--- title: "Claudio Greppi in Alberto Pedrolli, Produkcija in načrtovanje prostora" ... > 1\. Nekateri nedavni razvoji prostorskega načrtovanja v Italiji > terjajo analizo, da bi dokumentirali težnje kapitala na polju > prostorskih razporeditev (produkcijskih ter rezidenčnih) ter povezav > (promet). Zdi se, da smo sredi pripravljalne faze utrjevanja > kapitalističnega razvoja na ozemlju, torej sredi integracije > tovarne-ozemlja. > Te priprave se odvijajo predvsem v dveh smereh: a) v izpopolnjevanje > mehanizmov načrtovanja; b) v iskanje razpoložljivih zemljišč. > Kultura in urbanistična tehnika trpita (hkrati) pod temeljitim > preoblikovanjem in prilagajanjem na dejstvo stopnje kapitalističnega > razvoja, torej na zgodovinsko pogojene možnosti njegovega poseganja v > organizacijo ozemlja. > Od faze, v kateri se urbanizem uporablja kot čisto negativen > instrument za razbijanje delavskega razreda, preidemo v fazo, v kateri > urbanizem in ozemeljsko načrtovanje na splošno postaneta tehniki za > integracijo ozemlja v plan kapitala. > V prvem primeru, medtem ko veliki projekti globalne ureditve mesta > ostajajo neuslišani, ker so tuji stopnji razvoja produktivnih sil > kapitala, so miti o "vrtnem mestu", individualni stanovanjski gradnji, > "soseski", sosedski skupnosti doživeli velik uspeh. Dejansko se je > urbanizem rodil prav z nalogo, da olajša zatiranje revolucionarnih > teženj, od časa, ko je baron Haussmann srednjeveško strukturo Pariza > -- preveč zabarikadirano -- preoblikoval v kompleks, funkcionalen za > potrebe manevriranja velike policijske vojske, do današnjega pristopa > k stanovanjskemu problemu kot razdiralni funkciji delavskih sosesk, ki > so se zreducirale na polkmečke aglomeracije (glej na primer involucijo > koncepta soseske od zgodnjega racionalizma do projekta INA-Casa). > V drugem primeru, tj\. v fazi kolektivnega kapitalizma, postane > teritorialno načrtovanje nujno za rešitev razmerij med mestom in > ozemljem, med industrijo in kmetijstvom ali vsaj za uravnoteženje > notranjih disfunkcij procesa cirkulacije. Tako je zastareli koncept > razvoja mest s samozadostnimi satelitskimi središči, zasidran v > statični, tradicionalni viziji odnosov med mestom in podeželjem, > zamenjal koncept *mestne regije* kot okrožne strukture, ki organizira > celotno ozemlje organizira bolj produkcijsko funkcionalno. V ozadju te > zasnove ostaja, tako kot prej, poskus vključevanja delovne sile v > razvojni plan, tokrat ne le z represijo, temveč tudi prek > demokratičnih institucij in "bitk" množičnih strank. > Infrastrukturni sklop, ki povezuje celotno okrožje in okrožja, > racionalizira razmerja med produktivnimi silami na podoben način kot > tehnike organizacije podjetij. Tako kot te tehnike tudi tehnike > urbanističnega načrtovanja sledijo usodi, ki jim jo pripravlja > kapital, ko jih uporablja in ko ne, ko jih naredi za steber splošnega > interesa in ko se mirno odloča po svoje, mimo načrtov in s škandalom > nad urbanisti. > Le z obravnavo "mestne regije" kot projekcije tovarniškega sistema na > celotno ozemlje je mogoče ovreči njeno tehnicistično vizijo odprte, > dinamične prostorske oblike, ki je objektivna zahteva napredne družbe, > "osvobojene od odtujitvenih tehnik razredne družbe" (kot pišejo > nekateri mladi teoretiki). "Mestna regija" ohranja vse birokratske > značilnosti tovarniškega sistema, ki sistematično onemogoča poskuse > racionalizacije ozemlja: Dobro se je zavedati, da so načrti vedno > izven faze naraščajoče mobilnosti, ki jo kapital vsiljuje vsem > proizvodnim dejavnikom, in tudi zato poleg tehnike, mistificirane > oblike znanosti, ki ne upošteva razredne strukture kapitalistične > družbe, vedno najdemo utopijo, operativno nesposobnost: to sta dva > pola, znotraj katerih se trenutno izvaja kritična in operativna > dejavnost arhitektov-urbanistov. > 2\. Prvi postopek, ki se izvaja v tej fazi priprave, je iskanje > razpoložljivih zemljišč. Medtem ko je za industrijske lokacije ta > problem enostavno rešljiv, pa za stanovanjsko gradnjo kapital > potrebuje nove pravne instrumente. V prvem primeru je dejansko mogoče > opaziti, da se lahko industrija še vedno giblje po svojih željah in > vedno najde poceni, če ne celo brezplačno, zemljišče in vse vrste > olajšav s strani javne uprave. Tako se doseže decentralizacija, v > resnici brez velikih žrtev. Ne gre za problem cene zemljišča, ki > usmerja pozornost kapitala na to ali ono zemljišče, temveč za vrsto > drugih vidikov, ki spadajo v merila teritorialnega načrtovanja. > Po drugi strani pa se stanovanja, zlasti delavska, še vedno nameščajo, > kjer je to mogoče, tj. kjer to omogočajo tržni pogoji. Ta položaj > odraža sedanjo fazo povezovanja med mestom in podeželjem, za katero > sta značilna vsakodnevni pritok množic delavcev iz provinc v mesta in > elefantiaza celotnega prometnega sistema. Stroški stavbnih zemljišč v > mestih so eden od najbolj neposrednih vzrokov za neusklajenost > lokacij. Uporaba novega zakona "o oblikovanju načrtov za gospodarska > in ljudska stanovanja" (št. 167, april 1962) bo zato imela precejšnje > posledice. Cilj tega zakona je zamrzniti območja širitve večjih mest, > da bi jih lahko uporabljali (zasebni in javni organi) po razumnih > cenah. Čeprav se vsi nameni zakona ne zdijo izvedljivi (zlasti > možnost, da občine razlastijo 50 % teh površin po tržni ceni izpred > dveh let), je zakon zanimiv, ker izraža dva interesa: a) olajšati > sedanji razvoj, ki temelji na mali gradbeni industriji; b) pripraviti > teren za prihodnje obsežne posege bolj razvite gradbene industrije. > Polovico območij širitve mesta naj bi občina razlastila, jih po nizki > ceni predala malim gradbenim podjetjem in jih opremila z > urbanističnimi storitvami, druga polovica pa je rezervirana za > posredovanje javnih organov. Ker trenutno pokrivajo le 7 % gradbene > industrije, je jasno, da so ta področja za zdaj rezervirana za > tehnološko preoblikovanje gradbene industrije. > To je eden od načinov, s katerimi italijanski kapitalizem zagotavlja > razpoložljivost mestnih območij, hkrati pa je to pogoj za novo fazo > povezovanja med industrijo in kmetijstvom, ki temelji na globalnem > nadzoru ozemlja in vseh lokacij (tako industrije kot delovne sile). > Opozoriti je treba, da zakon št\. 167 ni bil rezultat "demokratičnih > bitk", temveč neposredne pobude ministra Sulla: prišel je > nepričakovano in sprva nihče ni razumel njegovega pomena. To je še en > razlog, zakaj ga je mogoče razlagati kot zahtevo velike gradbene > industrije brez posredovanja reformistične politike. Po drugi strani > pa razpoložljivost gradbenih površin ne bi bila smiselna, če ji ne bi > sledil velik tehnološki preskok v proizvodnji stanovanj: to se zdi > danes mogoče zaradi velike razpoložljivosti kapitala, ki ga je > zagotovila nacionalizacija elektroenergetske industrije, in tudi > zaradi potrebe po obvladovanju obsežnega posega francoskih montažnih > metod (ki so jih na primer že uvedli v Milanu v okviru načrta za > socialna stanovanja). > 3\. Zdi se, da si je kapital hkrati s potrebo po zagotavljanju > razpoložljivosti mestnih območij za veliko gradbeno industrijo zadal > nalogo oblikovati nov mehanizem teritorialnega načrtovanja. > Najpomembnejša raven načrtovanja je raven *okrožja*, tj. vmesna raven > med regionalnim načrtom in občinskim prostorskim načrtom. V veljavni > zakonodaji je na voljo le medobčinski načrt, ki ga je zelo težko > izvajati zaradi potrebnega soglasja vseh zadevnih občin. Novi zakon o > prostorskem načrtovanju (ki ga je pripravil minister Sullo, nato pa ga > je poslanski zbornici predstavila komunistična skupina) pa odločno > rešuje problem okrožij, katerih velikost ni več vezana na upravne > enote in ki lahko učinkovito sledijo potrebam proizvodnega razvoja. > Okrožje je najzanimivejši instrument, ki ga predlaga novi zakon, pri > ostalih (odnosi z gospodarskim načrtovanjem, predpisi o razlastitvi > itd.) pa gre zgolj za prilagajanje italijanske zakonodaje zakonodaji > drugih kapitalističnih držav. Čeprav bo pobuda komunistične poslanske > skupine zagotovo odložila sprejetje zakona Sullo (zdaj Sullo-Natoli), > hipoteza o razdelitvi celotnega nacionalnega ozemlja na okrožja ni > futuristična, saj jo kapital že danes upošteva pri reševanju problema > novih lokalizacij. > Tehnologija to težnjo kapitala podpira s celotno ideologijo "mestne > regije", ki naselitev kapitala na ozemlju ter racionalno reševanje > stanovanjskih in prometnih problemov spreminja v demokratične cilje. > Po drugi strani pa je razvoj kapitala tisti, ki izključuje možnost > dokončne naselitve in racionalne rešitve, zato je morda edina popolna > rešitev s kapitalističnega vidika rešitev ameriških *caravan-towns* z > delavskimi stanovanji na kolesih, ki so kadar koli na voljo na katerem > koli delu ozemlja. Nasprotno se zdi, da je vsak poskus "statične" > rešitve razmerja med industrijo in stanovanji obsojen na neuspeh, kot > na primer v angleških *news-towns,* kjer se je povezovanje tovarne in > ozemlja izkazalo za iluzorno in se je prometni problem ponovno pojavil > pod istimi pogoji. > Podobno se zdi, da bi bil načrt integracije tovarn in ozemelj (ki bi > temeljil na industrijski decentralizaciji in filtrirni industriji na > kmetijskih območjih) v Italiji obsojen na neuspeh, če ne bi ustrezal > mehanizmu za nadzor virov delovne sile na celotnem ozemlju, hkrati z > odpravo antagonizma med mestom in podeželjem ter kapitalističnim > razvojem kmetijstva. > Prostorsko načrtovanje priskoči na pomoč tako, da z določitvijo > velikosti okrožij omogoči, da se določi nadaljnji čas razvoja > industrijskih lokacij glede na rezerve delovne sile in razvoj > kmetijstva na podlagi proizvodnega cikla kapitalističnega podjetja. > Velikost okrožij je pomembna iz dveh razlogov: prvič, ker je > funkcionalna glede na sedanjo raven razvoja; regija je prevelika, > občina pa premajhna, obe pa ustrezata le upravni in ne proizvodni > geografiji. Z okrožjem se torej poskuša premagati nevarnost prevelike > togosti mehanizma načrtovanja, pri čemer se najnižjim ravnem > načrtovanja (občinskim) omogoči določena mera avtonomije v okviru > neposrednega nadzora ozemlja z vidika, ki je bližji regionalnemu. > Drugič, velikost je lahko neposredno odvisna od polmera vpliva pilotne > industrije ali kapitalistične kmetije. Primere lahko zlahka najdemo v > primeru južnih razvojnih poljan in živinorejskih kmetij, katerih > proizvodni cikel se razteza od pašnikov do predelovalne industrije. > V teh primerih je povezava med prostorskim in gospodarskim načrtom > neposredna. Nekateri poskusi medobčinskega načrtovanja na pretežno > kmetijskih območjih (npr\. načrt Trentino) imajo že danes značaj > pravih gospodarskih načrtov, čeprav še ne delujejo v celoti. > Toda tudi v primeru povsem teritorialnih načrtov je mogoče najti > sedanje in prihodnje značilnosti geografske naselitve kapitala in s > tem posredno nekatere smernice, ki služijo za pojasnitev -- zlasti -- > novih razmerij med industrijo in kmetijstvom ter med stanovanji in > proizvodnjo. > 4\. Iz zgornjih ugotovitev izhajajo številne delovne možnosti. > Poznavanje metod vključevanja ozemlja s kapitalom najprej razširi > polje preverjanja razvojnih hipotez, oblikovanih na ravni tovarniške > analize. V tem primeru se je treba znebiti tehničnih mitov ("mestna > regija"), ki predstavljajo tovarno zgolj kot objektivno dejstvo, na > katerem se zadržuje določeno število delavcev in ki povzroča določen > promet. Nasprotno, le z analizo proizvodnje je mogoče razumeti vzroke > za določene transformacije teritorialnega reda; problem ni več > "demokratično" poseganje v transformacije (tj\. na ravni obtoka ali > potrošnje): te izgubijo svoj značaj avtonomnih "ciljev" in ostanejo > teoretični instrumenti političnega delovanja, ki na ravni proizvodnje > nasprotujejo delavskemu razredu in kapitalu. > To pa ne izključuje dejstva, da obstajajo nekatere realne možnosti za > poseg, nekatere alternativne izbire, če upoštevamo ozemlje kot > projekcijo tovarne. Medtem ko je na primer "antimonopolna vsebina" > teritorialnega načrta povsem iluzorna (razen če jo želimo odkriti v > zmožnosti dajanja spodbude proizvodnemu razvoju), lahko praktično > reševanje nekaterih problemov služi za absorbiranje ali, nasprotno, za > spodbujanje razrednega delovanja. Na primer, nikakor ni nepomembno, > ali so hiše za delavce zgrajene na kmetijah, v majhnih jedrih ali v > velikih koncentracijah delavcev: v prvem primeru -- ki je značilen za > skoraj vse toskanske nekdanje najemniške delavce -- gospodar ohrani > neposreden nadzor nad posameznim delavcem in neomejeno možnost > superizkoriščanja (proizvodnja absolutne presežne vrednosti); V drugem > primeru (podeželske vasi, ki so bile tako drage katoliški ideologiji) > se je ohranila vrsta vrednot in mitov, ki so odločilno ovirali > prizadevanja za ponovno sestavo kmečkega delavskega razreda kot enote; > ta prizadevanja je po drugi strani spodbujala zahteva po stanovanjskih > pogojih, enakih tistim, ki jih imajo delavci, saj se je prek nje > kazala želja po samostojnosti in odločilni ločitvi od kmečkega stanja. > Razpad kmetijskega delavskega razreda je dejansko povezan s kmečkimi > predejavnostmi, med katerimi je stanovanje (osamljeno ali v podeželski > vasi). > Vzporednica s položajem delavcev v industriji je nepredstavljiva; > noben industrialec, niti v Engelsovem času, ni nikoli trdil, da > delavci spijo s svojimi družinami v tovarni, kar je smiselno v primeru > kmetije. Toda tudi pri delavskih stanovanjih obstaja možnost izbire > ene vrste stavbe pred drugo: danes lahko ugotovimo, da so bili edini > resnično revolucionarni poskusi na področju urbanizma delavske > trdnjave, zgrajene v okviru evropskega revolucionarnega gibanja v > dvajsetih letih 20\. stoletja. Buržoazija nato topove, ki so v > dunajskem dvorcu Karla Marxa zadušili delavski upor, zamenja z > orožjem, ki ga predstavlja prodiranje malomeščanskih zasebnih vrednot > in uničevanje delavskih stanovanj. Odgovor lahko najdemo le v ponovni > potrditvi kolektivnih stanovanj kot instrumenta delavskega upora proti > dezintegraciji. > V tem smislu lahko govorimo tudi o "vmesnih ciljih" in alternativnih > izbirah: vedno pa le v odnosu do dejanskega gibanja rekompozicije > razreda v tovarni in kapitalističnem podjetju, brez katerega ti cilji > nimajo dosti smisla, saj so čista abstrakcija, ampak obstaja realna > nevarnost, da bodo uporabljeni za preusmerjanje zavesti razreda. Z > drugimi besedami, zdi se nam, da je treba ob teh možnih izbirah vedno > navesti, kako jih je mogoče uporabiti bodisi v funkciji vključevanja > delovne sile v kapital bodisi v funkciji rekompozicije razreda: > politična vsebina je v uporabi in ne v samih ciljih. Povezava med > tovarno in domom je lahko element večje ozaveščenosti ali, nasprotno, > mistifikacije. > Nazadnje lahko opazimo, da ti predlogi delovanja vključujejo tudi > možnost kulturne zaposlitve arhitektov zunaj stroke, ki so vključeni v > kapital. S sodelovanjem v razrednem gibanju najdejo svoje raziskovalno > področje: arhitekturo z delavskega vidika, oblikovanje novega Karla > Marxa Hofa, v katerem je struktura kolektivnih stanovanj orodje boja, > ki ga delavski razred in revolucionarna kultura nasprotujeta > meščanskim mistifikacijam, tako kot so na Dunaju meščanskim topovom > nasprotovali velikim zidovom in trdnim barikadam. --- references: - type: article-journal id: greppi1963produzione author: - family: Greppi given: Claudio - family: Pedrolli given: Alberto title: "Produzione e programmazione territoriale" container-title: "Quaderni rossi" volume: 3 issued: 1963 page: 94-101 language: it ...