Description: To je zgodba o zapatistični deklici, ki je ni imel nihče rad, saj je bila in je še vedno drugačna in to celo med tistimi, ki so drugačni.
Date: 2021-06-26
Teaser: slika-enlace.jpg
---
(Ilustracija v mešani tehniki, Libe, Mexico City, 2021 [vzeta iz strani [Enlace Zapatista](http://enlacezapatista.ezln.org.mx/2021/06/27/calamidad-zapatista/)] <br><br>
To je zgodba o zapatistični deklici, ki je ni imel nihče rad, saj je bila in je še vedno drugačna in to celo med tistimi, ki so drugačni.
Deklica, o kateri vam pripovedujem, se je rodila v staroselski zapatistični skupnosti. Ime mesta, regije ali področja trenutno ni pomembno.
Nikoli ni stala pred ogledalom, zato je rasla gledajoč in poslušajoč svet skozi pogled in sluh drugih dečkov in deklic. Že ob rojstvu je bila velika in sedaj je že velika deklica. Ko rečem 'velika', s tem mislim na njeno velikost, na njeno višino in težo, ne na njeno kronološko starost. Toda, kot sem že omenil, jesvet gledala skozi oči deklic in dečkov njene starosti, zato se svoje različnosti ni zavedala.
V svojih očeh je bila prav tako majhna kot ostale deklice in dečki njene generacije, ki imajo trenutno med tri in šest let.
Neakj dni po rojstvu je padla. Verjetno veste, da je za staroselske ženske običajno, da se vrnejo na delo praktično zelo kmalu po porodu. Dojenčka nosijo s seboj, zavitega v velik kos blaga oziroma *reboso*, tako kot mama kenguru. Mali kepica tam spi, je in skrbi za tako-imenovane ostale osnovne potrebe (tukaj temu rečemo 25 in 50 - torej uriniraje in iztrebljanje za vas novince). Medtem, ko je dojenček tako inkorporiran na telo svoje mame, slednja med delom premešča reboso in pogosto ta konča na njenem hrbtu. Mame torej prekašajo mame kenguruje.
To pomeni, da ima otrok prednost pred tistimi, ki so ga ustvarili, saj lahko vidi tisto, česar mama ne more. Ko nosi mama otroka na svojem trebuhu, ta vidi tisto, kar vidi mama, ko pa ga nosi na svojem hrbtu, otrok vidi tisto, česar mama ne more. Tako ima dva različna pogleda na svet, ne da bi izgubil intimno bližino s tisto, ki ga je ustvarila.
Ta dvojni pogled, ki se zdi tistim, ki so se rodili, rasli, živeli in umrli v staroselski skupnosti, povsem običajen, omogoča otroku, da se izogne cenzuri. Da torej lahko vidi stvari, za katere mama morda ne želi, da bi jih videli ali pa morda ne še.
