--- title: "Manfredo Tafuri, Socialdemokracija in mesto v Weimarski republiki" ... K. Korsch, *Consigli di fabbrica e socializzazione*, Bari, Laterza, 1970 (1^a ed.: *Schrifter zur Sozialisierung. Arbeitsrecht für Betriebsräte*, 1922). Ossip K. Flechteim, *Il partito comunista tedesco (KPD) nel periodo della Repubblica di Weimar*, con introduzione di Herman Weber, Milano, Jaca Book, 1970 (1^a ed.: *Die KPD in der Weimarer Republik*, 1948). E. Collotti, *La Germania dei Consigli*, "il manifesto" 5 1970, pp. 56--66. E. Collotti, *Il Bauhaus nell'esperienza politico-sociale della Repubblica di Weimar*, "Controspazio" 4-5 1970, pp. 8--15. C. Aymonino, *Origini e sviluppo della città moderna*, Padova, Marsilio, 1971^2. C. Aymonino (a cura di), *L'abitazione razionale. Atti dei congressi CIAM 1929-1930*, Padova, Marsilio, 1971. B. Miller Lane, *Architecture and Politics in Germany, 1918--1945*, Cambridge (Mass.), Harvard University Press, 1968. K. Junghanns, *Die Beziehungen zwischen deutschen und sowjetischen Architekten in den Jahren 1917 bis 1933*, "Wissenschaftliche Zeitschrift der Humboldt Universität zu Berlin" 3 1967, p. 29 ss. *Die Form. Stimme des deutschen Werkbundes*, Berlin, Ullstein, 1969. J. Elderfield, *Dissenting Ideologies and the German Revolution*, "Studio International" 927 1970, pp. 180--187. > Ponovno prehoditi zgodbo urbanističnih realizacij, ki so jih > spodbijale socialdemokracija in sindikalne sile v obdobju Weimarske > republike, ima izjemno aktualen vidik, saj je v teh zgodbah prvič > podan vpogled v prakso, ki je pozneje na široko privzeta kot poseben > cilj delavskega gibanja. Velike teme boja z zemljiško rento, > zadružnega upravljanja socialne gradnje, tehnološke prenove samega > gradbenega cikla se v obravnavanem obdobju dejansko pojavljajo kot > motivi, ki so tako neposredno povezani s socialdemokratskim > upravljanjem mesta, da z največjo očitnostjo ponujajo zgodovinsko > utemeljene in preverjene motive za kritiko tradicije zahtev, ki jih > predlagajo uradne razredne stranke na polju stanovanjske politike in > urbanistične administracije. > Zagotovo ni naključje, da sta "Nemčija svetov" na eni strani in > Nemčija urbanističnih eksperimentov avantgard na drugi danes predmet > nove pozornosti. Niti ni naključje, da je tam, kjer so kritično > vzpostavljene povezave med ravnjo političnega poseganja in > disciplinarnih raziskav na polju arhitekture ali urbanizma -- glej > eseje Collottija, Miller Lane ali Ayomnina --, primarni pomen te iste > povezave zabrisan ali v veliki meri napravljen v dvoumnega. Dejansko > je danes res težko spregledati pronicljive interpretacije, ki jih je > nedavno ponudil Mario Tronti v svojem "Pripisu" k novi izdaji *Operai > e capitale* (1971, str. 267 in dalje). "Lukács je imel prav," piše > Tronti (str. 279), "ko je razgalil bistvo 'socialdemokratske taktike' > po kateri mora proletariat sklepati kompromise z buržoazijo, ker je > prava revolucija še daleč in ker njeni pravi pogoji še ne obstajajo: > 'Bolj ko zorijo subjektivne in objektivne predpostavke socialne > revolucije, z večjo *čistostjo* lahko proletariat realizira lastne > razredne cilje. Tako kompromis v praksi, na drugi strani medalje, > predstavlja velik radikalizem, željo po popolni čistosti principov do > končnega cilja'. To je socialdemokracija, prava, klasična in > zgodovinska [...]. Ostaja dejstvo, da je bil stik med delavskim > bojem in socialdemokracijo od samega začetka neposreden, odnos tako > tesen, da ni dopuščal niti posredovanja sindikalne ravni; sindikalizma > v nemški delavski tradiciji tako ni". > Toda za razumevanje zgodovinskih pojavov, ki sledijo "novembrski > revoluciji" in ki so priča padcu tej "organizacijski rešitvi", ki je > temeljila na spoju "vsakdanje prakse menjševiških dejanj in ideologije > čistih subverzivnih principov", je treba upoštevati drugo plat > medalje, na katero je opozoril Tronti. To pomeni poudariti tisto > "povprečno raven intelektualne povprečnosti, znanstvene aproksimacije, > teoretske bede, ki je lahko proizvedla zgolj tisto kar je proizvedla: > tisto sholastično obravnavo marksistične resnice, proti kateri moramo > še vedno od Lenina dalje izgubljati čas boriti se" (Tronti, str. > 280). > Spričo obnove in rasti znanosti kapitala se niti socialna demokracija > po "klasičnem" trenutku - jasno, socialdemokracija SPD, ki je bila do > tedaj v celoti potopljena v sindikalistično obzorje - niti vzpon > špartakovske opozicije, KPD ali USPD, nista mogli in nista mogli z > ustreznimi instrumenti odzvati na organizacijske predpostavke > "zgodovinske" socialne demokracije. Na eni strani nova in > nepristranska kapitalistična znanost, Webrova avalutativnost, > Keynesove anticiklične tehnike; na drugi strani nenehno sklicevanje na > optimistične vizije zgodovine in njeno postopno približevanje > "delavskemu" horizontu ali na "etične" boje, ki se v najboljšem > primeru ne zavedajo svojega mesta v celotnem gospodarskem ciklu. > Pri tem je paradoksalno že to, da "socialna" politika > socialdemokratskih občin od leta 24 dalje zgolj sledi zgledu taktike > nemškega velekapitala. Milijarde, ki so se po letu '24 stekale v > Nemčijo na podlagi Dawesovega načrta, so zagotovo okrepile tehnološko > napreden industrijski sistem z visoko organsko sestavo kapitala, > vendar so hkrati povzročile znatno zaostritev industrijskih kartelov, > umetno napihovanje cen in domačega trga ter krčevit sistem izvoza. > (Spomnimo se na obsežne nemške dobave sovjetski Rusiji in mednarodne > sporazume velikih kartelov na področju jekla, elektronike, kemikalij, > avtomobilov itd.) Na eni strani torej popolna carinska politika, > katere cilj je bil stabilizirati notranje cene na najvišji ravni, na > drugi strani pa politika javne porabe, ki se je očitno izvajala z > namenom zajeziti pritisk delavcev na trg dela in razbiti razredni > spopad, ki se je vse bolj nevarno profiliral zunaj uradne politike > delavskih strank. > Če socialdemokratskega upravljanja nemških občin med letoma '24 in '33 > ne povežemo strogo s takšnim dvojnim napadom na delavska gibanja, > pomeni, da prekinemo vsako možnost učinkovitega razumevanja dejanske > strukture delovanja mestne politike, ki jo meščanska kritika > poveličuje kot model - četudi nepopolnega disciplinarnega > instrumentarija - "junaškega" trenutka arhitekture in mesta modernega > gibanja. > Najbolj popoln neuspeh politike uradnih delavskih gibanj, ki ga je > delavski razred plačal leta 19, po Kappovem puču, po likvidaciji vlad > deželnih svetov Saške in Turingije, v prvih mesecih stabilizacije, je > bil nadomeščen s sodelovanjem samih delavskih organizacij v nori > naglici za napihovanje javne porabe. In tudi na tej ravni grozljivo > nihanje rezervne vojske brezposelnih - 700.000 brezposelnih delavcev > leta '24, 195.000 leta '25, 650.000 leta '28 - dokazuje specifično > neučinkovitost teh ukrepov. > Poudariti pa je treba neločljivo povezavo med točno določeno > kapitalistično željo, da bi svojo tekmo za čim večji dobiček > preusmeril iz koristi, pridobljenih v obdobju inflacije, v strožjo > carinsko in mednarodno kartelno taktiko, ter politiko javne porabe, ki > jo vodijo lokalne oblasti. Napad na nekritično politiko porabe, ki ga > je sprožil predsednik Reichsbanke Schacht, ima nedvomno očitno > desničarski prizvok, katerega cilj je obtožiti navadne socialne > demokrate. Toda nesporno je, da je bila socialna poraba teh občin del > čistega romantičnega antikapitalizma, ki je temeljil na pretvarjanju, > da je mogoče zanemariti - ko je bila odločilen del - zakone > kapitalistične akumulacije. Po letu '24," je zapisal Arthur Rosenberg, > "so nemške oblasti verjele, da je denar nepomemben in da ga ima človek > lahko kadar koli toliko, kolikor hoče." Kancler Stresemann pa je leta > '27 na isti ravni burmistru D. Jarresu izrazil zaskrbljenost zaradi > neskladja med nesorazmernimi socialnimi izdatki občin Berlin, Köln in > Frankfurt ter njihovimi zunanjepolitičnimi posledicami. > Glede na to poskušajmo oceniti delo, ki so ga opravili vodje > socialdemokratske politike na področju urbanizma. Prvo načelo, ki se > zdi, da se pri tem pojavlja, je poskus zoperstaviti "zločinsko > anarhijo proizvodnje" z racionalizacijo distribucije, ki jo neposredno > upravljajo sindikati, v posameznih sektorjih, ki jih nadzira sam > delavski razred, in - kar je še pomembneje - s prikazom avtonomnih > organizacijskih zmogljivosti sindikatov na samem področju proizvodnje, > v tej mistificirani sintezi par excellence kapitala in dela, ki je > kooperativna proizvodnja. > Gradbene proizvodne zadruge, ki jih je leta 1919 ustanovil Martin > Wagner, in *Allgemeiner Deutscher Gewerkschaftsbund* (ADGB), > sindikalna zveza, ki je delovala skupaj s socialno demokracijo, so > bile v ospredju pri prenosu vseh *etičnih* zahtev Linkskommunismus, ki > jih je izrazil Karl Korsch in gibanje svetov, v metode posredovanja v > gradbenem sektorju kot zavoro proti špekulacijam z zemljišči in kot > pomiritev višine najemnin. > Natanko istočasno z novim prilivom ameriškega kapitala iz Dawesovega > načrta je ADGB poleg prvotnih proizvodnih zadrug postavila Dewog, > pravo kapitalistično strukturo, strukturirano kot delniško družbo, ki > so jo spodbujali sindikati delavcev in uslužbencev, sindikalna banka > in same gradbene zadruge. > Collotti pravilno ugotavlja, da je "v programskem besedilu ADGB iz > leta 1928 vsebovana formulacija 'ekonomske demokracije', ki naj bi > postala ideologija SPD in Weimarske republike" (Collotti, *The > Bauhaus* cit., str. 14). > DEWOG se je s svojimi enajstimi hčerinskimi družbami v Frankfurtu, > Altoni, Berlinu, Augsburgu, Leipzigu, Münchnu, Könisbergu, Rostocku in > Schwerinu želel predstaviti kot "seme kolektivnega gospodarstva > (Gemeinwirtschaft) v gradbenem in stanovanjskem sektorju, ki ga > nadzorujejo sindikati [...]. Po eni strani [nadomešča] gradbene > in stanovanjske špekulante in zasebne kapitalistične lastnike > stanovanj kot kolektivna gospodarska organizacija, ki upravlja z > gradbeništvom in stanovanji; po drugi strani pa produktivna podjetja > za gradnjo hiš, organizirana v sindikatu socialno usmerjenih gradbenih > podjetij, izpodrivajo gradbene podjetnike kot lastnike proizvodnih > sredstev v gradbenem sektorju in gospodarje proizvodnega aparata" > (Fritz Naphtali, *Wirtschaftsdemokratie* itd, Frankfurt a. M. 1928; > 1966^2, str. 107, navedeno v Collotti, str. 14). > Namesto o "ekonomski demokraciji" bi zato morali za politiko ADGB > DEWOG-a in GEHAG-a - podjetja s sindikalno udeležbo, ki ga je v > Berlinu uporabljal Martin Wagner, za uresničitev gradbenega programa, > konkretiziranega v znamenitih "racionalističnih" Siedlungen-ih - > govoriti o obnovitvi, že tako popačene in sektorizirane, načrta > socializacije, ki sta ga po "novembrski revoluciji" izdelala Korsch in > gibanje za 1 delavske svete. V bistvu torej utopija, ki temelji na > "demokratičnem kapitalizmu": Korschu se je pridružil Bernstein, > Bistvo "industrijske demokracije", ki jo je predpostavljal > *Linkskommunismus,* je poleg tega leta 19 v "Der Sozialist" jasno > opredelil Korsch. "*Neizogibna* posledica vsake velike mehanizirane > industrije," piše, "je podrejenost in pomanjkanje svobode; tudi v tej > točki so zagovorniki modernega socializma v neposrednem nasprotju z > 'antiavtoritarnim socializmom' 'anarhosindikalistov' nepreklicno > pojasnili svoje ideje. Vsaka velika mehanizirana industrija je > pravzaprav organizirano delo, organizirano delo pa pomeni stalno > podrejanje vseh udeležencev pri delu enotni volji vodstva [...]. > Tudi v popolnoma uresničeni "industrijski demokraciji" socialistične > dobe mora torej še vedno veljati eno načelo, celo še trdneje: *med > delom* mora biti masa delavcev pasivno podrejena tistim, ki vodijo > proizvodni proces [...]. Toda o tem, kdo bo to funkcijo opravljal > in kako dolgo, odloča suverena delavska demokracija socialistične > družbe [...]. Na ta način se z nujno *osvoboditvijo ljudi, ki so > dejavni v proizvodnji,* zagotovi, da ekonomskim zakonitostim > najsodobnejše in najplodnejše oblike proizvodnje ne bo storjena nobena > škoda." (K. Korsch, *Tovarniški sveti,* cit. delo, str. 60-61; kurziva > naša). > Sovjetska ideologija + načrt torej: nemška socialna demokracija bo > podedovala vse njene nesporazume na ekonomski ravni in skrbno > odpravila njeno specifično politično vsebino. > Vse težave, s katerimi sta se soočila Korsch in gibanje svetov, da bi > na teoretični ravni uskladila zahteve samoupravne kapitalistične > proizvodnje s ciklom distribucije in potrošnje, ki je bil prav tako > samoupraven in v katerem so presežna vrednost, dobiček, akumulacija in > razvoj čudežno izginili, spadajo v okvir neuspešne bilance tega > socializma kot družbene reapropriacije "vrednosti dela", ki jo je > Cacciari v svoji zgodovinski tradiciji ostro analiziral (prim. M. > Cacciari, *Utopia e socialismo*, "Contropiano" 3 1970, str. 563-586). > V redukciji teh tehničnih nesporazumov na zunajdelavsko sektorsko > prakso je zgodovinska "beda" socialdemokratske prakse; tako kot v tem > pogledu ni mogoče spregledati odgovornosti KPD, ki je do leta 23 > obvladovala 80 občin in 60 lokalnih kartelov ADGB (O. K. Flechteim, > str. 190). > Samoupravljanje lastnega izkoriščanja in povsem antimarksistična > mistifikacija kapitalističnega gospodarskega cikla se tako v > sindikalni in zadružni politiki nemške socialne demokracije ponovno > pojavljata na nevzdržni ravni neskladnosti na ravni čiste > kapitalistične konkurence in na objektivno protidelavski politični > ravni na ravni tako hvaljene "ekonomske demokracije". > S tem ko se tekmovanje z ravni boja med kapitalom in delom prenese na > raven boja med sektorjem, ki ga neposredno upravljata ADGB in SPD, ter > zasebnim kapitalom, postane brezizhodna situacija neizogibna. > Stanovanja kot "družbena dobrina" in upravljanje mesta na podlagi > dualizma gospodarskih sil - na eni strani kapitalistično upravljanje > zemljišč, na drugi strani upravljanje stanovanjskega sektorja samo s > strani "družbenega kapitala" - povzročata neizogibno splošno > gospodarsko disfunkcijo. Teža tega pa lahko pade le na delavski > razred, ki je preusmerjen k ciljem boja, ki niso povezani z njegovimi > neposrednimi interesi, in je odgovoren - glede na vse bolj > protirepubliško javno mnenje - za krizo, ki se je stopnjevala po letu > 1930. > Zadružna in sindikalna pobuda je v središčih s socialdemokratsko > večino v veliki meri uspela umiriti zemljiško rento in višino > najemnine. Če pustimo ob strani primer Magdeburga, kjer je Bruno Taut > sredi gospodarske inflacije poskušal nemogoče prenesti > ekspresionistične in dadaistične teme na mestno raven, se je od leta > '24 dalje začelo "zgledno" delo na področju socialnih stanovanj pod > vodstvom radikalnih arhitektov Weimarske republike. Najprej se soočamo > s sprejetjem nove vloge intelektualnega dela. Tautov etični utopizem > je ob tehnično-administrativnem delu arhitektov, kot so Otto Haesler v > Celju, Ernst May v Frankfurtu, Fritz Schumacher v Hamburgu in Martin > Wagner v Berlinu, zamenjal neposreden angažma pri konkretnem > upravljanju gradbenega cikla: od politične ravni prek povsem upravne > ravni v organih za nadzor urbanizma do proizvodne ravni in > arhitekturne ravni. > Zdi se, da je bila utopična vloga, tradicionalna za ideologijo > modernega gibanja, zamenjana za resnično in popolno sprejetje nove > vloge arhitekta kot organizatorja gospodarskega cikla, v katerem je > dislokacija formalne teme izgubila vso svojo nekdanjo vrednost kot > neodvisna spremenljivka. > Namesto ideologije produktivnega dela, v katero so bili zatopljeni > vsaj protagonisti sovjetskih avantgard med letoma 17 in 25, se zdi, da > je v Stresemannovi Nemčiji in "relativni stabilizaciji" mogoče > prebrati institucionalizacijo intelektualnega dela, ki je *neposredno* > vpeto v produktivnost. Ista poročila, ki so jih nemški tehniki > predstavili na dveh kongresih CIAM (Mednarodni kongres moderne > arhitekture) leta 1929 in 1930, se v primerjavi s povsem utopičnimi > predlogi (v najvišjem pomenu besede; v kontekstu buržoaznega poskusa > "revolucionarnega" obvladovanja prihodnosti) Le Corbusiera zdijo zgolj > tehnični elaborati. > V resnici so si tudi arhitekti-upravitelji socialdemokratskih občin > prizadevali za utopijo, potopljeno v gosto ideološko ozračje. Njihove > študije o standardizaciji stanovanjskih celic in opredelitvi > optimalnih razmerij med bivališči in storitvami, njihovi poskusi > industrializacije gradnje stavb ali nekaterih njenih sektorjev - > spomnimo se na znamenito Mayevo standardizirano Frankfurter Küche ali > Haeslerjev Siedlung Rothenberg v Kasslu z železno konstrukcijo in > montažnimi polnili za sistematično preoblikovanje samega gradbenega > cikla, za njegovo neposredno vključitev v celoten gospodarski cikel > kot panogo končno na ravni podjetij z visoko organsko sestavo > kapitala, vse to intenzivno tehnično-ekonomsko racionalizacijsko delo > trči ob institucionalne pomanjkljivosti samega sektorja. Neizogibna > posledica tega je nihanje razprave med znanstveno raziskavo in > polemiko. > Poleg DEWOG in GEHAG je v Weimarski republiki delovalo tudi > *Reichsforschungsgesellschaft,* organ, ki se je precej razlikoval od > Deutscher Werkbund, z nalogo usklajevanja in eksperimentiranja na > področju gradbeništva na nacionalni ravni. Paul Frank je trdil, da v > njem "moderni arhitekturni biro v določenem smislu postane veliko > podjetje"; vendar se Reichsforschungsgesellschaft ni razvila v organ, > ki bi se izrecno ukvarjal z neposrednim upravljanjem strukturne > prenove gradbenega cikla. Predlog Ludwiga Hilberseimerja iz leta '29 > je bil omejiti dejavnosti *Reichsforschungsgesellschaft* zgolj na > usklajevanje eksperimentalnih raziskovalnih sektorjev na področju > tehnologije in stanovanjskih standardov: "ne velikih kompleksov, kot > so bili načrtovani za Haselhorst-Spandau, temveč eksperimentalnih > kompleksov [kot je Weissenhof] v Stuttgartu" (L. Hilberseimer, > *Stadtebau und Wohnungsbau auf der technischen Tagung der > Reichsforschungsgesellschaft,* "Die Form" 11 1929. Sedaj v Die Form > cit., str. 144). > Razlikovanje nalog med eksperimentalnim oblikovanjem in množično > proizvodnjo z vzajemnimi in preverljivimi interakcijami. > *Reichsforschungsgesellschaft* dejansko financira nekaj manjših > stanovanjskih kompleksov, kot je tisti v Tertenu Dessau, ki sta ga > večkrat izvedla Walter Gropius in Hannes Meyer. Vendar pa se njeno > omejeno in neodločno delovanje ni odzvalo na nujnejši cilj vključitve > gradbenega cikla v splošni gospodarski cikel, ki je zahteval državno > vodeno in načrtovano organizacijo tega sektorja. Prav to potrebo je > leta 1928 začutil Walter Dexel, ki je v časopisu Frankfurter Zeitung > (17. marec 1928, št. 209, zdaj v H. M. Wingler, *The Bauhaus,* > Cambridge (Mass.), MIT Press, 1969, str. 136-137), nacionalizacijo > panog, povezanih z gradbeništvom, in načrtovanje vrste *Bauhausov, ki* > so kot laboratoriji za končno konkretno eksperimentiranje neposredno > povezani s tem načrtnim in centraliziranim prestrukturiranjem v rokah > državnega kapitala. > Toda v 28. in 30. letih prejšnjega stoletja je treba krizo Bauhausa in > pojav novih zahtev po nacionalizaciji industrije primerjati z že > splošno preverljivimi rezultati zadružnega upravljanja stavb in > socialdemokratskega načrtovanja mest. > Siedlungen, ki jih je med letoma 1924 in 1933 zgradil Otto Haesler v > Cellu in Rathenowu, Siedlungen Bruna Tauta, Martina Wagnerja ali Freda > Forbata za GEHAG v Berlinu, Siedlungen Rigpahne Grod v Kölnu, > Siedlungen Karla Schneiderja v Hamburgu, Siedlungen Ernsta Maya, Marta > Stama in Schwagenscheidta v Frankfurtu so dejansko bolj vredni kot > "uresničene utopije" kot posegi, ki opredeljujejo novo gospodarsko > razsežnost mest in metropolitanskih območij v razvoju. > Racionalistični Siedlungen, locirani v skladu s tehniko pridobivanja > zemljišč, ki je v veliki meri pogojena s težko dediščino > špekulativnega mesta 19. stoletja, neodvisni od lokacije proizvodnih > centrov, ki so že tako ali tako izbirali svoja naselja v skladu z > merili prostorske ekonomije, in celo kot proizvodne enote sami po sebi > neodvisni od celotnega industrijskega cikla, imajo patetično izrazito > ideološko vlogo. > Elementarne celične organizacije, skrbno preučene z vidika > eksistence-minimuma, so resda skrajni rezultat radikalne, > elementaristične umetniške avantgarde. Prazna forma" Tauta, Haeslerja > ali Maya služi kot prikaz čiste ideološke objektivnosti, ki označuje > "mesto delavskega razreda" kot *etično mesto,* mesto fizične in > socialne higiene, predvsem pa mesto *socialnega miru*. Racionalnost, > ki jo prikličejo, ni racionalnost zakonov, imanentnih kapitalističnemu > ciklu, ki zdaj v novi obliki investira v proizvodna območja, temveč > racionalnost *osvobojenega dela*. Delavski Siedlung, zgrajen in > upravljan s sindikalnim in "socialnim" kapitalom, tako postane > demonstracija vrzeli, ki obstaja med temi "otoki racionalnosti" in > kapitalističnim ozemljem. Zagotavljati mora in *želi* svojo > oddaljenost od velikih terciarnih središč in tudi od industrijskih > naselij, pri čemer ohranja svojo formalno "čistost" kot obtožbo proti > urbani "negativnosti": Grossstadt in proizvodno ozemlje; delavski in > zadružni Siedlung kot podoba *mesta dela* torej. Prav ta "etična" > razsežnost, ki je vsa še vedno zakoreninjena v engelsovskih in > bernsteinovskih mistifikacijah, v mitu o proletariatu kot praporščaku > "novega sveta" in socializma, ki temelji na družbi *zavestnih > proizvajalcev,* zakriva - in to prav z etičnimi instrumenti - odmevne > poraze, ki jih je nemški delavski razred doživljal na dejanskih > frontah svojih bojev. > Socializacija zemljišč in gradnje, za katero sta se Alexander Gel'fand > (Parvus) in Martin Wagner borila v svetniškem gibanju v letih 1918 in > 1919 in ki je politično propadla, se tako uresničuje kot "podoba" > možne *alternative* kapitalističnemu mestu kot celoti. > In prav zaradi tega etičnega *utopizma* moramo izkušnje > "racionalističnih" Siedlungen brati veliko bolj v povezavi z > libertarnimi populističnimi gibanji ekspresionističnih avantgard - > pomislimo samo na nekaj primerov mestne lirike Georga Heyma, > "aktivizem" skupin Kurta Hillerja ali Ludwiga Rubinerja, Arbeitsrat > für Kunst ali skupine berlinske dade - kot na protislovno "distanco" > *Neue Sachlichkeit.* > Če je to ideološki teren, na katerem temelji arhitekturna razprava o > radikalni nemški kulturi, je treba preseči njene vidnejše meje in > preveriti njeno resnično ekonomsko vsebino na ravni, ki jo je > narekoval konkreten položaj kapitalističnega razvoja v Weimarski > republiki. > Prav neverjetno je, da tudi najnovejšim kritikom nemškega urbanizma > med dvajsetimi in tridesetimi leti prejšnjega stoletja ni uspelo > ugotoviti zgodovinskega izvora stanovanjske politike, ki se je > konkretizirala v Berlinu in Frankfurtu. Temo urbanistične reforme z > namenom humanitarne rešitve izjemno resnega problema delavskih > stanovanj v Berlinu je takoj po nemirih leta 1847 zastavil > konservativec Huber v sodelovanju z arhitektom C. A. Hoffmannom. Prav > Huber in Hoffmann sta ustanovila prvo berlinsko javno gradbeno > društvo, katerega naloga je bila konkurirati dekadentni gradbeni > industriji; Huber je bil tisti, ki se je od konca štiridesetih let 19. > stoletja dalje boril proti špekulaciji z berlinskimi zemljišči; Huber > sam je predlagal model stanovanjskih naselij tipa Siedlungen, > razporejenih okoli velikih *delovnih mest po* radialnih vzorcih, > katerih oddaljenost od proizvodnih središč bi lahko "s sodobnimi > prevoznimi sredstvi premagali v četrt ure" (prim. W. Hegemann, *Das > steinerne Berlin,* Berlin 1930, 1963^2). Reformistični odziv na > delavske boje so sredi 19. stoletja prinesli "razsvetljeni" > konservativci. Njihove pobude zaradi odpora kratkovidne pruske > birokracije in same konservativne stranke niso našle takojšnjega > odziva, vendar pa je bilo mogoče iste instrumente, ki so jih > opredelili - odpravo zemljiške rente, zadružno pobudo za potrošnjo in > proizvodnjo, ki bi konkurirala zasebni pobudi in bi temeljila na > združenjih javnih služb z državnimi in občinskimi spodbudami, model > urbanističnega načrtovanja na podlagi Siedlungen - ne po naključju > najti med teoretičnimi temelji socialdemokratske politike do mest. > Morda se zdi pretirano trditi, da tradicija mestne politike ADGB > temelji na rešitvah, ki so jih sredi 19. stoletja razvili voditelji > konservativne stranke. Vendar je to dejstvo, o katerem bi bilo treba > razmišljati tudi zaradi teže, ki jo ima tradicija še danes v strankah > delavskega razreda. > Dejstvo pa je, da je bil socialdemokratski pristop k urbanističnemu > načrtovanju v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja v očeh > tehnikov in arhitektov, ki so ga oblikovali, poleg močne propagandne > privlačnosti, ki jo je na evropski ravni imela asketska strogost > Mayevih, Tautovih, Gropiusovih ali Haeslerjevih sosesk, in poleg > njihovih posebnih arhitekturnih kakovosti zelo pomanjkljiv. > Na tem področju so socialdemokratski intelektualci, ki so bili najbolj > oddaljeni od utopije, kot edini izhod iz neuspešnega položaja > prepoznali celovito medsektorsko načrtovanje, ki lahko investira v > celoten nacionalni gospodarski sistem. Neuspeh občinske politike SPD v > Berlinu je glasno obsodil Martin Wagner, ki je bil do leta 1931 > socialdemokratski Stadtbaurat, ki so ga na čelo berlinske mestne > uprave postavile avantgardne skupine pritiska. > Prav Wagner je tisti, ki konec 19. stoletja opredeli "delavsko mesto", > ki so ga povzročili procesi racionalizacije nemške industrije, > struktura nove organske sestave kapitala, redukcija delavskega dela na > čisto abstraktno delo, terciarizacija mest, oblikovanje > decentraliziranih proizvodnih naselij v zunajmestnem merilu (M. > Wagner, *Sterbende Stadte? Oder Planwirtschaftlicher Stadtebau?*, Die > Neue Stadt, julij 1932, str. 50-59). Vendar je na tej podlagi obtoženo > celotno upravljanje socialdemokratskih mest. Zdaj ne prevladuje več > tema bivališča za *novega človeka,* za *zavednega proizvajalca,* ki se > "mora" prepoznati v avantgardnih arhitekturnih strukturah, temveč > ekonomski izračun produktivnosti terciarnega mesta, optimizacija > prometnega omrežja glede na povezovanje proizvodnih centrov in vožnjo > delovne sile na delo, globalno in centralizirano načrtovanje. > Ekonomski izračun produktivnosti mesta: to je potreba, ki jo je odkril > Wagner v tesni polemiki proti politiki slepe porabe SPD. V tem smislu > so nadvse zanimivi trije članki, ki jih je Wagner sam napisal leta > 1931, da bi upravičil svoj izstop iz socialdemokratske stranke (M. > Wagner, *Mein Austritt aus der SPD,* "Das Tagebuch" 15 1931, str. > 568-570; 16, str. 611-617). > V teh člankih, ki so jih doslej zanemarjali vsi zgodovinarji nemškega > urbanizma med obema vojnama, obtožbe proti SPD niso politične, temveč > v celoti temeljijo na njenem nesprejemljivem gospodarskem upravljanju. > Wagner gre namreč tako daleč, da v njih s številkami v roki preveri, > kako je sam načrt razlastitve zemljišč berlinskega mestnega sveta > potekal zunaj kakršne koli produktivne lokacijske kalkulacije in v > popolni anarhiji. "Prosto" razpolaganje s Siedlungen, ki ga nekateri > sedanji kritiki tako hvalijo kot primer "mesta po delih" - vendar ni > naključje, da sta Ernst May in Hans Schmidt zapisala, da je *mesto po > delih* "kapitalistično mesto", medtem ko je kompaktno mesto > "socialistično mesto", s čimer sta po drugi strani mistificirala > pogoje problema -, se tako izkaže za rezultat absurdne nakupne > politike, iz katere je izključeno kakršno koli sklepanje o stroških > prevoza in razmerju med prebivališčem-terciarnim > mestom-decentralizacijo proizvodnje. "Kam takšno ravnanje nujno > pripelje," piše Wagner, "ko najpomembnejša stranka v berlinski občini > dopušča sistem zavajanja drugih organov odločanja pri nakupu zemljišč, > lahko ponazorimo s primerom nakupa zemljišča Asching na > Alexanderplatzu. Za to zemljišče z davčno vrednostjo 2.725.000 nemških > mark je bilo s pomočjo deželnega poslanca Heilmanna, mestnih svetnikov > Loeweya in Zangemeistra ter s soglasjem svetnikov Hahra in Reiterja > plačanih 13,5 milijona nemških mark, tj. po ceni 6.000 nemških mark za > kvadratni meter. Kupnina, ki je bila za več kot deset milijonov > nemških mark višja od davčne vrednosti zemljišča, je pomenila 92-krat > višji strošek najema stavbe kot pred vojno" (M. Wagner, op. cit., II, > str. 613). > Primeri, ki jih navaja Wagner, se nadaljujejo v neprekinjeni verigi. > Jasno se izriše slika konflikta med socialno politiko, ki je bila v > središču programov ADGB za "ekonomsko demokracijo", in konkretnim > upravljanjem teh programov: velik razkorak med ideologijo in > gospodarsko realnostjo, ki je vse do danes ostal precej zakrit. > "Ne smemo pozabiti," nadaljuje Martin Wagner, "kaj pomeni, če ne > moremo financirati dolgoročnega nakupa zemljišč v višini 300 milijonov > nemških mark in gradnje komunikacijske opreme v višini 350 milijonov > nemških mark, kaj pomeni, če smo nenehno obremenjeni s kratkoročnimi > dolgovi v višini 650 milijonov nemških mark in če teh zneskov ne > dobimo iz donosnosti uporabljenega kapitala, temveč iz davčnih virov > [...] Taka občinska politika ne ogroža samo prihodkov naših > proizvodnih elektrarn, temveč tudi proračunske izdatke za nujna javna > dela. Wagner, *Mein Austritt* cit, III, str. 615). Kapitalsko naložbo > za reorganizacijo podzemnega omrežja zunaj medsektorskega naložbenega > načrta Wagner tako poveže s kaotičnim sistemom umeščanja stanovanj v > prostor, vso odgovornost pa preloži na vodstvo SPD: "ko je spomladi > leta '27 Chapmanova skupina berlinskemu mestnemu svetu ponudila > pozidavo celotnega južnega dela Schöneberga," ugotavlja (ibid., str. > 616), "potem bi lahko svetu pokazali, kako se lahko urbanistično > načrtovanje izvaja z varčevanjem. Razširitev podzemne železnice, > zlasti če bi bila izvedena v jarkih, bi v novem okrožju s 50.000 > prebivalci ustvarila povečan promet z majhno investicijo občine. > Promet, električno omrežje in stroški občinske uprave bi bili veliko > bolj donosni pri kompaktni organizaciji mesta. 110.000 stanovanj, > nastalih v letih 1918-1930 z občinskimi sredstvi, tako ocenjujemo kot > neproduktivne stroške, kot potratnost, ki poleg tega ne more > spodbuditi ravni naložb. > Pomembno je, da Wagner nikoli ne napada načel "ekonomske demokracije", > temveč le metode njenega uresničevanja. Po njegovem mnenju > neproduktivnost javne porabe ni neločljivo povezana s posebnimi cilji > socialne demokracije, temveč s popačenji, ki se jim je mogoče > izogniti, s subjektivno neučinkovitostjo. Zato postane zanj skoraj > obvezen korak, da preskoči dejansko analizo funkcije mesta ali samih > razrednih konfliktov v okviru kapitalističnega razvoja, da bi se na > disciplinarni ravni urbane analize neposredno lotil teme globalnosti > načrtovanja. > Govoriti za Berlin, ki ga je upravljala socialna demokracija in so ga > uresničili radikalni arhitekti med dvajsetimi in tridesetimi leti 20. > stoletja, o "odprtem mestu", kot to počne Aymonino, v katerem > fluidnost enotnih stanovanjskih lokacij, ki so jih predstavljali > delavski Siedlungen, ustreza združitvi splošnega organizma na podlagi > kompleksne metropolitanske prometne strukture, ni le ideološko branje > zelo različne gospodarske in urbane stvarnosti, temveč je tudi > zgodovinopisno napačno. > Lokacijska politika Siedlungen, v Berlinu še bolj kot v Frankfurtu, je > del pomanjkljivega in negospodarnega upravljanja mesta, tako zaradi > objektivne nezmožnosti uradnikov SPD, da bi se postavili na > kapitalistično pravilno raven - vsaj v omejenem sektorju svojega > delovanja -, kot zaradi same sektorskosti, s katero je tema bivanja > ločena od teme mesta kot proizvodnega organizma. (V tem smislu v > socialdemokratski urbanistični politiki antikapitalistična instanca > paradoksalno pomeni neuspešno tehniko gospodarskega upravljanja). > Tako se zdi, da mestna uprava nemških socialdemokratskih občin v > resnici dramatično potrjuje tisto, kar je leta 1907 napovedal Max > Weber, ko je v Magdeburgu govoril v razpravi "o ustanavljanju in > organizaciji občinskih uprav". V utemeljitvi, da je za revolucionarni > socializem nemogoče racionalno upravljati oblast (beri: v skladu s > celovito kapitalistično logiko), ne da bi pri tem uničil same uprave > ali spremenil njihove razredne konotacije, je Weber zapisal: "Nič se > ne bi niti nam tako hudo maščevalo kot poskus, da bi hoteli graditi > prihodnjo socialistično politiko na podlagi našega sedanjega > gospodarskega in družbenega reda; prvi, ki bi partijo zapustili > [...], bi bili njeni lastni partizani, delavci" (Max Weber, > *Gesammelte Aufsitze zur Soziologie und Sozialpolitik*, Tübingen 1924, > str. 411). Zdi se, da nas Webrovo lucidno sektaštvo na kapitalistični > strani ob ekonomski *zadimljenosti Linkskommunismus* in amaterizmu > socialdemokratske prakse celo opominja na specifične naloge razrednega > boja *znotraj in proti* razvoju produkcijskih odnosov. > Zato je med urbanistično prakso socialdemokratskih občin in jasnostjo, > s katero teoretik urbanističnih modelov, kot je Ludwig Hilberseimer, > povzema teze Georga Simmla (oblikovane leta 1903) o pomenu moderne > metropole, ogromna razdalja. "Velemesto," piše Hilberseimer v svojem > delu *Grossstadtarchitektur* iz leta 1927, "se v prvi vrsti kaže kot > stvaritev vsemogočnega velikega kapitala, ki ga zaznamuje anonimnost, > poleg tega pa kot tip mesta z lastnimi ekonomsko-socialnimi in > psihološko-kolektivnimi temelji, v katerem sta hkrati največja > izolacija in najgostejša aglomeracija prebivalcev. V njem izredno > okrepljen tempo življenja kmalu zatre vsak lokalni in individualni > element". V takšnih Hilberseimerjevih pripombah je težko ne prebrati > Simmelijeve dialektike med "metropolitansko intenzifikacijo živčnega > življenja" (*Nervenleben) in z* njo povezano višjo stopnjo "znanja" > (*Verstand)*. Dezorganizacija kapitalističnega mesta je tako za > Hilberseimerja povezana z začetnim trenutkom oblikovanja, ki je > potreben le kot prehodna faza, namenjena višji kolektivni "vednosti", > ki je predvsem *globalni načrt* urbane in teritorialne produktivnosti, > vključen v načrt nacionalne in mednarodne ekonomije. Ne le, da se > "načrtovanje mesta razširi tako, da postane načrtovanje na nacionalni > ravni, [tako da] od gradnje mest pridemo do gradnje države" (L. > Hilberseimer, Grossstadtarch., str. 20), ampak se bo moral dvojni in > integrirani proces terciarne koncentracije in industrijske > decentralizacije podrediti zakonom - še vedno izrečenim v okviru > povsem abstraktnega modela - medsektorskega načrtovanja in splošne > produktivnosti. "To je tesno povezano z načrtovanjem na nacionalni > ravni, katerega prihodnji razvoj bo pogojen z razvojem velikih > gospodarskih kompleksov. Iz združitve nacionalnih ali večnacionalnih > držav bomo prišli do gospodarskih zvez: za nas bo predvsem združitev > evropske celine, ki je danes politično razdvojena, v enotno > gospodarsko enoto, predpostavka za avantgardno urbanistično politiko > načrtovanja v produktivnem smislu, ki bo končno pripeljala do rešitve > teme velikega mesta" (*Grossstadtarch*., str. 21). > Problem, ki je ločen od neposredne prakse in vrnjen na področje > čistega modeliranja, tako spremeni lestvico prednostnih nalog in > odvisnosti med dejavniki. Kritika - implicitna, vendar zelo jasna - > sektorske metode gospodarskega upravljanja socialdemokratskih > organizacij je pri Hilberseimerju neposredna. Le s programiranjem > nadnacionalnih modelov medsektorske ekonomije je mogoče "mnogoterost", > "kapitalistični kaos" proizvodnje, katerega podoba je *Grossstadt,* > "oblikovati", obvladati. (Ni naključje, da Hilberseimer na zadnji > strani svojega zvezka citira Nietzscheja na temo kaosa, ki je > "prisiljen" postati "oblika": z dobro milostjo za tiste, ki še vedno > ne znajo pravilno brati povezav med "negativno mislijo" in avantgardo: > prim. L. Benevolo, *Le Corbusier della parte degli uomini comuni,* > "Settegiorni" 203 1971, str. 24-25). > Pomembno je, da med Hilberseimerjevim povsem teoretičnim, > laboratorijskim branjem in sklepi, ki jih je Martin Wagner potegnil iz > svojih vsakodnevnih izkušenj mestnega župana, pride do kolimatacije > perspektiv. Na čelo *ideologije plana, ki* ji pripadajo vsi atributi > boja proti kapitalu tout-court, ni več postavljen "demokratični > kapital", temveč načrtovani kapital. > Kapital je torej anarhija proizvodnje, *načrt* pa zakon, ki ga je > treba s silo vsiliti samemu kapitalu. Kljub vsemu smo še vedno v > nebesih čiste splošne ideologije. Bolj očitne omejitve bernsteinovske > prakse, SPD, ADGB so le delno presežene. Spričo teoretičnih preskokov, > ki jih naredijo proticiklične in keynesianske ekonomske teorije, lahko > intelektualci Weimarske republike, subjektivno spremenjeni v tehnike > urbane ekonomije, ugotovijo le, da je edina država, kjer se njihove > ideološke predstave o načrtnem kapitalizmu zdijo izvedljive, sovjetska > Rusija prvega petletnega načrta. > Identifikacija socializma in plana je tako v celoti izpeljana na > podlagi engelsovske tradicije, postgermanske razprave v ZSSR in > ideološke razprave nemških intelektualcev: navsezadnje, ali ni Berlin > od začetka dvajsetih let 20. stoletja središče načrtnega stičišča med > zahodno radikalno mislijo in sovjetsko inteligenco? (Pomislimo na > vlogo, ki so jo pri tem imeli Adolf Behne, Ilja Ehrenburg, Lisickij in > revije, kot sta *Vesc* ali *Das neue Russland*. Glej K. Junghanns, > *Beziebhungen cit.* in J. Elderfielr, *Dissenting Ideologies* cit., > zlasti za povezave med političnim ozračjem v Berlinu in razburjenim > delovanjem intelektualne avantgarde). > "Ironija usode," je zapisal Martin Wagner v "Tagebuchu" 25. julija > 1931 (št. 30), "prav na dan, ko se je več kot tisoč urbanistov po > petih dneh opazovanja obdukcije trupla evropskega urbanega organizma > na svojem zadnjem sestanku strinjalo, da ne morejo ničesar storiti, je > občinski svetnik za urbanizem Ernst May krogu navdušenih mladih > arhitektov in zainteresiranih gradbenikov [...] predstavil svoje > veliko poročilo o ruskem urbanizmu. Mladi ljudje instinktivno čutijo, > da iz Rusije prihaja nova vitalnost, da tam dozorevajo in se > uresničujejo nove možnosti, da se lahko ustvarjalno veselje do > urbanizma, osvobojeno vseh omejitev lastnine in zasebnega dobička, v > Rusiji v celoti razvije". Svojo "socialdemokratsko himno" uresničenemu > socializmu sklene s simptomatično "humanistično" regresijo, ki v > ospredje postavlja etična načela globalnega načrtovanja: v sovjetskem > mestu "morajo biti največji in najplemenitejši trenutki > socialističnega *Zeitgeista [...]* vsebovani kot katedrala > ljudstva". > Wagner, tako kot May in Hannes Mevyer, je zato v ZSSR petletnih > načrtov videl edini možni prostor za preverjanje hipotez, izrečenih v > Nemčiji od leta 24 dalje: v globalnosti izkušnje načrtovanja so > intelektualci Weimarske republike verjeli - paradoksalno -, da lahko > najdejo "natančno" uskladitev tehnično-operativnega dela, ki jim jo je > kapitalistični položaj v involuciji odrekal. (In zamolčimo rezultat > takšnega povsem ideološkega sklicevanja na "novi svet" socializma v > gradnji, ki je bil večkrat analiziran na straneh "Contropiana" in v > nedavnem kolektivnem zborniku *Socializem, mesto, arhitektura,* Rim, > Officina, 1971). > Zato ni mogoče z mučeništvom nemške avantgardne arhitekture, ki jo je > "ubil nacizem", ali s poveličevanjem njene politične "angažiranosti" - > za to je značilna knjiga Miller Lane - osvetliti temeljnega trenutka > "socialnega" upravljanja mesta, kakršnega je doživela Weimarska > republika. Razkrivanje bistvene "teoretične bede" tega upravljanja, > vzporedno s "teoretično bedo in sholastično skrbjo za marksistično > resnico", ki jo je Tronti obsojal v "klasični" socialni demokraciji, > je lahko danes plodno, da bi se izognili vsaj ponavljanju napak, ki se > pred "administrativnimi" merijo s politično pat pozicijo in pogubnimi > odkloni razrednega boja, ki jih neizogibno sprožijo. --- references: ######################################################################## # vim: spelllang=sl,it ...