601 lines
34 KiB
Markdown
601 lines
34 KiB
Markdown
---
|
|
title: |
|
|
Planiranje metropole: odnos teorija-praksa-tehnika v socialni politiki
|
|
socialdemokracije med drugo in tretjo internacionalo
|
|
author: Uroš Mikanovič
|
|
date: 2023
|
|
abstract: |
|
|
Področje zidave je v prvi tretjini dvajsetega stoletja bilo
|
|
privilegirano področje planskih ideologij. Neproduktivnost podedovane
|
|
geografije predindustrijskega in špekulativnega mesta, koncentracija
|
|
primanjkljaja delavskih bivališč, temu odgovarjajoča politična,
|
|
moralna in higienska nepokorščina proletariata ter tehnološka
|
|
zaostalost gradbene industrije kapitalističnemu razvoju predstavljajo
|
|
meje, ki jih ne more enostavno spontano preseči. Avantgarde
|
|
modernističnega gibanja razdelajo arhitekturne in urbanistične
|
|
programe, ki na obči ravni razrešujejo te probleme ter jih ponudijo
|
|
industrialcem in lokalnim upravam. Na predavanju bo predstavljena
|
|
epizoda socialdemokratskega upravljanja mest v obdobju Weimarske
|
|
Nemčije in Rdečega Dunaja, ko razreševanje protislovij
|
|
kapitalističnega mesta prvič postane poseben cilj organiziranega
|
|
delavskega gibanja. Ogledali si bomo razvoj in zaključek poskusov
|
|
integracije urbanističnega in gospodarskega planiranja v pogojih
|
|
lokalno omejenih političnih uspehov nemške in avstrijske
|
|
socialdemokracije; poskusov, ki so še danes mitološka referenca
|
|
levičarskih programov stanovanjske preskrbe.
|
|
lang: sl
|
|
...
|
|
|
|
# Planiranje metropole: odnos teorija-praksa-tehnika v socialni politiki socialdemokracije med drugo in tretjo internacionalo
|
|
|
|
<!-- O čem govorimo? -->
|
|
|
|
Socialdemokratski arhitekturni in urbanistični poskusi v nemško govoreči
|
|
srednji Evropi zasedajo posebno mesto v sodobni arhitekturni kulturi.
|
|
Zaradi njihovega neposrednega političnega konteksta kot osrednje
|
|
sredstvo socialne politike nemške socialdemokratske stranke v weimarskem
|
|
obdobju (<!-- TODO: letnica -->) ali -- v nekoliko drugačni obliki,
|
|
oziroma pod drugačnimi pogoji -- avstrijske socialdemokratske stranke v
|
|
obdobju tako imenovanega Rdečega Dunaja (<!-- TODO: letnica -->) pa sta
|
|
ti arhitekturni in urbanistični epizodi tudi redni referenci sodobnih
|
|
evropskih socialističnih gibanj. Posebna pozornost, ali medvojnemu
|
|
evropskemu arhitekturnemu modernizmu ali medvojnemu reformizmu, je
|
|
zgodovinsko legitimna. Gre za obdobje profesionalizacije avantgardnih
|
|
(arhitekturnih) umetniških gibanj in njihovega vstopa v nove gospodarske
|
|
in politične institucije. To dejansko pomeni ustanovitev arhitekture v
|
|
obliki, ki je dobršen del 20\. stoletja disciplini omogočala
|
|
relativno avtonomen razvoj novih vlog in polj za uresničevanje lastnih
|
|
programov. In hkrati gre za obdobje, ko zastopniki organiziranega
|
|
delavskega gibanja prvič razdelajo politične prakse in instrumente boja
|
|
z zemljiško rento, zadružnega upravljanja socialne stanovanjske gradnje
|
|
in tehnološke prenove gradbenega obrata. S tem množična stanovanjska
|
|
gradnja postane poseben cilj delavskega gibanja in še danes ostaja
|
|
programski temelj evropskih levih strank. Kar pa sodobna angažirana
|
|
arhitekturna kultura pri sklicevanju na evropsko modernistično tradicijo
|
|
spregleda, so dejanski pogoji enotnosti političnih, gospodarskih in
|
|
urbanističnih ciljev socialdemokratske arhitekture ter dejanska
|
|
parcialnost projektov, ki so bili pod temi cilji izvedeni.
|
|
|
|
Pri osvetljevanju temeljnega trenutka socialdemokratskega upravljanja
|
|
mest torej ne gre za enostavno ugotavljanje politične angažiranosti
|
|
nemške arhitekturne avantgarde, temveč za razkrivanje ideoloških
|
|
predpostavk ter strateških odločitev tako arhitekturne inteligence kot
|
|
klasične socialdemokracije, ki so takšno sodelovanje omogočale in
|
|
narekovale, ter dejanske rezultate ter učinke tega sodelovanja, ki so,
|
|
za razliko od danes, takrat že bili tema tako tehničnih kot političnih
|
|
polemik.
|
|
|
|
<!-- Tafurijeva teorija avantgarde in kontekst kritike medvojne
|
|
socialdemokracije -->
|
|
|
|
Pri obravnavi se bomo zanašali na dela italijanskega arhitekturnega
|
|
zgodovinarja Manfreda Tafurija, ki je s sodelavci v desetletju
|
|
1970--1980 arhitekturo Weimarske republike in Rdečega Dunaja analiziral
|
|
v sklopu širše raziskave koncepta arhitekturne avantgarde [kritiko
|
|
(umetniške, intelektualne) avantgarde, kot zgodovinski pojav buržoazne
|
|
kulture z začetki v renesansi, prvič razdela v @tafuri1968teorie;
|
|
angleški prevod @tafuri1980theories; bolj osredotočena analiza vloge
|
|
avantgard in modernističnega gibanja znotraj kapitalističnega razvoja v
|
|
@tafuri1973progetto; slovenski prevod @tafuri1985projekt; zaključek
|
|
cikla "kritike avantgarde", kjer so v posameznih poglavjih, med drugim,
|
|
natančneje razdelana napredna arhitekturna in urbanistična gibanja treh
|
|
ekonomskih programov, v @tafuri1980sfera; angleški prevod
|
|
@tafuri1987sphere]. Po Tafuriju morajo umetniške avantgarde zaradi
|
|
svoje nepopolne negacije lastne tradicije, kot buržoazna inteligenca,
|
|
prehoditi krožno pot, na kateri si v svoji revolucionarni fazi
|
|
nakopičijo ideološko prtljago, ki jih po doseženi "umetniški revoluciji"
|
|
pusti razorožene in nepripravljene [@tafuri1980theories, 1-3].
|
|
Natančneje, če govorimo o obdobju med vojnama, arhitekti in arhitektke
|
|
svoje interese kot družbena skupina na ideološki ravni vežejo na takrat
|
|
napredne politične in gospodarske programe. Evropski arhitekti in
|
|
arhitektke svoje umetniške in tehniške programe opredelijo v terminih
|
|
organiziranega delavskega gibanja in tako cilje razrednega boja
|
|
opredelijo v povsem tehničnih ukrepih. Intervencijski modeli, ki jih je
|
|
modernistična arhitektura pod temi cilji razvila, so imeli vprašljivo
|
|
korist izven ozkega parlamentarnega obzorja nemške socialdemokracije.
|
|
Področja, ki jih je modernistična arhitektura naslavljala --
|
|
neproduktivnost podedovanega stanja v prostoru (predkapitalistični
|
|
zemljiški odnosi ter vzorci zidave), večanje in koncentracija
|
|
stanovanjskega primanjkljaja, temu odgovarjajoča politična, moralna in
|
|
higienska nevarnost urbanega proletariata ter tehnološka zaostalost
|
|
gradbene industrije --, so predstavljala predvsem zgornje meje
|
|
reprodukcije kapitala [gl\. @tafuri1985projekt, 69 in dalje]. Za
|
|
Tafurija je pri modernistični arhitekturi, urbanizmu in oblikovanju
|
|
ključno razumeti njihovo vlogo pri substitucionizmu, ki je razredni boj
|
|
proletariata zamenjal za tehnološki napredek. Pri tem naj v zadnji
|
|
instanci ne bi šlo za nič drugega kot integracijo delavskega boja v
|
|
*kapitalistični razvoj* kot njegov konstruktivni dejavnik. Zanj je
|
|
zgodovina modernistične arhitekture zgodovina preoblikovanja sredstev
|
|
distribucije in potrošnje, vseh aspektov človeškega obstoja, po podobi
|
|
kapitala. Na podlagi tega kapital razdela tudi lastne anticiklične
|
|
instrumente za obvladovanje svojih kriz ter s tem napravi posredovanja
|
|
napredne inteligence odvečno. Vodilna vloga arhitekture na področju
|
|
mesta je s tem presežena, svojo novo neaktualnost, h kateri je sama
|
|
prispevala, pa čuti kot posebno krizo:
|
|
|
|
> Odkritje njihovega zatona kot dejavnih ideologov, ugotovitve o
|
|
> ogromnih tehnoloških možnostih, ki se lahko uporabijo pri
|
|
> racionalizaciji mesta in teritorija, ki vsakodnevno spodbujajo njihove
|
|
> napore, zastarevanje posebnih metod projektiranja, še preden se lahko
|
|
> preverijo v dejanskosti, porajajo za arhitekte tesnobno klimo, ki na
|
|
> obzorju ponuja vpogled na zelo konkretno ozadje, največjo nesrečo, ki
|
|
> se je bojijo: zaton "profesionalnosti" arhitekta in njegovo uvrstitev,
|
|
> brez poznoromantičnih zadržkov, v programe, v katerih je ideološka
|
|
> vloga arhitekture kar najmanjša [@tafuri1985projekt, 112].
|
|
|
|
Tafuri svojo kritiko prvič razdela v tekom šestdesetih letih 20\.
|
|
stoletja, v dobi neoavantgard in povojnih arhitekturnih humanizmov, ki
|
|
so želeli funkcije modernistične arhitekture obnoviti v navezavi na nove
|
|
protagoniste povojne Evrope oziroma znotraj socialne države. Zaradi
|
|
omejujočih zaključkov glede usod zgodovinskih avantgard in dvoma v
|
|
sodobne arhitekturne aktivizme sicer priznanega arhitekturnega
|
|
zgodovinarja znotraj arhitekturne kulture spremljajo zadržki glede
|
|
njegovega kulturnega pesimizma ter zgodovinskega ali ekonomskega
|
|
determinizma [za razgrnitev problema, ki ga tafurijanska diagnoza
|
|
predstavlja arhitekturi, ter resen poskus njenega preseganja gl\.
|
|
@ceferin2016niti, 57-75]. Toda impulz takšne historizacije
|
|
modernistične arhitekture ne izhaja iz stroge problematike strokovne ali
|
|
umetniške avtonomije arhitekture, temveč iz razprave o razmerju med
|
|
delavskim gibanjem in kapitalističnim planiranjem [gl\.
|
|
@corna2016thinking, pogl\. 1]. Njen zgodovinski kontekst je, kot smo
|
|
omenili, Evropa, oziroma, Italija po letih povojne obnove, ko je v
|
|
središču politične razprave nadzorovan ekonomski razvoj in je nujnost
|
|
kapitalističnega planiranja, tudi zaradi zahtev ZDA glede porabe
|
|
sredstev iz Programa za obnovo Evrope, samoumevna. Pobudo in sredstva
|
|
določanja značaja dolgoročnega razvojnega načrta je obvladovala takratna
|
|
italijanska krščanska demokracija. Kritika nestrankarske levice, zbrane
|
|
okoli revije *Classe operaia* in kasneje okoli revije *Contropiano* [ta
|
|
revija je izvorni kontekst spisov, ki bodo kasneje razširjeni v
|
|
kanonične učbenike arhitekturne zgodovine, gl\. @tafuri1969peruna;
|
|
@tafuri1970lavoro; @tafuri1971socialdemocrazia;
|
|
@tafuri1971austromarxismo] je bila, da sta takšne koordinate planiranja
|
|
nekritično sprejeli tudi italijanski socialistična in komunistična
|
|
stranka. Pragmatični obrati in taktike iskanja "italijanske poti k
|
|
socializmu", ki so jih dodatno okrepili tudi notranja in zunanja
|
|
politika Sovjetske zveze sredi 50\. let, naj bi teoretske predpostavke
|
|
strank uradnih predstavnic delavskega gibanja o racionalnosti
|
|
modernizacije in vloge države v gospodarstvu vse bolj zbližale s
|
|
keynesijansko politiko italijanske krščanske demokracije [gl\.
|
|
@wright2002storming, 5-15].
|
|
|
|
Tem teoretskim predpostavkam ni sledil določen del italijanskih delavcev in,
|
|
kar je za nas zanimivo, določen del italijanske tehnične inteligence.
|
|
|
|
Pri tej razdelavi kritike kapitalističnega planiranja je zanimiva
|
|
zastopanost arhitektov in sorodnih profesionalcev, ki delujejo na
|
|
področju umeščanja v prostor in prostorskega planiranja. To je mogoče
|
|
pripisati vlogi, ki so jo znotraj institucij kapitalističnega planiranja
|
|
imeli, in razočaranju z rezultati tega planiranja [za različne vloge, ki
|
|
jih je arhitekturna inteligenca imela znotraj kapitalističnega
|
|
planiranja ter kako se je na podlagi teh razvilo tudi tafurijansko
|
|
arhitekturno zgodovinopisje in kritika gl\. @galimberti2022images]. Na
|
|
eni strani kot tehnični kader, ki jih je zaposloval napredni tovarnar
|
|
Olivetti tudi pri načrtovanju humanega tovarniškega mesta. Na drugi
|
|
kot javni uslužbenci pri načrtovanju in izvajanju stanovanjskih
|
|
programov ali programov urbanizacije juga države.
|
|
Ravno stanovanjsko vprašanje, kot socialna politika in dejavnost
|
|
gradbene industrije, je spodkopavalo teoretske predpostavke o
|
|
racionalnosti kapitalističnega planiranja in reformizmu kot zadovoljivi
|
|
in vzdržni socialistični strategiji.
|
|
|
|
Tafurijevo pozornost do arhitekturne epizode socialdemokracije v času
|
|
Weimarske republike in Rdečega Dunaja je treba gledati tudi v tej luči,
|
|
kot političnoteoretsko intervencijo v svoj strokovni in politični milje,
|
|
ki je optimizem svoje volje trošil na repu buržoazne ideologije. To je
|
|
na omejujočem horizontu pojmovanja socialistične politike kot socialne
|
|
politike in družbenega napredka kot kapitalističnega razvoja.
|
|
|
|
Ker je, tudi zaradi okoljske krize in zaostrovanja mednarodnih trgovskih
|
|
odnosov, vprašanje industrijske politike z dolgoročnimi cilji spet
|
|
legitimno vprašanje znotraj zahodnih buržoaznih strank in ker tako
|
|
angažirana arhitektura kot sodobna levica v to potencialno obnovo
|
|
projekta modernizacije projicirata svoje politične in strokovne cilje,
|
|
se nam zdi vredno vrniti se k Tafurijevi analizi Weimarske in Dunajske
|
|
socialdemokracije. Pogledali bomo ideološke predpostavke nemških
|
|
umetniških avantgard in arhitekturnega modernističnega gibanja, ki so
|
|
vzdrževale poroko med arhitekturno inteligenco in socialno politiko.
|
|
Dalje bomo pogledali razvoj orodij takšne politike v pogojih po
|
|
stabilizaciji weimarske ekonomije. Pogledali bomo učinkovanje teh
|
|
orodij na primeru arhitektov osredotočenih na socialno gradnjo v Berlinu
|
|
in Frankfurtu ter njihovo razočarano samokritiko. Obdobje Rdečega
|
|
Dunaja bomo, zaradi političnih in arhitekturnih specifik, obravnavali
|
|
ločeno.
|
|
|
|
## Delo brez kapitala: od razprave o svetih in podružbljanju do ekonomske demokracije
|
|
|
|
<!-- *Arbeitsrat* in *Sozialisierung* -->
|
|
|
|
Na tem mestu ne moremo slediti vsem razlikam v držah, ki so jih različne
|
|
nemške umetniške avantgarde od začetka stoletja do po koncu prve
|
|
svetovne vojne zavzemale do vprašanja revolucije in konkretnih
|
|
političnih dejanj po njej [glede tega gl\. @tafuri1987ussrberlin; prav
|
|
tako gl\. @fowkes2023theshock]. Za vse pa velja zvezanost z izkušnjo
|
|
metropole, to je z mestom industrializiranega kapitalizma:
|
|
|
|
> Osvoboditi doživljanje šoka od vsakega avtomatizma, utemeljiti na tej
|
|
> izkušnji vizualne kodekse in kodekse delovanja, ki so jih posodile že
|
|
> utrjene značilnosti kapitalistične metropole -- hitro spreminjanje,
|
|
> organizacija in sočasnost komunikacij, pospešena izraba, eklekticizem
|
|
> -- reducirati strukturo umetniške izkušnje na čisti predmet (boleča
|
|
> metafora predmeta--blaga), vključiti občinstvo, ki je združeno v
|
|
> deklarirani medrazredni in *zato* protiburžoazni ideologiji: to so
|
|
> naloge, ki so jih v celoti kot svoje prevzele avantgarde v 20\. st\.
|
|
>
|
|
> Ponavljamo: v njihovi celoti, ne glede na vse razlike med
|
|
> konstruktivizmom in protestno umetnostjo. Kubizem, futurizem, dada,
|
|
> De Stijl [@tafuri1985projekt, 54].
|
|
|
|
Presnavljanje iracionalnosti kapitalistične produkcije kot se izraža v
|
|
urbanem prostoru in naslavljanje politično nejasno opredeljenega
|
|
občinstva je po Tafuriju skupna tema vseh umetniških avantgard in
|
|
njihova temeljna značilnost.
|
|
|
|
Nujnost in možnost politične konkretizacije njihovega delovanja
|
|
spodbudita revoluciji v Rusiji in Novembrska revolucija v Nemčiji. Ob
|
|
katastrofi vojne so nemški intelektualci hitro prevzeli perspektivo
|
|
"novega sveta", ki jo je ustvaril pojav ljudskih množic kot političnega
|
|
protagonista, kot nov teren delovanja, kjer bo mogoče obnoviti pomen
|
|
intelektualnega dela [@tafuri1987ussrberlin, 121]. Sklicevanje na
|
|
Novembrsko revolucijo je neposredno -- vizualni umetniki in arhitekti
|
|
ustanovijo na primer *Novembergruppe* in po vzoru vojaških in delavskih
|
|
svetov tudi umetniški, *Arbeitsrat für Kunst* (AfK) --, a njihovi
|
|
programi ostajajo politično generični (v manifestu *Novemberguppe* tako
|
|
lahko beremo, da se ne opredeljuje niti kot razred, niti kot stranka,
|
|
temveč kot človeška bitja, ki želijo s svojim delom prispevati k
|
|
skupnemu dobremu) in so konkretneje razdelani v tistih točkah, kjer
|
|
pričakujejo tesnejše sodelovanje znotraj institucij [gl\. na primer
|
|
manifeste in programe *Novembergruppe*, *Bauhausa* in *Arbeitsrat für
|
|
Kunst* v @benson2002between, 204-208].
|
|
|
|
Navezovanje avantgardnih skupin na politiko sicer ni enoznačno za vse
|
|
struje, a po političnih porazih manjšinske SPD, KPD in gibanja svetov se
|
|
krha njihova transgresivna drža. Tako se na primer *AfK* leta 1919 po
|
|
volilnem neuspehu manjšinske SPD, s katero so bili povezani, distancira
|
|
od politike. Soustanovitelj *AfK*, arhitekt Bruno Taut odstopi in
|
|
njegovo mesto prevzame Walter Gropius, ki prepriča socialdemokratsko
|
|
vlado v Sachsen-Weimar, da ustanovi šolo uporabnih umetnosti, ki bo
|
|
znana kot *Bauhaus* [@fowkes2023theshock, 68-69]. Uresničevanje
|
|
programov umetniških avantgard se bo moralo zgoditi v navezavi z
|
|
večinsko SPD.
|
|
|
|
Pomembno vlogo v tej smeri bo imel arhitekt in urbanist Martin Wagner,
|
|
ki se leta 1919 včlani v SPD in se vključi v razpravo o svetih in
|
|
podružbljanju. "Kot urbanist in arhitekt, ki se odziva na ekonomske
|
|
implikacije vsake pobude v odnosu do preoblikovanja fizičnega reda, je
|
|
bil Wagner eden vodilnih znotraj nemške arhitekturne kulture, ki se je
|
|
eksperimentalno boril za dokončno 'politizacijo tehnike'."
|
|
[@tafuri1987sozialpolitik, 200] Kot mestni arhitekt leta 1919 projektira 500
|
|
stanovanj Grosssiedlung Lindenhof, kjer poskuša s standardizacijo
|
|
gradnje odpraviti pavze in neproduktivne stroške. S svojim besedilom
|
|
"Die Sozialisierung der Baubetriebe" neposredno vstopi v razpravo o
|
|
delavskih svetih s popolnim planom podružbljanja gradbene industrije
|
|
[Angleški prevod v @wagner1987thesocialization].
|
|
|
|
V uvodu svoj prispevek predstavi kot praktično dopolnilo doslej zgolj
|
|
teoretskih načrtov iz Erfurtskega programa in iz Kautskijevega
|
|
*Richtlinien für ein sozialistisches Aktionsprogramm*. Pravzaprav začne
|
|
s kritiko socialdemokracije, da v vseh teh letih ni pripravila
|
|
praktičnega načrta za podružbljanje gradbenega sektorja, da ni čas za
|
|
besede, temveč so potrebna dejanja za rešitev tehnično-organizacijskih
|
|
problemov, preden Nemčijo doleti kaos iz Rusije
|
|
[@wagner1987thesocialization, 235-236]. Cilj socialdemokratskih
|
|
političnih posegov na področje gradbene industrije je seveda zagotovitev
|
|
socialne stanovanjske gradnje. Značilnosti gradbene industrije pa
|
|
predstavljajo poseben organizacijski problem: gradnja se izvaja na
|
|
mestu; je specializirana in različne vključene obrti niso konsolidirane;
|
|
novogradnja je sezonska; gradbeni delavci so mobilna delovna sila;
|
|
deluje po naročilu in ne more kopičiti zalog; omejena in usmerjena je na
|
|
lokalni trg [@wagner1987thesocialization, 247]. Wagner problematiko
|
|
vidi skozi prizmo usklajevanja racionalizacije delovnih procesov,
|
|
delavske participacije in akumulacije kapitala.
|
|
|
|
Subvencioniranje zasebnih izvajalcev je -- poleg očitnih problemov, ki
|
|
jih predstavlja stavkovni val in val ustanavljanja delavskih svetov --
|
|
nevzdržno, saj se pri značilni strukturno nizki organski sestavi
|
|
gradbenega kapitala pritiski na plače v večji meri prenesejo v stroške
|
|
gradnje, ki bi jim potem morali slediti dodatni javni izdatki.
|
|
[@wagner1987thesocialization]
|
|
|
|
Prav tako je za Wagnerja neustrezna tudi nacionalizacija ali
|
|
komunalizacija gradbenega sektorja. Nacionalizacija je primerna, pravi,
|
|
samo za industrije, kjer sta proizvodnja in prodaja dosegle maksimalno
|
|
mero zveznosti in racionalizacije, da bi lahko prenesli birokratizacijo
|
|
teh procesov. Prav tako pa za takšno upravljanje nemški delavci, po
|
|
Wagnerju, še niso pripravljeni. [@wagner1987thesocialization, 237-238]
|
|
Zanj je nujno sistem zasebnih odgovornosti, zmogljivosti in odločitev
|
|
posameznih obratov zaščititi pred birokratizacijo, ki bi jo
|
|
"parlamentarizacija" upravljanja preko nacionalizacije prinesla.
|
|
|
|
Za Wagnerja je največ potenciala v Kautskijevem najbolj dvoumnem
|
|
predlogu ustanavljanja združb gradbenih delavcev. Zanimivo je, da
|
|
se Wagner, da bi bolje razdelal to idejo, spusti v
|
|
zgodovino srednjeveških gradbenih delavnic, *Bauhütten*. Tu poudari, da
|
|
je šlo za sodelovanje na podlagi delovne etike, ki so jo sodobna
|
|
industrijska razmerja spodkopala, kar spodbuja konflikt med delavci in
|
|
upravo.
|
|
|
|
Wagnernerjev predlog previdnega podružbljanja gradbene industrije
|
|
ohranja konkurenco med posameznimi gradbenimi obrati in prosto določanje
|
|
višine mezd. Primerna organizacijska forma posameznega podružbljenega
|
|
gradbenega obrata je, pravi, podobna delniški družbi. Sestavljajo jo
|
|
uprava sestavljena iz arhitektov, tehnikov, upravljavcev, ki projektira
|
|
zgradbe in vodijo projekte. Lokalni svet sestavljen iz predstavnikov
|
|
zaposlenih na gradbišču in uprave. Ta skrbi za organizacijo na
|
|
gradbišču. Predsedstvo, ki skrbi za letne proračune, določa plače in
|
|
kosovne mezde, odpušča in zaposluje ... Sindikat, ki združuje funkcije,
|
|
ki so pred podružbljanjem v domeni sindikata, združenja delodajalcev,
|
|
javnih servisov. Ta organ je zadolžen za arbitražo in za deljenje
|
|
presežkov med deležnike.
|
|
|
|
Zanimivo je, da je v tej razdelani organizacijski shemi predvidenih več
|
|
vzvodov za nadzorovanje oziroma pomirjanje zahtev članstva oziroma
|
|
delavcev. Edini predviden vzvod delavskih zahtev je predviden v
|
|
lokalnem svetu, ki je podrejen sindikatu in ni stalen organ. Zanimivo
|
|
je tudi, da je predviden in vgrajen (zaradi značilnosti gradbene
|
|
industrije) dvotirni sistem delavcev: stalnih in začasnih. Pravice
|
|
začasnih delavcev so bolj omejene, ker nimajo dolgoročnega interesa v
|
|
firmi. Delež presežkov, ki pripada začasnim delavcem, bi se, predvidi
|
|
Wagner, lahko plačeval prek davkov socialni blagajni.
|
|
|
|
Ti mehanizmi, od omejevanja potencialnih terjatev s strani delavcev, do
|
|
konkurence med posameznimi podružbljenimi obrati, naj bi zagotavljali
|
|
ustrezno cenovno dostopnost izgrajenih stanovanj. Pod Wagnerjevimi
|
|
pogoji naj bi bilo zagotovljeno, da bi se gradnja racionalizirala, plače
|
|
pa bi ostale dovolj nizko, da ne bi višale najemnin izgrajenih
|
|
stanovanj. Podružbljanje kot ga zagovarja Wagner, pravi Tafuri, je bolj
|
|
instrument, zaupan sindikalnemu menedžmentu, da upravlja z delovno silo,
|
|
kot pa da upravlja s cilji produkcije na strani delavskega razreda.
|
|
[@tafuri1987sozialpolitik, 201] Sklicevanje na bratstvo in delovno etiko
|
|
v srednjeveških *Bauhütte* je ideološko dopolnilo temu.
|
|
|
|
Wagner leta 1919 ustanovi prvi berlinski Soziale Bauhütte. Leta 1920
|
|
ustanovi združenje socialnih gradbenih zadrug (*Verband sozialer
|
|
Baubetriebe*). To so praktični koraki k uresničevanju njegove sheme.
|
|
|
|
Od populizma umetniških avantgard, njihovega generičnega poziva za
|
|
poenotenje umetnosti in ljudstva, zmede glede menedžerskih vlog v
|
|
delovnem procesu, do Wagnerjevega predpostavke etičnega zavezništva med
|
|
tehnično inteligenco in delavci, Tafuri označi za nostalgijo po delu
|
|
brez kapitala, ki odgovarja tudi tisti taktiki socialdemokracije, ki se
|
|
je izogibala neposredni konfrontaciji z nemškim kapitalom in se zapletla v
|
|
ohranjanje buržoazne demokracije.
|
|
|
|
Po letu 1923, po stabilizaciji ekonomije, se spopad med delom in
|
|
kapitalom prenese na spopad med "socialnim" sektorjem, ki ga upravljata
|
|
sindikalna konfederacija ADGB in SPD, ter industrijo.
|
|
|
|
Reforma nemške centralne banke, davčna reforma in vstop ameriškega
|
|
kapitala, ki so del tako imenovanega *Dawesovega plana*, da se umiri
|
|
inflacijo, krizo okupacije Porurja ter zagotovi nemško sposobnost
|
|
plačevanja reparacij okrepi nemške industrijske kartele. Posredno pa
|
|
zagotovi tudi finance za izvajanje weimarske stanovanjske politike.
|
|
Pravi temelj weimarske socialne politike je bil namreč nadzor
|
|
stanovanjskega trga s programom državnih posojil gradbenim podjetjem in
|
|
zadrugam. Zakon o državnih posojilih neprofitnim gradbenim družbam
|
|
(*Gemeinnützige Baugesellschaften*) je sprejel že pruski deželni zbor
|
|
leta 1918, tak zakon je bil sprejet tudi na federalni ravni oktobra
|
|
istega leta -- torej še pred revolucijo. Toda do leta 1924 je edina
|
|
politika, ki dejansko odgovarja na stanovanjsko vprašanje, omejitev
|
|
rasti najemnin v času inflacije. Šele februarja 1924 nov nepremičninski
|
|
davek (*Hauszinssteuer*), ki je ciljal na lastnike nepremičnin, ki jim
|
|
je inflacija odplačala dolgove -- zagotovi dovolj sredstev, da se
|
|
izvajanje zakona iz leta 1918 lahko začne.
|
|
|
|
Pred tem se morajo obstoječe *Bauhütte* nekoliko reorganizirati, saj so
|
|
do sredstev stanovanjskega programa upravičene le, če se znebijo
|
|
delavskega razpolaganja z dobičkom.
|
|
|
|
ADGB ustanovi DEWOG, ki se v stanovanjsko preskrbo vključi kot
|
|
demokratičen naročnik, lastnik in upravljavec stanovanj. Kapital mu
|
|
zagotavljajo vključene potrošniške zadruge in sindikati. Deluje na
|
|
državni ravni, ima 11 hčerinskih družb, ki delujejo v posameznih mestih.
|
|
|
|
Delavsko gibanje, po zakonu o financiranju javnih stanovanj in
|
|
reorganizaciji zadružnih struktur, upravlja z dobršnim delom
|
|
stanovanjskega sektorja in uživa skoraj monopol. Na drugi strani, na
|
|
primer dobavitelji gradbenega materiala, ostajajo zasebna podjetja.
|
|
Pravzaprav vsi sektorji, ki so odvisni od gradbene industrije in
|
|
stanovanjske preskrbe -- kot je promet --, ampak niso podružbljeni, se
|
|
lahko pospešeno razvijajo na tej podlagi in v veliki meri cene izdelkov
|
|
in storitev teh industrij posredno tudi določajo "socialnost"
|
|
weimarske stanovanjske politike.
|
|
|
|
Nov okvir, ki ga vzpostavlja DEWOG -- kompaktno upravljanje in
|
|
potegovanje za dozdevno predvidljive in stalne finančne tokove -- organe
|
|
delavskega razreda dokončno spremenijo iz političnih organizacij v nabor
|
|
storitev. Prav tako se mora zdaj razviti stroga tehnika izvajanja teh
|
|
storitev. Arhitekti kot so Wagner, Ernst May in Bruno Taut so
|
|
poklicani, da izpeljejo to novo tehnično-intelektualno vlogo in v letih
|
|
1924--1929 razvijejo najznačilnejši arhitekturni izraz
|
|
socialdemokracije.
|
|
|
|
## Novi Frankfurt
|
|
|
|
SPD župan Landmann bo leta 1925 poklical arhitekta Ernsta Maya, da
|
|
prevzame tehnično-organizacijsko vlogo v novih načrtovalskih strukturah,
|
|
ki so jih spodbudile nove možnosti javnega financiranja.
|
|
|
|
Specifične tehnike, ki jih ti arhitekti razvijejo se ne tičejo zgolj
|
|
organizacije gradbenega obrata, organizacije gradbišča, racionalizacije
|
|
delovnega procesa gradnje -- kot je to takrat domet Wagnerjevih
|
|
predlogov -- ampak se tičejo same standardizacije razporeditev, dimenzij
|
|
in zasnove bivalnih prostorov. Izgradnjo spremljajo publikacije in tudi
|
|
filmi o pravilni uporabi stanovanj in opreme, o obnašanju novega
|
|
človeka.
|
|
|
|
Ampak vse te nove tehnike, tako imenovani *Existenzminimum*, poskus
|
|
določitve minimalnih uporabnih in sprejemljivih dimenzij stanovanjskih
|
|
prostorov, in prefabrikacija se vseeno izkažejo za nezadostna orodja, ko
|
|
se cene gradbenih materialov lahko prosto določajo.
|
|
|
|
Stroški gradnje in oskrbovanja *Praunheima*, kot še kakšnega projekta,
|
|
so previsoki, da bi bili dostopni nižjim slojem. Ob določitvi
|
|
minimalnih standardov se mora zagnati tudi program podstandardne
|
|
gradnje, da se zagotovi predvidoma začasne kapacitete za tiste, ki jim
|
|
standard socialdemokratskih socialnih stanovanj ni dostopen. V merilu
|
|
celotne stanovanjske krize industrializirajoče Nemčije in Frankfurta to
|
|
sicer ni znaten pojav, ampak zgolj za demonstracijo protislovja v
|
|
socialdemokratskih programih: nove tehnike gradnje privedejo tudi do
|
|
nove skupine brezdomnih, to je bivših obrtnikov vezanih na gradbeno
|
|
dejavnost, ki so postali tehnološki višek.
|
|
[@tafuri1987sphere, 211-213]
|
|
|
|
Ta *Existenzminimum* bo kasneje kmalu deležen še največ samokritike s
|
|
strani modernističnih arhitektov. Ne nujno zato, ker bi bil surovo
|
|
določen prenizko. Ampak, ker ni niti finančno zares utemeljen saj
|
|
stroški izgradnje ne rastejo linearno ob večanju kvadrature.
|
|
|
|
Ampak kritika in razočaranje nad eksperimenti razvijejo že tisti, ki so
|
|
jo pomagali oblikovati.
|
|
|
|
Hilberseimer, profesor na Bauhausu, bo napisal teoretsko kritiko taktike
|
|
umeščanja naselij na obrobje mest in taktiko izoliranih uresničenih
|
|
enklav »demokratične ekonomije«, da naivno obravnavajo »metropolo« kot
|
|
nekaj, čemur se enostavno lahko izogneš. Teoretizira o metropoli kot
|
|
produktivni sili, ki ne pozna centralizacije ali decentralizacije, ker
|
|
je enakomerno zajela ves teritorij. Zanesljivi urbanistični posegi v
|
|
takšno realnost so mogoči le skozi centralno planiranje, ki presega
|
|
nacionalne meje.[@tafuri1987sphere, 219]
|
|
|
|
Ta kritika se je potrjevala tudi v realnosti. Siedlungi so brez nenehnih
|
|
javnih izdatkov ostajali nerentabilni, generirali pa so razvoj
|
|
storitvenega sektorja v starih jedrih, ki je višal dohodke iz rent v
|
|
mestih, dodatno centraliziral populacijo in tako dalje, se pravi
|
|
ustvarjal stanovanjsko krizo na novo.
|
|
|
|
Tudi Wagner bo 1931 izstopil iz SPD in spisal dolgo kritiko socialdemokratske
|
|
zemljiške politike. Krivdo bo sicer pripisal povsem osebnim napakam
|
|
posameznikov. Tudi bo razočaran ugotavljal, da so mestna uprave doslej
|
|
bile le »nočni čuvaj potratnemu sistemu«, da je urbanistično načrtovanje
|
|
v Nemčiji farsa, da je zaenkrat UN možno le v Sovjetski zvezi, saj nam je
|
|
Rusija pokazala, da urbanistično načrtovanje ne more biti nič drugega
|
|
kot gospodarsko planiranje.[@tafuri1987sphere, 224-225]
|
|
|
|
Razpad sistema bo sovpadal s poročilom Ernsta Maya iz Sovjetske zveze.
|
|
Skupaj s celotno frankfurtsko ekipo, tako imenovano *Mayevo brigado*, je
|
|
bil povabljen za dobo treh let v Sovjetsko zvezo, da pripravi krovne
|
|
urbanistične načrte za 20 mest. Do konca prvega leta, na primer, je imel
|
|
nalogo izvesti stanovanja, mesto za 700.000 ljudi.
|
|
|
|
Weimarski arhitekti so na podlagi zapoznele ugotovitve iz lastne
|
|
izkušnje cenili nekaj, kar je bilo v Sovjetski zvezi samoumevno:
|
|
prostorska politika, načrtovanje prostorskega razvoja ne more biti
|
|
osnovano samo na socialnih servisih, ampak zahteva tudi planiranje
|
|
industrije, narekovanja produkcije, produkcijskih ciljev.
|
|
|
|
Še ena prednost sovjetske situacije je nacionalizacija zemlje, weimarske
|
|
mestne oblasti so zemljo kupovale od lastnikov (kar je ali vodilo v
|
|
slabo prostorsko politiko ali negospodarnost).
|
|
|
|
## Kontinuitete Rdečega Dunaja
|
|
|
|
Enotna obravnava Weimarja in Dunaja glede na arhitekturne razlike med
|
|
njima se ne zdi neposredno upravičena. Skupaj jih obravnavamo, ker
|
|
imata enotno ideološko podlago, razlike pa izhajajo iz različnih usod
|
|
nemških in avstrijskih revolucionarnih gibanj tik po vojni. Razlike so
|
|
torej kontingentne. Zaključiti z Rdečim Dunajem je pomembno prav tako
|
|
zato, ker bolj neposredna kontinuiteta današnje dunajske stanovanjske
|
|
politike z obdobjem Rdečega Dunaja informira sodobne mitologije
|
|
stanovanjskih socialnih politik. Skupaj jih obravnavamo, ker lahko tako
|
|
dobimo bolj celostno sliko odnosa med tehniko in politiko ter hkrati
|
|
naslovimo cel blok socialdemokratskih mitologij.
|
|
|
|
Ideološke predpostavke Weimarske republike in Rdečega Dunaja so si na
|
|
osnovni ravni zelo podobne. Pri obojih se tekom dogajanj po prvi
|
|
svetovni vojni kažejo kot zadržek do boljševizma in znotraj tega zadržka
|
|
kot previdno manevriranje znotraj buržoazne demokracije. Prav tako si
|
|
delijo zmedo glede menedžerskih in delavskih vlog v svetih, socializem
|
|
razumejo kot delovno etiko [povzemamo po @tafuri1971austromarxismo].
|
|
|
|
Razlika je v situaciji v kateri se znajdejo SPÖ oziroma Dunaj v razmerju
|
|
do ostale države in Nemčije.
|
|
|
|
Dunaj kot mesto je bilo ob koncu vojne odrezano od zaledja, do katerega
|
|
je sploh razvil svojo industrijsko funkcijo. Že v času imperija je
|
|
velik del funkcij Dunaja bil simbolen, reprezentančen. Z izgubo zaledja
|
|
in z ustanovitvijo republike Dunaj postane skoraj dvojno nefukcionalen.
|
|
Upanje avstromarksistov, da pride do združitve Avstrije in Nemčije se ne
|
|
uresniči in tako ostane mesto izolirano znotraj lastne države, odrezano
|
|
od mreže socialdemokratskih lokalnih uprav v Nemčiji.
|
|
|
|
Zanimivo je kako se takšna izolacija kaže v tehnikah, ki stanovanjski
|
|
arhitekturi Rdečega Dunaja dajejo izraz. Vojna zajame Dunaj ravno v
|
|
času obsežne špekulativne prenove in širitve mesta ob sprostitvi
|
|
zemljišč, ki jih je nekoč zasedalo obzidje. Pri strukturi brezposelnih
|
|
po vojni gre tako predvsem za gradbene delavce. Stanovanjski program
|
|
Rdečega Dunaja zato načrtno zavira tehnološki napredek gradbene
|
|
industrije in vpliva na arhitekturni stil, tudi v etične namene, tako,
|
|
da ta zaposli čim večji del manualnega dela. Ob istih ideoloških
|
|
predpostavkah klasične socialdemokracije tako dobimo arhitekturno
|
|
alternativo visokemu modernizmu Weimarja. Tipologija, ki jo razvije
|
|
Rdeči Dunaj je tako dokaj regresivna, gre za obodne stavbne bloke, masivne konstrukcije iz opeke.
|
|
|
|
Zaradi izolacije in zapuščine predvojne špekulacije je tehnična
|
|
inteligenca, ki je na voljo, da prevzame tehnični vidik naloge
|
|
socialdemokratskega programa, sestavljena predvsem iz konzervativnejših
|
|
arhitektov, ki projekte obravnavajo kot formalni problem. Ker SPÖ tako
|
|
ali tako ne more ponuditi konkretnejših rezultatov kot simbolnih
|
|
priznanj, sodelovanje med nemodernističnimi arhitekti in simbolno
|
|
politiko samoupravljanja reprodukcije delavcev privede do nekakšnih
|
|
ekspresivnih delavskih palač, ki pa, kot stavbni bloki, ostajajo
|
|
izolirani od mesta, kot otoki realiziranih regresivnih utopij [tehnično
|
|
regresivnost Dunajskega stanovanjskega modela kritizira tudi Martin
|
|
Wagner na gradbeni konferenci na Dunaju, njegovo poročilo je v
|
|
@tafuri1980vienna, 228-231].
|
|
|
|
Preoblikovanje SPÖ v sistem storitev se v primerjavi z weimarsko SPD zdi
|
|
bolj izsiljena pozicija.
|
|
|
|
\*\*\*
|
|
|
|
Kar je nenazadnje kritika površnih sklicevanj na tradicije
|
|
socialdemokratskega upravljanja in načrtovanja mest ne more ponuditi
|
|
zaključka, ki bi bil politično neposredno uporaben. Lahko pa v
|
|
razmislek izpostavi točke kjer je primerjava sodobnih reformističnih
|
|
prizadevanj na področju mesta s to tradicijo zdaj smiselna.
|
|
|
|
Najprej je treba omeniti, da *osnovna* oblika javne stanovanjske
|
|
preskrbe, ki prevladuje kot legalna in legitimna politična možnost v
|
|
sodobnih evropskih liberalnih demokracijah -- naj se ta izvaja kot
|
|
javna subvencija na mestu potrošnje, ali kot javno financiranje gradnje --
|
|
ne predstavlja kvalitativne razlike s politično ali tehnično inovacijo
|
|
socialdemokratskega upravljanja mest. Tako sta ji skupni tudi
|
|
protislovja, ki izhajajo iz omejevanja razrednega interesa na socialno
|
|
politiko ob nedotaknjenih razmerjih v produkciji. Finančna nevzdržnost
|
|
socialnih programov ob nedotaknjenem trgu vodi v postopno prelaganje
|
|
stroškov na potencialne upravičence -- tako je na primer zgodovina dunajske
|
|
stanovanjske politike po drugi svetovni vojni zgodovina uvajanja
|
|
instrumentov financiranja iz lastnih sredstev upravičencev ali
|
|
aktivacije zasebnega kapitala, prav tako pa v splošnem ta trend viden v
|
|
redefiniciji neprofitne najemnine v stroškovno najemnino, ki naj pokrije
|
|
storitev gradbenika kot kapitalističnega obrata.
|
|
|
|
Ne moremo enostavno destilirati pozitivne zapuščine nemške in avstrijske
|
|
klasične socialdemokracije. Ne moremo pa mimo dejstva, da rezultati
|
|
stanovanjskih in arhitekturnih programov klasične socialdemokracije v
|
|
primerjavi z današnjimi skromnimi razdelavami socialnih programov
|
|
predstavljajo razumen bazen mitologij za sodobno levico. Kompleksno
|
|
součinkovanje uradnega delavskega gibanja med drugo in tretjo
|
|
internacionalo, ki je imelo konkretno povezavo z zahtevami ene strate
|
|
delavskega razreda in tehnične inteligence, in objektivnimi zahtevami
|
|
nemškega kolektivnega kapitala je rezultiralo v "sistemu kompromisov",
|
|
kjer vsaj nekakšno delovanje je bilo mogoče.
|
|
|
|
Temeljna razlika med stanovanjskim vprašanjem med vojnama in tekom
|
|
povojne obnove ter danes je, da se je stanovanjsko vprašanje med vojnama
|
|
in po drugi svetovni vojni izražalo predvsem kot stanovanjski
|
|
primanjkljaj. Danes ta primanjkljaj ni tako izrazit. Če je
|
|
socialdemokratski stanovanjski program propadal na izogibanju poseganja
|
|
v razmerja v industriji in zemljiški lastnini, so danes, ob manku
|
|
objektivnih teženj kapitala po množični stanovanjski gradnji, toliko
|
|
pomembnejša. Nekoliko cinično^[a vendar gre za klasični nauk, gl\.
|
|
Engels, "O stanovanjskem vprašanju"] bi lahko sodobno enostavno
|
|
sklicevanje na zapuščino klasične socialdemokracije stanovanjskem
|
|
vprašanju odsvetovali na podlagi tega, da stanovanjskega vprašanje ne
|
|
odpre niti "na staro", kaj šele na novo.
|
|
|
|
---
|
|
# vim: spelllang=sl spell
|
|
---
|
|
|