--- title: "Manfredo Tafuri, H kritiki arhitekturne ideologije" ... > Oddaljiti tesnobo z razumevanjem in ponotranjenjem vzrokov: to se zdi, > da je eden poglavitnih etičnih imperativov buržoazne umetnosti. Malo > pomembno je, če bo konflikte, protislovja in raztrganine, ki tesnobo > proizvajajo, vpil splošen mehanizem sposoben začasne razrešitve teh > neskladij, ali če bo katarza dosežena skozi kontemplativno > sublimacijo. "Najstvo" buržoaznega intelektualca se, kakor koli, > prepozna v imperativnem pomenu, ki ga privzema njegovo "družbeno" > poslanstvo: med avantgardami kapitala in intelektualnimi avantgardami > obstaja nekakšno tiho soglasje, tako tiho, da že sam poskus njegove > razsvetlitve privabi zbor ogorčenih protestov. Posredniška funkcija > kulture je lastne značilnosti opredelila v ideoloških terminih do te > mere, da je v svoji preudarnosti dosegla -- onkraj vsake individualne > dobronamernosti -- lastnim produktom naložiti forme upora in protesta: > in toliko višje kot je sublimacija konfliktov na ravni forme, toliko > bolj ostajajo strukture, ki to sublimacijo potrjujejo in krepijo, > zakrite. > Pristopiti k temi arhitekturne ideologije iz tega stališča, pomeni > poskusiti razsvetliti kako to, da je eden najbolj funkcionalnih > predlogov reorganizacije sodobnega kapitala moral doživeti najbolj > ponižujoča razočaranja, do tolikšne mere, da se lahko še danes > predstavlja kot objektivna vrednota onkraj vsake razredne konotacije, > ali pravzaprav kot alternativen moment, kot teren neposrednega spopada > med intelektualci in kapitalom. > Takoj moramo povedati, da smatramo, da ne gre za naključje, da se je > velik del nedavnih kulturnih hipotez znotraj arhitekturnih razprav > obrnil k potrtemu preverjanju samih izvorov moderne umetnosti. Vzeto > kot kazalec in pričanje zadrege, ki je skrbno umaknjena sama vase, ima > vse bolj splošno zanimanje arhitekturne kulture za razsvetljenstvo za > nas -- onkraj mistificiranih načinov na katere se razlaga -- natančen > pomen. Z vrnitvijo k svojim izvorom, ki so pravilno prepoznani v > obdobju, ki je priča tesni povezavi med buržoazno ideologijo in > intelektualnimi pričakovanji, se celoten cikel moderne arhitekture > zaobjame v enotni strukturi. > Sprejeti to napotilo dopušča globalno upoštevanje formiranja > arhitekturnih ideologij in predvsem njihovih implikacij v razmerju do > mesta. > Po drugi strani pa sistematična raziskava razsvetljenske razprave > omogoča doumeti, na njihovi čisto ideološki ravni, večji del > protislovij, ki v različnih formah spremljajo potek sodobne umetnosti. > Formacija arhitekta kot ideologa "družbenega", opredelitev ustreznega > polja poseganja v urbano fenomenologijo, prepričevalna vloga forme pri > soočenju z občinstvom in samokritična pri soočenju s svojim lastnim > raziskovanjem, dialektika -- na ravni formalne preiskave -- med vlogo > arhitekturnega "objekta" in vlogo urbane organizacije: na kateri ravni > in s kakšno zavestjo postanejo te abstraktne konstante konkretne > znotraj razsvetljenskih tokov? > Ko Laugier, leta 1765, razglasi svoje teorije o oblikovanju mesta in > uradno začne s teoretskim raziskovanjem razsvetljenske arhitekture, > njegove besede izdajo dvojno namero: na eni strani gre za potrebo po > redukciji samega mesta na naraven pojav, na drugi za potrebo po > preseganju vsake apriorne zamisli urbanega reda skozi raztezanje > mestnega tkiva v formalne razsežnosti povezane z estetiko > Pitoresknega. > V svojih *Observations* piše Laugier: "Quiconque sçait bien dessiner > un parc traçera sans peine le plan en conformité duquel une Ville doit > être bâtie relativement à son etendue et à sa situation. Il faut des > places, des carrefours, des rues. Il faut de la regularité et de la > bizzarrerie, des rapports et des oppositions, des accidents qui > varient le tableau, un grand ordre dans les détails, de la confusion, > du fracas, du tumulte dans l'ensemble." ["Kdorkoli zna dobro narisati > park, bo brez težave začrtal skladen načrt, po katerem je treba > zgraditi mesto, glede na njegovo lego in okoliščine. Potrebni so trgi, > križišča in ceste. Potrebne so pravilnost in nenavadnost, razmerja in > nasprotja, naključja, ki spreminjajo prizorišče, velik red v > podrobnostih, zmeda, hrušč in trušč v celoti."][^1] [^1]: M. A. Laugier, *Observations sur l'architecture*, La Hayer, 1765, str. 312--313. > Formalna realnost mesta 18\. stoletja je z Laugierjevimi besedami > prodorno zajeta. Nič več arhetipskih shem reda, temveč sprejetje > antiperspektivnega značaja urbanega prostora; in tudi nanašanje na vrt > dobi svoj nov pomen: raznovrstnost narave, ki je poklicana, da vstopi > kot del urbane strukture, osmisli tolažilni, retorični in didaktični > naturalizem, ki je v celotnem loku od 17\. do srede 18\. stoletja > prevladoval v naključni pripovednosti baročnih sistematizacij. > V tem smislu poziv k naturalizmu hkrati pomeni ponoven klic k izvirni > čistosti akta oblikovanja okolja in razumevanje *antiorganskega* > značaja par excellence, ki pripada mestu. Vendar gre še za nekaj več. > Redukcija mesta na naraven pojav seveda ustreza estetiki > *pitoresknega*, ki jo je angleški empirizem uvedel že v zgodnjih > desetletjih 18\. stoletja in ki ga bo Cozens, leta 1759, izjemno > bogato in dosledno teoretiziral. > Ne vemo, koliko je na Laugierjevo idejo mesta vplivala Cozensova > teorija madeža. Jasno pa je, da imajo urbane iznajdbe francoskega > opata in krajinarstvo angleškega slikarja skupno metodo, utemeljeno na > selekciji kot instrumentu kritičnega posega v "naravno" realnost.[^2] [^2]: Alexander Cozens, *A new method of assisting the invention drawing original compositions of landscape*, London, 1786\. Pomembno je ovrednotiti pomen Popejevih besed, ki jih Cozens citira na začetku svojega traktata: "Those Rules which are discovered, not devised / are Nature still, but Nature methodized: / Nature, like Monarchy, is but restrained / by the same Laws which first herself ordained". (Gl. G. C. Argan, *La pittura dell'Illuminismo in Inghilterra da Reynolds a Constable*, Bulzoni, Roma, 1965, str. 153 in dalje). Civilna vrednota pripisana Naravi -- subjekt in objekt etično-pedagoškega dejanja -- se razkriva kot nadomestek tradicionalnim principom avtoritete, ki sta jih racionalizem in senzualizem rušila. > Zdaj, če vzamemo za samoumevno, da mesto za teoretike 18\. stoletja > pripada istemu formalnemu področju kot slikarstvo, pomeni, da > selektivnost in kriticizem v urbanizem vpeljujeta fragmentizem, ki na > isto raven vrednot postavlja ne samo Naravo in Razum, ampak tudi > naravni fragment in urbani fragment. > Mesto, kot človekovo delo, *teži* k naravnem stanju, kakor krajina, in > mora skozi kritično selekcijo, ki jo vrši slikar, pridobiti pečat > družbene moralnosti. > Pomenljivo je, da, medtem ko Laugier, kakor angleški teoretiki > razsvetljenstva, akutno dojema umeten značaj urbanega jezika, niti > Ledoux niti Boullée, še bolj inovativna v svojih delih, ne želita > opustiti mitičnega in abstraktnega spoštovanja Narave in njene > organskosti. V tem smislu je Boulléejeva polemika proti akutnim > pričakovanjem Perraulta glede umetnega značaja arhitekturnega jezika > zelo povedna. > Morebiti, da je Laugierjevo *mesto kot gozd* zgolj imelo za zgled > različne prostorske sekvence, ki se pojavijo načrtu Pariza, ki ga je > sestavil Patte z združevanjem novih kraljevih trgov v enotno podobo. > Omejili se bomo torej na beleženje teoretskih namenov vsebovanih v > Laugierjevem odlomku, ki so toliko bolj simptomatični, če se le > spomnimo, da se je na njih naslonil Le Corbusier, ko je začrtal > teoretska načela svojega *Ville radieuse*.[^3] [^3]: Gl. Le Corbusier, *Urbanisme*, Esprit Nouveau, Crès, Paris, 1925. It. prevod *Urbanistica*, il Saggiatore, Milano, 1967, str. 81 in dalje. > Kaj pomeni, na ideološki ravni, enačiti mesto z *naravnim* objektom? > Na eni strani to predpostavko preseva sublimacija fiziokratskih > teorij: mesto se ne bere kot struktura, ki z lastnimi mehanizmi > akumulacije določa preoblikovanje procesov izkoriščanja zemlje in > agrarne ter zemljiške rente. Kot pojav, ki ga je možno asimilirati v > "naraven" proces, ahistoričen, ker je univerzalen, se osvobodi od > vsake strukturne obravnave: formalni "naturalizem" v prvotnem momentu > služi za zagovor *objektivne* nujnosti procesov, ki jih je v gibanje > spravila predrevolucionarna buržoazija; v drugotnem za utrditev in > zaščito doseženih pridobitev pred vsakim nadaljnjim preoblikovanjem. > Na drugi strani ta naturalizem izpelje svojo funkcijo tako, da > umetniški dejavnosti zagotovi ideološko vlogo v strogem pomenu. Ni > naključje, da je, prav v trenutku, ko buržoazna ekonomija s tem, ko > "vrednotam" poda vsebine, ki so neposredno merljive z merili, ki jih > narekujejo nove metode produkcije in menjave, začne odkrivati in > utemeljevati lastne kategorije delovanja in razsojanja, kriza starih > sistemov "vrednot" takoj zakrita z zatekanjem k novim sublimacijam, ki > so s sklicevanjem na univerzalnost Narave umetno napravljene v > objektivne. > Zaradi tega se morata Razum in Narava zdaj združiti. Razsvetljenski > racionalizem ne uspe prevzeti nase vse odgovornosti za operacije, ki > se izvajajo, in smatra kot nujno izogniti se neposrednemu soočenju z > lastnimi postavkami. > Jasno je, da ta ideološka odeja, tekom celega 18\. in prva desetletja > 19\. stoletja, izkorišča protislovja *ancien régime*. Urbani > kapitalizem v formiranju in ekonomske strukture, ki temeljijo na > predkapitalističnem izkoriščanju zemlje, že trčijo med seboj: povedno > je, da teoretiki mest ne zaznajo teh protislovij, temveč se raje > zamotijo z njihovim zakrivanjem, ali, bolje, z njihovim razreševanjem, > z izničevanjem mesta v velikem morju Narave in z osredotočanjem vse > svoje pozornosti v nadzidavne vidike samega mesta. > Urbani naturalizem, uvrstitev *pitoresknega* v mesto in v arhitekturo, > uvrednotenje krajine v umetniški ideologiji služijo zanikanju zdaj že > očitne dihotomije med urbano in podeželsko realnostjo, služijo > prepričevanju, da ne obstaja nikakršen preskok med uvrednotenjem > narave in uvrednotenjem mesta kot stroja za produkcijo novih form > ekonomske akumulacije. > Retorični in arkadijski naturalizem kulture sedemnajstega stoletja se > zdaj nadomesti z drugače prepričljivim naturalizmom. > Zato je pomembno podčrtati, da je namerna abstraktnost razsvetljenskih > teorij mesta v prvem momentu služila za uničenje projektantskih in > razvojnih shem baročnega mesta, in v drugem momentu za izogibanje, > raje kot za pogojevanje, formaciji novih in doslednih razvojnih shem. > Arhitekturna kultura 18\. in 19\. stoletja, na način, ki je zagotovo > anomalija v razmerju do splošnih smeri razsvetljenskega kriticizma, > razvije pretežno destruktivno vlogo. Kar se tudi kaže. Brez zrelih > temeljev produkcijskih tehnik, ki bi bile primerne za nove pogoje > buržoazne ideologije in ekonomskega liberalizma, je arhitektura > primorana osredotočiti lastno samokritično delo na dve smeri: > a) -- na povzdigovanje, s polemičnim namenom, vsega kar lahko nadene > antievropski pomen. Piranesijev fragmentizem je posledica odkritja te > nove buržoazne znanosti, ki je kritična zgodovina, in paradoksalno > tudi, kritika kritike. Vsa moda nanašanja na gotsko, kitajsko, > indijsko arhitekturo ter romantični naturalizem krajinskih vrtov v > katerih so zatopljene neironične šale eksotičnih paviljonov in lažnih > ruševin, se idealno povezuje z vzdušjem Montesquievih *Lettres > persanes* in Voltairjevega *Ingénu* ter z Leibnizovim jedkim > protizahodnjaštvom. Da bi integrirali racionalizem in kriticizem, se > evropski miti postavljajo nasproti vsemu kar lahko, z izpodbijanjem, > potrdi njihovo veljavnost. V angleškem krajinskem vrtu se izničuje > zgodovinska perspektiva. Ne gre toliko za beg v pravljično, ki se mu > sledi z zbiranjem tempeljčkov, paviljonov, jam v katerih se zdi, da so > se tam srečale najbolj različna pričevanja človeške zgodovine. Bolj > gre za vprašanje, ki ga zastavlja Brownov, Kentov, Woodov > "pitoreskno", ali Lequeujeva "groza": z instrumenti arhitekture, ki se > je zdaj že odpovedala formiranju "objektov", da bi postala tehnika > organizacije vnaprej formiranih materialov, zahtevajo preveritev izven > arhitekture. > Z vso distanco, tipično za velike razsvetljenske kritike, te arhitekti > začnejo sistematično in usodno avtopsijo arhitekture in vseh njenih > konvencij. > b) -- Drugič, čeprav s postavljanjem lastnih formalnih vlog znotraj > področja mesta v oklepaj, arhitektura predstavi alternativo > nihilistični perspektivi, ki je jasno opazna za haluciniranimi > fantazijami Lequeua, Bélangera, Piranesija. > Z zavračanjem simbolične vloge, vsaj v tradicionalnem smislu, > arhitektura -- da bi se izognila uničenju same sebe -- odkrije lastno > znanstveno poslanstvo. Na eni strani lahko postane instrument > družbenega ravnovesja; in potem se mora čelno spopasti -- kot sta se > Durant in Dubut -- z vprašanjem tipov. Na drugi lahko postane znanost > senzacij: in v to smer silijo Ledoux in, bolj sistematično, Le Camus > de Meézières. Tipologija in *architecture parlante*, torej: spet teme, > ki jih je Piranesi soočil med seboj in ki, rajši kot da vodijo k > rešitvam, celo 19\. stoletje poudarjajo notranjo krizo arhitekturne > kulture. > Zdaj arhitektura sprejme napraviti svoje delo "politično". Kot > politični agentje so arhitekti morali prevzeti nase nalogo nenehne > iznajdbe naprednih rešitev na najbolj splošnih ravneh. V ta namen > postane vloga ideologije odločilna. > Utopizem, ki ga je moderno zgodovinopisje želelo prepoznati v delih > arhitekturnega razsvetljenstva, je treba torej natančno definirati v > svojih pristnih pomenih. V realnosti evropski arhitekturni predlogi > 18\. stoletja niso zajemali ničesar neuresničljivega, niti ni > naključje, da vso obsežno teoretiziranje *philosophes* arhitekture ne > vsebuje nobene socialne utopije, ki bi podpirala urbani reformizem, ki > je predpostavljen na čisto formalni ravni. > Sam uvod v geslo *Architecture*, ki ga je Quatrèmere de Quincy napisal > za drugo izdajo velike *Encyclopédie*, je mojstrovina realizma, pa > čeprav v abstraktnih terminih v katerih se izraža. > Quatremère piše: "Entre tous le arts ces enfants du plaisir et de la > nécessité, que l'homme c'est associés, pour l'aider à supporter les > peines de la vie et à transmettre sa mémoire aux générations futures, > ou ne saurait nier que l'*architecture* ne doit tenir un rang des plus > distingués. A ne l'envisager que sous le point de vue de l'utilité, > elle l'emporte sur tous les arts. Elle entretient la salubrité dans > les villes, elle veille à la santé des hommes, elle asstire leur > propriétés, elle ne travaille que pour la streté, le repos, et le bon > ordre de la vie civile." ["Ne bi mogli zanikati, da je izmed vseh > umetnosti, teh otrok ugodja in nujnosti, ki si jih je usvojil človek, > da mu pomagajo prestajati življenjske težave in prenašati svoj spomin > na prihodnje rodove, *arhitektura* obdržala najbolj izbran položaj. > Tudi če je ne motrimo zgolj s stališča koristnosti, zmaga nad vsemi > umetnostmi. Vzdržuje zdrave razmere v mestih, bdi nad zdravjem ljudi, > jim zagotavlja lastnino in se trudi predvsem za varnost in za dobro > ureditev državljanskega življenja."][^4] [^4]: M. Quatremère de Quincy, geslo *Architecture*, v: *Encyclopédie méthodique* itd. zv. I, str. 109. > Razsvetljenskemu realizmu se ne odpovejo niti arhitekture sanje > velikanskih razsežnosti Bouléeja ali štipendistov Akademije. > Dimenzijsko poveličevanje, geometrijska izčiščenost, bahav > primitivizem, ki vzpostavljajo konstante teh projektov, privzamejo > konkreten pomen, če jih beremo v luči v kateri želijo biti brani: ne > toliko neuresničljive sanje, kot pa eksperimentalni modeli za novo > metodo projektiranja. > Od Ledouxovega ali Lequeujevega razuzdanega simbolizma do > geometrijskega molka Durandovih tipologij: proces, ki mu sledi > arhitektura razsvetljenstva je v skladu z novo ideološko vlogo, ki jo > je privzela. Arhitektura se mora, da bi postala del struktur > buržoaznega mesta, redimenzionirati ter se raztopiti v uniformnost, ki > jo zagotavljajo vnaprej vzpostavljene tipologije. > Toda ta razkroj se ne zgodi brez posledic. Piranesi bo tisti nosilec > limit teoretskih intuicij Laugierja: njegova dvoumna ponovna oživitev > *Iconographia Campi Martii* je grafični spomenik odprtju poznobaročne > kulture revolucionarnim zahtevam, kot je njegov *Parere > sull'architettura* njihov najbolj napet literarni zagovor.[^5] [^5]: Gl. G. B. Piranesi, *Iconographia Campi Martii*, (1761--'62); Id. *Parere su l'architettura*, allegato alle *Osservazioni*, ecc., Roma, 1765; Werner Körte, *G. B. Piranesi als praktischer Architekt*, in: "Zeitschrift für Kunstgeschichte", II, 1933; R. Wittkower, *Piranesi's Parere su l'architettura*, in: "Journal of the Warburg Institute", 1938, III, str. 2. > V piranesijskem Campomazio ni več nobene zvestobe poznobaročnim > načelom *raznolikosti*. Ker rimska antika ni samo referenčna vrednota > obremenjena z ideološkimi nostalgijami in revolucionarnimi > pričakovanji, temveč tudi mit za izpodbiti, je vsaka forma > klasicističnih izpeljank obravnavana kot zgolj fragment, kot > deformiran simbol, kot halucinirana raztrganina trpečega "reda". > Red v detajlu torej ne privede do enostavnega *tumulte dans > l'ensemble*, ampak do pošastnega vznikanja simbolov, ki so izropani > pomenov. Piranesijski *gozd*, kakor sadistične atmosfere njegovih > *Carceri*, dokaže, da ni samo "spanec razuma", ki poraja pošasti, > temveč da tudi "bedenje razuma" lahko vodi do deformacije: četudi je > cilj v katerega meri Sublimno. > Kriticizmu piranesijskega *Camporazio* se lahko pripiše preroška > vrednota. Zdi se, da, najbolj napredna točka figurativnega > razsvetljenstva v njem, s srčnim zanosom opozarja o neposredni > nevarnosti dokončne izgube organskosti forme: ideal Totalitete in > univerzalnosti je zdaj vstopil v krizo. > Arhitektura se lahko tudi prisili vzdrževati popolnost, ki jo ohranja > pred popolnim razkrojem. Toda ta napor je izničila združitev > arhitekturnih *kosov* v mesto. V njem so ti fragmenti neusmiljeno > vpiti in izropani vsake avtonomije; ne glede na njihovo vztrajno željo > privzeti členjene in sestavljene oblike. V ikonografiji Campi Martii > smo priča epskemu prikazu arhitekture med bitko, ki jo bije proti sami > sebi: tipologija je potrjena kot zahtevek višjega reda, toda > oblikovanje posameznih tipov teži k uničenju samega koncepta > tipologije; zgodovina je vpoklicana kot imanentna "vrednota", toda > paradoksalno zavračanje arheološke realnosti postavlja v dvom njen > civilni potencial; formalno izumljanje se zdi, da izraža lasten > primat, toda obsedeno ponavljanje izumov reducira celoten urbani > organizem na neke vrste velikanski "nekoristni stroj". > Zdi se, da racionalizem odkrije lastno iracionalnost. Arhitekturno > "razmišljanje", v želji po vpitju vseh svojih protislovij, za lasten > temelj postavi tehniko *šoka*. Posamezni arhitekturni fragmenti trčijo > med seboj, brezbrižni celo do spopada, in se kopičijo ter tako > dokazujejo neuporabnost inventivnega napora, ki je bil vzpostavljen > pri določanje njihove forme. > Mesto ostaja neznanka -- glede na to da piranesijski Campomarzio > nikogar več ne vara glede kvalitete svojih eksperimentalnih razdelav > skritih za arheološko masko -- niti akt projektiranja ni sposoben > določiti novih konstant reda. Samo en aksiom izvira iz tega ogromnega > *bricolage*: iracionalno in racionalno se morata prenehati > izključevati. Piranesi si ne lasti instrumentov za prevajanje > dialektike protislovij v formo: omejiti se mora na vzneseno > razglašanje, da je nov velik problem to ravnovesje nasprotij, ki ima v > mestu svoj odrejen kraj, drugače tvega uničenje samega pojma > arhitekture. > V bistvu je boj med arhitekturo in mestom tisto, kar v Piranesijevem > Campomarzio privzame epski ton. V njem, "dialektika razsvetljenstva" > doseže nepresežen potencial, toda, hkrati, idealno napetost, tako > nasilno, da je sodobniki ne morejo razbrati kot take. Prianesijski > *presežek* -- kakor iz drugih vidikov, *presežki* svobodomiselne > literature razsvetljenske dobe -- kot tak postane razodetje resnice: > razvoji arhitekturne in urbanistične kulture razsvetljenstva jo hitijo > zakriti. > Kakorkoli, urbani fragmentizem, ki ga na ideološki ravni uvede > Laugier, se z eklektičnim teoretiziranjem Milizije vrne k življenju. > V svojih *Principi* ta piše: "Mesto je kot gozd, zatorej je > razporeditev mesta takšna kot ta od parka. Potrebni so trgi, križišča, > prostorne in ravne ulice. Toda to ni dovolj; potrebno je, da je plan > oblikovan z okusom in živahnostjo, da se hkrati najde red in > bizarnost, Evritmija in raznolikost: tu so ulice razporejene > zvezdasto, tam v gosjo nogo, na eni strani v ribjo kost, na drugi > pahljačasto, dalje vzporedno, povsod s trouličnimi in štiriuličnimi > križišči, na različnih mestih z mnogimi trgi različnih oblik, > velikosti in okrasov."[^6] [^6]: Fr. Milizia, *Principî di architettura civile*, Bassano, 1813, zv. II, str. 26--27. > Nihče ne more spregledati vpliva prefinjenega senzualizma v naslednjem > predlogu Milizie: "tisti, ki ne zna spreminjati naših užitkov, nam > nikoli ne bo dal užitka. Na kratko, naj bo raznolika slika neskončnih > naključij; velik red v detajlih; zmeda, trušč in hrup v celoti."[^7] [^7]: Prav tam, str. 28. > Milizia nadaljuje: "Plan mesta naj bo razporejen na način, da se > veličastnost celote deli na neskončno prelepih podrobnosti, vse tako > različne, da nikoli ne najdeš enakega objekta, in ko prehodiš od ene > strani k drugi, najdeš v vsaki četrti nekaj novega, nekaj > edinstvenega, nekaj presenetljivega. Vladati mora red, toda vladati > mora nekakšni zmedi ... in iz množice pravilnih delov mora izhajati > nekakšna ideja o nepravilnosti in kaosu celote, ki tako ustreza > velikim Mestom."[^8] [^8]: Prav tam, str. 29. > Red in kaos, pravilnost in nepravilnost, organskost in neorganskost. > Tu smo daleč stran od poznobaročne *enotnosti v raznolikosti*, ki je v > Shaftesburški misli privzela mistične poudarke. > Nadzor neorganske realnosti, da bi ukrepali zoper to neorganskost, ne > zaradi predrugačenja strukture, temveč, da bi iz nje izluščili > kompleksen nabor sočasnih pomenov: to je zahteva, ki jo spisi > Laugierja, Piranesija, Milizije in -- kasneje ter z zmernimi toni -- > Quatremère de Quincy uvedejo v arhitekturno razpravo. > Toda proti tem hipotezam takoj vzniknejo zahteve tradicionalnega > rigorizma. V komentarju Milizijevih Principî Giovanni Antolini ne > pozabi izstreliti svojih puščic proti intuicijam apulijskega teoretika > z zagovarjanjem vitruvijanske avtoritete in idealne ponazoritve > Galianija; proti poveličevanju empirike in *pitoresknega* Wooda ter > Palmerja v Bathu, edinburškem *Crescents*, planu za Milano iz leta > 1803 se dvignejo racionalistični rigorizem murattijanskega Barija, > novega Peterburga, novega Helsinki, novega Turku. > Na koncu naše analize je posebej zanimiva idealna opozicija, ki > posreduje med Antolinijem in člani komisije napoleonskega plana za > Milano. > Slednji sprejmejo vzpostaviti dialektiko s strukturo mesta kot se je > ta izoblikovala skozi zgodovino. Le da o njej implicitno podajo sodbo. > Kot produkt sil in dogodkov, ki so določeni s predsodki, miti, > fevdalnimi ali protireformacijskimi strukturami, je kompleksno > zgodovinsko tkivo lombardskega središča za njih nekaj za napraviti > racionalno, za razjasniti v svojih funkcijah in svoji formi, tudi za > vrednotiti, tako da iz spopada med predhodno obstoječimi antičnimi -- > odrejeni kraji mračnjaštva -- in novimi rušitvami ter posegi -- > odrejeni kraji *clarté* *lumières* -- izide v civilnem življenju > očitna in dejavna izbira, ki ustreza jasni in nedvoumni hipotezi glede > usode in fizične strukture mesta. > Ni slučaj, da je Antolini med nasprotniki napoleonskega plana. Če je > napoleonska komisija na nek način sprejela razpravo z zgodovinskim > mestom in v njegovem tkivu razredčila ideologijo, ki oblikuje posege, > Antolini to razpravo zavrača. Njegov projekt za Forum Bonaparte je > istočasno radikalna alternativa zgodovini mesta, simbol obremenjen z > absolutnimi ideološkimi vrednotami, *urbani* kraj, ki si kot > vsevključujoča *prisotnost* zastavi spremembo celotne urbane strukture > z obnovitvijo komunikativne vloge neodložljive vrednosti za > arhitekturo.[^9] [^9]: Gl. G. Antolini, *Descrizione del Foro Bonaparte, presentato coi disegni al comitato di governo della Repubblica Cisalpina ...* Milano, 1802; A. Rossi, *Il concetto di tradizione nell'architettura neoclassica milanese*, v: "Società", 1956, XII, št. 2, str. 474--493; G. Mezzanotte, *L'architettura neoclassica in Lombardia*, Esi, Napoli, 1966. > Antiteza ni slučajna: vključuje celoten razmislek okoli komunikativnih > vlog mesta. Za Komisijo l. 1803 je protagonistka novih idealnih in > funkcionalnih sporočil urbana struktura kot taka. > Za Antolinija, nasprotno, se prestrukturiranje mesta vrši z vpeljavo > urbanega kraja zloma, ki je sposoben sevanja vpeljanih vplivov, ki > zavračajo vsako skrunitev, v mrežo svojih protislovnih vrednot: mesto > kot univerzum diskurza ali kot sistem komunikacij zanj spet privzame > absolutno in neodložljivo "sporočilo". > Tu sta že zarisani *dve poti* moderne umetnosti in arhitekture. > To je dialektika, ki je pravzaprav imanentna celotnemu poteku moderne > umetnosti in se zdi, da med seboj zoperstavlja tiste, ki se, da bi > spoznali ter privzeli njene vrednote in bedo, skušajo dokopati do > drobovja realnosti, in tiste, ki želijo seči onkraj realnosti, ki > želijo na novo zgraditi novo realnost, nove vrednote, nove javne > simbole. > Kar ločuje napoleonsko komisijo od Antolinija je prav ta opozicija, ki > ločuje Moneta od Cezanna, Muncha od Braqueja, Schittersa od Mondriana, > Häringa od Gropiusa, Rauschenberga od Vasarelyja. > Med Laugierjevim "gozdom" in aristokratsko opreznostjo Antolinija je > situirana tretja pot, usojena, da postane protagonistka novega načina > poseganja v in nadzorovanja urbane morfologije. L'Enfantov načrt za > Washington ali William Pennov za Philadelphio uporabljajo, v razmerju > do evropskih modelov, nove instrumente. > Razmerje, ki veže te pragmatistične sheme razvoja s strukturo vrednot, > ki so tipične za družbo ZDA, je bilo že dostikrat analizirano, da bi > to temo morali tu ponovno vzeti v pregled.[^10] [^10]: Gl. L. Benevolo, *Storia dell'architettura moderna*, Laterza, Bari, 1960; M. Manieri-Elia, *L'architettura del dopoguerra in U.S.A.*, Cappelli, Bologna, 1966\. Manieri o predlogu plana za mesto New York iz leta 1807 piše: "Na urbanistični ravni se zdi, da puritanska in 'antiarhitekturna' drža dobro sovpadata s smislom za jeffersonski svobodnjaški individualizem za katerega sistem, kot je zelo razvidno v *Deklaraciji neodvisnosti ...*, sestoji iz kar se da malo ovirajoče, funkcionalne podpore: če naj bo oblast nič drugega kot prožen in v vsakem trenutku spremenljiv instrument v službi neodtujljivih človekovih pravic, je še toliko več razlogov, da mora regulacijski načrt dajati maksimalno zagotovilo prožnosti in se mora skrajno minimalno upirati produktivnim iniciativam." (Nav. d., str. 64--65). Gl. tudi izjemno dokumentacijo o formaciji ameriških mest, v: J. W. Reps, *The making of urban America*, Princeton, 1965. > Velika zgodovinska zasluga urbanega oblikovanja, ki ga je ameriški > urbanizem posvojil od druge polovice 18\. stoletja dalje, je izrazito > zavzemanje za sile, ki izzivajo morfološke spremembe v mestu, in > njihovo obvladovanje s pragmatično držo, ki je evropski kulturi > popolnoma tuja. > Uporaba pravilne mreže prometnih arterij, kot preproste in prožne > podpore urbani strukturi v kateri naj bo zavarovana nenehna > spremenljivost, uresniči cilj, ki ga evropska kultura ni uspela > doseči. Absolutna svoboda dodeljena posameznemu arhitekturnemu > fragmentu se tu nahaja natanko v kontekstu, ki s strani fragmenta ni > formalno pogojen. Ameriško mesto prispe, z ohranjanjem rigidnih > zakonov, ki mu vladajo kot celoti, do maksimalnega členjenja > sekundarnih elementov. > Urbanizem in arhitektura sta končno ločeni. Geometrizem plana ne želi > najti, niti v Washingtonu, niti v Philadelphii in kasneje v New Yorku, > arhitekturnega soglasja v posameznih formah zgradb. Za razliko od > Peterburga ali od Berlina, je arhitektura prosta, da raziskuje > najrazličnejša in najbolj oddaljena polja komunikacije. Urbanemu > sistemu je odrejena naloga izražanja stopnje nadomestljivosti te > figurativne prostosti, ali bolje, naloga zagotavljanja, kot njene > formalne rigidnosti, stabilne razsežnosti nanašanja. Urbana struktura > na ta način povzdiguje neverjetno izrazno bogastvo, ki se, še posebej > od druge polovice 19\. stoletja dalje, nalaga na svobodno mrežo mest > ZDA: svobodnjaška etika se sreča z pionirskimi miti. > Kar izhaja zdaj iz povzetka analize izkušenj in pričakovanj > arhitekturne kulture 18\. stoletja, je kriza -- odkrita prav z > osveščanjem problema mesta kot avtonomnega polja komunikativnih > izkušenj -- tradicionalnega koncepta *forme*. > Razčlenitev forme in antiorganskost strukture: razsvetljenska > arhitektura že na začetku dospe do ene kardinalnih točk, na kateri se > členi pot sodobne umetnosti. Ni vseeno, da je bila intuicija teh novih > formalnih vrednot že od začetka vezana na probleme novega mesta, ki se > je pripravljal postati institucionalni kraj moderne buržoazne družbe. > Toda teoretske zahteve za revizijo formalnih principov ne privedejo > toliko k resnični in pravi revoluciji pomenov kot pa k akutni krizi > vrednot: nove razsežnosti, ki jih tekom 19\. stoletja predstavlja > problem industrijskih mest, ne bodo storile drugega, kot zaostrile te > krize v kateri se umetnost težko znajde v iskanju ustreznih poti za > sledenje razvojem urbane realnosti. > Na drugi strani se ta zdrobitev organskosti forme osredotoča na > arhitekturno operacijo, brez ponovnega izhodišča v razsežnost mesta. > Ko nas med opazovanjem "kosa" arhitekture viktorijanske dobe, > prizadene dramatizacija "objekta", ki se tam izvaja, se preredko > upošteva, da sta lingvistični eklekticizem in pluralizem za arhitekte > 19\. stoletja predstavljala pravilen odgovor na številne razkrojevalne > učinke novega vzdušja, ki ga povzroča "*univerzum natančnosti*" > tehnološke realnosti. > Dejstvo, da arhitekti na ta "*univerzum natančnosti*" ne zmorejo > odgovoriti z ničemer drugim kot z zmedenim "*približkom*" nas ne sme > presenetiti. V realnosti je urbana struktura ta, in to prav kot > register konfliktov, ki so prizorišče te zmage tehnološkega napredka, > ki nasilno spreminja razsežnosti ter privzema oblike odprte strukture > v kateri ponovno iskanje točk ravnovesja postane utopično. > Toda arhitektura je, vsaj po tradicionalnem pojmovanju, stabilna > struktura, ki daje formo trajnim vrednotam in utrjuje urbano > morfologijo. > Tistemu, ki želi razbiti to tradicionalno pojmovanje in arhitekturo > povezati z usodo mesta, ne preostane drugega kot samo mesto pojmovati > kot specifičen kraj tehnološke produkcije in kot tehnološki produkt > sam, ter s tem redukcija arhitekture na enostaven moment produkcijske > verige. > In vendar je na nek način piranesijska prerokba buržoaznega mesta kot > "absurdnega stroja" uresničena v velemestih, ki se v 19\. stoletju > organizirajo kot primarne strukture kapitalistične ekonomije. > "Coniranje", ki predseduje razvojem teh velemest, se -- sprva -- ne > obremenjuje z maskiranjem svojega razrednega značaja. Ideologi > radikalnega ali humanitarnega izvora lahko prav dobro razsvetlijo > iracionalnost industrijskega mesta, toda pozabijo (ne po naključju), > da je ta iracionalnost takšna le za opazovalca, ki se slepi, da je > *au-dessus de la mêlée*. Humanitarni utopizem in radikalni kritiki > imajo nepričakovan učinek: napredno buržoazijo prepričajo naj ustrezno > zastavi temo soglasja med racionalnostjo in iracionalnostjo. > Glede na vse izrečeno se ta tema kaže kot bistvena formiranju urbane > ideologije. Ta je med drugim tudi sorodna figurativni kulturi 19\. > stoletja glede na to, da je odrešenje od dvoumnosti kot kritične > vrednote v pravem pomenu sam izvor romantičnega eklekticizma: prav te > dvoumnosti, ki jo je Piranesi privedel do najvišje ravni. > Kar Piranesiju omogoča posredovanje grozljive prerokbe mrka svetega s > primitivno nostalgijo in z begi v dimenzijo *Sublimnega*, je tudi to, > kar romantičnemu eklekticizmu omogoča biti tolmač neusmiljene > konkretnosti ublagovljenja človeškega okolja, s pogrezanjem vanj > delcev že povsem iztrošenih vrednot predstavljenih kot kakršne so, > neme, napačne, zvite vase: kot v dokaz, da noben subjektiven napor ne > more več povrniti za vedno izgubljene avtentičnosti. > Dvoumnost 19\. stoletja je povsem v razuzdanem razkazovanju lažne > zavesti, ki s prikazovanjem lastne neavtentičnosti poskuša doseči > poslednje etično odrešenje. Če je znak in instrument te dvoumnosti > zbirateljstvo, je njeno specifično polje mesto: v poskusu odrešenja se > bo impresionistično slikarstvo moralo, ne naključno, podati v > opazovalnico, ki je spuščena v urbano strukturo, toda distancirana od > svojih pomenov s subtilnimi deformacijami leč, ki oponašajo objektivno > znanstveno distanco. > Če se prvi politični odgovori na to situacijo zakoreninijo v odrešitvi > tega tradicionalnega utopizma za katerega se zdi, da ga je > razsvetljenstvo odpravilo, pa specifični odgovori metod vizualnih > komunikacij predstavijo nov tip utopizma: utopijo, ki je implicirana v > realiziranih dejstvih, v konkretnosti konstruiranih in preverljivih > "stvari". > Zaradi tega bo celotna struja političnega utopizma 19\. stoletja s > hipotezami "modernega gibanja" imela le posredovane -- in to obsežno > -- odnose. > Namreč, povezave, ki jih sodobno zgodovinopisje običajno vzpostavi med > utopijami Fouriera, Owna, Cabeta in teoretičnimi modeli Unwina, > Geddesa, Howarda ali Steina na eni strani ter temi struje Garnier-Le > Corbusier na drugi, bomo morali obravnavati kot hipoteze za pozorno > preveritev in jih po vsej verjetnosti prepoznati kot funkcionalne in > notranje samim pojavom, ki jih želimo z njimi analizirati.[^11] [^11]: Poglavja o utopičnem socializmu in njegovih predlogih urbane reorganizacije ne more biti obravnavano z enakimi kriteriji kot formiranje ideologij modernega gibanja. Lahko se zgolj pokaže na alternativno vlogo, ki jo je romantični utopizem igral v razmerju do teh ideologij; toda njegove razvoje, predvsem v anglosaški praksi planiranja, je treba, v analizi, ki presega meje pričujočih zapiskov, primerjati z modeli, ki jih je razdelal New Deal. > Povsem jasno je, da imajo specifični odgovori, ki jih marksistična > znanost ponuja problemu okoli katerega je utopična misel zavezana > neutrudno krožiti, dve neposredni posledici za formiranje novih > urbanih ideologij: > a) -- s povrnitvijo splošnih problemov v strogo strukturalno okolje > razjasni konkreten šah, v katerega se samoobsodi utopija, ter prav > tako razkrije skrivno voljo do brodoloma, ki je impliciten v samem > aktu utopističnih hipotez; > b) -- z izničenjem romantičnih sanj glede enostavnega sovpadanja > subjektivnih dejanj s potekom družbene usode buržoazni misli razkrije, > da je sam koncept *usode* izum, ki je povezan z novimi produkcijskimi > razmerji: kot sublimacija realnih potekov lahko odločno sprejemanje > usode -- temelj buržoazne etike -- odreši od bede in obubožanja, ki ju > je ta ista "usoda" vpeljala v vse ravni družbenega življenja in > predvsem v svojo tipično formo: mesto. > Konec utopizma in nastanek realizma nista mehanična momenta znotraj > procesa formacije ideologije "modernega gibanja". Nasprotno, z > začetkom četrtega desetletja 19\. stoletja, se realistični utopizem in > utopični realizem prekrivata in nadomeščata; zaton socialne utopije > potrjuje vdajo ideologije *politiki stvari*, ki jo uresničijo zakoni > profita; arhitekturni, umetniški in urbani ideologiji preostane > utopija forme kot projekt povrnitve človeške Totalitete v idealno > Sintezo, kot posestvo Nereda skozi Red. > Arhitektura, v kolikor je neposredno povezana s produktivno > realnostjo, torej ni zgolj prva, ki s strogo jasnostjo sprejme > posledice svojega že izvršenega ublagovljenja: izhajajoč iz lastnih > specifičnih problemov je moderna arhitektura v svoji celoti, še preden > mehanizmi in teorije politične ekonomije priskrbijo instrumente za > izvedbo, sposobna razviti ideološko vzdušje, ki je uperjeno k celostni > integraciji *designa*, na vseh ravneh delovanja, v Projekt, ki je > objektivno usmerjen v reorganizacijo produkcije, distribucije in > konsumpcije v povezavi s kapitalističnim mestom. > Analizirati potek modernega gibanja kot ideološkega instrumenta > kapitala (od okoli 1901, datum projekta *industrijskega mesta* Tonyja > Garnierja, do okoli 1939, datum ko je njegova kriza preverljiva v vseh > sektorjih in na vseh ravneh) pomeni slediti zgodovini, ki se členi v > tri zaporedne stopnje: > a) prva, ki je priča formiranju urbane ideologije kot presegu > arhitekturnega romanticizma; > b) druga, ki je priča razvoju vlog umetniških avantgard kot ideoloških > projektov in kot opredelitev "nezadovoljenih potreb", ki so kot take > (kot napredni cilji, ki jih slikarstvo, poezija, glasba ali kiparstvo > ne morejo uresničiti, razen na čisto idealni ravni) izročene > arhitekturi in urbanizmu: edine zmožne jih konkretizirati; > c) tretja, kjer arhitekturna ideologija postane *ideologija Plana*: > stopnja, ki bo sčasoma izpodrinjena in postavljena v krizo, ko se bo, > po gospodarski krizi 1929, z razdelavo anticikličnih teorij in z > mednarodno reorganizacijo kapitala, ideološka funkcija arhitekture > zdaj zdela odveč, ali pa bo omejena na razvoj retrogardnih nalog in > obstranske podpore. > Zapiski, ki sledijo si ne prizadevajo izčrpati postavk tega procesa, > ampak samo nakazati nekatere vogalne kamne tako, da priskrbijo > metodološko ogrodje za prihodnje razdelave in natančnejše analize. > --- > Zelo pomembno je poudariti, da med kritiziranjem Engelsove "moralne > reakcije" pri soočenju z mestno množico, Benjamin svojo opazko > izkoristi za to, da vpelje temo posplošitve pogojev delavskega razreda > na urbano strukturo.[^12] [^12]: W. Benjamin, *Schriften*, Suhrkamp Verlag, 1974, zv. 1, str. 620\. Benjamin piše: "Za Engelsa je na množici nekaj presenetljivega. To iz njega sproži moralno reakcijo. Vlogo igra tudi estetski odziv; hitrost s katero se mimoidoči pretakajo drug mimo drugega se ga ne dotakne na prijeten način. Čar njegovega opisa je v tem, kako se nepopravljivi kritični habitus prepleta s staromodnim tenorjem. Avtor prihaja iz še vedno provincialne Nemčije; morda ga skušnjava, da bi se izgubil v toku ljudi, ni nikoli dosegla." > Lahko se ne strinjamo s pristranskostjo s katero Benjamin bere > *Položaj delavskega razreda v Angliji*. Kar nas zanima je način s > katerim prehaja od engelsovskega opisovanja množic do obravnave > razmerja med Baudelairom in množico samo. Med vrednotenjem Engelsovih > in Heglovih odzivov kot ostankov drže, ki je oddaljena od urbane > realnosti v njenih novih kvalitativnih in kvantitativnih vidikih, > Benjamin zabeleži, da sta spretnost in urnost, s katero se pariški > *flâneur* premika v množici, postali naravna načina vedenja modernega > uporabnika velemesta. "Ne glede na to, kako je zatrjeval, da se je > oddaljil od nje, je ostal obarvan z njo, nanjo ni mogel gledati od > zunaj, kakor Engels. [...] Množica je Baudelaireju tako notranja, da v > njegovem delu zaman iščemo njen opis. [...] Baudelaire ne opisuje ne > prebivalcev ne mesta. To odrekanje mu je omogočilo, da je eno > priklical v podobi drugega. Njegova množica je vedno množica > velemesta; njegov Pariz je vedno prenaseljen. Zato je toliko boljši od > Barberja, pri katerem zaradi njegove metode opisovanja množica in > mesto razpadeta. V *Tableaux parisiens* je skoraj povsod mogoče > zaznati skrivno prisotnost množice."[^13] [^13]: Prav tam, str. 620--622. > Ta prisotnost, ali bolje, ta bistvena lastnost realnih produkcijskih > razmerij v vedênju "občinstva", ki mesto uporablja tako, da ta > nezavedno uporablja njega, je prepoznana v isti prisotnosti opazovalca > -- kot je Baudelaire --, ki je prisiljen spoznati lasten nevzdržen > položaj udeleženca v vse bolj posplošenem ublagovljenju prav v > momentu, ko skozi lastno produkcijo odkrije, da je za poeta zdaj edina > neizbežna nujnost prostitucija.[^14] [^14]: "S pojavom velikih mest prostitucija pridobi v posest nove skrivnosti. Ena od teh je predvsem labirintski značaj mesta samega. Labirint, katerega podoba je za flaneurja postala meso in kri, je skozi prostitucijo tako rekoč barvito spremenjen." Prav tam, str. 688. > Baudelairejeva poezija, kot produkcija razstavljena na Svetovnih > razstavah, ali preoblikovanje urbane morfologije, ki jo v gibanje > spravi Haussmann, kažejo na zavedanje o nerazrešljivi dialektiki, ki > obstaja med enoličnostjo in različnostjo. Glede strukture novega > buržoaznega mesta se še ne more posebej govoriti o napetosti med > izjemo in pravilom. Toda lahko se govori o napetosti med prisilnim > ublagovljenjem objekta in subjektivnimi poskusi povrnitve -- > izmišljene -- avtentičnosti. > Le da zdaj ni podana več nobena druga pot kot ta, ki iskanje > avtentičnosti reducira na iskanje ekscentričnega. Ni le poet ta, ki > mora sprejeti svoje stanje pantomimika -- to lahko, mimogrede, razloži > zakaj se celotna sodobna umetnost, zavestna lastnega mistificiranega > značaja, hkrati nosi kot namerni "herojski" akt in kot *bluff* --: > bolj gre za celotno mesto, objektivno strukturirano kot funkcionalen > stroj za ekstrakcijo družbene presežne vrednosti, ki z lastnimi > mehanizmi pogojevanja reproducira realnost industrijskega načina > produkcije. > Benjamin tesno poveže zaton *izučenosti* in *izkušnje* -- še > funkcionalni v manufakturi -- med delavstvom z izkušnjo *šoka*, ki je > tipična za urbano stanje. > Benjamin piše: "Neizučen delavec je tisti, ki je zaradi dresure stroja > najbolj razvrednoten. Njegovo delo je pred izkušnjo zapečateno. Nad > njim je vaja izgubila svojo pravico. Kar lunapark doseže s svojimi > zibajočimi lonci in podobnimi zabavišči, ni nič drugega kot vzorec > dresure, ki ji je neizučeni delavec izpostavljen v tovarni (vzorec, ki > je včasih moral zanj predstavljati celoten program; kajti umetnost > ekscentrikov, v kateri se je mali človek v lunaparku lahko izučil, je > cvetela hkrati z brezposelnostjo). Poejevo besedilo [Benjamin se > nanaša na *Moški množice* v Baudelairovem prevodu] jasno pokaže na > pravo povezavo med divjostjo in disciplino. Njegovi mimoidoči se > obnašajo, kot da bi se, prilagojeni avtomatom, lahko izražali zgolj > avtomatsko. Njihovo vedenje je odziv na šok. 'Ko so jih udarili, so > globoko pozdravili tiste, od katerih so dobili udarec.'"[^15] [^15]: Prav tam, str. 632. > Med kodeksom vedenja povezanim z izkušnjo *šoka* in tehniko iger na > srečo obstaja torej globoka privlačnost. "Ker je vsako dejanje na > stroju ločeno od prejšnjega, tako kot je *coup* v igri na srečo ločen > od zadnjega, je tlaka mezdnega delavca na svoj način enakovredna tlaki > igralca. Obe deli sta prav tako osvobojeni vsebine."[^16] [^16]: Prav tam, str. 633. > Kljub natančnosti svojih opažanj, Benjamin ne poveže -- niti v spisih > o Baudelaireju, niti v *Umetnini v času, ko jo je mogoče tehnično > reproducirati* -- tega vdora produkcijskih načinov v strukturo urbane > morfologije z odzivom, ki ga zgodovinske avantgarde podajo na temo > mesta. > *Pejsaži* in veleblagovnice Pariza so, kakor Razstave, zagotovo kraji > v katerih množica, s tem ko postane sama sebi spektakel, najde > prostorski in vizualni instrument za samoizobraževanje iz stališča > kapitala. Toda ludično-pedagoška izkušnja še vedno prav z > osredotočanjem na izjemne arhitekturne tipologije nevarno razkriva, > skozi celoten potek 19\. stoletja, nepopolnost svojih predlogov. > Ideologija občinstva pravzaprav ni sama sebi namen. Ni nič drugega kot > moment ideologije mesta kot produkcijske enote v pravem pomenu, in > sočasno kot instrumenta koordinacije cikla > produkcija-distribucija-konsumpcija. > Zaradi tega se mora ideologija konsumpcije, daleč od tega, da > predstavlja izoliran ali zaporeden moment produkcijske organizacije, > občinstvu ponuditi kot ideologija *pravilne uporabe* mesta. (Na tem > mestu velja mimogrede spomniti kako je problem vedênja vplival na > izkušnje evropskih avantgard in na simptomatičen primer Loosa, ki > objavi -- leta 1903, po povratku iz Združenih držav -- dve številki > revije *Das Andere*, ki sta posvečeni dunajski buržoaziji predstaviti, > s polemičnimi in ironičnimi toni, "moderne" načine mestnega vedenja). > Dokler se bo izkušnja množice prevajala -- kot v Baudelaireju -- v > trpečo zavest udeležbe, bo ta služila posploševanju dejavne realnosti, > ne pa prispevala k njenemu napredku. Na tej točki, in samo na tej > točki, je lingvistična revolucija sodobne umetnosti pozvana ponuditi > svoj prispevek. > Odvzeti izkušnjo *šoka* od vsakega avtomatizma, na tej izkušnji > utemeljiti vizualne kodekse in kodekse delovanja izposojene od > značilnosti, ki so jih kapitalistična velemesta že utrdila -- hitrost > preoblikovanja, organizacija in sočasnost komunikacij, pospešeni časi > uporabe, eklekticizem --, reducirati strukturo umetniške izkušnje na > čisti objekt (jasna metafora objekta-blaga), soudeležiti občinstvo, ki > je poenoteno v deklarirano medrazredno, in *zatorej* protiburžoazno, > ideologijo: to so naloge, ki so jih avantgarde 20\. stoletja, v > celoti, privzele kot svoje. > Ponavljamo: v celoti, onkraj razlikovanja med konstruktivizmom in > protestno umetnostjo. Kubizem, futurizem, dada, De Stijl. Zgodovinske > avantgarde nastajajo in si sledijo po zakonu, ki je tipičen za > industrijsko produkcijo: njeno bistvo je nenehna tehnična revolucija. > Za vse avantgarde -- ne samo slikarske -- je zakon montaže temeljnega > pomena. In ker montirani objekti pripadajo realnemu svetu, platno > postane nevtralno polje na katerega se projicira *izkušnja šoka*, ki > se trpi v mestu. Reči bolje, zdaj ni problem naučiti "trpeti" ta > *šok*, ampak ga vpiti ter ponotranjiti kot neizogibno stanje bivanja. > Zakoni produkcije tako vstopajo kot del novega univerzuma konvencij, > ki so izrecno postavljene kot "naravne". To je razlog zakaj si > avantgarde ne zastavljajo problema približevanja občinstvu. Bolje > rečeno, to je problem, ki ga sploh ni bilo mogoče postaviti: ker niso > počele nič drugega kot interpretirale nekaj nujnega in univerzalnega, > lahko avantgarde zelo dobro sprejmejo začasno nepriljubljenost, dobro > vedoč, da je njihov prelom s preteklostjo pogoj, ki utemeljuje > vrednost njihovih modelov delovanja. > Umetnost kot model delovanja: veliko poglavitno vodilo umetniške > vstaje moderne buržoazije, toda istočasno absolut iz katerega > nastajajo nova in nerazrešljiva protislovja. Življenje in umetnost, > razkrita kot antitetična, morata skleniti poiskati, ali instrumente > posredovanja -- in tako celotna umetniška produkcija sprejme > problemskost kot nov etični horizont --, ali načine prehajanja > umetnosti v življenje, četudi za ceno uresničitve hegeljanske prerokbe > o smrti umetnosti. > Tu se bolj konkretno razkrivajo vezi, ki povezujejo veliko tradicijo > buržoazne umetnosti v enotno celoto. Začetno sklicevanje na > Piranesija, istočasno kot teoretika in kritika *ne več > univerzalističnega ter ne še buržoaznega* stanja umetnosti, je zdaj > upravičeno s svojo razsvetljevalno funkcijo: kriticizem, problemskost, > projektiranje, to so pilastri na katerih temelji tradicija tega > "modernega gibanja", ki nedvoumno ima, kot projekt modeliranja > "buržoaznega človeka" kot absolutnega "tipa", lastno notranjo > koherentnost. (Četudi ne gre za koherentnost, ki bi jo trenutno > zgodovinopisje priznavalo.) > Tako Piranesijev *Campomarzio* kot Picassova *Dame au violon* sta > "projekta"; čeprav prvi organizira arhitekturno razsežnost in drugi > organizira človeško vedênje. Oba uporabljata tehniko *šoka*, četudi > piranesijska grafika uporablja vnaprej formirane zgodovinske > materiale, in Picassova slika umetne materiale, kakor bo to, kasneje > in bolj strogo, počel Duchamp. Oba odkrijeta realnost > univerzuma-stroja, četudi ga urbani projekt 18\. stoletja napravi > abstraktnega in se nanj odzove z grozo, Picassovo platno pa deluje > povsem znotraj njega. > Toda, kar je še bolj pomembno, skozi presežek resnice, ki je dosežena > z globoko kritičnimi instrumenti formalne razdelave, tako Piranesi kot > Picasso realnost, ki se še vedno lahko smatra kot povsem partikularna, > napravita "univerzalno". Toda "projekt" prirojen kubistični sliki sega > onkraj same slike. *Ready-made objects*, ki jih leta 1912 Braque in > Picasso uvedeta ter Duchamp kodificira kot nove instrumente > komunikacije, potrjujejo samozadostnost realnosti in dokončno > zavračanje, s strani realnosti same, vsake reprezentacije. Slikar > lahko zgolj analizira to realnost. Njegovo domnevno gospostvo nad > formo ni drugega kot zakrivanje nečesa, kar še noče biti sprejeto kot > tako: da je forma zdaj tista, ki prevladuje nad slikarjem. > Le da je s "formo" zdaj treba razumeti logiko subjektivnih reakcij na > objektivni univerzum produkcije. Kubizem, v svoji celoti, teži k > definiranju zakonov teh reakcij: simptomatično je, da se celotna > njegova zgodba začne pri subjektu in konča z njegovim popolnim > zavračanjem. (Tega se bo z zaskrbljenostjo dobro zavedal Apollinaire). > Kar zadeva "projekt", ki ga kubizem želi realizirati, je to vedênje. > Toda njegov antinaturalizem ne vsebuje nobenega prepričljivega > elementa za soočenje z občinstvom: nekdo se lahko prepriča le, če > smatra, da je objekt prepričevanja zunanji in nadrejen tistemu, > kateremu je naslovljen. Kubizem pa, nasprotno, namerava dokazati > realnost "nove narave", ki jo je ustvaril kapital, njen nujni in > univerzalen značaj, sovpadanje nujnosti in svobode v njej. > Zato platna Braqueja, Picassa in, še bolj, Grisa, za podajanje > absolutne forme univerzumu diskurza *civilisation machiniste* > uporabljajo tehniko montaže. Primitivizem in antihistoricizem sta > posledici, in ne vzroka, njihovih temeljnih odločitev. > Kot tehniki analize totalizirajočega univerzuma, sta tako Kubizem kot > De Stijl izrecni vabili k akciji: glede njunih umetniških produktov bi > lahko pisali o *fetišizaciji umetniškega objekta in njegovi > skrivnosti*. > Občinstvo je treba izzvati: le na ta način ga je možno aktivno > umestiti v *univerzum natančnosti*, ki mu vladajo zakoni produkcije. > Pasivnost Baudelairejevega *flâneurja* mora biti premagana in > pretvorjena v dejavno soudeležbo v urbanem dogajanju. Mesto je objekt > o katerem ne govorijo ne kubistična platna, ne futuristične "klofute", > ne nihilizem dada, temveč je -- ravno ker se nenehno predpostavlja -- > referenčna vrednota h kateri težijo avantgarde. Mondrian bo imel pogum > mesto "nominirati" kot poslednji objekt h kateremu teži neoplastična > kompozicija: toda prisiljen bo spoznati, da bo enkrat, ko bo prevedeno > v urbano strukturo, slikarstvo -- zdaj reducirano na čisti model > vedênja -- moralo umreti. > Baudelaire odkrije, da lahko prav poetovi poskusi osvoboditi se svojih > objektivnih pogojev poudarijo ublagovljenje pesniškega produkta: > prostitucija umetnika sledi trenutku njegove najvišje humane > iskrenosti. De Stijl in, še bolj, dada odkrijeta, da za samomor > umetnosti obstajata dve poti: tiha utopitev v strukture mesta z > idealizacijo protislovij, ali nasilno uvajanje, prav tako > idealiziranega, iracionalnega v strukture umetniške komunikacije, ki > je izpeljana iz istega mesta. > *De Stijl* postane metoda formalnega nadzora produkcije, dada želi > apokaliptično razglasiti absurdnost, ki je imanentna v njej. Toda > nihilistična kritika, ki jo formulira dada, na koncu postane > instrument nadzora projektiranja: ne smemo se pustiti presenetiti, ko > najdemo -- celo v filološkem smislu -- številne stične točke med > najbolj "konstruktivnimi" in najbolj destruktivnimi gibanji 20\. > stoletja. > Kaj je krut razkroj lingvističnega materiala in antiprojektiranje > dada, če ne, kljub vsemu, sublimacija avtomatizma in ublagovljenja > "vrednot", ki so zdaj razpršene na vseh ravneh obstoja naprednega > kapitalizma? De Stijl in Bauhaus -- prvi na faktičen, drugi na > eklektičen način -- predstavita *ideologijo plana* v design, ki je vse > globlje povezan z mestom kot produkcijsko bazo: dada z absurdom > dokaže, ne da bi jo imenoval, potrebo po planu. > Toda gre za še nekaj več. Vse zgodovinske avantgarde delujejo z > usvajanjem modela delovanja političnih strank. Dada in nadrealizem > vsekakor lahko vidimo kot posamezne izraze anarhičnega duha, toda De > Stijl in Bauhaus se ne obotavljata izrecno predstaviti kot globalni > alternativi političnim praksam. Alternativi, naj se ve, ki privzameta > vse značilnosti etične izbire. > De Stijl nasproti Kaosu, empiričnemu, vsakdanjemu postavi princip > Forme. In Forma je ta, ki upošteva tisto, kar konkretno napravi > realnost brezoblično, kaotično, osiromašeno: horizont industrijske > produkcije, ki duhovno siromaši svet, je oddaljen kot vrednota v > pravem pomenu, ki je nato, skozi njeno sublimacijo, postopno > preoblikovana v novo vrednoto. Neoplastična razgradnja elementarnih > form ustreza odkritju, da "novega bogastva" duha ni več iskati izven > "nove revščine", ki jo zajema strojna civilizacija; ponovna sestava > teh elementarnih form sublimira strojni univerzum ter dokazuje, da > zdaj ni več mogoča nikakršna forma ponovnega osvajanja totalitete > (tako biti kot umetnosti), ki ne bi bila odvisna od problemskosti > forme same. > Namesto tega se dada potaplja v Kaos. Z njegovo reprezentacijo > potrjuje njegovo realnost, z njegovo ironizacijo postavljajo zahtevo, > ki jo razkrivajo kot neizpolnjeno: prav ta nadzor nad Brezobličnim, ki > so ga De Stijl, vsi konstruktivistični tokovi Evrope, in že > formalistična estetika 19\. stoletja -- od *Sichbarkeita* dalje -- > postavili kot novo fronto za vizualne komunikacije. Nič > presenetljivega torej, če se Anarhija dada in Red De Stijla v > teoretskem polju srečata in stečeta v reviji *Mécano* ter v > operativnem polju v razdelavi instrumentov nove sintakse. > Zgodovinske avantgarde Kaos in Red razglasijo kot "vrednoti" v pravem > pomenu novega mesta kapitala. > Jasno, Kaos je danost in Red je cilj. Toda Forma se od zdaj naprej ne > išče več onkraj Kaosa, temveč v njegovi notranjosti: Red je ta, ki > Kaosu ponudi pomen ter ga prevede v vrednoto, v "svobodo". Brezobličje > mesta v konsumpciji pogojeni z zakoni profita je bilo z izluščenjem > vsake progresivne valence iz njegove notranjosti odrešeno: Plan, ki je > poklican izvršiti te majevtične operacije, je instrument, ki ga > avantgarde jasno opredelijo ter takoj zatem spoznajo, da mu niso kos > podati konkretne forme. > Na tej točki lahko arhitektura vstopi v polje ter vpije in preseže vse > zahteve zgodovinskih avantgard: tako, da jih postavi v krizo, saj je > edina zmožna v celoti podati realne odgovore na potrebe, ki jih > postavijo kubizem, futurizem, dada, De Stijl, vsi konstruktivizmi ter > produktivizmi. > Bauhaus, kot komora za dekantacijo avantgard, je določil to > zgodovinsko nalogo: izbrati vse prispevke avantgard ter jih postaviti > v preizkus pred potrebe realnosti industrijske produkcije. *Design*, > metoda organizacije produkcije še prej kot metoda konfiguracije > objektov, osmisli utopične ostanke, ki so vpisani v poetiko avantgard. > Zdaj se ideologija ne nalaga na operacije -- konkretne ker so povezane > z realnimi produkcijskimi cikli --, ampak je notranja samim > operacijam. > Prav tako *design*, kljub svojemu realizmu, prinaša neizpolnjene > zahteve, in -- v zagonu, ki ga je podal organizaciji podjetij in > produkcije -- vsebuje margine utopije (toda, zdaj gre za utopijo, ki > je funkcionalna za cilje nameravane reorganizacije produkcije). Plan, > ki ga opredelijo vodilna arhitekturna gibanja -- termin avantgarde ni > več ustrezen -- od formulacije *Plan Voisin* Le Corbusierja (1925) in > od stabilizacije Bauhausa (okoli 1921) ter dalje, vsebuje to > protislovje: izhajajoč iz gradbenega sektorja arhitekturna kultura > odkriva, da je izpolnitev zastavljenih ciljev možna le s povezovanjem > tega sektorja z reorganizacijo mesta; toda to pomeni, da tako kot so > jih izpostavljene zahteve zgodovinskih avantgard napotile v sektor > vizualnih komunikacij, ki je še bolj neposredno vključen v ekonomske > procese -- arhitektura in *design* --, tako se je planiranje, ki so ga > razglašale arhitekturne in urbanistične teorije, nanašalo na nekaj > izven sebe: na splošno prestrukturiranje produkcije in konsumpcije; z > drugimi besedami na *Plan kapitala*. V tem smislu arhitektura -- z > izhajanjem iz same sebe -- posreduje realizem in utopijo. Utopija je v > trdovratno vztrajnem prikrivanju, da je ideologija planiranja v > gradbeništvu lahko uresničena le, če pokaže, da pravi Plan lahko > privzame formo onkraj nje; celo, da bosta enkrat, ko vstopi v horizont > splošne reorganizacije produkcije, arhitektura in urbanizem objekta, > ne subjekta Plana. > Arhitekturna kultura med 1920 in 1930 ni bila pripravljena sprejeti > teh posledic. Kar ji je jasno, je njena lastna "politična" naloga. > Arhitektura -- beri: načrtovanje in planska reorganizacija > gradbeništva ter mesta kot produktivnega organizma -- rajši kot > Revolucija: Le Corbusier jasno razglasi ti dve alternativi, ki > implicitno krožita v spisih tako Mondriana kot Gropiusa. > Medtem pa se z začetkom prav v politično najbolj angažiranih krogih -- > v *Novembergruppe*, reviji "G", berlinskem *Ring* -- arhitekturna > ideologija tehnično natančno določi: s tem, ko z lucidno > objektivnostjo sprejme vse sklepe glede "smrti umetnosti" ter čisto > "tehnične" funkcije intelektualca, ki jo apokaliptično razglasijo > avantgarde, srednjeevropski *Neue Sachlickheit* prilagodi taisto > metodo projektiranja idealizirani strukturi tekočega traku. Podobe in > metode industrijskega dela vstopijo v organizacijo projekta in se > odražajo v predlogih konsumpcije objekta. > Od standardiziranega elementa, do celice, do posameznega bloka, do > *Siedlunga*, do mesta; medvojna arhitekturna kultura z izjemno > jasnostjo in doslednostjo vzpostavlja ta Tekoči trak. Vsak "delec" > traku je sam zase v celoti razrešen in teži k izginotju oziroma k > formalni razredčitvi v montaži. > Iz vsega tega celo izhaja revolucioniranje same estetske izkušnje. > Zdaj niso več *objekti* ti, ki se predstavljajo presoji, ampak > *proces*, ki naj se živi in uporablja kot tak. Uporabnik, pozvan, da > dopolni "odprte" prostore Miesa van der Rohe ali Gropusa, je osrednji > element tega procesa. Arhitektura, s pozivanjem občinstva, da sodeluje > v projektiranju, saj nove forme niso več absolutno individualistične, > ampak predlogi organizacije kolektivnega življenja -- Gropiusova > *integrirana arhitektura* --, doseže preskok v ideologiji občinstva. > Morrisove sanje romantičnega socializma -- umetnost vseh za vse -- > privzamejo ideološko formo znotraj železnih zakonov profitne mehanike. > Tudi s tega vidika je mesto končna točka soočenja za preveritev > teoretskih hipotez. > --- > Hilberseimer piše: "Velemestna arhitektura je bistveno odvisna od > razrešitve dveh faktorjev: posamezne celice prostora in celotnega > mestnega organizma. Prostor kot sestavni del hiše, zajete v uličnem > bloku, (hišo) določa v njeni pojavni obliki, postane oblikovalni > faktor mestne naprave, kar je pravi cilj arhitekture. Obratno bo > konstruktivno oblikovanje mestnega načrta dobilo bistven vpliv na > načrtovanje stanovanja in hiše."[^17] [^17]: Ludwig Hilberseimer, *Großstadtarchitektur*, Jul. Hoffmann Verlag, Stuttgart, 1927\. Ital. prev. v: G. Grassi, *Introduzione* all'ed. it. di *Entfaltung einer Planungsidee*, Ullstein Bauwelt Fundamente, Berlin, 1963 (*Un'idea di piano*, Marsilio, Padova, 1967, str. 12--13). > Veliko mesto je tako resnična in prava enotnost. Če beremo avtorja > onkraj njegovih lastnih namenov, lahko njegove trditve drugače > prevedemo tako: celotno moderno mesto je v svoji strukturi postalo > ogromen "družben stroj". Hilberseimer izbere -- kot skoraj vsi nemški > teoretiki od 20\. do 30\. let 20\. stoletja -- ta vidik urbane > ekonomije, da bi njegove sestavine izolirano analiziral in ločeno > razrešil. Kar piše o razmerjih med celico in urbanim organizmom je > torej, zaradi jasnosti razlage in bistva na katero so problemi > reducirani, za zgled. Celica ni le prvi element neprekinjene > produkcijske verige, ki se v mestu zaključi, ampak tudi element, ki > pogojuje dinamiko gradbene agregacije. Njena vrednost kot *tip* > omogoča njeno analizo in njeno rešitev v abstrakciji: v tem smislu > gradbena celica predstavlja temeljno strukturo produkcijskega programa > iz katerega je vsaka nadaljnja tipološka sestavina izključena. > Gradbena enota zdaj ni več "objekt". Je samo kraj kjer osnovna montaža > posameznih celic privzame fizično formo. Kot elementi, ki jih lahko > reproduciramo v neskončnost, konceptualno utelešajo primarne strukture > produkcijske verige, ki presega antična koncepta "kraja" ali > "prostora". Skladno z lastnimi predpostavkami Hilberseimer kot drugi > termin svojega teorema postavi celotni mestni organizem: uskladitev > celice določa koordinate projektiranja skupnega urbanizma; struktura > mesta se bo lahko deformirala, narekovala zakone montaže, tipologijo > celice.[^18] [^18]: Od tod shema "vertikalnega mesta", ki se, po Grassi (*nav. d.*, str. 10), postavlja kot teoretska alternativa "mestu za tri milijone stanovalcev", ki jo je predstavil Le Corbusier leta 1922 v Salon d'Automne. Velja še opozoriti da -- kljub distancirani strogosti Hilberseimerja, ni slučajno član *Novembergruppe* v letu 1929 in vseh "radikalnih" intelektualnih skupin kasneje -- ga bo samokritika po selitvi v ZDA približala s komunitarnimi in naturalističnimi miti, ki ne bodo med zadnjimi ideološkimi sestavinami New Deala. > V železnem členjenju produkcijskega plana izgine specifična > arhitekturna dimenzija, vsaj v njenem tradicionalnem smislu. > Arhitekturni objekt se, kot "izjemen" v razmerju do homogenosti mesta, > popolnoma raztopi. > Zdaj gre za to, piše Hilberseimer, "da se velike množice s potlačenjem > mnogovrstnosti oblikuje po nekem občem zakonu [...]: obči primer, > zakon sta slavljena in povzdigovana, izjema je, nasprotno, potisnjena > ob stran, niansa izbrisana, vlada mera, ki prisili kaos, da postane > oblika: logična, nedvoumna matematična oblika."[^19] [^19]: L. Hilberseimer. *nav. d.*, str. 21. > In še enkrat: "potreba, da se heterogeno in pogosto ogromno materialno > maso oblikuje po oblikovnem zakonu, ki velja za vsak element enako, > zahteva redukcijo arhitektonske forme na najpičlejše, najnujnejše, > najobčejše: omejitev na geometrično kubično formo, ki predstavlja > temeljne elemente vsake arhitekture."[^20] [^20]: Prav tam. > Tu ne gre za puristični "manifest", temveč za logično izpeljavo > neoporečnih posledic iz hipotez, ki vztrajno ostajajo znotraj > laboratorijskih konceptualnih razdelav. Ker ne ponuja "modelov" za > projektiranje, temveč vzpostavlja na najbolj abstraktni možni ravni, > saj je ta najbolj splošna, koordinate in razsežnosti samega > projektiranja, Hilberseimer razkriva, bolj kot v istih letih to počno > Gropius, Mies ali Bruno Taut, h katerim novim nalogam faza > kapitalistične reorganizacije Evrope poziva arhitekte. > Pred posodobitvami produkcijskih tehnik in ekspanziji ter > racionalizaciji trga je arhitekt kot proizvajalec "objektov" zdaj > neustrezna figura. Zdaj ne gre več za podajanje forme posameznim > elementom mestnega tkiva, niti, kvečjemu, preprostim prototipom. Ko je > mesto enkrat prepoznano kot realna enotnost produkcijskega cikla, je > za arhitekta edina primerna naloga *organizator* tega cikla. Če > pripeljemo to trditev do njene skrajnosti, je dejavnost razdelave > "organizacijskih modelov", od katere se Hilberseimer ne želi ločiti, > edina v kateri se popolnoma odraža nujna potreba po taylorizaciji > gradbeništva in nova naloga tehnika, ki je vanjo vključen na najvišji > ravni. > Na podlagi te drže se Hilberseimer lahko izogne vpletanju v "krizo > objekta", ki so jo tesnobno razglašali arhitekti kot sta Loos ali > Taut. Za Hilberseimerja "objekt" ne vstopi v krizo zgolj zato, ker je > ta iz njegovega obzorja razmisleka že izginil. Edini imperativ, ki > izhaja je tisti, ki ga narekujejo zakoni organizacije: v tem je bila > pravilno videna največja vrednost Hilberseimerjevega prispevka. > Kar pa po drugi strani ni bilo razumljeno, je Hilberseimerjeva popolna > odpoved branja arhitekture kot instrumenta spoznanja. Celo Mies van > der Rohe je glede te teme razdvojen. Pri berlinskih hišah na > *Afrikanishce Strasse* je Hilberseimerjevim stališčem blizu, negotov > pa pri postavitvi *Weissenhofsiedlung* v Stuttgartu, pri projektu > ukrivljenega nebotičnika iz stekla in železa, pri spomeniku Karlu > Liebknechtu in Rosi Luxemburg, pri projektu stanovanj iz leta 1935 in > nenazadnje tudi pri hiši Tugendhat, kjer raziskuje katere obrobne > povrnitve refleksivne drže so arhitekturi še dovoljene. > Ne zanima nas slediti notranjim členitvam dialektike, ki se na teh > osnovah vleče skozi celotno moderno gibanje. Bolj nam gre za poudarek, > da dobršen del protislovij in ovir s katerimi se ta sooča izhaja iz > poskusa ločevanja tehničnih predlogov in spoznavnih ciljev. > Frankfurt, ki ga je načrtoval Ernst May, Berlin, s katerim je > upravljal Martin Wagner, Hamburg Fritza Schumacherja, Amsterdam Corja > van Eesterena so najpomembnejša poglavja v zgodovini modernega > urbanizma. Toda poleg oaz reda, ki so *Siedlungi* -- resnične in prave > *izgrajene utopije* na obrobju urbane realnosti, ki jo bolj malo > pogojuje --, zgodovinska mesta še naprej kopičijo in množijo svoja > protislovja. In pretežno so to protislovja, ki se bodo kmalu izkazala > kot bolj odločilna od instrumentov, ki jih je arhitekturna kultura > razvila pri poskusu njihovega nadzora. > Arhitektura ekspresionizma bo tista, ki bo sprejela dvoumno vitalnost > teh protislovij. Dunajskim *Hofom* in Poelzigovim ali Mendelsohnovim > javnim zgradbam so nove metode posegov, ki so jih razvila avantgardna > gibanja, vsekakor tuje. Toda kljub temu se zdi, da te izkušnje, ki na > marsikateri način odklanjajo ponujeno umestitev v nova obzorja, ki jih > je odkrila umetnosti, ki sprejema možnost svoje "tehnične > reprodukcije" kot sredstva za vplivanje na človeško vedenje, > privzemajo kritično vrednoto, in to prav v soočenju z razvoji modernih > industrijskih mest. > Dela kot so Poelzigov Shauspiltheater v Berlinu, Chilehaus ali druga > hamburška dela Fritza Hogerja, berlinske tovarne Hansa Hertleina ali > Paulusa vsekakor niso gradila nove urbane realnosti, temveč > komentirala, z vračanjem k formalnim dramatizacijam polnim patosa, > protislovja delujoče realnosti. > Dva pola ekspresionizma in *Neue Sachlickheit* sta ponovno > simbolizirala razcep, ki je imanenten dialektiki evropske kulture. > Med uničenjem *objekta* in njegovo nadomestitvijo s *procesom*, ki ga > je treba doživljati kot takega, kar je povzročila umetniška revolucija > *Bauhausa* in konstruktivističnih tokov, ter dramatizacijo *objekta*, > ki je lasten razcepljenim toda dvoumnim eklekticizmom ekspresionistov, > učinkovit dialog ni bil možen. > Vendar naj nas videz ne zavede. Gre za dialektiko med intelektualci, > ki za produkcijski sistem na poti k reorganizaciji svoj ideološki > potencial reducirajo na instrumentalizacijo naprednih programov, in > intelektualci, ki izkoriščajo zaostalosti evropskega kapitalizma. > Häringov ali Mendelsohnov subjektivizem v tem smislu gotovo privzame > kritičen pomen v razmerju do Hilberseimerjevega ali Gropiusovega > taylorizma; toda objektivno gre za kritiko opravljeno iz retrogardne > pozicije, torej nezmožne, zaradi njene narave, predlagati globalnih > alternativ. > Mendelsohnova samoreklamna arhitektura je stvaritev prepričljivih > "monumentov" v službi trgovskega kapitala; Häringov intimizem > nagovarja poznoromantične tendence nemške buržoazije. A vendar, tisti, > ki dialektiko arhitekture 20\. stoletja predstavljajo kot enoten cikel > niso povsem v zmoti, četudi je njihovo stališče popolnoma znotraj tega > cikla. > Zavračanje protislovja, kot predpostavka objektivnosti in > racionalizacije načrtovanja, razkriva pristranskost njegove trditve > prav v trenutku najvišjega stika s strukturami politične moči. > Srednjeevropska izkušnja socialdemokratskih arhitektov ima za svoj > pogoj izpolnitev poenotenja upravne moči in intelektualnih predlogov: > v tem smislu ni slučaj, da May, Wagner ali Taut privzemajo politične > naloge upravljanja socialdemokratskih mest. Če je celotno mesto zdaj > to, ki privzame strukturo industrijskega stroja, bodo v njem morali > najti rešitve za probleme različnih kategorij: primarno med vsemi, ki > izhajajo iz konflikta med zemljiško rento, ki s svojimi parazitskimi > mehanizmi blokira ekspanzijo in posodabljanje gradbenega trga ter > preprečuje njegovo tehnološko revolucioniranje, in potrebo po > organizaciji mesta-stroja na globalen način, tako da mu podajo > stimulativno in prepričevalno vlogo pri soočenju s njegovimi lastnimi > funkcijami. > Arhitekturni predlog, urbani model, ki se na njem členi, njegove > ekonomske in tehnološke postavke -- javno lastništvo zemlje in > sredstev industrializacije gradbeništva, ki so dimenzionirani na > produkcijskih ciklih, načrtovanih v urbanem okolju -- se neločljivo > povežejo med seboj. Arhitekturna znanost se v celoti vključi v > ideologijo plana in same formalne odločitve niso nič drugega kot > spremenljivke odvisne od nje. Vsa Mayeva dela v Frankfurtu se lahko > berejo kot izraz te konkretne "politizacije" arhitekture na najvišji > ravni. Industrializacija gradbišča pripada minimalni enoti produkcije > opredeljene v Siedlungu, v njegovi notranjosti se primarni element > industrijskega cikla pritrdi na servisno jedro (*Frankfurtska > kuhinja*), dimenzioniranje *Siedlungov* in njihova dislokacija v mestu > omogočajo mestne politike na terenih, s katerimi neposredno upravlja > mesto: fleksibilnost formalnega modela Siedlunga na tej točki postane > element, ki poda kulturni pečat, ki politične cilje, ki jih > arhitektura v celoti privzame, napravi "realne". > Nacistična propaganda bo za Frankfurtske četrti govorila o *izgrajenem > socializmu*: mi jih moramo brati kot realizirana socialdemokracija. > Toda bodimo pozorni: sovpadanje politične in intelektualne oblasti ima > nalogo čistega posredovanja med bazo in nadzidavo. Kar se jasno odraža > v sami strukturi mesta: zaprta ekonomija Siedlunga se zrcali v > razdrobitvi posega, ki protislovja v mestu, ki jih ne gre nadzorovati > in prestrukturirati v organski sistem, pušča nedotaknjena. > Utopizem srednjeevropske arhitekturne kulture med 1920 in 1930 je prav > v tem: v zaupljivem razmerju, ki je vzpostavljeno med intelektualci > levice, naprednimi sektorji kapitala in političnimi upravami. > Sektorske rešitve v tem razmerju medtem, ko sebe težijo predstavljati > kot najvišje posplošeni modeli -- politika javne lastnine in > razlastitvena politika, tehnološki eksperimetni, formalna razdelava > tipologije Siedlunga --, razkrivajo svojo omejeno učinkovitost, ko jih > preverimo z dejstvi. > Mayev Frankfurt, kakor Machlerjev in Wagnerjev Berlin, vsekakor teži k > reprodukciji podjetniškega modela na družbeni ravni, da bi mestu > podalo "figuro" produkcijskega stroja, da bi realiziralo v urbani > strukturi in distribucijskem in konsumpcijskem mehanizmu videz splošne > proletarizacije. (Medrazrednost srednjeevropskih urbanističnih > predlogov je cilj, ki se na teoretski ravni nenehno predlaga.) > Toda enotnosti urbane podobe, formalne metafore predlagane "nove > sinteze", vsem berljiv znak vzhajajočega kolektivnega gospostva nad > naravo in nad produkcijskimi sredstvi omejenimi na okolje nove > "humane" utopije nemški in nizozemski intelektualci ne uresničijo. > Tesno integrirani v natančne politike plana na urbani in regionalni > ravni razdelajo modele posplošljivih posegov: model Siedlunga to > dokazuje. Toda te teoretske konstante v mestu reproducirajo > razpadajočo formo paleotehničnega tekočega traku: mesto ostaja skupek > delov, funkcionalno združenih na minimalni ravni, in tudi znotraj > enega "delca" -- delavske četrti -- se poenotenje metod kmalu razkrije > kot negotov instrument. > Kriza, na specifičnem terenu arhitekture, eksplodira 1930 v berlinskem > Siemensstadtu. Neverjetno je kako sodobno zgodovinopisje v slavnem > berlinskem Siedlungu, ki ga je načrtoval Scharoun, še ni prepoznalo > zgodovinskega vozlišča v katerem je jasen eden hujših prelomov v > globini "modernega gibanja". > Predpostavka metodološke enotnosti *designa* v svojih različnih > dimenzijskih merilih v Siemensstadtu razkriva lasten utopističen > značaj. V podporo urbanemu oblikovanju, ki se je morda upravičeno > želelo sklicevati na ironične deformacije Kleeja, Bartninga, Gropiusa, > Scharouna, Häringa, Forbata, dokazujejo, da razvodenitev > arhitekturnega objekta v formativnem procesu celote trči s protislovji > samega modernega gibanja. Proti Gropiusu in Bartningu, ki ostajata > zvesta zamisli *Siedlunga* kot *tekočega traku*, se postavljajo > aluzivne ironije Scharouna in izzivalen organicizem Häringa. Če se, z > uporabo dobro znanega Benjaminovega termina, v ideologiji *Siedlunga* > dovrši "uničenje avre" tradicionalno povezane z arhitekturnim "kosom", > nasprotno Scharounovi in Häringovi "objekti" težijo k povrnitvi neke > "avre", četudi pogojene z novimi produkcijskimi načini in novimi > formalnimi strukturami. > Konec koncev je epizoda Siemensstadt zgolj najbolj odmevna. Če vzamemo > primer Amsterdama, ki ga je med 1930 in 1940 planiral Cor van > Eesteren, ideal evropskih konstruktivističnih gibanj, to je oživeti > *mesto tendenc*, dokončno vstopi v krizo. > Negotovost, polifunkcionalnost, mnogovrstnost in dezorganiziranost v > vseh protislovnih vidikih privzetih v globini modernega mesta > kapitala, ostajajo zunaj analitične racionalizacije, ki jo zasleduje > srednjeevropska arhitektura. > Vpiti to mnogovrstnost, posredovati negotovost z gotovostjo načrta, > nadomestiti organskost in dezorganskost z zaostritvijo dialektike, > dokazati, da najvišja raven produkcijskega načrtovanja sovpada z > najvišjo "produktivnostjo duha": pri orisovanju teh ciljev z > lucidnostjo, ki na področju *progresivne* evropske kulture nima para, > se Le Corbusier zaveda trojne fronte na katerih se mora moderna > arhitektura boriti. Če je arhitektura zdaj sinonim za organizacijo > produkcije, potem tudi drži, da sta odločilna dejavnika cikla, poleg > same produkcije, tudi distribucija in konsumpcija. *Arhitekt je > organizator*, ne oblikovalec objektov: to ni zgolj Le Corbusierjev > slogan, ampak imperativ, ki povezuje intelektualno prizadevanje in > *civilisation machiniste*. Kot avantgarda te *civilisation*, mora > arhitekt, pri predhajanju in določanju planov (četudi samo sektorskih) > členiti svoje delovanje na tri tire: na *appel aux industriels* in > ponujanje tipologije proizvodnemu podjetju; na iskanje *oblasti*, ki > je sposobna posredovati med gradbenim in urbanističnim planiranjem ter > programi civilne reorganizacije, na politični ravni z ustanovitvijo > CIAM; na izrabo členitve forme na njeni najvišji ravni, da se > občinstvo napravi v aktiven subjekt konsumpcije. > Natančneje; forma privzame nalogo nenaravni univerzum tehnološke > natančnosti napraviti *avtentičen in naraven*. In ker ta univerzum > teži naravo celovito podjarmiti v neprekinjen in zapleten proces > preoblikovanja, postane za Le Corbusierja celoten antropogeografski > potek subjekt na katerem vztraja reorganizacija cikla gradbene > produkcije. > Toda Le Corbusier odkrije tudi, da finančna previdnost, podjetniški > individualizem in vztrajnost arhaičnih mehanizmov rent, kot je > zemljiška renta, nevarno ovirajo *civilisation*, produktivni izraz in > usposobljenost ter "humani" donos te ekspanzije. > Tipološke opredelitve celice *Dom-ino*, tipologija *Immeuble-villa*, > *Ville pour trois millions d'habitant*, *Plan Voisin* za Pariz: od > 1919 do 1929 Le Corbusierjev *recherche patiente* opredeli merila in > posamezna orodja poseganja, eksperimentira z delnimi realizacijami -- > vzete kot laboratorijske preveritve -- splošnih hipotez, preseže > nemške modele "racionalizma", sluti pravilno razsežnost znotraj katere > je treba umestiti urbani problem. > Od 1929 do 1931, s plani za Montevideo, Buenos Aires, São Paulo, Rio > in končno z izkušnjo plana *Obus* za Alžir Le Corbusier formulira > najnaprednejšo teoretsko hipotezo modernega urbanizma, ki je tako na > ideološki kot na formalni ravni še nepresežena. > V nasprotju z realizacijami Tauta, Maya ali Gropiusa, Le Corbusier > prekine zvezno zaporedje arhitektura-četrt-mesto: urbana struktura kot > taka, kot fizična in funkcionalna enota, je skladišče nove lestvice > vrednot in razsežnost v kateri je treba iskati pomene njenih > komunikacij je razsežnost same krajine. > V Alžiru so antična kazba, hribi Fort-l'Empereur in obalni zaliv > privzeti kot grobi materiali za ponovno uporabo, pravi pravcati > *ready-made objects* v gigantskem merilu, ki jim nova struktura, ki > jih pogojuje, z rušitvijo prvotnih problemov ponuja prej neobstoječo > enotnost. Toda najvišji pogojenosti mora odgovarjati najvišja svoboda > in fleksibilnost. Ekonomska predpostavka celotne operacije je zelo > jasna: plan *Obus* se ne omejuje na vprašanje novega "statuta > območja", ki s preseganjem paleokapitalistične anarhije zemljiške > akumulacije napravi celotno zemljo na voljo enotni in organski > reorganizaciji tega, kar bi tako postalo urbani sistem v pravem > pomenu. > Industrijski objekt ne predpostavlja nobene enoznačne postavitve v > prostor. V osnovi serijske produkcije je radikalno preseganje vsakega > hierarhičnega prostora. Tehnološki univerzum ne upošteva nobenega > *tukaj* in *tam*; celotno človeško okolje -- čisto topološko polje -- > je naravni sedež njegovih operacij (dobro napovedano s strani > kubističnih, futurističnih ali elementarističnih raziskav). Popolna > razpoložljivost zemlje za reorganizacijo mesta ni več dovolj: celoten > tridimenzionalen prostor mora zdaj postati razpoložljiv za oblikovanje > po načrtovani tehnologizaciji. In jasno je, da se mora -- v globini > mestne enote -- razlikovati dve merili posega: dva cikla produkcije in > konsumpcije. > Prestrukturiranje celotnega urbanega in krajinskega prostora odgovarja > potrebi po celostni racionalizaciji organizacije mestnega *stroja*: v > tem obsegu morajo tehnološke strukture in komunikacijska omrežja biti > sposobna vzpostaviti enotno "podobo" v kateri antinaturalizem > *terreins artificiels*, ki se predpostavlja na različnih višinah, ter > izjemnost cestnega omrežja -- avtocesta, ki teče po zadnjem nadstropju > kačastega bloka, ki je namenjen delavskim stanovanjem -- pridobijo > simbolno vrednost. Svoboda stanovanjskih blokov Fort-l'Empereur vpije > emblematične valence nadrealistične avantgarde; ukrivljene zgradbe -- > na enak način kot svobodne forme v notranjosti Ville Savoye ali > ironični *assemblages* podstrešja Bestegui na Champs Elysées -- so > ogromni objekti, ki posnemajo abstrakten in sublimiran "ples > protislovij".[^21] [^21]: Gre za risbe *Poème de l'angle droit* (ed. Verve, Paris, 1955), ki ga je Le Corbusier pripisal intelektualnemu popotovanju čez labirint: kot za Kleeja, kateremu blizu je grafični okus risb, Red ni totaliteta, ki bi bila zunanja človeški aktivnosti, ki ga ustvarja. Bolj kot je *recherche* sintez obogatena z negotovostjo spomina, s problematično napetostjo, celo z usmeritvami, ki so nasprotne končnim ciljem, bolj je ta dosežena v polnosti pristnega *izkustva*. Tudi za Le Corbusierja je absolut forme izpolnitev realizacije stalne zmage nad negotovostjo prihodnosti, in sicer s sprejetjem problematične drže kot edinega zagotovila kolektivne odrešitve. > Kar izhaja, tudi na ravni urbane strukture, ki je končno razrešena v > organsko enoto, je pozitivnost protislovij, uskladitev problematičnega > in racionalnega ter "herojska" kompozicija nasilnih napetosti. Skozi > strukturo podob, in *samo skozi njo*, se kraljestvo nuje združi s > kraljestvom svobode: četudi je prva prepoznana v strogosti plana in > druga v povrnitvi, v njeno notranjost, višje človeške zavesti. > Tudi Le Corbusier uporablja tehniko *šoka*: *objects à réaction > poètique* so zdaj med seboj povezani v organsko dialektiko. Njihovi > dinamiki, formalni in funkcionalni, je nemogoče ubežati: na vseh > ravneh uporabe in branja, Le Corbusierjev Alžir vsiljuje popolno > soudeležbo občinstva. Toda pozor: občinstvo je tu pogojeno s kritično, > refleksivno, intelektualno participacijo. "Brezbrižno branje" urbanih > podob bi dejansko vodilo v prikrito prepričevanje: ni rečeno, da Le > Corbusier ni predvidel niti takega sekundarnega učinka kot nujnega > momenta posredne spodbude.[^22] [^22]: Med številnimi literarnimi pričevanji Le Corbusierja, kjer je posredovanje arhitekture kot instrumenta integracije razreda eksplicitno postavljeno v prvi plan, je še posebej značilno pričevanje o nizozemski tovarni *Van Nelle*. Le Corbusier piše: "L'usine des tabacs *Van Nelle* de Rotterdam, création des temps modernes, efface sa signification désespérante au mot de 'proletaire'. Cette dérivation du sentiment de proprieté égoiste vers un sentiment d'action collective, nous conduit à ce phénomène heureux de l'*intervention personnelle* en chaque point de l'entreprise humaine. Le travail demeure tel dans sa matérialité, mais l'ésprit l'éclaire. Je le répète, tout est dans ce mot: *preuve d'amour*. C'est là que par une administration autre, il faut conduire, épurer, et amplifier l'événement contemporain; dites-nous ce que nous sommes, à quoi nous pouvons servir, pourquoiì nous travaillons. Donnez-nous des plans, montrez-nous les plans, expliquez-nous les plans. *Rendez-nous solidaires* [...] Si vous nous montrez les plans et nous les expliquez, il n'y aura plus ni caste possédente, ni prolétariat sans espoir. Il y aura une societé croyante et agissante. A l'heure actuelle des plus strictes rationalisations, c'est de conscience qu'il s'agit". ["Tobačna tovarna Van Nelle de Rotterdam, stvaritev moderne dobe, zabrisuje brezupni pomen besede 'proletarec'. Ta izpeljava sebičnega čuta za lastnino nasproti čutu za kolektivno dejavnost nas popelje k srečnemu pojavu osebnega posega, ki je vseskozi človekovo dejanje. Delo samo počiva v materialnosti, vendar ga razsvetljuje duh. Ponavljam, vse tiči v besedi: dokaz ljubezni. Gre za to, da je treba začeti z drugačno delitvijo, enako tudi prečistiti in izdelati sodobni doživljaj; povejmo, kaj smo, čemu lahko služimo in zakaj delamo. Dajte nam načrte, pokažite nam načrte, razložite nam načrte. Napravite nas solidarne [...]. Če nam pokažete načrte in nam jih razložite, ne bo več lastniške kaste niti proletariata, ki nima upanja. Bo pa zato upajoča in delujoča družba. Ob sedanji uri najstrožjih racionalizacij gre za zavest."] Le Corbusier, *Spectacle de la vie moderne*, in: *La ville radieuse*, Vincent et Fréal e C., Paris, 1933, str. 177. > "Oddaljiti tesnobo s ponotranjenjem vzrokov": toda, Le Corbusierjev > predlog se ne omejuje na to. Na ravni minimalne produkcije -- raven > posamezne stanovanjske celice -- je tema, ki jo je treba obravnavati, > povrnitev maksimalne fleksibilnosti, nadomestljivosti in možnosti > hitre konsumpcije. V mrežah velikih struktur, vzpostavljenih s strani > prekrivajočih *terreins artificiels*, je vstavljanju predhodno > oblikovanih stanovanjskih elementov zagotovljena največja svoboda. V > razmerju do občinstva to pomeni vabilo naj se to napravi v aktivnega > projektanta mesta: Le Corbusier v demonstracijski skici na koncu > doseže predvideti možnost vstavljanja ekscentričnih in eklektičnih > elementov v mrežo fiksnih struktur. "Svoboda" zagotovljena občinstvu > se mora potisniti tako daleč, da dovoli samemu občinstvu -- > proletariatu doma v serpentinah, ki se vijejo pred morjem, in > buržoaziji na hribih Fort-l'Empereur -- razdelavo lastnega "slabega > okusa". Arhitektura kot pedagoški akt in instrument integracije, > torej. > Toda v odnosu do industrije ta svoboda privzame še pomembnejše pomene. > Le Corbusier ne izkrastilizira minimalne produkcijske enote v > funkcionalne standardne elemente, kakor May v svoji *Frankfurter > Kuche*. V merilu posameznega objekta je treba upoštevati zahteve po > nenehni tehnološki revoluciji, po *stylingu*, po hitri konsumpciji, ki > jih narekuje aktivni kapitalizem v ekspanziji. Stanovanjsko celico, > teoretično potrošljivo v kratkem času, je mogoče zamenjati ob vsaki > spremembi individualnih potreb -- ob vsaki spremembi potreb, ki jih > povzroči prenova stanovanjskih modelov in *standards*, ki jih narekuje > produkcija.[^23] Pomen projekta postane zelo jasen. [^23]: Lahko bi, na podlagi teh premislekov, nasprotovali Banhamovi tezi, ki kritizira, s stališča notranjega tehnološkemu razvoju, tipološko statičnost mojstrov "modernega gibanja". "In opting for stabilised types or norms, architects opted for the pauses when the normal process of technology were interrupted, those process of changes and renovation that, as far we can see, can only be halted by abandoning technology as we know it today, and bringing both research and mass-production to a stop". (R. Banham, *Theory and Design in the First Machine Age*, The Architectural Press, London, 1962, str. 325). Morda je odveč poudarjati, da vsa arhitekturna znanstvena-fantastika, ki se je razmahnila od 60\. let do danes z odrešitvijo razsežnosti "podobe" tehnoloških procesov, je -- v primerjavi z Le Corbusierjevim planom *Obus* -- nazadnjaška na najbolj obupen način. > Subjekt urbane reorganizacije je občinstvo, ki je nagovorjeno in > napravljeno kritično sodelovati v svoji kreativni vlogi: industrijska > avantgarda, "oblast", potrošniki so, s teoretično homogenimi > funkcijami, soudeleženi v zagnanem in "povzdignjenem" procesu > nenehnega razvoja in preoblikovanja. Od produkcijske realnosti, do > podob, do uporabe podob, ves urbani stroj potiska "družbene" > potenciale *civilisation machiniste* do konca skrajnosti njenih > implicitnih možnosti. > Zdaj moramo odgovoriti na vprašanje: kako to, da projekt za Alžir, > kasnejši načrti za evropska in afriška mesta in celo Le Corbusierjevi > minimalni predlogi ostanejo mrtva črka? Ali ne gre morda za > protislovje med tem kar je bilo izrečeno -- da so v teh predlogih > najnaprednejše in formalno najrazvitejše hipoteze buržoazne kulture na > polju *designa* in urbanizma -- in neuspehi, ki jim je Le Corbusier > priča v prvi osebi? > Na to vprašanje se lahko odgovori na več načinov, vsi so veljavni in > komplementarni med seboj. Najprej je treba opozoriti, da Le Corbusier > deluje kot "intelektualec" v strogem pomenu. Ne povezuje se -- kot > Taut, May ali Wagner -- z lokalnimi in državnimi oblastmi: njegove > hipoteze pripadajo posebni realnosti (jasno, orografija in zgodovinska > razslojenost Alžira sta izjemi in forma projekta, ki jo upošteva, je > neponovljiva), toda metodo, ki ga vodi, je možno posplošiti. Od > posameznega k univerzalnemu: natanko nasprotno metodi, ki ji sledijo > intelektualci weimarske socialdemokracije. Ni slučaj, da Le Corbusier > v Alžiru več kot štiri leta dela brez provizije ali plačila. On je > "iznašel" svojo zaposlitev, jo posplošil in je pripravljen osebno > plačevati svojo aktivno in predlagalno vlogo. > Zaradi tega imajo vsi njegovi modeli značilnosti laboratorijskih > eksperimentov: in ne more se zgoditi, da bi laboratorijski model lahko > *tout-court* prevedli v realnost. Toda to ni dovolj. Možnost > posplošitve hipotez je v nasprotju z zaostalimi strukturami, ki jih > želi stimulirati: če so zahteve po revolucioniziranju arhitekture v > skladu z najnaprednejšimi nalogami ekonomske in tehnološke realnosti > še nezmožne jim dati koherentne in organske forme, ni čudno, da se > realizem hipotez predstavlja kot utopija. > Vendar se brodoloma v Alžiru -- in bolj splošno, Le Corbusierjevega > "neuspeha" -- ne bere pravilno, če ga ne beremo kot pojav mednarodne > krize moderne arhitekture. > --- > Zanimivo je preiskati, kako je sodobno zgodovinopisje poskušalo > pojasniti krizo moderne arhitekture, katere začetek postavlja v leta > okoli 1930 in katere nadaljevanje še do danes je splošno sprejeto. > Evropski fašizmi na eni, stalinizem na drugi strani: tem političnim > zapletom se pripisuje skoraj vsa "krivda" začetka krize. Hkrati pa se > sistematično zanemarja pojav novega odločilnega protagonista na > svetovnem prizorišču še posebej po veliki ekonomski krizi leta 1929: > mednarodne reorganizacije kapitala in uveljavitev sistemov > anticikličnega planiranja. > Pomenljivo je, da lahko skoraj vse cilje z ekonomskega področja, kot > so formulirani v Keynesovi *General Theory*, ponovno najdemo kot čisto > ideologijo v poetični osnovi moderne arhitekture. "Osvoboditi se > strahu pred prihodnostjo s fiksiranjem te prihodnosti kot sedanjost": > temelj keynesijanskega intervencionizma je enak temelju poetike > moderne umetnosti. Toda tudi, in to prav v političnem smislu, je v > temelju Le Corbusierjevih urbanističnih teorij: Keynes se sprijazni in > dogovori s "stranko katastrofe" in teži k povrnitvi grožnje z njeno > asimilacijo na vedno nove ravni;[^24] Le Corbusier vzame na znanje > razredno realnost modernega mesta in prenese njegove konflikte na > višjo raven, vzpostavi najnaprednejše predloge integracije občinstva, > ki je soudeleženo kot upravljavec in aktivni potrošnik, v urbani > mehanizem razvoja, ki je zdaj napravljen v organsko "človeškega". [^24]: Gl. A. Negri, *La teoria capitalista dello stato nel '29: John M. Keynes*, v: "Contropiano", 1968, št. 1, str. 3 in dalje. > Zdaj se potrjuje naša začetna hipoteza. Arhitektura kot *ideologija > Plana* je premagana z *realnostjo Plana*, ko ta preseže raven utopije > in postane delujoč mehanizem. > Kriza moderne arhitekture se začne natanko v trenutku, ko njen naravni > naslovnik -- veliki industrijski kapital -- njeno temeljno ideologijo > naredi za svojo ter postavi na stran nadzidave. Od tega trenutka dalje > arhitekturna ideologija izčrpa lastne naloge: njena vztrajna želja > videti realizacijo lastnih hipotez postane, ali sredstvo za > premagovanje zaostale realnosti, ali nadležna motnja. > V tej luči lahko beremo nazadovanja in tesnobne borbe modernega > gibanja od leta 1935 do danes: splošnejše zahteve po racionalizaciji > mest in teritorijev ostajajo neizpolnjene in nadalje učinkujejo kot > posredne pobude za realizacijo delnih ciljev, ki jih sproti določa > sistem. > Na tej točki se zgodi nekaj, kar se na prvi pogled zdi nerazložljivo. > Ideologija forme dozdevno opusti svoje realistično poslanstvo, da bi > se obrnila k drugemu polu, ki je neločljivo povezan z dialektiko > buržoazne kulture: brez opustitve "utopije projekta", odrešitev od > procesov, ki so konkretno obšli raven ideologije, išče v povrnitvi > kaosa, v kontemplaciji tiste tesnobe, ki jo je konstruktivizem > dozdevno za vedno izkoreninil, v sublimaciji Nereda. > Po tem, ko prispe do nesporne *impasse* notranjih protislovij > kapitalističnega razvoja, se arhitekturna ideologija odpove svoji > spodbudni vlogi v razmerju do produkcijskih struktur in se maskira z > dvoumnimi *slogans*, ki oporekajo "tehnološki civilizaciji". > Nesposobna analizirati dejanske vzroke krize *designa* in z vso svojo > pozornostjo osredotočena na interne probleme *designa samega*, sodobna > kritika kopiči simptomatične ideološke iznajdbe v poskus ponujanja > novih vsebin za zavezništvo med tehnikami vizualne komunikacije in > industrijske produkcije. Ni naključje, da opredeljeno področje za > odrešitev tega zavezništva -- zdaj zahtevano z zvenom dvoumnega > "neohumanizma", ki ima, v razmerju do *Neue Sachlickheit* 20\. let > 20\. stoletja, resno pomanjkljivost mistifikacije svoje posredniške > vloge med Utopijo in Produkcijo -- vztraja prav na *podobi mesta*. > Mesto kot nadzidava torej. Bolje rečeno, umetnost je zdaj poklicana > mestu podati obličje nadzidave. Pop art, op art, analize urbane > *imageability*, *esthétique prospective* se usmerijo k naslednjemu > cilju: prikriti, z razrešitvijo v raznovrstnih *podobah*, protislovja > sodobnega mesta ter s tem simbolno povzdigniti tiste formalne > kompleksnosti, ki, brane z ustreznimi parametri, niso nič drugega kot > eksplozija nerazrešenih razhajanj, ki uhajajo planu naprednega > kapitala. Povrnitev koncepta *umetnosti* je tako funkcionalno v tej > novi vlogi zakrivanja. Prav tam kjer se *industrial design* postavi na > avantgardo tehnološke produkcije in pogojuje njeno kakovost z namenom > povečanja konsumpcije, se *pop art*, s ponovno uporabo ostankov, > zavržkov te produkcije, postavi na njeno retrogardo. Toda to ustreza > ravno dvojni zahtevi, ki je zdaj obrnjena k tehnikam vizualne > komunikacije. Umetnost, ki se odpove postaviti se na avantgardo > produkcijskih ciklov, dokaže, da proces konsumpcije, onkraj verbalnih > oporekanj, teži k neskončnosti, da tudi *zavržki*, sublimirani v > neuporabne ali nihilistične objekte, lahko privzamejo novo *uporabno > vrednost*, ponovno vstopijo, četudi zgolj skozi zadnja vrata, v cikel > produkcije-konsumpcije. > Toda ta retrogarda je tudi znak odpovedi -- morda le začasne -- > kapitalističnega plana od popolne razrešitve protislovij mesta, od > preoblikovanja mesta v popolnoma organiziran stroj, brez odpadkov > arhaičnega značaja ali splošnih disfunkcionalnosti. > V tej fazi je dejansko treba delovati za prepričevanje občinstva, da > so protislovja, neravnovesja in kaos, tipični za sodobna mesta, > neizbežni: namreč, da ta kaos vsebuje neraziskano bogastvo, neomejene > možnosti uporabe, ludične vrednote, ki naj se predlagajo kot novi > družbeni fetiši. > *Carnaby Street* in novi utopizem sta torej različna vidika istega > fenomena. Arhitekturni in supertehnološki utopizem, ponovno odkritje > *igre* kot pogoja soudeležbe občinstva, prerokbe "estetske družbe", > pozivi k ustanavljanju *primata domišljije*: to so predlogi nove > urbane ideologije.[^25] [^25]: Gl., kot besedila, ki jih je treba razumeti kot simptome fenomena: G. C. Argan, *Relazione introduttiva al convegno sulle "strutture ambientali"*, Rimini, settembre, 1968; L. Quaroni, *La Torre di Babele*, Matsilio, Padova, 1967; M. Ragon, *Les visionnaires de l'architecture*, Paris, 1965; A. Boatto, *Pop art in U.S.A.*, Lerici, Milano, 1967; F. Menna, *Profezza di una società estetica*, Lerici, Milano, 1968\. Bilo bi odveč opozoriti, da je primerjava teh besedil povsem nepovezana s premisleki glede njihove notranje rigoroznosti in kakovosti posameznega prispevka. > Obstaja zgledno besedilo v katerem se najdejo združeni in uravnovešeni > vsi pozivi umetniški dejavnosti, da naj, namesto dejavne, prevzame > novo prepričevalno vlogo. > In pomenljivo je da *Livre blanc de l'art total* od Pierra Restanyja, > na kar se sklicujemo, izrecno postavlja na tapeto vse teme, ki > izhajajo iz zaskrbljene ugotovitve o izrabi ciljev, ki se jim je do > danes sledilo. Z naslednjim izidom: da "novi" predlogi odrešitve > umetnosti privzemajo prav iste pomene, z različnimi besedami, kot > predlogi zgodovinskih avantgard, brez jasnosti ali samozaupanja, ki so > jih te lahko upravičeno razkazovale. > Restany piše: "La metamorphose des languages n'est que le reflet des > changements structurels de la societé. La technologie, en réduisant de > façon croissante la décalage entre l'art (synthèse des nouveaux > languages) et la nature (la realité moderne, technique, et urbaine) > joue le rôle déterminant d'une catalyse suffisante et nécessaire." > ["Preobrazba jezika ni nič drugega kot odsev strukturalne spremembe > družbe. Tehnologija, ki vedno bolj krči razkorak med umetnostjo > (sintezo novih jezikov) in naravo (moderno, tehnično in urbano > stvarnostjo), igra odločilno vlogo v zadostni in nujni > katalizi."][^26] [^26]: P. Restany -- *Le livre blanc de l'art totale; pour une esthetique prospective*, v: "Domus", 1968, št. 269, str. 50. > "Outre ses immenses possibilités et ses ouvertures illimitées, la > technologie témoigne de la flexibilité indespensable en période de > transition: elle permet à l'artiste conscient d'agir non plus sur les > effets formels de la communication, mais sur ses termes-mémes, > l'imagination humaine. *La technologie contemporaine permet enfin è > l'imagination de prendre le pouvoir*: liberée de toute entrave > normative, de tout problème de réalisation ou de production, > l'imagination créatrice peut s'identifier à la conscience planétaire. > *L'esthétique prospective est le véhicule de la plus grande espérance > de l'homme: sa libération collective.* La socialisation de l'art > traduit la convergence des forces de création et de production sur un > objectif de synthèse dinamique, la métamorphose technique: c'est à > travers cette restructuration que l'homme et le réel trouvent leur > vrai visage moderne, qu'ils redeviennent *naturels*, toute aliénation > dépassée." ["Tehnologija priča skozi neizmerne možnosti in neomenjene > predigre o nepogrešljivi prilagodljivosti v prehodnem obdobju: > zavestnemu umetniku dovoljuje, da ne deluje več na oblikovne učinke > komunikacije, pač pa na same njene izraze, na človeško predstavo. > *Moderna tehnologija končno dovoljuje predstavi, da pride na oblast*: > ustvarjalna domišljija, ki je osvobojena vsake uravnavajoče prepreke, > vsakega problema realizacije ali proizvodnje, se lahko poistoveti s > planetarno zavestjo. *Bodoča estetika je nosilka največjega > človekovega upa, kolektivne osvoboditve.* Socializacija umetnosti > vpelje sovpadanje ustvarjalnih in proizvajalnih sil k cilju, ki ga > predstavlja dinamična sinteza in tehnična preobrazba; prek te ponovne > strukturacije najdeta človek in stvarnost svoj resnični moderni izraz, > ki ju znova napravi naravna, brez zastarele odtujitve."][^27] [^27]: Prav tam. Poudarek naš. > Krog se sklene. Markuzejanska mitologija je izkoriščena za > dokazovanje, da je možno doseči neko nedoločeno "kolektivno svobodo" > znotraj trenutnih produkcijskih razmerij in ne z njihovim > spodkopavanjem. Dovolj je zgolj "podružbiti umetnost" in jo postaviti > na čelo tehnološkega "napredka": ni pomembno, če celoten cikel moderne > umetnosti dokazuje -- včeraj morda razumljivo, danes zgolj zaostalo -- > utopičnost teh predlogov. Za to postane dopustno celo vpijanje najbolj > dvoumnih *slogans* francoskega "maja". *Imagination au povoir* > odobrava dogovor med protestništvom in konzeravtivizmom, med > simbolično metaforo in produkcijskimi procesi, med begom in > *realpolitik*. > In to ni vse. S ponovno utrditvijo posredniške vloge umetnosti se > lahko celo vrnemo k pripisovanju *naturalističnih* konotacij > umetnosti, ki ji jih je pripisovala razsvetljenska kultura. > Avantgardna kritika tako razkriva svojo nalogo kot ideološki > instrument današnje kritične faze kapitalističnega univerzuma. Do te > mere, da jo je nenatančno še vedno nazivati "kritika", saj je njena > funkcionalnost v tem smislu povsem očitna: zmeda in dvoumnost, ki jih > pridiga v imenu umetnosti -- instrumentalno usvajanje vseh zaključkov > semantične analize -- nista nič drugega kot sublimirane metafore in > dvoumnosti, ki oblikujejo strukture trenutnega mesta. Zavračanje > kritike, da se umesti znotraj kroženja > projektiranje--produkcija--konsumpcija je zato simptomatično. > Restany nadaljuje: "La méthode critique doit concourir à la > généralisation de l'esthétique: dépassement de l'oeuvre et production > multiple; distinction fondamentale entre les deux ordres > complémentaire de la création et de la production, systématitation de > la rechetche opérationelle et de la coopération technique dans tous > les domaines de l'expérimentation de synthèse; structuration > psyco-sensorielle de la notion de jeu et de spectacle; organisation de > l'espace ambient en vue de la communication de masse; insertion de > l'environnement individuel dans l'espace collectif du bien-étre > urbain." ["Kritična metoda mora tekmovati z generalizacijo estetike: s > prehitevanjem dela in pomnoženo proizvodnjo; temeljno razlikovanje med > komplementarnim določilom ustvarjanja in proizvodnjo, sistematizacijo > operacionalnega razlikovanja in sodelovanja tehnike na vseh področjih > eksperimentiranja s sintezo; psiho-senzorno strukturacijo pojma igre > in prizora, organizacijo prostorskega okolja, ustrezno komunikacijo > celote; uvrstitvijo posameznega okolja v skupni prostor > blagostanja."][^28] [^28]: Prav tam. Jasno je da Restanyjevo besedilo uporabljamo samo kot primer mitologije, ki je izjemno razširjena med protagonisti neoavantgard: po drugi strani pa lahko številne naše trditve veljajo tudi za globlje "disciplinarne" poskuse odrešitve skozi utopijo. > Kritika mora zdaj delovati znotraj produkcijskih ciklov, delovati > mora, tako da postane *operativna*, kot spodbuda za prestavljanje > Plana na vedno naprednejše ravni. > Kaj je zares novega v odnosu do predlogov zgodovinskih avantgard? Ne > bi bilo težko, s tehnično analizo, dokazati, da so onkraj ponovnega > ideološkega zagona prostori za novosti zelo reducirani. Vrh tega, v > podobnih predlogih v razmerju do koherentnosti zgodovinskih avantgard > -- ko izvzamemo markuzijansko utopijo o odrešitvi prihodnosti skozi > Veliko zavrnitev, ki jo opravi domišljija -- vsekakor nekaj manjka. > Kako si pravzaprav razložiti vso to vztrajanje na zapravljanju forme > in na povrnitvi posebne razsežnosti umetniških tem, v luči potreb po > vse večji integraciji formalne razdelave v produkcijski cikel? > Nesporno se soočamo z dvema sočasnima pojavoma. Na eni strani > umestitev gradbeništva znotraj občih planov nadaljuje z omejevanjem > funkcionalnosti ideološke vloge arhitekture. Na drugi je videti, kot > da ekonomska in družbena protislovja, ki na področju urbanih in > teritorialnih struktur vedno bolj pogosto eksplodirajo, ukazujejo > zaustavitev Plana kapitala. Do zdaj kaže, da v soočenju s temo > racionalizacije urbane ureditve -- osrednja in odločilna tema -- > kapital ni uspešno našel ustreznih sil in instrumentov za izpolnitev > nalog, ki jih je arhitekturna ideologija modernega gibanja pravilno > pokazala. > To prisili intelektualno opozicijo in celo razredne organizacije, ki > so do danes sprejele boriti se za razrešitev teh težav in protislovij, > k zatekanju v aktivno funkcijo -- spodbujanja, kritike, boja. Ostrina > boja za urbanistične zakone (tako v Italiji kot v ZDA), za > reorganizacijo gradbenega sektorja, za *urban renewal* je lahko mnoge > zavedla, da bitka za planiranje lahko predstavlja neposredni moment > razrednega boja. > Odkritje njihovega zatona kot aktivni ideologi, spoznavanje ogromnih > tehnoloških možnosti racionalizacije mesta in teritorija skupaj z > vsakodnevnimi ugotovitvami o njihovi brezkoristnosti, zastaranje > specifičnih metod projektiranja še preden so njihove hipoteze lahko > preverjene v realnosti za arhitekte tvorijo tesnobno vzdušje, ki > omogoča, da na obzorju vidimo zelo konkretno ozadje, zastrašujoče > kakor največje zlo: proletarizacija arhitekta in njegova umestitev, > zdaj brez poznohumanističnih zadržkov, v planske načrte produkcije. > Da ta nova profesionalna situacija -- že realnost v deželah naprednega > kapitalizma kot so ZDA ali socializiranega kapitala kot je ZSSR -- > arhitekte straši in da se je izogibajo z najbolj nevrotičnimi > ideološkimi in oblikovnimi izigravanji, je samo pokazatelj politične > zaostalosti te skupine intelektualcev. > Po tem, ko so ideološko predvideli železni zakon Plana, se arhitekti, > nezmožni zgodovinskega branja opravljene poti, upirajo skrajnim > posledicam procesov, ki so jih sami pomagali sprožiti. In, kar je še > huje, patetično poskušajo oživeti "etiko" moderne arhitekture in ji -- > verbalno -- naložiti politične naloge primerne le za začasno pomiritev > abstraktnega in neupravičenega besa. > Zaradi tega se je potrebno prepričati: da celoten cikel moderne > arhitekture in novih sistemov vizualne komunikacije nastaja, se > razvija in vstopa v krizo kot grandiozen poskus -- zadnji s strani > buržoazne likovne kulture -- razrešitve na ideološki ravni, ki je > toliko bolj zahrbtna, ko je znotraj konkretnih operacij, neravnovesij, > protislovij in zaostalosti, ki so tipične za kapitalistično > reorganizacijo svetovne trgovine. > V tem smislu si red in nered nehata nasprotovati. Če beremo njihove > realne zgodovinske pomene, med konstruktivizmom in "protestno > umetnostjo", med racionalizacijo gradbeništva in neformalnim > subjektivizmom ali *pop* ironijo, med kapitalističnim planom in > urbanim kaosom, med ideologijo planiranja in poetiko objekta ni > protislovja. > *Usoda* kapitalistične družbe v tem pogledu nikakor ni tuja > *projektu*. Ideologija projekta je povsem bistvena za integracijo > modernega kapitalizma v vse baze in nadzidave človeškega obstoja, prav > toliko kot je bistvena iluzija možnosti nasprotovanja temu *projektu* > z instrumenti *alternativnega* projektiranja, ali z radikalnim > "antiprojektiranjem". > Lahko bi se reklo, da za arhitekturo in planning obstajajo številne > marginalne in retrogardne naloge. Nas rajši zanima kako to, da je > marksistično usmerjena kultura, doslej s skrajno skrbnostjo in > vztrajnostjo, ki je vredna boljšega cilja, po krivem zanikala ali > zakrivala to preprosto resnico: da, kot ne more obstajati razredna > politična ekonomija, ampak zgolj razredna kritika politične ekonomije, > tako ne moremo utemeljiti razredne estetike, umetnosti, arhitekture, > ampak zgolj razredno kritiko estetike, umetnosti, arhitekture, mesta. > Dosledna marksistična kritika ideologije arhitekture in urbanizma ne > more drugega kot demistificirati slučajno, zgodovinsko, nikakor > objektivno ali univerzalno, realnost, ki se skriva za enotnimi > kategorijami umetnost, arhitektura, mesto. > S privzemanjem svoje zgodovinske vloge in razredne kritike nase mora > kritika arhitekture postati kritika urbane ideologije in se mora na > vsak način izogibati vstopanju v "progresiven" dialog s tehnikami > racionalizacije protislovij kapitala. > Med intelektualnimi iluzijami, ki jih je treba najprej poraziti, je > ta, ki je, zgolj z vrednoto podobe, usmerjena v anticipacijo pogojev > nekakšne arhitekture za "osvobojeno družbo". Kdor predlaga takšen > slogan, če postavimo na stran njihov boleč utopizem, se izogiba > vprašanju, ali ta cilj lahko dosežemo brez lingvistične, metodološke, > strukturne revolucije, ki presega preprosto subjektivno voljo ali > preprosto posodobitev sintakse. > Moderna arhitektura je začrtala poti svoje usode, ko je postala > nosilka idealov napredka in racionalizacije, ki so delavskemu razredu > tuji, ali pa so mu blizu le v socialdemokratski perspektivi. Lahko se > spomnimo zgodovinske neizogibnosti tega pojava, toda ko je enkrat > prepoznan kot tak ni več možno skriti dokončne realnosti, ki tesnobne > odločitve arhitektov "levice" napravi brezkoristne. > Brezkoristno tesnobne, ker je brezkoristno boriti se znotraj > brezizhodnih kapsul. Kriza moderne arhitekture ni posledica > "utrujenosti" ali "propada": bolj gre za krizo funkcije ideologije > arhitekture. "Padec" moderne umetnosti je zadnje pričanje buržoazne > dvoumnosti, razpete med "pozitivnimi" cilji posredovanja med > protislovji ter neusmiljenim raziskovanjem svojega objektivnega > ublagovljenja. Nobenega "odrešenja" ni več mogoče najti znotraj nje: > niti z nemirnim tavanjem v "labirintih" podob, tako raznovrstnih, da > so končno neme, niti z zapiranjem v mračno tišino geometrij, > zadovoljnih z lastno popolnostjo. > Zaradi tega ni mogoče predlagati arhitekturnih "protiprostorov": > raziskovanje alternativ znotraj struktur, ki pogojujejo mistificiran > značaj projektiranja, je žalostno protislovje v terminih. > Refleksija o arhitekturi kot kritika konkretne ideologije, ki jo > "izvaja" arhitektura sama, ne more drugega, kot iti dlje in doseči > specifično politično dimenzijo v kateri je sistematična destrukcija > mitologij, ki vzdržujejo razvoje, le eden od ciljev: in samo prihodnji > pogoji razrednega boja bodo dali vedeti, če je to kar si zastavljamo > avantgardna ali retrogardna naloga. --- references: ######################################################################## - type: article-journal id: tafuri1969peruna author: - family: Tafuri given: Manfredo title: "Per una critica dell'ideologia archittetonica" title-short: "Per una critica dell'ideologia archittetonica" container-title: "Contropiano: materiali marxisti" issue: 1 issued: 1969 page: 31-79 language: it # vim: spelllang=sl,it ...