11 KiB
| title | description |
|---|---|
| Razredna zavest | Zapiski o pojmu razredne zavesti v Lukácsevi *Zgodovina in razredna zavest*. [@lukacs1985zgodovina] |
Lukacsova kritika Lukacsa: Ne smemo izmenjevati med kritiko blagovne forme in kritiko objektivizacije -- to da družbene zadeve dobijo stvaren značaj. (?)
-->
- Kaj pomeni razredna zavest?
- Kaj naj (teoretsko) razumemo z razredno zavestjo?
- Kakšna je funkcija tako razumljene razredne zavesti (praktično) v samem razrednem boju?
- Ali gre pri vprašanju razredne zavesti za neko "splošno" sociološko vprašanje ali pa pomeni to vprašanje za proletariat nekaj povsem drugega kot za vsak drug razred, ki se je doslej pojavil v zgodovini?
- Ali sta bistvo in vloga razredne zavesti nekaj enotnega ali pa lahko tudi tu razlikujemo stopnje in plasti?
- Če da: kakšen je njihov praktični pomen v razrednem boju proletariata?
1. [neodvisnost dejanskih gibalnih sil zgodovine od zavesti ljudi o njih]
Jasno je, da je človeška zgodovina niz hotenih in zavestnih dejanj. Toda pri razumevanju zgodovine moramo seči preko tega. Na eni strani lahko ugotovimo, da množica teh posamičnih volj poraja povsem drugačne rezultate od hotenih. Motivi k določenemu rezultatu so torej podrejenega pomena. Na drugi strani se lahko vprašamo kaj so tiste zgodovinske sile, ki stojijo za temi motivi. Kaj so zgodovinske sile, ki spravijo ljudi (razrede) v gibanje za zgodovinsko spremembo? Za Lukácsa so razlike med vzroki, motivi in rezultati metodološka osnova znanstvenega marksizma:
Bistvo znanstvenega marksizma je torej v spoznanju neodvisnosti dejanskih gibalnih sil zgodovine od (psihološke) zavesti ljudi o njih. [@lukacs1985zgodovina, 64]
Ta neodvisnost gibalnih sil zgodovine se najprej kaže kot narava, kot "večni" naravni zakoni.
Meščanska misel razmišljanje o človeških oblikah življenja začne nasprotno od dejanskega razvoja človeških oblik življenja: znanstvena analiza se začne post festum, z gotovimi rezultati razvojnega procesa. Za meščansko misel oblike že pridobijo značaj naravnih oblik družbenega življenja, preden si skuša razložiti njihovo vsebino. Nasproti temu dogmatizmu, Lukács marxovsko metodo opredeli kot kriticizem, teorijo teorije, zavest zavesti, kot historično kritiko. Družbene tvorbe razkriva kot tvorbe, ki so zgodovinsko nastale, torej so podvržene zgodovinskemu razvoju in lahko tudi zgodovinsko propadejo.
Tako se zgodovina ne dogaja niti zgolj znotraj veljavnega okvira teh oblik (to bi pomenilo, da je zgodovina le spreminjanje vsebin, ljudi, situacij itn. ob večni nespremenljivi veljavnosti družbenih načel) niti niso te oblike cilj, h kateremu teži vsaka zgodovina, ki bi bila po dosegu tega cilja odpravljena, saj bi izpolnila svojo nalogo. Temveč je to prav zgodovina teh oblik, njihovih pretvorb kot oblik združevanja ljudi v družbo, kot oblik, ki izhajajo iz ekonomskih stvarnih odnosov in gospodujejo nad celoto medsebojnih odnosov med ljudmi (in s tem tudi odnosov ljudi do samih sebe, do narave itn.). [@lukacs1985zgodovina, 64]
Ker sta s tem izhodišče in cilj meščanske misli vedno potrdilo za nespremenljivost obstoječega reda stvari, mora meščanska misel tu trčiti na neprekoračljivo mejo. Zgodovinskega procesa ne more miselno obvladati. Lahko ga miselno odpravi in organizacijske oblike sedanjosti dojame kot večne naravne zakone, ki so se v preteklosti -- na način, ki je nezdružljiv prav z načeli meščanske racionalne in k zakonitostim stremeče znanosti -- uveljavljali nepopolno ali pa sploh ne. Lahko pa iz zgodovinskega procesa izloči vse, kar je smiselno in teži k nekemu cilju, ter ostane pri goli individualnosti zgodovinskih epoh in njihovih družbenih in človeških nosilcev.
V prvem primeru zgodovina otrdi v formalizem, ki ne more zapopasti družbeno-zgodovinskih tvorb v njihovem bistvu kot odnosov med ljudmi. V drugem primeru zgodovina postane brezumno gospostvo slepih sil, ki jih lahko le pragmatično opišemo, ne moremo pa jih dojeti kot umne. Lahko jih le estetsko organiziramo, ali pa jih moramo dojeti kot na sebi nesmiseln material za uresničevanje brezčasnih, nadzgodovinskih, etičnih načel.
V teh medsebojno izključujočih nazorih o istem predmetu pri, na eni strani, formalistično-racionalnem ter, na drugi, iracionalno-individualističnem pojmovanju zgodovine, se zrcali antagonizem kapitalističnega produkcijskega reda.
Prvi pravzaprav pove, da je človek v meščanski družbi podrejen produkcijskim silam. Družbeno gibanje ima zanje obliko gibanja stvari, pod nadzorom katerih so, namesto da bi oni nadzorovali nje. [@marx2012kapital1, 60] Nasproti temu Marx postavi pojmovanje kapitala (in vseh predmetnih oblik politične ekonomije) kot družbenega odnosa med ljudmi, ki se izraža s stvarmi. Z redukcijo človeku tuje stvarnosti družbenih tvorb na odnose med ljudmi Marx hkrati odpravi z drugo platjo dileme. Odnosi človeka do človeka so pri marksovski historični kritiki le temelj tuje stvarnosti družbenih tvorb. Z redukcijo torej ne odpravlja neodvisne zakonitosti in objektivnosti teh tvorb do človeških volj oziroma do volje in mišljenja posameznika. Pri Marxu je objektivnost samoobjektiviranja človeške družbe na določeni stopnji svojega razvoja in velja zgolj v okviru tistega zgodovinskega okolja, ki jo proizvaja in ki ga ta spet določa.
Videti je, da v Marxovi razrešitvi spet ni prostora za zavest. Res zavestni odsevi različnih stopenj ekonomskega razvoja ostajajo pomembna historična dejstva, dialektični materializem ne zanika, da ljudje sami izvršujejo svoja zgodovinska dejanja in da to delajo zavestno. Vendar je to, po M & E, napačna zavest ...
Toda ne moremo se enostavno zadovoljiti s preprosto ugotovitvijo o "napačnosti" te zavesti, oziroma z zoperstavljanjem pravilnega in napačnega. Pač pa metoda zahteva konkretno raziskavo te napačne zavesti.
- Napačna zavest kot moment tiste zgodovinske totalnosti, ki ji pripada, kot stopnja tistega zgodovinskega procesa, v katerem deluje.
Tudi meščanska zgodovinska veda "konkretno raziskuje". Njena napaka, pravi Lukács, da to konkretno poskuša najti v empiričnem historičnem individuu in v njegovi empirično dani, psihološki ali množičnopsihološki zavesti. Toda tu zgreši zajeti družbo kot konkretno totalnost, zgreši produkcijski red na neki določeni stopnji družbenega razvoja in z njim pogojeno členitev družbe v razrede. Tako nekaj abstraktnega -- odnos individua do individua -- zajame kot nekaj konkretnega. (spregleda pa da gre za konkretne odnose v teh konkretnih družbenih formacijah, npr. razmerje delavca do kapitalista, najemnika do zemljiškega lastnika itn.)
Kaj je torej marksovsko konkretno raziskovanje?
Konkretno raziskovanje pomeni torej: odnos do družbe kot celote. Šele v tem odnosu se namreč pojavi v vseh svojih bistvenih določilih vsakokratna zavest ljudi o svojem obstoju. [@lukacs1985zgodovina, 66]
Ta zavest se po eni strani pojavlja kot nekaj, kar je subjektivno upravičeno, razumljeno in mogoče razumeti iz družbenozgodovinskega položaja. Torej kot "pravilna zavest". Po drugi strani kot nekaj, kar objektivno zaobide bistvo družbenega razvoja, ki ga ne zadeva in ne izraža ustrezno. Torej kot "napačna zavest".
Razredna zavest je torej -- abstraktno formalno gledano -- hkrati razredno določeno nezavedanje lastnega družbenozgodovinskega ekonomskega položaja. [@lukacs1985zgodovina, 67]
2.
3.
4.
5.
- Zanima nas v navezavi na formiranje ideologije
- Glavni stališči sta od proletariata in kapitalistov (kapitala). Ostale družbene skupine imajo nestalna, zastarela, minljiva stališča.
- proletariat je strukturno mesto. Intelektualci lahko zavzamejo proletarsko stališče (je to razredna kritika?)
lang: sl references:
- type: book
id: lukacs1985zgodovina
author:
- family: Lukács given: György title: "Zgodovina in razredna zavest: študije o marksistični dialektiki" title-short: "Zgodovina in razredna zavest" publisher-place: Ljubljana publisher: Inštitut za marksistične študije ZRC SAZU issued: 1985 language: sl
- type: book
id: marx2012kapital1
author:
- family: Marx given: Karl title: "Kapital: kritika politične ekonomije" title-short: "Kapital" volume: 1 publisher-place: Ljubljana publisher: Sophia issued: 2012 language: sl
vim: spelllang=sl
...