu, ki je v svoji najnovejši obliki
> elektronski in ki brez zatekanja k nagonu ali k refleksiji zagotavlja
> reproduciranje med seboj povezanih mehaničnih
> dejanj.[^teorija_tehnologije2]
*Družbeni spomin*.
> Paleoontologi so pogosto vztrajali pri tem, da je človek usmeril svojo
> specializacijo k ohranjanju zelo splošnih zmožnosti. To daleč presega
> telesni okvir; res je, da tečemo manj hitro kakor konj, da ne
> prebavljamo celuloze kakor krava, da slabše plezamo kakor veverica in
> da je naposled naš kostno-mišični stroj superspecializiran le za to,
> da je zmožen početi vse, najpomembnejše pa je to, da so človeški
> možgani evoluirali tako, da so ostali zmožni misliti vse in da se
> rodijo praktično prazni.[^teorija_tehnologije3]
\[Neurejeni izpiski\]
> Človeški možgani so tako zgrajeni, da odtujijo del svoje
> razpoložljivosti, s tem da izdelajo elementarne programe, ki
> zagotavljajo, da je izjemno obnašanje prosto. Prav te elementarne
> prakse, katerih verige se vzpostavijo že ob rojstvu, posameznika
> najmočneje zaznamujejo z etničnim odtisom. Gibi, drže, način, kako se
> obnaša v vsakdanjem življenju in v vsakdanjosti, sestavljajo del vezi
> z družbeno skupino, iz katere je, in kadar se posameznik premesti v
> drug družbeni razred ali v drugo etnijo, se jih nikoli povsem ne
> otrese.[^teorija_tehnologije4]
> Vsa človeška evolucija prispeva k temu, da se zunaj človeka znajde
> tisto, kar v siceršnjem živalskem svetu ustreza prilagoditvi vrste.
> Najbolj presenetljivo materialno dejstvo je zagotovo »sprostitev«
> orodja, vendar je v resnici temeljno dejstvo sprostitev besede in
> tista enkratna človekova lastnost, da postavlja svoj spomin ven iz
> samega sebe, v družbeni organizem.[^teorija_tehnologije5]
> \[V\]pletenost orodja in giba v organe, ki so zunaj človeka, ima vse
> značilnosti biološke evolucije, saj se enako kakor možganska evolucija
> razgrinja skozi čar z dodajanjem elementov, ki izpopolnjujejo
> operativni proces, ne da bi ti drug drugega odpravljali. \[…\] Obstoj
> in delovanje samodejnega stroja s kompleksnim programom prav tako
> zahteva, da na posameznih nadstropjih izdelave, reguliranja in
> popravljanja v mraku sodelujejo vse kategorije tehničnega giba od
> obdelovanja kovine do uporabe pile in navijanja električnih žic na
> tuljave, do bolj ali manj ročnega ali mehaničnega povezovanja
> kosov.[^teorija_tehnologije6]
> To, da je mogoče v stroj potisniti les, ne da bi nam bilo mar za žile
> in grče, in da iz njega pride avtomatično zapakirana standardna
> parketna deščica, je brez slehernega dvoma zelo pomembna družbena
> pridobitev, toda to pušča človeku zgolj možnost, da se odpove temu, da
> bi ostal *sapiens*, in da postane nekaj, kar je morebiti boljše, a je
> zagotovo drugačno. Toda razmisliti moramo o zoološkem človeku, ki se
> ne bo spremenil v enem stoletju, in poiskati izhode, ki so mu na
> voljo, če hoče imeti drugačen življenjski občutek kakor to, da je
> razosebljena celica v organizmu, pa čeprav je ta čudovito
> planetariziran.[^teorija_tehnologije7]
[^teorija_tehnologije1]: André Leroi-Gourhan, *Gib in beseda*, prev.
Braco Rotar, zv. 2 (Ljubljana: ŠKUC, 1990), 11.
[^teorija_tehnologije2]: Leroi-Gourhan, 2:211n14.
[^teorija_tehnologije3]: Leroi-Gourhan, 2:20.
[^teorija_tehnologije4]: Leroi-Gourhan, 2:25.
[^teorija_tehnologije5]: Leroi-Gourhan, 2:28.
[^teorija_tehnologije6]: Leroi-Gourhan, 2:34.
[^teorija_tehnologije7]: Leroi-Gourhan, 2:48.