--- title: "Franco Fortini, Dve avantgardi" ... > 1\. Če povzamemo Lukácsev motiv, lahko rečemo, da tako imenovana > zgodovinska avantgarda temelji na zavračanju kategorije mediacije. > Avantgardistična drža nastane, se ve, z Romantiko iz živahnega občutka > protislovja in konflikta. Protislovje in konflikt, ki sta se pri > nekaterih evropskih intelektualcih zelo zaostrila, ko se rousseaujevska > in jakobinska revolucija razjasni kot mati filistrskega meščanstva. > Vozlišča zgodovinske avantgarde se pokažejo ob vsaki stiski razvoja > industrializiranih družb, vsaj od napoleonske dobe dalje. > To protislovje spregleda dialektiko: gre za sklop ali polarno izmenjavo > med absolutno subjektivnostjo in absolutno objektivnostjo, med > abstraktno iracionalnostjo in abstraktno racionalnostjo, torej > spoznavnostjo na diskurziven način, v posebnem naturalističnem in > pozitivističen smislu ideje "razuma". Avantgarda se zateka v eno ali > drugo skrajnost ali pa ju istočasno živi, na dobro poznan način vsej > mistični tradiciji. V tem pogledu so pregovorni odlomki iz *Prvega > nadrealističnega manifesta*. > V polemičnem pamfletu R. Barthesa (*Critique et vérité*, Pariz 1966) > sem slučajno prebral, da so vsa "estetsko-moralna nasprotja med > organskim, impulzivnim, avtomatskim, brezobličnim, surovim, mračnim > itd. človekom ter voljno, lucidno, plemenito, slavno literaturo, zaradi > izraznih omejitev opredeljena kot "neumna" ... ker psihoanalitični > človek ni geometrično deljiv" in tako dalje. Tudi brez vmešavanja > psihoanalize se lahko spomnimo, da je to "neumno" nasprotje mogoče > preseči le dialektično; sicer ne razumem, kaj sploh so lahko ta premična > *avers* in *revers* človeka (pojma, ki ju Barthes prevzame od Lacana), > "katerega dele jezik nenehno transmutira". Vsi vemo, da antitezi > racionalnost-iracionalnost meščanska kultura povzdiguje, a avantgarda ne > razrešuje, če ne v sočasnosti nasprotij. Nadaljujmo torej z njuno > uporabo prav zato, ker se navezujeta na zelo natančno zgodovinsko > dediščino; gre za eno od točk v kateri avantgarda zagotovo ni v ničemer > presegla kulture, proti kateri je verjela, da se bori. > 2\. To ubežno gibanje je želelo biti sovražno družbi in kulturi, ki je v > večjem delu svojih družbenih, ekonomskih in političnih izrazov še vedno > želela verjeti v možnost vseh mediacij, predvsem v imenu zgodovine in > napredka, in ki je sprejemala raztrganje samo kot "spiritualno aromo" v > redu občutij in najstva. Hegemona kultura je želela verjeti v možnost > realnih mediacij; drugače rečeno, zanikala je razredno delitev. V tem > smislu lahko prvo in največjo avantgardo, tisto od osamljenih > napovedovalcev nevihte iz 19\. stoletja, označimo za preroško za > spopade, revolucije in poboje našega stoletja. Kakor koli, > meščansko-pozitivistično raztrganje, med znanstvenim racionalizmom in > dekadentnim hrepenenjem, med demokratično "prozo" in > aristokratsko-simbolističnimi "sanjami", je še vedno imelo široke > možnosti preživetja, med koncem 18\. stoletja in začetkom 19\. in v tem > smislu (a le v tem) je zgodovinska avantgarda prvega desetletja stoletja > resnično zasmehovanje in prelom, postavlja se proti pogojem tega > nesoglasja, se jim posmehuje, razkriva realnost globokega soglasja ... > in se, nemalokrat, pripravlja, da ga nadomesti. Ne pozabimo, da sta > morali biti ideji (reformističnega) napredka in (tudi revolucionarne) > spremembe za zgodovinsko avantgardo, ali vsaj za njen večji del, > odvratni. Če ni bilo (kot v primeru ruskih kubofuturistov), je šlo za > bistven nesporazum, katerega so nadaljnji dogodki poskrbeli razjasniti, > celo s krvjo; zaradi očitne vzporednice med destruktivnim momentom > politične revolucije in umetnikov ter pisateljev avantgarde. > 3\. Zdaj sledi, da je ena od osnovnih značilnosti družb novega > kapitalizma (ki se kažejo skupaj s tehnološkim in ekonomskim razvojem > zadnjih petnajstih let, a so se, tako kot v ZDA, družbeno-kulturni > zenici razkrile že veliko prej, tik pred drugo vojno in med njo) *težnja > po utišanju ali zakrivanju iz večjega dela svojih ideoloških izrazov > vsako možnost uporabe kategorije mediacije*, kaj šele razsežnost in sam > smisel zgodovinskega gibanja. (Ne naključno se zdi, da je velik del > katoliške misli, da bi preživel, postal dedič in zagovornik preživetega > humanizma). Tehnično-znanstveni univerzum, kibernetične kodifikacije, > produktivna racionalizacija, tehnike napovedovanja, vse kar navdihuje > matematična logika se popolnoma ujema z etiko konsumpcije in > nepredvidljivosti, z osvoboditvijo instinktov, s stalno absurdnostjo, in > tako dalje. Anarhična negacija se je vrnila točno kot je bilo > napovedano, da bi zacvetela na istem deblu produktivne moči in > neokapitalističnega (tudi vojaškega) reda. Ne gre za nov proces; gre za > poveličevanje procesa, ki traja celo naše stoletje. Zdaj stroga tišina o > čemer "ni mogoče govoriti" –– poraja, celo v posmeh in sarkastično, ta > "občutek skrivnosti", ki ga je stari neapeljski humanist, na začetku > druge svetovne vojne, smatral za vir vsakega nesrečnega iracionalizma. > Neizrekljiva avantgarda je druga plat množičnega klepetanja. Spajanje > med neoavantgardo in meščansko-kapitalističnega reda postane organsko in > nedvoumno potem, ko je bila za zgodovinsko avantgardo le implicitno in > posredno. > 4\. Temeljne forme zgodovinske avantgarde so, na kratko, danes postale > preprosti izrazni instrumenti, zgolj moduli v službi današnjega izraza > in komunikacije. V literarnih formah nove avantgarde ne morem zaznati > novosti, ki bi se bistveno razlikovale od tistih, ki jih je evropska > avantgarda razvila v prvih tridesetih letih stoletja. (Zagotovo ne bi > rekel iste stvari za likovno umetnost ali glasbo). Ali bolje, novost, ki > bi bila, je, in je temeljna; in bila je programsko zaznana, pred ducat > leti, Sanguineti, ko mi je napisal frazo, ki jo je pozneje večkrat > ponovil, čeprav, bi rekel, ji je dalje oporekal za potrebe razširjanja > vere: in torej, da je treba narediti iz avantgarde trajno umetnost kot > to iz muzejev. Prav to sem takrat slabo razumel in kar zdaj pravim: > edina realna razlika med neoavantgardo in zgodovinsko avantgardo je, > kadar je, v skoraj izključno ironični in "klasicistični" uporabi > ikonografskega, verbalnega in psihičnega materiala, ki je v večini > zgodovinskih avantgard bil še pogosto "tragičen" in neposredno > romantičnega izvora. > Naj pojasnim, brez zapravljanja ponavljanja že prevečkrat izvedene > predstavitve: če se je moč "denunciacije" v umetniškem izrazu avantgarde > zmanjšala do mere, da obstaja le za pagi, za kulturno nerazvita območja; > če so isti apologeti avantgarde prisiljeni predpostavljati nekakšen > avtomatski preporod moči opozicije zaradi integracije (toda ali ni to > morda moč oporekanja implicitna v *kateremkoli* umetniškem delu?) se to > zgodi prav zato ker "tragična" dimenzija avantgarde (njen > katastrofično-agonijski vidik) je izgubila in izgublja pomembnost v prid > "ironičnemu" momentu (parodije, posmeha, zaničevanja). Slednje je v > očitni, da ne rečem v absolutni, prevladi: ne samo v vseh formah > "vizualne poezije" ali izrezkov, temveč tudi v veliki večini kompozicij > v verzu ali prozi, ki temeljijo na uporabi "besednih zvez" ali > mikrocitatov. Vse forme sarkastične, humoristične, patafizične, > lunatične, posmehljive, epigramske literature skrunjenja komunikativnega > in prepričevalnega jezika (skrbno navdihnjene z bretonskimi antologijami > "črnega humorja") so pri nas in v zadnjih letih imele razvoj neznan > prejšnjim dobam; kabaretistika in polemična popevka, te žanri ki pred > dvajsetimi leti so bila pri nas skoraj neznani, se zdijo da so postale > mirne demokratične institucije (kot bosta nadzor rojstva in ločitev...) > To se zdi, skratka, da je provinca, hočem reči *domena*, nedavne > avantgarde. > V tej drugi polovici stoletja zaporedni valovi avantgard, ta od > ekspresionistov, imagistov, futuristorv in Espirit Nouveau, dadaistov in > nadrealistov, in tako dalje do tistih iz zadnjih let, se prekrivajo, > spodkopavajo in izpraznjujejo številne forme, ki so kakorkoli spremljale > naše stoletje, hočem reči pripoved o "kritičnem realizmu" in > postsimbolični poeziji. Toda do 1930 je bilo vse to že opravljeno, z > deli Charlota, Picassa, Kleeja, Mondriana, Kandiskega; Prousta, Joyca, > Kafka, Musila; in z večjim delom del Brechta, Bretona, Eluarda. Dela in > ustvarjalci, ki so nastali po tem, torej v zadnjih tridesetih letih, > verjetno nimajo kaj zavidati delom in ustvarjalcem prvih trideset let > stoletja. Toda nasprotno pa imajo veliko za zavidati skupine. Te so bile > ne samo instrumenti literarne vojne, ampak prave delavnice form. > 5\. Cases se je pred kratkim vrnil k temi avantgarde in dejal, da je > bila njena izkušnja "veljavna in pomembna v kolikor je pokazala na > bolečo točko, na neustreznost humanistične dediščine za razumevanje > zahtev sedanjosti, na brezno, ki se koplje pod nogami civilizacije". > Toda to "gesto" avantgarde – kot drugje opozarja tudi sam Cases – je > treba interpretirati s starim (celo tisočletnimi, bi rekel neizogiben > imbecil) besedami Lukácsa: "Bolj kot so te izkušnje pristne in globoke, > bolj odločilno prekinjajo to konkretno in čutno enotnost ki je premisa, > temelj vsake estetske stvaritve". To pomeni: veljavna in pomenljiva > izkušnja zgodovinske avantgarde je v razbitju, skupaj s temeljem > *estetske* stvaritve, tančico, ki je preprečevala uvideti brezno; je v > ukazovalni zahtevi svojega konca, svojega preseganja v subverzivni in > revolucionarni praksi. Kaj je sicer smisel "pritiskanja na bolečo > točko"? Če humanistična dediščina nas je prevarala, nas preslepila da > lahko stabilno posedujemo, medtem ko, to posestvo je vedno ali od vseh > ali od nikogar, avantgardna polemika proti tej dediščini v celoti je > veljavna v kolikor potrdi, in ne samo z besedo, konec pesniške in > umetniške institucije (v meščansko-kapitalistični družbi, seveda). > Toda to ni pot, ki jo je nova avantgarda vzela v obzir; nasprotno prav v > tem ali samo v tem, ponavljam, se realno razlikuje od prejšnje. Kot sem > že rekel, novost je v odpovedi od skrajnosti in od praktičnega > prestopka. V meri v kateri nekateri predstavniki italijanske avantgarde > sledijo Bretonovim stopinjam, zaključijo z neizogibnim sprejetjem (toda > v meri ) tistega kompromisa med nadrealističnim dejanjem in pesmijo, ki > je bil *felix culpa* najboljših *zvestih ljubezni* prvih skupin in > žalosten propad mnogih epigonov. Ni veliko veredno, da njihova politična > skrajnost, neškodljiva v meri v kateri se ne dotika, ne v teoriji ne v > praksi, pravih problemov v temelju današnjega sveta, ampak jo uporablja > zgolj kot ornament lastni parenezi. Veliko bolj koherentni, med > avantgardisti, ki institucionalizirajo posmeh in brezobzir in se > postavljajo na "desno". Te ljudje, se mi zdi, so pravilno zaključili > (Cases to zanika in jasno tudi jaz to zanikam za zgodovinsko avantgardo > *toda to imam za resnično za zadnje prišleke*), da je avantgarda > "preprosta prilagoditev umetnosti dobi tehnike"; so dojeli, da je treba > odkritja starih staršev sistematično uveljaviti kot relativno inovativen > sistem znakov, toda brez pretvarjanja, da presegajo literarno-umetniško > institucijo. Treba je dodati da, iz tega stališča, bolj nedavne tendence > strukturalističnega formalizma (R. Barthes), prav z poudarjanjem ideje, > da literatura ni drugega kot funkcija jezika, > literarno-umetniško institucijo. Dodati je treba, da so s tega vidika > najnovejše težnje strukturalističnega formalizma (R. Barthes) s > poudarjanjem ideje, da je literatura (pa tudi kritika in nasploh > humanistične vede) le funkcija jezika, in z obnavljanjem vrednot > klasično-srednjeveške "retorike" pomagajo razkriti dvojno igro > neosurrealističnega ekstremizma in se konstituirajo, kot dejansko so, > telesni stražarji formalizma, ki je v svojem nominalističnem bistvu zelo > "tradicionalen" in ki lahko v sebi zelo dobro sprejme tako *kolaž* čiste > zabave kot zgodbo paradoksalne logike, zgodbo baročne amplifikacije, > neorfično ali elektronsko poezijo itd. Povedano bolj na kratko: zgodovinski preskok med avantgardo 1905-30 in današnjo (italijansko) avantgardo je – v nasprotju z mestom v sedanjem jeziku – preskok iz "odprte" faze izražanja (in družbenega boja) v – v Evropi - "zaprto" fazo. 6\. *Odpeljal sem ga nazaj v tihi hlev.* Ta znani Sanguinetijev verz, ki govori o *doslednem repu! frigidnem biču! o mišici! o pesti! prodirajoči, se* mi zdi, da ga je mogoče razumeti, če odmislimo njegovo genitalno metaforo, kot alegorijo afere avantgarde. "Pronicljiva pest" je bila vrnjena v hlev. To pomeni v okviru institucije. Osebno menim, da je hlev zelo koristen; in zavest o hlevu. In, ponavljam, tu je, ko je, edina razlika med starimi in novimi avantgardami. To pomeni, da *novi niso avantgarda*. To so literarne skupine, ki se trudijo po svojih najboljših močeh, to so pisatelji, ki jim uspe, in pisatelji, ki jim ne uspe, ne glede na to, ali so odlični ali neumni, povprečni ali dobri in tako naprej. Seveda kot bralec ali kritik upoštevam različne avtorje, ki so v zadnjih desetih letih pisali v avantgardnem slogu, in za nekatere od njih ali za nekatera njihova dela imam tudi velik pomen. Menim, da je bila celotna operacija koristna. Boljše: absolutno koristno, tehnološka posodobitev; uvedba novih strojev, ki so morda presenetili literarne sindikaliste, vajene starega sloga lirske agitacije, a ki sprožajo nove probleme na naprednejši ravni; probleme, ki pridejo po dobrem počutju, probleme *cafard après la fête*. Po drugi strani pa menim, da nismo dolžni ne spoštovanja ne upoštevanja, in sicer na splošno za racionalizacije, ideologizacije, psevdokritične dejavnosti. To je ravno nasprotno od tega, kar običajno slišimo od tistih, ki hvalijo ideološko in kritiško inteligenco naših avantgard, na "ustvarjalna" besedila pa gledajo z nezaupanjem: ta so včasih zanimiva in pogosto celo živa - kar veliko pove -, medtem ko so kritično-ideološke smeti zaradi grobosti, eklekticizma, poceni branja in pogosto preprostega šumenja ali neznanja skoraj vedno na zastrašujoči ravni. Nonšalantnost kar nekaj neoavantgardnih obdelovalcev bi bila vrlina, če ne bi bila tiste vrste, ki jo imajo psi, ki jim manjka vsakršnega človeškega spoštovanja ali sramežljivosti, ko prečkajo spalnico, kurilnico, koncertno dvorano ali anatomsko sobo: to je nedolžnost. In seveda je malo škoda, če se spomnimo, da jih je kar nekaj že pred leti obsodilo manever umazanih starcev *establišmenta, ki jih je* želel obkrožiti in ubiti s sladkostjo. Moralo je biti. V tekočem pesku dvignejo svoje nasledstvene nazive in se spomnijo, ko so bili mlajši in malo manj objavljeni. 7\. Dobro se je zavedati, da danes ni bistvene razlike med množično in elitno kulturo. Ne ali ne samo zaradi že obstoječe homogenosti med proizvajalci tega in onega ter med njihovimi naslovniki, temveč tudi zaradi podobnosti struktur. V tem smislu menim, da je smer raziskovanja, ki jo je predlagal Barthes, pravilna: predvideva namreč, da so globoke osi tako imenovane "slabe literature" ali "množične literature" in tako imenovane "dobre literature" ob natančni analizi homologne; začenši z avantgardo. To seveda ne pomeni, da lahko navidezno razlikovanje izgine; za industrijo je preveč potrebno. To tudi ne pomeni, da imajo prehodi, jezikovni prenosi iz enega sektorja v drugega kakšno posebno vrednost ali da bi morali vzbujati poseben strah ali zaskrbljenost. Soočamo se z dvoumnostjo, ki jo lahko razreši le praksa, torej uporaba. Če rečemo, da vsaj na Zahodu razlika med elitno in množično literaturo in kulturo ne obstaja, lahko dejansko trdimo, da razredne razlike izginjajo ali pa se uvajajo, tako da v vsakem od nas zdaj sobivajo gospodar in hlapec, kapitalist in izkoriščani, proizvajalec in potrošnik subkulture; in ta reakcionarna uporaba razlikovanja pravzaprav izpušča pravi argument, ki je, da sploh ne gre za to, da bi ločili, združili ali pomešali sporočila, ki prihajajo iz tako imenovane množične kulture, od in s tistimi, ki prihajajo iz druge, "visoke" kulture, temveč za to, da opazujemo, v kakšnem kontekstu, v kateri vnaprej oblikovani "kulturi", v kakšno tkivo vrednot posegajo. To pomeni, da se moramo spomniti, da za edino kulturo, ki za nas obstaja (kultura kapitalizma), ni mogoče ustvariti pedagogike, ki ne bi bila neskladna, in hkrati ponovno potrditi identiteto – ki sta jo že izkusili sovjetska in kitajska revolucija – med socialistično revolucijo in splošno pedagogiko vseh skozi vse; edino pristno "množično kulturo", če je kdaj obstajala. Natančnejši razmislek o razvoju literarnih oblik in izrazov v drugih delih sveta bi moral zagovornikom italijanske neoavantgarde morda predlagati drugačno politiko. Občutek je, da je uredniško posredovanje neoavantgarde javnosti ponudilo napačno ali izkrivljeno mrežo ali interpretacijski ključ. Ta pojav pa se ne dogaja samo v Italiji, kar dokazujejo nekatere impresivne okrogle mize o problemih avantgarde, romana ali nove poezije, ki jih objavljajo francoske ali nemške revije. Človek ima občutek, da je bila volja po posodobitvi, prilagoditvi, deprovincializaciji napačna ne pri cilju, temveč pri sredstvih; sredstva so bila dejansko izključno voluntaristična. Seveda – tako so rekli v Firencah – ne moreš narediti niti kisa. Verjeli smo, da se lahko prilagodimo nekemu stanju – to je dediščini, repertoarju zgodovinske avantgarde -, ne da bi razumeli, da je to mogoče le pod pogojem, da z repom izbrišemo svoje sledi, kot je to v srednjem veku počel lev, to je brez ustvarjanja "gibanj". Jasno je, da je uredniško-merkantilistična potreba po tem, da bi šla po poti hrupa, "gibanja", "skupine", zato smo bili prisiljeni izumiti ali ekshumirati vse teorije (nadrealistične in dadà), ki so mešale akcijo in izraz, gesto in besedo itd., in jih zaobiti s pojmom odprtega dela, vizualne ali tehnološke poezije, z razstavami, večeri in drugimi manifestacijami aktivizma. Ne da bi se zavedali, da se je po vsem svetu že zgodil kapitalski premik: po eni strani so formalne novosti avantgard postale repertoar, zato so lahko novi izrazi mirno sprejeli, še preden so se rodili (namesto da bi se med kričanjem in gestikulacijami pretvarjali, da trpijo), tisti trg-muzej ali muzej-trg, ki jim pripada že od Homerjevih časov; po drugi strani pa so akcije-dela našle druge oblike, postale so množično vedenje ali vsaj vedenje velikih slojev zahodnega prebivalstva, v *beatniški* preobleki, v političnem neo-anarhizmu, relativno nedosegljive za tiste, ki se kljub vsemu želijo še naprej imeti za "pisatelja" ali "umetnika". Nekateri so seveda razumeli to zamudo in napako; in ker so se odvrnili od bolj blaznih in "vročih", so kmalu začeli iskati specializirano hladnost. Toda prijetne *podobe* lokalne neoavantgarde ni bilo mogoče tako zlahka zavreči. To je bila blagovna znamka, oznaka, stala je veliko denarja. Po drugi strani pa je znano, da so v naši državi nekateri nesporazumi tako dolgo obstajali zaradi neenakomernega razvoja in neenakomernosti našega gospodarstva. Knjige in revije ni treba razširjati po vseh delih polotoka; avantgardna revija, ki jo natisnejo v Chietiju ali Trevisu, ali kulturna razprava o prihodnosti knjižnega jezika v Circolo Salvemini v Mazara del Vallo ali v Kulturnem domu v Roveretu se nahajajo v kontekstu, ki je tako drugačen od konteksta tako imenovanih velikih mest, in opravljajo tako različne funkcije, da na koncu – z delom tistih sil, ki so prav v provincah in manjših centrih pogosto pametnejše, pripravljene in velikodušnejše od drugih - dobijo utemeljitev in pomen, ki ju same po sebi ne bi imele; tudi zaradi stalne indolentne prisotnosti nazadnjaških in ne le nazadnjaških stališč. Dokler bo torej obstajal krožek, združenje ali umetniška galerija, bodo komercialni predstavniki tehnološke literature, neodadaistične, vizualne, elektronske ali kakršne koli že, imeli delo, mladi srednješolci delo, ki ga bodo spodbujali in vznemirjali, gospe delo, ki ga bodo vznemirjale, dostojni duhovniki delo, ki ga bodo osvajali ("Naj Cerkev prepozna nove umetniške smeri, prilagojene našemu času", Pastoralna konstitucija *Gaudium et spes,* par. 62). 8\. Pred nekaj leti mi je Viktor Sklovskij povedal, da je, ko sta se v Sovjetski zvezi obudila zanimanje za formalizem v literarni kritiki (za katerega je bil, kot vsi vedo, eden glavnih promotorjev v dvajsetih letih, med revolucijo, državljansko vojno in Nepom) in njegovo preučevanje, nekaj mladih znanstvenikov, več kot on, tako rekoč na novo odkrilo te delovne metode, ne brez podpore najnovejših tehnik, elektronske opreme in matematičnih formul. Tako zelo, da je bil Sklovskij ob neki javni razpravi v Moskvi, polni študentov, po intervenciji enega od teh neoformalistov povabljen k besedi in je dejal: "Zadovoljen sem z nekaterimi potrditvami. Naši predniki, Skiti, so vedno razpravljali dvakrat, če je bila zadeva zelo pomembna: prvič, ko so bili omamljeni, drugič, ko so imeli trezno glavo. Trezno ponavljate to, kar smo pred petindvajsetimi leti prvič povedali, ko smo bili pijani. Gesta te šale, ki je drzna do velikodušnosti, se dobro drži proti vnukom zgodovinske avantgarde. Kljub temu ima treznost, če jo resnično izvajamo, svoje prednosti. V svetu, ki ga oblikuje današnja industrija, duša vina ne poje več v steklenicah, kot je pela v času pesnika, ki se je prvi posmehoval uporabi vojaške terminologije v pismih in politiki. V letih, ki so nam bila blizu, se je smrt Dylana Thomasa zaradi akutnega etilizma zdaj zdela nenavadno pozna in izven časa. Newyorške ali kalifornijske droge so družbeni pojav, preden postanejo instrument literarne levitacije. *Ali vas pusti trezne? Lahko berete zjutraj?* s temi besedami je Brecht – ki je prišel, on, iz zgodovinske avantgarde, a tam ni ostal – zapustil dragocen nasvet novi avantgardi in nam. 1\. Torej sta obe avantgardi eno. Novi je za prejšnjega kot... (odrasli za mladega...?) Toda zakaj bi iskali naprej? Dovolj je, da se spomnimo, kot sem že omenil, povečanja ironije, zmanjšanja konkurence (odnos med trgom in muzejem se ni rodil kar naenkrat, razvijal se je vsaj pol tisočletja). Delirij je postal delirij negibnosti. Toda tu se bomo vprašali, zakaj so imele oblike zgodovinske avantgarde v Italiji tako malo sreče. To je pomemben argument, saj razkriva številne nesporazume. Površni odgovor bi krivdo za zamudo pripisal industrijskemu razvoju. Toda ruska avantgarda? Španci? Bolgarski, bosanski, savdski, martiniški nadrealisti? Na svetu ni sile, ki bi v tridesetih letih prejšnjega stoletja skupini intelektualcev iz Bukarešte ali Ovieda, iz Krakova ali Aleksandrije preprečila, da bi si ogledali film *Chien Andalou* ali izdali revijo avtomatskega pisanja in esejev o Sadu. Odgovor je drug: zgodovinske avantgarde so imele v Italiji na svoj način srečo. Morda ni bila zaničevalna, cinična, galantna, perverzna ali uporniška, toda futurizem ni bil le Marinetti, ampak tudi Palazzeschi in Ungaretti, in "Lacerba" je bila italijanska revija. In še pozneje, v nekaterih formulah literarnega Novecenta. 2\. Ena od običajnih sofistik apologetov današnje avantgarde je, da začnejo z natančnim razlikovanjem med zgodovinsko in nezgodovinsko avantgardo, med to in ono skupino ter med trendom in podtrendom; potem pa v svojih peroralnih razmišljanjih pozabijo na vse te lepe stvari in se branijo z obrambo svojih pradedov (ki jim gre zelo dobro tudi brez njih); nasprotno, uporabljajo najbolj neumne argumente, tiste o običajnem nerazumevanju, ki spremlja novo in njegovo neizogibno slavo itd. Neumno, ker zabriše, koliko tega novega ni bilo – pogosto upravičeno – nikoli razumljenega; in izsiljuje sedanjost z nepreverljivo prihodnostjo. Neumno je, ker ne upošteva, koliko novega, pogosto upravičeno, ni bilo nikoli razumljeno, in ker izsiljuje sedanjost z nepreverljivimi prihodnostmi. Pri tem tudi najbolj pametni in brezobzirni pogosto uporabijo argument novosti: "ampak kako," pogosto beremo, "to je argument izpred tridesetih, petdesetih let" ali "tako je bilo napisano pred vojno" in podobno. Kaj je predsodek tega načina govorjenja (ne bom rekel: utemeljevanja, to bi bilo preveč), bi moral videti vsakdo. 3\. Ideja, da je – ne avantgarda, temveč umetnost na splošno – odziv na preoblikovanje človeških odnosov v stvari (reifikacija) in s tem način ohranjanja ali konserviranja človeške podobe, da bi, kot je želel Schiller, iz kopije nekoč lahko rekonstruirali izvirnik, je prav ideja Goetheve dobe. In to, kar včasih slišim imenovati konstitutivna in soobstoječa momenta avantgarde, junaško-patetski moment in cinični moment, se mi ne zdi nič drugega kot dva stara predstavnika romantične kulture: tragedija in ironija. V stoletju in pol so se tako eni kot drugi gotovo spremenili, vendar se v svojem bistvu niso zares spremenili, kar je natanko odziv na stanje, ki je bilo postavljeno človeku kot blagu. 4\. Zdi se mi, da je Sanguineti večkrat želel vzpostaviti razmerje med komodifikacijo in avantgardo. Slednje bi bilo povezano z ekonomskimi pogoji, v katerih se razvija in dozoreva zgodovina meščanske umetnosti, natančneje z ekonomsko-socialnimi odnosi, ki se odražajo na trgu umetnosti in v intelektualnem psevdo-razredu. Toda prav zato, ker gre za psevdo razred, nam pravijo, ni mogoče sklepati o nujnem razmerju med razredom in avantgardo, kar naj bi *dokazovalo* pomanjkanje korelacije med avantgardo in *političnimi stališči* njenih sestavnih delov. Na ta način, s to igro treh tablic, se razredni značaj avantgarde briljantno razblini, ravno ko se s tem spektakularnim poudarjanjem družbeno-ekonomskih odnosov izkaže, da smo strašno "marksistični". *Razredna* konotacija, kot moramo vedeti, nikakor ne ustreza *politični* konotaciji. Sedanji primer "političnega" razhajanja med ruskim kubofuturizmom in italijanskim futurizmom pomeni le, da se je politična uporaba ideologije obeh skupin razhajala (prav v skladu z dvoličnostjo, značilno za *inteligenco),* nikakor pa ne pomeni, da ni bilo globoke sorodnosti (ali da vsaj sorodnosti niso premagale razlik) med umetniško in literarno ideologijo, ki je navdihovala obe gibanji, ki sta bili zgolj cvetovi iz vej splošne ideologije evropskega, italijanskega ali ruskega meščanstva. Vendar bi bilo bolje, če pri tem ne bi vztrajali. Po eni strani hočemo avantgardo postaviti v razmerje s komodifikacijo (kam bi sicer prišel "marksizem"?), da ne bi padli v močvirje nediferencirane, ahistorične in kozmične "odtujitve", ki je prav tako draga avantgardi, vendar "pravi". Po drugi strani pa se ne želimo odreči dobri vesti, ki prihaja iz "neoavantgarde" tako imenovanih "socialističnih" držav; ne želimo se odreči užitku, da smo na strani revolucije in napredka ... Vsekakor pa je to lep nered.