manifest/web/modules/yufu_data/content/juga_2023.content.yml

- entity: "node"
  type: "concept"
  title: "JUGA 2023"
  status: 1
  body:
    - format: "plain_text"
      value: "Vlak Lisinski na relaciji Minhen Zagreb se ne ustavlja v Stanežičah, če za to ni dobrega razloga. Na primer diplomatskega potnega lista, ki ga gospodična potegne iz žepa črnega leder džeketa. Strojevodjeve oči preletijo zlato natisnjeni grb Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki se leskeče v jutranji svetlobi, in se ustavijo na dveh kuvertah, vstavljenih med notranje strani. »Ena za vas, ena za vašega nadrejenega.« »Bomo uredili tovarišica.« Seveda bodo uredili. Zato pa so operativni stroški, jebiga. Plača kulturne atašejke ni visoka za zahodne standarde, pride pa s privilegiji. Drugi potniki še spijo na ležalnikih, ko postava v črnih doktor martenskah sestopi na ploščad.



      Vlak gre, jaz nekaj časa samo stojim na peronu in vpijam okolico. Po osmih mesecih Njemačke se morajo moji čuti navadit na socializem. Na malo manj pometeno ulico. Na prostor, ki ni zamejen z reklamnimi panoji. Na ponosno razkazan kamnolom namesto šoping centra. Delavska klasa je sicer zahtevala tudi Hofer, pa eto, kar me ni bilo so zrihtali i to. Pogled mi tava po grobih surovobetonskih petnajstnadstropnih stolpičih naselja, ki ga stanovniki kličejo Staneźići. Če se vam zdi futuristični monstrum z večnivojskimi terasami, okroglimi okni na stopniščih, ki delujejo kot pajkovske oči, in fasado, po zgolj petnajstih letih že zdelano od vremena, kot nekaj, kar bi sodilo v imperialno prestolnico v Vojni zvezd, je to zato, ker smo porabili tri leta lobiranja, da smo ga tja tudi spravili. Ampak ni važno, kako izgleda, važno je, kdo živi v njem. Med drugimi tudi jaz.



      Guten abend. Naša nocojšnja gostja je jugoslovanska kulturna atašejka Sandra Pasić, kuratorica razstave jugoslovanske neobrutalistične arhitekture v München, sicer pa ste sodelovali tudi pri arhitekturnem Trienalu modernizma v Berlinu, bili ste del ekipe, ki je pripravila odmevno retrospektivno razstavo jugoslovanskih brutalističnih spomenikov v Frankfurt, maja 2023 pa vas čaka še 18. mednarodna arhitekturna razstava v Benetkah z naslovom Laboratorij prihodnosti.



      Hvala za povabilo.


      Če smem biti direkten. Kolikor razumem, se je interes za brutalistično arhitekturo zbudil po ekonomski krizi leta 2008, vzporedno pa se je v njeno retro estetiko zaljubila tudi generacija tako imenovanih hipsterjev. Nekateri bi rekli, da je Jugoslavija v zadnjih petnajstih letih z brutalizomom, pa tudi z drugimi svojimi brandi, če jim lahko tako rečemo, oportunistično izrabila fascinacijo zahodnih kvazilevičarjev ter nostalgijo vzhodnoevropskih poražencev postsocialističnih tranzicij.


      No, vsekakor smo zelo veseli zanimanja za našo arhitekturo, tako trenutno kot tisto iz druge polovice prejšnjega stoletja – iz kakršnihkolih razlogov že ta prihaja. Bi pa poudarila, da je esenca brutalizma pravzaprav etične narave, namreč kot pravica vsakogar do cenovno dostopnih stanovanj, gre pa tudi za iskrenost do samega gradbenega materiala, torej betona, ki ga ta pristop ne skriva za površinsko dekoracijo. Seveda pa gre tudi za razvoj montažne arhitekture, ki smo jo temeljito razvijali že od šestdesetih let prejšnjega stoletja in s katero naša podjetja nastopajo na trgih zahodnih in neuvrščenih držav. Recimo naselje, ki ga gradijo naša podjetja, se obeta že leta 2025 v Dusseldorfu.


      Nekateri bi rekli, da gre za gradnjo z nizko estetsko vrednostjo.


      Pred kratkim smo imeli na ambasadi razstavo jugoslovanskega grafičnega oblikovanja pakiranja izdelkov in bom izbrala primer od tam. Če v Avstriji ali Nemčiji kupite poceni napolitanke, bo ovitek s kričečimi barvami in cenenostjo sporočal, da gre za manjvreden izdelek in da bi bilo bolje kupiti lepšega in dražjega na sosednji polici. Jugoslovanske Podravkine napolitanke za isto ceno nudijo brezčasno oblikovanje še iz sedemdesetih let in niso ne cenene ne eksluzivne, ker so pač edine. Kar hočem reči, je, da so tudi cenovno dostopne stvari lahko lepe, da si tudi revni zaslužijo lepoto. Tako da je kdorkoli, ki ga karkoli od povedanega pritegne, seveda toplo vabljen obiskati Jugoslavijo, posebno letos jeseni, ko bodo potekala praznovanja 80. obletnice 2. zasedanja avnoja in protifašističnega boja.


      Ampak ali ne bi rekli, da z uporabo 50 let starega oblikovanja izkoriščate nostalgijo bivšega vzhodnega bloka?


      Tudi oblikovanje Coca-Cole izkorišča nostalgijo, a ne?


      Stanežiče so vrvež. Na sobotno dopoldne desetletna mularija divja od enega do drugega bloka. Mlajši vreščijo na igralih, ni razlike iz katerega dela Juge ali neuvrščenih so. Nikjer ni nobene varovalne ograje ali starša, ki bi jih zaskrbljeno in naveličano nadzoroval z balkona. Ali Marx-te-nima rad s sosednje klopce. Nezamisljivo za zahodne standarde. Prazaprav moraš dobro opazovat, da razločiš dve bakici, ki imata vse na očima, medtem ko klepetata ob kavi v baru Esmeralda pod blokom.



      »Teta Sandra, teta Sandra,« prikriči nekaj temnolasega, skuštranega, okoli meter dvajset visokega.

      »Oj, Djamila.«

      »Si si pobarvala lase?«

      »Ja, zdaj sem blond.«

      Pamž se oklene Sandrinih kavbojk. »Riši mi je vzel žogo.«

      »Pojdi do njega, naj ti jo da nazaj.«

      »Pa če noče?«

      »Potem pa ga brcneš semle. In če še bolj teži, semle.«

      »To lahko boli.«

      »Reci mu, da ga bo bolelo, če ti ne da nazaj.«

      Pamž gre. Sandra pogleda bakici v baru. Bakici vesta in vesta, da ona ve, da onidve vesta. Kolektivizem v akciji.



      »Hej Emir.«

      »Sandra! Nč nis poklicala, da prideš.«

      »Nikoli ne pokličem.«

      »Pa vem. Malo se zezam. Si se pofarbala. Lepo. Sem vidu tvoj intervju z unim švabom.«

      »In?«

      »Super si bila. Koliko si onega jebala u glavo, jao.«

      »Kej novega v stanežiški bukedžinici?«

      »Pa nič. Mamo vse. Pica, sirni, mesni, zeljanica, krompiruša. V bistvu razmišljamo o veganskem bureku.«

      »V Njemački majo to že 2 leti.«

      »Pa vem. Pa ne vem, če bo tle šlo.«

      »Zakaj ne? Stanežići so jugoslovanska prestolnica dvoživk in pingvinov.«

      »Maš prav, maš prav. To kar zmeraj, ne? Semir, prinesi tri pica bureke, en mesni, en sirni, vse v vrečko, pa brez računa.«



      Famozne burek vojne so izbruhnile 2 leti po tem, ko je Sandra postala agentka. Takrat še ni delala na nemški ambasadi. Ko je leta 1993 partija napovedala finančne spodbude za večja tržno usmerjena jugoslovanska podjetja v privatni lasti, ki bi lahko konkurirala tudi na tujih trgih, nihče ni mogel niti pomisliti, da si bodo pet let kasneje trije klani prizadevali za isto licenco verige burekdžinic in da bo prišlo do strelskih obračunov glede pravice do recepta za pica burek. Najprej se je zdelo smešno, a vrag je požrl šalo, ko so bile v igri pištole in sedemštevilčne vsote mark. Sandrin komandant Ljubiša je znorel, češ »ko će meni da ubija bratstvo i jedinstvo zbog jebenog bureka«, kar je vodilo v reorganizacijo celotne Kontraobveščevalne službe. 50 posto – zaščita ekonomskih interesov SFRJ vključno z mapiranjem lobijskih skupin, industrijsko špijonažo in elektronskim nadzorom. 30 posto – propaganda. 20 posto – specijalne jedinice na terenu. V pol leta so bili vsi klani in vsaka burekdžinica od Triglava do Vardarja združeni v Pica Burek konglomerat, htjeli oni to ili ne. To je bil šele začetek. Partija je želela mednarodno verigo. Agente so v trojicah pošiljali v Nemčijo, Francijo, Beneluks – razdelit si teritorij s turškimi verigami kebabov. Orožje, skrito v podvozje avta, pa pejmo. Po dveh letih operacij in obračunov je prišlo do sporazuma, oni furajo kebab, mi burek. Jugoslavija je krivdo za spopade uradno prevalila na albansko mafijo, jasno.



      Jaz pa lahko do konca življenja živim na bureku.


      »Evo ti dušo, pet bureka.«

      »Hva-«

      »Te lahko nekaj lepo prosim. Malega, Semira, zanima, zakaj dobiš džabe burek. Mu lahko pokažeš?«

      Pogledam okoli, če kdo vidi, zazrem se mulcu v oči, tam ene dvajset jih ima, dela se, da je pogumen. S prsti razprem gumbe na srajci, dvignem spodnjo majico gor čez prsi. Oči se mu razprejo, ko zagleda brazgotine.

      »Dva metka. En je šel tu čez. En operacijsko odstranjen. Turška mafija.«

      Tiho je. Prikima. Dobro.

      »On se gre v Gameljne tepst, pa misli, da je care.«

      »Prej pojej kak burek, pazi nase, pa bo, ne?«

      Mali se sprosti.



      Z dišečo vrečo bureka v roki se mi napetost počasi začne sproščat. Koraki me sami odnesejo do Majklovega štanta s T-shirti. Malo za turiste, malo za pingvine, malo za dvoživke, malo za lokalce. Najprej se seveda nalepim na majice za dvožike, torej za nas, ki smo študirali v tujini in živeli med kapitalizmom in socializmom. Vsi smo snifali jugo rock. Jugo rap. Vse, kar je bilo jugo in urbano. Demolition group. Let 3. Sretna Mladina. Majica z obveznim predzadnjim koncertom Kurta Cobaina 27. februarja 1994 v Splitu. The Beat Fleet. Dubioza kolektiv. Na drugi strani so majice za turiste: Jugoslavija, ki opazuje razpad Sovjetske zveze z »Izvinte, niko nam nije rekao, da treba da raspadnemo«; reklamna majica za 80. obletnico Avnoja – »Za socializem v 21. stoletju je treba imeti Jajce!«. In pa seveda – Börek Connection – kultni film o jugoslovanskih burek vojnah iz leta 2011, ki je Jugoslaviji in Pica Burek verigi odprl vrata v globalno nezavedno. Malo copy paste, malo risano na roke. Malo profi, malo amatersko. Malo uporniško, ampak za ljudi. Kot bi zrli v samo dušo jugoslovanske sinteze socializma in kapitalizma.



      Moram biti res malo iz sebe, da ne opazim rok, ki me objamejo od zadaj.

      »Sandra!«

      »Tina! Sem te hotela poklicat.«

      »O, vidi ovu majicu. ‘Jedinstvo!’ Da li se sećaš ovih momaka – kada je to bilo?«

      »Tam nekje sedemindevetdesetega.«

      »Šest zgodnih momaka, svaki iz svoje republike, boys bend koji će spasiti Jugoslaviju!«

      »Sedem!«

      »Ah da, dodali su Albanca sa Kosova kao repera.« [skupni smeh]

      Prvi poskus Jugoslavije ustvarit sodoben brand. Tako obupno, da je legendarno.

      »Ajmo na kafu.«



      Ko hodiva čez betonsko ploščad, me Tina vpraša, če sem v redu, da se tresem.

      »Ej, da li si okej? Drhtiš«.

      Težko je skriti vse telesne signale pred drugo agentko, ki jih zna brat. Jasno, da nisem okej. Objame me. Noge se mi začnejo tako trest, da se skoraj sesedem.

      »Ajde da sednemo«.

      Verjetno jo je Ljubiša kontaktiral, da preveri, kako sem.

      »Ljubiša me je nazvao ...«

      Prikimam. Rečem, da rabim mal časa, da se sestavim. Rečem, naj kaj pove o svojih pingvinih. Rečem, če je lačna, da imam burek.



      Pozdravljeni zurück v naši oddaji, kjer gostimo jugoslovansko kulturno atašejko Sandro Pasić. Kot je splošno znano, je Jugoslovanska ljudska armada junija leta 1987 izvedla državni udar, ukinila rotirajoče predsedstvo, se lotila čiščenja tako imenovanih birokratskih naplavin in stopila v pridružitvena pogajanja z Evropsko gospodarsko skupnostjo. Rezultat je bilo oblikovanje tako imenovenega novojugoslovanskega ekonomskega modela z elementi socializma in prostega trga ter pa hkratno članstvo Jugoslavije tako v EGS kot v gibanju neuvrščenih, kar je prinašalo nedvomne geografske politične prednosti, recimo Rijeko kot glavno pristanišče, preko katerega se blago iz Indije in mnogih afriških držav zliva v Evropo.


      Da, če smem dodati – ko je Gorbačev postal generalni sekretar sovjetske komunistične partije, je Jugoslovanska ljudska armada naročila svoje ekonomske analize in raziskave javnega mnenja. Ugotovitev je bila, da se tržnemu modelu v prihodnosti ne moremo izogniti, pri čemer smo ga seveda že delno imeli od Kavčičeve zvezne vlade sredi 70. let. Potrebno je bilo torej najti ustrezno ravnovesje med kolektivnimi institucijami in individualno podjetniško pobudo. Tako smo na eni strani omogočili delavski odkup podjetij, hkrati pa je država vzpostavila sklad, s katerim spodbuja individualne podjetniške pobude.


      Ta sklad je seveda primarno financiran s strani Evropske unije.


      Enako kot tudi na Irskem ali Madžarskem.


      Na Jugoslavijo letijo pogoste kritike, da njen trg ni dovolj odprt. Finančni trg je denimo izredno zamejen.


      Naš zgled je bila povojna ureditev Evrope, recimo Združeno kraljestvo konec 50. let.


      Prav tako so določena podjetja ostala v državni lasti in niso naprodaj.


      Pred 15 leti se je Jugoslavija zanimala za možni nakup znatnega deleža v korporaciji Airbus, a smo bili zavrnjeni. Ne zdi se, da bi bila Jugoslavija v tem oziru kaj posebnega. Velike družbe prav tako lahko najdete v tako zvanih zahodnih državah, recimo Samsung zaobjema 20 odstotkov ekonomije Južne Koreje.


      A po drugi strani se zastavlja tudi vprašanje, ali je jugoslovanski socializem sploh socializem ali je samo brand, s katerim vabite mlade intelektualce in, če smem reči, hipstersko subkulturo k imigraciji v Jugoslavijo.


      Sem mnenja, da je Jugoslavija mnogim privlačna, ker je projekt prihodnosti, kar je tudi že vedno bila. Socializem ni nekaj, kar bi že bilo tu, temveč nekaj, kar šele skupaj izgrajujemo. Eden najprepoznavnejših jugoprojektov je recimo naša striktna odprtokodna politika, ki privablja mlade profesionalce z vsega sveta. Plače niso visoke, lahko pa nudimo dostopna stanovanja in soustvarjanje skupnega dobrega. Prav tako je Jugoslavija skupaj z neuvrščenimi ena glavnih promotorjev Fair trade modela socialne in ekološke pravičnosti. Povrhu Jugoslavija nudi bogato kulturno življenje, saj skladno z našo usmerjenostjo v bodoči družbeni projekt vlagamo tudi v sodobne umetnosti kot iskanja novih družbenih, osebnih in estetskih potencialov ter povezovanja vedno bolj raznovrstnih kultur, ki naseljujejo našo državo. Res pa je tudi, da je opazen delež imigrantov, kakih 15 do 20 odstotkov, iz bivših socialističnih držav, ki se v kapitalizmu ne znajdejo najbolje in imajo občutek, da jih je ta izpljunil.


      Ko ste ravno omenili gibanje neuvrščenih. Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami trdi, da največ heroina v EU vstopi ravno skozi jugoslovanska pristanišča.


      V imenu Jugoslavije to seveda kategorično zanikam. Je pa zanimivo kako z vašim vprašanjem popolnoma prostodušno priznavate, da na zahodu obstaja trg za te substance.


      Kolikor razumem, ste se šolali pri nas v Nemčiji. Kako bi primerjali vaše življenje tu in pri vas? Kaj vam je bilo recimo pri nas bolj oziroma manj všeč.


      To se bo mogoče slišalo smešno, a kot najstnica sem mnogo prostega časa porabila samo za gledanje izdelkov v veleblagovnicah. Pekačev za mafine. Vrst čokolad. Kot bi bila v lunaparku. Seveda, to je bilo še v devetdesetih letih. Na negativni strani pa ... Kot otrok sem nosila kratke lase, na Zahodu pa sem ugotovila, da dolgi prinesejo določene družbene bonuse.



      Dotakniva se še vprašanja volitev ...

      Jugoslavija ima demokratske večstrankarske volitve od leta 1994.

      Drži, vendar morajo biti vse stranke komunistične ali socialistične usmeritve.

      Pri vas pa vse kapitalistične usmeritve.



      Morda za konec še enkrat – je Jugoslavija socialistična ali kapitalistična država?

      Da.

      Torej?

      Oboje. Trudimo se ponuditi politično alternativo, ki je po razkosanju Sovjetske zveze in razpadu Češkoslovaške ter posledični tranziciji vseh vzhodnoevropskih držav v kapitalizem drugje v Evropi ni. Pri tem pa smo seveda omejeni s tem, kar je znotraj globalnega in evropskega trga sploh možno.




      Tina mi ob kavi priča o svojih pingivinih, kakor imenujemo imigrante z Zahoda, ki večinoma pridejo sem iz ideoloških, utopičnih ali drugih malomeščanskih razlogov. Mogoče jim rečemo pingvini, ker so mnogi od njih uporabljali Linux. Ali pa zato, ker so pač pingvini. »I onda mi kažu da Jugoslavija nije ono što su imali u mislima, i onda im je strašno i onda kažem, pa nije tako loše. I onda jih šaljemo u Novi Sad ili Skopje na mesec dana otprilike, da prebole«.Tina je grafična oblikovalka, pri KOS-u predvsem pazi na to, da teh mladih oblikovalskih pingvinov pod njo realni socializem ne prepiha preveč. In trikrat preveri, da niso agenti teh ali onih finančnih interesov. Glavni izziv Jugoslavije kot edine socialistične države v Evropi je preprost – socializem je super, če si kdaj živel v kapitalizmu, če pa nisi, lahko pride do napačnih vtisov. Zato je Juga uvedla program Štipendije Vladimira Preloga ali po domače – dvoživk. Vrzimo naša deca v kapitalizem, pa da vidimo. Mogoče pobegnejo, mogoče se vrnejo, vmes pa zbirajmo podatke.



      Spomnim se kako me je kot 16-letno mulo agentka Marta vztrajno spraševala: »Zakaj po 4 ure na dan tavaš po nemških blagovnicah?« »Zakaj grandž?« »Zakaj mora imeti trgovina 40 okusov čokolad, kaj je narobe s tremi?« »Zakaj buljiš v MTV po pet ur na dan?« »Zakaj si kot otrok po 4 ure na dan gledala risanke?« Zašto to, zakaj ono? Kot da ni jasno. Po nekaj mesecih gnjavaže je Marto čez noč uzela magla. Prišel je Tomica, poslušal in si delal zapiske. Kakšno leto kasneje so prišla njegova priporočila: če mulci hočejo modne cunje, jih Jugoslavija mora imet ali pa mora ustvarit svojo modo. Normalno je, da se najstniki in adolescenti upirajo, zato rabimo svoj jugoslovanski rock, rap, elektronsko glasbo, trap, vse, kar se posluša. Itak po 30. letu večino ljudi upor mine in postanejo povprečni občani. Nastala je YuRock satelitska TV postaja. Vsako večje mesto je dobilo trgovino s 40 okusi čokolad in drugimi glupostmi. Da lahko imaš kar želiš in čimprej ugotoviš, da to ni to.



      ..."