--- title: "Raniero Panzieri, O kapitalistični rabi strojev v poznem kapitalizmu" ... > Ve se, da po Marxu enostavna kooperacija zgodovinsko nastopi na > začetku procesa razvoja kapitalističnega produkcijskega načina. Toda > ta *enostavna podoba* kooperacije je le *posebna forma* kooperacije > kot *temeljne forme* kapitalistične produkcije.[^1] "Kapitalistična > forma pa že na samem začetku predpostavlja svobodnega mezdnega > delavca, ki svojo delovno silo prodaja kapitalu." Toda delavec, kot > lastnik in prodajalec svoje delovne sile, v razmerje s kapitalom stopi > le kot *posameznik*. Kooperacija, stopanje delavcev v razmerja drug z > drugimi "se začne šele v delovnem procesu, toda v delovnem procesu so > že nehali pripadati sami sebi. Z vstopom vanj so inkorporirani v > kapital. Kot kooperirajoči, kot členi dejavnega organizma, so sami le > poseben eksistenčni način kapitala. Produktivna sila, ki jo delavec > razvije kot družbeni delavec, je zato produktivna sila kapitala. > Družbena produktivna sila dela se razvije brezplačno, brž ko so > delavci postavljeni v določene okoliščine, v te okoliščine pa jih > postavi kapital. Ker družbena produktivna sila dela kapitala nič ne > stane in ker je na drugi strani delavec ne razvije, dokler sámo > njegovo delo ne pripade kapitalu, se pojavlja kot produktivna sila, ki > jo ima kapital po naravi, kot njegova imanentna produktivna sila."[^2] [^1]: Karl Marx, *Kapital*, zv. I, Ljubljana 2012, str. 280. [^2]: *Prav tam*, str. 278--279. > Kapitalistični produkcijski proces se v svojih različnih zgodovinskih > fazah razvija kot proces razvoja delitve dela, in temeljno mesto tega > procesa je tovarna: "To, da se delavcem duhovne potence materialnega > produkcijskega procesa postavljajo nasproti kot tuja lastnina in moč, > ki jih obvladuje, je produkt manufakturne delitve dela. Ta proces > ločevanja se začne v enostavni kooperaciji, v kateri kapitalist > nasproti posamičnim delavcem zastopa enotnost in voljo družbenega > delovnega telesa. Razvija se v manufakturi, ki delavca pohabi v > delnega delavca. Dopolni se v veliki industriji, ki znanost kot > samostojno produkcijsko potenco loči od dela in prisili k službi > kapitalu."[^3] [^3]: *Prav tam*, str. 301. > Razvoj tehnologije se v celoti odvija znotraj tega kapitalističnega > procesa. Čeprav je delo parcelirano, je podlaga manufakturi še vedno > obrtna izučenost, "in ker celotni mehanizem, ki funkcionira v njej, > nima objektivnega skeleta, neodvisnega od samih delavcev, se kapital > stalno spopada z nepokorščino delavcev." Manufaktura ima torej *ozko > tehnično podlago*, ki vstopi v protislovje "s produkcijskimi > potrebami, ki jih je sama ustvarila."[^4] Uvajanje strojev v velikem > obsegu pomeni prehod iz manufakture v veliko industrijo. Ta prehod se > na eni strani razume kot preseganje "tehničnih razlogov za dosmrtno > priklenitev delavca na delno funkcijo. Na drugi strani pa padejo > omejitve, ki jih je to načelo še vedno nalagalo gospostvu > kapitala."[^5] [^4]: *Prav tam*, str. 306. [^5]: *Prav tam*, str. 307. > Tehnologija, inkorporirana v kapitalistični sistem, hkrati uničije > "stari sistem delitve dela" in ga "sistematično reproducira in utrjuje > kot sredstvo za eksploatacijo delovne sile v še gnusnejši obliki. Iz > dosmrtne specializiranosti za vodenje kakega delnega orodja nastane > dosmrtna specializiranost za služenje kakemu delnemu stroju. Tako se > ne samo pomembno zmanjšajo stroški, potrebni za reprodukcijo delavca, > ampak se hkrati tudi dopolni njegova nemočna odvisnost od tovarniške > celote, torej od kapitalista."[^6] [^6]: *Prav tam*, str. 348. > Tako se sam tehnološki napredek predstavlja kot način eksistence > kapitala, kot njegov razvoj. "Celo olajšanje dela postane sredstvo > torture, saj stroj ne osvobodi delavca dela, ampak njegovo delo > vsebine. Vsej kapitalistični produkciji, kolikor je ne le delovni > proces, temveč hkrati proces uvrednotevanja kapitala, je skupno, da ne > uporablja delavec delovnega pogoja, pač pa, obratno, delovni pogoj > uporablja delavca, a šele s stroji dobi ta sprevrnitev tehnično > otipljivo dejanskost. S to preobrazbo v avtomat stopi delovno sredstvo > med samim delovnim procesom delavcu nasproti kot kapital, kot mrtvo > delo, ki obvladuje in izčrpava živo delovno silo."[^7] [^7]: *Prav tam*, str. 349. > Avtomatska tovarna vzpostavlja *potencialno* gospostvo producentov > združenih v delovnem procesu. Toda s kapitalistično uporabo strojev, v > sodobnem tovarniškem sistemu, "pa je sam avtomat subjekt, delavci pa > so kot organi z zavestjo le dodeljeni njegovim organom, ki so brez > zavesti, in skupaj z njimi podrejeni osrednji gonilni sili."[^8] Tako > lahko med drugim ugotovimo: 1) da kapitalistična uporaba strojev ni > zgolj enostavno izkrivljanje ali odklon od "objektivnega" razvoja, ki > bi bil sam po sebi racionalen, temveč, da ta določa tehnološki razvoj; > 2) da "so znanost, neznanske naravne sile in družbeno množično delo > utelešeni v strojnem sistemu in skupaj z njim tvorijo moč > "gospodarja"."[^9] Tako se tehnološki razvoj pred posameznim > "izpraznjenim" delavcem kaže kot razvoj kapitalizma: "kot kapital, in > kot takšen ima avtomat zavest in voljo v kapitalistu".[^10] V > "možganih gospodarja so stroji in njegov monopol nad njimi neločljivo > zraščeni".[^11] [^8]: *Prav tam*, str. 347. [^9]: *Prav tam*, str. 349. [^10]: *Prav tam*, str. 334. [^11]: *Prav tam*, str. 349. > Proces industrializacije, preko katerega se postopoma uveljavljajo vse > naprednejše stopnje tehnološkega napredka, sovpada z vztrajnim > povečevanje kapitalistove *avtoritete*. Z rastjo obsega produkcijskih > sredstev, nasproti delavcu, raste kapitalistova potreba po absolutnem > nadzoru. Mezdnim delavcem povezanost njihovih del nasproti stopa > idejno kot kapitalistov *plan*, "praktično pa kot kapitalistova > avtoriteta, kot moč tuje volje".[^12] Tako torej tesno je razvoj > kapitalističnega načrtovanja povezan z razvojem kapitalistične uporabe > strojev. Razvoju kooperacije, družbenemu delovnemu procesu, ustreza, > pod kapitalističnim vodenjem, razvoj plana kot *despotizma*. V tovarni > kapital v vedno večji meri uveljavlja svojo moč "kot z zasebnim > zakonom". Njegov despotizem je njegovo načrtovanje, "le kapitalistična > karikatura družbene ureditve delovnega procesa".[^13] [^12]: *Prav tam*, str. 277. [^13]: *Prav tam*, str. 350. > # Tehnične in organizacijske transformacije kapitalizma ter njihove objektivistične interpretacije > Marxova analiza delitve dela znotraj sistema kapitalistično vodene > velike industrije se kaže kot primerna metodologija za izpodbijanje > raznih "objektivističnih" ideologij, ki vznikajo na terenu > tehnološkega napredka (zlasti teh v zvezi s fazo avtomatizacije). > *Kapitalistični* razvoj tehnologije vključuje, skozi različne faze > racionalizacije vse bolj izpopolnjenih oblik integracije itd., vse > večji kapitalistični nadzor. Temeljni dejavnik tega procesa je vse > večji delež konstantnega kapitala v razmerju do variabilnega. V > sodobnem kapitalizmu je znano, da se kapitalistično načrtovanje > brezmerno širi s postopnim prehodom na monopolistične in > oligopolistične forme, ki vključujejo postopno širitev načrtovanja iz > tovarne na trg, na širše družbeno področje. > Ni nobenega "objektivnega", skritega dejavnika, prirojenega > tehnološkemu razvoju ali načrtovanju današnjih kapitalističnih družb, > ki bi zagotavljal "avtomatsko" transformacijo ali "nujno" odpravo > obstoječih odnosov. Nove "tehnične podlage", ki jih postopoma dosegajo > v produkciji, kapitalizmu predstavljajo nove možnosti *konsolidacije* > njegove moči. Kar seveda ne pomeni, da hkrati ne povečujejo možnosti > odprave sistema. Toda te možnosti sovpadajo s povsem subverzivnim > predznakom, ki ga "nepokorni delavci" pridobivajo spričo "objektivnega > skeleta", ki je vse bolj neodvisen od kapitalističnega mehanizma. > "Objektivistične" in "ekonomistične" ideologije tako, očitno, > predstavljajo najbolj zanimive vidike v zvezi s problemi tehnološkega > razvoja in organizacije podjetja. Pri tem seveda nimamo v mislih > neokapitalističnih ideologij, temveč stališča, ki se izražajo znotraj > delavskega gibanja, in njegove teoretične problematike. > V nasprotju s starimi ideološkimi kristalizacijami sindikalnega > delovanja se je proces prenove razrednega sindikata v teh letih > razvijal predvsem okoli prepoznanja "nove realnosti" sodobnega > kapitalizma. Toda pozornost, ki se jo upravičeno namenja spremembam, > ki spremljajo trenutno tehnološko in ekonomsko fazo, je, v številnih > stališčih in raziskavah, izkrivljena v reprezentacijo "čistih" form, > idealiziranih, slečenih konkretnih povezav s splošnimi in odločilnimi > elementi (moči) kapitalistične organizacije.[^14] Racionalizacija, s > svojo skrajno parcelacijo dela, s svojo "izpraznitvijo" delavčevega > dela, se obravnava kot prehodna faza, kot "boleč", a nujen prehod v > stadij, ki "parcelirano delo ponovno združi v enotnem smislu". Dvoumno > se priznava, da pojemanje uporabe živega dela v produkciji in ustrezno > povečanje konstantnega kapitala sili v smer neprekinjenega > nadaljevanja cikla, saj se "notranja in zunanja soodvisnost še > povečujeta: kakor posameznega delovnega mesta in posameznega delavca > znotraj produkcijske enote ni možno obravnavati drugače kot del > organsko povezane celote, tako sta navzven vsaka posamezna > produkcijska enota in njeno delovanje tesno povezana s celotnim > gospodarskim korpusom".[^15] [^14]: Menimo, da je koristno omeniti prve dokumente sindikalnega "obrata", na podlagi katerih se razprava razvija še danes: *I lavoratori e il progresso tecnico. Atti del Convegno tenuto all'Istituto "Antonio Gramsci" in Roma, nei giorni 29--30 giugno e 1° luglio 1956, sul tema: "Le trasformazioni tecniche e organizzative e le modificazioni del rapporto di lavoro nelle fabbriche italiane"*; Silvio Leonardi, *Progresso tecnico e rapporti di lavoro*, Torino 1957. Leonardijevo delo jemljemo kot temeljno referenco, ki razširja in poglablja poročilo, ki ga je podal na konferenci Istituto Gramsci. Za novejše razvoje razprave gl. poročila in govore na nedavnem Conresso sul progresso tecnologico e la società italiana, ki so navedeni v nadaljevanju. Gl. tudi, v tem "Zvezku", recenzijo Dina De Palme. V teh zapisih ne upoštevamo vse obsežne literaturo (tako neokapitalistično kot marksistično) na to temo, temveč se sklicujemo samo na razpravo, ki poteka v našem sindikalnem gibanju. [^15]: Gl. Leonardi, nav. d., str. 93; gl. tudi str. 35, 46, 55--59. > Novi značilni vidiki, ki jih privzema kapitalistična organizacija, se > tako zamenjujejo za stadije razvoja objektivne "racionalnosti". Tako > se, na primer, poudarja pozitivna funkcija, "racionalnost" > *Methods-time-measurementa*, saj je "tehnik, skozi čas, dolžan > preučevati metode"![^16] In še enkrat: ogromna prelomna vrednost tega, > da veliko moderno podjetje "z načrtovano produkcijo realizirano v > neprekinjenem toku", predpostavlja "nestrinjanje delavca, skupine > delavcev, s tem kar se od njih zahteva na podlagi programskih napovedi > podjetja"[^17] je popolnoma pozabljena, da bi namesto nje razsvetlili > zahtevo (seveda "racionalno") "tako imenovanega "moralnega" razmerja > med zaposlovalci in delavci, ki je pogoj in namen tako imenovanih > "človeških razmerij", ravno ker se zgolj na njihovi podlagi lahko > vzpostavi sodelovanje": dejansko "mora integrirani produkciji > odgovarjati integracija delavca v podjetje, in ta integracija mora > biti prostovoljna, saj nobena prisila ali disciplina ne more od ljudi > pridobiti odpovedi svobodi, da, na primer, en dan proizvede malo manj > in drug dan malo več" itd.[^18] Tako da "so razlogi za izčrpavanje > tega gibanja ["človeških razmerij"] lahko v vpijanju veljavnega dela > njegove tematike": seveda, sindikati morajo posredovati "da bi > prekinili s škodljivimi oblikami podjetništva, ki so tesno povezane s > "človeškimi razmerji" samimi"![^19] Tako, *substanca* procesov > integracije je sprejeta, v njih je prepoznana notranja nujnost, ki naj > bi neizogibno izhajala iz značaja "moderne" produkcije. Treba je zgolj > opozoriti na potrebo, da se nekatere "distorzije", ki jih je v te > postopke vnesla kapitalistična raba, popravi. Sama "funkcionalna" > organizacija produkcije je znotraj tega okvira videti le v njeni > tehnološko "sublimirani" formi, celo kot skok onkraj hierarhizacije, > ki je značilna za prejšnje faze mehanizacije. Niti se ne posumi, da > lahko kapitalizem nove "tehnične osnove", ki jih ponuja prehod iz > prejšnjih stadijev k napredni mehanizaciji (in avtomatizaciji), > uporabi za perpetuacijo in konsolidacijo *avtoritarne* strukture > tovarniške organizacije; pravzaprav se celoten proces > industrializacije predstavlja kot gospostvo "tehnološke" usode, ki > vodi k osvoboditvi "človeka od omejitev, ki mu jih je naložilo okolje > in fizične možnosti". "Administrativna racionalizacija", ogromna rast > "zunanjih organizacijskih funkcij", so prav tako zajete v "tehnični", > "čisti" formi: razmerje med temi razvoji in procesi ter protislovji > sodobnega kapitalizma (njegovo iskanje vedno bolj zapletenih sredstev > za realizacijo in uveljavljanje *svojega* načrtovanja) -- konkretna > zgodovinska realnost v kateri delavsko gibanja živi in se bori, > današnja "kapitalistična uporaba" strojev in organizacija -- sta > popolnoma prezrta v korist tehnološko-idilične predstave. [^16]: *Prav tam*, str. 48. [^17]: *Prav tam*, str. 50. "Preprost zaostanek, odsotnost ali celo zmanjšanje produkcije za enega samega delavca se lahko odraža na celotni liniji strojev", itd. (str. 50 in nasl.). [^18]: *Prav tam*, str. 50--51. [^19]: *Prav tam*, str. 52. > Posebej resna so izkrivljanja, posledica "objektivne" obravnave nove > tehnološko-organizacijske forme, ki se nanašajo na značaj opravljanja > dela v moderni tovarni. Pojavlja se težnja, da bi razdrobljenost > izginila ter se vzpostavile nove naloge enotnega značaja, za katere bi > bili značilni odgovornost, sposobnost odločanja in številne tehnične > priprave.[^20] Razvoj tehnik in funkcij povezanih z *menedžmentom* je > ločen od konkretnega družbenega konteksta v katerem se proizvaja, tj. > od vse večje koncentracije kapitalistične moči, in se zato obravnava > kot podpora novim kategorijam delavcev (tehniki, "intelektualci > produkcije"), ki naj bi seveda prinesli, kot neposreden odraz njihove > nove strokovnosti, rešitev protislovij "med značilnostmi in potrebami > produktivnih sil ter produkcijskih razmerij".[^21] Nasprotje med > produktivnimi silami in produkcijskimi razmerji se tu pojavlja kot > tehnična "neskladnost": "na primer, v primeru ko med izbiro najboljše > kombinacije določenih produktivnih faktorjev, ki jih je zdaj možno > določiti z vse bolj objektivno veljavnimi metodami, so [novi tipi > delavcev] prisiljeni zavreči objektivno primernejše rešitve, da bi > upoštevali omejitve, ki jih določajo zasebni interesi".[^22] S tega > stališča je jasno, da "sta srp in kladivo [...] danes lahko simbol > človeškega dela je z idealističnega stališča"![^23] Vse to, seveda, se > neposredno odraža v pojmovanju delavskega boja v predstavi samih > protagonistov tega boja. Realnost aktualnih bojev kaže, da se različne > "ravni" delavcev, ki jih določa aktualna organizacija velike > tovarne[^24], usmerja k *vodstvenim* zahtevam. Treba je razumeti, da > gre za proces, ki poteka na podlagi objektivnih faktorjev, ki jih > predstavljajo prav različni "položaji" delavcev v produkcijskem > procesu, različni tipi razmerij do produkcije, do organizacije itd. > Toda specifičnega elementa tega procesa "enotne rekompozicije" ni > mogoče razumeti, če spregledamo ali če zavrnemo povezavo med > "tehnološkim" elementom in organizacijsko-političnim elementom (moči) > v kapitalističnem produkcijskem procesu. *Razredna* raven se ne izraža > kot napredek ampak kot prelom, ne kot "razkritje" okultne > racionalnosti vgrajene v modernem produkcijskem procesu, temveč kot > konstrukcija radikalno nove racionalnosti, ki nasprotuje > racionalnosti, ki jo prakticira kapitalizem. To kar je značilno za > aktualne procese pridobivanja razredne zavesti med delavci velikih > tovarn (na primer teh, ki jih obravnavamo v tem "Quaderno") "ni samo > primarna potreba po uresničevanju svoje osebnosti med delom, ampak > strukturno motivirana potreba po upravljanju politične in gospodarske > moči podjetja in skozi njo družbe".[^25] [^20]: Leonardi, nav. d., str. 55--56. [^21]: *Prav tam*, str. 82. O "popolni odtujitvi" "intelektualcev proizvodnje" glej zelo natančna in ostra opažanja Pina Tagliazucchija v članku *Aspetti della condizione impiegatizia nell'industria moderna*, v "Sindacato moderno", št. 1, februar-marec 1961, str. 53 in naslednje. [^22]: Leonardi, nav. d., str. 81--82. [^23]: *Prav tam*, str. 67. [^24]: Glej v tem "Zvezku", Alquatijevo poročilo. [^25]: *Prav tam*. > Zato so zgoraj navedeni faktorji, ki "objektivno" označujejo različne > sloje delavcev v produkcijskem procesu, zagotovo pomembni pri > oblikovanju "kolektivne" zavesti delavcev o političnih implikacijah > produktivne dejanskosti. Toda te faktorji se nanašajo na oblikovanje > enotne prelomne sile, ki teži v vseh svojih aspektih napasti trenutno > tehnološko-organizacijsko-lastniško realnost kapitalistične tovarne. > # Integracija in ravnovesje sistema > Očitno je, da se s polnim potrjevanjem procesov racionalizacije (če > jih obravnavamo kot skupek produkcijskih tehnik, razvitih v okviru > kapitalizma) pozablja, da je ravno kapitalistični "despotizem" tisti, > ki privzame formo tehnološke racionalnosti. S kapitalistično uporabo > so, ne le stroji, ampak tudi "metode", organizacijske tehnike itd. > inkorporirane v kapital, delavcu se zoperstavljajo kot kapital: kot > tuja "racionalnost". Kapitalistično "načrtovanje" predpostavlja > načrtovanje živega dela, in toliko bolj se trudi predstaviti kot > zaprt, popolnoma racionalnih sistem pravil, toliko bolj je abstrakten > in parcialen, primeren za uporabo le v hierarhičnih organizacijah. Ne > "racionalnost", temveč *nadzor*, ne tehnično načrtovanje, temveč > projekt moči združenih producentov lahko zagotovi ustrezen odnos z > globalnimi tehnično-ekonomskimi procesi. > Dejansko je znotraj okvira "tehnične", psevdoznanstvene obravnave > novih problemov in novih protislovij, ki se pojavljajo v današnjem > kapitalističnem podjetju, možno najti vse bolj "napredne" rešitve za > nova neravnovesja, ne da bi se dotaknili bistva odtujenosti, temveč da > bi zagotovili ravnovesje sistema. Sociološke in organizacijske > ideologije sodobnega kapitalizma prikazujejo različne faze, od > taylorizma do fordizma pa do razvoja integracijskih tehnik, *human > engineeringa*, človeških razmerij, regulacija komunikacij itd.[^26], > prav v vse bolj zapletenem in prefinjenem poskusu, da bi prilagodile > načrtovanje živega dela stadijem, ki jih z nenehno rastjo konstantnega > kapitala dosegajo potrebe produktivnega načrtovanja.[^27] Očitno je, > da znotraj tega okvira vse večji pomen dobivajo "informacijske" > tehnike, usmerjene k nevtralizaciji delavskega upora, ki neposredno > izhaja iz "totalnega" značaja procesov odtujitve v veliki > racionalizirani tovarni. Seveda se konkretna analiza znajde tudi pred > situacijami, ki se med sabo, zaradi številnih nezanemarljivih > faktorjev (razlike v tehnološkem razvoju, subjektivne usmeritve > kapitalističnega vodstva itd.), lahko močno razlikujejo; vendar točka, > ki jo želimo poudariti je, da ima kapitalizem pri uporabi > "informacijskih" tehnik za manipulacijo delavske drže velike, > nedoločljive margine "koncesij" (ali bolje rečeno, "stabilizacij"). > Meja onkraj katere "informacije" o globalnih produkcijskih procesih > prenehajo biti stabilizacijski faktor kapitalistične moči ni > določljiva. Gotovo pa je, da informacijske tehnike težijo, v bolj > kompleksnih situacijah sodobnih kapitalističnih podjetij, k obnovitvi > te "privlačnosti" (zadovoljstva) dela o kateri je govoril že > *Manifest*.[^28] [^26]: Gl. Nora Mitrani, *Ambiguité de la technocratie*, v: "Cahiers internationaux de sociologie", letnik XXX, 1961, str. 111. [^27]: Franco Momigliano je pravilno ugotovil|opomnil, da "moderna tovarna ne le vedno bolj izključuje delavce iz zavestne udeležbe v samem trenutku razdelave racionalnega plana produkcije, v globalnem produkcijskem procesu, temveč od delavcev, podrejenih novi racionalnosti, zahteva, da hkrati poosebljajo "antiracionalni" moment, ki ustreza filozofiji "prilagajanja", staremu empirizmu. Tako se sam delavski upor, paradoksalno, racionalno izgorišča". Gl. *Il Sindicato nella fabbrica moderna*, in "Passato e Presente" št. 15, maj-junij 1960, str. 20--21- [^28]: "Delo proletarcev je z razširjanjem strojev in z delitvijo dela izgubilo sleherno samostojnost in s tem ves mik za delavca. Le-ta postane zgolj pritiklina stroja". > Širitev informacijskih tehnik in njihovega polja uporabe ter prav tako > širitev sfere tehničnega odločanja[^29] se popolnoma ujemata s > kapitalistično "karikaturo" družbene regulacije produkcije. Zato je > potrebno poudariti, da "produktivna zavest" ne privede do odprave > sistema, da je sodelovanje delavcev pri "funkcionalnem planu" > kapitalizma, samo po sebi, faktor integracije, tako rekoč odtujitve, > na skrajnih mejah sistema. Res je, da imamo z razvojem > "stabilizacijskih faktorjev" neokapitalizma takšne pogoje za delavsko > akcijo, da je takojšnja popolna odprava kapitalističnega reda nujna. > Delavski boj se zato predstavlja kot nujnost globalnega > zoperstavljanja kapitalističnemu planu, kjer sta temeljna faktorja > zavest o, recimo temu dialektičnem, ujemanju "tehničnega" in > "despotskega" momenta v sedanji produktivni organizaciji. Kar zadeva > tehnološko "racionalnost", je odnos revolucionarnega delovanja do nje > v tem, da jo "dojame", toda ne zato, da bi jo priznaval in > poveličeval, temveč zato, da bi jo podvrgel novi uporabi: > socialistični uporabi strojev.[^30] [^29]: O zahtevi po "demokratičnem" sodelovanju delavcev za bolj racionalno kapitalistično upravo glej zelo pomembno knjigo Seymourja Melmana, *Decision Making and Productivity*, Oxford, 1958. [^30]: Najnovejši razvoj ekonomskih in tehničnih raziskav v Sovjetski zvezi je dvoument. Mentem ko zagovor avtonomnega raziskovalnega momenta nedvoumno ima pomen kontrasta in preloma v odnosu do grobih oblik volontarizma v stalinističnem tipu načrtovanja, razvoj "racionalnih" procesov, neodvisno od družbenega nadzora produkcije, se prej zdi (koliko že danes? in koliko kot možna prihodnost?) kot predpostavka in podpora novim razvojem starih birokratskih procesov. Vsekakor pa je pomembno ne spregledati bistvene razlike med sovjetskim in kapitalističnim načrtovanjem. Avtoritarni, despotski element organizacije produkcijske se rodi v kapitalističnih odnosih in *preživi* v birokratskih planskih gospodarstvih. Birokracija v svojem odnosu|razmerju do delavskega razreda se ne more sklicevati na objektivno racionalnost, ampak mora vedno priklicati|se sklicati na sam delavski razred. Upad|padec|propad temeljnega elementa, lastniškega elementa, odvzame birokratski organizaciji, tako rekoč, lasten temelj. Tako se v ZSSR in v ljudskih demokracijah kažejo drugače, despotizem pa ima negotov in neorganski značaj. Kar seveda ne pomeni, da njegove manifestacije|manifestacije njega ne moreje privzeti prav tako surovega aspekta|vidika kot ga imajo kapitalistične družbe. Glej temeljne opazke Rodolfa Morandija v spisih: *Analisi dell'economia regolata* (1942) in *Criteri organizzativi dell'economia collettiva* (1944), ponatis v *Lotta di popolo*, Torino 1958. Izključevanje|izključitev lastniškega elementa in upoštevanje avtoritarno-birokratskega elementa ali tehnične odtujitve (ali obeh) sta, kot vemo, v središču neskončnih ideoloških literature neokapitalistične in reformistične. Eden od naših "Zvezkov" bo posvečen analizi teh ideologij. > # Mezde in politična sužnost > Ker "teoretično" z moderno organizacijo produkcije za delavski razred > rastejo možnosti nadzora in vodenja produkcije, "praktično" pa se > skozi vedno bolj rigidno centralizacijo moči veča odtujenost, delavski > boj, *vsak* delavski boj, teži predlagati *politični* zlom sistema. A > dejavnik tega zloma ni soočenje med "racionalnimi" zahtevami, ki > izhajajo iz novih tehnik in njihovih kapitalističnih rab, ampak > zoperstavljanje delavskega kolektiva, ki terja podreditev > produkcijskih procesov družbenim silam. V redu tehnično-ekonomskega > razvoja ni kontinuitete, ki bi jo revolucionarni skok potrdil: > delavska akcija pod vprašaj postavlja temelje sistema in vse njegove > posledice ter vidike, na vseh ravneh. > Kapitalističnemu procesu je, seveda, prirejen tehnološki napredek, > "čedalje hitreje druga drugo spodrivajoče iznajdbe in odkritja, ta v > doslej neverjetni meri dan za dnem stopnjujoča se produktivnost > človeškega dela".[^31] [^31]: Gl. Friedrich Engels, *Uvod k "Mezdnemu delu in kapitalu"*, v "Izbrana dela", zv. 2, Ljubljana 1976, str. 672. > Toda medtem ko Engels meni, da ta proces vodi v "razcepitev družbe v > majhen, čezmerno bogat razred in v velik razred mezdnih delavcev, ki > nima ničesar", Marx predvideva povečanje ne le nominalnih, temveč tudi > realnih mezd: "če se torej delavčev dohodek z naglim naraščanjem > kapitala povečuje, tedaj se hkrati širi tudi družbeni prepad, ki > ločuje delavca od kapitalista, tedaj se hkrati povečuje moč kapitala > nad delom, odvisnost dela od kapitala".[^32] Torej toliko hitrejša kot > je rast kapitala, toliko boljša je *materialna* situacija delavskega > razreda. In toliko bolj so mezde povezane z večanjem kapitala, toliko > bolj neposredna je odvisnost dela od kapitala. To pomeni, v tolikšni > meri kot se izboljšuje materialna situacija delavca, v tolikšni je > slabša njegova družbena situacija, poglablja se "družbeni prepad, ki > ločuje delavca od kapitalista".[^33] [^32]: *Prav tam*, str. 697. [^33]: *Prav tam*, str. 697. > V tem neposrednem razmerju med mezdami in kapitalom je "najugodnejši > pogoj za mezdno delo kar najhitrejše naraščanje produktivnega > kapitala": to pomeni, "čim hitreje pomnožuje in povečuje delavski > razred sovražno si silo, tuje bogastvo, ki mu zapoveduje, v tem > ugodnejših pogojih mu je dovoljeno delati znova za pomnožitev > meščanskega bogastva, za povečanje moči kapitala, vsemu zadovoljnemu, > da sam sebi kuje zlate verige, s katerimi ga buržoazija vleče za > seboj."[^34] [^34]: *Prav tam*, str. 697. > Poleg tega bi Engels sam priznal, da "je torej sistem mezdnega dela > sistem sužnosti, in sicer sužnosti, ki postaja toliko hujša, kolikor > bolj se razvijajo družbene produktivne sile dela, *pa naj dobi delavec > boljše ali slabše plačilo*" (poudarek naš). Lenin poudarja, da je ta > vidik znotraj marksizma očiten: "pojmovanje akumulacije, ki so ga > razdelali klasiki in ki ga je sprejela Marxova teorija, priznava, da > toliko bolj konkreten razvoj produktivnih sil in socializacija dela, > toliko boljši je položaj delavcev, vsaj do mere, ki je v trenutnem > sistemu družbene ekonomije mogoča".[^35] Postopno večanje "družbenega > prepada" med delavci in kapitalisti Marx izrazi tudi v obliki > *relativne mezde* in njenega zmanjševanja. Toda očitno je, da ta pojem > vključuje element politične zavesti, natančneje zavedanja, da > izboljšanju materialnih pogojev, povečanju nominalne in realne mezde, > ustreza zaostritev "politične odvisnosti". Tako imenovana neizogibnost > prehoda v socializem ni na ravni materialnega konflikta, temveč na > sami osnovi *ekonomskega* razvoja kapitalizma v povezavi z > "nevzdržnostjo" družbene vrzeli, ki se lahko izrazi le kot politična > zavest. Prav zato je delavska odprava sistema negacija celotne > organizacije, v kateri se odraža kapitalistični razvoj, ter predvsem > tehnologije, ki je povezana s produktivnostjo. [^35]: Lenin, *Caratteristiche del romanticismo economico*, v *Opere*, vol. II, it. prev., Rim 1955, str. 136. > Zato zloma, preseganja mezdno-produktivističnega mehanizma ni mogoče > postaviti kot "splošne" zahteve za višanje mezd. Jasno je, da akcija > za odpravo neenakosti v mezdah predstavlja enega izmed aspektov > preseganja tega razmerja. Sama po sebi pa na noben način ne zagotavlja > zloma sistema, temveč samo "bolj pozlačene verige" za ves delavski > razred. Zgolj z napadom na korenine odtujitvenih procesov, z > določitvijo naraščajoče "politične odvisnosti" od kapitala je mogoče > oblikovati resnično splošno razredno akcijo.[^36] [^36]: Glej aktualno razpravo v "Politica ed economia" v člankih Garavinija, Tatòja, Napoleonija itd. (št. od novembra 1960 dalje). > Z drugimi besedami, subverzivna moč delavskega razreda, njegova > revolucionarna sposobnost je (potencialno) najmočnejša prav v "točkah > razvoja" kapitalizma, kjer prevladujoče razmerje konstantnega kapitala > nad živim delom, z racionalizacijo, ki jo uteleša, delavski razred > neposredno postavlja pred vprašanje njegove politične sužnosti. Poleg > tega je naraščajoča odvisnost "zunanjih" globalnih družbenih procesov > od kapitalističnega plana, ki se kaže predvsem na ravni podjetja, tako > rekoč v osnovni logiki kapitalističnega razvoja. Znano je, da je Marx > večkrat vztrajal na tem vedno širšem razraščanju korenin > kapitalistične moči: delitev dela v tovarni, v skrajnem primeru, > sovpada z družbeno delitvijo dela -- ki je, seveda, ne smemo razumeti > na ozko ekonomističen način. > # Potrošnja in prosti čas > "Objektivizem" sprejema kapitalistično "racionalnost" na ravni > podjetja, razvrednoti boj znotraj struktur in razvojnih točk, ter > namesto tega poudarja vrednost delovanja v zunanji sferi, v sferi mezd > in konsumpcije; od tod izhaja -- z raziskovanjem "dialektike" na višji > ravni, v okviru sistema, med kapitalom in delom -- precenjevanje > delovanja na državni ravni, razlikovanje-ločevanje med sindikalnim in > političnim momentom itd. Tako se tudi v najresnejših in "najbolj > današnjih" razpravah na koncu v bolj kritičnih in modernih oblikah > pojavi zgolj potrditev starih "demokratičnih" pristopov k delavskemu > boju. Vse raziskovalno delo in prilagajanje sindikalnega delovanja > načinom kapitalističnega razvoja tvegajo potrditev starih stališč > obogatenih z novo vsebino, a v mistificirani obliki. Tako je > "avtonomno delovanje širokih množic možno zgolj naknadno odločitvam > gospodarjev in nikoli pred njimi".[^37] [^37]: Glej Ruggero Spesso, *Il potere contrattuale dei lavoratori e la "razionalizzazione" del monopolio*, v "Politica ed economia", november 1960, str. 10. Posebej je treba obravnavati stališča, ki jih je izrazil Franco Momigliano. Upravičeno poudarja, da mora biti upoštevanje|obravnava "instrumentov organizacije in racionalizacije modernega sveta" za sindikat predstavljati izhodišče za "iskanje pogojev učinkovite konkurence in hegemonske sposobnosti delavskega razreda" (zgoraj navedeni članek, str. 2029). Večkrat je poudaril, da mora delavski razred, tako, ponovno pridobiti pravo in popolno avtonomijo pred kapitalom. Vendar se ne razume kako je te teze in zahteve možno uskladiti s potrditjivo "specifičnega institucionalnega terena sindikata", s posledično zavrnitvijo|zavračanjem prepoznati isto sindikalno akcijo kot naraščanje napetosti preloma s sistemom (gl. F. Momigliano, *Struttura delle retribuzioni e funzioni del sindicato*, v "Problemi del socialismo", junij 1961, str. 633). Gl. tudi, prav tako Momigliano: *Una tematica sindicale moderna*, v "Passato e Presente", št. 13, januar-februar 1960; la Relazione al Congresso sul Progresso tecnologico e la società italiana (Milano, junij 1960) na temo: "Lavoratori e sindicati di fronte alla trasformazioni del processo porduttivo nell'industria italiana". > Medtem ko postajajo procesi, značilni za kapitalistično akumulacijo, > vse bolj globalno veljavni, tako "znotraj" kot "zunaj", tako na ravni > podjetja kot na splošni družbeni ravni, se različna stališča, ki so > ponovno vzniknila celo znotraj keynesijanskega delavskega gibanja, > predstavljajo kot prave pravcate ideologije, ki odsevajo > neokapitalistični razvoj. Zoper njih še vedno, celo bolj, velja Marxov > opomin: "Sfera cirkulacije ali blagovne menjave, v mejah katere se > gibljeta nakup in prodaja delovne sile, je dejansko resnični raj > prirojenih človekovih pravic." Ne zaman se potrošnji, ki jo "vsiljuje" > kapitalizem, zoperstavlja "poštena" potrošnja, ki jo predlaga delavski > razred, in splošno višanje mezd, torej potrditev politične sužnosti, > pa se predstavlja kot "primer" delavca, ki kot "človeške oseba" > zahteva (znotraj sistema!) priznanje in potrditev svojega > "dostojanstva".[^38] [^38]: Glej Antonio Tatò, *Ordinare la struttura della retribuzione secondo la logica e i fini del sindacato*, v "Politica e economia", februar-marec 1961, str. 11--23. V vseh marksističnih raziskavah se poudarja vse večji neposredni družbeni vpliv sfere produkcije. Tako kot drugi avtorji, Paul M. Sweezy v *The Theory of Capitalist Development* (London 1962), z različnih vidikov prikazal kar velja še danes (gl. zlasti str. 307 in naslednje, 350 in naslednje, itd. v italijanskem prevodu, Torino 1951). Sweezy opozarja na odlomek iz knjige Rose Luxemburg *Reforma in revolucija*: "'Družbeni nadzor' ... nima nič opraviti z omejevanjem kapitalistične lastnine, temveč gre, nasprotno, za njeno zaščito. Ali, v ekonomskem smislu, ne gre za napad na kapitalistično izkoriščanje, temveč prej za normalizacijo in regulacijo tega izkoriščanja". (Sweezy nav. d., str. 249; gl. tudi *Kapital*, zv. 1, poglavje 8, podpoglavje 6. v zvezi z angleško zakonodajo o omejevanju delovnega dne). > Sama zahteva po "osnovnih potrebah" (kultura, zdravje) zoper > konsumpcijo, ki jo vsiljuje kapitalizem (ali neokapitalizem), nima > smisla -- kot je pravilno izpostavil Spesso -- brez zavrnitve > kapitalistične racionalizacije in brez delavske zahteve po nadzoru in > upravljanju s sfero produkcije.[^39] [^39]: Gl. Spesso, nav. d.: "Upanje na ... večjo kulturno konsumpcijo nima smisla, če te kulture ne moremo smatrati kot uporabne za posameznike prav v njihovi kreativni dejavnosti, in to je prav v delovnem procesu ... Sama konsumpcija posameznika je v celoti odvisna od njegovega položaja v produkcijski dejavnosti ... "osnovne potrebe" (kultura, zdravje) nastajajo in se potrjujejo v zavračanju *work rules*, v ozaveščanju|pridobivanju *delavske* zavesti glede vloge dela", (str. 9--10). Reprezentacija odtujitve v neokapitalizmu kot odtujitve potrošnika je hkrati ena najbolj neumnih in razširjenih ideologij dandanes. > Pomenljivo je, da "revizionistična" stališča, z izkrivljanjem, > spominjajo na Marxovo pojmovanje prostega časa, njegovo razmerje do > delovnega dne in njegov položaj znotraj perspektive komunistične > družbe. Obstaja težnja, torej, na podlagi "ekonomistične" > interpretacije Marxove misli komunistično svobodo enačiti z > razširitvijo prostega časa na podlagi vse bolj "objektivnega" in > racionalnega načrtovanja produktivnih procesov.[^40] [^40]: Glej Paul Cardan, *Capitalismo e socialismo*, v: "Quaderni di unità proletaria", št. 3. Vseeno je treba poudariti, da se Cardan na to razlago sklicuje, da bi v polemiki z marksizmom, izrazil revolucionarno stališče. > Dejansko, za Marxa, prosti čas "osvojen za svobodno, duhovno in > družbeno dejavnost individuov" nikakor|sploh ne sovpada enostavno z > redukcijo|krajšanjem "delovnega dne". Predpostavlja radikalno > preoblikovanje pogojev človeškega dela, odpravo mezdnega dela, > "družbeno ureditev delovnega procesa". Predpostavlja, torej, > integralno|popolno odpravo kapitalističnega razmerja med despotizmom > in racionalnostjo, za oblikovanje|formacijo družbe, s katero > upravljajo svobodni proizvajalci, v kateri so -- z odpravo produkcije > zaradi produkcije -- načrtovanje, plan, racionalnost, tehnologija > podvrženi stalnim nadzorom družbenih sil, in delo lahko tako (in > le|zgolj tako) postane človekova "prva življenska potreba". Preseganje > delitve dela , kot cilj družbenega procesa, razrednega boja, ne pomeni > preskoka|skoka v "kraljestvo prostega časa", ampak|temveč osvojitev > prevlade družbenih sil nad sfero produkcije. "Celostni razvoj" > človeka, njegovih fizičnih in duhovnih sposobnosit (na katere se > toliko "humanističnih" kritikov "industrijske družbe" radi sklicujejo) > izpade|se zdi kot mistifikacija, če je predstavljeno kot "uživanje > prostega časa", kot abstraktna "vsestranskost" itd., neodvisna od > razmerja|odnosa človeka do produkcijskega procesa, do prilaščanja > produktov in vsebine dela s strani delavca, v družbi asociacije > svobodnih producentov.[^41] [^41]: Prikaz komunistične družbe kot družbe "izobilja" dobrin (četudi ne samo materialnih) in "prostega časa" je pogost v sovjetskih ideologijah in je očitno posledica zanikanja učinkovitega družbenega urejanja delovnega procesa. Tem ideologijam danes pripomorejo "tehnološke" iluzije. Za Strumilin, na primer, "vodstvene funkcije produkcijskega procesa" identificira|enači s "tehničnim" nadzorom, z "višjo intelektualno vsebino" dela, ki ga omogoča "tehnični razvoj s svojimi čudežnimi avtomatskimi mehanizmi in elektronskimi "mislečimi" stroji" (gl. *Sulla via del comunismo*, Moskva 1959). In tako avtomatizacija dopušča realizacijo resnično "bogate" družbe potrošnikov "prostega časa"! (Gl. zgoraj, opomba 30). Kot primer tipičnega izkrivljanja Marxovih besedil, gl. Georges Friedman, *Dove va il lavoro umano?*, it. prev., Milano 1955, str. 333 in nadaljnje, kjer reapropriacija produkta in vsebina samega dela s strani delavca je prepoznana|enačena s "psihično-fiziološkim nadzorom dela"! > # Revolucionarna perspektiva delavskega nadzora > "Nove" delavske zahteve, ki označujejo|so značilne za sindikalne boje > (obravnavane v tem "Zvezku") nimajo takojšnje revolucionarne politične > vsebine niti ne pomenijo|implicirajo avtomatskega razvoja v > istem|samem smislu. Vendar njihovega ponema ne moremo niti omejiti na > vrednoto "prilagajanja" modernim tehnološkim in organizacijskim > procesom v moderni tovarni, ki predpostavljajo "sustematizacijo" > delovnih razmerij na splošno a višji ravni. Vsebujejo > *kazalce|kazalnike razvoja*, ki zadevajo delavski boj v svojem|njegovi > celoti in njegovi politični vrednosti. Te kazalniki ne izhajajo > zgolj|čisto enostavno iz povpraševanj|raziskave in "povzetkov" > zahtevkov, ne glede na to kako drugačni ali "naprednejši" se zdijo v > primerjavi s tradicionalnimi cilji. Pogajanja o času in ritmu dela, o > sestavi|kolektivu|številu zaposlenih, razmerju med mezdo in > produktivnostjo, itd. evidentno|jasno|očitno nasprotujejo kapitalu > prav v samem mehanizmu akumulacije in na ravni njegovih "faktorjev > uveljavljanja|stabilizacije". Dejstvo, da jih predlagajo|da > napredujejo z bojem delavskih celic v najmočnejših najrazvitejših > podjetij potrjuje njihovo avantgardno, prelomno vrednost. Poskus, da > bi jih instrumentalizirali|izkoristili za cilje splošnega zgolj > mezdnega boja je le iluzorno iskanje novih velikih enotnih razrednih > akcij: na tem mestu|v tej smeri bi se v praksi uresničilo ravno|prav > to, čemur se želijo izogniti, tj. ponoven padec v podjetniško > zapiranje, ki (mu) nujno sledi izpraznitev potencialnih elementov > političnega razvoja. Trend, ki ga je objektivno mogoče zaznati kot > vodilno hipotezo je krepitev in širitev zahteve po upravljanju. Ker se > zahteva po upravljanju ne zastavlja kot zgolj zahteva po "kognitivnem" > sodelovanju|udeležbi, temveč je investirana|usmerjena v konkretno > razmerje racionalizacija-hierarhija-moč, se ne zapira v okolje > podjetja, naslavlja prav proti "despotizmu" ki ga kapital projecira in > izvaja nad vso|celotno družbo in na vseh svojih ravneh, izraža se kot > nuja popolne odprave sistema skozi|preko globalnega ozaveščanja in > splošnega boja delavskega razreda kot takega. > Menimo|vztrajamo, da, praktično in takoj, ta trend|linija lahko izrazi > z zahtevo po delavskem nadzoru|upravljanju. Vendar je tu potrebno > nekaj razjasnitev. Formulo delavskega nadzora je danes lahko soditi > enako|enoznačno, možno asimilirani v "centristični" pristop , > omiljevanju|omilitvi ali spravi|sprijaznjenju revolucionarnih zahtev, > ki jih predlagajo boji|bitke tradicionalnih > nacionalnih-parlamentarnih-demokratičnih usmeritev: v resnici ne > manjka namigov uporabe te formule v tej smeri|smislu. Neuresničljiva > in dvouma je, na primer, navedba delavskega nadzora, če imamo v mislih > nadaljevanje ali ponovitev pojmovanja|koncepta in izkušenj upravnih > svetov [Consigli di gestione]. V gibanju upravnih svetov je bila > avtentična zahteva po delavskem nadzoru podrejena -- do izničenja -- > "kolaboranionističnemu" elementu, vezanemu|povezaneu z ideologijo > nacionalne obnove|prenove in ustanitev|ustalitev (instrumentalizacija) > realnega gibanja v institucionalno-elektoralni plan. Enako dvoumnost > je mogoče zaznati, ko se smer|stališče delavskega nadzora predlaga kot > "sprejemljiva" alternativa, kot "korekcija|popravek" "ekstremizma" > perspektivi delavskega samoupravljanja. Zdaj je jasno, da formulacija, > ki ne bi bila mistificirana, delavskega nadzora ima smisel le|zgolj v > povezavi s ciljem revolucionarnega preloma in s perspektivo > socialističnega samoupravljanja. V tem okviru, delavski nadzor izraža > nujnost premostitve "vrzeli|skoka", ki trenutno obstaja > najnaprednejšimi delavskimi zahtevami na ravni sindikatov in strateško > perspektivo. Zato predstavlja, ali bolj rečeno, lahko predstavlja v > nemistificirani različici, politično usmeritev, ki je neposredno|takoj > alternativa tistim, ki jih predlagajo trenutne|aktualne razredne > stranke. > Jasno je da tu linija|stališče smer delavskega nadzora je predvidena > kot dejavnik pospešitve časa splošnega razrednega boja: politični > instrument za realizacijo "bližnjih" časov|bližanje časov > revolucionarnih prelomov. Zdaleč da bi lahko predstavljal kot > "nadomestek" osvojitve politične moči, delavski nadzor lahko > konstituira|vzpostavi|predstavlja fazo *maksimalnega* pritiska na > kapitalistično moč|vlado (kot izrecna grožnja koreninam sistema). > Delavski nadzor torej moramo videti kot pripravo situacija "dvojne > moči" v razmerju do popolne politične osvojitve. > Nesmiselno|brezkoristno je vztrajati pri motivih|razlogih, ki vodijo > do predloga delavskega nadzora kot splošnega in trenutnega|aktualnega > političnega predloga. Kar je zares pomembno je, da polemika proti > formulam ni alibi za beg pred splošnim političnim problemom, ki ga > vsiljuje|narekuje delavski boj, in ki konkretno delamo na ponovni > vzpostavitvi, na osnovi|podlagi teh bojev, nove politične perspektive > ki zagotavlja|preprečuje degradacijo delavskega delovanja in njegovo > ponovno vpitje v kapitalistični razvoj. --- resources: ######################################################################## # vim: spelllang=sl,it ...