257 KiB
| title | author | date | abstract | keywords | lang | ||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Prispevek k obnovi kritike arhitekturne ideologije | Uroš Mikanovič | 2022 | Naloga obravnava zgodovinska izhodišča tafurijanske kritike arhitekturne ideologije, njene teoretske vire in obzorje znotraj katerega je delovala, da bi preverila sodobne pogoje njene obnove, to je aktualizacije. S tem posegamo v sodobno razpravo, kjer so zopet v ospredju možnosti arhitekturnega delovanja na družbo in v njej, s tem pa je obnovljeno tudi zanimanje za kanonizirana arhitekturnoteoretska dela italijanskega arhitekturnega zgodovinarja Manfreda Tafurija. Ker ta dela zadevajo najosnovnejša določila discipline, je njihov zgodovinski sprejem in povzemanje zgodovina teoretskih polemik. K obnovi zato pristopamo z natančnejšim pregledom tafurijanskih teoretskih izhodišč, da bi natančneje določili teoretski aparat in tako vprašanja, ki si jih zastavlja. Obnovi sledimo usmerjeno v tisti del tafurijanskega opusa, ki je predmet najostrejših polemik in ki mu pripisujemo najizrazitejšo distinktivnost do ostalih teoretskih tradicij znotraj arhitekturne teorije, to je usmerjeno v Tafurijev predlog kritike arhitekturne ideologije, ki je umeščen znotraj marksovske kritično-zgodovinske tradicije. Z nalogo želimo obravnavati najintenzivnejše teoretske formulacije določil arhitekturnega delovanja, nasloviti prevladujoče (površne) interpretacije teh ter predlagati njihovo doslednejše branje, ki je, menimo, še vedno veljavno v kontekstu sodobne arhitekture. Uspešno obnovo kritike arhitekturne ideologije razumemo kot njeno (delno) preseganje skozi strog sprejem njenih temeljnih teoretskih kategorij. Uvodoma bi naslovili osnovna problemska izhodišča, ki zaznamujejo marksovsko, torej tafurijansko, kritiko, ter se s tem lotili odpravljanja njenih najbolj poenostavljenih interpretacij. Obnovljeno interpretacijo bi gradili na natančnejši kontekstualizaciji predhodnega in neposrednega intelektualnega miljeja osrednjih besedil tafurijanske kritike. Šele na tej podlagi preverjamo produktivnost kritike arhitekturne ideologije, kot je izvorno predlagana, pri razlagi položaja in statusa arhitekturnega delovanja v trenutnem kapitalističnem ciklu. |
|
sl |
Čeprav se ne navezuje na tafurijansko kritiko arhitekturne ideologije – jasno pa je, da si delita teoretsko obzorje –, menimo, da razmerje, ki ga Ghosh vzpostavi med arhitekturnim aktivizmom in arhitekturno teorijo, teži k sklepu kroga, ki zajema tudi tafurijanske spise v Contropiano. Na praktičnem »terenu« ob objektivnem razvoju različne arhitekturne skupine – v tem primeru gre za WBYA?, potrebno pa je omeniti še vsaj The Architecture Lobby in, na primer, Architectural Workers United, pojav katerih prav tako označuje vzorec razkroja neoliberalnih arhitekturnih optimizmov – postavijo zahtevo solidarnosti arhitekturnega dela z ostalimi delavci v industriji. Ghoshevo pogojevanje napredka te zahteve s kritično-zgodovinskim teoretskim projektom, sami povezujemo s pesimistično tafurijansko kritiko zgodovinskega vzorca arhitekturnega upanja, »da bo subjekt, ne objekt plana«. Menimo namreč, da se pogoji preseganja ali prenove kritike arhitekturne ideologije gibljejo okoli pojmov solidarnosti in pesimizma, ki sta nenehno podtalno prisotna v Tafurijevih spisih. Podtalno, ker nista nikoli dobesedno uporabljena, sta pa dobesedno prisotna v različnih Benjaminovih spisih, ki so na številne načine podlaga kritiki arhitekturne ideologije. Na primer »izplen«, ki ga Benjamin ponuja v zaključku Avtor kot proizvajalec:
Solidarnost izvedencev s proletariatom je vedno lahko le posredna. Aktivisti in predstavniki nove stvarnosti se lahko vedejo, kakor hočejo: ne morejo odpraviti dejstva, da intelektualca niti proletarizacija skoraj nikoli ne privede do proletarca. Zakaj? Ker mu je meščanski razred v obliki izobrazbe dal na pot proizvajalno sredstvo, za katerega je na podlagi privilegija izobrazbe solidaren z meščanskim razredom, še bolj pa je ta razred solidaren z njim. [@benjamin2009avtor, 335]
»Revolucionarnost« intelektualca se torej predvsem pojavlja kot »izdaja svojega izvornega razreda«. To pa za Benjamina ne pomeni zgolj destruktivne vloge. Pomembno je, da govori o izvedencih, ki so specifična oblika intelektualnih vlog, kot jih kapitalistični razvoj opredeli tudi v intelektualnih sektorjih, to je znotraj strokovnih disciplin. Intelektualec torej ne potrebuje zavzemati pokroviteljskih vlog do proletariata, to je univerzalnega subjekta, ki ga sistem vzpostavlja kot del sebe, kot absolutne »negativnosti«. Kar »terja« od intelektualca je zgolj eno: »naj misli, naj premišljuje o svojem položaju znotraj proizvodnih procesov,« [@benjamin2009avtor, 334] in nadaljuje s predlogi vprašanj: »Mu je uspelo spodbujati podružbljanje duhovnih proizvajalnih sredstev? Vidi poti, kako naj bi se duhovni delavci sami organizirali znotraj proizvodnih procesov? Je podal predloge za spremembo funkcije romana, drame ali pesmi?« [@benjamin2009avtor, 336; Vprašanja ponovno zastavi Tafuri v -@tafuri1988architecture]
Tej solidarnosti do partikularnih interesov je komplementaren trezen pesimizem glede celote. Ko se predlaga »trezno« razumevanje položaja intelektualnega dela, je impliciten tudi predlog teoretskega horizonta, to je marksovskih kategorij in zgodovinske ter materialistične obravnave predmeta. »Organizacijo pesimizma« Benjamin predlaga v drugem, nekaj let zgodnejšem spisu. V svojem spisu o nadrealizmu [zdaj v @benjamin1997surrealism] kritizira optimizem buržoaznih strank in strank socialdemokracije, ki temelji na ideologiji linearnega napredka. Temu nasprotuje s svojim pojmovanjem pesimizma, ki nikakor ne pomeni kontemplativnega ali fatalističnega solipsizma, temveč z »organiziranim pesimizmom« – zveza privzeta od sopotnika nadrealistov Pierreja Navilla – misli na pripravljenost z vsemi sredstvi na »prihod najhujšega«. Kar »najhujše« v tem besedilu neposredno označuje je medvojna »kriza inteligence«, ki jo povezuje s kapitalističnim razvojem, porastom fašizma. Naloga intelektualca je, zaključuje v nadrealističnem slogu, biti »budilka, ki v vsaki minuti zazvoni za šestdeset sekund«. [@benjamin1997surrealism, 56] Ta urgentnost se, menimo, prevaja v tafurijansko vztrajanje pri nujnosti kritike arhitekture kot kritike arhitekturne ideologije in zavračanje pomirjujočih koncesij arhitekturi. »Dramatizacija protislovij«, kot svojo nalogo opredeli v zaključku Teorij in zgodovine, ni enostavno predlog podan »izven« arhitekture, ampak je vezan na sam razvoj arhitekturne ideologije. Pozitivni moment solidarnosti in negativni pesimizma je znotraj Tafurijevih besedil, menimo, najbolje izražen v drugem prispevku k reviji Contropiano:
Ne verjamemo v ponavljajoče se izume novih zaveznikov delavskega razreda. Toda bilo bi samomorilsko, če ne bi prepoznali, da so prav smeri kapitalističnega razvoja tiste, ki za lastne namene ponovno sestavijo praviloma vse bolj homogeno delovno silo, ki je sposobna delovati pod znakom neposrednih interesov delavskega razreda. [...] Toda to ni mogoče, če se ne premaga vsako reakcionarno iluzijo, vsak predlog, ki želi ponovno vzpostaviti profesionalno dostojanstvo tem »degradiranim« intelektualcem. Konkretno pokazati na reakcionarnost vsakega diskurza, ki želi ponuditi »alternativne« perspektive intelektualnemu delu, pomeni torej prepoznati, da so zgolj znotraj objektivnih vlog, ki jih vsiljuje gospostvo razvoja, pogoji za uporabo boja intelektualnih slojev, ki so neposredno vpiti v produkcijo, v celostnem napadu na plan kapitala: kar v bistvu pomeni razširiti politično rabo boja za mezdo na vse širše družbene sloje. [...] In zato edini cilj h kateremu mora stremeti kritika ideologije ali kritika plana ni drugega kot nova oblika razredne organizacije, ki je sposobna premagati, zdaj brez utopije, brez takoj preverljivih »alternativnih modelov«, brez subjektivnih pričakovanj konkretno realnost programirane reorganizacije kapitala. [@tafuri1970lavoro, 281]
Iz razvoja sodobne napredne arhitekturne kulture v luči obnove tafurijanske kritike ideologije (ter povratno), sklepamo shemo: že z zavzemanjem parcialnega arhitekturnega stališča – in skrajnost tega je zavzemanje parcialnega stališča arhitekturnega dela znotraj arhitekture – arhitekt zavzema univerzalno stališče. Vprašanje torej ni, kaj lahko arhitekt doprinese razrednemu boju, temveč kaj si lahko iz njega pribori. V to kritika ideologije ne vstopa s pozitivnimi predlogi, saj je razvoj partikularnega stališča arhitekturnega dela lahko stvar zgolj objektivnega razvoja – in tudi je. Kritika ideologije vstopa izrazito »negativno«, z demistifikacijo preseženih miselnih shem, s katerimi arhitekturna praksa oblači svoje interese in razproda svojo avtonomijo. V tem smislu kritika ideologije ne pomeni razsvetljevanja, kaj vse je »lažno« pri arhitekturni zavesti, temveč kaj vse je »resnično«. Izguba »avre«, razpad vsake skladnosti subjektivnih in objektivnih pomenov arhitekture, sama po sebi ne predstavlja negativnega ali pozitivnega razvoja stanja. Njen trezen sprejem, tako pri Benjaminu kot pri Tafuriju, potencialno odpira številne možnosti samospreminjanja, tragično iskanje novih (objektivno nemogočih) sintez pa obzorje arhitekturne dejavnosti zapira v »brezizhodno kapsulo«. Problem, da kritika arhitekturne ideologije ne ponuja pozitivnega projekta je torej problem »domišljije« arhitekturnega proizvajalca; problem, ki ga ravno kritika ideologije prepozna in določi. Preseganje kritike ideologije lahko pomeni zgolj sprejem delov realnosti, ki jih uspe demistificirati. In na točki prevoda spoznanja v delovanje lahko govorimo o vstopu kritike v ideologijo, o ideološki rabi kritike ideologije, kar je v praksi, kot je opredeljeno zgoraj v zaključku Intelektualnega dela in kapitalističnega razvoja, oblikovanje lastnih institucij in njihovo praktično zoperstavljanje prevladujočim idejam.
S tem smo se vrnili v uvodne termine Teorij in zgodovine:
Vso orožje kritika, ki se zavzema za revolucijo, je uperjeno proti staremu redu, koplje v njegova protislovja in hipokrizije, ustvarja novo ideološko prtljago, ki lahko privede celo do ustvarjanja mitov: saj so za vsako revolucijo miti nujna in nepogrešljiva idejna sila za izsiljevanje položajev. Toda ko revolucija – in ni dvoma, da so se umetniške avantgarde 20. stoletja borile za revolucijo – doseže svoje cilje, se podpora, ki jo je kritika prej našla v svoji popolni zavezanosti revolucionarni stvari, izgubi. [@tafuri1968teorie, 9]
Namenoma smo zgoraj uporabili izraz, da sodobni razvoj na področju arhitekturnega aktivizma in arhitekturne kritične teorije zgolj »teži k sklepu kroga« in kroga ne sklene, saj ne mislimo, da se ponujajo kakšne sklepne sinteze. Nasprotno, napredna arhitektura in kritika arhitekturne ideologije na nobeni točki ne izčrpata svojih predmetov. Prav tako pa ne želimo miselno odpraviti pravega pomena tega neskladja z enostavnimi oznakami o »plesu protislovij«. Kritika arhitekturne ideologije ni abstraktna razvrstitev splošnih konceptov nemoči, subjekta in delovanja v družbo, ki je na ravni prispodobe predstavljena v arhitekturnih terminih. Je specifična in natančna preveritev in vsaj predlog analize konkretnih določil arhitekturnega dela v družbah kjer prevladuje kapitalistični proizvodni način. Predpogoj tega je sploh historizacija, to je zgodovinsko in materialistično pojmovanje, sedanjosti in arhitekture. Jasno je kako je Tafurijevo historiziranje arhitekture nastopilo kot kritika operativni zgodovini: ponavljamo, da ni šlo za kritiko resničnostne vrednosti dejstev predstavljenih skozi operativno zgodovino – ni šlo za kritiko na podlagi nasprotujočih si pozitivističnih ciljev. Nikakor ne moremo reči, da »marksizem«, ki smo mu sledili znotraj tafurijanske misli, arhitekturi umetno vsiljuje teme in vidike, ki so ji sicer tuji. Ravno arhitektura odpira na specifično (in edinstveno) arhitekturni način – kot arhitekturna ideologija primata nad celotnim področjem zidave, a prav tako kot napet institucionalni »vmesnik« med intelektualnim in ročnim, kulturnim in tehničnim delom – »družbene teme«, katerih obravnava iz univerzalnega stališča ne bi zapopadla možnosti vplivanja na njihove spremembe. Historizirati (materialistično) se nenazadnje tiče možnosti mišljenja statusa arhitekture v svetu pri čemer je zavzeto stališče, da pomeni, statusi in odnosi, ki jih arhitektura nosi, nastajajo, se razvijajo in opuščajo tekom te zgodovine. Torej, da niso univerzalni in naravni; so seveda zgodovinsko »pogojeni«, ampak zgodovino, nenazadnje, »delajo« ljudje.
vim: spelllang=sl spell
...