bavbavhaus.net/arhitekturno_delo_in_kapitalisticni_razvoj.md

<!--

## O čem gre (zares)?

- Obstajajo tim. intimni cilji naloge.

  - Filološki cilji.

    Več prebrati in bolje razumeti Tafurija (in Marxa).

  - Metodološki/teoretski cilji.

    Razviti in argumentirati kritiko ideologije kot metodo in usmeritev za razumevanje arhitekture.
  
  - Antimoralizem.

    Pri obravnavi kapitalistične prestrukturacije intelektualnih delovnih procesov obstaja nevarnost moraliziranja.

## Doktrina pisanja

- Kaj spada v opombe?

  - Filološke digresije.

  - (Preveč) marksološke digresije.

## PČ

- Prioritetno: kaj je fokus?
- Poglavje [renesansa]:
  - V renesansi arhitektura postane intelektualni poklic.
  - O premiku iz časa renesanse gl. Matjaž Vesel.
- Kaj pomeni intelektualni poklic?
- Poglavje [računalniki]:
  - Ali računalnik uničuje možnost nelogičnega v arhitekturi?
  - Zakaj so takrat, ko so na MIT razvijali računalnike, morali povabit Andersona, da začne tam razvijati arhitekturno teorijo?
- Kaj je arhitekturni praksi lastno v teh procesih? Ali je zmožnost prelomov arhitekturi inherentna?
- Razmejit se od "obrata k delu".
  Razmejit se od "digitalnega obrata".
- Kako lahko Tafurija beremo, kot da govori o realni subsumpciji?
- Gl. Afterword od Rancierja, str. 280 ...
- Kje so konference?
  - EAHN.
- Kaj so te temeljne spremembe, v kaj se spremeni arhitekturno delo (iz intelektualnega v ...).
  - Kaj so relevantni avtorji. Kaj pravijo, v kaj se je spremenilo.

## Kazalo

- Uvod
- Moderna arhitektura
- Arhitektura, realna subsumpcija industrije
- Sodobna arhitektura, intelektualno delo v 21. stoletju.
- Utemeljitev teze
- Zaključek

-->

<!--

Dispozicija doktorske disertacije obsega:

- predlog naslova disertacije v slovenskem in angleškem jeziku,
- znanstveno področje teme doktorske disertacije,
- pregled ožjega znanstvenega področja in opis vsebine, ki jo bo doktorand obravnaval,
- opredelitev raziskovalnega problema, ki obsega:
  - prikaz dosedanjih raziskav na področju teme,
  - jasno predstavljene hipoteze oziroma raziskovalna vprašanja s kratko obrazložitvijo,
  - zasnovo raziskav in opis metod raziskovanja,
  - opredelitev pričakovanih rezultatov in izvirni prispevek k znanosti,
  - seznam relevantne literature s področja teme.
- življenjepis doktoranda,
- bibliografija doktoranda (seznam doktorandovih objavljenih znanstvenih, strokovnih, projektnih in drugih del),
- dispozicije doktorskih disertacij, ki so namenjene potrditvi na KDrŠ UL naj obsegajo od 3 do največ 5 strani (brez literature). V dispoziciji naj kandidati ustrezno citirajo oz. navedejo literaturo, ki jo bodo uporabili,

-->

<!--

Naslov naj jedrnato izrazi bistveno vsebino naloge, natančno, jasno (lokacijsko, časovno ...) naj opredeli objekt raziskave ter morebitne metode in tehnike raziskave.
Vsebuje naj ključne in bistvene besede obravnavane tematike (do 140 znakov, brez kratic).

- Realna subsumpcija arhitekturnega dela

- Koda/načrt/gradbišče

- Hipermodernizem, stanje realne subsumpcije arhitekturnega dela kot
  intelektualnega dela

- Arhitekturno delo in kapitalistični razvoj

- Arhitekturno delo in kapitalistični razvoj med ideologijo in tehnologijo

-->

---
title: "Arhitekturno delo in kapitalistični razvoj"
author: Uroš Mikanovič
mentor: Petra Čeferin
date: 2022-12-12
...

<!--

Predstavitev vključuje oceno dosedanjih raziskav na področju (podpodročju), ki se navezujejo na objekt raziskave.
Predstaviti in pojasniti bistvo problema, ki ga raziskava obravnava, njegovo aktualnost in relevantnost.
Kaj je o problemu znanega in kaj ne, oziroma, kaj je še odprto.
Oris problemskega ozadja in teme naj vsebuje ustrezne reference s področja obravnavane tematike, ki dokazujejo kandidatovo poglobljeno seznanjenost s področjem raziskave.
Utemeljitev teme naj vsebuje kritično utemeljitev, da do trenutka prijave načrta raziskave niti doma niti v svetu ni na koncipiran način celovito raziskana in strokovni javnosti prezentirana predložena tema (originalnost raziskave).

-->

<!--

- [x] Splošen uvod.

  Očitna, morda banalna, opazka o trenutnem stanju znotraj arhitekturne kulture, ki uvede v splošno temo odnosa med tehnološkim razvojem in arhitekturo.

- [?] Sklic na prispevke znotraj trenda obravnave položaja arhitekturnega dela.

-->

Položaj arhitekturnega dela v luči sodobnih procesov informacijsko podprte prestrukturacije gradbenega sektorja, je v zadnjem desetletju ena osrednjih tem znotraj arhitekturne kulture, saj uvajanje novih tehnologij v projektantske in proizvodne procese -- parametrizacija in digitalna fabrikacija -- odločilno spreminja tehnično podlago arhitekturnega poklica in s tem potencialno spreminja, širi ali krči arhitektkine ali arhitektove obstoječe naloge ter vloge.

<!--

[gl. na primer @deamer2010building; @aitchison2014thearchitecture; @lloyd2016industries]
Delo je sicer danes, zaradi novih tehnologij avtonomnih strojev in logističnih sistemov, na splošno deležno posebne pozornosti.
[gl. na primer @smith2020service; @benanav2022automation]
Toda "obrat k delu" v arhitekturi, kot *arhitekturnoteoretski* trend, naznanja, da gre tudi za specifično arhitekturno problematiko.

-->

<!--

- [ ] Splošen opis odnosa med tehnologijo in arhitekturo.
- [ ] Tema odnosa med tehnologijo in arhitekturo ima posebno mesto v arhitekturni zgodovini.
- [ ] Vzpostavitev arhitekture kot intelektualne prakse v renesansi ima v tej luči dodaten pomen.

-->

[test.md](test.md)

<!--

Tema uvajanja tehnologije v delovne procese ima v arhitekturni zgodovini posebno mesto.
Nenazadnje je za številne zgodovinarje konstitutivni moment moderne arhitekture izgradnja kupole florentinske katedrale, kjer objektivni tehnični značaj Brunelleschijevega izuma odpravi privilegije starih gradbenih mojstrov, delavce pa napravi lažje zamenljive.
[@biraghi2019larchitetto, 37-38]

Čeprav lahko celotno moderno zgodovino tehnologije, oziroma njeno uvajanje v delovne procese, razumemo in razlagamo skozi njene disruptivne učinke na področju delitve dela -- nenazadnje ima konstitutiven moment renesančne arhitekture, oziroma renesančnega arhitekta, tudi tehnološko podlago [gl. drugo poglavje @biraghi2019larchitetto] --, dobi uvajanje tehnologije v delovne procese posebno razsežnost po industrijski revoluciji.

V nalogi bi rad zagovarjal, da obdobje od konca 60. let 20. stoletja
dalje lahko opredelimo kot obdobje *realne subsumpcije arhitekture*, to
je kot obdobje temeljnih notranjih sprememb arhitekture po izrazito
tehnološko posredovani logiki kapitala. Ta proces so napovedovala že
arhitekturna nanašanja na industrializacijo iz obdobja modernizma, ko
arhitekturna kultura sebe razume tudi kot avantgardo te
industrializacije. Z razvojem in uvedbo informacijskih tehnologij na
področje gradnje in načrtovanja pa, sorodno kot dotedaj manualno delo,
arhitekturno delo vse bolj zaznamujejo vnaprej določene operacije s
stroji. Te spremembe v vsebini in vlogi arhitekturnega dela se odražajo
znotraj arhitekturne kulture, kot optimistično ali skeptično
opredeljevanje do tehnologije in kot poskusi obnove ideološke funkcije
arhitekture, a nove ravni tehnološke posredovanosti arhitekturnega dela
odpravljajo funkcije arhitekture kot intelektualne prakse, kot so
opredeljevanje in predpisovanje.

Izpostavil bi nekaj ozadij tega sklopa trditev:

In sicer, da se zanašam na specifične poudarke iz del italijanskega
arhitekturnega zgodovinarja Manfreda Tafurija in njegove analize
modernističnega gibanja v razmerju do kapitalistične prestrukturacije
produkcije in konsupcije. 

Drugič, da razvoje znotraj sodobne arhitekture kulture -- tu imam v
mislih tako imenovani "obrat k delu", to je nova kritična pozornost
arhitekturnega diskurza, teorije in zgodovine do tem delitve dela in
tehnologije -- razumem kot odziv na sodobne procese informacijsko
podprte prestrukturacije gradbenega sektorja. Zato ker uvajanje novih
tehnologij v projektantske in proizvodne procese -- kot so danes
parametrizacija in digitalna fabrikacija -- spreminjajo tehnično podlago
arhitekturnega poklica in s tem se potencialno širijo ali krčijo
arhitektkine ali arhitektove naloge ter vloge.

In tretjič, da informacijska tehnologija predstavlja posebno težavo
tradicionalni kritični arhitekturni zavesti, saj so nekateri aspekti
informacijskih tehnologij -- na splošno: avtomatske informacijske
povratne zanke -- "brezbrižne" do arhitekture v njeni ideološki funkciji
(oziroma do arhitekture kot ideacije).

-->

Tehnične invencije in tehnološki razvoj imajo posebno mesto


Arhitekturni teoretiki in zgodovinarji so v desetletjih po drugi svetovni vojni 
 ...
pri čemer so



Svoj [pregled vlog arhitekta kot intelektualca](arhitekt_kot_intelektualec.md#vloga) italijanski arhitekturni zgodovinar in teoretik Marco Biraghi začne z "afero" povezano z izgradnjo florentinske katedrale in zasnovo kupole

> ki bi tradicionalno bila rešena z uporabo lesenih opažev (reber), a v tem primeru zaradi velikih dimenzij prostora, ki bi ga bilo treba obokati, niso bile uporabne, je za Brunelleschija postala priložnost, da ne le uporabi svoje konstrukcijsko znanje, ki je plod neposrednega študija antike, temveč tudi "prvič potrdi in zagovarja 'strokovnost' arhitekta proti ohlapnem 'poklicu' rokodelca, prednost tehnične invencije pred izvedenostjo obrti". [@biraghi2019larchitetto, 37]



, ki [za številne
zgodovinarje]{.warn}^[Presplošno rečeno. Potrebno je natančneje opredeliti, kdo
so "številni zgodovinarji", ne poimensko, temveč kateri teoretski/zgodovinarski
tradiciji pripadajo.] označuje začetek moderne arhitekture: 

V tem primeru začetek moderne arhitekture ni opredeljen v formalnih,
oblikovnih ali tehničnih, kriterijih, temveč začetek označuje
vzpostavitev arhitektov v njihovi družbeni distinkciji, kot
intelektualcev in vodilnih figur na gradbišču. Na to, kakšen značaj bo
nova "premoč" intelekta imela, nakazuje epizoda iz leta 1430, ko
Brunelleschi zidarje, ki so stavkali zaradi napornega in nevarnega dela
na kupoli, odpusti le da jih nazadnje spet zaposli za nižje plačilo. Pri
tem ni ključna osnovna ugotovitev, da se avtonomija arhitekta izvaja v
terminih komande in nadzora, temveč da ima vzpostavitev arhitekture kot
avtonomnega področja delovanja izrazito tehnološko podlago ter da ima
Brunelleschijev izum objektivni značaj. Rešitev zasnove kupole na način,
da je ni potrebno pred gradnjo centrirati ter med gradnjo podpirati, ker
je na vsaki stopnji izgradnje samostoječa in samouravnalna, odpravi
privilegije mojstrov saj se ne zanaša več na njihovo tradicionalno
vednost, prav tako pa lažje prenese zaustavitve del in menjave delovnih
ekip. Učinkovanje arhitekture je v tem primeru pravzaprav neodvisno od
strokovnih, umetniških ali političnih interesov arhitekta in z njimi
sovpada le slučajno.



Opredelitev začetka moderne arhitekture kot vzpostavitev področja nad katerim
ima družbena skupina ekskluzivno 

Arhitektura kot tehniški in ideološki diskurz na področju zidave.

Postavitev začetka arhitekture v renesanso je treba misliti skupaj s teoretsko
tradicijo kritike arhitekturne ideologije, oziroma z tafurijansko zgodovino
arhitekture.

Najprej bi radi vzpostavili tri stvari.

- Kaj je status tafurijanske kritike ideologije znotraj našega teoretskega aparata?
  Kaj je "realni" pomen tafurijanske kritike ideologije?
- Kritika ideologije ni samo "strategija".
  Ni slučajna oziroma zvedljiva na zgodovinsko, geografsko in politično omejene interese operaistov, ampak ima spoznavno vrednost.
  Lahko govorimo o kritiki ideologije kot o teoriji.
- [Nekako do kritike ideologije kot tehnologije (kot teorije)]



### Kritika ideologije kot strategija

[kritika ideologije](kritika_ideologije.md#strategija)

::: {lang=en}

:::

Od kritike ideologije k teoriji ideologije.

Kaj so si operaisti obetali od kritike ideologije (kritika "vulgarnega
marksizma".

(Še ena stvar, ki jo lahko poberemo od operaizma: trend organiziranja
arhitekturnih delavcev nakazuje na meje arhitekturne misli, dosedanje
arhitekturne teorije.)

Kaj pomeni kritika arhitekturne ideologije kot politična intervencija je lahko
bolj jasno, če vzamemo zelo očiten primer modernistične arhitekture nemške
klasične socialdemokracije in na eni strani kako je ta pomembna zgodovinska
epizoda bila povzeta v herojskih terminih ter na drugi tafurijansko obravnavo
nje.

### Kritika ideologije kot teorija (problematika ideologije)

[kritika ideologije](kritika_ideologije.md#teorija)

::: {lang=en}
> With [the concept of ideology] intellectual forms are drawn into the dynamic
> of society by relating them to the contexts that motivated them. In this way
> the concept of ideology critically penetrates their immutable semblance of
> existing in themselves, as well as their claims to truth. In the name of
> ideology, the autonomy of intellectual products, indeed the very conditions
> under which they themselves become autonomous, is thought together with the
> real historical movement of society. These intellectual products originate
> within this movement, and they perform their functions within it, too. They
> may stand in the service of particular interests, whether intentionally or
> not. Indeed, their very isolation, through the constitution of an intellectual
> sphere and its transcendence, is, at the same time, identified as a social
> consequence of the division of labor. [@adorno2022contribution, 19]
:::

Kritika arhitekturne ideologije je vredna, ker intelektualne produkte
arhitekturne discipline -- snovanje, zagovor, kritika ... -- razširi na družbeno
okolje teh produktov in, predvsem, producentov.


::: {lang=en}
> With the dynamization of the contents of the mind through the critique of
> ideology, one tends to forget that the theory of ideology is itself subject to
> the same historical movement; that, if not in substance, then nonetheless in
> function, the concept of ideology transforms through history, and the same
> dynamic governs this. What is called ideology -- and what ideology is -- can
> only be perceived insofar as one does justice to the movement of the concept;
> this movement is at the same time one of its objects.
> [@adorno2022contribution, 20]
:::

[ideologija](intelektualci_in_ideologija.md)


Prava uganka modernih estetskih razprav v po nujnosti v problemu odnosa med delavci in intelektualci znotraj revolucionarnega gibanja. [e in p, 136]

Izhajamo iz tafurijanske analize.
Kakšen vpliv je imela in kako so jo
razumeli. Toda moramo seči preko enostavnega zoperstavljanja "napačne" in
"pravilne" zavesti (Lukács) in jo umestiti v problematiko delitve dela
(Adorno).

Toda tudi tukaj ni dovolj, da ostanemo na enostavnem očitku o gospostvu
intelekta nad roko. Ta proces ima tudi tehnično plat (zato govorimo o
kapitalističnem razvoju). Zgodba o florentinski kupoli.

Delitev dela -> ideolgija
tehnična delitev dela -> tehnologija

Cilj kritike arhitekturne ideologije ni, da pokaže kako je arhitektura
pristranska ali v službi partikularnega interesa. To je trivialna ugotovitev.

Cilj kritike arhitekturne ideologije je, da pokaže na ključno vlogo arhitekture
pri posredovanju partikularnega interesa tako, da ga pokaže "neideološko".


### Kritika ideologije kot tehnologije

Na podlagi opredelitve kritike ideologije kot navezovanja intelektualnih
produktov na njihov družbeno okolje 

 ... lahko se vrnemo k uvodnemu primeru kupole florentinske katedrale ...

Pri tem ni ključna osnovna interpretacija, da se avtonomija arhitekta izvaja v
terminih komande in nadzora, temveč objektivni značaj Brunelleschijevega izuma.
Rešitev zasnove kupole na način, da je ni potrebno pred gradnjo centrirati ter
med gradnjo podpirati, ker je na vsaki stopnji izgradnje samostoječa in
samouravnalna, odpravi privilegije mojstrov saj se ne zanaša več na njihovo
tradicionalno vednost, prav tako pa lažje prenese zaustavitve del in menjave
delovnih ekip. Učinkovanje arhitekture je v tem primeru pravzaprav neodvisno od
strokovnih, umetniških ali političnih interesov arhitekta in z njimi sovpada le
slučajno.

"Kritika ideologije je danes še vedno kritika pozitivizma, evidentnosti dejstev,
a ne več zgolj na ravni diskurza, temveč tehnologije." [@krasovec2016novi, 289]


<!-- lavoro intellettuale ... -->

Odvečnost arhitekture v razmerju do kapitalističnega razvoja je znana tema tafurijanske kritike arhitekturne ideologije.
Manj ozaveščena pa je skrajnejša razdelava te odvečnosti kot jo Tafuri razvije v članku *Lavoro intellettuale e sviluppo capitalistico*.
[@tafuri1970lavoro]
Kapitalistični razvoj, oziroma *Plan*, tu pridobi status popolnoma avtonomnega akterja:

> Gospostvo totalnega kapitala se tako uresničuje izven vsakršne logike, ki je tuja njegovim lastnim neposrednim mehanizmom, brez vsakršne zunanje utemeljitve za vse večjo realizacijo konkretnih instrumentov poseganja, z najbolj absolutno neodvisnostjo od kakršnega koli abstraktnega "etičnega" cilja, od kakršne koli teleologije, od kakršnega koli "najstva".
[@tafuri1970lavoro, 247]

Tu ne gre več za to, da je arhitektura izgubila ideološko funkcijo, temveč je sama funkcija ideologije presežena.
Tafurijev *Plan* je absolutno tuj kakršnemu koli upravljanju v oblikah, s sredstvi, ki jih je arhitektura do tedaj razvila.
Ključni razvoj v to smer za Tafurija predstavlja izum računalnika, oziroma razdelava umetnih jezikov, ki so uporabni znotraj sistema računalnikov.
Zanj so pogoj avtonomije *Plana* dinamični modeli nadzora, ki zagotavljajo lastne mehanizme vrednotenja in s tem odpravljajo diskurzivne funkcije arhitekta kot intelektualca ter ustvarjajo nove splošne discipline, ki izhajajo iz *Plana*.
[@tafuri1970lavoro, 267]

Za Krašovca je prehod kapitala od nadomeščanja motoričnih in mehaničnih
človeških funkcij do nadomeščanja intelektualnih funkcij ključen.
Dokler stroji nadomeščajo zgolj silo, trend tega nadomeščanja nadzira
človek, četudi posledic tega nima popolnoma pod nadzorom. Ko pa se
človeka lahko nadomesti tudi s tako imenovanimi mislečimi stroji --
sistemi, ki lahko sami načrtujejo in prilagajajo svojo dejavnost --
konkurenčno določen razvoj razvoj kapitala postane popolnoma
*ambivalenten* do človeka.

Ni več primerno vprašanje ideologije ali vprašanje gospostva. Kapital se
na področju zidave reproducira drugače (soren mao) Ključno je
razumevanje logike.

Ta logika se uveljavlja izrazito tehnološko. Zato se vračamo v uvajanje
tehnologije v intelektualne delovne procese

<!-- tujost kapitala ... -->

Namen naloge je opredeliti in utemeljiti razvoj pomoderne arhitekture v
terminih racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije
arhitekturnega dela znotraj izrazito tehnološke dinamike
kapitalističnega razvoja. "Obrat k delu" kot arhitekturnoteoretski
trend nakazuje, da področje sprememb vsebin in oblik arhitekturnega dela
postaja eno pomembnejših področij za razumevanje sodobne arhitekture.
Toda razvoj intelektualnih oziroma informacijskih funkcij strojev ne
odpravlja zgolj nekatere ideološke funkcije intelektualnih poklicev,
temveč potencialno odpravlja ideološko funkcijo kot tako. Opredelitve
do in vrednotenje lastnega položaja, skeptično ali optimistično, ni več
  ustrezno v kolikor so ti procesi še vedno pojmovani znotraj
  humanistične teorije odtujitve. Pri realni subsumpciji
  intelektualnega dela namreč ne gre za proces objektivizacije človeških
  lastnosti, temveč ima ta proces svojo realno avtonomijo. Namen naloge
  je zato tudi teoretsko antihumanistična opredelitev avtonomije
  kapitalističnega razvoja v razmerju do arhitekturnega dela, tudi skozi
  reaktualizacijo nekaterih manj znanih del kanoničnih
  arhitekturnoteoretskih avtorjev.


Za obe, četudi tendenciozni, analizi menimo, da zaznata bistveno
disruptivno vlogo, ki jo, na eni strani izum, na drugi množična uporaba,
informacijske tehnologije imajo pri dekvalifikaciji ali rekvalifikaciji
intelektualnega dela. Obdobje od 70\. let 20\. stoletja do začetka 21\.
stoletja znotraj arhitekture in širše zaznamuje več pragmatičnih in
optimističnih obratov, ki na praktični ravni niso terjali posebne
analize tehnologije v razmerju do intelektualnega delovnega procesa.
Nove funkcije intelektualnega dela v luči novoizumljenih trgov (kar je
bila tudi funkcija tako imenovanega neoliberalnega obrata, ki sovpada s
tem obdobjem) urbane regeneracije, zvezdniške arhitekture, računalniško
podprtih formalnih eksperimentov in celo ekoloških znanosti so
nakazovali na nova polja priložnosti, kjer arhitektura lahko spet
opredeli *lastne* programe delovanja do teh trgov. Toda prav tako je to
obdobje temeljnih tehničnih sprememb arhitekturnega dela in
formalizacije številnih aspektov projektiranja v programske jezike. Z
navezavo na ti dve analizi je možno obdobje pomodernistične arhitekture
-- to je arhitekture postmodernizma in dalje -- utemeljiti v terminih
racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije, kar omogoča tudi
reinterpretacijo najbolj vidnih -- stilskih, estetskih, diskurzivnih --
značilnosti obdobja.

Kritika v terminih ideologije in gospostva so neustrezne. Ravno v
posploševanju trendov, ki jih arh. kultura dobro zaznava, so
antropocentrični odzivi neustrezni saj ne zajamejo vse širine. Kar nam
preostane je raziskovanje logike sistema, ki se, ko govorimo o izgubi
ideoloških funkcij intelektualcev (arhitektov-intelektualcev) uveljavlja
skozi realno subsumpcijo intelektualnih funkcij v misleče stroje. 


### Arhitektura in postajanje kapitala

Zasledujemo poseben odnos med arhitekturo in kapitalističnim razvojem.
Disciplina in področje sta posebnega pomena za razumevanje kapitalističnega
razvoja. (povezava med arhitekturo in kapitalizmom, natančneje zvezanost
arhitekture in kapitalističnega razvoja, je tehnonomska)

Arhitektura : metropola; arhitektura : tehnologija.

Redefinicija arhitekturne zgodovine kot zgodovine posebnega odnosa med
arhitekturo in [nečim tehničnim].



Širša razprava o povezavi med umetnostjo in kapitalizmom, o
podrejenosti umetnosti, umetniškega ustvarjanja, umetniških del 
mehanizmom kapitalistične družbe se je večkrat omejila na vprašanja okoli
položaja umetnosti na trgu oziroma o statustu umetniškega dela kot blaga.

To je omejeno iz vidika implikacije kaj sploh je kapitalizem. Ali gre samo za
trg?

Prav tako je omejeno iz vidika kaj pomeni ali kaj so vsi možni pomeni
integracije ali avtonomije umetnosti od kapitalizma.

Kaj pravi Beech?

Beech ugotavlja izjemonst umetnosti v kapitalizmu (da ni opravila tranzicije od
fevdalizma do kapitalizma).

> Instead of theorising art's relationship to capitalism through the concepts of
> commodification, culture industry, spectacle and real subsumption, all of
> which have a superficial ring of truth, the key to understanding art's
> relationship to capitalism must be derived from questioning whether art has
> gone through the transition from feudalism to capitalism. [@beech2015art, 8]

> [T]he question of whether art conforms to the capitalist mode of production
> cannot be determined simply by observing certain capitalistic elements at work
> in the production of circulation of art but depends entirely on whether art
> embodies the social relations in which the capitalist subjugates production
> through the ownership of the means of production and the payment of wages to
> purchase labour power. [@beech2015art, 9]


Mesto arhitekture znotraj Beechove ekscepcionalistične umetnosti.

Svojo obravnavo odostnosti marksistične ekonomije umetnosti Beech naslanja na strogo ločitev med temo družbe in temo ekonomije.
Avtohtona tema ekonomije naj bi se tako v zahodnem marksizmu pojavljala le kot prispodoba ali homologija.

Beechev formalizem pri ločevanju teme družbe in teme ekonomije bi lahko izpodbijali tudi na splošni točki umetnosti.

A na specifični točki arhitekture lahko izpodbijamo tako:

- Posledice ekonomskih mehanizmov na področju arhitekture ne delujejo le kot prispodoba.
  Pravzaprav najprej delujejo stvarno.
  Gradnja je downstram industriji.
  Elementi industrijske proizvodnje (specializacije, blaga) so elementi s katerimi arhitektura rokuje.
  Arhitektura v neki točki dobi nalogo (dobi ali prevzame) postaviti se upstream industriji.
  Tu je element ideologije.

Področje zidave je zanimivo, ker se zdi imuno na mehanizacijo, ne pa
imuno na digitalizacijo.

Danes ne urejajo vec razrednih odnosov, samo gradi sebe ...

- Kaj je narobe z dosedanjimi študijami?
  - spregledajo realno avtonomijo kapitala
  - podcenjujejo arhitekturo ko jo smatrajo za čisto ideologijo in ne
    tudi kot realno tehnologijo
  - razvoje sodobne arhitekture smatrajo kot prekršek bistva arhitekture
  - Tradicionalna pojmovanja ideologije se zdijo nezadostna.
  - Iščejo odgovore, medtem ko mi iščemo logiko.

<!--

## Realna subsumpcija arhitekture

Za razlago kvalitativne razlike, ki jo predstavlja ta zvezen in, se
zdi, stopnjujoč se proces, se nam zdi uporaben Marxov koncept *realne
subsumpcije* [povzemamo po @krasovec2017tujost; gl\. tudi
@marx1978rezultati]. S tem označuje popolno prisvojitev in podreditev
produkcije kapitalu. Sprva je subsumpcija le formalna, kapitalist
postane lastnik obrata in delodajalec tam zaposlenih zgolj "formalno".
Postane lastnik obrata kot ga je našel in delodajalec delavcev kot jih
je našel -- tradicionalni, obrtniški. Razmerje kapitala do produkcije
je formalno, saj so se do sedaj spremenila le pravna razmerja, ne pa
način dela. Realna subsumpcija pa pomeni transformacija samih
produkcijskih tehnik in tehnologij na način, ki je posebej prilagojen
kapitalu. Uvajanje tehnologije ima v kapitalizmu posebno vlogo. Je
posebno področje, kjer se "prisilni zakon konkurence" lahko izvaja,
tehnološke inovacije delujejo kot materializacije imperativa konkurence.
Na različnih področjih tehnično revolucioniranje delovnih procesov
poteka različno hitro. Stroji sprva, v času industrijske revolucije,
lažje odločilno spreminjajo ročno, obrtniško delo, težje pa
intelektualne dejavnosti. To omogoči šele izum računalnikov v drugi
polovici 20\. stoletja, pravi preboj pa omogoči šele njihova množična
uporabnost.

Pri realni subsumpciji intelektualnih delovnih procesov gre torej za
razmeroma sodoben pojav, na katerega se pravzaprav "obrat k delu" v
arhitekturi nanaša. Kot intelektualno področje delovanja arhitektura
misli in razvija lasten program, kot diskurzivna praksa se nenehno
opredeljuje do lastnih pogojev. Opredeljuje se torej tudi do
tehnoloških sprememb svojega področja. Do tehnologije lahko zavzame, na
primer, skeptično pozicijo, ki vsebino arhitekturnega poklica razume
esencialistično, disrupcijo, ki jo predstavlja nova tehnologija, pa
razume kot prekršek bistva arhitekture [gl\. na primer
@frampton2010intention]. Lahko pa zavzame tudi pozicijo, ki bi jo lahko
označili za tehnooptimistično. V tehnični revoluciji vidi možnost
prenove bistva arhitekturnega poklica [gl\. na primer v istem zborniku
@deamer2010detail]. Pri tem ne gre za izrazito drugačne vrste odzivanja
na tehnologijo, kot jih arhitekturna zgodovina že pozna. Arhitekturna
kultura je znano reflektirala tudi industrializacijo tekom 19\. in 20\.
stoletja, kjer lahko prav tako sledimo skepsi -- gibanje *arts and
crafts*, ekspresionizem ... -- ali navdušenju -- modernizem. S to
razliko, da je tema arhitekturnega dela kot intelektualnega dela takrat
zgolj implicitna, saj obdobje modernizma predstavlja realno subsumpcijo
ročnega in obrtniškega dela in ne še intelektualnega.

Za Krašovca je prehod kapitala od nadomeščanja motoričnih in mehaničnih
človeških funkcij do nadomeščanja intelektualnih funkcij ključen.
Dokler stroji nadomeščajo zgolj silo, trend tega nadomeščanja nadzira
človek, četudi posledic tega nima popolnoma pod nadzorom. Ko pa se
človeka lahko nadomesti tudi s tako imenovanimi mislečimi stroji --
sistemi, ki lahko sami načrtujejo in prilagajajo svojo dejavnost --
konkurenčno določen razvoj razvoj kapitala postane popolnoma
*ambivalenten* do človeka.

> Tehnološka evolucija je presegla biološke omejitve človeških možganov,
> kar pomeni tudi omejitve človeškega intelekta. Na tej točki človeštvo
> postaja odvečno ne le v socialnem pomenu, temveč tudi v pomenu
> možnosti nadomeščanja človeške delovne sile v kapitalističnem
> produkcijskem procesu z mislečimi stroji. Stroji industrijske
> revolucije so bili le prožni, ne pa tudi (avtonomno) inteligentni,
> mogoče jih je bilo hitro prilagajati, spreminjati, "hekati" ali
> nadomeščati z novimi, bolj zmogljivimi, niso pa mogli sami načrtovati,
> izvajati in prilagajati svojih dejavnosti. Človeško biološko omejenost
> so presegli le na področju motorike, ne pa tudi intelekta, medtem ko
> so današnji stroji čedalje bolj zmožni tudi avtonomnih intelektualnih
> funkcij, kar pomeni, da morda predstavljajo zametke tako prožne kot
> inteligentne delovne sile, ki bo sčasoma nadomestila človeško
> [@krasovec2017tujost, 773].

Na tej točki, pravi, je za razumevanja delovanja kapitala ključno
razumevanje njegove *realne avtonomije*. Potencialno samospreminjanje
kapitala preseže shemo človeški intelekt--materializacija v strojnem
sistemu, preseže humanistično teorijo odtujitve, ki poteka na relaciji
predikat subjekta--materializacija v objektu. Realna subsumpcija tako
ni več proces prisvajanja človeka po kapitalu, temveč "konkurenčno
določena realna avtonomija kapitala" [@krasovec2017tujost, 774]. Na tej
podlagi Krašovec za politiko, ideologijo, diskurz pravi, da so stvar
starega reda. Ideološko opredeljevanje intelektualnih disciplin do
tehnologije postane brezpredmetno, saj niso presežene zgolj določene
ideološke vloge intelektualcev, temveč je presežena sama ideološka
funkcija kot taka.

Izpostavljanje potenciala avtonomnega samospreminjanja kapitala v tem
primeru lahko deluje nekoliko tendenciozno. Toda popredmetenje
odločevalskih in intelektualnih funkcij v kompleksnih sistemih s
povratnimi informacijskimi zankami kvalitativno spreminja dosedanje
sheme intelektualnega delovanja ter zahteva ponoven razmislek o
temeljnih določilih razmerja med intelektualnimi področji delovanja in
kapitalističnim razvojem.

Kot razmislek v tej smeri lahko razumemo tudi dela italijanskega
arhitekturnega zgodovinarja Manfreda Tafurija, ki imajo -- v delih kjer
se navezujejo na modernizem -- podoben obris kot krašovska tujost
kapitala.

Že v *Theories and History of Architecture* [@tafuri1980theories] je
proces, kateremu so arhitekturne avantgarde od toskanskega
"quattrocenta" dalje podvržene, proces postopnega spodkopavanja
diskurzivnega prostora intelektualnih družbenih skupin. Poudarek na
tehnološki podlagi tega procesa pa nastopi v slavnejših spisih zbranih v
*Projekt in utopija* ter *The Sphere and The Labyrinth*
[@tafuri1985projekt; @tafuri1987sphere]. V procesu kjer intelektualne
družbene skupine na začetku 20\. stoletja svoje programe opredelijo v
terminih naprednih gospodarskih ali političnih institucij
objektificirajo nujnost in nespornost, razredno nevtralnost,
tehnološkega razvoja. Ta substitucija ciljev delavskih gibanj s
tehnološkimi ukrepi ne pomeni le, da je imela arhitektura, v zadnji
instanci, reakcionarno vlogo -- oziroma to ni glavna točka tafurijanske
kritike. Temveč je ključna točka tafurijanske kritike to, da je
konstruktivna vloga arhitekture pri realni subsumpciji produkcije je
pripravila teren za realno subsumpcijo arhitekture:

> Arhitekti, ki so nesposobni, da bi, za tem ko *so ideološko
> anticipirali železni zakon plana*, zgodovinsko prebrali izvršeno pot,
> se do ekstremnih posledic upirajo procesom, *ki so jih sami pomagali
> vzpostaviti*. [@tafuri1985projekt, 112, poudarki naši]

Odvečnost arhitekture v razmerju do kapitalističnega razvoja je znana
tema tafurijanske kritike arhitekturne ideologije. Manj ozaveščen pa je
skrajnejši izraz te odvečnosti kot jo Tafuri razvije v članku *Lavoro
intellettuale e sviluppo capitalistico* [@tafuri1970lavoro]. Članek je v
manjši meri vključen v *Projekt in utopija* in se ne navezuje neposredno
na arhitekturno zgodovino [za prikaz vseh vlog, ki jih je tafurijanska
kritika imela do svojega neposrednega političnega in strokovnega okolja
gl\. @galimberti2022images; za pojasnitev konceptov, ki jih Tafuri
uporablja v dialogu s svojim političnim okoljem, ter kako delujejo
znotraj oziroma vzpostavljajo njegovo zgodovinsko metodo gl\.
@corna2016thinking]. Kapitalistični razvoj, oziroma *Plan*, tu pridobi
status popolnoma avtonomnega subjekta.

> Gospostvo totalnega kapitala se tako uresničuje izven vsakršne logike,
> ki je tuja njegovim lastnim neposrednim mehanizmom, brez vsakršne
> zunanje utemeljitve za vse večjo realizacijo konkretnih instrumentov
> poseganja, z najbolj absolutno neodvisnostjo od kakršnega koli
> abstraktnega "etičnega" cilja, od kakršne koli teleologije, od
> kakršnega koli "najstva" [@tafuri1970lavoro, 247].

Vsaka morebitna vloga, tudi konstruktivna, intelektualcev pri odločanju
je izključena. Tu ne gre več za enostavno odvečnost zaradi slučajne
trenutne neustreznosti, temveč za absolutno tujost kapitala od kakršnega
koli umnega upravljanja, ideje, programa ali načrtu v diskurzivni
obliki.

Tu se tafurijanska in kraševska analiza kar se da zbližata. Pomembno je
omeniti tudi, da je pri obeh eden izmed izhodiščnih signalov za nadaljnja
sklepanja pojav računalnikov oziroma razdelava umetnih jezikov, ki so
uporabni v komunikaciji znotraj sistema računalnikov. Po Tafuriju so
pogoj avtomatskosti Plana dinamični modeli nadzora, ki delujejo na
podlagi umetnih jezikov, ki zagotavljajo lastne mehanizme vrednotenja.

> tehnike odločanja, s prilaščanjem ogromnega potenciala, ki je v
> elektronskem računalniku, težijo k ustvarjanju specifičnih *jezikov
> plana* in posledično novih splošnih disciplin, ki *izhajajo iz plana*
> [@tafuri1970lavoro, 267].

Pri Krašovcu prav tako ideologijo, ki predstavlja intelektualne družbene
skupine, nadomesti računalniška koda:

> Pisanje računalniške kode ni le druga oblika pisanja, v kateri namesto
> črk nastopajo številke oziroma matematični znaki, temveč je tudi
> usmerjeno drugam -- ni pisanje neposredno za druge ljudi, temveč
> pisanje za stroje oziroma tehnološko okolje. Medtem ko klasično
> pisanje s pomočjo primitivne kognitivne tehnologije pisave pošilja
> sporočila od enih do drugih biomožganov, pomeni programiranje
> komunikacijo med biomožgani programerja in računalniki kot
> tehnomožgani. Tehnomožgani izvajajo večino današnjih splošnih
> družbenih kognitivnih in intelektualnih operacij ter pretežno
> komunicirajo med seboj, kar povzroča večino tesnob, povezanih z novimi
> mediji in tehnologijami, ki še dodatno eskalirajo z razvojem umetne
> inteligence, saj ta marginalizira intelektualni *input* biomožganov
> in, ker je njen način delovanja hiter, kompleksen in tuj, zaradi svoje
> netransparentnosti deluje zastrašujoče [@krasovec2021tujost, 171].

Za obe, četudi tendenciozni, analizi menimo, da zaznata bistveno
disruptivno vlogo, ki jo, na eni strani izum, na drugi množična uporaba,
informacijske tehnologije imajo pri dekvalifikaciji ali rekvalifikaciji
intelektualnega dela. Obdobje od 70\. let 20\. stoletja do začetka 21\.
stoletja znotraj arhitekture in širše zaznamuje več pragmatičnih in
optimističnih obratov, ki na praktični ravni niso terjali posebne
analize tehnologije v razmerju do intelektualnega delovnega procesa.
Nove funkcije intelektualnega dela v luči novoizumljenih trgov (kar je
bila tudi funkcija tako imenovanega neoliberalnega obrata, ki sovpada s
tem obdobjem) urbane regeneracije, zvezdniške arhitekture, računalniško
podprtih formalnih eksperimentov in celo ekoloških znanosti so
nakazovali na nova polja priložnosti, kjer arhitektura lahko spet
opredeli *lastne* programe delovanja do teh trgov. Toda prav tako je to
obdobje temeljnih tehničnih sprememb arhitekturnega dela in
formalizacije številnih aspektov projektiranja v programske jezike. Z
navezavo na ti dve analizi je možno obdobje pomodernistične arhitekture
-- to je arhitekture postmodernizma in dalje -- utemeljiti v terminih
racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije, kar omogoča tudi
reinterpretacijo najbolj vidnih -- stilskih, estetskih, diskurzivnih --
značilnosti obdobja.

-->




## Digresija o produktivnem delu

Marx. Produktivno delo.

Ferro. Gradbišče / načrt.

## Intelektualno delo

- Intelektualno delo.

  - Tafuri. [Teorija avantgard](kritika_arhitekturne_ideologije.md) in
    [intelektualnega dela](intelektualno_delo.md).

> Capital has placed the whole functional apparatus of bourgeois ideology in
> to the hands of the officially recognised workers' movement. Capital no
> longer manages its own ideology but has the workers' movement manage it in
> its stead. This "workers' movement" thus functions as an ideological
> mediation internal to capital; through the historical exercises of this
> function, the entire mystified world of appearances that contradict
> reality is attached to the working class. [@tronti2019workers, 163]

### Gradbišče, načrt, koda

[Zgodovina softwarea](teorije_tehnologij.md).

<!--

## Manfredo Tafuri, od kritike ideologije k analizi realne avtonomije kapitala

-->

## (Zgodovina) arhitekture po realni avtonomiji kapitala

(Arhitekturna kultura in tehnologija.)

<!--

Arhitekturno voljo-po-projektu kapital uporablja kot motor za lasten razvoj.
Arhitekti morajo to realno arhitekturno mediacijo interesov kapitala
organizirati v antagonistično formo, kot taktični teren boja in strateški
destruktivni potencial. [@tronti2019workers, 242]

-->

<!--

Za Tafurija so se umetniške avantgarde v svojih poskusih kritičnega a
produktivnega vstopa v politične in gospodarske programe naprednih
institucij morale nanašati na nekaj še bolj neposredno vključenega v
ekonomske procese. V enem pomembnejših del arhitekturne teorije,
*Projekt in utopija*, Tafuri tako sledi vstopu zgodovinskih umetniških
avantgard v arhitekturo in *design*, oziroma vstopu modernističnega
gibanja v planiranje prestrukturacije produkcije in konsumpcije.

Poda primer arhitekturnih poskusov nemške klasične socialdemokracije, ki
si zada naloge racionalizacije gradbišča in gradbene industrije po vzoru
drugih, naprednejših, sektorjev. (slika Wagner)

(V sorodnem kontekstu bo brazilski arhitekturni teoretik Sergio Ferro
arhitekturo -- oziroma arhitekturni načrt -- v tem odnosu do gradbišča
bolj neposredno opredelil kot tisti "objektivni skelet" kapitalističnega
produkcijskega procesa, ki ga predstavljajo stroji velike industrije.)

Tafuri nadaljuje, da modernistično gibanje podobe in metode
industrijskega dela prenese tudi na organizacijo arhitekturnega projekta
in metode projektiranja. Modernistično arhitekturno gibanje se torej ne
le postavlja na čelo procesov, ki jih sproža velika industrija, ampak
industrijske odnose posplošuje tudi na področje reprodukcije delovne
sile. V skrajnem primeru urbanista Hilberseimerja, ki odčarano sprejme
nove naloge zvezne organizacije racionalizacije od gradbišča do urbane
strukture, Tafuri pravi, da arhitekturni objekt kot "izjema" v razmerju
do mesta popolnoma izgine. 

Tafuri bo arhitekturnim poskusom nanašanja na gospodarske programe
pripisal dodaten značaj in sicer, da napoveduje podreditev same
arhitekture tem procesom. Do skrajnosti bo to razvil v članku
*Intelektualno delo in kapitalistični razvoj* iz leta 1970. V svojem
času sicer tendenciozna analiza pomasovljenja intelektualnega dela, a
mislim da zazna bistveno disruptivno vlogo, ki jo bo informacijska
tehnologija imela pri prekvalifikaciji intelektualnega dela. Hkrati pa
lahko Tafurijevo hipotezo, da računalniški jeziki in avtomatski sistemi
nadzora ter vrednotenja naznanjajo realno avtonomijo kapitala ter
odpravljajo ideološke funkcije intelektualcev, razberemo tudi v sodobnih
marksovskih ali postmarksovskih interpretacijah kapitala in kapitalizma.

-->

<!--

# Odzivi na "pomasovljenje" intelektualnega dela

V obdobju od konca 60. let 20. stoletja do danes -- po Levu Manovichu
gre za obdobje "softwareizacije" kulture -- lahko sledimo številnim
razvojem znotraj arhitekturne kulture, ki tematizirajo nove tehnologije
ali njihov vpliv na položaj arhitekturnega dela.

V zadnjem desetletju se je tehnooptimizem, ki je prevladoval ocenjujem
tam do svetovne finančne krize že večinoma izčrpal. V luči
financializacije arhitekture in sorodnih industrij ter prekarizacije
kreativnih delavcev lahko na področju arhitekturne teorije in zgodovine
spremljamo tako imenovani "obrat k delu", pri katerem je prav tako ena
osrednjih tem digitalna industrializacija arhitekturnega poklica. A
kritična obravnava novega stanja arhitekture po večini ostaja omejena na
klasična pojmovanja arhitekta kot intelektualca v zunanjem odnosu do
družbe. Poenostavljeno rečeno, lastnih izhodišč, da informacijske tehnologije 
odpravljajo nekatere kritične in intelektualne funkcije arhitekta,
ne jemljejo resno.

(In tretjič, da informacijska tehnologija predstavlja posebno težavo
tradicionalni kritični arhitekturni zavesti, saj so nekateri aspekti
informacijskih tehnologij -- na splošno: avtomatske informacijske
povratne zanke -- "brezbrižne" do arhitekture v njeni ideološki funkciji
(oziroma do arhitekture kot ideacije).)

Za Krašovca je prehod kapitala od nadomeščanja motoričnih in mehaničnih
človeških funkcij do nadomeščanja intelektualnih funkcij ključen.
Dokler stroji nadomeščajo zgolj silo, trend tega nadomeščanja nadzira
človek, četudi posledic tega nima popolnoma pod nadzorom. Ko pa se
človeka lahko nadomesti tudi s tako imenovanimi mislečimi stroji --
sistemi, ki lahko sami načrtujejo in prilagajajo svojo dejavnost --
konkurenčno določen razvoj razvoj kapitala postane popolnoma
*ambivalenten* do človeka.

-->

## Logika informacijskih tehnologij na področju arhitekture

Naloge pred tehnološko določeno arhitekturno dejavnostjo so torej
razumeti *logiko* tehnologije na področju kjer se uveljavlja: kot
racionalizacija in avtomatizacija arhitekturnega dela. Predmet raziskave
so uvedbe informacijske tehnologije v načrtovalske procese in njihovo
učinkovanje na vsebino in obliko arhitekturnega dela.

Primer prelomnice je na primer: prenos programskega jezika za numerično
krmiljenje (CNC) -- jezik za upravljanje s stroji -- v splošen jezik
računalniško podprtega risanja (CAD). Pri tem gre v prvi vrsti za
omogočanje prevoda iz risbe v poteze, ki naj jih opravi stroj. A hkrati
nov računalniški format risbe implicira formalizacijo načrta na način,
da ga je mogoče računalniško obdelati. Kasneje so ti formati razširjeni
na način, da postanejo nosilci dodatnih informacij (tako imenovan BIM).
Takšne informacijsko poglobljene projekte je mogoče prevajati in
povezovati z drugimi sistemi. S tem korakom arhitekturni načrt postane
sistem spremenljivk, ki ga je mogoče simulirati in na podlagi simulacije
vrednotiti vsebino načrta. Slednji pomeni bistven prenos kognitivnih
aspektov arhitekturnega dela na stroje. Oziroma kot se izrazi Aureli v
*Architecture and Abstraction* sprememba arhitekturnega dela iz ideacije
v izvrševanje.

(slika )

Razvoj arhitekture od 60. let 20. stoletja dalje je mogoče opredeliti v
terminih racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije
arhitekturnega dela znotraj izrazito tehnološke dinamike
kapitalističnega razvoja. V tem obdobju lahko govorimo o *realni
subsumpciji* arhitekturnega dela kot intelektualnega dela pod kapitalom.
Ta subsumpcija ima tehnično podlago v informacijski tehnologiji, ki
objektivizira in formalizira prej intelektualne (diskurzivne) procese.

<!--

## Pričakovani rezultati

Razvoj arhitekture od 60. let 20. stoletja dalje je mogoče opredeliti v
terminih racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije
arhitekturnega dela znotraj izrazito tehnološke dinamike
kapitalističnega razvoja. V tem obdobju lahko govorimo o *realni
subsumpciji* arhitekturnega dela kot intelektualnega dela pod kapitalom.
Ta subsumpcija ima tehnično podlago v informacijski tehnologiji, ki
objektivizira in formalizira prej intelektualne (diskurzivne) procese.

Podobna rekontekstualizacija skozi temo odnosa
arhitektura--tehnologija--delo na primeru arhitekture modernizma je
predstavljala bogato torišče arhitekturnoteoretskih konceptov in
konceptov arhitekturne zgodovine ter prispevala k razumevanju
modernistične arhitekture kot kompleksnega pojma.

Takšna opredelitev bo omogočala interpretacijo nedavne in sodobne
arhitekture onkraj najbolj vidnih značilnosti obdobja in reaktualizirala
nekatera manj znana dela kanoničnih arhitekturnoteoretskih avtorjev.

Opredelitev obdobja modernistične arhitekture kot obdobja realne
subsumpcije industrije in postmodernistične ter sodobne arhitekture kot
realne subsumpcije intelektualnega dela bo osredinila arhitekturo in
njen odnos do tehnologije kot bistven objektiv za razumevanje sodobnega
položaja arhitekture v družbi.

-->

Podobna rekontekstualizacija skozi temo odnosa
arhitektura--tehnologija--delo na primeru arhitekture modernizma je
predstavljala bogato torišče arhitekturnoteoretskih konceptov in
konceptov arhitekturne zgodovine ter prispevala k razumevanju
modernistične arhitekture kot kompleksnega pojma.

Takšna opredelitev bo omogočala interpretacijo nedavne in sodobne
arhitekture onkraj najbolj vidnih značilnosti obdobja.

Opredelitev obdobja modernistične arhitekture kot obdobja realne
subsumpcije industrije in postmodernistične ter sodobne arhitekture kot
realne subsumpcije intelektualnega dela bo osredinila arhitekturo in
njen odnos do tehnologije kot bistven objektiv za razumevanje sodobnega
položaja arhitekture v družbi.



---
lang: sl
references:
- type: book
  id: biraghi2019larchitetto
  author:
  - family: Biraghi
    given: Marco
  title: "L'architetto come intellettuale"
  publisher-place: Torino
  publisher: Einaudi
  issued: 2019
  language: it
- type: book
  id: beech2015art
  author:
  - family: Beech
    given: Dave
  title: "Art and value: art's economic exceptionalism in classical, neoclassical and Marxist economics"
  title-short: "Art and value"
  publisher-place: Leiden
  publisher: Brill
  issued: 2015
  language: en
- type: article-journal
  id: adorno2022contribution
  author:
  - family: Adorno
    given: Theodor
  title: "Contribution to the theory of ideology"
  translator:
  - family: Bard-Rosenberd
    given: Jacob
  container-title: "Selva: a journal of the history of art"
  issue: 4
  issued:
    season: 3
    year: 2024
  page: 19-33
  language: en
- type: article-journal
  id: tafuri1970lavoro
  author:
  - family: Tafuri
    given: Manfredo
  title: "Lavoro intellettuale e sviluppo capitalistico"
  title-short: "Lavoro intellettuale"
  container-title: "Contropiano: materiali marxisti"
  issue: 2
  issued: 1970
  page: 241-281
  language: it
- type: book
  id: tronti2019workers
  author:
  - family: Tronti
    given: Mario
  title: "Workers and capital"
  translator:
  - family: Broder
    given: David
  publisher-place: London
  publisher: Verso
  issued: 2019
  language: en
- type: chapter
  id: krasovec2016novi
  author:
  - family: Krašovec
    given: Primož
  title: "Novi Adorno"
  container-title: "Uvod v sociologijo"
  publisher-place: Ljubljana
  publisher: Sophia
  issued: 2016
  page: 273-289
  language: sl
# vim: spelllang=sl
...