--- title: "Aberto Asor Rosa in Massimo Cacciari, Prva ocena" ... > Ko je bila, pred približno enim letom, ta revija zamišljena in smo se za > njo odločili, je njen nastanek in nagibe navdahnila natančna razredna > napoved. Seveda nihče ni mogel natančno predvideti, kaj se bo v > naslednjih mesecih zgodilo v Evropi: izbruh študentskega nasilja od > Francije do Čehoslovaške. Vseeno pa nas je nekaj napeljevalo verjeti, da > je organ teoretske refleksije, kot je ta, mogoč in nujno potreben. Niz > delavskih bojev, ki so od leta 1960 neprestano pretresali Evropo in > silili kapital v besno gonjo in strahovite krče -- nikoli trenutka miru, > nikoli obdobja učinkovitega nadzora in ravnovesja -- je olajšala in > utemeljila naša prepričanja, da se bo situacija razvila v nove, > naprednejše ravni spopada in da se bo samo dozorevanje političnih sil, > ki so subjektivno vpete v boj, hitro pospešilo. Poskus, da bi tistim, ki > so jih v ta proces potisnila materialna gibanja razrednega boja, > prispevali orientacijo in premislek, je botroval nastanku *Contropiana*. > Določena mera distance, prizadevanja k daljnovidnosti, prepričanje, da > je tudi premor za refleksijo koristen za boj -- toda hkrati natančen > smisel za dejanske razmere v gibanju, želja natančno slediti zaviti in > težavni poti razrednega spopada, volja premagati kapitalistični odgovor > tudi na ravni najbolj nenujnih in neposrednih polemik --, vse to je od > začetka predstavljalo program *Contropiana*. > Ogromna kopica izkušenj, nujnost radikalne kritike programov, potreba po > plodnem preobratu organizacijskih razmer, ki so prevladovale doslej, > želja, da bi končno združili boj in teorijo, taktične rešitve in > strateški okvir so danes izhodišča našim začetnim predlogom, ki jih > smatramo za ustrezne in delno že preverjene, vendar jih je treba še > natančneje določiti, poglobiti in razširiti. Zato se nam v tem trenutku > zdi nujno določiti "stanje" vprašanj, ki so pred nami, ne da bi > preskočili nujno potrebnih korakov, kot nas včasih zamika, a da hkrati > ne bi ostali zasidrani (ali se k njim vrnili) v starih oblikah razprav > in boja -- kot to nekateri počnejo. Obenem ni dvoma, da se je > "dimenzija" znotraj katere se *sedaj* gibljemo, temeljito spremenila. > Skorja politične situacije delavskega razreda zahodne Evrope je počila. > Francija in Čehoslovaška -- v izredni raznolikosti in celo > protislovnosti njunih izkušenj -- tekmujeta v oblikovanju enotnega plana > znotraj katerega se umeščajo novi predlogi: zlom sovjetskega sistema in > množični ponovni pojav evropskega delavskega razreda na revolucionarni > fronti sta dejstvi vsekakor različne narave, ki jih je mogoče različno > vrednotiti, vendar oba na koncu delujeta na razširitev in radikalizacijo > spopada med kapitalom in delom na mednarodni ravni. Brez kakršnega koli > prenagljenega optimizma je treba povedati, da *se eno zgodovinsko > obdobje izteka, drugo pa se naporno in boleče odpira*. To, kar se je > pojavilo v zadnjih mesecih (vendar na podlagi dolge stratifikacije > bojev, ki smo jo že v minulih letih poskušali opredeliti in teoretsko > rekonstruirati), je nova politična raven razrednega spopada, je širša, > globlja in objektivno preverljiva možnost posplošitve obstoječega > revolucionarnega potenciala. Pred občutkom te spremembe smo se znašli > pripravljeni, toda istočasno nas povzdiguje. Od tega trenutka dalje mora > vsak od nas posvetiti vse svoje sile temeljnemu vozlišču problemov, ki > ga ta prehod prinaša. Skorja dejansko je počila, vendar pod njo ne > najdemo reda zaprtega sistema, predpripravljene "institucije", ki jo je > potrebno zgolj prevzeti, da bi nadomestila te obstoječe. Najdemo > večplastno in protislovno razredno situacijo, ki prekipeva od možnosti > in sile, ki čaka, da jo teoretično spoznamo in organizacijsko > rekonstruiramo, da bi nastalo to, kar se zdi, da se že danes nakazuje in > predlaga -- proces konstrukcije revolucionarne alternative. *Zato* > zavračamo, zavestno zavračamo, našo razpravo zavreti znotraj ene > izključne hipoteze. Razredna eksplozija se je pojavila na različnih > ravneh in zadeva različne ravni. Oblike izkustva so, če že ne > protislovne med sabo, pa skrajno kompleksne, in pogosto je njihovo > pravilna politična raba še vedno podrejena pravilnemu analitičnemu > procesu, ki ga je potrebno opraviti. Prav zato, ker je temeljna > strateška naloga za nas v bistvu v tem, da smo sposobni *vse* ravni > razredne izkušnje zbližati k *eni* točki zloma, se nam danes zdi nujno, > da ne izhajamo iz predpostavke, da je to zbliževanje že samoumevno in da > je težava zgolj v tem, da ga politično prakticiramo. Enako velja za sile > organizirane delavske levice. Pri tem je, zunaj in tudi znotraj starih > uradnih meja delavskega gibanja, porast sektorjev, ki so naklonjeni > pravilni obnovi razredne perspektive, neizpodbiten in neustavljiv pojav. > Nedvomno ne smemo podcenjevati druge plati tega pojava -- ta, ki se > negativno kaže v tem, da stežka določimo skupno os in enotno usmeritev > tistih, ki prepogosto in iz najrazličnejših smeri domnevajo, da so že > sami odkrili ključ revolucionarne zgodbe v Evropi. Resnica -- resnica, > ki bi jo vsi morali odkrito priznati -- je, da je že danes dejanske > razredna situacija precej bolj napredna kot jo institucije delavskega > gibanja uspejo izraziti (in k strankam in sindikatom si v tem primeru, > iz spoštovanja do situacije kot je ta, dovolimo vključiti tudi > manjšinske skupine). Kot pri eksploziji, tudi antikapitalistični protest > iz sebe pretirano izrazi neskončen niz predvsem mladih sil in jih nato > takoj loči ter zoperstavi med sabo. Pri tem ne gre toliko, ali ne gre > zgolj, za izraz predobstoječega pomanjkanja teoretskih in političnih > indikacij: gre tudi za tisto specifično, skoraj spontano (v resnici zelo > zavestno) obliko "zavračanja" s katero se sistem uspe ubraniti z > razdvajanjem svojih nasprotnikov. No, poskušamo se gibati v ravno > nasprotno smer od te. Hipoteza, na kateri temelji *Contropiano*, je, da > je mnogotere antikapitalistične in revolucionarne sile (neposredno > razredne sile, predvsem), ki so danes razpršene, zbližati in usmeriti v > prihodnji *blok* na *skupnih* osnovah, ki verjetno ne bo mogel sovpadati > z nobenim od obstoječih organizmov, kakršni so danes, pri čemer ne mogel > zanemariti, v svojem teoretskem in praktičnem razvoju, niti realnosti > razreda v gibanju niti že dane organizacijske realnosti. Ta namera (ali > hipoteza) ne izhaja iz abstraktnega izračuna sil, ki so danes v igri, > niti iz nezanesljivega poskusa, da bi jih preprosto enačili med seboj. > Sama kompleksnost razredne situacije bi morala po našem mnenju vsakomur > pomagati, da se izogne preveč enostranskem pogledu na teoretsko in > politično delo v tem trenutku. S pogledom v razredna gibanja, ne v nas > same ali v našo prirojeno nagnjenost k grupiranju, lahko prepoznamo > veljavne usmeritve vedenja; in v tem trenutku nam razredni nagon nalaga, > da ne more biti nobene pobude, ki bi delovala brez osnovne skrbi za > *enotnost*, brez prizadevanja celo teoretskim raziskavam naložiti nalogo > združevanja, homogenizacije in zlitja. > Vse to, konec koncev, -- ta način ravnanja, želimo reči -- ne bi smelo > presenečati. Iz tega kratko orisanega okvirja pravzaprav ne izhaja nič > drugega kot ponovna potrditev temeljne točke našega teoretskega > programa. Pot, ki ji sledimo in ji nameravamo še vedno slediti je ta, ki > vodi od razumevanja in vrednotenja razrednih gibanj k razumevanju in > vrednotenju kapitalistične družbe v svoji celoti. To je čemur pravimo > "delavska znanost". Kljub ogorčenim vzklikom, ki jih namenjajo buržoazni > in uradni komunistični recenzenti -- ki se očitno strinjajo vsaj v tem, > da obstaja neka nevtralna dovzetnost do spoznanja, ki jo lahko nasprotni > strani uporabljata po lastni presoji, kakor želita --, bomo še naprej > menili, da stališče delavskega razreda do kapitalistične družbe že samo > po sebi nosi jasen, popolnoma demistificiran proces opisa predmeta > spoznanja in prav tako jasno nakazuje na preoblikovanje tega spoznanja v > dejanje -- s *prevratom* obstoječe realnosti, s *prakso revolucionarne > organizacije*. Da torej ni mogoče vedeti, brez da bi mislili na znanje > za delovanje; in da se znanje za delovanje ne more ponuditi kot > instrument pravilne opredelitve predmeta, ne da bi se postavilo na > stališče *popolnoma odtujenega* razreda -- delavskega razreda. Povsem > očitno je, da nas za to nihče ni pooblastil, in sicer iz preprostega > razloga, ker na tem polju princip pooblaščanja velja manj kot na katerem > koli drugem. Pooblastilo, če o pooblastilu sploh lahko govorimo, smo > prevzeli mi sami in se postavili *v* en tabor *proti* drugemu. Če > obstaja izraz s katerim lahko opredelimo to držo, je to: odgovornost. > Odgovornost militantov in raziskovalcev do razreda, ki smo ga izbrali za > našega *in ki zato je naš*. > Povsem očitno je, da, čeprav izhajamo iz trdnih izhodišč, iz njih ne > sledi niti popolna homogenost predstavljenih prispevkov, niti mehanska > uporaba teoretskega pristopa, niti avtomatsko ujemanje med rezultati in > nameni. Vsega tega ne more biti in morda je dobro in pravilno, da ne. > Prikličimo pomene nekaterih naših prejšnjih stavkov. Pred nami se odpira > ogromno polje praktičnih in teoretskih možnosti, političnih pobud, bojev > in vrednotenj bojev. Tudi mi imamo težavo, ki jo imajo vsi, biti v > koraku s hitro premikajočo realnostjo. Znano je, da smo prepričani v > našo zvestobo metodi, ki izhaja neposredno iz marksovskega nauka. Toda, > kot malokdo drugi, -- tudi to je dobro znano in tudi to se očita kot > druga in nasprotna napaka -- smo vedno skrbeli, da je refleksija nenehno > predvidela izkušnjo, vedno smo *z razdalje* opazovali nenehno > pojavljanje novega: morda smo včasih bili celo krivi, da smo naredili > prevelik skok onkraj sedanje situacije (vendar ne brez, da ne bi po tem > prejeli kakšne tolažilne potrditve o veljavnosti naših hipotez). Danes > se zdi, da se naša naloga izraža v sposobnosti zbrati čim večje število > resnih, pravilno utemeljenih indikacij in hipotez, ne da bi se toliko > obremenjevali z njihovo sedanjo protislovnostjo (kjer se pojavlja), kot > ne z njihovim prihodnjim zbliževanjem. Ponavljamo, da tako držo narekuje > sam premik v razredni situaciji na evropski ravni. Znotraj teh > teoretskih koordinat, ki smo jih nakazali in ki se jim ne bi znali jasno > odreči, se odpira *problematično* raziskovalno polje, na katerem > soočenje in relativno nesoglasje rezultatov ni treba zavračati, prej > favorizirati in raziskovati kot izraz politične in razredne realnosti v > nenehnem preoblikovanju, bogate z različnimi možnostmi, ki jih je *vse > treba odkriti*. Zavedamo se, da bo to težak podvig, toda edini za > poskusiti, saj nikakor ne moremo sprejeti, da bi *Contropiano* obrnili k > tradicionalnem tipu "skupinske revije" v kateri se rezultati zdijo že z > začetka predvidljivi. Kdor verjame, da lahko danes, zlasti na ravni > teoretsko-političnih raziskav, vso pobudo in vso razpravo omeji znotraj > ozkih shem predpripravljenih rešitev, dela že storjeno napako. Problem, > če sploh -- in ne slepimo se pred ovirami --, je uskladiti nepogrešljivo > strogost teoretskega pristopa z bogastvom in raznolikostjo > predstavljenih prispevkov. Vendar gre pravzaprav za tehnično-politični > problem, ki ga je treba neposredno ponovno povezati s tem v vsebinah in > temah revije. > Par besed, četudi so nam očitne, je torej potrebnih za razumevanje > tipa tematskega pristopa, ki je bil izbran za *Contropiano*. Naša revija > dejansko naslavlja zelo širok razpon interesov, kar je razvidno že iz > njene prve številke. To je zato, ker menimo, da se mora odziv delavskega > stališča izkazati za učinkovitega ob soočenju na katerikoli ravni > kapitalističnih "institucij". Seveda je povsem jasno, da na tem področju > revija ne more dajati pozitivnih napotkov, temveč samo spodbude za > zavračanje in negacijo. Skratka, ne nameravamo rekonstruirati > sistematične kulture delavskega razreda -- operacija v katero ne > verjamemo in ki bi politični in praktični zrelosti zadevnega delavskega > razreda vsekakor bila žaljiva, če bi jo poskusili --, prej sistematično > in do najglobljih temeljev (v resnici pogosto pomembnejši kot bolj > dokazni kot današnji epigonski predstavniki) uničiti *razredno kulturo > buržoaznega nasprotnika*, ki se še vedno zdi vse prej kot poražena in > neučinkovita (še posebej, če jo razumemo kot "sistem" intelektualnega > gospostva in ideološke prisile enega razreda nad drugim). > Zdaj se postavlja vprašanje, kaj je pri tem pristopu treba ohraniti in > kaj spremeniti. Tudi v tem primeru menimo, da je treba ohraniti osnovni > duh odločitve in natančno določiti obliko njene uporabe. Ne samo v > precej očitnem in vidnem smislu zagotavljanja ravnovesja med deležniki > ali, če želite, pravilnejše "hierarhije" interesov, ki jih naslavlja in > uvaja *Contropiano*. Ampak predvsem v smislu iz znotraj "razkriti" > funkcionalnost tega dela razprave za formacijo pravilnega delavskega > stališča do kapitalistične družbe v njeni celoti -- *do kapitalistične > družbe kot globalno upoštevanega sistema moči* (ekonomija, politika, > ampak tudi organizacija konsenza, ideološki nadzor, kulturna mitologija > itd.). Kdor je pozorno spremljal ideološki revival na katerem temelji > dobršen del bogastva nedelavske levice, ne more ne razumeti > demistifikacijskega in pojasnjevalnega učinka, ki ga ta del razprave > zasleduje; prav za tiste, ki nato predlagajo razviti pravilen teoretski > in politični razredni pristop. V mnogih primerih ne gre za nič več kot > čiščenje in saniranje (včasih samo za čiščenje kanalizacije). Vendar je > uporaben, če ga upoštevamo iz vidika *čemur služi*. > Ena stvar pa vsekakor je gotova: *revijo je treba napotiti k vedno > pravilnejši in bolj prevladujočem zgodovinsko-političnem in > teoretsko-političnem pristopu*. Na podlagi delovnih obveznosti, ko bodo > realizirane, bomo torej imeli bolj natančen odgovor na to kar je v tej > oceni za zdaj zgolj premišljeno, skicirano in na koncu ponovno > predlagano v obravnavo našim bralcem. Medtem pa nimamo težav prepoznati, > da se ta, druga številka, glede na naslovljeno tematiko, le rahlo > razlikuje od prve. Tretja pa bo nasprotno predstavljala obrat v zgoraj > navedeno smer in ta obrat smatramo kot dokončen za naloge in značaj, ki > jih želimo pripisati *Contropianu*.