zapatista.kompot.si/content/sesta-deklaracija.md

---
Title: EZLN: Šesta deklaracija iz Lakandonskega pragozda
Description: Prevod enega ključnih dokumentov zapatističnega boja
---

## Šesta deklaracija iz Lakandonskega pragozda

*Zapatistična vojska nacionalne osvoboditve (EZLN)*

2005



To je naša preprosta beseda, ki se hoče dotakniti src preprostih in skromnih ljudi, kot smo mi, pa tudi ljudi, ki so prav tako kot mi, dostojanstveni in uporni. To je naša preprosta beseda, ki poroča, kakšna je bila naša pot in kje smo zdaj, zato da bi razložili, kako vidimo svet in svojo deželo, da bi povedali kaj mislimo narediti in kako, in zato,da bi povabili druge, da bi hodili z nami po nečem velikem, kar se imenuje Mehika, in nečem se večjim, kar se imenuje svet. To je naša preprosta beseda,zato da bi obvestila vsa iskrena in plemenita srca, o tem kar hočemo doseči v Mehiki in svetu. To je naša preprosta beseda, kajti naša ideja je, da apeliramo na tiste, ki so takšni kot mi ter da se jim pridružimo, kjerkoli živijo in se borijo.

**1. O TEM, KDO SMO.**

Mi smo zapatisti iz EZLN, čeprav nas imenujejo tudi “neo-zapatisti”. Torej, mi zapatisti iz EZLN smo pričeli z oboroženo vstajo januarja 1994, ker smo sprevideli, da je bilo dovolj zla, ki so ga spočeli oblastniki, ki so nas le poniževali, nas kradli, zapirali in pobijali, nihče pa ni nič rekel ali storil. Zato smo rekli:”!YA BASTA!” se pravi, da jim ne bomo več dovolili, da bi si nas podrejali ali z nami ravnali slabše kot z živalmi. Potem smo še rekli, da hočemo demokracijo, svobodo in pravico za vse Mehičane, čeprav smo se predvsem osredotočali na indijanska ljudstva, kajti, je pač tako, da smo mi iz EZLN, skoraj vsi čisti staroselci, tu iz Chiapasa, toda nočemo se boriti le v lastno korist ali le v korist staroselcev v Chiapasu, ali samo za indijanska ljudstva Mehike, temveč se hočemo boriti z vsemi ljudmi, ki so skromni in preprosti kot mi, in živijo v pomanjkanju in so žrtve izkoriščanja in ropanja bogatih in njihovih zlih vlad, tukaj v naši Mehiki kot tudi v drugih deželah sveta.

Naša mala zgodovina je torej, da smo se utrudili izkoriščanja oblastnikov in smo se organizirali, da bi se ubranili in borili za pravičnost. Na začetku nas ni bilo veliko, le peščica nas je hodila sem in tja, govorila in poslušala druge ljudi kot smo mi. To smo na skrivaj počeli dolga leta, se pravi brez hrupa. Lahko bi rekli, da smo združili svoje moči v tišini, to je trajalo približno 10 let, no in potem smo se razširili, tako da nas je sedaj že več tisoč. Dobro smo se izurili kar se tiče politike in orožja, in potem kar naenkrat, ko bogati praznujejo Novo leto, vdremo v njihova mesta in jih zavzamemo in povemo vsem, da smo tukaj in da nas morajo upoštevati. Potem so se bogati dvignili in nad nas poslali svoje velike čete, da nas pokončajo, kakor storijo vedno, ko se izkoriščani uprejo; ukažejo jim naj pokončajo vse. Ampak ni jim uspelo, saj smo se pred vojno zelo dobro pripravili in se utrdili v naših gorah. In tam hodi vojska, nas išče in meče na nas bombe in krogle, in načrtovali so že, da bodo naenkrat izbrisali vse staroselce, ker niti ne vedo dobro, kdo je zapatist in kdo ni. In mi tečemo in se borimo, se borimo in tečemo kot so to počeli že naši predniki. Ne da bi obupali, ne da bi se predali, ne da bi bili poraženi.

In potem so ljudje iz mest stekli na ceste in začeli kričati za konec vojne. In potem smo ustavili našo vojno in prisluhnili našim bratom in sestram iz mesta, ki so nas prosili naj poizkusimo priti do neke ureditve, se pravi nekega sporazuma z zlimi vladami, da bi se problem rešil brez pokola. Torej upoštevali smo ljudi, saj so ti ljudje, kot mi temu pravimo, “ljudstvo”, oziroma mehiško ljudstvo, tako da smo pospravili ogenj na stran in držali besedo.

Zgodilo se je torej, da so vlade rekle, da se bodo lepo vedle, vodile dialog in izpolnjevale dogovore. In mi smo se strinjali, ampak vseeno se nam je zdelo pametno spoznati tudi tiste ljudi, ki so šli na ulice, da bi ustavili vojno, tako da medtem, ko smo vodili dialog z zlimi vladami, smo se obenem tudi pogovarjali s tistimi ljudmi, in smo videli, da so v večini skromni in preprosti kot smo mi sami, in oboji zelo dobro razumemo zakaj se borimo, se pravi oni in mi. In te ljudi imenujemo “civilna družba”, saj večina ne pripada političnim strankam, ampak so to preprosti, običajni ljudje kot mi, skromni in preprosti.

Ampak izkazalo se je, da zle vlade niso želele nekega dobrega dogovora, pač pa so zahrbtno pristali na pogajanja in doseganje sporazumov, medtem pa so pripravljali napade, da nas enkrat za vselej izbrišejo. In tako so nas potem večkrat napadli, ampak niso nas porazili, saj smo se dobro branili, in mobiliziralo se je tudi veliko ljudi iz celega sveta. Zle vlade so potem uvidele, da je problem v tem, da veliko ljudi opazuje kar se dogaja z EZLN in začel se je njihov načrt urejanja stvari tako kot da se nič ne dogaja. Medtem so nas obkrožili oz. obkolili upajoč, ker so naše gore in zapatistične vasi zelo oddaljene, da bodo ljudje pozabili. In na vsake toliko nas zle vlade poizkusijo prevarati ali nas napadejo, kot februarja 1995, ko so na nas poslali veliko količino vojske, ampak niso nas porazili, saj, kot so potem rekli, nismo bili sami in veliko ljudi nas je podprlo in smo se dobro uprli.

In potem so zle vlade morale doseči sporazume z EZLN in ti sporazumi se imenujejo “Sporazumi San Andres”, ker se San Andres imenuje mestna hiša, kjer so se podpisovali ti sporazumi. In v teh pogovorih se nismo samcati pogovarjali s tistimi iz zlih vlad, ampak smo povabili veliko ljudi in organizacij, ki so bili, ali so v boju za indijanska ljudstva Mehike, in vsi so spregovorili svojo besedo, in vsi smo se strinjali kako bomo to predali zlim vladam. In tako je tekel ta pogovor, in niso bili samo zapatisti na eni strani in slabe vlade na drugi, ampak so bila na strani zapatistov mehiška indijanska ljudstva in tisti, ki jih podpirajo, tako da so zle vlade v teh dogovarjanjih rekle, da bodo prepoznale pravice mehiških indijanskih ljudstev in bodo spoštovale njihovo kulturo in da bodo sprejele ustavni zakon. Ampak kasneje, ko so podpisali, so se zle vlade naredile, kot da so pozabile in minilo je veliko let, ne da bi bil izpolnjen kateri koli dogovor, nasprotno, vlada je napadla staroselce, da bi jih pripravila do tega, da bi se umaknili iz bitke, kot 22. decembra, 1997, datum, ko je Zedillo ukazal pobiti 45 moških, žensk, starejših in otrok v vasi, v Chiapasu, ki se imenuje ACTEAL. Tak velik zločin se ne pozabi tako zlahka in pokaže kako brezsrčna je vlada, da tako napada in pobija tiste, ki se upirajo krivici. In medtem, ko se je vse to dogajalo, smo mi zapatisti dajali vse od sebe, da bi se dogovori izpolnili, in se upirali v gorah na jugovzhodu Mehike. In potem začnemo s pogovori z drugimi mehiškimi indijanskimi ljudstvi in z njihovimi organizacijami in se dogovorimo, da se bomo borili skupaj za isto stvar, se pravi za priznanje pravic staroselcev in njihove kulture. Pomagalo nam je tudi veliko ljudi iz celega sveta in visoko spoštovanih ljudi, katerih beseda nekaj velja, saj so veliki intelektualci, umetniki in znanstveniki iz Mehike in iz celega sveta. Pridobili smo si tudi mednarodna poznanstva, oz. združili smo se z ljudmi iz Amerike, Azije in Evrope, Afrike in Oceanije, spoznali smo njihove boje in načine in rekli, da so to intergalaktična poznanstva, samo zato, da bi izpadli šaljivčki, in zato, ker smo povabili tudi tiste iz drugih planetov, ampak zdi se, da niso prišli, mogoče pa so, pa nam niso dali jasno vedeti.

Zle vlade tako ali tako niso izpolnjevale dogovorov, tako da smo začeli pogovore z veliko Mehičani, da bi nam pomagali, najprej smo organizirali pohod v Ciudad de México (1997), ki se je imenoval ”od tistih 1.111”, ker je šel na vsako zapatistično vas en tovariš ali tovarišica, ampak vlada se zato ni niti najmanj zanimala. Leta 1999 smo pripravili posvet cele države, tam se je videlo, da je večina zares bila v dogovoru z zahtevami indijanskih ljudstev, ampak ponovno se zla vlada ni za nič zmenila. In potem nazadnje, leta 2001 smo priredili “pohod za dostojanstvo staroselcev”, ki je imel podporo milijonov Mehičanov in prebivalcev drugih držav, in je prispel do tam, kjer so poslanci in senatorji oz. Zvezni kongres, da bi dosegli priznanje mehiških staroselcev.

Ampak izkazalo se je, da so se politiki, ki pripadajo stranki PRI, stranki PAN in PRD (PRI - Partido Revolucionario Institucional, PAN - Partido Accion Nacional, PRD – Partido de la Revolucion Democratica), med sabo strinjali in preprosto niso priznali pravic in kulture staroselcev, to je bilo aprila leta 2001 in takrat so politiki dali jasno vedeti, da ne premorejo niti malo dostojnosti, so popolnoma brez sramu in da mislijo samo na služenje svojega dobrega denarja, slabi vladarji kot so. To si je treba zapomniti, ker boste že še videli, da bodo rekli, da bodo priznali pravice staroselcem, ampak to je samo laž, ki jo proizvajajo, da bi glasovali za njih, svojo priložnost so že dobili, ampak je niso izpolnili.

Tako da smo zelo jasno videli, da pogovori in pogajanja z zlimi vladami niso imela nobenega smisla in da smo izgubljali čas s pogovori s politiki, saj niti njihovo srce niti njihov beseda nista iskrena. Bili so izprijeni in polni laži, da bodo izpolnili obljube, ampak jih niso. Lahko bi rekli, da na tisti dan, ko so politiki iz PRI, PAN in PRD odobrili nek neuporaben zakon, so potem zatrli dialog enkrat za vselej in jasno povedali, da ni važno na kar so pristali in podpisali, ker njihova beseda enostavno nič ne velja. Potem nismo več kontaktirali s federalnimi vejami, ker vemo, da so se bili, dialog in pogajanja, izpridili zaradi teh strankarskih politikov. Videli smo, da jim ni mar za kri, smrt, trpljenje, mobilizacije, konzultacije, trud, državne in meddržavne izjave, srečanja, dogovore, podpise, sporazume. Ne samo, da je politični razred še enkrat zaprl vrata indijanskim ljudstvom, ampak je tudi zadal smrtni udarec miroljubni rešitvi preko dialoga in pogajanja o vojni. Pa tudi ne moremo več verjeti, da bi kdorkoli naslednji lahko izpolnil dogovore. Morali bi videti kaj se je zgodilo nam, da bi se iz te izkušnje kaj naučili.

In potem, ko smo videli vse to, smo razmislili v naših srcih o tem, kaj bomo storili. Prvo kar vidimo je naše srce, ki ni več tako kot je bilo prej, kot takrat, ko smo začeli z našim bojem, ampak je večje, saj smo se dotaknili src veliko dobrih ljudi, vidimo pa tudi, da je naše srce bolj prizadeto, se pravi bolj ranjeno. In ni ranjeno zaradi prevare, ki nam so jo zadale zle vlade, ampak ker, kadar dosežemo srca drugih, dosežemo tudi njihovo bolečino, se pravi kot da bi se videli v ogledalu.

**2. KJE SMO TRENUTNO.**

Torej, kakor smo zapatisti, mislimo, da ni bilo dovolj opustiti dialoge z vlado, pač pa, da bi bilo nujno nadaljevati z bojem, navkljub vsem tem lenim parazitom imenovanih politiki. EZLN se je torej odločil, da nadaljuje sam, na svoji strani (čemur bi se reklo uniteralno, saj zadeva samo eno stran), o sporazumih San Andres o pravicah in kulturi staroselcev. V štirih letih, od leta 2001 do sredine leta 2005, smo se posvetili temu in drugim stvarem, o katerih vam bomo še govorili.

Dobro, torej začnemo nagovarjati občinske oblasti avtonomnih zapatističnih upornikov - kakor so se organizirala ljudstva, da bi vladala in si vladala, da bi pridobila na moči. Ta način avtonomne vlade ni izumil EZLN, ampak prej izhaja iz več stoletij staroselskega upora in lastne zapatistične izkušnje, je samo-vlada skupnosti. Z drugimi besedami, nihče od zunaj ne pride, da bi vladal, pač pa se ljudje sami odločijo med sabo, kdo vlada in kako, in če je neposlušen, ga odstranijo, se pravi, če tisti, ki vlada ne posluša ljudi, ga preženejo, izstopi iz oblasti in vstopi drugi.

Ampak potem smo videli, da avtonomne oblasti niso bile usklajene, pač pa so bile nekatere bolj napredne, in so imele več podpore civilne družbe, druge pa so bile bolj zapostavljene, potrebno jih je bilo uskladiti. Videli smo tudi, da se je EZLN s svojim politično vojaškim deležem, vmešaval v odločitve, ki so zadevale demokratične avtoritete, “civiliste” kot pravijo. Problem je torej v tem, da politično-vojaška komponenta EZLN ni demokratična, saj je vojska, in videli smo, da se ne obnese, če je na vrhu vojska in spodaj demokracija, saj ni treba, da se demokratično odloča po vojaško, pač pa naj bi bilo ravno obratno, se pravi zgoraj demokratična politika daje ukaze in spodaj vojska uboga. Mogoče bi bilo bolje, da ni spodaj nič, samo popolna izenačenost, brez kakršne koli vojske, in prav zato, zapatisti so vojaki, da ne bi bilo treba nobenih vojakov več. Tega problema smo se lotili tako, da smo začeli ločevati politično-vojaško od oblik avtonomnih in demokratičnih organizacij zapatističnih skupnosti. In tako so se akcije in odločitve, ki jih je prej sprejemala EZLN, postopoma prenesle na, v vaseh, demokratično izvoljene avtoritete. Sliši se zelo preprosto, v praksi pa zelo težko izvedljivo, saj je minilo veliko let, najprej priprava na vojno, potem vojna sama in politično-vojaško je postalo navada, kakorkoli že, tako smo storili, saj je naš način narediti kar rečemo, saj če ne, zakaj bi potem hodili naokrog govoreč nekaj, česar kasneje ne storimo.

Tako so se torej rodili Sveti dobre vlade, avgusta leta 2003 in z njimi je nadaljeval, z samo-učenjem in prakso, “vladati ubogljivo”.

Od takrat in do sredine leta 2005, se poveljstvo EZLN ni več vmešavalo v poveljevanje civilnim zadevam, ampak je spremljal in podpiral avtoritete, ki jih demokratično izvoli ljudstvo, predvsem pa je nadziral, da se, ljudstvo, državno in mednarodno civilno družbo, dobro informira o pomoči, ki jo je prejel in zakaj jo je porabil. In sedaj opravljamo delo straže dobre vlade na osnovi zapatistične podpore, z začasnimi zadolžitvami, na način da se vsi in vse naučijo in uresničijo to nalogo. Ker mi mislimo, da je ljudstvo, ki ne nadzira svojih vladajočih, obsojeno na suženjstvo, mi pa se borimo, da bi bili svobodni, ne da bi zamenjali voditelje vsakih 6 let.

EZLN je v teh 4 letih Svetu dobre vlade in avtonomnim občinskim oblastem predala pomoč in zveze iz cele Mehike in sveta, ki so jo pridobili v teh letih vojne in upora. Sploh pa je EZLN v tem času gradil ekonomsko in politično pomoč, ki je omogočila zapatističnim skupnostim, lažji napredek v izgradnji svoje avtonomije in izboljšati njihove življenjske pogoje. Ni veliko, je pa veliko več od tistega, kar so imeli pred začetkom vstaje, januarja 1994. Če vi pogledate eno od študij, ki jih pripravljajo vlade, boste videli, da so med staroselskimi skupnostmi edino tiste zapatistične izboljšale življenjske pogoje, oziroma zdravstvo, izobrazbo in stanovanjske pogoje, se pravi kot temu rečemo mi, kjer je naše ljudstvo. In vse to je bilo mogoče zaradi napredka zapatističnega ljudstva in velike podpore, ki smo jo dobili od dobrih in plemenitih ljudi, ki jih imenujemo “civilne družbe” in od njihovih organizacij iz celega sveta. Kot da bi ti ljudje ustvarili nek drug možen svet, ne samo z besedami, ampak predvsem z dejanji.

In tako so vasi dosegle velik napredek, sedaj je več tovarišev in tovarišic, ki se učijo vladanja. Čeprav počasi, pa vendar tudi ženske vstopajo v te zadolžitve, ampak zaradi pomanjkanja spoštovanja do tovarišic, se vedno premalo udeležujejo boja. Kasneje se je tudi zaradi Sveta dobre vlade izboljšala koordinacija med občinskimi oblastmi in rešitev problemov s pomočjo drugih organizacij in z uradnimi oblastmi. Precej se je tudi izboljšal, glede projektov v skupnostih in tudi razporeditev projektov in pomoč civilne družbe celega sveta, je sedaj bolj uravnotežena, izboljšalo se je zdravstvo, izobrazba, čeprav še vedno ni niti približno tako, kot bi moralo biti, kot tudi stanovanjski in prehranjevalni pogoji. V nekaterih predelih se je problem zemlje močno popravil, saj so ponovno pridobljeno zemljo veleposestnikov razdelili, so pa tudi območja, ki še naprej trpijo zaradi pomanjkanja obdelovalne zemlje. Precej se je tudi okrepila podpora državne in mednarodne civilne družbe, prej je vsak šel kamor je hotel, zdaj pa jih Dobra vlada usmeri tja, kjer je pomoč najbolj potrebna. In podobno, je sedaj več tovarišev in tovarišic, ki se učijo povezovanja z ljudmi iz drugih delov Mehike in sveta, učijo se spoštovati in zahtevati spoštovanje, učijo se tudi, da obstaja še veliko drugih svetov in da ima vsak svoje mesto, svoj čas in svoj način in da mora med vsemi obstajati vzajemno spoštovanje.

Mi, zapatisti iz EZLN smo posvetili ta čas svojim primarnim silam, se pravi ljudstvom, ki nas podpirajo. In stanje se je prav zares izboljšalo, oz. ni nikogar, ki bi rekel, da sta bila zapatistična organizacija in njen boj brez pomena, pač pa, tudi če nas popolnoma pokončajo, je naš boj nečemu služil.

Ne samo, da so zrasle zapatistične vasi, pač pa je zrasel tudi EZLN, saj zaradi vsega kar se je zgodilo v tem času, so nove generacije prenovile celo našo organizacijo, ji dodale novo moč. Komandantje in komandantke, ki so bile na začetku vstaje leta 1994 v svoji zrelosti, imajo sedaj modrost naučeno v vojni in dvanajstletnih pogovorov s tisočimi moškimi in ženskami iz celega sveta. Člani CCRI (Tajni revolucionarni komite staroselcev), zapatističnega politično-organizacijskega vodstva, sedaj svetujejo in usmerjajo novince, ki vstopajo v naš boj, in tiste, ki zasedajo vodilne položaje. Že nekaj časa komiteji kot jim pravimo, uvajajo popolnoma nove generacije komandantov in komandantk, ki po nekem preizkusnem obdobju uvajanja, začnejo spoznavati naloge organizacijskega vodenja in jih kasneje predati naprej. In zgodi se tudi, da naši, poveljniki in poveljnice, vojaki in vojakinje, lokalni in regionalni odgovorni pa tudi podporne baze, ki so bili mladi na začetku vstaje, so zdaj že zreli moški in ženske, vojni veterani in dobri voditelji v svojih enotah in skupnostih. In tisti, ki so bili še otroci tistega januarja leta 1994, so zdaj mladi, ki so zrasli v letih upora, ki jih je oblikovalo ponosno uporništvo njihovih staršev v teh dvanajstih letih vojne. Ti mladi imajo izoblikovano vedenje v politiki, tehniki in kulturi, ki ga mi, ko smo začeli z zapatističnim gibanjem, še nismo imeli. Ta mladež sedaj vedno bolj ohranja, tako naše čete kot tudi vodilne položaje v organizaciji. Dobro, vsi smo videli prevare mehiškega političnega razreda in uničevanje, ki ga v naši državi, povzroča njegovo delovanje. In videli smo velike krivice in pokole, ki jih, po vsem svetu, povzroča neoliberalna globalizacija. Ampak o tem vam bomo povedali malo kasneje.

In tako se je EZLN uprl dvanajstim letom vojne, vojaškim, političnim, ideološkim in ekonomskim napadom, obkolitvi, mučenju, preganjanju in niso nas porazili. Nismo se prodali niti predali, smo celo napredovali. Več tovarišev iz različnih krajev je vstopilo v boj, tako da, namesto da bi po toliko letih postali šibkejši, smo postali močnejši. Seveda obstajajo problemi, ki bi se jih lahko rešilo z večjim ločevanjem politično-vojaškega od civilno-demokratičnega, in so stvari, tiste najbolj pomembne, kot so naše zahteve za katere se borimo, ki še niso bile v celoti dosežene.

Po našem mnenju in kar vidimo v našem srcu, smo prispeli na točko, iz katere ne moremo več naprej in lahko se zgodi, da izgubimo vse kar imamo, če ostanemo kot smo in ne naredimo nič za večji napredek. Prišel je trenutek, ko moramo spet tvegati in narediti nevaren korak, ki pa se bo obrestoval. Ker bomo morda združeni z drugimi socialnimi sektorji, ki imajo enake želje kot mi, bo mogoče doseči, kar potrebujemo in si zaslužimo. En nov korak naprej, v boju staroselcev, je možen samo, če se staroselec združi z delavci, kmeti, študenti, učitelji, zaposlenimi... z delavci iz mest in podeželja.

**3. O TEM, KAKŠEN SE NAM ZDI SVET.**

Sedaj vam bomo razložili, kako mi zapatisti vidimo, tisto kar se dogaja v svetu. Torej vidimo, da je kapitalizem tisti, ki je trenutno najmočnejši. Kapitalizem je nek socialni sistem ali nek način na kakršen so v neki družbi urejene stvari in posamezniki, kdo ima in kdo nima, kdo ukazuje in kdo uboga. V kapitalizmu jih obstaja nekaj, ki imajo denar oz. kapital in tovarne in trgovine in polja in veliko stvari, in obstajajo drugi, ki nimajo nič, razen svoje moči in svojega znanja za delo; in v kapitalizmu poveljujejo tisti, ki imajo denar in stvari, ubogajo pa tisti, ki nimajo drugega kot zmožnost za delo.

Kapitalizem torej pomeni, da obstaja peščica tistih, ki imajo velika bogastva, ampak do njih niso prišli, ker bi zadeli na loteriji, ker bi našli zaklad, dedovali od kakšnega sorodnika, pač imajo v lasti bogastvo, ker izkoriščajo množice, se pravi kapitalizem je osnovan na izkoriščanju delavcev, kar pomeni, da delavce izkoriščajo in z njimi iztržijo kolikor profita pač morejo. To je nepravično, saj delavec ne dobi plačano, kolikor je vredno njegovo delo, ampak komaj toliko, da malce poje in si malce odpočije, drugi dan pa se spet vrne k svojemu izkoriščevalcu, na podeželje ali v mesto.

Kapitalizem ustvarja svoje bogastvo tudi s prilaščanjem, se pravi s krajo, saj odvzamejo drugim tisto, kar jim pride prav, na primer zemljo in naravna bogastva. Kapitalizem je torej sistem, kjer so roparji na prostosti, so občudovani in postavljeni za zgled.

Sploh pa izkoriščanje in prilaščanje v kapitalizmu vzdrži, ker zapira in pobija tiste, ki se upirajo krivici.

Tisto, kar najbolj zanima kapitalizem, je produkt, saj z nakupi in prodajami delajo zaslužke, tako da kapitalizem vse obrne v produkt, trguje z ljudmi, z naravo, kulturo, zgodovino, z zavestjo. Po kapitalističnem prepričanju se lahko vse kupi in proda. In vse skrije izza produkt, da ne bi videli izkoriščanja, ki ga povzroča. Produkti se torej kupujejo in prodajajo na tržišču. In izkaže se, da tržišče ne služi samo nakupu in prodaji, pač pa tudi prikritju izkoriščanja delavcev. Na primer, na tržišču vidimo že zapakirano kavo, v lični vrečici ali kozarcu, ne vidimo pa kmeta in njegovega trpljenja ob žetvi kave, in ne vidimo kojota, ki ga je tako slabo plačal za njegovo delo, in ne vidimo delavcev v velikem podjetju, ki so ob pakiranju kave dajali vse od sebe. Ali pa pogledamo napravo za poslušanje glasbe kot so cumbias, rancheras ali corridos (zvrsti mehiške glasbe) ali katerekoli že pač, in vidimo, da je zelo dobra, saj ima dober zvok, ne vidimo pa delavke v maquiladori , ki se je več ur borila, da je sestavila žice in dele aparata, in komaj da so ji sploh plačali tisto bedno mezdo, in živi daleč od svojega delovnega mesta, in zapravi dobršen del za vozovnico, sploh pa se izpostavi velikemu tveganju, da jo ugrabijo, posilijo ali ubijejo kot se dogaja v Ciudad Juarez v Mehiki.

Se pravi, na tržišču vidimo produkte, ne vidimo pa izkoriščanja s katerim so bili ustvarjeni. Kapitalizem potrebuje veliko tržišč... ali eno zelo veliko tržišče, svetovno tržišče.

Vidimo, da današnji kapitalizem ni enak tistemu prej, ko so bili bogati zadovoljni z izkoriščanjem delavcev v svojih državah, sedaj je na pohodu Neoliberalna globalizacija. Ta globalizacija pomeni, da sedaj ne nadzorujejo samo ene ali več držav, pač pa hočejo kapitalisti nadzorovati cel svet, se pravi svet oz. planet Zemljo, ki mu pravimo tudi zemeljska krogla ( globus ), in zato jo tudi imenujejo globalizacija ali cel svet.

Neoliberalizem je torej ideja, po kateri bi kapitalizem svobodno vladal svetu, tako da se je treba vdati in sprijazniti in ne delati hrupa, se pravi, se ne upirati. Lahko bi rekli, da je neoliberalizem kot teorija, načrt kapitalistične globalizacije. In neoliberalizem ima svoje ekonomske, politične, vojaške in kulturne načrte. V vseh teh načrtih morajo zavladati vsem, in tistega, ki je neposlušen zaprejo ali ga odstranijo, da ne bi širil svojih uporniških idej.

V neoliberalni globalizaciji torej, veliki kapitalisti, ki živijo v državah z veliko močjo, kot so ZDA, želijo da bi bil cel svet kot eno veliko podjetje, kjer se proizvajajo produkti, in eno veliko tržišče. Svetovno tržišče, tržišče, ki služi kupovanju in prodajanju vsega na svetu, in prikrivanju vsega izkoriščanja iz celega sveta. Tako da se globalizirani kapitalisti vmešavajo na vse kraje, se pravi v vse države, da bi opravili svoje velike posle oz. svoja velika izkoriščanja, tako da ne spoštujejo ničesar in se vmešavajo kamorkoli že pač, na način, kot da bi osvajali druge države. Zato zapatisti pravimo, da je neoliberalna globalizacija, konkvista celega sveta, svetovna vojna, vojna v kateri nad celim svetom zavlada kapitalizem. Ta konkvista včasih poteka z vojskami, ki na silo zavzamejo neko državo in jo osvojijo. Včasih to poteka z ekonomijo, se pravi, ko veliki kapitalisti vložijo svoj denar v drugo državo ali ji ga posodijo, s pogojem, da bo upoštevala pogoje, ki jih postavijo. Vmešavajo se tudi s svojimi idejami, s kapitalistično kulturo, ki je kultura produkta, profita in tržišča.

Konkvista, kapitalizem torej, dela kakor se mu zljubi, uničuje in spreminja, kar mu ni povšeči in odstranjuje kar mu pride na pot. Na poti so mu tisti, ki ne kupujejo niti prodajajo sodobnih produktov, ki se upirajo tej ureditvi. In prezirajo tiste, ki jim niso koristni. In zato so staroselci v napoto neoliberalni globalizaciji in zato jih prezirajo in zato jih hočejo odstraniti. In neoliberalni kapitalizem tudi odstranjuje zakone, kateri ne dopuščajo velikih izkoriščanj in velikih profitov. Zahtevajo, da se vse kupi in proda, in ker kapitalizem ima denar, kupi vse. Potem kapitalizem, z neoliberalno globalizacijo, uniči vse države, ki jih osvoji, hoče pa tudi prilagoditi vse, narediti na novo ali vse postaviti na novo, na svoj način, na način, ki jim prinaša korist, na način, da jim nič ne bi prišlo na pot. Se pravi, neoliberalna globalizacija oz. kapitalistična, uničuje vse kar je v teh državah, uničuje njihovo kulturo, njihov jezik, ekonomski sistem, uničuje pa tudi vezi po katerih se povezujejo ti, ki živijo v tej državi. Lahko bi rekli, da uničijo vse, kar eno državo dela državo.

Neoliberalna globalizacija hoče torej uničiti svetovne narodnosti, da bi ostala samo ena narodnost ali država, se pravi država denarja, kapitala. Kapitalizem očitno hoče, da bi bilo vse tako kot on hoče, po njegovo, vse kar je drugačno, mu ni povšeči, in to preganja, napada in potiska v kak kot in se pretvarja, da to ne obstaja.

Če strnemo; kapitalizem neoliberalne globalizacije je osnovan na izkoriščanju, zavrženju, zaničevanju in pritiskom nad tistimi, ki se ne pustijo, se pravi tako kot prej, ampak tokrat globalizirano, svetovno.

Vseeno pa za neoliberalno globalizacijo ni vse tako preprosto, saj se vsi izkoriščani iz vseh držav ne podredijo in sprijaznijo, da tako pač je, ampak se uprejo in tisti, ki ostanejo in so v napoto, se uprejo in se ne pustijo odstraniti. Tako, da vidimo, da tisti, ki jih jebejo, pripravljajo odpor, se ne pustijo in se upirajo, pa ne samo v eni državi, temveč kjer koli že pač, lahko bi rekli, da tako kot imamo na eni strani neoliberalno globalizacijo, imamo na drugi, globalizacijo upora.

In v tej globalizaciji upora ne nastopajo samo delavci iz podeželja in mest, ampak tudi drugi in druge, ki so preganjani ali prezirani, zaradi istega; ker si ne pustijo biti nadvladani, kot so to ženske, mladi, staroselci, homoseksualci, lezbijke, transeksualci, migrantje in mnoge druge skupine, ki obstajajo povsod po svetu, vendar jih ne opazimo dokler ne začnejo kričati, da je bilo dovolj zaničevanja, in vstanejo, no, in potem jih šele vidimo, jih slišimo in se od njih učimo.

Potem mi vidimo, da se vse te skupine borijo proti neoliberalizmu, proti načrtu kapitalistične globalizacije, borijo se za človeštvo.

Vse to nas močno čudi; videti kako neumni so neoliberalisti, ki hočejo uničiti celotno človeštvo s svojimi vojnami in izkoriščanji, obenem pa smo zelo zadovoljni, ker vidimo, da se povsod dvigajo odpori in uporništvo, tako kot naše, ki je sicer majhno, ampak tako pač je. In vidimo vse to na celem svetu, in naše srce spozna, da nismo sami.

**4. O TEM, KAKŠNA SE NAM ZDI NAŠA DRŽAVA, MEHIKA.**

Zdaj vam bomo govorili, kaj si mislimo o tem, kar se dogaja v naši Mehiki. Dobro, vidimo, da našo državo vodijo neoliberalisti. Kot smo že razložili, naši voditelji uničujejo to, kar je naš Narod, naša mehiška Država. In naloga teh zlih vladarjev ni skrbeti za dobrobit svojega ljudstva, pač pa so osredotočeni samo na dobrobit kapitalistov. Pripravljajo, na primer, zakone kot je tisti o Prostem trgu, ki pusti v bedi mnogo Mehičanov, tako kmetov in obrtnikov na drobno, ki jih požrejo velika agroindustrijska podjetja; kot tudi delavci in mali podjetniki, ker ne morejo tekmovati z velikimi multinacionalkami, ki se pojavijo, ne da bi jim kdo kaj rekel, pričakujejo celo zahvalo, in postavijo svoje nizke plače in svoje visoke cene. Nekateri od ekonomskih temeljev v naši Mehiki, ki so bili podeželje in industrija in državni trg, so dodobra uničeni in komaj da ostane nekaj ostankov, ki pa jih bodo sigurno tudi prodali.

In to so velike sramote za našo državo, saj se hrana ne proizvaja več, ampak se prodaja samo tisto, kar ponujajo veliki kapitalisti, in dobre zemlje so ukradene preko prevare in s pomočjo politikov. Na podeželju se dogaja isto kot v porfirizmu, in namesto hacendados (veleposestnikov), so tam tuja podjetja, ki imajo kmeta dobro zjebanega. In tam kjer so bila prej posojila in zaščite cen, je sedaj le miloščina, ... in ponavadi ni niti tega.

V mestih se tovarne zapirajo in delavci ostanejo brez dela, ali se odprejo tiste, ki se imenujejo maquiladoras , ki so v lasti tujcev in plačajo bedno za veliko ur dela. Tako da cene izdelkov, ki jih ljudje potrebujejo niso važne, naj bodo dragi ali poceni, denarja tako ali tako nimajo. In če je nekdo delal v nekem majhnem ali srednje velikem podjetju, sedaj ne več, saj se je zaprlo in ga je kupila neka multinacionalka. Če je nekdo imel nek mali posel, je tudi izginil ali pa začel na črno delati za velika podjetja, kjer ljudi barbarsko izkoriščajo, zaposlujejo celo dečke in deklice. In če je bil delavec prej v nekem svojem sindikatu, kjer je lahko legalno zahteval svoje pravice, sedaj ni več, sedaj mu ta isti sindikat reče, da mora sprejeti, da so mu znižali plačo, drugače mu bodo odvzete njegove ure in ugodnosti. V nasprotnem primeru se podjetje zapre in preseli v drugo državo. In potem imamo ta » microcharrango «, ki je kot nek ekonomski program vlade, da bi bili vsi delavci iz mest primorani na vogalih prodajati žvečilne in telefonske kartice. Z drugimi besedami, tudi v mestih, čisto ekonomsko uničenje.

Kar se torej dogaja je, da je ekonomija ljudstva dobro zjebana, tako na podeželju kot v mestih, tako da mora veliko Mehičanov in Mehičank zapustiti svojo domovino, se pravi mehiško zemljo in oditi v drugo državo iskat službo, ki je ZDA in tam ne delajo lepo z njimi, pač pa jih izkoriščajo, preganjajo, zaničujejo pa tudi ubijajo.

V neoliberalizmu torej, ki so nam ga vsilile zle vlade, se gospodarstvo ni izboljšalo, pač pa ravno nasprotno, podeželje je zelo obubožano, v mestih pa ni delovnih mest. Kar se dogaja je to, da se Mehika spreminja v kraj, kjer so tisti, ki delajo za bogastvo tujcev, v glavnem bogatih gringov , rojeni za kratek čas, v naslednjem trenutku pa umrejo. Zato pravimo, da Mehiki vladajo ZDA.

Dobro, ampak ne dogaja se samo to, pač pa je neoliberalizem preoblikoval tudi mehiški politični razred, oz. politike, saj jih je spremenil, kot da bi bili zaposleni v neki trgovini, kjer morajo storiti vse, kar je v njihovi moči, da prodajo vse, kar se da in to čim bolj poceni. Vidite, da so že spremenili zakone, da so odstranili 27. člen ustave, da bi lahko prodali zadružno in skupno zemljo. To je bil Salinas de Gortari, on in njegova banda so rekli, da je to v dobro podeželja in kmeta, da bo od tega imel korist in živel bolje. Je bilo res tako? Mehiško podeželje še nikoli ni bilo na slabšem in kmetje nikoli tako zjebani, niti za časa Porfiria Diaza. Rekli so tudi, da bodo privatizirali, se pravi prodali tujcem državna podjetja, ki so služila za dobrobit naroda, ker ne delujejo dobro in bi se morala modernizirati ali še bolje, prodati. Ampak namesto izboljšanja, so socialne pravice pridobljene v revoluciji leta 1910, sedaj ogrožene … a vlivajo pogum. Rekli so tudi, da je treba odpreti meje, da bi vstopil ves tuj kapital, da se bo tako popravilo mehiško podjetništvo in stvari bodo bolje opravljene. Sedaj pa vidimo, da ni državnih podjetij, vse so prevzeli tujci, in kar prodajajo je še slabše od tistega, kar se je izdelovalo v Mehiki.

Sedaj bi mehiški politiki radi prodali še PEMEX, nafto, ki pripada vsem Mehičanom, edina razlika je v tem, da nekateri pravijo, da se prodaja vse, drugi pa, da se prodaja samo en del. Privatizirali bi radi tudi socialno zavarovanje, elektriko in vodo in gozdove in vse dokler ne bo od Mehike ostalo nič več in bo naša domovina kot pustinja ali nek kraj za razvedrilo vseh bogatašev sveta. Mehičani in Mehičanke pa bi bili njihovi strežaji, uslužbenci, ki se jim ponudi slabo življenje, brez korenin, brez kulture, torej brez Domovine.

Se pravi, da neoliberalisti hočejo ubiti Mehiko, našo mehiško domovino. In naši izvoljeni strankarski politiki, ne samo, da ne storijo nič, da bi jo ubranili, ampak so celo prvi, ki jo potisnejo v suženjstvo tujcem, v glavnem ZDA, in ti so zadolženi, da nas prevarajo, nas prisilijo, da gledamo stran, medtem ko oni prodajajo vse in sami poberejo plačilo. To počnejo vse politične stranke, ki trenutno obstajajo, ne samo nekatere od njih. Pomislite, če so storili kaj dobrega in videli boste, da ne, samo čisto ropanje in prevare. In videli boste, da imajo vsi politiki vedno velike hiše in svoje dobre avtomobile in svoja razkošja. In še vedno pričakujejo, da se jim bomo zahvalili in ponovno volili za njih. In očitno je, da so brez sramu, in tudi brez domovine, imajo samo bančne račune.

Vidimo tudi, da se močno razrašča trgovanje z drogami in kriminal in mislimo da so kriminalci taki kot jih predstavljajo v pesmih ali filmih, in mogoče so nekateri od njih res taki, ampak ne pravi šefi, pravi šefi hodijo okrog lepo oblečeni, študirajo izven države, so elegantni, ne skrivajo se, pač pa jedo v dobrih restavracijah in se pojavljajo v časopisih; zelo so lepi in lepo oblečeni na svojih zabavah, oz. kot se temu reče, so dobri ljudje, nekateri med njimi so celo državniki, poslanci, senatorji, državni sekretarji, uspešni podjetniki, direktorji policije, generali.

Ali pravimo, da politika ne služi nobenemu namenu? Ne, kar hočemo reči je, da TA politika ne služi nobenemu namenu. In nobenemu namenu ne služi, ker ne upošteva naroda, ga ne posluša, mu ne posveča nobene pozornosti, približa se mu samo pred volitvami, in ni jim niti več mar za glasove, dovolj so že vprašalniki, za napovedi kdo bo zmagal. In potem samo obljube, kaj vse bodo postorili, potem se samo poslovijo in nikoli več jih ne vidiš, no razen kadar se pojavijo v novicah, da so ravnokar nakradli veliko denarja, ampak jim ne bodo storili nič, saj jih zakon, ki so ga ti isti politiki sestavili, ščiti.

To je drug problem, Ustava je že precej pomečkana in spremenjena, ni več tista, ki vsebuje pravice in svoboščine delovnega prebivalstva, ampak sedaj vsebuje pravice in svoboščine neoliberalistov, da bi prišli do svojih velikih zaslužkov. In sodniki so zato, da služijo tem neoliberalistom, saj vedno založijo svojo besedo v njihovo korist, tiste pa, ki niso bogati, doletijo krivice, zapori in pokopališča.

Dobro, ampak vsemu temu kaosu navkljub, ki ga povzročajo neoliberalisti, obstajajo Mehičani in Mehičanke, ki se združujejo v odporniški boj.

Tako se zavemo, da obstajajo staroselci, katerih zemlja je daleč od nas tu v Chiapasu, ki ustvarjajo svojo avtonomijo in branijo svojo kulturo in skrbijo za svojo zemljo, gozdove, vodo.

In so delavci na podeželju, se pravi kmetje, ki se združujejo in pripravljajo pohode in mobilizacije, z zahtevo po svojih zaslugah in po pomoči za podeželje.

In so delavci v mestih, ki ne dovolijo, da bi jim vzeli njihove pravice ali njihove privatizirane službe, pač pa protestirajo, da naj jim ne vzamejo še tistega malega, kar imajo in da naj jim ne odvzamejo države, tistega kar je v bistvu njihovega, kot na primer elektrika, nafta, socialno zavarovanje, izobrazba.

In v mestih so študentje, ki ne pustijo, da bi se šolstvo privatiziralo in se borijo, da bi bila izobrazba zastonj in ljudska in znanstvena, naj ne računajo zanjo, da bi se vsi lahko učili, in da v šolah ne bi poučevali neumnosti.

In so ženske, ki ne dopustijo, da bi z njimi delali kot z nekim okraskom, da bi jih poniževali in zaničevali, samo zato, ker so ženske, ampak se organizirajo in borijo za spoštovanje, ki si ga zaslužijo kot ženske, take kot so.

In so mladi, ki si ne dovolijo, da bi jih poneumili z drogami ali da bi jih preganjali zaradi tega kakršni so, pač pa se ozaveščajo s svojo glasbo in kulturo, s svojim načinom upora.

So homoseksualci, lezbijke, transeksualci in veliko drugih, ki se ne sprijaznijo, da se iz njih norčujejo, jih prezirajo, z njimi ravnajo poniževalno ali jih celo ubijejo, ker so drugačni od drugih, jih imajo za nenormalne ali prestopniške, pač pa ustvarjajo svoje organizacije, da bi branili svoje pravice do drugačnosti.

In obstajajo duhovniki in nune, in tisti, ki jih imenujemo laiki; niso z bogatimi niti s tistimi resigniranimi v molitvi, pač pa so se organizirali, da pospremijo ljudstvo v boju.

In so tisti, ki se imenujejo družbeni aktivisti, moški in ženske, ki so se celo življenje borili za zatirano ljudstvo, to so isti, ki so prisostvovali v velikih stavkah in delavskih akcijah, v velikih mobilizacijah meščanov, v velikih kmečkih gibanjih, ki so utrpeli velika zatiranja, in čeprav so nekateri med njimi že precej stari, nadaljujejo brez predaje in gredo kamorkoli, iščoč bitko, iščoč organizacijo, iščoč pravico, in ustvarjajo se levičarske organizacije, nevladne organizacije, organizacije za človekove pravice, za zaščito političnih zapornikov in izginulih, levičarske publikacije, organizacije učiteljev in študentov, se pravi družbeni boj, in celo vojaško-politične organizacije niso tiho in vedo veliko, saj so veliko videle in slišale in doživele in se borile.

Na splošno vidimo, da v naši državi, Mehiki obstaja veliko ljudi, ki se ne pustijo, se ne vdajo, ki se ne prodajo, se pravi veliko ljudi z dostojanstvom. To nam je v veliko zadovoljstvo in veselje, saj z vsemi temi ljudmi, neoliberalisti ne bodo tako zlahka zmagali in morda bo možno rešiti našo domovino pred velikimi ropi in uničevanjem, ki ga izvajajo. In upamo, da bi vsaj ta naš »mi« vključil vsa ta uporništva...

**5. O TEM, KAR HOČEMO NAREDITI.**

Dobro, sedaj vam bomo povedali, kar bi radi postorili v svetu in v Mehiki, saj ne moremo več gledati, kar se dogaja na našem planetu in ostati tiho, kot da bi bili samo mi tukaj kjer smo.

Kar bi radi v svetu, je povedati vsem vam, ki se upirate in borite na svoje načine v svojih državah, da niste sami, da mi zapatisti, čeprav smo zelo majhni, vas podpiramo in bomo odkrili način, da vam pomagamo v vaših bitkah in poskušali govoriti z vami, da bi se naučili, saj to, kar smo se zagotovo naučili, je učiti se.

In želimo povedati latinskoameriškim ljudstvom, da nam je v ponos biti del vas, pa čeprav le majhen del. Še kako dobro se spominjamo luči, ki je pred leti osvetljevala naš kontinent in ena od teh luči se je imenovala Che Guevara, ena prej pa Bolivar, saj včasih ljudje dvignejo ime kot bi dvignili zastavo.

In radi bi rekli kubanskemu prebivalstvu, ki je, že dolga leta na svoji poti upora, da niso sami in ne strinjamo se z blokado, ki vam jo postavljajo in da bomo že iznašli način, da vam kaj pošljemo, pa čeprav samo koruzo, za vaš odpor. In radi bi rekli severnoameriškemu prebivalstvu, da vemo, da so ena stvar zle vlade, ki jih imate, ki širijo zlo, in druga zelo drugačna, Američani, ki se borijo v svoji državi in se solidarizirajo z boji drugih narodov. In radi bi rekli bratom in sestram Mapuchem v Chilu, da opazujemo in se učimo iz vaših bitk. In Venezuelčanom, da vidimo, kako dobro branijo svojo suverenost, se pravi pravico do odločanja, kam bo šla njihova država. In staroselskim bratom in sestram v Ekvadorju in Boliviji, rečemo, da celi Latinski Ameriki dajejo dobro lekcijo zgodovine, ker se zdaj postavljajo nasproti neoliberalni globalizaciji. In piqueterosom in mladim v Argentini, želimo reči, da jih imamo radi, in tistim v Urugvaju, ki si želijo boljšo državo, da jih občudujemo, tistim v Braziliji, ki so brez zemlje, da jih spoštujemo. In vsem mladim Latinske Amerike, da je dobro kar počnejo in da nam to vliva veliko upanja.

In želimo reči bratom in sestram Socialne Evrope, se pravi tiste, ki je dostojanstvena in uporna, da niso sami; da nas zelo razveseljujejo velika gibanja proti neoliberalističnim vojnam. Da s pozornostjo spremljamo njihove oblike organizacije in boja, da se morda kaj naučimo, da razmišljamo, kako bi vas podprli v vaših bojih in da vam ne bomo pošiljali evrov, saj bi bili razvrednoteni zaradi zmede v Evropski uniji, ampak mogoče pa vam bomo poslali rokodelske izdelke in kavo, da bi jih prodajali kot pomoč v vašem boju. In mogoče vam bomo poslali pozol (koruzno žganje), ki da veliko moči v uporu, ampak kdo ve, če vam ga bomo zares poslali, saj je pozol veliko boljši na naš način, morda vam oslabi trebuščke in se vaše bitke oslabijo in vas porazijo neoliberalisti.

In radi bi rekli bratom in sestram iz Afrike, Azije in Oceanije, da vemo, da se tudi vi borite in bi radi izvedeli več o vaših idejah in praksah.

Svetu bi radi rekli, da bi ga radi naredili tako velikega, da bi bilo prostora za vse tiste svetove, ki se upirajo temu, da bi jih neoliberalisti uničili in ker se enostavno ne morejo nehati boriti za človečnost.

Kar bi radi storili v Mehiki, je dogovoriti se z posamezniki in organizacijami iz levice, ker mislimo, da je ideja, upreti se neoliberalni globalizaciji, bolj na levici, in ustvariti eno državo, kjer bi bila pravica za vse, demokracija in svoboda. Ne tako kot trenutno, ko obstaja pravica samo za bogate, svoboda samo za njihove velike posle in demokracija samo za pisanje predvolilne kampanje na zidove. In ker mislimo, da lahko samo iz levice pride nek načrt boja, ki bi pomagal naši domovini Mehiki, da ne umre.

In s temi organizacijami iz levice bi naredili nek načrt, da bi šli na vse konce Mehike, kjer bivajo skromni in preprosti ljudje kot smo mi.

In ne bomo vam ukazovali ali govorili, kaj bi morali narediti.

Ne bomo vas niti prosili, da volite za kakšnega kandidata, saj že vemo, da so vsi, ki so na voljo, neoliberalisti.

Ne bomo vam niti rekli, da bodite kot mi niti, da dvignite orožje.

Kar bomo storili, je to, da vas bomo vprašali, kako živite, kakšen je vaš boj, kaj si mislite o stanju v katerem je naša država in kaj bomo storili, da nas ne uničijo.

Kar bomo naredili, je to da bomo, da bomo upoštevali razmišljanja preprostih in skromnih ljudi in morda bomo v njih našli isto ljubezen, ki jo čutimo do naše Domovine.

In mogoče mi, ki smo preprosti in skromni, pridemo do kakšnega sporazuma in se skupaj organiziramo širom cele države in dosežemo nek dogovor glede naših bitk, ki so trenutno osamljene, ločene ena od druge in najdemo nek program, ki bi vseboval tisto, kar si želimo vsi in nek načrt kako bomo dosegli, da se ta program, ki se imenuje »program nacionalnega boja« uresniči.

In tako, upoštevajoč dogovor z večino teh ljudi, ki jih bomo poslušali, bomo pripravili boj z vsemi; z staroselci, delavci, kmeti, študenti, učitelji, zaposlenimi, ženskami, otroki, ostarelimi, moškimi in z vsakim, ki bo imel dobro srce in voljo za boj, da se ne bi dokončno uničila in prodala naša domovina »Mehika«, ki leži med reko Bravo in reko Suchiate, ima na eni strani Pacifik, na drugi pa Atlantik.

**6. O TEM, KAKO BOMO TO STORILI.**

To je torej naša preprosta beseda, ki je naslovljena na skromne in preproste ljudi Mehike in sveta in to našo sedanjo besedo imenujemo:

Šesta deklaracija iz lakandonskega pragozda.

In tukaj smo, da povemo z našo preprosto besedo, da . . .

EZLN obdrži obljubo premirja in ne bo izvedel napada na vladne sile niti na vojaška gibanja.

EZLN še naprej drži obljubo, da bo vztrajal na poti političnega boja z miroljubno iniciativo, ki jo sedaj izvajamo. Tako EZLN nadaljuje v svojem prepričanju, ne narediti nikakršne skrivne povezave z politično-vojaškimi organizacijami v naši ali katerikoli drugi državi.

EZLN potrjuje svojo obljubo braniti, podpirati in poslušati zapatistične staroselske skupnosti, ki ga sestavljajo, in so njegovo vrhovno poveljstvo, in brez posredovanja v notranje demokratične procese, med njihove možnosti, prispeval bo k okrepitvi njegove avtonomije, bo dobra vlada in izboljšal njihove življenjske pogoje. Se pravi, kar bomo storili v Mehiki in svetu, bomo storili brez orožja, z družbenim in miroljubnim gibanjem, ne da bi prenehali skrbeti in podpirati naše skupnosti.

Tako. . .

**V svetu. . .**

1\. Še bolj se bomo povezovali s posamezniki in organizacijami, zaradi medsebojne podpore in spoštovanja, ki se borijo proti neoliberalizmu in za človečnost.

2\. V naših zmožnostih bomo pošiljali materialno pomoč, kot je hrana in domača obrt, našim bratom in sestram, ki se borijo po celem svetu.

Za začetek bomo prosili Svet dobre vlade iz La Realidada, kamion, ki se imenuje » Chompiras «, ki ima nosilnost 8 ton in ga bomo napolnili s koruzo in mogoče z dvema 200-litrskima sodoma bencina ali nafte, kar imajo raje, in bomo dostavili na kubansko ambasado v Mehiki, da pošljejo svojemu kubanskemu narodu, kot pomoč zapatistov, za njihov odpor proti severnoameriški blokadi. Ali morda obstaja kakšen bližji kraj, kot Cuidad de México, saj, kaj če se pokvari » Chompiras « in slabo končamo. (To se bo zgodilo, ko se prične žetev, trenutno zeleni na poljih in če nas ne napadejo, ker naj bi jo poslali v teh mesecih, ki prihajajo, ne bi bilo nič drugega kot koruzni storži in ne bi bilo dobro niti za tamales (tipična jed - polnjeni koruzni listi), tako da je bolje v novembru ali decembru.

Dosegli bomo tudi sporazum z ženskimi rokodelskimi zadrugami, da pošljejo veliko število bordados (ročno tkane odeje) v Evrope, ki morda še niso v Uniji in morda bomo tudi poslali organsko kavo zapatističnih zadrug, da jo prodajo in dobijo nekaj denarja za svoje boje. Če pa se ne proda, si lahko vedno pripravijo kavico in malo poklepetajo o antineoliberalističnem boju, če pa je bolj mrzlo, se lahko pokrijejo z bordados zapatistov, ki dolgo zdržijo, če se jih pere na roko in s kamnom, in se ne izperejo.

Bratom in sestram staroselcem iz Bolivije in Ekvadorja bomo tudi poslali malo koruze, ne gensko spremenjene koruze, ne vemo sicer, kam jo poslati, da bi prispela nepoškodovana, smo pa pripravljeni dati to majhno pomoč.

3\. In vsem drugim, ki se po celem svetu upirajo, pravimo, da je treba pripraviti druga interkontinentalna srečanja, pa čeprav samo enega. Morda decembra letos ali januarja naslednje leto, treba je še razmisliti. Nočemo še točno reči kdaj, ker se moramo dogovoriti enakovredno v vsem, kje, kdaj, kako, s kom. Ampak ne z odrom kjer jih govori samo nekaj, drugi pa poslušajo; brez odra in samo odprt plan kjer vsi govorijo, vendar pa v nekem redu, saj drugače pride do popolne zmede in se ne razume besede, z dobro organizacijo pa bodo slišali vsi in si bodo lahko zapisovali v svoje zvezke, besedo upora drugih, da bi jo potem lahko prebrali tovarišem in tovarišicam v svojem svetu. Razmišljamo, da bo to na nekem kraju, ki ima kakšen velik zapor, saj če nas bodo hoteli zapreti, da ne bomo vsi nagrmadeni, zaprti sicer, ampak dobro organizirani in tam v zaporu bomo nadaljevali z interkontinentalnim srečanjem za človečnost in proti neoliberalizmu. Kasneje bomo povedali, kako bomo prišli do sporazuma. Torej tako torej mislimo storiti tisto, kar želimo storiti v svetu. Sedaj sledi. . .

**V Mehiki. . .**

1\. Nadaljevali bomo z bojem za naša indijanska ljudstva v Mehiki, ampak ne samo za njih in samo z njimi, pač pa za vse tiste izkoriščane in brez imetja v Mehiki, z vsemi njimi in po celi državi. In kadar govorimo o vseh izkoriščanih Mehike, govorimo tudi o bratih in sestrah, ki so bili primorani iti v ZDA, da bi lahko preživeli.

2\. Šli bomo in poslušali in govorili direktno, brez posrednikov, s preprostimi in skromnimi ljudmi mehiškega ljudstva, in glede na slišano in naučeno, bomo šli gradit skupaj s temi ljudmi kot smo mi, nek nacionalni program boja, ampak program, ki bo jasno levičarski, se pravi antikapitalističen ali antineoliberalen oz. za pravičnost, demokracijo in svobodo za mehiško ljudstvo.

3\. Poizkusili bomo zgraditi ali na novo zgraditi obliko, kako drugače delati politiko, tako, ki bi ponovno imela duh za služenje ostalim, brez materialnih interesov, z žrtvovanjem, predanostjo, iskrenostjo, ki drži besedo, in da bi bilo edino plačilo, zadovoljstvo ob izpolnjeni obljubi ali kakor so to včasih počeli levičarski aktivisti, ki jih niso ustavili ne z udarci niti z zaporom ali smrtjo, še manj pa z dolarskim bankovcem.

4\. Nameravamo tudi začeti boj z zahtevo po novi Ustavi, se pravi nove zakone, ki upoštevajo zahteve mehiškega ljudstva kot so streha nad glavo, zemlja, delo, hrana, zdravstvo, izobrazba, kultura, neodvisnost, demokracija, pravičnost, svoboda in mir. Nova Ustava, ki bi prepoznala pravice in svoboščine ljudstva in bi šibke branila pred močnimi.

**ZA KONEC. . .**

EZLN bo, za nedoločen čas, poslal delegacijo svojega vodstva, da vse to postori na nacionalnem območju. Ta zapatistična delegacija, skupaj s posamezniki in organizacijami iz levice, ki se združijo s to Šesto deklaracijo iz Lakandonskega pragozda, bo šla, kamor nas bodo povabili z nekim namenom.

Dajemo vam tudi na znanje, da bo EZLN pričel s politiko povezovanja z organizacijami in gibanji, ki se definirajo, v teoriji in praksi, kot levičarska, s strinjanjem z naslednjimi pogoji:

"Ne" sprejemanju sporazumov zgoraj, ki bi bili vsiljeni tistim spodaj, pač pa sprejeti sporazume, da bi šli skupaj in poslušali in organizirali protestni shod, ne ustanavljanju gibanj, ki bi se kasneje pogajala za hrbtom tistih, ki so jih ustanovili, ampak vedno upoštevati mnenje tistih, ki sodelujejo, ne iskati darilc, položajev, koristi, javnih položajev, od moči tistih, ki jo vzpodbujajo, pač pa iti dlje od volilnih koledarjev; ne od zgoraj reševati problemov našega Naroda, ampak graditi OD SPODAJ IN SPODAJ; alternativa neoliberalni destrukciji, leva alternativa za Mehiko.

"Da" medsebojnemu spoštovanju avtonomije in neodvisnosti organizacij, njihovim oblikam boja, oblikam organizacije, njihovim notranjim procesom odločanja, njihovim legitimnim prezentacijam, ambicijam in zahtevam; in da jasnemu kompromisu skupni in koordinirani obrambi nacionalne suverenosti, z nekorumpirano opozicijo, ki ne bi poskušala privatizirati električne energije, plina, vode in naravnih virov.

Z drugimi besedami, vabimo politične in družbene organizacije z levice, ki niso registrirane, in posameznike, ki se izrekajo kot levičarski, niso pa članice nobene registrirane politične stranke, da se srečamo z vami v nekem času, kraju in obliki, ki vam jo predlagamo v vašo priložnost, da organiziramo nacionalno kampanjo, in obiščemo vse možne kote naše domovine, da bi slišali in uredili besedo našega ljudstva. Se pravi je kot neka kampanja, ampak zelo drugačna, saj ni volilna.

Bratje in sestre:

To je naša beseda, ki jo izrekamo: V svetu se bomo še bolj pobratili z uporniškimi boji proti neoliberalizmu in za človečnost.

In bomo, pa čeprav samo malo, podprli te boje.

In z medsebojnim spoštovanjem bomo izmenjali naše izkušnje, zgodbe, ideje in sanje.

V Mehiki bomo hodili po celi državi, po ruševinah, ki jih je zapustila neoliberalistična vojna in tistih odporih, ki ujeti cvetijo v teh ruševinah.

Iskali bomo in našli nekoga, ki ljubi ta tla in to nebo vsaj toliko kot mi.

Iskali bomo od La Realidada pa do Tijuane, kogarkoli, ki se želi organizirati, boriti, zgraditi zadnje upanje, da ta Narod, ki vztraja vsaj od časov, ko je nek orel priletel na nopal (kaktus), da bi pojedel kačo, ne umre.

Gremo po demokracijo, svobodo in pravico, za tiste nas, ki smo bili zanikani.

Gremo, z drugačno politiko, po nek program levice in po novo ustavo.

Vabimo staroselce, delavce, kmete, učitelje, študente, gospodinje, sosede, male imetnike, male trgovce, upokojence, hendikepirane osebe, vernike in vernice, znanstvenike, umetnike, intelektualce, mlade, ženske, ostarele, homoseksualce in lezbijke, deklice in dečke, da na svoj način sodelujejo z zapatisti v tej NACIONALNI KAMPANJI za ustanovitev druge oblike ustvarjanja politike, program nacionalnega boja in levice in za Novo Ustavo.

To je torej naša beseda o tem kaj bomo storili in kako bomo to storili, vi pa boste videli, če želite vstopiti.

In pravimo vam, moški in ženske, tistim, ki imate dober namen v vašem srcu, ki se strinjate z našo besedo, ki smo jo podali in ki se ne bojite, če pa se že bojite, da pa vsaj znate obvladovati svoj strah, da bi javno povedali, da se strinjate s to idejo, ki jo izjavljamo, potem pa bomo že enkrat videli, kdo in kako, kje in kdaj se bo naredil ta nov korak našega boja.

Medtem ko razmišljate, vam pravimo, da danes, šestega meseca, v letu 2005, moški, ženske, otroci in ostareli Zapatistične vojske narodne osvoboditve (EZLN), da smo se mi že odločili, in že naročili to Šesto deklaracijo iz Lakandonskega pragozda in tisti, ki znajo pisati so jo že podpisali, tisti, ki pa ne znajo pa so naredili svoj znak, ampak je že manj takih, ki ne znajo, saj je šolstvo že napredovalo, tukaj na tem ozemlju v uporništvu za človečnost in proti neoliberalizmu, se pravi na zapatističnem nebu in zemlji.

In to je bila naša preprosta beseda namenjena plemenitim srcem preprostih in skromnih ljudi, ki se ne vdajo in se upirajo krivicam po vsem svetu.

**DEMOKRACIJA!**

**SVOBODA!**

**PRAVIČNOST!**


*Iz gora mehiškega jugovzhoda.*

*Tajni staroselski revolucionarni komite – generalno poveljstvo EZLN. (CCRI – CG EZLN)*

*Mehika, v mesecu šestem, se pravi v juniju, leta 2005.*