> With [the concept of ideology] intellectual forms are drawn into the dynamic of society by relating them to the contexts that motivated them.
> In this way the concept of ideology critically penetrates their immutable semblance of existing in themselves, as well as their claims to truth.
> In the name of ideology, the autonomy of intellectual products, indeed the very conditions under which they themselves become autonomous, is thought together with the real historical movement of society.
> These intellectual products originate within this movement, and they perform their functions within it, too.
> They may stand in the service of particular interests, whether intentionally or not.
> Indeed, their very isolation, through the constitution of an intellectual sphere and its transcendence, is, at the same time, identified as a social consequence of the division of labor.
> Veste, da je eno izmed sredstev, ena izmed tehnik raziskovanja ideologij ali njihove kritike, da se to raziskovanje ukvarja s kakršnimikoli že proizvodi duha, jih analizira in iz teh proizvodov izvaja družbene zaključke.
> Seveda bi lahko rekli, da se mora kritika ideologij kratko malo ukvarjati z ljudmi, ki so, kot temu pravimo v sociološkem strokovnem jeziku, nosilci idej ali ideologij.
> Vendar pa vam že preprost razmislek pokaže, da ideologije, ki so neposredno ideologije ljudi samih, svojega družbenega izvora vendarle nimajo kar tako v teh ljudeh in njihovem konsenzu, temveč da jim pripadajo kolektivno, po tradiciji ali kako drugače, ali da jih -- in to je značilno za našo sedanjo družbo -- sploh šele proizvajajo skrajno koncentrirane in organizirane oblike tvorjenja javnega mnenja, kulturna industrija v najširšem smislu.
[@adorno2016uvod, 152-153]
Koncept *ideologije* intelektualne forme umesti v družbeno dinamiko tako, da jih poveže z motivacijami in interesi njihovih producentov.
Tako je avtonomijo intelektualnih produktov in pogoje pod katerimi postanejo avtonomni mogoče misliti skupaj z realnim zgodovinskim gibanjem družbe.
> With the dynamization of the contents of the mind through the critique of ideology, one tends to forget that the theory of ideology is itself subject to the same historical movement; that, if not in substance, then nonetheless in function, the concept of ideology transforms through history, and the same dynamic governs this.
> What is called ideology -- and what ideology is -- can only be perceived insofar as one does justice to the movement of the concept; this movement is at the same time one of its objects.
> Hierarhijo in prisilo odseva celo deduktivna forma znanosti.
> Kot so prve kategorije reprezentirale organizirano pleme in njegovo moč nad posameznikom, temeljijo logični red, odvisnost, povezanost, zaobjemanje in sklenjenost pojmov v ustreznih razmerjih socialne dejanskosti, delitve dela.
> Seveda pa ta družbeni značaj miselnih form ni, kot uči Durkheim, izraz družbene solidarnosti, temveč je priča nepredirne enotnosti družbe in gospostva.
> Gospostvo podeljuje družbeni celoti, v kateri se utrjuje, zvišano konsistentost in moč.
> Delitev dela, v katero se gospostvo družbeno razvije, služi odvladani celoti za samoohranitev.
> S tem pa celota kot celota, kot potrjevanje njej imanentnega uma, nujno postaja izvrševanje partikularnega.
> Gospostvo stopa posamezniku nasproti kot obče, kot um v dejanskosti.
> Moč vseh članov družbe, ki jim kot takšnim ni na voljo noben drug izhod, se zaradi delitve dela, ki jim je naložena, vedno znova sumira ravno v realizaciji celote, katere racionalnost se tako zopet pomnožuje.
> To, kar se vsem dogaja od nekaterih, se zmerom izvršuje kot premaganje posameznikov s strani mnogih; vselej ima tlačenje družbe obenem poteze tlačenja nekega kolektiva.
> Ta enotnost kolektivnosti in gospostva, ne pa neposredna družbena občost, solidarnost, je tista, ki se odtiskuje v miselnih formah.
[@horkheimer2002dialektika, 35-36]
"Družbeno telo", očitna enotnost družbe, četudi ločeno po funkciji roke in glave, se ne izteče v harmoniji, temveč nakazuje pošastno združenje v zgodovini.
Posrednik med partikularnimi interesi roke in glave -- v zgodovini prispodob gre ponavadi za srce, sicer pa politika -- ne izniči ideologije v racionalizirajočem projektu.
Ni prostega trga idej kjer svobodni intelektualci ponujajo svoj inventar.
Sam medij izmenjave je že pod nadzorom najmočnejšega.
Kljub lastnim interesom so šibkejši primorani prilagoditi se "razumu" močnejšega, pa kakorkoli nerazumno je potem to stanje.
> Razvoj kapitalizma ne le pospešuje razvoj tehnologije, temveč tudi spreminja osnovno obliko razvoja tehnologije -- kapitalistične tehnologije niso več orodja, ki se umeščajo v družbena razmerja, temveč so stroji, ki družbena razmerja avtomatizirajo (proces realne subsumpcije).
> To ne velja le za ekonomsko področje (ki s tem postaja tehnonomsko), ampak tudi za področji ideologije in kulture.
> Ideologija v klasični, diskurzivni in na pisavi ali pisanju utemeljeni obliki je bila tako kot ročno orodje nekaj, s čimer se je kapitalizem sprva povezal in kar je sprva uporabljal, ne pa njegovo notranje določilo -- diskurzivna ideologija je bolj stvar *ancien régima* kot kapitalizma, saj je kapitalizem po revoluciji na področju kognitivnih tehnologij (računalniki) začel razvijati svoje oblike medijev in komunikacije, ki so avtomatizirane, zato niso več diskurzivne in ne temeljijo na pisavi (kot kognitivnem ročnem orodju).
