--- title: "Manfredo Tafuri, Intelektualno delo in kapitalistični razvoj" ... > Posebna vrzel, ki obstaja med procesi razvoja, prestrukturiranji, ki > jih te vsiljujejo kapitalistični delitvi dela, in intelektualnimi > posredovanji, ki sledijo iz teh procesov, še ni v celoti odpravljena. > Toliko, da lahko rečemo, da v trenutnem stanju splošna konfiguracija s > katero se predstavlja intelektualno delo, nima enotnih konotacij. To > je predvsem posledica vse globljih sprememb vseh institucionalnih vlog > v soočenju z realnostjo razvoja. > Intelektualno delo in razvoj, torej: dve področji delovanja, ki sta se > že zdavnaj uravnotežila kot ideologija na eni in strukturna realnost > na drugi strani. Vsa "tragika" buržoaznega Kultur, tesnoba, ki se > doživlja, ko je razlaščena vsake progresivne funkcije, potrditev > neučinkovitosti njene biti na svetu, njeno prepoznanje kot utopija > naivnega razuma, se je preobrnilo v intelektualno delo kot pozitivna > utopija, kot model dialektičnega razvoja: z eno besedo, kot > "dialektična forma", ki ob spoznanju neločljive povezanosti > negativnosti in sistema, v poskusu globalnega gospostva nad > prihodnostjo, *projektira* svojo integracijo. > Neproduktivnost intelektualnega dela je *krivda*, ki jo kultura 19\. > stoletja čuti kot breme in ki jo napredne ideologije morajo preseči. > Preobračanje ideologije v utopijo postane torej kategorični imperativ. > Da bi preživela, se mora ideologija negirati kot taka, razbiti mora > svoje kristalizirane forme, se celovito projicirati v "konstrukcijo > usode": samokritika ideologije je, tako, projekt gospostva > *realizirane ideologije* nad formami razvoja. > Weber, Scheler, Pareto, Mannheim: na začetku 20\. stoletja je > razkrinkanje *idolov*, ki ovirajo vzlet globalne racionalizacije > produktivnega univerzuma in njegovega družbenega gospostva prepoznano > kot nova zgodovinska naloga intelektualca. Weberjanska Wertfreiheit je > "manifest" najbolj radikalnega zavračanja vsakega kompromisa med > znanostjo in ideologijo. Znanstveni statut ima samo en *treba*, tega o > "samokontroli", ki je "edino sredstvo za preprečiti zavajanja, > razločiti z natančnostjo logično-komparativistični odnos realnosti z > idealnimi tipi v logičnem smislu, od vrednotenja realnosti na podlagi > idealov."[^1] [^1]: Max Weber, *Il metodo delle scienze storico-sociali*, Torino 1958, str. 119, in *Il lavoro intellettuale come professione*, Torino 1966\. Za posplošitev webrovske kritike ideologije gl. K. Loewenstein, *Beiträge zur Staatssoziologie*, Tübingen 1961 (zlasti esej *Ueber dar Verhältnis von politischen Ideologien und politischen Institutionen*, že v "Zeitschrift für Politik" 1955). V delih Pareta, Maxa Schelerja, Webra kritika ideologije -- izražena v različnih strujah in z različno stopnjo samozavedanja -- ne pomeni zgolj odčarane zaveze *dejstvu* realnosti, v vsej njeni neusmiljeni pogojenosti, temveč pomeni tudi prisvajanje tipično marksovskega instrumenta boja z njegovim preobračanjem v samega sebe. Reducirati marksizem na ideologijo je potem omogočilo tej vrsti kritike uperiti se v teoretske temelje historičnega materializma, ki je bil bolj ali manj dobronamerno napačno razumljen. Treba je opomniti, da pri Paretu ideologija -- "popačeno mišljenje" -- ni drugega kot način biti dejanja in "neznanstvenega teoretiziranja": še vedno smo v okolju obnove "predsodka" prepoznanega kot takega. (Konec koncev, končna obnova *iracionalnosti* ideologije ni tuja niti Webru). > Dejstva, da ima ta Wertfreiheit za Webra dramatičen pomen, ne gre > zanemariti. Intelektualec, s tem ko se odpove vrednostni sodbi, > *odločno* sprejme lastno najstvo: sprejemanje je primarno prepoznanje > iracionalnega, ki v je sistemu, negativnega, ki je v njem, in ki ga > je, kot neločljivo od pozitivnega, treba sprejeti kot takega. Problem > -- za Webra, za Keynesa, za Schumpetra, za Mannheima -- je v > instrumentih, ki so sposobni funkcionirati *hkrati* pozitivno in > negativno (kapital in delovni obraz dela), ki niso sposobni razločiti > teh dveh pojmov, ki *realizirajo* njuno komplementarnost. Pri vseh > prevladuje tema prihodnosti, v katero je celotna sedanjost > projicirana, "racionalnega" gospostva prihodnosti, odprave *tveganja*, > ki ga prinaša[^2]. [^2]: Gl. Antonio Negri, *La teoria capitalistica dello stato nel 29: John M. Keynes*, v "Contropiano" 1 1968, str. 3 in dalje. > Zato je Mannheim primoran ponuditi mistificirano različico delovanja > in realnosti utopije[^3]. [^3]: Sklicujemo se predvsem na Mannheimovo razlikovanje med "progresivno mislijo" in "konzervativno mislijo". Mannheim piše: "Večji del integracij, ki jih progresivna misel postavlja pred posamezna dejstva izvirajo iz racionalne utopije in vodijo k strukturni viziji totalitete, ki je v postajanju". Ideologija se lahko usmeri tudi k "objektom ki so tuji realnosti in ki presegajo sedanjo eksistenco", vendar kljub temu, nadaljuje Mannheim: "prispevajo k utrjevanju obstoječega reda. Takšna nedosledna usmeritev postane utopistična šele, ko si prizadeva porušiti vezi obstoječega reda". Namreč "v vsakem zgodovinskem obdobju so obstajale ideje, ki so presegale obstoječi red, vendar niso izpolnjevale funkcije utopij: bolj so vzpostavljale, kolikor so bile harmonično in organsko vključene v prevladujočo vizijo epohe in niso namigovale na revolucionarne možnosti, najbolj ustrezne ideologije obdobja". Karl Mannheim, *Das Konservative Denken*, in "Archiv für Sozialwissenschaft und Sozialpolitik" 1927\. Toda gl. tudi od Mannheim, *Ideologie und Utopie*, Frankfurt a. M. 1952^3, kjer je teorija utopije v celoti izpostavljena kot težnja, ki je sama po sebi neuresničljiva, sposobna porišiti omejitve obstoječe realnosti "da bi jo prepustila svobodnemu razvoju v smeri sledečega reda" (*Ideologia e utopia* nav. d., str. 201). Pomembno je enačenje revolucionarnega momenta z ideološko strukturo utopije: kritika ideologije se razkrije kot funkcionalna za teorijo razvoja v skladu z usmeritvijo, ki se na več načinov razlikuje od webrovske. > Ideologi, za Mannheima, niso nič drugega kot "razred učenih", ki > delujejo kot freischwebende Intellektuallen, kot "misleci > upravičevanja": njihova dejavnost teži k konsolidaciji obstoječega, k > podružbljanju vprašanj razvoja[^4]. [^4]: K. Mannheim, *Das konservative Denken* nav. d. > Nasprotno pa za "progresivno misel", "vsaka posamezna stvar prejme > svoj zadnji pomen zgolj kot neka druga stvar, ki je pred njo ali za > njo, iz *utopije prihodnosti* ali iz norme nad bitjo, medtem ko je > pomen posameznega v konzervativne misli izpeljan iz neke stvari za > njo, iz preteklosti ali iz tega kar predobstaja, četudi samo v > zarodku."[^5] [^5]: Prav tam. > Utopija ni torej nič drugega kot "strukturna vizija totalitete, ki je > in ki postaja",[^6] transcendenca čiste "danosti", orientacijski > sistem, ki stremi "pretrgati vezi obstoječega reda," da bi jih ponovno > zavzel na višji in drugačni ravni.[^7] Za Webra in za Mannheima je > kritika ideologije eden od dinamičnih faktorjev razvoja. Za oba -- kot > za Keynesa -- je edina prepoznavna realnost *dinamika razvoja*. > Mannheimova *utopija*, onkraj potrditev njenega avtorja, je > prefiguracija končnih in globalnih modelov, v smislu dane realnosti: > "kritika konzervativne misli" tako postane nujnost, instrument > usmerjen v osvoboditev dinamičnega delovanja sistema. Nenehno rušenje > ravnovesja bo treba preobrniti v antiideološko "znanstveno politiko", > v racionalno rešitev konfliktov, ki jih ustvarja isti razvoj, samo po > tem bo inherenca teh konfliktov v realnem dialektičnem procesu > prepoznana[^8]. [^6]: Prav tam. [^7]: Pomembno je poudariti, da se za Mannheima utopija, ko je enkrat potrjena, na novo preoblikuje v ideologijo: med ideologijo in utopijo torej vzpostavi dialektično razmerje, ki bi lahko spodbudilo, tudi znotraj lastnega diskurza, refleksijo o globoko strukturnem značaju same utopije. Zelo je že jasno, da so Mannheimove teze poskus odgovoriti na jasno razlago funkcionalnosti utopije v *Nemški ideologiji*, v samem *Manifestu komunistične stranke*, in v Engelsovem *Znanstveni in utopični socializem*. Kakorkoli pa je treba razlikovati ta povsem odločno antimarksistični odziv od utopičnih branj Marxa, ki prav tako, v evropski socialdemokratski praksi, "realizirajo" "progresivne" funkcije Mannheimove utopije. Z drugimi besedami, teorija "revolucionarnega skoka" kot *nujnega* zaradi utopičnih razlogov, se izkaže za intimno povezano z reformistično politično prakso: kar je zlahka preverljivo s pozorno analizo zgodovine zadnjih petdesetih let. To nakazuje, da je vsaka utopična teorija komunizma ne zgolj nemočna, temveč tudi objektivno zavajajoča. [^8]: Cfr. K. Mannheim, *Wissenssoziologie*, v *Handwörterbuch der Soziologie*, Stuttgart 1931; in Max Weber, *Gesammelte politische Schriften*, Tübingen 1958^2. > Še obstoječe protislovje v Mannheimovi misli -- utopija kot model, ki > je povsem zatopljen v realni dinamiki politično-ekonomskih procesov, > in njen značaj eksperimentalnega pričakovanja projiciranega v > prihodnost -- je v ozračju vseh intelektualnih del avantgard začetka > 20\. stoletja. > Pri Keynesu in Webru pa je pot že začrtana. Utopija mora "delati" na > terenu programiranja, opustiti mora teren svoje splošne ideologije: > Mannheim predstavlja zavest še vedno nevarne vrzeli -- edina resnična > "nevarnost", ki ogroža proces nenehnega prestrukturiranja realnega -- > med racionalnostjo projekta, njegovimi izvedbenimi instrumenti in > družbeno zavestjo o *nujnosti* razvoja. > Toda on prav tako dela znotraj weberjanskih hipotez intelektualnega > dela, ki oddaljujejo vsako negativno utopijo; v tej luči je njegova > kritika ideologije posledica namere, da politični nadzor dinamike > sistema napravi znanstven. > Na ta način se weberjansko *odčaranje*, njegova negacija "vrednote" > kot merila presoje, resnično postavlja -- to je pozorno opazil > Cacciari -- kot zadnja posledica negativne in "škandalozne" ničejanske > potrditve subjekta. "Weber odpravi ta 'škandal': subjekt zdaj ne more > biti nič več drugega kot subjekt-funkcija, *intelektualec*, sicer se > mora vrniti k 'starim cerkvam', starim iluzijam in mistifikacijam o > 'bogu, ki nam govori', o 'bogu v meni', skratka: o substancialnosti > ega ... *Odpraviti vsak reduktivni proces pomeni predvsem narediti Ego > to kar je in mora biti v nepovratnem kontekstu svoje 'usode'*".[^9] [^9]: Massimo Cacciari, *Sulla genesi del pensiero negativo*, v "Contropiano" 1 1969, str. 186--187\. Izjemnega pomena je zveza, ki jo je Cacciari nedvoumno vzpostavil med Nietzschejevo kritiko vrednot in Webrovo *uporabo* njihove negacije. "Nietzschejeva implicitna in eksplicitna kritika ideje Vergeistunga je namenjena prav poudarjanju *izginjanja* Geista iz splošnega procesa racionalizacije, ali bolje, kako je treba ta Vergeistung razumeti kot funkcionalen za *materialno življenje*, za ohranjanje kapitalističnega sistema *v* procesu. Ta Geist ni več Kultur, ki bi bila odtujena ali neposredno nasprotna procesom sistema [...] ampak je racionalizacija sistema, njegovega vseobsegajočega *obstoja*". Nietzschejeva *Vesela znanost* je povsem v tem: v priznavanju, kot dejavno in dejansko načelo, obstoja v vseh svojih protislovjih. Nietzschejeva *streznitev* je torej pred Webrovim sprejemanjem "usode": tako za Nietzscheja kot za Webra, "emancipirati ideologijo sistema od problematike 'vrednot' pomeni ponovno odkriti pravo znanstveno miselnost, tudi in prav tedaj, ko kaže, da je *prav* sistem tisti, ki se osvobaja od vrednot, ki *hoče-more*, in da je torej ideologija *resnična* samo do mere do katere je skladna in strukturno funkcionalna v tem materialnem procesu, ter do mere do katere kritizira in nasprotuje temu kar ta proces postavlja v dvom ali krizo" (prav tam, str. 183). > Če je subjekt zdaj sistem, je svoboda od vrednot zdaj svoboda od > *lastne* subjektivnosti. Relativnost vrednot ne sme biti objekt nove > "svete znanosti": desakralizacija intelektualne dejavnosti je zgolj > nujna premisa za pravilno opravljanje te dejavnosti v procesu > samoracionalizacije *tega* subjekta. *Izguba avre*, za Benjamina, > predstavlja natančno to: integracijo subjektivnega momenta v celosten > mehanizem racionalizacije; toda istočasno opredelitev nekakšne "etike > racionalizacije", ki je vsa obrnjene vase. Procesi koncentracije > kapitala, njegova socializacija, nenehno višanje njegove organske > sestave takšno etiko narekujejo kot nujnost. Ta se ne predstavlja več > kot *zunanja vrednota*, izvzeta je iz relativnosti ideoloških iznajdb. > Etiko razvoja bo treba realizirati *skupaj* s samim razvojem, znotraj > njegovih procesov: obljuba *osvoboditve od stroja* mora izhajati iz > zamisli natančno nadzorovanje prihodnosti.[^10] [^10]: V tem smislu v Marcusejevem utopizmu -- vsaj v Marcuseju *Uma in revolucije* in *Erosa in civilizacije* -- ni težko videti poskusa etične odrešitve, ki temelji povsem v progresistični funkcionalnosti negacije. S povsem drugačno intelektualno globino najdemo to antiheglovsko ponovno odkritje negativnosti pri Blochu (gl. Ernst Bloch, *Geist der Utopie*, München 1918; in *Freiheit und Ordnung. Abriss der Sozialutopien*, Berlin 1947). Etična vrednost utopije, kot poslednjega humanističnega odrešenja, je tudi v središču dela Martina Buberja, *Pfade in Utopia*, Heidelberg 1950; ital. prev. *Sentieri in Utopia*, Milano 1967. > Ves *oskrunjajoč* [dissacrante] boj evropske intelektualne avantgarde > v prvih dveh desetletjih 20\. stoletja se postavlja na raven tega > priznavanja novih funkcij intelektualnega dela: razvoj, ki se kaže kot > dinamičen in dialektičen, zahteva *plan* proti nenehni nevarnosti > notranjega izbruha. V tem smislu se te avantgarde, bolj kot rušijo > stare rede in bolj kot poudarjajo skladnost realnega kot "kraljestvo > absurda", objektivno preobrne v ideološke anticipacije, v *delne > utopije* plana. > Ideologija je zdaj enkrat za vselej *dana* v formi dialektike, ki > *temelji na negativnem*, ki protislovje naredi v element gonila > razvoja, ki realnost sistema prepoznava *v prisotnosti protislovij*. > Takšna dialektika nima več potrebe po nenehnem nazadovanju v > ideologijo. Ker ne vzpostavlja abstraktne sheme vedenja, temveč brani, > istočasno, realne temelje kapitalističnih produkcijskih razmerij in > strategijo plana kapitala, upošteva vsak utopistični model in vsako > možnost razvoja ideologije same. Iz ideološkega stališča, vsaka > razdelava opravljena v institucionalnem sistemu vrednot ni nič drugega > kot zgolj in samo "ponavljanje". Iz stališča sistema ni možnosti > "napredka" samozavedanja sistema. Ideologija ne more drugega kot > ponovno stopiti na že prehojene stopinje, da bi ponovno odkrila, znova > in znova, svojo najvišjo formo v formi *posredovanja*. Kvečjemu lahko > obstajajo "tehnični" napredki disciplinarnih prevodov ideologije -- > toda zgodovina literarnih in umetniških neoavantgard bi lahko v tem > pogledu moderne vestalke disciplinarne *zavezanosti* veliko naučila. > Pravi problem je vedeti do katere točke ta nenehna reprodukcija > ideologije na sebi še vedno ohranja bistvene vloge, ki jih je odkrila > v fazi vzela in stabilizacije buržoazno-kapitalističnega sistema. > Tudi v svoji najvišji formi, ki se konkretizira v utopiji, se zdi, da > sta ideologija in razviti kapitalistični sistem v protislovju. V tej > fazi nima smisla enostavno utemeljevati inherentnosti negacije znotraj > sistema: problem, ki se postavlja, je povsem "tehničen", usmerjen > povsem v opredelitev realnih, konkretnih načinov, znotraj > ekonomsko-produktivne baze, ki *"negativnost" -- delavsko negacijo -- > dejansko napravi v funkcionalno* "nujnost", ki je notranja procesu > sistema[^11]. [^11]: V zvezi s tem so značilne teorije Abendortha in Dahrendorfa o nujnem vključevanju konkurence v tovarno in družbo. Gl. Ralf Dahrendorf, *Soziale Klassen und Klassenkonflikt in der industriellen Gesellschaft*, Stuttgart 1957; ital. prev. po popravljeni in razširjeni angleški izdaji, Bari 1970; in W. Abendorth, *Antagonistiche Gesellschaft und politiche Demokratie*, Neuwied-Berlin 1967. > Nič več Hegel, ampak Keynes, nič več neučinkovita ideologija plana, > ampak plan v konkretnosti svojega razvoja, nič več ideologija New > Deala ampak postkeynesijanska kritika prevedena v anticiklične > tehnike: ideologija se konkretizira, se očisti vsake utopistične > sledi, se znajde neposredno v posameznih področjih delovanja. Kar je > tako kot bi rekli, da sama sebe potlači. > Govorjenje s strani buržoazije o "krizi ideologije" prikriva prav to > realnost: toženje nad krizo je samo pokazatelj nore nostalgije za > tradicijo, ki temelji na neučinkovitosti Kultur. > Plan na eni strani teži k identifikaciji z institucijami, ki > vzdržujejo njegov obstoj, na drugi strani pa se postavlja kot > specifična institucija njega samega. Gospostvo totalnega kapitala se > tako uresničuje izven vsakršne logike, ki je tuja njegovim lastnim > neposrednim mehanizmom, brez vsakršne zunanje utemeljitve za vse večjo > realizacijo konkretnih instrumentov poseganja, z najbolj absolutno > neodvisnostjo od kakršnega koli abstraktnega "etičnega" cilja, od > kakršne koli teleologije, od kakršnega koli "najstva". > Vendar pa obstaja skupni element, ki povezuje intelektualna > pričakovanja prvih desetletij 20\. stoletja. To kar teorije Webra, > Maxa Schelerja ali Mannheima potrdijo kot "nujen" preskok metod v > strukturi intelektualnega dela, kar Keynes in nato Schumpeter vrneta > na področje ekonomskega plana, ki predpostavlja jasno delovanje > celotnega kapitala, kar ideologije avantgard predstavijo kot predlog > družbenega vedenja, je vsekakor transformacija tradicionalne > ideologije, praktično opredeljene, v utopijo kot prefiguracijo > abstraktnega končnega momenta razvoja, ki sovpada z globalno > racionalizacijo, z nalogo *realizacije dialektike*. > To se morda ne zdi povsem točno, kar se tiče Webra ali Keynesa. > Dejansko, to, kar je pri njima še utopija, je zgolj ostanek, ki je v > celoti preoblikovan v dinamični model, potem ko je kapital razrešil > problem ustvarjanja novih institucij, ki so sposobne lastna notranja > protislovja uporabiti kot pogonske elemente razvoja. Ni slučajno, da > se ekonomski modeli zdaj konfigurirajo tako, da *izhajajo iz krize* in > ne, abstraktno, *proti* krizi; niti moderne ideologije "protislovij" > niso tuje temu procesu pozitivne realizacije dialektike. > Zatorej se, v obravnavanem trenutku, poudarja notranja razdrobljenost > funkcionalne vizije intelektualnega dela, ko ta prehaja v sfero > produktivnega dela. Problem njegove umeščenosti v cikle ali njegovega > programiranja ostaja še vedno popolnoma odprt: toda gotovo je, da se > intelektualno delo, ki ima pogum, da se prepozna in deluje kot > kapitalistična znanost, objektivno loči od nazadnjaških vlog čisto > ideološkega dela. Odslej je sinteza nemogoča. Sama utopija označuje, z > lastno smerjo pohoda, zaporedne stopnje lastnega izumrtja. > Gre za razcep, ki bo v prihodnosti samo še bolj izrazit, saj bo vrzel > med tistimi institucijami, ki realizirajo tehnike plana in tistimi, ki > nadzorujejo njegovo dinamiko vse večja. > Vse te tendence je treba razumeti v konkretni zgodovinski realnosti, > ki je sledila 1917 in Versajski pogodbi, v globoki protislovnosti, ki > pretresa evropski in ameriški kapitalizem. Bilo bi povsem > nezgodovinsko predstavljati si povsem razvito in delujočo > kapitalistično zavest, v smislu projekta, ki teži k stvaritvi novih > institucij za kapital, ki se zaveda, da se mora preoblikovati v > družbeni kapital in ki mora kot tak neposredno upravljati z lastnimi > cikli, lastnimi krizami, lastnim razvojem. > Toda šlo bi za lažna objektivnost, če bi očitna neravnovesja, > politične zaostalosti, artikulacije in notranjo razpravo, ki zaznamuje > 20\. leta 20\. stoletja, označili za slepe blodnje, ki jih prekine le > nekaj preroških in genialnih splošnih prefiguracij. > S stališča naše analize je kakorkoli treba omeniti, da je, prav v tem > kritičnem trenutku, vloga intelektualcev konfigurirati utopije za > namene redimenzioniranja taistega kulturnega dela. Na polju > intelektualnega dela gre predvsem za zavzemanje stališča okoli ene > stvari: okoli teme *političnosti* ali nepolitičnosti tega dela znotraj > avantgardne perspektive. > Poskusimo soočiti dve navidezno nezdružljivi stališči. Šklovski leta > 1926, ko zagovarja absolutno avtonomijo literature kot "ustne > umetnosti", ki je ni mogoče zvesti na zakone, ki so tuji njenemu > lastnemu konstruiranju, piše: "Mi futuristi našo umetnost povezujemo s > Tretjo internacionalo. Toda to, tovariši, je predaja vseh položajev! > Je Belinski-Vengerov, je *Zgodovina ruske inteligence*!"[^12] > Nadaljeval je s še bolj eksplicitnim zavzemanjem stališča proti > "angažirani", agitacijski, propagandni umetnosti, ki jo je zagovarjal > Majakovski in LEF: "Ne želim zagovarjati umetnosti v imenu umetnosti, > temveč propagando v imenu propagande [...] agitacija, ki se izvaja v > operi, v filmu, na razstavah je neuporabna: konča se tako, da pokonča > samo sebe. V imenu agitacije, odstranite jo od umetnosti!"[^13] [^12]: Viktor Šklovskij, *Ulla, ulla Marziani!*, v *Chod Konja*, Moskvà-Berlin 1926; ital. prev. *La mossa del cavallo*, Bari 1967, str. 35--38. [^13]: Prav tam, str. 41. > André Breton leta 1920 v Drugem manifestu nadrealizma, > po tem ko spozna, da misel "ne more drugega kot nihati med zavestjo o > svoji popolni avtonomiji in tej o svoji strogi odvisnosti", se poglobi > v to protislovje, ki je dano kot nujno in neizogibno, ter se odloči za > literaturo, ki je "nepogojena in pogojena, utopistična in realistična, > ki vidi svoj namen samo v sebi sami in ne želi drugega kot > služiti."[^14] [^14]: Stavek je vsebovan v drugem nadrealističnem manifestu. > Enzensberger je v zvezi s citiranim Bretonovim odlomkom pripomnil, da > so "nadrealisti v svoj program povzdignili kvadraturo kroga"[^15]. > Toda ta program ni bil značilen za nadrealizem: ta ni storil drugega > kot jasno izrazil prizadevanja celotnega območja intelektualnih > avantgard, ki so odločile uporabiti politični teren za obvarovanje > zadnje fronte na kateri je možno ubraniti intelektualno delo v svojih > institucionalnih oblikah. [^15]: Hans Magnus Enzensberger, *Gemeinplätze, die Neuste Literatur betreffend*, "Kursbuch" 15, Frankfurt a. M. 1968, ital. prev. v Enzensberger, Michel, Schneider, *Litteratura e/o rivoluzione*, Milano 1970, št. 14. > Ne gre za reakcionaren ideološki projekt proti "naprednemu", kar se > srečuje v dveh izjavah Šklovskega in Bretona. Formalizem in > nadrealizem se v bistvu strinjata v njunem zagovoru "profesionalnosti" > intelektualnega dela. Samo da prvi, z večjo lucidnostjo in pogumom, > priznava svoj tavtološki značaj, svojo lastno neaktualnost (vsaj do > leta 1926), medtem ko se druga odloči sebe povzdigniti v simbol > intelektualne "slabe vesti". > Vendar je prav tako pomembno omeniti, da kjer se formalizem -- in z > njim abstraktne avantgarde v vseh sektorjih vizualne in literarne > komunikacije -- oblikuje kot šola *dela z jezikom*, nadrealizem -- in > z njim vse "angažirane" avantgarde -- ne upoštevajo sistematike > intelektualnega dela in se težijo predstavljati kot politična > *intervencija* tout-court. > Z drugimi besedami, soočamo se z dvema tendencama, ki se nadaljujeta > do danes in pri tem sledita dvema različnima in komplementarnima > smerema: > 1. na eni strani gre za smer, kjer intelektualno delo sebe priznava v > svojem bistvu prav kot *delo* in torej neizterljivo za > revolucionarno gibanje; avtonomija tega dela je izrazito prepoznana > kot *relativna*: le politični ali ekonomski naročnik bo lahko podal > *smisel* čisti vzpostavitvi racionalne platforme, ki jo zagotavlja > interna kritika, ki se opravlja na disciplinah. > 2. na drugi gre za intelektualno delo, ki se zanika kot tako in se > postavlja kot čista *ideologija*; ki želi politično organizacijo > ali nadomestiti, ali slaviti, ali jo kritizirati od znotraj. Vedno > pa s ciljem *izstopiti* iz produktivnega dela in se mu zoperstaviti > kot njegova *kritična zavest*. > Tu se postavlja problem posredovanja med tema dvema držama: to je > velika tema Benjamina, konstruktivistične umetnosti in arhitekture, > socialdemokratskih tehnik upravljanja mesta, urbanistične utopije > srednjeevropske kulture 30\. let[^16]. [^16]: To temo smo že naslovili (gl. M. Tafuri, *Per una critica dell'ideologia architettonica*, v "Contropiano" 1 1969, str. 31--79), toda glej tudi: B. Miller-Lane, *Architecture and Politics in Germany 1918--1945*, Harvard University Press, 1968; in E. Collotti, *Il Bauhaus nell'esperienza politico-sociale della repubblica di Weimar*, v "Controspazio" 4-5 1970, str. 8--15. > Končni pomen teh gibanj je samo en. Intelektualne avantgarde morajo > zdaj zavzeti področje, od katerega so se do zdaj skrbno oddaljevale: > področje *dela*. Ker ni več mogoče vzdrževati institucionalne distance > do produktivnega dela, ki je v preteklosti zagotavljala *svetost* > intelektualnega raziskovanja, ne preostane drugega kot prostovoljna > poteza, ki implicira uničenje lastnih klasičnih vlog. Benjaminova > "izguba avre" ni zgolj posledica posplošitve novih načinov produkcije, > ampak tudi plod zavestne odločitve, v katero se je spustila vsa volja > do preživetja, ki je vsebovana v halucinirani protiinstitucionalni > bitki, ki jo je vodilo negativno mišljenje. > Prav tako ne smemo podcenjevati *zahteve*, ki jo je najnaprednejši > kapital postavljal intelektualcem 20\. in 30\. let 20\. stoletja. > Rathenau in Ford izrecno izrazita svoje zahteve. Ne zahtevata, da > intelektualci neposredno vstopijo v nadzorovanje ciklov produkcije, > zahtevata pa, da njihov prispevek jasno in eksplicitno "podeli pomen" > samemu ciklu. Z vstopom v sfero dela, se ideološka produkcija hkrati > privlači in odbija. Na eni strani je poklicana k produkciji globalnih > modelov: racionalizacija ciklov ne sme biti ločena od njihove > socializacije; inovativni modeli morajo odgovarjati na zahteve, ki > sočasno tvorijo moment notranjega prestrukturiranja ciklov in moment > cirkulacije blaga. Na drugi strani je omejena na vlogo uvrednotevanja > konstantnega kapitala: njegov poseg mora neposredno zarezati v > socializacijo konsumpcije. Z zamejevanjem vpadnega polja > intelektualnega dela na "družben" moment, ne počne drugega kot > lastnosti svojih tradicionalnih vlog premika na drugačno raven. Zbrana > znotraj sfere produktivnega dela -- toda same še ne spremenjena v > produktivno delo -- je intelektualna razdelava usmerjena v > "funkcionalizacijo" ideološke produkcije, ne v njeno opustitev > tout-court. > Antiinstitucionalni moment avantgardne inteligence se je razkril kot > funkcionalen za uničenje izčrpanih vlog: vso njeno rušilno delo se > zdaj pojavi kot vzpostavitev jasne platforme s katere je treba ponovno > začeti odkrivati nove "zgodovinske naloge" intelektualnega dela. > Prav tako ne smemo podcenjevati, da imajo te zgodovinske naloge hkrati > dva sogovornika in dve smeri pohoda: prva je mističen pogovor s > kapitalom, ki ga berejo kot tehnološko abstrakcijo ali kot univerzalno > produktiven subjekt; druga je mističen pogovor z množicami, ki jih > bere kot enako abstrakten subjekt družbene cirkulacije produkcije. > Ideologija nase prevzame nalogo združiti subjekt in objekt produkcije, > nalogo preseči vse protislovne momente, da bi predstavila modele > funkcionalne integracije kapitala in dela, produkcijskih načinov in > produkcijskih odnosov: pretvori se, z drugimi besedami, -- > predstavljena je bodisi kot ideologija, ki je povsem spuščena v > delovni proces, bodisi kot abstrakten projekt socializacije dela -- v > *kapitalistično-industrijsko utopijo*. Na tej točki je nujno potrebno > opozoriti, da se vsa opravljena analiza le obrobno dotika > kapitalističnega stališča. Zgoraj poudarjeno sovpadanje med > intelektualnimi avantgardami in naprednim kapitalom ni pokazatelj > splošnih pojavov: taisto sovpadanje, celo, se je zgodovinsko razkrilo > za precej omejeno in začasno ter vztrajno v najbolj obstranskih > sektorjih razvoja. > Zato je pomembno dojeti tako subjektivni značaj sprejetih odločitev > intelektualnega dela, kot njeno nenehno marginalizacijo v naročju > kapitalističnega razvoja. Utopija postane funkcionalna razvoju kot > rezervat tendenčnih modelov in kot ideološko orožje za pridobivanje > konsenza. > Jasno je, da ti dve usmeritvi vstopita v krizo vsakič, ko se od > tendenčnih modelov zahteva realna preveritev njihovih ciljev in > vsakič, ko se samo upravljanje s konsenzom razkrije kot orožje, ki je > neustrezno za cilje razvoja. > Med prizadevanjem po absolutni avtonomiji in prostovoljnim > samoizničenjem v misijah, ki so "v službi razreda", se je sodobna > ideologija je dokončno odločila, v večini primerov in s presenetljivo > stanovitnostjo vedenja, ustaliti se na robu britve med obema izbirama. > Avtonomija intelektualne raziskave odgovarja nadaljevanju projekta > obnove Subjektivnosti, ki jo je kapitalistična delitev dela > razlastila. Intelektualno delo kot "razredni servis" in projekt > povrnitve -- posredno -- te iste Subjektivnosti razlaščenemu razredu. > Menimo, da ni treba poudarjati "bede" teh dveh ideoloških usmeritev, > katerih objektivno komplementarnost razkrivamo. Literatura in umetnost > kot instrumenta obnove Totalitete in kot njen prenos v nov izvoljen > zgodovinski Subjekt -- delavski razred -- sta dela načrta, ki se > objektivno postavlja na retrogardo kapitalističnega razvoja, četudi s > tem pokrije natančne naloge. > Kar je precej bolj zanimivo je, kako se ti dve izbiri (ali kompromis, > ki posreduje med njima) realizirata. > Avtonomija formalne konstrukcije, pri vseh zgodovinskih avantgardah, > ne vztraja več na projektu nadzora vsakdanjega izkustva skozi Formo. > Zdaj smo pripravljeni sprejeti, da je izkušnja ta, ki obvladuje > subjekt in ga vzpostavlja: problem je bolj *planiranje izginjanja > subjekta*, izničevanje tesnobe, ki izhaja iz patetičnega (ali > smešnega) upiranja posameznika proti strukturam gospostva, ki ga > držijo blizu, kazanje na univerzalno pacifikacijo -- raj na zemlji je > realiziran z "izginotjem tragičnega"[^17] --, ki se prav prostovoljno > in ponižno podreja tem strukturam gospostva, kot na obljubljeno > deželo. [^17]: Izjemno zanimivo je slediti odzivom naprednih teoretikov kapitalistične buržoazije in "levega komunizma" 20\. in 30\. let na spoznanje o *razkroju Tragedije*. Za slednje je intelektualno nasprotovanje kapitalističnemu uničenju buržoaznega Geista, utopije Forme, "problematičnega" humanizma enako težnji po natančni obnovi teh neuporabljenih ideoloških instrumentov in njihovem predajanju -- z nadaljnjo utopijo -- v roke proletariata. *Marksistični humanizem* se tako razkrije kot projekt širitve na delavski razred tiste "Forme-Utopije buržoazne biti, ki je Tragedija": buržoazni junak je sprevržen v *kolektivnega junaka*. Linije tega procesa so zelo jasne v misli mladega Lukácka kot tudi v misli marksističnega Lukácsa: toda tudi na nekaterih straneh Korscha, Löwitha in -- kot čista ideologija -- Bertolta Brechta. V zvezi s tem gl. A. Asor Rosa, *Il giovane Lukács teorico dell'arte borghese*, v "Contropiano" 1 1968, str. 59 in dalje; in L. Bedeschi, *Alienazione e feticismo nel pensiero di Marx*, Bari 1968 (in particolare l'appendice, str. 177 in dalje). > Odrešitve ni več v "uporu", ampak v popolni predaji. Le človeštvo, ki > je ponotranjilo, napravilo svoje, vpilo ideologijo dela in razvoja, ki > ne vztraja produkcijo ali Plan obravnavati kot nekaj *drugega od sebe* > ali kot enostavne instrumente, *ki se prepozna kot del splošnega > Plana* in ki kot tako dokončno sprejme *funkcionirati* kot zobnik > globalnega stroja, se lahko odreši "izvornega greha". Da ne gre za to, > da je človek izdelal sistem sredstev ne da bi lahko nadzoroval "upor > predmetov", ki se je sprožil proti izumitelju -- tako sta Löwith in > mladi Lukács brala odtujenost v Marxu --, temveč bolj za "hudičevo" > vztrajanje "človeka", da ostane takšen, da se umesti kot "nepopolni > stroj" v produktivnem univerzumu, ki kot dosledno držo dopušča zgolj > čisto *tišino*[^18]. [^18]: "Obča proletarizacija ostaja torej poslednja velika podlaga enotnega videza človeškega stanja: prekleta ironija kapitalistične družbe jo obsoja na nepopravljivo distanco od *realne* proletarizacije prav v trenutku, ko se odvija *formalna* proletarizacija. Ko je celotna družba oblikovana po vzoru tovarne, ko se zdi, da je forma Identitete realizirana in kroži po celotnem sistemu, se razkrije, da gre za mišljenju odvratno podobo: ki mora vedno iskati, okraj samega sebe, meje različnosti in živeti za to različnost. Pripravljeno se je celo žrtvovati za to, se imeti za blago v obtoku, za čisto funkcijo v obči cirkulaciji blag. Na eni strani obče izkoriščanje delavcev, sintetična forma, ki je prvič v zgodovini postala realna; na drugi pa nobene forme, zgolj del cirkulirajočega kapitala. (N. Licciardello, *Proletarizzazione e utopia*, v "Contropiano" 1 1968, str. 109). Na tem mestu lahko le bežno namignemo na funkcijo, ki so jo imele umetniške avantgarde 20\. stoletja in na teoretsko misel, ki jih je spremljala pri konkretizaciji in vizualizaciji *formalne proletarizacije* o kateri govori Licciardello: utopija Avantgarde je prav v projektirani obnove nekega "enotnega videza človeškega stanja", ki ga zagotavlja intelektualno delo, ki *se reši* samo, ko uniči lastne temelje. > Kar pri tej ideologiji brezpogojnega konsenza v univerzum kapitala > osupne, ni toliko njegova literarnost, kot njegov naivni radikalizem. > Ne obstaja spis, ki se zavzema za *mehanizacijo univerzuma*, ki ne bi > osupnil, ko bi soočili te literarne, umetniške, kinematografske > "manifesti" s cilji za katere se zdi, da jih predlagajo. Poziv k temu, > da *postanemo stroj*, k univerzalni proletarizaciji, k prisilni > produkciji preveč eksplicitno razkriva ideologijo Plana, da ne bi > vzbudil sumov o svojih realnih namenih. > "Negativno mišljenje" je svoj projekt preživetja opredelila v > zavračanju heglovske dialektike, v obnovi posameznih protislovij, ki > jih ta odpravlja. "Pozitivno mišljenje" ne dela drugega, kot > simetrično preobrne to negacijo samo vase. Negativno je razkrito kot > tako, tudi v svoji "neizbežnosti". Odpoved njej je le prvi pogoj, ki > dopušča nadaljevanje intelektualnih disciplin, obnovo (za ceno > uničenja same "avre" intelektualnega dela) tradicije njihove "svete" > odtujenosti od sveta in ponovno vzpostavitev, čeprav minimalnega, > razloga za preživetje. > Poraz Razuma je zdaj predpostavljen kot realizacija zgodovinske naloge > Razuma samega: cinizem intelektualnega dela se razkaže sam ter igra > lastne karte na dvoumni meji samoironije. > Dokazati brez možnosti ugovora, da ni druge poti kot izničenje > človeškega subjekta v Subjekt razvoja: ta aksiom si prizadeva odrešiti > ideologijo kot poslednji *kulturni projekt*. "Osvoboditev od > vrednote", izginotje Geista iz splošnega procesa racionalizacije, > nevtralizacija vsakega projekta *etičnega* upravičevanja logike > sistema so se že zgodile: zdaj se morajo predstaviti s silo *danega*, > kvečjemu lahko pokažejo svojo *učinkovitost*. Zato je treba vsak > ostanek "vrednote" napasti z nasiljem oskrunitve. Boj proti *človeku* > je pogojen s smermi razvoja: samo, če bo slednji naletel na ovire -- > zaradi viskoznosti "predsodkov", ki delujejo na družbeni ravni -- na > poti posplošitve svojega gospostva, se bo lahko ponovno vzpostavila > mitologija *človeškega*. Toda to bo morala biti cinična in regresivna > mitologija, ki je funkcionalna zgolj za preseganje šibkih in nadležnih > uporov[^19]. [^19]: Kar lahko zasledimo v pesmimizmu Lévi-Straussa, ki ga popolnoma obvladuje Absolut *človeškega*, ki s svojim neujemanjem z realnim proizvaja strukturalistično perspektivo nekakšne *rekonstrukcije-za-nič*, nekakšnega *izhoda iz sveta*, ki ga izzove "izdaja" sveta samega. "Kakšen pomen ima delovanje, če misel, ki vodi delovanje, pripelje do odkritja odsotnosti pomena? [...] Svet se je začel brez človeka in so bo končal brez njega. Institucije, šege in navade, ki sem jih celo življenje popisoval in poskušal razumeti, so le bežen razcvet stvarstva v razmerju do katerega nimajo nobenega pomena [...] Kar zadeva stvaritve človeškega duha, pa je njihov pomen zgolj v odnosu do človeka in bo zamegljen, ko bo ta izginil" (Claude Lévi-Strauss, *Tristi tropici*, Milano 1965^2, str. 402--403). > Zgodovina modernega sveta iz stališča delavca je še vsa za napisati. > Ne vemo, torej, koliko je na spremembe znanosti programiranja in njene > politično rabo konkretno vplival razredni boj, negativna izkušnja > razširjene reprodukcije, nasilno zatiranje neznanega delavca -- > variablinega kapitala -- v fašističnih deželah, ali dvoumni rezultati > sovjetskih petletk. > Gotovo pa je, da odkritje -- tipično za "napredno" sociologijo 50\. > let -- neizogibnosti konflikta osmisli vsako utopijo, ki temelji na > popolni in mirni integraciji razreda v procese razvoja. Nasproti > optimističnim tezam Talcotta Parsonsa, ki jih je realnost delavskega > boja natančno zanikala, je priznanje *univerzalnosti* konflikta: za > Dahrendorfa, ne gre več za zastavljanje optimalnih form razvoja brez > napetosti, ampak za uresničevanje razvoja *preko* napetosti, preko > mehanizmov regulacije konfliktov, ko so slednji enkrat izolirani > znotraj posamezne tovarne, posamezne skupine moči, posamezne družbene > strate, posamezne institucije. Vendar ne brez formulacije novih > utopij: predvsem družbene mobilnosti, kot osi okoli katere se vrtijo > posamezni mehanizmi regulacije in ukrepov[^20]. [^20]: Gl. R. Dahrendorf, *Soziale Klassen und Klassenkonflikt*, nav. d., II. del, str. 253 in dalje, kjer so "institucionalizacija razrednega konflikta, razvoj "industrijske demokracije", organizacija sindikatov, družbena mobilnost izrecno navedeni kot instrumenti regulacije razrednega boja. Glej tudi Dahrendorfovo kritiko Talcott Parsonsovo *teorijo integracije* (str. 257 in dalje). Gl. tudi L. A. Coser *Social Conflict and Social Change*, v "British Journal of Sociology" 1957; in *The Function of Social Conflict*, London 1956, ital. prev. *Le funzioni del conflitto sociale*, Milano 1967\. Verjetno ni potrebno poudarjati, da so tako teorije integracije kot te o regulaciji konfliktov propadle spričo pomasovljenja in homogenizacije delavskega boja od '56 do danes. > Vendar ameriški in evropski teoretiki med 50\. in 60\. ostajajo trdno > prepričani, da je vsaka možna *uporaba* variabilnega dela svoj > specifičen instrument nenehnega prestrukturiranja fiksnega kapitala in > organske sestave kapitala. Znanstvena produkcija vstopi *neposredno* v > procese razširjene akumulacije, ni več zunanja njim: je njihov pogoj > in sredstvo nadzora. Procesi avtomatizacije, tehnike znanstvenega > napovedovanja prihodnosti, tehnična in politična izkušnja > programiranja in njegova radikalna prenova so del likvidacije teorij > *ekvilibrija*. Cikel in krize so ponovno neločljivo povezani: > osrednjega pomena za to funkcionalno povezavo je intelektualna > produkcija. Klasično zoperstavljanja abstraktnega in konkretnega dela > začne izgubljati svojo funkcionalnost v razširjenem obsegu. Kar sledi > je, da se same tradicionalne forme pridobivanja in upravljanja > konsenza radikalno spremenijo. Konsenz zdaj ne zadeva več > disciplinarne vsebine, temveč ideološke discipline same: postavljene v > krizo glede na njihovo parcialno funkcijo znotraj tehnik znanstvenega > napovedovanja prihodnosti razkrijejo svojo realno funkcijo kot > institucionalna retrogarda sistema. > V tem pogledu ni več pomembno na kakšen način se artikulirajo, kakšna > je kakovost ali pomen njihovih komunikacij. Bolj pomembno je samo > dejstvo, da obstajajo, da vztraja rezervna intelektualna armada, ki je > popolnoma izključena iz vsakega tipa produktivnega procesa in ki > privzema nalogo reprodukcije institucionalnih form, *katere koli*, > ideologije. Namreč že lahko vidimo, da nova naloga, ki je zaupana temu > sektorju intelektualnega dela -- ki je ves usmerjen v fazo priprave in > v "osnovno izobrazbo" splošne delovne sile -- ni več niti *vzgajanje > konsenza*, temveč *izvajanje disenza*: pod pogojem, da ta disenz > vztraja prav na preizkušenem terenu ideoloških institucij. > Vprašanje "alternativnih vsebin" znanosti in disciplin ali > "alternativnih načinov" uporabe istih je, še preden postanejo slogan > delno propadlih sektorjev političnih organizacij delavskega razreda, > zahteva obrobij avantgarde kapitala. > Prav tako nam ne more uiti, da so "alternativna kultura", "operativna > kritika" ali "kritično poučevanje" vsi členi ene in iste verige. Še > vedno smo znotraj preobrnjene rabe kritike ideologije: znotraj procesa > izpopolnjevanja instrumentov poseganja, rekompozicije tradicionalnih > vsebin, ki se vršijo v funkciji afirmacije *realnosti razvoja*. > Ves razvoj je sam po sebi radikalno samopreseganje, nenehno > revolucioniranje *sebe*. Dialektika in tradicija, ki sta dosegli > pomembno visoko raven samega razvoja, se morata ne le uravnovešate, > temveč popolnoma združiti. Če v realnosti materialnih procesov > *negativnega* -- "upor" razreda -- ni mogoče vpiti, ampak samo > funkcionalizirati (to izrecno poudarjajo ne le keynesijanske, temveč > tudi postkeynesijanske teorije), je na ideološki ravni > funkcionalizacija disenza uresničljiva že z razmejitvijo območja za > izvajanje negacije. V ta namen ni nič primernejšega kot, da kritično > vajo zmrznemo znotraj interdisciplinarnih polj. > Ni rečeno, da to operacijo izvrši prav kapital sam. Izjemno > funkcionalno v ta namen je izkoriščanje sil radikalne ali > paramarksistične "levice", vsekakor pa tradicij, ki so marksizem > reducirali na ideologijo. Razmnoževanje samopredlaganih poskusov, še > posebej v zadnjih desetih letih, oblik "revolucionarnega filma", > "protestniške umetnosti", "alternativnega urbanističnega upravljanja" > ali "antiinstitucionalne sociologije" ni slučaj. Vse prelahko se je > pred takšnimi patetičnimi intelektualnimi iluzijami (ali, v najslabšem > primeru, političnem oportunizmu) nasmehniti: toda nedvomno je izjemno > jasna *razrodaja ideologije*, ki se, v posebej napredni fazi > kapitalističnega razvoja, izvaja z namenom disciplinarne preureditve > in v funkciji korenitega revolucioniranja tehnik plana. > V samem trenutku, ko je racionalizacija povzdignjena v moment > dinamičnega razvoja celotnega kapitala, se postavlja potreba po > drugačni uporabi discipline, ki predseduje razvoju in razdelavi metod > uvrednotenja in programiranja. > To kar se zdaj predstavlja kot subjekt razvoja je globalnost plana. > Vsi posamezni momenti njega, uporabljeni v prvem momentu za začetek > delnega nadzora -- od analize strukture ologopolistične trgovine, do > razdelave anticikličnih teorij, do tehnik planskega poseganja v > distribucijo in konsumpcijo, končno do samih tehnik racionalizacije > posameznih produkcijskih sektorjev -- morajo biti na novo preučeni, > podvrženi kritiki, umeščeni v nov kontekst. > Na kocki je, iz kapitalističnega stališča, globalen nadzor tehnik > znanstvenega napovedovanja prihodnosti: samo dinamično pojmovanje > razvoja zahteva takšen metodološki skok. > V tem kontekstu postaja očitna vse večja pomembnost pripisana > "kritičnemu" momentu. Ne gre več za tradicionalno funkcionalizacijo > kritike, ki je v meščanski misli od vedno privzemala nalogo, da > razdelave in discipline pripelje do najvišje dovoljene ravni. Z > drugimi besedami, ne gre več za enostavno "pozitivno" rabo kritike, za > njeno takojšnjo podreditev odstranjevanju ovir, ki jih razvoj srečuje > na svoji poti. Disciplinarno prilagajanje smerem razvoja, nenehna in > neprestana prenova disciplin in institucij je do nedavnega bila naloga > kritike, ki je sama bila povzdignjena v status posebne "discipline". > Zdaj je za spremljanje in napovedovanje dinamičnega planiranja razvoja > nujno potrebno iz kritike, ki se izvaja *nad* disciplino in *nad* > posameznimi tehnikami, preiti h kritiki *samih* disciplin. > Ni slučaj, da je med prvimi instrumenti, ki so bili podvrženi tej novi > vrsti kritike, tehnika *interdisciplinarnosti* (tehnika, ki je bila > celo povzdignjena v mit tekom razprave o tehnikah programiranja tekom > 60\. let). > Interdisciplinarna metoda predpostavlja učinkovitost posameznih > področij planskih intervencij -- ekonomsko, sociološko, teritorialno > --, ki jih je mogoče zlagati skozi začasno prekinitev ekskluzivnosti > disciplin. Ona sama je plod prvotne *kritike disciplin*: in sicer > kritike, ki je izpodbijala totalizirajoče namere posameznih > intervencijskih tehnik. (Dovolj je pomisliti na resno razpravo, ki se > je odvijala v Italiji in Franciji okoli načinov programiranja > ekonomsko-formalne ureditve teritorija, ali na polemike radikalne > sociologije ZDA proti sektorski naravi intervencij na urbani ravni). > Poleg tega je treba dodati, da je sektorsko programiranje -- in prav > zaradi zaprtega kroga, ki se sklene med tehniko intervencije in ciljem > ponovnega uravnoteženja same intervencije -- v temelju zavezano > *statičnim* modelom, ki sledijo logiki, ki je osredotočena na odpravo > "neravnovesij". > Prehod od uporabe statičnih modelov do razdelave dinamičnih je bil > prvi korak kapitalistične posodobitve uporabe tehnik plana: preseganje > nadaljnjih faz, da bi dosegli popolno razpoložljivost pri realizaciji > celostnega upravljanja s planskim razvojem, je cilj, ki ga v tem > trenutku zasleduje znanost Plana. > Plan se, od enostavnega "momenta" razvoja, uveljavlja (se je > uveljavil) kot nova politična institucija[^21]. V tem smislu je treba > radikalno preseči izključno in preprosto interdisciplinarno -- ki je > neuspešna tudi na praktični ravni -- izmenjavo. [^21]: Nedavna zahteva Saracena, da bi presegli programe programe, ki jih je sam opredelil *kot objektivne*, v prid programiranega delovanja *občega* tipa, je že del vizije plana, ki odpravlja vso shematičnost in sektorsko naravo teorij plana, ki so bile razdelane v 50\. in 60\. letih. "Če je programiranje splošnega značaja", piše Saraceno, "je njegov osnovni cilj, povsem drugačen [od obsežnih projektov, ki pokrivajo določene sektorje javnega delovanja], sestaviti v sistem vse ukrepe, ki jih je treba izvesti na javnem področju; tako postane procedura, kjer se primerjajo stroški različnih predlogov Vladnega delovanja, kot tudi celota teh stroškov s celoto razpoložljivih sredstev tako, da se omogoči izbira načina izvajanja ukrepov in kriterijev za zbiranje sredstev. S sprejetjem podobne procedure, bi bilo bolj primerno govoriti o programirani *družbi* in ne o programirani *ekonomiji*" (Pasquale Saraceno, *La programmazione negli ani '70*, Milano 1970, str. 28). Treba je pripomniti, da *obči program* o katerem govori Saraceno ne predstavlja splošne dejavnosti: njegova "edina naloga je, da od časa do časa -- v presledkih, ki verjetno ne presegajo enega leta -- sporoči stanje sistema" (prav tam, str. 32). V zvezi s tem je pomembna zahteva po novih institucijah, ki so sposobne realizirati koordinacijo: pozitivno vrednotenje metode, ki se jo zasleduje v formulaciji *Progetto 80*, potrjuje ugotovljen trend. "Kaj je dejansko *Progetto 80*?" se sprašuje Saraceno (str. 52): "Gre za sistematični pregled nacionalnih problemov, ki so *v tem trenutku* ocenjeni za najpomembnejše, kot tudi novih institucij, ki naj bi bile sposobne, bolje od obstoječih, začeti iskati rešitve za te probleme; če bi naša javna sfera že bila urejena v prej razjasnjen *sistem*, bi pripravljavci tega dokumenta lahko izdelali tako imenovani *Program-verifikacija*". Čeprav tudi Saracenove tehnične perspektive niso brez utopičnih ostankov -- glej njegov poziv k "redu, v skladu s katerim se družbene sile *moralno* držijo procesa uporabe virov zahtevanih za reševanje problemov" (prav tam, str. 26, poudarek naš) -- se njegova kritika petletnega programa '66--'70 drži institucionalnega preoblikovanja nadzora razvoja, ki je pravilno prepoznan v zapisu Sandra Mattiuzzija in Stefanie Potenza, *Programmazione e piani territoriali: l'esempio del Mezzogiorno*, v "Contropiano", 1969, str. 685--717\. Da so Saracenova stališča del obsežnega prestrukturiranja, ki poteka znotraj praks in teorije programiranja, dokazuje cela vrsta stališč, ki *Plan kot institucijo* podpirajo kot "stalno in v celoti izvajano politiko". Gl. Giorgio Ruffolo, *Progetto 80: scelte, impegni, strumenti*, v "Mondo economico" 1 1969. > Horst Rittel je z jasnostjo izpostavil posledice "teorije odločanja", > ko se ta enkrat umesti v samoprogramiranje kibernetskih sistemov (in > logično je, da jemljemo za samoumevno, da ta raven racionalizacije v > dobršnem delu še vedno predstavlja tendenčni model). > Rittel piše[^22], da "vrednostnih sistemov ni mogoče več šteti za > dolgoročno stabilne. To, kar si lahko želimo, je odvisno od tega kaj > lahko omogočimo in to kar lahko omogočimo je odvisno od tega kaj si > želimo. Cilji in funkcije koristnosti niso neodvisne spremenljivke. Z > odločevalsko sfero so v medsebojnem odnosu. Reprezentacije vrednosti > je mogoče nadzorovati znotraj širokih meja. Absurdno je želeti > oblikovati toge modele odločanja pred negotovostjo alternativnih > prihodnjih razvojev". Teorija odločanja mora zagotavljati > fleksibilnost "sistemov, ki sprejemajo odločitve": in jasno je, da v > igri ni več vrednostnih kriterijev, ki bi se lahko primerjali s temi > od frankfurtske sociološke šole. Vprašanje na katerega mora odgovoriti > napredna raven programiranja je: "kateri vrednostni sistemi so obče > skladni in zagotavljajo možnost prilagajanja in s tem > preživetja"?[^23] [^22]: Horst Rittel, *Ueberlegungen zur wissenschaftlichen und politischen Bedeutung der Entscbeidungstheorien*, relazione dello Studiengruppe für Systemforschung, Heidelberg, str. 22 ss., zdaj v zborniku v uredništvu H. Krauch, W. Kunz, H. Rittel, Forschungsplanning, München, Oldenbourg Verlag, 1966, pp. 110--129. [^23]: Prav tam. > Zato je, nujno "odprta", struktura plana tista, ki ustvarja lastne > sisteme vrednotenja: nič več ne ostane zunaj plana. Spričo tega ves > hegelianizem "kritičnih teorij družbe" privzame zgodovinsko nalogo > potrditi, z preverjanjem lastne objektivne impotence, izumrtje vsakega > nasprotovanje med "vrednoto" in planom. > Obuditev Weber-Scheler-Mannheimove struje s strani ameriških > teoretikov "konca ideologije" je vse prej kot naključna. Če je > Lippmann še lahko predstavljal nujno potrebnost deideologizacije > političnega življenja kot element antikonfliktne stabilizacije, Bell, > Lane ali Lipset svojo kritiko znova usmerijo na področje teme > razvoja[^24]. Primat racionalizacije, ki temelji na izključno > pragmatični osnovi, ki ga Bell pripisuje *New Dealu*, ali Lipsetovo > enačenje demokracije z "dobro družbo v delovanju", priznavata, da je > poskus odpraviti vsako vrzel med utopijo in razvojnimi procesi > realen[^25]. [^24]: Gl. Daniel Bell, *The End of Ideology*, Glencee, Ill., 1960; Robert E. Lane, *Political Ideology. Why the American Common Man Believes What He Does*, London-New York 1962; Seymour Martin Lipset, *Political Man*, New York 1960, ital. prev. *L'uomo e la politica*, Milano 1963\. Toda glej tudi J. Fartganis, *American Politics and the End of the Ideology*, v *The New Sociology. Essays in Social Science and Social Theory, in Honor of C. Wright Mills*, New York 1964, str. 268 in dalje. Opozoriti je treba, da Bell teze o "koncu ideologije" podpira kot perspektivo, ki teži realizirati dobo "znanstvene politike": namreč, za avtorja nenehno zakrivanje konkretnih zahtev pod ideološko tančico (kar se posledično izraža v nevarnih čustvenih nabojih) vodi -- kot v zgodnjih letih New Deala -- v zaostrovanje konfliktov, ki so vse prej kot neizogibni. Bellova intelektualistična utopija -- ki sta jo povzela Lane in Lipset -- se tako izide v tehnokratski mit in iluzijo popolne družbe konsenza, ki je utemeljena na znanstvenosti delovanja in odločanja ter na posvečenju Welfare State s strani intelektualcev. V tej tezi je gospostvo racionalizacije tako projicirano v novo industrijsko utopijo. Gl. tudi Sergio Cotta, *Sulla fine dell'ideologia*, v *Ideologia e filosofia*, Brescia 1967, in odgovor Wright Mills, ki tezam o smrti ideologije očita, da so: "surtout l'idéologie d'une mort: celle de la reflexion politique en tant que facteur public" [predvsem ideologija smrti: tiste o politični refleksiji kot javnem dejavniku] (C. Wright Mills, *Mort des idéologie, Lettre à la nouvelle gauche*, in "Les lettres nouvelles" 1961). Toda gl. tudi Jean Meynaud, *Destino delle ideologie*, Bologna, Cappellii, 1964. [^25]: Gl. S. M. Lipset, *Political Man* nav. d. Zaostalost teh socioloških teorij je mogoče meriti z njihovim neupoštevanjem učinkovitosti konflikta kot dinamičnega dejavnika razvoja. Vso Lipsetovo delo temelji na slavljenju realizirane utopije: *dobra družba v delovanju* je dana kot vse navzoča, tako kot je tudi družbeno-politično ravnovesje dano kot realizirano. Samo ideologija, torej, vnaša fiktivne prelome: z njeno odpravo bo sistem postal popoln. > Habermas je prepoznal, da ima kritika ideologije "reducirana v > pozitivističnem smislu" nalogo razkriti "vsako teorijo, ki se na > prakso nanaša drugače kot na potenciranje in izpopolnjevanje tokov > tehničnega delovanja"[^26] kot dogmatično. In vendar je povedno, da > takoj zatem ne razbere funkcionalnosti tovrstne kritika za razvojne > procese. "Priprava racionalnega vedenja skozi kritiko ideologije > racionalnost priporoča kot odlično, če ne celo izključno, sredstvo za > realizacijo vrednot, saj zagotavlja 'učinkovitost' ali 'ekonomičnost' > ravnanja. Oba izraza razkrivata, da je spoznavni interes empiričnih > znanosti tehnični interes. Iz njih je razvidno, da je racionalizacija > že od samega začetka umeščena znotraj mej sistema družbenega dela in > da označuje prav moč razpolaganja z objektivnimi in objektiviziranimi > procesi. Določil te racionalnosti zatorej po svoje ni mogoče pojmovati > kot vrednote in jih je mogoče upravičiti le znotraj pozitivističnega > samorazumevanja kot, da bi bile vrednote. Kritika ideologije katere > edini cilj je afirmacija tehnične racionalnosti se ne izogne tej > dilemi: racionalnost želi kot vrednoto, ker ima ta v primerjavi z > ostalimi vrednotami to prednost, da je implicitna v racionalnih > postopkih samih"[^27]. [^26]: Jűrgen Habermas, *Theorie und Praxis*, Neuwied, Luchterhand, 1963, zdaj v *Teoria e prassi nella società tecnologica*, Bari 1969, str. 87. [^27]: J. Habermas, nav. d., str. 92\. "Zatorej v kritiki ideologije," nadaljuje Habermas (str. 63), "ki vse to realizira najmanj potihoma, živi delček angažiranega razuma v protislovju s kriteriji na podlagi katerih kritizira dogmatizem". Cilj takšnega angažiranega razuma naj bi torej bila organizacija družbe v kateri "v imenu evolutivnosti, hipostazirana tehnologija celo narekuje, področjem, ki jih je uzurpirala praksam, natančno svoj sistem vrednot" (prav tam). V zvezi s predstavljenimi alternativami se Horkheimerjeva in Adornova tema oživi v še bolj mistificirani različici: "racionalizacije zgodovine zatorej se ne more spodbujati s povečano močjo nadzora manipuliranih ljudi, temveč zgolj z naprednejšo ravnjo refleksije, z zavestjo človeških agentov, ki napredujejo k emancipaciji" (prav tam, str. 98). > Vsa kritika, ki so jo naslovili Habermas in zadnji epigoni > Frankfurtske šole, onemogoča analizo vprašanja vrednot iz stališča, ki > se izmika njihovi "družbenosti". Kritika se še enkrat izvaja na > procesih racionalizacije kot takih, ki se berejo v njihovi > nadzgodovinski univerzalnosti in so, kar je najpomembnejše, > prikrajšani vsake razredne konotacije. Habermas omejitev vrednote na > čisti znak same sebe, njeno izginotje znotraj sektaške narave tehnik > odločanja, teorij iger kot instrumentov nadzora antagonističnih > gibanj, sistem avtomatizacije pri določanju programov kritizira v > imenu *utopije emancipacije*, ki analizo vrača nazaj na zaostalo raven > Marcuseja[^28]. Res je tudi, da sta celo pri Popperju plan in vrednota > predstavljena kot ločena, vendar oba nujno potrebna. Racionalnost > plana sama po sebi ni vprašljiva: postavljena je kot čista *nujnost*. > Slepa vera v racionalnost, po drugi strani, je predstavljena kot kot > "odločitev", prav tako nujno potrebna, za nadzor družbenega vedenja > spričo plana[^29]. Procesi komunikacije so tisti, ki jih je treba > znanstveno razsvetliti: cilj takšne operacije "formacije" politične > volje je izrecno opredeljen v družbeno-tehnični razgradnji oblik > gospostva. [^28]: Utopija emancipacije objektivno igra lastno, povsem obrobno, vlogo pri spodbujanju nekaterih družbenih rešitev: pri odpravi nekaterih posebej vidnih izkrivljanj, ki niso funkcionalni za dinamiko razvoja. To je posebej očitno v kritiki urbane forme privržencev Inštituta Sigmunda Freuda v Frankfurtu: gl. A. Mitscherlich, *Die unwirtlichkeit unserer Städte*, Frankfurt a. M. 1965, ital. prev. Torino, Einaudi, 1968; in M. Berndt, A. Lorenzer, K. Horn, *Architektur als ideologie*, Frankfurt a. M. 1968, ital. prev. Bari, Laterza, 1969. [^29]: Gl. K. R. Popper, *The Open Society and its Enemies*, London 1962, toda glej tudi H. Albert, *Ethik und Metaethik*, v "Archiv für Philosophie" XI 1961, str. 59 in dalje, in J. Habermas, nav. d., str. 98 in dalje. > Tako v prvi plan pride "podružbljanja plana" kot moment refleksije > plana nad samim seboj: negacija se preoblikuje v stalen nadzor > "pozitivnega". > Primer prestrukturiranja intelektualnega dela v ločene vloge in > ponovnega združevanja disciplin v napredne tehnike programiranja je > formacija "pogovornih jezikov", ki se uporabljajo v pogovorih med > računalniškimi sistemi povezanimi v komunikacijsko omrežje > (information network) in v pogovorih med človekom in računalnikom, ki > jih omogočajo tehnološki razvoji na polju terminalov, prenosa podatkov > na telefonskih linijah in projektiranja večopravilnih sistemov > (time-sharing)[^30]. [^30]: O teh komunikacijskih tehnikah gl. Mauro M. Pacelli, *I linguaggi conversazionali e la loro influenza nella ricerca e nell'industria*, v *Linguaggi nella società e nella tecnica*, Zbornik konference, ki jo je podprla družba Olivetti (Torino, 14--17 oktober 1968), Milano 1970, str. 433 in dalje, in nadaljnji eseji, ki jih vsebuje zvezek: Adriaan Van Wijngaarden, *On the Boundary between Natural and Artificial Languages*, str. 165 in dalje.; S. Kostantinovič Šaumjan, *Linguistic models as artificial languages simmulating natural languages*, str. 269 in dalje; René Moreau, *Languages naturels et languages de programmation*, str. 303 in dalje; Ole-Johan Dahl, *Decomposition and classification in programming languages*, str. 371 in dalje; Alfonso Caracciolo di Forino, *I linguaggi speciali di programmazione come strumenti avanzati di pensiero*, str. 385 in dalje; Ivan E. Sutherland, *Pictures Languages*, str. 423 in dalje. Zbornik je pomemben, ker je v njem zbrana izjemna dokumentacija o različnih tehnikah programskih jezikov, ki dopuščajo neposredno primerjavo med prispevki v zvezi s semantiko "naravnih" jezikov (gl. tudi eseje, ki so vsebovani v prvem delu knjige) in tistimi, ki so bili razdelani ali so v razdelavi za neposredno uporabo "programskih jezikov" v kibernetiki. > Neposredna izmenjava sporočil med menedžerjem in strojem ponovno > vstopi v okvir raziskave, ki je namenjena razdelavi podatkov, ki jih > ni mogoče v celoti formalizirati: dialog v tem primeru dopušča > upoštevanje vseh nepredvidenih spremenljivk, ki se lahko razkrijejo > med delovanjem, in same zapletenosti problema, ki je zastavljen > računalniku. Kar nas v tem delovanju zanima je nujnost vpeljave > "pogovornih modelov", ki temeljijo na kodah, ki upoštevajo *strukturo > dialoga*: tako se preseže preprosta formulacija "problemsko usmerjenih > jezikov", ki jo je izvorno spodbujala možnost uporabe elektronskih > računalnikov in splošno programirljivih strojev[^31]. [^31]: A. Caracciolo di Forino, *I linguaggi speciali di programmazione* nav. d., str. 385. > Kvantifikacija napovedi v najnaprednejših tehnikah planiranja zatorej > ne zanemarja subjektivnih sprememb in notranjih spremenljivk danega > problema: pogoj za to je nadzor nad tako imenovanimi "ne numeričnimi" > računskimi procesi. Razvoj "programskih jezikov" tako napravi > odločilen skok od samih lingvističnih disciplin ter jih preoblikuje iz > analitičnih tehnik v pripomočke za ustvarjanje cele vrste visoko > formaliziranih jezikov[^32]. Ob opisovanju nekaterih "programskih > jezikov za splošno rabo" -- jezikov, ki lahko obdelujejo vse vrste > podatkov, "kot tudi dopuščajo lokalne opredelitve novih podatkovnih > struktur" -- Alfonso Caracciolo opomni, da je ta tip jezikov "posebej > pomemben, ker vzpostavlja pomemben korak k ustvarjanju zmogljivih > lingvističnih sistemov, ki so opremljeni z lokalnim mehanizmom > samorazširjanja in so zato bližje našim naravnim jezikom, ki imajo > sicer neomejeno, toda na žalost nesistematično in v resnici pogosto > dvoumno, moč razširitve"[^33]. [^32]: Gl. J. O. Dahl, *Decomposition and Classification* nav. d., in A. Caracciolo di Forino, nav. d., str. 36. [^33]: A. Caracciolo di Forino, nav. d., str. 386--387 > Novim vejam matematike, ki so ustanovljene za proučevanje dinamičnih > sistemov -- teorija avtomatov --, ustreza torej nova tehnika za > opredeljevanje in analiziranje teh sistemov s pomočjo tako imenovanih > *simulacijskih jezikov*. > Seveda nas ne zanima vstopiti v specifično analizo umetnih in > programskih jezikov: sklic služi vrednotenju dosežene ravni splošne > tehnike programiranja, kar potrjuje kar smo zgoraj potrdili glede > usode tradicionalnih disciplin in vloge interdisciplinarnosti za > namene kvantifikacije razvoja[^34]. [^34]: "Vendar je možno tudi konstruirati jezike na še višji ravni, ki omogočajo določitev mehaničnega postopka glede na rezultate, ki jih je treba doseči, namesto, da bi določili postopke, ki jih je treba opraviti [...] Tovrstni jeziki predstavljajo [...] tipičen primer jezika, ki lahko opredeli problem" (prav tam, str. 392) > Naštete lingvistične inovacije dejansko imajo nekaj skupnih > značilnosti: > 1. z njimi upravljajo sistemi samopreverjanja, ki so vezani zgolj na > maksimalno uvrednotenje tehnik plana: lahko, torej, popolnoma > zanemarijo vprašanja vrednot; > 2. postavljajo se kot instrumenti, ki so v veliki meri neodvisni od > specifičnih značilnosti sistemov, ki so za vključiti v > programiranje: vsa njihova prizadevanja so usmerjena v > opredeljevanje splošnih instrumentov plana; > 3. preskakujejo interdisciplinarno raven prav zato, da se postavijo > kot sistemi, ki lahko delujejo neodvisno od posameznih polj > uporabe. > Vse to lahko izrazimo tudi drugače: tehnike odločanja, s prilaščanjem > ogromnega potenciala, ki je v elektronskem računalniku, težijo k > ustvarjanju specifičnih *jezikov plana* in posledično novih splošnih > disciplin, ki *izhajajo iz plana*. Kar pojasnjuje tudi nekatere > pojave, ki spremljajo te procese. Nedvomno je, da so ogromne razvoje > moderne lingvistike spodbudile nove potrebe, ki so jih narekovale > tehnike strojne komunikacije. Tako kot je res, da je prav kmalu > potrjena nova delitev nalog. Semantični analizi je bila odrejena > preiskava tega, kar je potrebno izključiti iz formaliziranih > programskih jezikov: *dvoumnost* "naravnega" jezika; tehnikam > ustvarjanja umetnih jezikov je odrejena edina naloga *inovacije*, ki > je dopustna na ravni komunikacije: natančneje ta, ki je usmerjena v > učinkovito instrumentalizacijo tehnik odločanja. > Semantična analiza jezika pa je v zameno spodbudila vzpon -- ali > bolje, ponovni vzpon -- ideologije umetniško-literarne avantgarde. > Zahtevo, že avantgard in kasneje neoavantgard v 60\., da se > predstavljajo kot *delo na besedi*, kot kritično eksperimentiranje z > artikulacijo jezika, je zato treba meriti z realnostjo konkretnega in > produktivnega dela na novih možnostih programirane komunikacije[^35]. [^35]: O funkciji neoavantgarde glej eseje Franca Fortinija (*Le due avanguardie*), Giannija Scalie (*La nuova avanguardia, o della "miseria della poesia*) in E. Sanguinetija (*Avanguardia, società impegno*) v zbirki *Avanguardie e neoavanguardie*, Milano, Sugar, 1966. > Vendar to ni dovolj: poetika nedoločenosti, *odprtega dela*, > dvoumnosti, povzdignjene v institucijo, dejansko vztrajajo -- v večini > primerov -- prav na poljih, ki so jih definirale nove tehnike > komunikacije človeka-stroja: v tem smislu je primer glasbe ex machina > zgolj najbolj ekspliciten primer. > Ni več ideologija tista, ki bi, po tem ko je prevzela utopistične > konotacije, nakazovala nepredvidene smeri delovanja za tehnike > programiranja. Delo na komunikacijskih materialih -- tu mislimo na vse > vizualne, literarne in glasbene tehnike ali njihove izpeljanke -- ni > več odgovorno za anticipiranje smeri razvoja: preseganje *končnih > modelov* v tehniki napovedovanja ukine utopično vlogo novih ideologij. > Tudi tu se pojavi simptomatičen proces. Izrinjena iz razvoja se > ideologija obrne proti razvoju samemu: v formi oporečništva poskuša, > torej, lastno ekstremno obnovo. Ker se ne more več predstavljati kot > utopija -- četudi v tem smislu še vedno vztraja veliko poskusov: toda > njihove konotacije, ki jih spodbuja popolni cinizem, ne morejo nikogar > preslepiti -- se ideologija preobrne k nostalgični kontemplaciji > svojih zastarelih vlog, ali k samooporekanju: in dobro vemo kako je > samooporekanje, od Baudelaira in Rimbauda ter kasneje, instrument > preživetja. > Kakorkoli pa ostaja nespremenjeno, da je vsaka pot *zunanje* razdelave > za intelektualno delo še vedno izključena. Edino iluzijo *zunanjega* > dela lahko poda upor proti intelektualnemu delu samemu, ki se izraža > kot *sakralizacija njegove impotence*: natanko to kar nezavedno počne > večina nedavne umetniške produkcije. Onkraj tega je skok nazaj, je > "pogum govoriti o vrtnicah", je brodolom v "veselem času" buržoaznega > Kultur: ideologija kot "sublimna" nekoristnost. Toda ni slučaj, da se > zgodovinska usoda formalizmov vedno zaključi z "oglaševalsko" izrabo > *dela na formi*. > Znašli smo se torej pred skrajno pomembnim pojavom. Racionalizacija ne > služi več jezikom, ki *govorijo* o razvoju -- to nalogo še vedno > opravlja, seveda, vendar gre le za obrobno funkcijo -- temveč vse bolj > gospoduje jeziku *samega* razvoja. Z ustvarjanjem kod, ki so vse že > *znotraj* tehnoloških struktur programiranja, se izključi vsaka > možnost "etičnega" opravičila, z *zunanjimi* jeziki, programiranja > samega. Ustvarjanje formaliziranih programskih jezikov odpravlja > utopijo nadzorovanja *ciljev* plana racionalizacije s pomočjo > instrumentov komunikacije, ki ne privzemajo njegovih značilnosti in > pomenov. Projekt nadzora razvoja skozi intelektualno delo, ki naj bi > mu zagotovil teleologijo -- Benjaminov projekt, v bistvu -- je zvrnjen > v vice utopije, neuporaben zaradi nenehnega procesa marginalizacije > "pomena", ki mu te programski jeziki sledijo. > Vse to je le znak razširitve celotnega kapitalističnega gospostva nad > univerzumom, ki ga oblega plan: torej tudi nad univerzumom "družbene" > komunikacije. > Formalna uporaba|izraba jezika razvoja|razvojnega jezika ima|dobi > poseben pomen v trenutku, ko je projeciran na mesto. Moderni urbanizem > -- kot utopični poskus obvarovanja mestne *forme*, oziroma principa > forme, ki je vpet v dinamiko urbanih struktur -- ni uspel realizirati > svojih strukturnih modelov. Toda na območju urbanih in teritorialnih > struktur ves prispevek zgodovinskih avantgard živi s neko svojo > posebno duhovitostjo: mesto kot oglaševalska in samooglaševalska > struktura, hkrati kot kanali komunikacije, postane neke vrste stroj, > ki zagotovo ne deluje kot produkcijski stroj, toda zagotovo je dejaven > kot oddajnik nenehnih sporočil, kodificiranih *v formi* programskih > jezikov. (Nedoločeno je podano v svoji specifični formi, ponudi se kot > edino možno določilo urbane celote: spomnimo se na obsežno > teoretiziranje, v 60\. letih, o temi teritorija kot "magnetskega > polja")[^36]. [^36]: Gl. poročilo G. De Carla na konferenci INU v Trstu (september 1965) in C. Alexander, *Notes on the Synthesis of Form*, Harvard College 1964, ital. prev. Milano, Il Saggiatore, 1967. > Tako se uteleša poskus *oživiti* jezik razvoja: napraviti ga konkretno > izkustvenega v vsakdanjem življenju. > Ker na tem mestu ne moremo drugega kot navesti namige, je treba > poudariti, da ustvarjanju jezika plana nenehno spremlja vzporedna > teoretizacija, kateri enotni struji lahko sledimo od splošne znanosti > o znakih -- Piercova semiotika -- do najnovejših razdelav *tehnološke > estetike*. > Poziv je vse prej kot akademski. Raziskovanje področij, ki zadevajo > gramatiko, logiko in semiotiko so omogočili prispevki Wittgensteina, > Carnapa in Fregeja; Piercev metodološki pragmatizem prispe do prikaza > pogojev manipulativnosti čistega znaka, ki je povsem prikrajšan vsake > označevalne implikacije, je brez vsakršne semantične reference. > *Natančna teorija znakov* postane nujna v trenutku, ko se odkrije > nujnost komunikacijskih shem, ki so neodvisne od subjektivnih > interpretacij. Vstop informacijskih teorij v vrednotenje količin > informacij, ki so vsebovane v strukturiranih nizih znakov, resda > izhaja -- na primer pri Benseju[^37] -- iz nujnosti obravnave estetske > komunikacije kot obdarjene s pomenom, ki popolnoma sovpada s fizično > realnostjo dela, toda jo nedvoumno vodi nazaj v matematično opisljivo > logiko brez možnosti napak. "Konstruktivnost" estetske komunikacije > je, v tem smislu, možno zvesti na serijo alternativnih izbir, ki > ustrezajo delovanju binarnih računalnikov[^38]. [^37]: Gl., od Maxa Benseja, *Aesthetica*, Baden-Baden, Agis Verlag, 1965; *Semiotik, allgemeine Theorie der Zeichen*, ibidem, Agis Verlag, 1967; *Estetica e programmazione*, Roma, Silva, 1969\. Odlična analiza Bensejevih del, ki se povsem drži splošnih smeri interpretacije, ki jo predlagamo, se nahaja v diplomi G. Pasqualotto (Fakulteta za književnost in literaturo Univerze v Padovi 1969), ki bo kmalu izšla pri založbi Officina. [^38]: Gl. Max Bense, *Aesthetica* nav. d., I. del, str. 16 in dalje, in A. Moles, *Theorie de l'information et perception esthétique*, Paris, Flammarion, 1965: ital. prev. Milano, Lerici, 1969. > Študije, ki jih je vodil Norbert Wiener, o projektih servomehanizmov > za vojaške enote, izvirajo iz leta 1943: na podlagi teh študij, kot je > znano, se je začela razdelava avtomatskih mehanskih modelov, ki > temeljijo na splošni teoriji samoupravnih sistemov. Izjemno pomenljivo > je torej, da je uporaba principa entropije ali nepovratnosti > komunikacije -- temeljnega pomena za zagotavljanje učinkovitosti in > logične skladnosti postopkov samoupravnih sistemov -- bila predvidena > v letih med 20\. in 30\. leti 20\. stoletja na področju lingvistične > analize: informacijska teorije je pri določanju *formalnih pomenov*, > ki jih je opravljal ruski formalizem, že povsem prisotna[^39]. [^39]: Gl. o tej temi Victor Erlich, *Russian Formalism*, The Hague, Monton, 1954, ital. prev. Milano, Bompiani, 1966. > V Bensejevi estetiki -- v elektronski glasbi kakšnega Stockhausena ali > Xenakisa, v "programirani umetnosti", v nekaterih eksperimentih > fonetične poezije -- je razmerje ideologija-znanost programiranja > natančno obrnjeno. Splošna teorija znakov na silo vstopi v estetiko in > v formalno raziskavo: absolutno sovpadanje znaka s samim seboj, > absolutno izginotje kakršnega koli zunanjega "pomena" iz njega, > objektivnost umetniškega fenomena, ne več *projekt* temveč čisto > objektivno *dejstvo*, ocenljivo z binarnimi sistemi, ni zgolj > kibernetična hipostaza, temveč tudi zadnji poskus *emancipacije od > nje*. > *Bolj matematično* branje umetniških sistemov komunikacije teži k > obnovi tradicionalnih funkcij umetnosti. Odčarano sprejemanje popolne > tehnizacije estetskih procesov je v temelju razžaljenja avtonomije teh > procesov od realnega[^40]; programski jezik abstrahira od samega sebe, > postane *možnost* za semantični zdrs, postavi se kot formalizacija na > kvadrat[^41]. Kdor še ni opazil, opozarjamo, da analiza tehnološke > estetike v celoti dokazuje, kar smo zgoraj pritrjevali o marginalni > funkciji ideologija znotraj univerzuma plana. [^40]: Bense sam opozarja, da hegeljanska dialektika primerljiva s kibernetično dinamiko: obe vodita k pojmu zavesti, ki se nanaša zgolj na *Funktion* (M. Bense, *Die Aktualität der Hegelschen Aesthetik*, v *Aesthetica* nav. d., III. del, str. 196 in dalje. Gl. tudi Leo Apostel, *Materialismo dialettico e metodo scientifico*, Bruxelles 1960, ital. prev. Torino, Einaudi, 1968). Vendar je treba opozoriti, da vsa tehnološka estetika teži k abstraktni objektivizaciji lingvističnega sredstva ter znanstveno legitimira trend zgodovinskih in sodobnih avantgard (od Mallarméja do elektronske glasbe). Znotraj tega trenda je pojasnjeno zakaj izničenje semantične vrednosti estetske komunikacije svojo pot išče v tehnološki formalizaciji. *Znak*, čisto *bistvo znaka*, se nanaša zgolj na zakone lastne strukture; njegova utemeljenost na informacijski teoriji teži k preseganju -- z vključevanjem vase -- merljivosti informacije same, njene izvenlingvistične narave. Kar ostane je gola tavtološka afirmacija formaliziranega univerzuma znakov, ki svojo "vrednoto" iščejo v *razkazovanju lastne tujosti* kateremu koli sistemu vrednot. [^41]: Gl. M. Bense, nav. d., II, str. 140 in dalje. > *Tehnološka umetnost*, ki se postavlja pod znak informacijske teorije, > odkrije, da je opustitev vsake utopije, vsake tendence usmerjene v > "projekt" edina možnost preživetja: razkrije se kot čista znakovnost, > puščava pomenov, programirana reprodukcija semantičnih praznin. > Kljub vsemu je tudi to ideološki projekt: vsekakor reduciran do > minimuma, toda vseeno ga lahko ocenimo kot takega. Objektivnost > umetnosti -- ki je z Benjaminom in konstruktivističnimi avantgardami > bila v temelju zadnje pozitivne buržoazne utopije -- se zdaj razkrije > kot zgolj pretveza za kakršno koli nadaljevanje biti: četudi ta bit > sovpada z nenehnim govorjenjem o lastnem izumrtju njene > reprezentacije, njene prisotnosti[^42]. [^42]: Samorazkrojevanje kot pogoj preživetja -- obstajanje v nenehnem zatiranju -- je le specifičen način vsake avantgarde na polju lingvistične in vizualne komunikacije. Tako se *negacija pomena* razkrije kot avtentičen "pomen" estetskega raziskovanja; to je onkraj patetične utopije o univerzalni obnovi skozi estetiko najbolj naivnih teoretikov neoavantgard. > Naša teza je potrjena. Ideologija se reproducira na sami sebi. Njeno > slavljenje plana in njegovih tehničnih form se zakriva pod patetično > reafirmacijo avtonomije, ki nikogar ne zavaja: razlogi za njeno > preživetje so povezani z viskoznostjo ideoloških institucij, ne z > njihovo dejansko funkcionalnostjo. > Enkrat, ko so te procesi ugotovljeni, je treba pojasniti vztrajnost in > nenehno reprodukcijo povsem ideološkega intelektualnega dela, ki se > pojavlja na objektivno najbolj zaostalih ravneh kapitalističnega > razvoja: in sicer na toliko bolj zaostalih ravneh kolikor bolj se to > ideološko delo predstavlja kot alternativna uporaba discipline v > funkciji antikapitalizma. > Ko smo to že omenili, lahko pustimo ob strani najbolj očiten vidik te > drže, to je tisti, ki je usmerjen v interno kritiko disciplin, > namenjeno njihovi premestitvi v globalne procese razvoja. > Vendar pa ni slučaj, da reafirmacija ideologije in "obnova vrednot" v > razmerju do intelektualnega dela vse bolj poteka skozi prilaščanje > posameznih Marxovih razdelav, ločenih od njihovega konkretnega > konteksta kritike politične ekonomije in kritike filozofije. Obnova > "mladega Marxa" predstavlja privilegiran moment preobrata ideologije v > "znanost", pravzaprav, v splošno teorijo epistemologije. > V zvezi s tem bi lahko govorili o *preudarnosti ideologije*. Ker se > zanika kot "realnost", izpodbija lastno veljavnost kot forma zavesti, > se lahko vedno znova obnovi kot zadnji produkt progresivnega in > radikalnega "očiščenja". Althusser piše[^43]: "Ideologija je sistem > (ki poseduje lastno logiko in lastno togost) reprezentacij (podobe, > miti, ideje ali koncepti, odvisno od primera), ki ima v dani družbi > določeno eksistenco in določeno zgodovinsko funkcijo. Ne da bi se > spuščali v problem razmerja, ki jih ima neka znanost do svoje > (ideološke) preteklosti, lahko rečemo, da se ideologija kot sistem > reprezentacij razlikuje od znanosti po tem, da v njej > praktično-družbena funkcija prevladuje nad teoretsko (ali funkcijo > znanja)". [^43]: L. Althusser, Pour Marx, ital. prev. Roma, Editori Riuniti, 1967, str. 207 > Tako lahko Vacca zaključi s kritiko zlitja, pri Althusserju, teoretske > demistifikacije ideologije socialističnega humanizma in stalnosti > buržoazne ideologije, ki je reducirana na instrument > praktično-politične intervencije[^44]. [^44]: "Zato poleg 'resnice' teoretske demistifikacije ideologije (v tem primeru) socialističnega humanizma sobiva humanistična ideologija in opravlja praktično nalogo, ki je tudi pozitivna. Teoretska praksa se opira na 'resnice', ki niso povezane s historično prakso; slednja pravilno posvoji in uporabno ohranja ideologije, ki so v teoretski praksi preprečene. Tako s pritrditvijo trajnosti ideologije zaradi njene možnosti, da v vsakokratni družbi opravlja praktično-politične naloge, Althusser nasprotuje temeljnemu *materialističnemu* prizadevanju historičnega materializma, to je znanstveno utemeljiti politično prakso" (G. Vacca, *Louis Althusser: materialismo storico e materialismo dialettico*, v "Angelus novus", 12-13 1968, zdaj v *Marxismo e analisi sociale*, Bari, De Donato, 1969, str. 45--67: navedek je na str. 67). > Toda to se ne zdijo osrednja vozlišča novih mistifikacij o pozitivni > vlogi kritike ideologije. Korenine problema so povsem v relativni > potrditvi "irealnosti" ideologije. Razlika med *irealnostjo* in > *neučinkovitostjo* je pravzaprav subtilna. Če damo prednost prvi > razlagi je skoraj neizogibno, da prispemo naravnost do zaključka o > *razpoložljivosti* ideologije: sledi -- dobro pazite --, da je > razpoložljivost toliko večja, kolikor bolj radikalna in globoka je > znanstvena "kritika" ideologije same, ki jo preoblikovano v pozitivno > teorijo "ponovno umesti" v svet. > "Kritika" -- in seveda ne samo pri Althusserju, ki smo ga navedli > zgolj kot patološki primer posplošene obnove intelektualnega dela kot > univerzalno "potrebnega" momenta -- se tako predstavi kot popolnoma > obrnjena v razmerju do specifičnih ciljev, ki so ji pripisani v > *Nemški ideologiji* ali v *Bedi filozofije*. Kar na čisto teoretski > ravni seveda ni tako resno, kot pa pokazatelj politične tendence. > Na eni strani razvrednotenje, depreciacija, marginalizacija ideologije > v klasičnem pomenu besede. Na drugi strani njena ponovna vpeljava, > njena obnova, njena ponovna funkcionalizacija kot implicitni moment v > konkretnih disciplinah: kar nas bolj zanima, njena funkcionalizacija > kot *implicitno* jedro (ki se ne razkrije kot tako, torej, povsem > prevedeno v *tehniko* intervencije) disciplin plana. "Kritika" se v > tem procesu predstavlja v dveh svojih povsem komplementarnih obrazih: > prvič kot razkritje *bede ideologije*, drugič kot magični reagent, ki > v *tehnikah plana* raztopi očiščene ostanke intelektualnega dela. > Smo točno znotraj tega pomena ideološke kritike, pri katerem vztrajajo > zadnji epigoni frankfurtske sociološke šole. > Četudi ni v celoti priznano, ideološke deformacije, ki določajo > politične odločitve večjega dela organizacij delavskega gibanja -- in > celo precejšnjega dela izvenparlamentarne opozicije --, niso nič > drugega kot razvoj utopij Linkskomunismusa ali "sociološke levice". > Neprestano se znajdemo pred pojavom s katerim se je treba soočiti: > kapital iz sebe ideologijo izloča kot "nevarnost" za učinkovanje > njegovih procesov racionalizacije, "razredne" organizacije in > intelektualci pa si te razprodane instrumente prisvajajo. > "Poslanstva" buržoaznega intelektualca je tako ponovno strnjeno v > "razrednem intelektualcu". Marksizem mladega Lukàcsa, ki je obnovil > hegeljansko branje Marxa, je vse prej kot osamljen primer: opredeljuje > stalen način delovanja, ki je toliko bolj resen, kolikor bolj je > uspešen pri prodiranju v uradne politike delavskih strank. > Intelektualno delo kot "projekt" "socialističnega humanizma", boj, ki > ga posredujejo subjektivne emancipacije, enačenje socializma in > globalnega plana razvoja, ki se uveljavlja in nadzoruje na ravni > družbe, reprodukcija ideologije dela, težnja -- ki jo posredujejo > intelektualci -- po ponovni osvojitvi *človeške totalitete* in končno > projekt *alternativnih* tehnik in znanosti (ali alternativne uporabe > znanosti in tehnik): mnogi ideološki instrumenti, ki so bili > vzpostavljeni za legitimacijo smeri razvoja "socializma v eni državi", > zdaj delujejo v organiziranem delavskem gibanju[^45]. Ideologizacija > marksizma se torej s kapitalističnega stališča predstavlja kot > instrument nasprotne strani za upravljanje rešitve zaostalih problemov > razvoja: v tem smislu se objektivno postavlja kot eden nadzidavnih > sredstev "realizacije dialektike", funkcionalizacije lastne > negativnosti. [^45]: Mario Tronti je v za nas temeljnem eseju zapisal: "Pred nami ni več velikih abstraktnih sintez buržoazne misli, ampak kult najvulgarnejše empirije kot prakse kapitala; ne več logični sistem vedenja, znanstveni principi, ampak neurejena masa zgodovinskih dejstev, posamičnih izkušenj, velikih izvršenih dejanj, ki jih nihče nikoli ni *mislil*. Znanost in ideologija se znova združujeta in si nasprotujeta, toda ne več v sistematizaciji idej za večno, temveč v vsakdanjih dogodkih razrednega boja [...] Ves funkcionalni aparat buržoazne ideologije je kapital predal v roke uradno priznanega delavskega gibanja. Kapital ne upravlja več z lastno ideologijo, z njo upravlja delavsko gibanje [...] Zato trdimo, da je danes kritika ideologije naloga interna delavskemu stališču in se tiče kapitala samo v drugi instanci" (M. Tronti, *Marx, forza-lavoro, classe operaia*, v *Operai e capitale*, Torino 1966, str. 171\. Toda gl. tudi str. 177 in dalje). > Iz stališča intelektualnega dela pa ima specifičen pomen: dopušča > nadaljevanje "zgodovinskih" nalog, ki jih je kapitalistična > racionalizacija istemu intelektualcu odvzela. Vsa reakcionarnost > *socialističnega humanizma* kot "projekta" družbene realizacije > "vrednote" se razkrije, ko sledimo temu projektu nazaj do teze, ki v > *marksistični alternativi* želi takojšen preobrat teženj kapitala, ki > se izvaja na podlagi najvišjih ravni buržoaznih razdelav. > Tako sovpadata dve tipični utopiji: ni slučaj, da odrešitev utopije > zavzame formo predloga "pozitivne alternative". > Ne bi bilo potrebno razpravljati o tako samoumevnih temah, ki se jih > zlahka demistificira, če ne bi konkretno delovale kot instrumenti > deviacije razrednega boja in če ne bi vzpostavljale ravni ideoloških > zahtevkov na katerih številni obrobki intelektualnega dela tvegajo, da > bodo postali zopet funkcionalni v trenutku socializacije plana. Vseeno > pa je treba opozoriti, da projekt "emancipacije" skozi > revolucioniranje znanosti in tehnike vztraja (in to prav kot > *projekt*) na specifičnem področju buržoazne utopije. Zavračanje > odčaranja nad možnostjo utopije se tako prevede v ideologijo > sodelovanje razreda pri razvoju, kot njegov "ideološki motor": > navsezadnje za preskok ovire objektivne tujosti neposrednih razrednih > interesov do razvoja ni drugega instrumenta kot ideološka penetracija. > Utopija in plan sta ponovno ločena: slednjemu gre vsa operativnost, > prvi pa je odrejena vloga, ki jo lahko opredelimo kot "retorična". > Načrt, ki ga je izračunal razvoj, nima več potrebe po ustvarjanju > lastnih ideologij in legitimacij. Te so, kot vrednostni kriteriji, > ovire v razmerju do esencialnosti tehnik odločanja: v kolikor ostajajo > marginalno uporabnee, jih je treba izročiti opoziciji znotraj sistema > ter jo pustiti v iluziji, da se je polastila orožja iz rok > nasprotnikov. > Seveda pa skrbi ne vzbuja taktični vidik tega procesa. Kar je treba > enkrat za vselej razsvetliti je objektivna narava te razprodaje > ideologije kot strukturnega momenta v razdelavi dinamičnih modelov, ki > omogočajo makroekonomsko in makrodružbeno planiranje. Z drugimi > besedami, prepoznati, da prilaščanje ideologije s strani razrednih > organizacij ni toliko rezultat prepoznavanje sebe kot "kritične > funkcije" razvoja -- utopično "tveganje" je dejansko vse bolj > integrirano v samo razdelavo dinamičnih modelov, ki posredujejo > celotno kapitalistično gospostvo --, temveč posledica obnove > ideološko-institucionalne prtljage, ki teži ohromiti razredna gibanja. > V zvezi s strukturo intelektualnega dela je treba opozoriti, da ta > obnova predstavlja zadnjo rešilno bilko za obrambo privilegijev, ki so > na poti k izumrtju. Preobrniti ves utopični naboj, vso "projektantsko" > voljo, vso etično vsebino buržoaznega najstva v *socialistično* > hipotezo v bistvu pomeni zaščititi institucionalne vloge > intelektualca: pravzaprav vloge, ki so najbolj tuje procesom > homogenizacije razreda: saj gre vedno za intelektualni statut, ki se > skrbno oddaljuje od produktivnega dela, kadarkoli okoliščine to > omogočajo. > Zato so pred marskovsko kritiko ideologije nove naloge. Dejansko se ta > kritika zdi vedno manj funkcionalna kot neposreden napad na > instrumente kapitalistične organizacije: pri novih ravneh, ki jih > dosega celoten plan, in še bolj pri tendencah, po katerih se giblje > dinamika razvoja, se takšna politična naloga zdi kot, da se bije na > zaostalih področjih, ali vsaj na področjih za katera je pričakovati, > da bodo postala omejena. Poleg vloge, ki jo kritika ideologije lahko > razvije pri historizaciji sedanje situacije, ostane zdaj jasno, da je > njena najbolj pravilna točka uporabe to temeljno vozlišče, ki označuje > prehod buržoazne ideologije v socialistični "projekt". > Reducirati ves marksizem na utopijo, ga uporabiti kot instrument > napovedovanja (in, pogosto ter prostovoljno, napovedovanja, ki > vztrajajo celo na posameznih disciplinarnih področjih), posredovati > njegovo revolucionarnost z neko sociološko rabo ali skozi humanitarno > ideologijo: to so že dolgo časa -- vse od nesporazumov, ki jih je > nazadnje sprožil celo Engels -- koraki, ki so nevtralizirali > formiranje ustrezne razredne organizacije. Niti ni slučajno, da so med > nosilci teh mitologij natančno preoblikovanih v politične prakse od > vedno intelektualci, ki v socializmu iščejo vloge, ki jim jih je > kapitalistična organizacija razvoja odrekla[^46]. [^46]: Ni se slabo spomniti na: "Komunizem za nas ni *stanje*, ki naj bo vzpostavljeno, *ideal*, po katerem naj se ima ravnati dejanskost. S komunizmom pojmujemo *dejansko* gibanje, ki odpravlja zdajšnje stanje." (K. Marx, *Nemška ideologija*, v "Karl Marx, Friedrich Engels: Izbrana dela: II. zvezek", Ljubljana, Cankarjeva založba, 1976, str. 41). > Napad na te mitologije mora biti neločljivo združen z analizo > objektivnih vlog, ki so vse notranje kapitalističnemu planu, iz > katerih je potrebno izhajati, da bi v politični praksi odpravili > objektivne pogoje same, ki jih nalaga razvoj in ki se jim lahko > izognemo le z mistifikacijo funkcije intelektualnega dela. > Zlahka lahko sklepamo -- tudi ker je že neposredno preverljivo -- da > bodo procesi, ki jih povzroča širitev kapitalističnega gospostva nad > globalnim razvojem, poenostavili in reducirali hierarhijo vlog > povezanih z intelektualnim delom ter jasno ločili, od homogenizirane > strukture funkcij nadzora in upravljanje posameznih faz ali posameznih > sektorjev razvoja, vloge povezane z analizo in razdelavo ter dopustili > minimalno potrebno rezervo za ideološko kontemplacijo. > Skupku, ki je neposredno povezan s politično-ekonomskim področjem > odločanja, se zoperstavlja sistem množičnega nadzora: proces, ki je > vse prej kot neznan zgodovini kapitalistične organizacije produkcije, > toda ki se zagotovo predstavlja v kvantitativno novih vidikih. > "Dokument Pirelli" in "Projekt 80" sta popolnoma usklajena pri > orisovanju perspektive povečanja procesov sektorske diverzifikacije in > "dinamizma v artikuliranju podjetnih struktur in entitet", da bi nas > te privedli do ravni držav, kot so ZDA, ki so že dosegle "prag > programirane in permanentne inovacije". Toda hipoteza o izjemno > koncentriranem kapitalu in z zelo visoko organsko kompozicijo je še > vedno *model*[^47]. Trenutno zaznavni trendi kažejo, da se ob in > *znotraj* perspektive cikla v nenehni in programirani dinamični > situaciji v Italiji in Evropi odvija splošno prestrukturiranje delitve > dela, ki v prvi vrsti pomeni krepitev sektorja, ki mu tradicionalno > pravimo terciarni[^48]. [^47]: Gl. "Mondo economico" 8 1970 (28 februar). V "documento Pirelli" je jasno pojasnjen cilj med izvozom povečati "kvoto produktov z visoko tehnološko vsebino in kvoto produktov tako imenovanih novih industrij". Pospešek ritma pridobivanja tehnično-znanstvenih inovacij in poudarjanje "dinamizma v artikuliranju podjetnih struktur in entitet" -- temelji dokumenta Pirelli -- pomenita temeljito prestrukturiranje univerzitetnih in šolskih institucij na sploh v smislu prenovljene strukture kapitalistične delitve dela. [^48]: V zvezi s glej okvirne napovedi glede strukture zaposlovanja, ki so vsebovane v *Progetto 80*. > Izmenljivost, raznovrstnost, pripravljenost na interdisciplinarni > dialog: to so nove značilnosti, ki se zahtevajo od splošne > intelektualne delovne sile, katere proces pomasovljenja je že v > trenutku njegove priprave. Vrste izredno razkrivajočih analiz so že > prepoznale politično-ekonomski načrt, ki je podlaga stalni rasti > storitvenega sektorja in sektorja upravnega in produktivnega > nadzora[^49]. [^49]: Sklicujemo se predvsem na temeljno poročilo A. Asor Rosa na *Convegno sulla formazione della forza-lavoro e sbocchi professionali* [*Konferenca o formaciji delovne sile in profesionalnih delovnih mest*], ki sta jo v Rimu 29--30 maja 1970 organizirala univerzitetna sekcija PCI in univerzitetna skupina PSIUP. V svoji analizi Asor Rosa analizira nasprotujoče si napovedi o funkciji šolanja in poklicnega usposabljanja znotraj kapitalističnega razvoja, ki sta jih pripravila ISRIL in *Progetto 80*, ter iz njih opredeli dve različni hipotezi: prva temelji na ekstrapolaciji podatkov, ki se nanašajo na aktualno stopnjo rasti nacionalne ekonomije, druga na izrecno ekspanzivno hipotezo. (O raziskavi ISRIL gl. N. Cacace e M. D'Ambrosio, *Domanda e offerta di laureati in Italia*, priloga k "Futuribili" št. 2). Asor Rosa s političnega stališča presega splošne perspektive boja, ki izhajajo iz, sicer v bistvu pravilnih, analiz, ki so jih leta 1968 razdelale skupina Facoltà Tecnico-scientifiche del Movimento Studentesco di Roma [tehnično-znanstvenih fakultete Študentskega gibanja v Rimu] (gl. *Scuola e sviluppo capitalistico*, v "Linea di massa" 3) in skupina "Manifesto". Gl. zlasti R. Rossanda, M. Cini, L. Berlinguer, *Tesi sulla scuola*, v "Il Manifesto" 2 1970, str. 20 in dalje; Lucio Magri, *Il movimento studentesco: linee per la ripresa*, ibidem, 5 1970, str. 49--53. > Ni potrebno -- celo napačno bi bilo -- prenesti analize homogenizacije > abstraktnega dela v tovarni v analize novih vlog intelektualnega dela. > Splošna usposobljenost neposredno produktivne delovne sile in njena > funkcionalnost v hitro spreminjajočih se ciklih ali v nujno potrebni > delavski mobilnosti, ki se uporablja kot instrument nadzora in umetne > prerazdelitve, odgovarja potrebam in procesom s strani kapitalistov, > ki so še vedno v večjem delu neodvisni od tistih, ki oblegajo > prestrukturiranje metod priprave intelektualne delovne sile. (Če kaj, > je dejstvo, da obstaja skupna stran teh dveh produkcijskih procesov, > element na katerega se je treba politično odzvati po tem, ko smo ga > pahnili). > Treba pa je upoštevati objektivno dejstvo, ki bi ga bilo nevarno > napačno razumeti: proces, ki danes, ne samo v Italiji, oblega šolstvo > v svoji celoti, ne smemo nikakor brati neposredno kot splošno > "dekvalifikacijo" intelektualnega dela. Nasprotno, gre za natančno > prekvalifikacijo, četudi se predstavlja kot razlastitev družbenih > privilegijev -- realnih ali mistificiranih -- v različnih sektorjih > kjer se opravlja intelektualno delo. > Da lahko govorimo o novi kvalifikaciji dokazuje branje, ki ne izhaja > iz subjektivnega stališča intelektualcev, ampak iz potreb, ki jih > narekuje razvoj. Splošnost osnovne intelektualne priprave dejansko > odgovarja celi vrsti ciljev, ki so vsi funkcionalni za > prestrukturiranje organske sestave kapitala[^50]. [^50]: Gl. A. Asor Rosa, nav d., in M. Cacciari, *Qualificazione e composizione di classe: problemi generali*, v tem istem sklopu. > Kakorkoli pa je govorjenje o proletarizaciji intelektualnega dela > tout-court ter preskakovanje vseh realnih posredovanj skozi katere se > organizirajo nove funkcije nadzora nad razrednimi gibanji in napačno > pričakovanje rezultatov procesov, ki so vse prej kot dokončni ali > linearni, lahko mistificirajoče. Bolj točno bi bilo prepoznati, da smo > v vsakem primeru v prisotnosti nenehnega povečevanja odtujenosti > intelektualca od lastnega dela, ki se realizira toliko globlje, > kolikor bolj se slednje označuje prav kot "delo": bolj natančno, celo, > kot mezdno delo. Kar pa ne pomeni, da že danes v najbolj > avtomatiziranih sektorjih, kot na primer elektrotehnika, ne obstajajo > primeri neposredno produktivnega intelektualnega dela. Iz tega se > lahko ekstrapolira splošna tendenca in predvidi posledica nujnosti > množičnega prenosa vlog, ki so namenjene uvrednotenju fiksnega > kapitala, k neposredno produktivnim vlogam: toda s pridržkom, da > nenehna rast terciarnega sektorja sledi procesu, ki teži vso družbo > napraviti funkcionirati kot uvrednotevalni stroj kapitala. > Razbrati v aktualnih pogojih intelektualnega dela neko konkretno > tendenco k materialni homogenizaciji, ki poteka skozi kapitalistične > procese družbenega in produktivnega prestrukturiranja, pomeni v > pomasovljenju in v mobilnosti vlog, v izgubi tradicionalnih > privilegijev rezerviranih za intelektualno delo, v oddaljenosti -- ki > poteka že v fazi šolskih in univerzitetnih priprav -- od vsebine > lastnega dela, v odtujenosti, katero je končno še intelektualec > *primoran* doživljati znotraj kapitalistične organizacije dela, > prepoznati nekatere *pozitivne* pogoje iz katerih lahko ponovno > izhajamo za razdelavo programa napada na celotni plan. > Uporaba znanosti kot notranjega faktorja produktivnega cikla, > neposredno produktivna uporaba znanstvene raziskave, se danes, v > skrajnem primeru, kapitalu vsiljuje kot nujen instrument dinamike > cikla in kot instrument prerazdelitve razreda in nadzora njihovih > gibanj. Toda istočasno ta uporaba intelektualnega dela -- edina, ki > nas, zaradi političnih ciljev, v tem trenutku zanima -- prinaša > izpolnitev obsežne in neprestane razlastitve, ki jo izvaja kapital, ko > pod svojim *znakom* reducira tisto, čemur se je izvorno zoperstavljal > kot konkretno delo postavljeno pred abstraktno delo delavca: znanost > je zdaj vsa objektivizirana *znotraj* razvoja. > Ne verjamemo v ponavljajoče se izume novih *zaveznikov* delavskega > razreda. Toda bilo bi samomorilsko, če ne bi prepoznali, da so prav > smeri kapitalističnega razvoja tiste, ki za lastne namene ponovno > sestavijo praviloma vse bolj homogeno delovno silo, ki je sposobna > delovati pod znakom neposrednih interesov delavskega razreda. Odprava > tistega, kar je, predolgo časa, bil kapitalistični načrt, ki kot svoj > zaključek vidi *delavski razred organiziran po kapitalu*: to je cilj, > ki ga je treba doseči z zastavljanjem naloge delavskega upravljanja > subjektivnih zahtev novih slojev intelektualnega mezdnega dela. > Toda to ni mogoče, če se ne premaga vsako reakcionarno iluzijo, vsak > predlog, ki želi ponovno vzpostaviti profesionalno *dostojanstvo* tem > "degradiranim" intelektualcem. Konkretno pokazati na reakcionarnost > vsakega diskurza, ki želi ponuditi "alternativne" perspektive > intelektualnemu delu, pomeni torej prepoznati, da so zgolj *znotraj* > objektivnih vlog, ki jih vsiljuje gospostvo razvoja, pogoji za uporabo > boja intelektualnih slojev, ki so neposredno vpiti v produkcijo, v > celostnem napadu na plan kapitala: kar v bistvu pomeni razširiti > politično rabo boja *za* mezdo na vse širše družbene sloje. > Vmesni cilj odprave vseh posledic kapitalističnega prestrukturiranja > samega kapitala vodi nazaj k splošni temi organizacije razreda, ki smo > jo v tej reviji že večkrat obravnavali. > In zato edini cilj h kateremu mora stremeti kritika ideologije ali > kritika plana ni drugega kot nova oblika razredne organizacije, ki je > sposobna premagati, zdaj brez utopije, brez takoj preverljivih > "alternativnih modelov", brez subjektivnih pričakovanj konkretno > realnost programirane reorganizacije kapitala. --- references: ######################################################################## - type: article-journal id: tafuri1970lavoro author: - family: Tafuri given: Manfredo title: "Lavoro intellettuale e sviluppo capitalistico" title-short: "Lavoro intellettuale" container-title: "Contropiano: materiali marxisti" issue: 2 issued: 1970 page: 241-281 language: it # vim: spelllang=sl,it ...