373 lines
17 KiB
Markdown
373 lines
17 KiB
Markdown
---
|
|
title: "Organiziranje pesimizma"
|
|
author: "Uroš Mikanovič"
|
|
...
|
|
|
|
V ozadju vsakega spraševanja o progresivnem objektu je intelektualni razvoj od
|
|
naše novejše zgodovine do naše sedanjosti, ki takšno spraševanje otežuje.
|
|
Prevladujočo pripoved zadnjih štirideset let povzame filozof Jacques Rancière:
|
|
|
|
> Pravijo, da smo doživeli konec določenega zgodovinskega obdobja: ne le konec
|
|
> delitve sveta na kapitalistični in komunistični blok, temveč tudi pogleda na
|
|
> svet skozi prizmo razrednega konflikta; ne le konec razrednega konflikta,
|
|
> temveč tudi politike, pojmovane kot prakse delitve. Ne le konec mnogih
|
|
> revolucionarnih upov ali iluzij, temveč tudi utopij in ideologij nasploh --
|
|
> ali v najbolj izčrpni formulaciji, "velikih pripovedi" in verjetij glede usode
|
|
> človeštva. Ne le konec nekega obdobja v zgodovini, temveč "zgodovine" same,
|
|
> razumljene kot čas obljube, ki naj bi se izpolnila. [@ranciere2012je, 133-134]
|
|
|
|
Ta pripoved o naši zgodovini kot o "koncu" in naši sedanjosti kot "času post" po
|
|
Rancièrju vsiljuje določen pogled na naš čas, na to kaj naš čas omogoča in kaj
|
|
onemogoča:
|
|
|
|
> Čeprav se predstavlja kot kritičen in radikalen, je diskurz o koncu in o
|
|
> "post" zgolj določen način izrekanja konfiguracije sveta, ki jo danes
|
|
> narekujejo dominantne sile. Priprada teoretskemu arzenalo, ki naj bi obstoječi
|
|
> red potrdil kot edini možni svet. [@ranciere2012je, 134]
|
|
|
|
Takšna intelektualna pokrajina ni ozadje, ki je vredno posebne pozornosti zgolj
|
|
kakšne političnofilozofske misli in na katerega se arhitekturna misel lahko
|
|
poljubno ozira. "Intelektualna protirevolucija", kot uveljavljanju te pripovedi
|
|
pravi Rancière, morda še bolj očitno zadeva arhitekturno misel, kjer so
|
|
prispevki k tej pripovedi in njene posledice dobesedno postavljeni pred nas:
|
|
intelektualna protirevolucija je na področju arhitekturne očitna, kot je očiten
|
|
horizont *Canary Wharf* za rušitvijo *Robin Hood Gardens*.
|
|
|
|
Rancièrjeva opredelitev tega intelektualnega razvoja kot "protirevolucije" je
|
|
pomembna. Ne gre za kolektivno razčaranje, streznitev ali za kolektivno
|
|
preusmeritev zavesti. Ne gre za izgubo, ki se je zgodila, ampak za poraz, ki je
|
|
bil prizadejan. S takšno opredelitvijo izpostavi, da gre za dejavno
|
|
*protirevolucijo*, ki kritično in revolucionarno mišljenje predeluje v lasten
|
|
diskurz, izpostavi da je diskurz intelektualne protirevolucije svojo hegemonijo
|
|
zgradil "z vključitvijo opisov in pripovedi, argumentov in verjetij, izposojenih
|
|
iz kritične tradicije" [@ranciere2012je, 134]. Ta poanta ima dva vredna momenta.
|
|
|
|
Prvi je, da apologetskemu govoru o nekem koncu in nekem času "post" postavi
|
|
vprašanje o kontinuiteti in stopnjevanju. V tem ga lahko vzporedimo tafurijanski
|
|
opredelitvi postmodernizma kot do skrajnosti privedenih značilnosti modernega,
|
|
kot *hipermodernizem* [gl. @tafuri1989history, 189-193]. Ali, na nekoliko
|
|
prenesenem terenu, opredelitvi sodobne arhitekture, ki jo je postavil Rem
|
|
Koolhaas, da ta ravno v točkah, kjer se želi osvoboditi modernistične represije
|
|
pravil in repeticije, poglablja standardizacijo do razsežnosti kjer modul
|
|
postane mozaik [@koolhaas2010junkspace, 140].
|
|
|
|
Drugi pomemben moment Rancièrjeve opredelitve sodobne intelektualne krajine kot
|
|
protirevolucije pa je v tem, da postavi vprašanje: kaj je v kritični zavesti
|
|
tako uporabnega za protirevolucionarni diskurz? Ravno to, kar je anticipirano v
|
|
vprašanju "ali je čas emancipacije minil?" Ravno to pojmovanje časovnosti,
|
|
pojmovanje časa kot niza možnosti. Sodobne kritične zavesti si z intelektualno
|
|
protirevolucijo delijo
|
|
|
|
> predpostavko enosmerne časovnosti globalnega procesa zgodovine oziroma
|
|
> trditev, da vse oblike delovanja določa časovnost globalnega procesa, ki
|
|
> posameznike in družbe vodi k cilju, ki se ga ne zavedajo. [@ranciere2012je,
|
|
> 139]
|
|
|
|
Rancière imenuje dve, nasprotujoči si, sodobni kritični alternativi
|
|
intelektualni protirevoluciji, ki si delita to predpostavko časovnosti. Eno
|
|
opredeli kot optimistično diagnozo, drugo kot pesimistično. Prvo predstavlja
|
|
postoperaistična teza, da sta prihodnost svobode in avtonomija že navzoči v
|
|
oblikah kapitalistične dominacije. Torej interpretacija, da proces
|
|
visokotehnološke in dinamične "postindustrializacije" proizvaja novo obliko
|
|
subjekta -- *kognitivnega delavca* --, ki bo (objektivno) poklican in opremljen
|
|
uresničiti nov svet svobode in enakosti. Drugo predstavlja nasprotna
|
|
interpretacija, da pojav kognitivnega delavca pomeni, da je tudi kognitivno moč
|
|
človeka zasegel proces industrijske proizvodnje in ga objektiviral kot človeku
|
|
tujo moč. Ta apokaliptični diskurz je, po Rancièrju, potem podlaga tistim
|
|
teorijam, ki o revoluciji teoretizirajo kot o dejanju nihilistične subverzije
|
|
[@ranciere2012je, 140].
|
|
|
|
Kar po Rancièrju pri obeh tezah prispeva k sodobni pripovedi o "koncu" in k
|
|
potrjevanju obstoječega reda kot edinega možnega sveta je, da obe "emancipacijo"
|
|
umestita "v obliko časovnosti, ki jo naredi za rezultat svojega nasprotja". S
|
|
tako pojmovano emancipacijo je "konec", "ker naj bi bila možnost, ki jo
|
|
proizvede nemožnost" [@ranciere2012je, 141]. Izhod, ki ga ponudi Rancière, je
|
|
prelom s takšnim pojmovanjem časa in ponoven premislek o tem kaj "emancipacija"
|
|
pomeni. V razmerju do imenovanih tez torej zavrne pojmovanje časa kot niza
|
|
možnosti, kot procesa, ki globalno ureja ves ritem individualnega in
|
|
kolektivnega življenja. Emancipatorno prakso pa opredeli kot prakso, ki afirmira
|
|
egalitarnost, ki je predpostavljena tudi v odnosih neenakosti, ["[N]obena naloga
|
|
ne more biti izvršena, nobena vednost prenesena, nobena avtoriteta
|
|
vzpostavljena, ne da bi gospodar ali učitelj moral vsaj v najmanjši meri s
|
|
tistim, ki mu zapoveduje ali ga poučuje, spregovoriti kot 'enak z enakim', torej
|
|
predpostaviti, da ima tudi ta zmožnost razumevanja, ki je enaka njegovi. Odnosi
|
|
neenakosti lahko delujejo le, zahvaljujoč mnoštvu egalitarnih odnosov."
|
|
@ranciere2012je, 142] in ki trenutkom, ko subjekti z lastnim delovanjem
|
|
dokazujejo svojo enakost, podeli trajno obliko vidnosti in inteligibilnosti
|
|
[@ranciere2012je, 144]. *Splošnejši izraz te formule -- ki je: nasproti
|
|
totalizirajočim diagnozam o našem času afirmirati primere, ki niso povsem
|
|
zvedljivi na takšno diagnozo, ter jih teoretsko opredeliti -- je tudi podlaga
|
|
prispevkom v tej knjigi in je torej tudi prispevek te knjige.*
|
|
|
|
Toda ustavlili bi se tudi pri temi, ki se ponuja na poti Rancièrjeve kritike:
|
|
pri opredelitvi sodobnega razvoja intelektualne krajine kot *protirevolucije* in
|
|
razvrščanju na os *optimizem--pesimizem*. Izhajajoč iz te teme lahko opredelimo
|
|
Rancièreju obraten -- v smislu komplementaren -- teoretski projekt, ki
|
|
ugotovitev, da odnosi neenakosti lahko delujejo le zahvaljujoč mnoštvu
|
|
egalitarnih odnosov, ne vzame kot zagotovilo, temveč kot dodatno opozorilo o
|
|
delovalnosti protirevolucije. Teoretski projekt, ki Rancièrjevo predpostavko
|
|
enakosti razume *znotraj* delovanja protirevolucije, oziroma kot je problem
|
|
izražen v romanu *Rdeča lilija*:
|
|
|
|
> Na Francoskem smo vojaki in državljani. Biti državljan, vzrok spet za ponos!
|
|
> Za reveže to pomeni, da vzdržujejo in ohranjajo bogataše na oblasti in v
|
|
> brezdelju. Delati morajo tam pred veličastno enakostjo zakonov, ki tako
|
|
> bogatinom, kakor revežem enako prepovedujejo spati pod mostovi, beračiti po
|
|
> ulicah in krasti kruh. To je ena izmed dobrin Revolucije. [@france1962rdeca,
|
|
> 77]
|
|
|
|
Torej ob tem, da Rancière izpostavljeni nevarnosti protirevolucije nazadnje
|
|
vseeno zoperstavi optimistično "zaupanje v njeno pozitivno dinamiko", ostaja
|
|
luknja za tisto misel, ki izhaja iz "pesimistične diagnoze". Te ne moremo
|
|
podcenjevati, da gre zgolj za samozadovoljno "pankersko zavest", temveč ji
|
|
priznati upravičenost njenega vprašanja: ali avtomatski in dinamični strojni
|
|
sistemi, ki vzhajajo na podlagi aktualnega razvoja v zbiranju in obdelovanju
|
|
podatkov, uhajajo razlagam utemeljenih v družbenosti (političnosti) teh
|
|
procesov, ker uhajajo človeški skupnosti?
|
|
|
|
Takšno -- algoritemsko izpeljano onkraj običajnih sposobnosti človeške kognicije
|
|
-- arhitekturo lahko šele pričakujemo. [gl. @morel2019theorigins] A osnovna
|
|
*tujost* procesov, ki se vršijo na področju zidave, je že dolgo priznana.
|
|
Nadležen prikaz tega je na primer diskurz o stanovanjski krizi in ostalih
|
|
posledicah špekulacije oziroma zasebne lastnine. Kljub temu, da gre za redno
|
|
temo novinarskega poročanja in strokovnih razprav, informacije in mnenja "iz
|
|
prve roke" lahko slišimo zgolj s strani žrtev teh procesov. Ko že mislimo, da
|
|
smo na okroglo mizo ali na informativno oddajo povabili odgovorno osebo, nam ta,
|
|
solidarno z nami, opiše delovanje *trga*. Nazadnje pa je tujost procesov
|
|
predstavljena tudi kot *želen* način (ne)poseganja v prostor. Tako je višji
|
|
častnik izraelskih vojaških sil umik človeškega preverjanja rezultatov
|
|
avtomatskih statističnih modelov za določanje tarč -- ljudi in stavb v Gazi --
|
|
komentiral sistem:
|
|
|
|
> Dokazal se je. Nekaj je na tem statističnem pristopu, kar vzdržuje določeno
|
|
> normo in standard. V tej operaciji je bilo nelogično veliko bombnih napadov.
|
|
> Po mojem spominu, brez primere. In veliko bolj zaupam statističnemu mehanizmu
|
|
> kot vojaku, ki je pred dvema dnevoma izgubil prijatelja. Vsi tam, vključno z
|
|
> mano, so 7\. oktobra nekoga izgubili. Stroj je to storil hladnokrvno in zaradi
|
|
> tega je bilo lažje. [@abraham2024lavender]
|
|
|
|
Pesimistične diagnoze torej imajo svoj smisel. Odzivne so na vse vidnejšo
|
|
tendenco "outsourcanja" profesionalnih in avtorskih odločitev družbenim strojem,
|
|
kjer človeška odgovornost ni zgolj prikrita, temveč je samo vprašanje
|
|
odgovornosti onemogočeno. Proces v svoji osnovi ni nov. Ob neki drugi, a
|
|
tehnopolitično sorodni priložnosti teoretik in kritik Walter Benjamin, s
|
|
srhljivo anticipacijo, zavzame pesimistično stališče:
|
|
|
|
> [P]esimizem na celi črti. Vsekakor in povsem. Nezaupanje v usodo literature,
|
|
> nezaupanje v usodo svobode, nezaupanje v usodo evropskega človeštva, predvsem
|
|
> pa nezaupanje, nezaupanje in nezaupanje v vsak sporazum: med razredi, med
|
|
> narodi in med posamezniki. Ter neomejeno zaupanje izključno v I. G. Farben in
|
|
> v mirno izpopolnitev vojnega letalstva. [@benjamin2016nadrealizem, 50]
|
|
|
|
Toda ne kot melanholični fatalizem ali za voljo nekakšne poetike odpovedi.
|
|
Fatalizem je prepoznal ravno na strani optimizma takratnih meščanskih in
|
|
reformističnih strank, ki so svoje kompromise opravičevale z vero v napredek. S
|
|
to vero so opravičevale obljubo, da je prihodnost svobode v tem, da vsakdo že
|
|
živi "kot da je svoboden" -- torej, da je svoboda že v drži do podobe svobode
|
|
--, med tem ko napredek koraka *svoj* korak.
|
|
|
|
Nasproti temu Benjamin predlaga neodložljivo *organiziranje pesimizma*. To je,
|
|
odpoved tistim nalogam, h katerim so politične in umetniške avantgarde rade
|
|
poklicane -- posredovanje podob uresničene ali prihajajoče svobode -- in
|
|
mapiranje tistih funkcij, ki preostanejo po tej odpovedi, ali so z njo šele
|
|
omogočene. Torej organiziranje na lastnem področju delovanja, brez alibijev v
|
|
idejah svobode, napredka, enakosti. Ta poziv -- preusmeritev profesionalne
|
|
pozornosti od vprašanj odnosa umetniškega dela *do* družbe k vprašanju odnosa
|
|
umetniškega dela *znotraj* nje -- Benjamin nadaljuje v *Avtor kot proizvajalec*,
|
|
[@benjamin2016avtor] kjer za organiziranje pesimizma postavi neposrednejša
|
|
vprašanja. Z njimi lahko olajšamo uvodne zadržke do spraševanja: namesto, da se
|
|
vprašamo o odnosu arhitekturnega objekta do ideje progresivnosti, se lahko
|
|
vprašamo o progresivnosti znotraj arhitekture. Pri iskanju progresivnega objekta
|
|
arhitekture se lahko, povzeto po Benjaminu, vprašamo: *Ali je svoje sodelavce --
|
|
v našem primeru arhitektke in arhitekte -- kaj naučil in ali je podal predloge
|
|
za prefunkcioniranje romana, drame, pesmi in, v našem primeru, arhitekture?*
|
|
|
|
<!--
|
|
|
|
Pesimističen v tem, da se odpoveduje zavzemanju tistih vlog, ki
|
|
|
|
Fatalizem
|
|
prepoznal ravno pri takratnih meščanskih in reformističnih strankah, ki so svoje
|
|
kompromise utemeljevale v optimizmu, ki je veleval, da je lepša prihodnost v
|
|
tem, da vsakdo že živi "kot da je svoboden", torej v spremembi drže do podobe
|
|
svobode.
|
|
V tem primeru pesimizem predstavlja odpoved od tistih vlog, ki si jih je
|
|
inteligenca in umetniške avantgarde
|
|
|
|
*Organiziranje*, ker morebitnih nalog inteligence ni več mogoče kontemplativno
|
|
izpolniti. *Pesimizem*, ker se odpoveduje
|
|
|
|
Ne vprašanje ali je kar političnega v arhitekturi, ampak ali je kaj
|
|
arhitekturnega v politiki.
|
|
|
|
Vprašanje odnosa arhitekturnega dela do napredka, ampak postavi vprašanje
|
|
napredka znotraj arhitekturnega delovanja.
|
|
|
|
Iskanje progresivnega objekta kot iskanje tistih margin
|
|
Funkcija pesimizma je natančneje mapirati
|
|
|
|
> V imenu svojih litararnih prijateljev postavi ultimat, vpričo katerega mora ta
|
|
> brezvestni, diletantski optimizem nedvomno pokazati svoje barve: kje so
|
|
> predpostavke revolucije? V spremembi drže ali zunanjih razmer? To je
|
|
> kardinalno vprašanje, ki določa razmerje politike do morale in ne dopušča
|
|
> nobene potlačitve. [@benjamin2016nadrealizem, 50]
|
|
|
|
In kaj je odgovor?
|
|
|
|
scientific method: What
|
|
if automation already shows that there is a dynamic relation intrinsic to
|
|
computational processing between input data and algorithmic instructions,
|
|
involving a non-linear elaboration of data? What if this dynamic is not simply
|
|
explainable in terms of its a posteriori use, i.e., once it is either socially used or
|
|
mentally processed?
|
|
|
|
zakaj je org. pesimizma še pomembna za arh.? (ker vrne pozornost nazaj na
|
|
tehniko? Kako?)
|
|
|
|
[rancixre opredeli naš čas kot intelektualno protirevolucijo, potrebujemo
|
|
znanost protirevolucij]
|
|
|
|
On predlaga nekaj tretjega, (KAJ) mi pa bi nekoliko premestili njegov diskurz. Zakaj?
|
|
Ker ima intelektualna protirevolucija realno podlago. Želimo teorijo
|
|
protirevolucij. Osredotočili bi se na njegovo opredelitev optimistične in
|
|
pesimistične diagnoze in v to umestili tudi njegov predlog, ki je nenazadnje
|
|
tudi optimističen.
|
|
|
|
Metoda enakosti se nenazadnje poigrava z zaupanjem v "pozitivno dinamiko" (145)
|
|
torej ga lahko umestimo med optimiste in zatorej moramo svojo kritiko
|
|
nadaljevati med pesimisti.
|
|
|
|
Konstruktivna uporaba svojih veščin (optimizem) se vedno dogaja v kontektstu
|
|
poraza. Osredotočanje na optimistične in progresivne plati ne odpravlja dejstva,
|
|
da absolutno, z znanstvenim konsenzom, izgubljamo. Hkrati pa odkrito izhodišče,
|
|
da je konec, ni alibi. Temu pravim, po Benjaminu, organizacija pesimizma.
|
|
|
|
[gl. Delitev čutnega](delitev_cutnega.md)
|
|
|
|
-->
|
|
|
|
---
|
|
lang: sl
|
|
reference-section-title: Literatura
|
|
references:
|
|
- type: article-journal
|
|
id: ranciere2012je
|
|
author:
|
|
- family: Rancière
|
|
given: Jacques
|
|
title: "Je čas emancipacije minil?"
|
|
translator:
|
|
- family: Benčin
|
|
given: Rok
|
|
container-title: "Filozofski vestnik"
|
|
volume: XXXIII
|
|
issue: 1
|
|
issued: 2012
|
|
page: 133-145
|
|
language: sl
|
|
- type: book
|
|
id: tafuri1989history
|
|
author:
|
|
- family: Tafuri
|
|
given: Manfredo
|
|
title: "History of Italian architecture, 1944--1985"
|
|
publisher-place: Cambridge, Mass.
|
|
publisher: MIT Press
|
|
issued: 1989
|
|
language: en
|
|
- type: chapter
|
|
id: koolhaas2010junkspace
|
|
author:
|
|
- family: Koolhaas
|
|
given: Rem
|
|
title: "Junkspace"
|
|
container-title: "Constructing a new agenda for architecture: architectural theory 1993--2009"
|
|
editor:
|
|
- family: Sykes
|
|
given: A. Krista
|
|
publisher-place: New York
|
|
publisher: Princeton Architectural Press
|
|
issued: 2010
|
|
page: 136-151
|
|
language: en
|
|
- type: book
|
|
id: france1962rdeca
|
|
author:
|
|
- family: France
|
|
given: Anatole
|
|
title: "Rdeča lilija"
|
|
translator:
|
|
- family: Dobida
|
|
given: Karel
|
|
publisher-place: Ljubljana
|
|
publisher: Državna založba Slovenije
|
|
issued: 1962
|
|
language: sl
|
|
- type: article-journal
|
|
id: morel2019theorigins
|
|
author:
|
|
- family: Morel
|
|
given: Philippe
|
|
title: "The origins of discretism: thinking unthinkable architecture"
|
|
title-short: "The origins of discretism"
|
|
container-title: "Architectural design"
|
|
volume-title: "Discrete: reappraising the digital in architecture"
|
|
volume: 89
|
|
issue: 2
|
|
issued: 2019
|
|
page: 15-21
|
|
language: en
|
|
- type: article-magazine
|
|
id: abraham2024lavender
|
|
author:
|
|
- family: Abraham
|
|
given: Yuval
|
|
title: "'Lavender': the AI machine directing Israel's bombing spree in Gaza"
|
|
container-title: "+972"
|
|
issued: 2024-04-03
|
|
url: https://www.972mag.com/lavender-ai-israeli-army-gaza/
|
|
language: en
|
|
- type: chapter
|
|
id: benjamin2016nadrealizem
|
|
author:
|
|
- family: Benjamin
|
|
given: Walter
|
|
title: "Nadrealizem: zadnji posnetek evropske inteligence"
|
|
translator:
|
|
- family: Tomšič
|
|
given: Samo
|
|
container-title: "Usoda in značaj"
|
|
publisher-place: Ljubljana
|
|
publisher: Beletrina
|
|
issued: 2016
|
|
page: 39-51
|
|
language: sl
|
|
- type: chapter
|
|
id: benjamin2016avtor
|
|
author:
|
|
- family: Benjamin
|
|
given: Walter
|
|
title: "Avtor kot proizvajalec"
|
|
translator:
|
|
- family: Gorenšek
|
|
given: Peter
|
|
container-title: "Usoda in značaj"
|
|
publisher-place: Ljubljana
|
|
publisher: Beletrina
|
|
issued: 2016
|
|
page: 81-96
|
|
language: sl
|
|
- type: article-magazine
|
|
id: tronti2022ondestituent
|
|
author:
|
|
- family: Tronti
|
|
given: Mario
|
|
title: "On destituent power"
|
|
container-title: "Ill will"
|
|
issued: 2024-04-22
|
|
accessed: 2024-05-08
|
|
URL: https://illwill.com/on-destituent-power
|
|
language: en
|
|
# vim: spelllang=sl
|
|
...
|