bavbavhaus.net/wiki/marx_digresija_o_produktivnem_delu.mdwn

[[!meta title="Karl Marx, Digresija o produktivnem delu"]]

V Marxovih ekonomskih rokopisih iz let 1861–1863 se med razpravo o
delitvi dela pojavi satirična »Digresija o produktivnem delu«:

> Filozof producira ideje, pesnik pesmi, pastor pridige, profesor
> kompendije itn. Zločinec producira zločine. Če si pobliže ogledamo
> povezanost te zadnje produkcijske panoge z mejami družbe, bomo
> opustili veliko predsodkov. Zločinec ne producira le zločinov, temveč
> tudi kazensko pravo in s tem tudi profesorja, ki predava o kazenskem
> pravu, poleg tega pa še neogibni kompendij, v katerem ta profesor vrže
> svoja predavanja kot »blago« na splošni trg. S tem se veča narodno
> bogastvo, ne upoštevajoč zasebnega užitka, ki ga daje rokopis
> kompendija njegovemu tvorcu, kot nam \[pove\] kompetentna priča prof.
> Roscher (glej ). Zločinec producira nadalje vso policijo in kazensko
> pravosodje, biriče, sodnike, rablje, porotnike itn. in vse te različne
> poklicne panoge, ki predstavljajo ravno toliko kategorij družbene
> delitve dela, razvijajo različne zmožnosti človeškega duha, ustvarjajo
> nove potrebe in nove načine za njihovo zadovoljitev. Že mučenje je
> spodbudilo za najumetelnejša mehanična odkritja in je v produkciji
> svojih orodij zaposlovalo množico častitih rokodelcev. Zločinec
> producira vtis, deloma moralen, deloma tragičen, pač odvisno, in s to
> »storitvijo« vzburja moralna in estetska občutja občinstva. Ne
> producira le kompendijev o kazenskem pravu, ne le kazenskih zakonikov
> in s tem kazenskih zakonodajalcev, temveč tudi umetnost, lepo
> literaturo, romane in celo tragedije, kot pričata ne le Müllnerjeva
> »Krivda« in Schillerjevi »Razbojniki«, temveč celo »Ojdip« in »Richard
> III.«. Zločinec pretrga monotonijo in vsakdanjo gotovost meščanskega
> življenja. S tem ga obvaruje pred stagniranjem in zbudi tisto nemirno
> napetost in razgibanost, brez katerih bi otopela tudi ost konkurence.
> S tem spodbuja produktivne sile. Medtem ko zločin odtegne del
> presežnega prebivalstva trgu dela in s tem zmanjša konkurenco med
> delavci, ko do neke določene točke prepreči, da bi mezda padla pod
> minimum, absorbira boj proti zločinu drugi del istega prebivalstva.
> Zločinec torej nastopi kot ena izmed tistih naravnih »izravnav«, ki
> vzpostavi pravo raven in odpre pravcato perspektivo »koristnih«
> zaposlitev. Delovanje zločina na razvoj produktivne sile je mogoče do
> podrobnosti dokazati. Ali bi se ključavnice kdajkoli razvile do
> zdajšnje popolnosti, če ne bi bilo tatov? Ali bi izdelava bankovcev
> dosegla svojo zdajšnjo dovršenost, če ne bi bilo ponarejevalcev
> denarja? Ali bi mikroskop našel pot v navadne trgovske sfere (glej
> Babbage), če ne bi prav v trgovanju goljufali? Mar nima za praktično
> kemijo ravno toliko zaslug ponarejanje blaga in prizadevanje odkriti
> ga kakor poštena produkcijska prizadevnost? Zločin z vedno novimi
> načini napadov na lastnino prikliče v življenje vedno nova obrambna
> sredstva in učinkuje s tem enako produktivno kakor strikes na izume
> strojev. Pa pustimo področje zasebnega zločina. Ali bi brez
> nacionalnega zločina sploh kdaj nastal svetovni trg? In celo narodi?
> In mar ni od Adamovih časov naprej drevo greha hkrati tudi drevo
> spoznanja? Mandville je v »Fable of the Bees« (1705) že dokazal
> produktivnost vseh mogočih poklicev itn. in sploh tendenco tega
> argumenta: »That what we call evil in this world, moral as well as
> natural, is the grand principle that makes us sociable creatures, the
> solid basis, the *life and support of all trades and employments*
> without exception; there we must look for the true origin of all arts
> and sciences; and the moment evil ceases the society must be spoiled,
> if not totally destroyed.« Le da je bil Mandeville seveda neskončno
> bolj drzen in pošten kakor filistrski apologeti meščanske
> družbe.[^marx_digresija_o_produktivnem_delu1]

-   Ironija, satira usmerjena v vulgarne ekonomiste.
-   Kaže, da zadeva ni enostavna, enoznačna. To je verjetno stvar tega,
    da gledamo kapital v deloti (družba).
-   Relevantno še danes, ker se levičarji motijo o tem. Relevantno je
    vztrajat pri pravilni interpretaciji, ker so politične posledice
    tega.

na katero je v levičarskih razpravah, kakor se te pojavljajo v
»postindustrijskih« družbah, vredno večkrat opomniti. Govorimo o
arbitrarnem razlikovanju nekaterih marksistov in marksistk med
proizvodnjo in storitvenim sektorjem na podlagi tega ali sektorja
»ustvarjata vrednost«. Razlikovanje, kakor nam je znano, nima prave
podlage, je pa teoretsko in politično sporno saj zamegljuje predmet
kritike politične ekonomije v družbah, ko delavci ne udarjajo več z
macolami v istem obsegu kot so to domnevno počeli v Manchestru leta 1863
(tudi ta statistika bi presenetila).

------------------------------------------------------------------------

-   \[povzetek absolutne in relativne presežne vrednosti\]

Dvema oblikama presežne vrednosti – absolutni in relativni – ustrezata
dve obliki *subsumpcije dela pod kapitalom*, oziroma dve obliki
*kapitalistične produkcije*, pri čemer je prva vedno podlaga drugi,
čeprav lahko druga predstavlja tudi podlago za uvedbo prve v novih
panogah.[^marx_digresija_o_produktivnem_delu2]

Prvo obliko, ki sloni na absolutni presežni vrednosti, Marx imenuje
*formalna subsumpcija dela pod kapitalom* saj se od drugih produkcijskih
načinov – kjer producenti zase ali za drugega proizvajajo presežek –
razlikuje zgolj *formalno*. Razlika je v vrsti prisile, v metodi s
katero je presežna vrednost priklicana v obstoj.

Bistvene točke *formalne subsumpcije dela pod kapitalom*:

1)  *delavec* se nasproti kapitalistu, posestniku denarja, postavlja kot
    posestnik lastne delovne zmožnosti in kot prodajalec njene začasne
    rabe. Oba se srečata kot lastnika blag, kot prodajalec in kupec in
    zatorej kot formalno svobodni osebi med katerima ni drugega,
    politično ali družbeno določenega, razmerja gospostva ali
    podreditve.[^marx_digresija_o_produktivnem_delu3] V kolikor pride do
    podreditve, do te pride iz posebne vsebine prodaje ne pa iz prodaji
    vnaprej postavljene
    podreditve.[^marx_digresija_o_produktivnem_delu4]

2)  *objektivni pogoji dela* (surovine, orodja – produkcijska sredstva)
    ter *subjektivni pogoji dela* (življenjska sredstva) v celoti ali
    vsaj delno pripadajo kupcu in konsumentu njegovega dela, torej
    delavcu stojijo nasproti kot *kapital*. Bolj kot se mu pogoji dela
    postavljajo nasproti kot lastnost drugega, bolj so razmerje med
    kapitalom in mezdnim delom formalno prisotno, torej bolj je formalna
    subsumpcija dela pod kapital dokončna. (Prva točka implicira drugo,
    saj drugače delavecu ne bi bilo potrebno prodajati svoje delovne
    zmožnosti.)

Do tu ni razlike v samem produkcijskem načinu. Delovni proces je iz
tehnološkega vidika nespremenjen in je zgolj kot delovni proces podrejen
kapitalu.

\[neurejeni izpiski\]

> Delo se v dejanskem produkcijskem procesu *realiter* spreminja v
> kapital, toda ta sprememba \[je\] pogojena s prvotno menjavo med
> denarjem in delovno zmožnostjo \[Arbeitsvermögen\]. Šele s to
> *neposredno* spremembo dela v *upredmeteno* delo, ki ne pripada
> delavcu marveč kapitalistu, se denar spremeni v kapital, tudi tisti
> del \[denarja\], ki je dobil formo produkcijskih sredstev, delovnih
> pogojev. Pred tem je denar samo *na sebi* kapital, pa najsi eksistira
> v svoji lastni formi ali pa v formi blag (produktov), ki imajo neko
> podobo, v kateri lahko služijo kot produkcijska sredstva novih blag.
>
> To določeno *razmerje* do dela šele spremeni denar ali blago v
> kapital, delo pa, ki s tem svojim razmerjem do produkcijskih pogojev,
> razmerjem, ki mu ustreza določeno obnašanje v dejanskem produkcijskem
> procesu, spreminja denar ali blago v kapital, tj. delo, ki nasproti
> delovni zmožnosti osamosvojeno *upredmeteno* delo ohranja in veča v
> njegovi vrednosti, je *produktivno* delo. Produktivno delo je samo
> neki skrajšan izraz za celotno razmerje in za način, v katerem delovna
> zmožnost figurira v kapitalističnem produkcijskem procesu.
> Razlikovanje od *drugih* vrst dela pa je izredno pomembno, ker izraža
> prav tisto oblikovno določenost dela, na kateri sloni celoten
> kapitalistični produkcijski način in kapital sam.
>
> *Produktivno delo* je torej takšno delo – v sistemu kapitalistične
> produkcije – ki producira presežno vrednost za svojega employer
> \[delodajalca\] ali, je delo, ki spreminja objektivne delovne pogoje v
> kapital, njihovega posestnika pa v kapitalista, torej delo, ki
> producira svoj lasten produkt kot
> kapital.[^marx_digresija_o_produktivnem_delu5]

> Kapitalistični produkcijski način zato tudi ni le produkcija blag. Je
> proces, ki absorbira neplačano delo in ki material in delovna sredstva
> – produkcijska sredstva – naredi za sredstva absorpcije neplačanega
> dela.
>
> Iz dosedaj povedanega izhaja, da označitev dela kot *produktivnega*
> nima najprej absolutno nič opraviti z določeno *vsebino dela*, z
> njegovo posebno koristnostjo ali s svojevrstno uporabno vrednostjo, v
> kateri se delo prikazuje.
>
> *Ista* vrsta dela je lahko *produktivna* ali *neproduktivna*.
>
> Npr. Milton, who did the »Paradise Lost« for 5 £ \[ki je napisal
> »Izgubljeni raj« za 5 funtov\], je bil *neproduktiven delavec*.
> Nasprotno je pisatelj, ki opravlja konkretno delo za svojega
> knjigotržca, *produktiven delavec*. Milton je produciral »Izgubljeni
> raj« iz istega vzroka kot producira sviloprejka svilo. To je bilo
> udejstvovanje *njegove* narave. Kasneje je prodal produkt za 5 £. Toda
> leipziški literarni proletarec, ki pod upravo svojega knjigotržca
> producira knjige (npr. ekonomske priročnike), je *produktiven
> delavec*; kajti njegov produkt je že vnaprej subsumiran v kapital in
> gre samo še za uvrednotenje le-tega. Pevka, ki na lastno pest prodaja
> svoje petje, je *neproduktiven delavec*. Toda ista pevka, ki jo
> angažira neki entrepreneur \[podjetnik\] ter jo pusti peti, da bi si
> pridobival denar, je *produktiven delavec*; kajti ona producira
> kapital.[^marx_digresija_o_produktivnem_delu6]

> Pri nematerialni produkciji, celo če se opravlja izključno za menjavo,
> torej če reproducira *blaga*, je možno dvoje:
>
> 1\. Produkcija rezultira v *blagih*, uporabnih vrednotah, ki
> posedujejo neko od producentov in konsumentov različno samostojno
> podobo \[Gestalt\], ki torej lahko obstajajo v nekem intervalu med
> produkcijo in konzumpcijo, ki lahko cirkulirajo v tem intervalu kot
> *kupljiva blaga*, kot je to pri knjigah, slikah, skratka pri vseh
> umetniških produktih, ki so različni od umetniške storitve
> izvajajočega umetnika. Tu je kapitalistična produkcija uporabljiva le
> v zelo omejeni meri, kolikor npr. neki pisatelj za neko skupno delo –
> npr. enciklopedijo – izkorišča celo vrsto drugih kot pomožne delavce.
> Tu večinoma ostaja pri *prehodni formi* h kapitalistični produkciji,
> \[pri formi\], da delajo različni znanstveni ali umetniški producenti,
> obrtniki ali profesionalci, za skupni trgovski kapital založnikov,
> razmerje, ki nima ničesar opraviti s pravim kapitalističnim
> produkcijskim načinom in ki le-temu celo formalno še ni podrejeno. Da
> je v teh prehodnih formah eksploatacija dela ravno največja, ničesar
> ne spremeni na stvari.
>
> 2\. Produkcije ni mogoče ločiti od akta produciranja, kot pri vseh
> eksekutivnih umetnikih, govornikih, igralcih, učiteljih, zdravnikih,
> duhovnikih itd. Tudi tu teče kapitalistični produkcijski način samo v
> skromnem obsegu in se lahko glede narave stvari dogaja samo v
> nekaterih sferah. Na primer, v učnih zavodih so lahko učitelji goli
> mezdni delavci za podjetnika učnega zavoda, tako kot obstajajo v
> Angliji številne takšne učne tovarne. Čeprav nasproti učencem niso
> *produktivni delavci*, so to nasproti svojemu podjetniku. Le-ta menja
> svoj kapital za njihovo delovno zmožnost in s tem procesom postaja
> bogatejši. Enako je pri gledaliških, zabaviščnih podjetjih itd.
> Umetnik se tu do občinstva obnaša kot umetnik, nasproti svojemu
> podjetniku pa je *produktiven delavec*. Vsi ti pojavi kapitalistične
> produkcije na tem področju so v primerjavi s celoto produkcije tako
> nepomembni, da jih lahko popolnoma
> zanemarimo.[^marx_digresija_o_produktivnem_delu7]

> Z razvojem specifično kapitalističnega produkcijskega načina, kjer
> sodeluje veliko delavcev pri produkciji istega blaga, mora biti
> razmerje, v katerem je neposredno njihovo delo do predmeta produkcije,
> seveda zelo različno. Npr. prej omenjeni pomožni delavci v neki
> tovarni nimajo nobenega direktnega opravka z obdelovanjem surovine.
> Delavci, ki so nadzorniki tistih, ki neposredno delajo pri tem
> obdelovanju, so za korak bolj odmaknjeni, inženir ima spet drugačen
> odnos in dela v glavnem le s svojo glavo etc. Toda *celota teh
> delavcev*, ki imajo delovne zmožnosti različne vrednosti, čeprav kaže
> uporabljena količina precej enako višino, producira rezultat, ki se –
> če opazujemo celoten produkcijski proces – izrazi v *blagu* ali nekem
> *materialnem produktu*; vi skupaj pa, kot delavnica, so živi
> produkcijski pogoji teh *produktov*, ker menjajo, če opazujemo celoten
> produkcijski proces, svoje delo za kapital in reproducirajo denar
> kapitalistov kot kapital, tj. kot ovrednotujočo se vrednost, večajočo
> se vrednost.
>
> Saj to je prav tista svojevrstnost kapitalističnega produkcijskega
> načina, da ločuje različna dela, torej tudi umska in ročna dela – ali
> dela, v katerih prevladuje ena ali druga plat – in da jih razdeli na
> različne osebe, kar pa ne preprečuje, da je materialni produkt *skupni
> produkt* teh oseb ali njihov skupni produkt upredmeten v materialnem
> bogastvu; kar na drugi strani prav tako ne preprečuje oz. ničesar ne
> spremeni na tem, da je razmerje vsake posamezne osebe razmerje
> mezdnega delavca do kapitala in v tem eminentnem pomenu razmerje
> *produktivnega delavca*. Vse te osebe niso samo *neposredno* zaposlene
> v produkciji materialnega bogastva, marveč menjajo svoje delo
> *neposredno* za denar kot kapital in tako poleg svoje mezde neposredno
> reproducirajo presežno vrednost za kapitalista. Njihovo delo obstaja
> iz plačanega dela plus neplačanega presežnega
> dela.[^marx_digresija_o_produktivnem_delu8]

> *Division of labour (delitev dela)* v določenem pomenu ni nič drugega
> kot *coexisting labour*, to se pravi koeskistenca *različnih* delovnih
> načinov, ki se prikazujejo v *different kinds* of produce or rather
> commodities (*različnih vrstah* produktov ali bolje blag). Division of
> labour v kapitalističnem pomenu, kot analiza posebnega dela, ki
> producira neko določeno blago, na vsoto enostavnih, med različne
> delavce porazdeljenih in součinkujočih operacij, predpostavlja delitev
> dela znotraj družbe, zunaj delavnice, kot separation of occupation
> (ločitev opravil).
>
> Na drugi strani jih ta delitev množi. Produkt je lahko toliko bolj
> eminentno produciran kot blago, njegova menjalna vrednost postaja
> toliko bolj neodvisna od njegovega neposrednega bivanja, ali njegova
> produkcija postaja toliko bolj neodvisna od njegove konzumpcije s
> strani producentov, od njegovega bivanja kot uporabne vrednosti za
> producente, kolikor bolj enostranski je produkt sam in kolikor večja
> je raznovrstnost blag, za katero se zamenjuje, kolikor večja je vrsta
> uporabnih vrednot, v katerih se izraža njegova menjalna vrednost,
> kolikor večji je zanj trg. Čim bolj se to dogaja, tem bolj je lahko
> produkt produciran kot blago. Torej tudi tem bolj *masovno*.
> Enakovrednost (ravnodušnost – Gleichgültigkeit) njegove uporabne
> vrednosti za producente se kvantitativno izrazi v masi, v kateri je
> produciran in ki ni v nobenem razmerju do konzumpcijskih potreb
> producenta, celo takrat ne, če je producent hkrati konzument svojega
> produkta. Ena od metod za produktion en masse in tako za produkcijo
> produkta pa je delitev dela znotraj delavnice. Tako sloni delitev dela
> v notranjosti delavnice na delitvi occupation (opravil) znotraj
> družbe.[^marx_digresija_o_produktivnem_delu9]

[^marx_digresija_o_produktivnem_delu1]: Karl Marx, *Kritika politične
    ekonomije 1861–1863, I. del*, Karl Marx in Friedrich Engels,
    *Temeljna izdaja*, zv. I/10.1 (Ljubljana: Marksistični center CK
    ZKS, 1989), 246–47.

[^marx_digresija_o_produktivnem_delu2]: Karl Marx, *Economic Manuscript
    of 1861–63 (Conclusion)*, Karl Marx in Frederick Engels, *Collected
    Works*, zv. 34 (London: Lawrence & Wishart, 1994), 95.

[^marx_digresija_o_produktivnem_delu3]: Marx, 34:95.

[^marx_digresija_o_produktivnem_delu4]: Marx, 34:430.

[^marx_digresija_o_produktivnem_delu5]: Karl Marx, *Teorije o višku
    vrednosti*, prev. Mara Fran, *Dela*, zv. 24 (Beograd: Institut za
    izučavanje radničkog pokreta, 1969), 302; slovenski prevod odlomka
    iz Karl Marx in Friedrich Engels, *Historični materializem: izbor
    odlomkov iz del Karla Marxa in Friedricha Engelsa*, prev. Rado Riha
    (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1977), 133–34.

[^marx_digresija_o_produktivnem_delu6]: Marx, *Teorije o višku
    vrednosti*, 24:306; slovenski prevod odlomka iz Marx in Engels,
    *Historični materializem*, 202–3.

[^marx_digresija_o_produktivnem_delu7]: Marx, *Teorije o višku
    vrednosti*, TODO; Marx in Engels, *Historični materializem*, 203–4.

[^marx_digresija_o_produktivnem_delu8]: Marx, *Teorije o višku
    vrednosti*, 24:314; slovenski prevod odlomka iz Marx in Engels,
    *Historični materializem*, 134–35.

[^marx_digresija_o_produktivnem_delu9]: Marx, *Teorije o višku
    vrednosti*, TODO; Marx in Engels, *Historični materializem*, 108–9.