--- title: "Organiziranje pesimizma" author: "Uroš Mikanovič" ... V ozadju vsakega spraševanja o progresivnem objektu je intelektualni razvoj od naše novejše zgodovine do naše sedanjosti, ki takšno spraševanje otežuje. Prevladujočo pripoved zadnjih štirideset let povzame filozof Jacques Rancière: > Pravijo, da smo doživeli konec določenega zgodovinskega obdobja: ne le konec > delitve sveta na kapitalistični in komunistični blok, temveč tudi pogleda na > svet skozi prizmo razrednega konflikta; ne le konec razrednega konflikta, > temveč tudi politike, pojmovane kot prakse delitve. Ne le konec mnogih > revolucionarnih upov ali iluzij, temveč tudi utopij in ideologij nasploh -- > ali v najbolj izčrpni formulaciji, "velikih pripovedi" in verjetij glede usode > človeštva. Ne le konec nekega obdobja v zgodovini, temveč "zgodovine" same, > razumljene kot čas obljube, ki naj bi se izpolnila. [@ranciere2012je, 133-134] Ta pripoved o naši zgodovini kot o "koncu" in naši sedanjosti kot "času post" po Rancièrju vsiljuje določen pogled na naš čas, na to kaj naš čas omogoča in kaj onemogoča: > Čeprav se predstavlja kot kritičen in radikalen, je diskurz o koncu in o > "post" zgolj določen način izrekanja konfiguracije sveta, ki jo danes > narekujejo dominantne sile. Priprada teoretskemu arzenalo, ki naj bi obstoječi > red potrdil kot edini možni svet. [@ranciere2012je, 134] Takšna intelektualna pokrajina ni ozadje, ki je vredno posebne pozornosti zgolj kakšne političnofilozofske misli in na katerega se arhitekturna misel lahko poljubno ozira. "Intelektualna protirevolucija", kot uveljavljanju te pripovedi pravi Rancière, morda še bolj očitno zadeva arhitekturno misel, kjer so prispevki k tej pripovedi in njene posledice dobesedno postavljeni pred nas: intelektualna protirevolucija je na področju arhitekturne očitna, kot je očiten horizont *Canary Wharf* za rušitvijo *Robin Hood Gardens*. Rancièrjeva opredelitev tega intelektualnega razvoja kot "protirevolucije" je pomembna. Ne gre za kolektivno razčaranje, streznitev ali za kolektivno preusmeritev zavesti. Ne gre za izgubo, ki se je zgodila, ampak za poraz, ki je bil prizadejan. S takšno opredelitvijo izpostavi, da gre za dejavno *protirevolucijo*, ki kritično in revolucionarno mišljenje predeluje v lasten diskurz, izpostavi da je diskurz intelektualne protirevolucije svojo hegemonijo zgradil "z vključitvijo opisov in pripovedi, argumentov in verjetij, izposojenih iz kritične tradicije" [@ranciere2012je, 134]. Ta poanta ima dva vredna momenta. Prvi je, da apologetskemu govoru o nekem koncu in nekem času "post" postavi vprašanje o kontinuiteti in stopnjevanju. V tem ga lahko vzporedimo tafurijanski opredelitvi postmodernizma kot do skrajnosti privedenih značilnosti modernega, kot *hipermodernizem* [gl. @tafuri1989history, 189-193]. Ali, na nekoliko prenesenem terenu, opredelitvi sodobne arhitekture, ki jo je postavil Rem Koolhaas, da ta ravno v točkah, kjer se želi osvoboditi modernistične represije pravil in repeticije, poglablja standardizacijo do razsežnosti kjer modul postane mozaik [@koolhaas2010junkspace, 140]. Drugi pomemben moment Rancièrjeve opredelitve sodobne intelektualne krajine kot protirevolucije pa je v tem, da postavi vprašanje: kaj je v kritični zavesti tako uporabnega za protirevolucionarni diskurz? Ravno to, kar je anticipirano v vprašanju "ali je čas emancipacije minil?" Ravno to pojmovanje časovnosti, pojmovanje časa kot niza možnosti. Sodobne kritične zavesti si z intelektualno protirevolucijo delijo > predpostavko enosmerne časovnosti globalnega procesa zgodovine oziroma > trditev, da vse oblike delovanja določa časovnost globalnega procesa, ki > posameznike in družbe vodi k cilju, ki se ga ne zavedajo. [@ranciere2012je, > 139] Rancière imenuje dve, nasprotujoči si, sodobni kritični alternativi intelektualni protirevoluciji, ki si delita to predpostavko časovnosti. Eno opredeli kot optimistično diagnozo, drugo kot pesimistično. Prvo predstavlja postoperaistična teza, da sta prihodnost svobode in avtonomija že navzoči v oblikah kapitalistične dominacije. Torej interpretacija, da proces visokotehnološke in dinamične "postindustrializacije" proizvaja novo obliko subjekta -- *kognitivnega delavca* --, ki bo (objektivno) poklican in opremljen uresničiti nov svet svobode in enakosti. Drugo predstavlja nasprotna interpretacija, da pojav kognitivnega delavca pomeni, da je tudi kognitivno moč človeka zasegel proces industrijske proizvodnje in ga objektiviral kot človeku tujo moč. Ta apokaliptični diskurz je, po Rancièrju, potem podlaga tistim teorijam, ki o revoluciji teoretizirajo kot o dejanju nihilistične subverzije [@ranciere2012je, 140]. Kar po Rancièrju pri obeh tezah prispeva k sodobni pripovedi o "koncu" in k potrjevanju obstoječega reda kot edinega možnega sveta je, da obe "emancipacijo" umestita "v obliko časovnosti, ki jo naredi za rezultat svojega nasprotja". S tako pojmovano emancipacijo je "konec", "ker naj bi bila možnost, ki jo proizvede nemožnost" [@ranciere2012je, 141]. Izhod, ki ga ponudi Rancière, je prelom s takšnim pojmovanjem časa in ponoven premislek o tem kaj "emancipacija" pomeni. V razmerju do imenovanih tez torej zavrne pojmovanje časa kot niza možnosti, kot procesa, ki globalno ureja ves ritem individualnega in kolektivnega življenja. Emancipatorno prakso pa opredeli kot prakso, ki afirmira egalitarnost, ki je predpostavljena tudi v odnosih neenakosti, ["[N]obena naloga ne more biti izvršena, nobena vednost prenesena, nobena avtoriteta vzpostavljena, ne da bi gospodar ali učitelj moral vsaj v najmanjši meri s tistim, ki mu zapoveduje ali ga poučuje, spregovoriti kot 'enak z enakim', torej predpostaviti, da ima tudi ta zmožnost razumevanja, ki je enaka njegovi. Odnosi neenakosti lahko delujejo le, zahvaljujoč mnoštvu egalitarnih odnosov." @ranciere2012je, 142] in ki trenutkom, ko subjekti z lastnim delovanjem dokazujejo svojo enakost, podeli trajno obliko vidnosti in inteligibilnosti [@ranciere2012je, 144]. *Splošnejši izraz te formule -- ki je: nasproti totalizirajočim diagnozam o našem času afirmirati primere, ki niso povsem zvedljivi na takšno diagnozo, ter jih teoretsko opredeliti -- je tudi podlaga prispevkom v tej knjigi in je torej tudi prispevek te knjige.* Toda ustavlili bi se tudi pri temi, ki se ponuja na poti Rancièrjeve kritike: pri opredelitvi sodobnega razvoja intelektualne krajine kot *protirevolucije* in razvrščanju na os *optimizem--pesimizem*. Izhajajoč iz te teme lahko opredelimo Rancièreju obraten -- v smislu komplementaren -- teoretski projekt, ki ugotovitev, da odnosi neenakosti lahko delujejo le zahvaljujoč mnoštvu egalitarnih odnosov, ne vzame kot zagotovilo, temveč kot dodatno opozorilo o delovalnosti protirevolucije. Teoretski projekt, ki Rancièrjevo predpostavko enakosti razume *znotraj* delovanja protirevolucije, oziroma kot je problem izražen v romanu *Rdeča lilija*: > Na Francoskem smo vojaki in državljani. Biti državljan, vzrok spet za ponos! > Za reveže to pomeni, da vzdržujejo in ohranjajo bogataše na oblasti in v > brezdelju. Delati morajo tam pred veličastno enakostjo zakonov, ki tako > bogatinom, kakor revežem enako prepovedujejo spati pod mostovi, beračiti po > ulicah in krasti kruh. To je ena izmed dobrin Revolucije. [@france1962rdeca, > 77] Torej ob tem, da Rancière izpostavljeni nevarnosti protirevolucije nazadnje vseeno zoperstavi optimistično "zaupanje v njeno pozitivno dinamiko", ostaja luknja za tisto misel, ki izhaja iz "pesimistične diagnoze". Te ne moremo podcenjevati, da gre zgolj za samozadovoljno "pankersko zavest", temveč ji priznati upravičenost njenega vprašanja: ali avtomatski in dinamični strojni sistemi, ki vzhajajo na podlagi aktualnega razvoja v zbiranju in obdelovanju podatkov, uhajajo razlagam utemeljenih v družbenosti (političnosti) teh procesov, ker uhajajo človeški skupnosti? Takšno -- algoritemsko izpeljano onkraj običajnih sposobnosti človeške kognicije -- arhitekturo lahko šele pričakujemo. [gl. @morel2019theorigins] A osnovna *tujost* procesov, ki se vršijo na področju zidave, je že dolgo priznana. Nadležen prikaz tega je na primer diskurz o stanovanjski krizi in ostalih posledicah špekulacije oziroma zasebne lastnine. Kljub temu, da gre za redno temo novinarskega poročanja in strokovnih razprav, informacije in mnenja "iz prve roke" lahko slišimo zgolj s strani žrtev teh procesov. Ko že mislimo, da smo na okroglo mizo ali na informativno oddajo povabili odgovorno osebo, nam ta, solidarno z nami, opiše delovanje *trga*. Nazadnje pa je tujost procesov predstavljena tudi kot *želen* način (ne)poseganja v prostor. Tako je višji častnik izraelskih vojaških sil umik človeškega preverjanja rezultatov avtomatskih statističnih modelov za določanje tarč -- ljudi in stavb v Gazi -- komentiral sistem: > Dokazal se je. Nekaj je na tem statističnem pristopu, kar vzdržuje določeno > normo in standard. V tej operaciji je bilo nelogično veliko bombnih napadov. > Po mojem spominu, brez primere. In veliko bolj zaupam statističnemu mehanizmu > kot vojaku, ki je pred dvema dnevoma izgubil prijatelja. Vsi tam, vključno z > mano, so 7\. oktobra nekoga izgubili. Stroj je to storil hladnokrvno in zaradi > tega je bilo lažje. [@abraham2024lavender] Pesimistične diagnoze torej imajo svoj smisel. Odzivne so na vse vidnejšo tendenco "outsourcanja" profesionalnih in avtorskih odločitev družbenim strojem, kjer človeška odgovornost ni zgolj prikrita, temveč je samo vprašanje odgovornosti onemogočeno. Proces v svoji osnovi ni nov. Ob neki drugi, a tehnopolitično sorodni priložnosti teoretik in kritik Walter Benjamin, s srhljivo anticipacijo, zavzame pesimistično stališče: > [P]esimizem na celi črti. Vsekakor in povsem. Nezaupanje v usodo literature, > nezaupanje v usodo svobode, nezaupanje v usodo evropskega človeštva, predvsem > pa nezaupanje, nezaupanje in nezaupanje v vsak sporazum: med razredi, med > narodi in med posamezniki. Ter neomejeno zaupanje izključno v I. G. Farben in > v mirno izpopolnitev vojnega letalstva. [@benjamin2016nadrealizem, 50] Toda ne kot melanholični fatalizem ali za voljo nekakšne poetike odpovedi. Fatalizem je prepoznal ravno na strani optimizma takratnih meščanskih in reformističnih strank, ki so svoje kompromise opravičevale z vero v napredek. S to vero so opravičevale obljubo, da je prihodnost svobode v tem, da vsakdo že živi "kot da je svoboden" -- torej, da je svoboda že v drži do podobe svobode --, med tem ko napredek koraka *svoj* korak. Nasproti temu Benjamin predlaga neodložljivo *organiziranje pesimizma*. To je, odpoved tistim nalogam, h katerim so politične in umetniške avantgarde rade poklicane -- posredovanje podob uresničene ali prihajajoče svobode -- in mapiranje tistih funkcij, ki preostanejo po tej odpovedi, ali so z njo šele omogočene. Torej organiziranje na lastnem področju delovanja, brez alibijev v idejah svobode, napredka, enakosti. Ta poziv -- preusmeritev profesionalne pozornosti od vprašanj odnosa umetniškega dela *do* družbe k vprašanju odnosa umetniškega dela *znotraj* nje -- Benjamin nadaljuje v *Avtor kot proizvajalec*, [@benjamin2016avtor] kjer za organiziranje pesimizma postavi neposrednejša vprašanja. Z njimi lahko olajšamo uvodne zadržke do spraševanja: namesto, da se vprašamo o odnosu arhitekturnega objekta do ideje progresivnosti, se lahko vprašamo o progresivnosti znotraj arhitekture. Pri iskanju progresivnega objekta arhitekture se lahko, povzeto po Benjaminu, vprašamo: *Ali je svoje sodelavce -- v našem primeru arhitektke in arhitekte -- kaj naučil in ali je podal predloge za prefunkcioniranje romana, drame, pesmi in, v našem primeru, arhitekture?* --- lang: sl reference-section-title: Literatura references: - type: article-journal id: ranciere2012je author: - family: Rancière given: Jacques title: "Je čas emancipacije minil?" translator: - family: Benčin given: Rok container-title: "Filozofski vestnik" volume: XXXIII issue: 1 issued: 2012 page: 133-145 language: sl - type: book id: tafuri1989history author: - family: Tafuri given: Manfredo title: "History of Italian architecture, 1944--1985" publisher-place: Cambridge, Mass. publisher: MIT Press issued: 1989 language: en - type: chapter id: koolhaas2010junkspace author: - family: Koolhaas given: Rem title: "Junkspace" container-title: "Constructing a new agenda for architecture: architectural theory 1993--2009" editor: - family: Sykes given: A. Krista publisher-place: New York publisher: Princeton Architectural Press issued: 2010 page: 136-151 language: en - type: book id: france1962rdeca author: - family: France given: Anatole title: "Rdeča lilija" translator: - family: Dobida given: Karel publisher-place: Ljubljana publisher: Državna založba Slovenije issued: 1962 language: sl - type: article-journal id: morel2019theorigins author: - family: Morel given: Philippe title: "The origins of discretism: thinking unthinkable architecture" title-short: "The origins of discretism" container-title: "Architectural design" volume-title: "Discrete: reappraising the digital in architecture" volume: 89 issue: 2 issued: 2019 page: 15-21 language: en - type: article-magazine id: abraham2024lavender author: - family: Abraham given: Yuval title: "'Lavender': the AI machine directing Israel's bombing spree in Gaza" container-title: "+972" issued: 2024-04-03 url: https://www.972mag.com/lavender-ai-israeli-army-gaza/ language: en - type: chapter id: benjamin2016nadrealizem author: - family: Benjamin given: Walter title: "Nadrealizem: zadnji posnetek evropske inteligence" translator: - family: Tomšič given: Samo container-title: "Usoda in značaj" publisher-place: Ljubljana publisher: Beletrina issued: 2016 page: 39-51 language: sl - type: chapter id: benjamin2016avtor author: - family: Benjamin given: Walter title: "Avtor kot proizvajalec" translator: - family: Gorenšek given: Peter container-title: "Usoda in značaj" publisher-place: Ljubljana publisher: Beletrina issued: 2016 page: 81-96 language: sl - type: article-magazine id: tronti2022ondestituent author: - family: Tronti given: Mario title: "On destituent power" container-title: "Ill will" issued: 2024-04-22 accessed: 2024-05-08 URL: https://illwill.com/on-destituent-power language: en # vim: spelllang=sl ...