From a1e457a28aa027a31d3aa9e34b5f1b15ed909c99 Mon Sep 17 00:00:00 2001 From: urosm Date: Mon, 18 Mar 2024 13:15:44 +0100 Subject: [PATCH] update notes --- .asorrosa_prva_ocena.md | 462 + .aureli_arhitektura_in_abstrakcija.md | 59 + .benjamin_avtor_kot_proizvajalec.md | 22 + .biraghi_arhitekt_kot_intelektualec.md | 190 + .biraghi_larchitetto_come_intellettuale.it.md | 7621 +++++++++++++++++ .biraghi_larchitetto_come_intellettuale.sl.md | 7176 ++++++++++++++++ .engels_ludwig_feuerbach.md | 63 + .ferro_nacrt_gradbisce.md | 141 + .fortini_dve_avantgardi.md | 880 ++ ...pi_produkcija_in_prostorsko_nacrtovanje.md | 571 ++ .krasovec_tujost_kapitala.md | 41 + .kritika_arhitekturne_ideologije.md | 4175 +++++++++ .panzieri_o_kapitalisticni_rabi_strojev.md | 1578 ++++ .planiranje_metropole.md | 600 ++ .realna_subsumpcija_arhitekture.md | 3886 +++++++++ .tafuri_avstromarksizem_in_mesto.md | 2413 ++++++ .tafuri_h_kritiki_arhitekturne_ideologije.md | 4041 +++++++++ .tafuri_il_socialismo_realizzato.md | 987 +++ ...lektualno_delo_in_kapitalisticni_razvoj.md | 3541 ++++++++ .tafuri_norma_in_program.md | 1758 ++++ .tafuri_renesansa.md | 949 ++ .tafuri_socialdemokracija_in_mesto.md | 1379 +++ .tafuri_teorije_in_zgodovina_arhitekture.md | 901 ++ index.md | 19 +- marx_digresija_o_produktivnem_delu.md | 62 - ..._kritike_in_kritika_politicne_ekonomije.md | 8 +- teorija_tehnologije.md | 27 +- 27 files changed, 43472 insertions(+), 78 deletions(-) create mode 100644 .asorrosa_prva_ocena.md create mode 100644 .aureli_arhitektura_in_abstrakcija.md create mode 100644 .benjamin_avtor_kot_proizvajalec.md create mode 100644 .biraghi_arhitekt_kot_intelektualec.md create mode 100644 .biraghi_larchitetto_come_intellettuale.it.md create mode 100644 .biraghi_larchitetto_come_intellettuale.sl.md create mode 100644 .engels_ludwig_feuerbach.md create mode 100644 .ferro_nacrt_gradbisce.md create mode 100644 .fortini_dve_avantgardi.md create mode 100644 .greppi_produkcija_in_prostorsko_nacrtovanje.md create mode 100644 .krasovec_tujost_kapitala.md create mode 100644 .kritika_arhitekturne_ideologije.md create mode 100644 .panzieri_o_kapitalisticni_rabi_strojev.md create mode 100644 .planiranje_metropole.md create mode 100644 .realna_subsumpcija_arhitekture.md create mode 100644 .tafuri_avstromarksizem_in_mesto.md create mode 100644 .tafuri_h_kritiki_arhitekturne_ideologije.md create mode 100644 .tafuri_il_socialismo_realizzato.md create mode 100644 .tafuri_intelektualno_delo_in_kapitalisticni_razvoj.md create mode 100644 .tafuri_norma_in_program.md create mode 100644 .tafuri_renesansa.md create mode 100644 .tafuri_socialdemokracija_in_mesto.md create mode 100644 .tafuri_teorije_in_zgodovina_arhitekture.md diff --git a/.asorrosa_prva_ocena.md b/.asorrosa_prva_ocena.md new file mode 100644 index 0000000..f961068 --- /dev/null +++ b/.asorrosa_prva_ocena.md @@ -0,0 +1,462 @@ +--- +title: "Aberto Asor Rosa in Massimo Cacciari, Prva ocena" +... + + + +> Ko je bila, pred približno enim letom, ta revija zamišljena in smo se za +> njo odločili, je njen nastanek in nagibe navdahnila natančna razredna +> napoved. Seveda nihče ni mogel natančno predvideti, kaj se bo v +> naslednjih mesecih zgodilo v Evropi: izbruh študentskega nasilja od +> Francije do Čehoslovaške. Vseeno pa nas je nekaj napeljevalo verjeti, da +> je organ teoretske refleksije, kot je ta, mogoč in nujno potreben. Niz +> delavskih bojev, ki so od leta 1960 neprestano pretresali Evropo in +> silili kapital v besno gonjo in strahovite krče -- nikoli trenutka miru, +> nikoli obdobja učinkovitega nadzora in ravnovesja -- je olajšala in +> utemeljila naša prepričanja, da se bo situacija razvila v nove, +> naprednejše ravni spopada in da se bo samo dozorevanje političnih sil, +> ki so subjektivno vpete v boj, hitro pospešilo. Poskus, da bi tistim, ki +> so jih v ta proces potisnila materialna gibanja razrednega boja, +> prispevali orientacijo in premislek, je botroval nastanku *Contropiana*. +> Določena mera distance, prizadevanja k daljnovidnosti, prepričanje, da +> je tudi premor za refleksijo koristen za boj -- toda hkrati natančen +> smisel za dejanske razmere v gibanju, želja natančno slediti zaviti in +> težavni poti razrednega spopada, volja premagati kapitalistični odgovor +> tudi na ravni najbolj nenujnih in neposrednih polemik --, vse to je od +> začetka predstavljalo program *Contropiana*. + + + +> Ogromna kopica izkušenj, nujnost radikalne kritike programov, potreba po +> plodnem preobratu organizacijskih razmer, ki so prevladovale doslej, +> želja, da bi končno združili boj in teorijo, taktične rešitve in +> strateški okvir so danes izhodišča našim začetnim predlogom, ki jih +> smatramo za ustrezne in delno že preverjene, vendar jih je treba še +> natančneje določiti, poglobiti in razširiti. Zato se nam v tem trenutku +> zdi nujno določiti "stanje" vprašanj, ki so pred nami, ne da bi +> preskočili nujno potrebnih korakov, kot nas včasih zamika, a da hkrati +> ne bi ostali zasidrani (ali se k njim vrnili) v starih oblikah razprav +> in boja -- kot to nekateri počnejo. Obenem ni dvoma, da se je +> "dimenzija" znotraj katere se *sedaj* gibljemo, temeljito spremenila. +> Skorja politične situacije delavskega razreda zahodne Evrope je počila. +> Francija in Čehoslovaška -- v izredni raznolikosti in celo +> protislovnosti njunih izkušenj -- tekmujeta v oblikovanju enotnega plana +> znotraj katerega se umeščajo novi predlogi: zlom sovjetskega sistema in +> množični ponovni pojav evropskega delavskega razreda na revolucionarni +> fronti sta dejstvi vsekakor različne narave, ki jih je mogoče različno +> vrednotiti, vendar oba na koncu delujeta na razširitev in radikalizacijo +> spopada med kapitalom in delom na mednarodni ravni. Brez kakršnega koli +> prenagljenega optimizma je treba povedati, da *se eno zgodovinsko +> obdobje izteka, drugo pa se naporno in boleče odpira*. To, kar se je +> pojavilo v zadnjih mesecih (vendar na podlagi dolge stratifikacije +> bojev, ki smo jo že v minulih letih poskušali opredeliti in teoretsko +> rekonstruirati), je nova politična raven razrednega spopada, je širša, +> globlja in objektivno preverljiva možnost posplošitve obstoječega +> revolucionarnega potenciala. Pred občutkom te spremembe smo se znašli +> pripravljeni, toda istočasno nas povzdiguje. Od tega trenutka dalje mora +> vsak od nas posvetiti vse svoje sile temeljnemu vozlišču problemov, ki +> ga ta prehod prinaša. Skorja dejansko je počila, vendar pod njo ne +> najdemo reda zaprtega sistema, predpripravljene "institucije", ki jo je +> potrebno zgolj prevzeti, da bi nadomestila te obstoječe. Najdemo +> večplastno in protislovno razredno situacijo, ki prekipeva od možnosti +> in sile, ki čaka, da jo teoretično spoznamo in organizacijsko +> rekonstruiramo, da bi nastalo to, kar se zdi, da se že danes nakazuje in +> predlaga -- proces konstrukcije revolucionarne alternative. *Zato* +> zavračamo, zavestno zavračamo, našo razpravo zavreti znotraj ene +> izključne hipoteze. Razredna eksplozija se je pojavila na različnih +> ravneh in zadeva različne ravni. Oblike izkustva so, če že ne +> protislovne med sabo, pa skrajno kompleksne, in pogosto je njihovo +> pravilna politična raba še vedno podrejena pravilnemu analitičnemu +> procesu, ki ga je potrebno opraviti. Prav zato, ker je temeljna +> strateška naloga za nas v bistvu v tem, da smo sposobni *vse* ravni +> razredne izkušnje zbližati k *eni* točki zloma, se nam danes zdi nujno, +> da ne izhajamo iz predpostavke, da je to zbliževanje že samoumevno in da +> je težava zgolj v tem, da ga politično prakticiramo. Enako velja za sile +> organizirane delavske levice. Pri tem je, zunaj in tudi znotraj starih +> uradnih meja delavskega gibanja, porast sektorjev, ki so naklonjeni +> pravilni obnovi razredne perspektive, neizpodbiten in neustavljiv pojav. +> Nedvomno ne smemo podcenjevati druge plati tega pojava -- ta, ki se +> negativno kaže v tem, da stežka določimo skupno os in enotno usmeritev +> tistih, ki prepogosto in iz najrazličnejših smeri domnevajo, da so že +> sami odkrili ključ revolucionarne zgodbe v Evropi. Resnica -- resnica, +> ki bi jo vsi morali odkrito priznati -- je, da je že danes dejanske +> razredna situacija precej bolj napredna kot jo institucije delavskega +> gibanja uspejo izraziti (in k strankam in sindikatom si v tem primeru, +> iz spoštovanja do situacije kot je ta, dovolimo vključiti tudi +> manjšinske skupine). Kot pri eksploziji, tudi antikapitalistični protest +> iz sebe pretirano izrazi neskončen niz predvsem mladih sil in jih nato +> takoj loči ter zoperstavi med sabo. Pri tem ne gre toliko, ali ne gre +> zgolj, za izraz predobstoječega pomanjkanja teoretskih in političnih +> indikacij: gre tudi za tisto specifično, skoraj spontano (v resnici zelo +> zavestno) obliko "zavračanja" s katero se sistem uspe ubraniti z +> razdvajanjem svojih nasprotnikov. No, poskušamo se gibati v ravno +> nasprotno smer od te. Hipoteza, na kateri temelji *Contropiano*, je, da +> je mnogotere antikapitalistične in revolucionarne sile (neposredno +> razredne sile, predvsem), ki so danes razpršene, zbližati in usmeriti v +> prihodnji *blok* na *skupnih* osnovah, ki verjetno ne bo mogel sovpadati +> z nobenim od obstoječih organizmov, kakršni so danes, pri čemer ne mogel +> zanemariti, v svojem teoretskem in praktičnem razvoju, niti realnosti +> razreda v gibanju niti že dane organizacijske realnosti. Ta namera (ali +> hipoteza) ne izhaja iz abstraktnega izračuna sil, ki so danes v igri, +> niti iz nezanesljivega poskusa, da bi jih preprosto enačili med seboj. +> Sama kompleksnost razredne situacije bi morala po našem mnenju vsakomur +> pomagati, da se izogne preveč enostranskem pogledu na teoretsko in +> politično delo v tem trenutku. S pogledom v razredna gibanja, ne v nas +> same ali v našo prirojeno nagnjenost k grupiranju, lahko prepoznamo +> veljavne usmeritve vedenja; in v tem trenutku nam razredni nagon nalaga, +> da ne more biti nobene pobude, ki bi delovala brez osnovne skrbi za +> *enotnost*, brez prizadevanja celo teoretskim raziskavam naložiti nalogo +> združevanja, homogenizacije in zlitja. + + + +> Vse to, konec koncev, -- ta način ravnanja, želimo reči -- ne bi smelo +> presenečati. Iz tega kratko orisanega okvirja pravzaprav ne izhaja nič +> drugega kot ponovna potrditev temeljne točke našega teoretskega +> programa. Pot, ki ji sledimo in ji nameravamo še vedno slediti je ta, ki +> vodi od razumevanja in vrednotenja razrednih gibanj k razumevanju in +> vrednotenju kapitalistične družbe v svoji celoti. To je čemur pravimo +> "delavska znanost". Kljub ogorčenim vzklikom, ki jih namenjajo buržoazni +> in uradni komunistični recenzenti -- ki se očitno strinjajo vsaj v tem, +> da obstaja neka nevtralna dovzetnost do spoznanja, ki jo lahko nasprotni +> strani uporabljata po lastni presoji, kakor želita --, bomo še naprej +> menili, da stališče delavskega razreda do kapitalistične družbe že samo +> po sebi nosi jasen, popolnoma demistificiran proces opisa predmeta +> spoznanja in prav tako jasno nakazuje na preoblikovanje tega spoznanja v +> dejanje -- s *prevratom* obstoječe realnosti, s *prakso revolucionarne +> organizacije*. Da torej ni mogoče vedeti, brez da bi mislili na znanje +> za delovanje; in da se znanje za delovanje ne more ponuditi kot +> instrument pravilne opredelitve predmeta, ne da bi se postavilo na +> stališče *popolnoma odtujenega* razreda -- delavskega razreda. Povsem +> očitno je, da nas za to nihče ni pooblastil, in sicer iz preprostega +> razloga, ker na tem polju princip pooblaščanja velja manj kot na katerem +> koli drugem. Pooblastilo, če o pooblastilu sploh lahko govorimo, smo +> prevzeli mi sami in se postavili *v* en tabor *proti* drugemu. Če +> obstaja izraz s katerim lahko opredelimo to držo, je to: odgovornost. +> Odgovornost militantov in raziskovalcev do razreda, ki smo ga izbrali za +> našega *in ki zato je naš*. + + + +> Povsem očitno je, da, čeprav izhajamo iz trdnih izhodišč, iz njih ne +> sledi niti popolna homogenost predstavljenih prispevkov, niti mehanska +> uporaba teoretskega pristopa, niti avtomatsko ujemanje med rezultati in +> nameni. Vsega tega ne more biti in morda je dobro in pravilno, da ne. +> Prikličimo pomene nekaterih naših prejšnjih stavkov. Pred nami se odpira +> ogromno polje praktičnih in teoretskih možnosti, političnih pobud, bojev +> in vrednotenj bojev. Tudi mi imamo težavo, ki jo imajo vsi, biti v +> koraku s hitro premikajočo realnostjo. Znano je, da smo prepričani v +> našo zvestobo metodi, ki izhaja neposredno iz marksovskega nauka. Toda, +> kot malokdo drugi, -- tudi to je dobro znano in tudi to se očita kot +> druga in nasprotna napaka -- smo vedno skrbeli, da je refleksija nenehno +> predvidela izkušnjo, vedno smo *z razdalje* opazovali nenehno +> pojavljanje novega: morda smo včasih bili celo krivi, da smo naredili +> prevelik skok onkraj sedanje situacije (vendar ne brez, da ne bi po tem +> prejeli kakšne tolažilne potrditve o veljavnosti naših hipotez). Danes +> se zdi, da se naša naloga izraža v sposobnosti zbrati čim večje število +> resnih, pravilno utemeljenih indikacij in hipotez, ne da bi se toliko +> obremenjevali z njihovo sedanjo protislovnostjo (kjer se pojavlja), kot +> ne z njihovim prihodnjim zbliževanjem. Ponavljamo, da tako držo narekuje +> sam premik v razredni situaciji na evropski ravni. Znotraj teh +> teoretskih koordinat, ki smo jih nakazali in ki se jim ne bi znali jasno +> odreči, se odpira *problematično* raziskovalno polje, na katerem +> soočenje in relativno nesoglasje rezultatov ni treba zavračati, prej +> favorizirati in raziskovati kot izraz politične in razredne realnosti v +> nenehnem preoblikovanju, bogate z različnimi možnostmi, ki jih je *vse +> treba odkriti*. Zavedamo se, da bo to težak podvig, toda edini za +> poskusiti, saj nikakor ne moremo sprejeti, da bi *Contropiano* obrnili k +> tradicionalnem tipu "skupinske revije" v kateri se rezultati zdijo že z +> začetka predvidljivi. Kdor verjame, da lahko danes, zlasti na ravni +> teoretsko-političnih raziskav, vso pobudo in vso razpravo omeji znotraj +> ozkih shem predpripravljenih rešitev, dela že storjeno napako. Problem, +> če sploh -- in ne slepimo se pred ovirami --, je uskladiti nepogrešljivo +> strogost teoretskega pristopa z bogastvom in raznolikostjo +> predstavljenih prispevkov. Vendar gre pravzaprav za tehnično-politični +> problem, ki ga je treba neposredno ponovno povezati s tem v vsebinah in +> temah revije. + + + +> Par besed, četudi so nam očitne, je torej potrebnih za razumevanje +> tipa tematskega pristopa, ki je bil izbran za *Contropiano*. Naša revija +> dejansko naslavlja zelo širok razpon interesov, kar je razvidno že iz +> njene prve številke. To je zato, ker menimo, da se mora odziv delavskega +> stališča izkazati za učinkovitega ob soočenju na katerikoli ravni +> kapitalističnih "institucij". Seveda je povsem jasno, da na tem področju +> revija ne more dajati pozitivnih napotkov, temveč samo spodbude za +> zavračanje in negacijo. Skratka, ne nameravamo rekonstruirati +> sistematične kulture delavskega razreda -- operacija v katero ne +> verjamemo in ki bi politični in praktični zrelosti zadevnega delavskega +> razreda vsekakor bila žaljiva, če bi jo poskusili --, prej sistematično +> in do najglobljih temeljev (v resnici pogosto pomembnejši kot bolj +> dokazni kot današnji epigonski predstavniki) uničiti *razredno kulturo +> buržoaznega nasprotnika*, ki se še vedno zdi vse prej kot poražena in +> neučinkovita (še posebej, če jo razumemo kot "sistem" intelektualnega +> gospostva in ideološke prisile enega razreda nad drugim). + + + +> Zdaj se postavlja vprašanje, kaj je pri tem pristopu treba ohraniti in +> kaj spremeniti. Tudi v tem primeru menimo, da je treba ohraniti osnovni +> duh odločitve in natančno določiti obliko njene uporabe. Ne samo v +> precej očitnem in vidnem smislu zagotavljanja ravnovesja med deležniki +> ali, če želite, pravilnejše "hierarhije" interesov, ki jih naslavlja in +> uvaja *Contropiano*. Ampak predvsem v smislu iz znotraj "razkriti" +> funkcionalnost tega dela razprave za formacijo pravilnega delavskega +> stališča do kapitalistične družbe v njeni celoti -- *do kapitalistične +> družbe kot globalno upoštevanega sistema moči* (ekonomija, politika, +> ampak tudi organizacija konsenza, ideološki nadzor, kulturna mitologija +> itd.). Kdor je pozorno spremljal ideološki revival na katerem temelji +> dobršen del bogastva nedelavske levice, ne more ne razumeti +> demistifikacijskega in pojasnjevalnega učinka, ki ga ta del razprave +> zasleduje; prav za tiste, ki nato predlagajo razviti pravilen teoretski +> in politični razredni pristop. V mnogih primerih ne gre za nič več kot +> čiščenje in saniranje (včasih samo za čiščenje kanalizacije). Vendar je +> uporaben, če ga upoštevamo iz vidika *čemur služi*. + + + +> Ena stvar pa vsekakor je gotova: *revijo je treba napotiti k vedno +> pravilnejši in bolj prevladujočem zgodovinsko-političnem in +> teoretsko-političnem pristopu*. Na podlagi delovnih obveznosti, ko bodo +> realizirane, bomo torej imeli bolj natančen odgovor na to kar je v tej +> oceni za zdaj zgolj premišljeno, skicirano in na koncu ponovno +> predlagano v obravnavo našim bralcem. Medtem pa nimamo težav prepoznati, +> da se ta, druga številka, glede na naslovljeno tematiko, le rahlo +> razlikuje od prve. Tretja pa bo nasprotno predstavljala obrat v zgoraj +> navedeno smer in ta obrat smatramo kot dokončen za naloge in značaj, ki +> jih želimo pripisati *Contropianu*. diff --git a/.aureli_arhitektura_in_abstrakcija.md b/.aureli_arhitektura_in_abstrakcija.md new file mode 100644 index 0000000..34f0a94 --- /dev/null +++ b/.aureli_arhitektura_in_abstrakcija.md @@ -0,0 +1,59 @@ +--- +title: "Pier Vittorio Aureli, Architecture and Abstraction" +... + +Kaj ga zanima? + +::: horizontal + +> Cilj te knjige je brati vzpon in moč abstrakcije skozi materialne +> odnose, ki omogočajo *design* in gradnjo arhitekture. Moj namen je +> prikazati, da arhitektura ni abstraktna, ker ji manjkajo ornamenti in +> je omejena na golo strukturo (kar je posledica abstrakcije, ne pa +> vzrok), temveč zato, ker je *vsaka* forma arhitekture, ki je zasnovana +> in zgrajena po *projektu*, sama po sebi abstrakcija, ki postane +> konkretna. Konkretnost se pri tem ne nanaša le na materialnost +> stavbe, temveč tudi -- in predvsem -- na njen proizvodni proces +> [@aureli2023architecture, xx--xxi]. + + + +> The aim of this book is to read the rise and the power of abstraction +> through the material relations that make possible the design and +> building of architecture. My intention is to demonstrate how +> architecture is abstract not because it lacks ornamentation and is +> reduced to its bare structure (which is a consequence of abstraction, +> not the cause), but because *any* form of architecture that is +> designed and built according to a project is in itself an abstraction +> that becomes concrete. Concreteness here refers not only to the +> materiality of a building but also -- and especially -- to its process +> of production [@aureli2023architecture, xx--xxi]. + +::: + +V prvem poglavju, pravi, bo ponudil "predzgodovino" pojma *projekt* kot +tehnološke naprave, ki se je razvila iz izkušnje gradnje velikih +struktur. Namerava preseči pojmovanje projekta kot zgolj arhitekturne +ideologije "volje po formi" in ga umestiti v dinamiko razmerij moči +znotraj družbene delitve dela, kot napravo nadzora in uvrednotenja. +Poleg tega predlaga še definiciji pojma plana in planiranja. + +V nadaljnjih poglavij obravnava trope arhitekturne abstrakcije od risbe, +mreže, racionalizacije in forme. + +--- +lang: sl +references: +######################################################################## +- type: book + id: aureli2023architecture + author: + - family: Aureli + given: Pier Vittorio + title: "Architecture and abstraction" + publisher-place: Cambridge, Mass. + publisher: The MIT Press + issued: 2023 + language: en +# vim: spelllang=sl,en +... diff --git a/.benjamin_avtor_kot_proizvajalec.md b/.benjamin_avtor_kot_proizvajalec.md new file mode 100644 index 0000000..e1703a1 --- /dev/null +++ b/.benjamin_avtor_kot_proizvajalec.md @@ -0,0 +1,22 @@ +--- +title: Walter Benjamin, Avtor kot proizvajalec +... + + +--- +references: +######################################################################## +- type: chapter + id: benjamin2016avtor + author: + - family: Benjamin + given: Walter + title: "Avtor kot proizvajalec" + container-title: "Usoda in značaj" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Beletrina + issued: 2016 + page: 81-96 + language: sl +######################################################################## +... diff --git a/.biraghi_arhitekt_kot_intelektualec.md b/.biraghi_arhitekt_kot_intelektualec.md new file mode 100644 index 0000000..9045322 --- /dev/null +++ b/.biraghi_arhitekt_kot_intelektualec.md @@ -0,0 +1,190 @@ +--- +title: Marco Biraghi, L'architetto come intellettuale +... + +> Ta knjiga želi opredeliti pogoje, v katerih se je znašel današnji +> arhitekt, prepoznati njegove omejitve in razumeti načine, kako jih je +> mogoče premagati. Pri tem se jasno zaveda, da nikakor ni mogoče +> predlagati obrata smeri, poenostavljene in nostalgične "vrnitve k +> začetkom". Zgodovinske poti, naj bodo še tako vijugaste in na videz +> (ali dejansko) ne preveč logične, so vedno in v vsakem primeru +> neizpodbitne. Zato se je potrebno vprašati, potem ko smo ustrezno +> raziskali profil in področje delovanja arhitektov iz daljne ali +> bližnje preteklosti, ki so opravljali svojo vlogo intelektualcev, +> kakšen je danes -- in še bolj, kakšen bi lahko bil *v +> prihodnosti* -- pomen arhitekta, ki je sposoben preseči izvajanje +> dodeljenih nalog, arhitekta, ki zna biti *aktivni* razlagalec +> realnosti, ji napoveduje alternativne možnosti ali jo vsaj poskuša +> postaviti v krizo [@biraghi2019larchitetto, 14-15]. + + + +# Arhitektura kot blago in arhitekt kot "dobavitelj" + +> Kot smo že omenili, bistvo zadeve ni v "izvirnosti" vloge arhitektov +> danes v primerjavi z vlogo, ki so jo imeli v preteklosti, niti v +> ekscentričnosti njihovih projektov v primerjavi s "kanoničnostjo" +> (resnično ali domnevno) projektov iz drugih zgodovinskih obdobij. Prav +> tako ne gre za položaj, ki ga imajo arhitekti danes nasproti družbe, v +> kateri delujejo. Dejansko vprašanje je, kakšen položaj imajo +> arhitekti v aktualnih proizvodnih procesih. Ne gre torej za +> subjektivni problem, temveč -- kot je že v tridesetih letih prejšnjega +> stoletja dobro razumel +> [[Walter Benjamin|benjamin_avtor_kot_proizvajalec]] +> -- za problem *tehnike*. Z drugimi besedami, problem je, ali -- in v +> kolikšni meri -- so današnji arhitekti z izvajanjem svoje vloge +> "ustvarjalcev spektaklov" oziroma s prevzemanjem druge vloge sposobni +> povzročiti "preobrazbo" proizvodnega aparata in ali -- in v kolikšni +> meri -- mu zgolj "dobavljajo". +> +> Kot je pojasnil Benjamin sam, +> +> > ... gre pri dobavljanju materiala produkcijskemu aparatu, ne da bi +> > tega obenem spreminjali v skladu z možnostmi, za skrajno sporen +> > postopek, in sicer tudi takrat, ko je videti, da je snov, s katero +> > se aparat oskrbuje, revolucionarne narave [@benjamin2016avtor, 88]. +> +> V tem pogledu je "dobavitelj" produkcijskemu aparatu tisti, ki ga +> zgolj ohranja ali kvečjemu obnavlja "od znotraj [...] po modi" in ga +> zato pušča "kakršen je". Pomembno je, da Benjamin uporablja tudi +> francoski izraz *routiniers* (tisti, ki se podrejajo navadi, ki +> utrujeno ponavljajo že znano) za označevanje "dobaviteljev", torej +> tistih, ki se odpovedujejo popravkom v sistemu proizvodnje. Temu +> nasproti je postavljen *Produzent* (proizvajalec): ne le tisti, ki +> proizvaja (ali bolje, ki enostavno re-producira), temveč tisti, ki +> preoblikuje proizvodni aparat v tehničnem smislu. +> +> Vprašanje, ki si ga je treba zastaviti na tej točki, je: ali lahko +> sodobni arhitekti s svojimi posegi preoblikujejo proizvodni aparat, v +> katerega so vpeti [@biraghi2019larchitetto, 32-33]? + +# Vloga arhitekta intelektualca + +> Začetek zgodovine moderne arhitekture naj bi po mnenju številnih +> raziskovalcev sovpadal z zasnovo kupole Santa Maria del Fiore Filippa +> Brunelleschija. Znana afera povezana z zaključkom florentinske +> katedrale, ki bi tradicionalno bila rešena z uporabo lesenih opažev +> (reber), a v tem primeru, zaradi velikih dimenzij prostora, ki bi ga +> bilo treba obokati, niso bile uporabne, je za Brunelleschija postala +> priložnost, da ne le uporabi svoje konstrukcijsko znanje, ki je plod +> neposrednega študija antike, temveč tudi "prvič potrdi in zagovarja +> 'strokovnost' arhitekta proti ohlapnem 'magisteriju' rokodelca, +> prednost tehnične invencije pred izvedenostjo obrti". Ne gre le za +> "kategorično zahtevo": v razlikovanju med momentom projekta in +> momentom izvedbe gre tudi za razlikovanje med "svobodno" in +> "mehanično" dejavnostjo in s tem za prevzem naloge organizacije in +> vodenja družbe s strani izobraženega posameznika. Gre za rojstvo +> intelektualca kot aktivnega subjekta in spekulativne figure +> [@biraghi2019larchitetto, 37]. + +> Pomenljivo Antonio Manetti, prvi Brunelleschijev biograf, poudarja +> predvsem njegov velik in čudovit "intelekt". Intelekt, ki zagotovo ne +> deluje izolirano in za svoje "delovanje" potrebuje druge, hkrati pa +> sebe in svoje delovanje postavlja na povsem drugo raven, kot jo +> zasedajo njegovi sogovorniki. Ni naključje, da vse njegove biografije +> ne pozabijo poročati -- čeprav v različnih različicah -- o +> emblematični epizodi: leta 1430 se je po protestu zidarjev ["maestri +> di cazzuola"] zaradi napornega in nevarnega dela na kupoli odločil, da +> jih odpusti in nadomesti z lombardskimi delavci, le da jih je pozneje +> vse (razen enega) znova zaposlil za nižjo plačo. To je najbolj jasen +> prikaz dejstva, da se premoč intelektualnega človeka izvaja v terminih +> moči poveljevanja in nadzora, hkrati pa dobi tudi konotacije, ki ga ne +> ne ločujejo toliko po nalogi ali vlogi kot po pripadnosti *razredu*. +> To kar epizoda naglo izpostavi -- tako kot celoten Brunelleschijev +> poseg v Santa Maria del Fiore -- je "tema moderne družbene delitve +> dela" [@biraghi2019larchitetto, 37-38]. + + +V svojem pregledu vlog, ki jih skozi novoveško zgodovino privzema +arhitekt-intelektualec, +[[Marco Biraghi|biraghi_larchitetto_come_intellettuale]] +opomni na "afero", ki za številne arhitekturne zgodovinarje označuje +začetek moderne arhitekture: izgradnja florentinske katedrale in zasnova +kupole + +> ki bi tradicionalno bila rešena z uporabo lesenih opažev (reber), a v +> tem primeru zaradi velikih dimenzij prostora, ki bi ga bilo treba +> obokati, niso bile uporabne, je za Brunelleschija postala priložnost, +> da ne le uporabi svoje konstrukcijsko znanje, ki je plod neposrednega +> študija antike, temveč tudi "prvič potrdi in zagovarja 'strokovnost' +> arhitekta proti ohlapnem 'magisteriju' rokodelca, prednost tehnične +> invencije pred izvedenostjo obrti" [@biraghi2019larchitetto, 37]. + +V tem primeru začetek moderne arhitekture ni opredeljen v formalnih, +oblikovnih ali tehničnih, kriterijih, temveč začetek označuje +vzpostavitev arhitektov v njihovi družbeni distinkciji, kot +intelektualcev in vodilnih figur na gradbišču. Na to, kakšen značaj bo +nova "premoč" intelekta imela, nakazuje epizoda iz leta 1430, ko +Brunelleschi zidarje, ki so stavkali zaradi napornega in nevarnega dela +na kupoli, odpusti le da jih nazadnje spet zaposli za nižje plačilo. Pri +tem ni ključna osnovna interpretacija, da se avtonomija arhitekta izvaja +v terminih komande in nadzora, temveč objektivni značaj +Brunelleschijevega izuma. Rešitev zasnove kupole na način, da je ni +potrebno pred gradnjo centrirati ter med gradnjo podpirati, ker je na +vsaki stopnji izgradnje samostoječa in samouravnalna, odpravi +privilegije mojstrov saj se ne zanaša več na njihovo tradicionalno +vednost, prav tako pa lažje prenese zaustavitve del in menjave delovnih +ekip. Učinkovanje arhitekture je v tem primeru pravzaprav neodvisno od +strokovnih, umetniških ali političnih interesov arhitekta in z njimi +sovpada le slučajno. + + + +--- +lang: sl +references: +######################################################################## +- type: book + id: biraghi2019larchitetto + author: + - family: Biraghi + given: Marco + title: "L'architetto come intellettuale" + publisher-place: Torino + publisher: Einaudi + issued: 2019 + language: it +######################################################################## +- type: chapter + id: benjamin2016avtor + author: + - family: Benjamin + given: Walter + title: "Avtor kot proizvajalec" + container-title: "Usoda in značaj" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Beletrina + issued: 2016 + page: 81-96 + language: sl +######################################################################## +- type: book + id: battisti1981brunelleschi + author: + - family: Battisti + given: Eugenio + title: "Filippo Brunelleschi" + publisher-place: New York + publisher: Rizzoli + issued: 1981 + language: en +######################################################################## +# vim: spelllang=sl,en,it +... diff --git a/.biraghi_larchitetto_come_intellettuale.it.md b/.biraghi_larchitetto_come_intellettuale.it.md new file mode 100644 index 0000000..cb67eb3 --- /dev/null +++ b/.biraghi_larchitetto_come_intellettuale.it.md @@ -0,0 +1,7621 @@ +--- +title: L'architetto come intellettuale +author: Marco Biraghi +date: 2019 +lang: it +... + +> Ma ciò che ci appare necessario è sempre anche altamente improbabile. +> +> *Massimo Cacciari* + +# Introduzione + +La constatazione della crisi dell'intellettuale nell'epoca contemporanea +è ormai talmente diffusa e generalizzata da essere divenuta un luogo +comune; un argomento oggetto di facili ironie[^1] e oggi quasi "di +moda", non fosse che l'intellettuale in quanto tale raramente si lascia +rapportare alla moda. + +In realtà, la crisi dell'intellettuale ha origini ben più lontane e +profonde, tanto da aver generato, a partire dalla seconda metà del +Novecento, una lunga serie di diagnosi al capezzale del malato, vuoi per +prescrivergli possibili rimedi, vuoi per preconizzarne il decesso ormai +prossimo[^2]. + +Come tutto ciò che viene insistentemente osservato o ripetuto, anche la +categoria di "intellettuale" ha perduto, nel corso del tempo, il suo +contenuto, o piuttosto ha visto progressivamente venir meno il suo +senso, finendo per apparire un corpo svuotato. Lasciando da parte +antichi e nuovi pregiudizi, per cercare di comprendere che cosa sia +l'intellettuale, e quale possa essere il suo eventuale ruolo -- e, più +nello specifico, quale possa essere il ruolo dell'architetto inteso come +intellettuale -- nel mondo attuale, è opportuno ripartire dalla +"classica" analisi fatta da Antonio Gramsci[^3]. Per questi, +innanzitutto, "tutti gli uomini sono intellettuali", anche se "non tutti +gli uomini hanno nella società la funzione di intellettuali"[^4]. Da +ciò deriva che "non si può parlare di non-intellettuali, perché +non-intellettuali non esistono. (...) Non c'è attività umana da cui si +possa escludere ogni intervento intellettuale, non si può separare +l'*homo faber* dall'*homo sapiens*"[^5]. + +Questa precisazione (o questa non-distinzione) risulta fondamentale per +non confinare la categoria dell'"intellettuale" all'interno di una +gabbia separata, dorata o meno che sia. + +> Ogni uomo (...), all'infuori della sua professione esplica una qualche +> attività intellettuale, è cioè un "filosofo", un artista, un uomo di +> gusto, partecipa di una concezione del mondo, ha una consapevole linea +> di condotta morale, quindi contribuisce a sostenere o a modificare una +> concezione del mondo, cioè a suscitare nuovi modi di pensare[^6]. + +Il problema semmai per Gramsci consiste nella "creazione di un nuovo +ceto intellettuale" che sia capace di + +> ... elaborare criticamente l'attività intellettuale che in ognuno +> esiste in un certo grado di sviluppo, modificando il suo rapporto con +> lo sforzo muscolare-nervoso verso un nuovo equilibrio e ottenendo che +> lo stesso sforzo muscolare-nervoso, in quanto elemento di un'attività +> pratica generale, che innova perpetuamente il mondo fisico e sociale, +> diventi il fondamento di una nuova e integrale concezione del +> mondo[^7]. + +In questo senso Gramsci, al di là della figura dell'intellettuale +"tradizionale", appartenente a una "categoria sociale +cristallizzata"[^8] e legato alle funzioni culturali più consuete, vede +un terreno d'azione più fertile per l'intellettuale nell'applicazione +diretta di questi allo "sviluppo delle forme reali di vita"[^9]: + +> Nel mondo moderno l'educazione tecnica, strettamente legata al lavoro +> industriale anche il più primitivo o squalificato, deve formare la +> base del nuovo tipo di intellettuale. + +Di conseguenza, + +> ... il modo di essere del nuovo intellettuale non può più consistere +> nell'eloquenza, motrice esteriore e momentanea degli affetti e delle +> passioni, ma nel mescolarsi attivamente alla vita pratica, come +> costruttore, organizzatore, "persuasore permanentemente". + +Con l'ulteriore avvertenza che tale tipo di intellettuale deve altresí +oltrepassare la "tecnica-lavoro" per giungere "alla tecnica-scienza e +alla concezione umanistica storica, senza la quale si rimane +"specialista"". + +Non è un caso che per Gramsci l'effetto più immediato di tale ingresso +nel mondo tecnico-scientifico (ma anche storico-umanistico) da parte +degli intellettuali sia la relazione che questi istituiscono con la +politica. Politica da intendersi nel senso più originario, come *technē +politikē*, come arte-tecnica di indirizzo e gestione della *polis*, e +più in generale della cosa pubblica. Se ciò dapprima produce una classe +di "intellettuali di partito" "pronti a piegarsi in caso di necessità +all'ineludibile disciplina richiesta dalla tattica e +dall'organizzazione", come rileva Habermas[^10], in seguito -- e in +particolare dopo il termine del secondo conflitto mondiale -- le cose +cambieranno: + +> Gli intellettuali che si imposero dopo il 1945 -- come Camus e Sartre, +> Adorno e Marcuse, Max Frisch e Heinrich Böll -- assomigliavano ai +> modelli più antichi di scrittori e professori che assumevano sí +> posizioni di parte, ma non erano politicamente legati a nessun +> partito. Cogliendo una data occasione, senza essere stati richiesti o +> averlo concordato con qualcuno, essi si inducevano, al di là della +> loro professione, a fare un uso pubblico del loro sapere +> professionale. Senza pretendere alcuno *status* elitario, non si +> richiamavano ad altra legittimazione che non fosse il loro ruolo di +> cittadino di uno Stato democratico[^11]. + +All'interno dei rapporti tra intellettuali e politica -- cosí come +ovviamente di quelli tra intellettuali e mondo della tecnica -- rientra +a pieno titolo anche la figura dell'architetto. Vale la pena forse +citare a questo proposito quanto scriveva Manfredo Tafuri nelle pagine +finali di *Progetto e utopia*: + +> La riflessione sull'architettura, in quanto critica dell'ideologia +> concreta, "realizzata" dall'architettura stessa, non può che (...) +> raggiungere una dimensione specificamente politica. È solo a questo +> punto -- dopo, cioè, aver fatto ragione di ogni ideologia disciplinare +> -- che è lecito riproporre il tema dei ruoli nuovi del tecnico, +> dell'organizzatore dell'edilizia, del *planner*, nell'ambito delle +> nuove forme dello sviluppo capitalistico. E quindi, delle tangenze +> possibili o delle inevitabili contraddittorietà fra tale tipo di +> lavoro tecnico-intellettuale e le condizioni materiali della lotta di +> classe[^12]. + +Quest'ultimo accenno non deve far perdere di vista l'attualità della +notazione tafuriana. Il fatto che oggi la "lotta di classe" possa +apparire un reperto archeologico (questione che verrà ridiscussa più +oltre) non deve indurre l'idea che la relazione tra architetti e +politica sia venuta meno; e lo stesso vale per quella tra architetti e +sfera intellettuale. + +Che l'architetto sia un intellettuale è cosa evidente non soltanto +nell'ottica della distinzione gramsciana tra "sforzo di elaborazione +intellettuale-cerebrale e sforzo muscolare-nervoso"[^13]: lo è anche in +un senso immediatamente intuitivo, almeno per "noi moderni". Ed è +probabilmente inutile rispolverare le vecchie analisi marxiste sulla +separazione tra lavoro intellettuale e lavoro manuale[^14] per affermare +qualcosa che risulta di per sé sufficientemente chiaro. Del resto, già +la celeberrima definizione datane da Vitruvio ("Et ut litteratus sit, +peritus graphidos, eruditus geometria, historias complures noverit, +philosophos diligenter audierit, musicam scierit, medicinae non sit +ignarus, responsa iurisconsultorum noverit, astrologiam caelique +rationes cognitas habeat")[^15] fa emergere il carattere +iperintellettuale della preparazione dell'architetto, una somma di +conoscenze "tecnico-scientifiche" e "storico-umanistiche", per dirla con +le parole di Gramsci. + +> Il sapere dell'architetto è ricco degli apporti di numerosi ambiti +> disciplinari \[o "specialismi", come li si denominerebbe oggi\] e di +> conoscenze relative a vari campi, e al suo giudizio vengono sottoposti +> i risultati prodotti dalle altre tecniche[^16]. + +Proprio quest'ultima considerazione vitruviana illumina il senso che ha +per lui tale accumulazione di saperi, e di conseguenza il ruolo +rivestito dall'architetto: non tanto quello dell'erudito, del +multi-*connoisseur* fine a se stesso, quanto piuttosto quello del +coordinatore, del supervisore, del regista (dal latino *regere*, +dirigere); tutte attività per le quali necessita -- al di là delle +singole competenze -- il possesso di uno sguardo ampio e di una visione +sintetica. Una comprensione e un'organizzazione di molti elementi +contemporaneamente, per le quali sono appunto richieste spiccate +capacità intellettuali. + +E tuttavia, se l'architetto possiede storicamente una vocazione +intellettuale, ciò non significa che il suo non sia anche -- e molto -- +un lavoro manuale. Basti solo pensare al disegno, o a tutte le attività +che stanno dietro, e *dentro*, il compimento di un'opera di +architettura, e che prevedono per l'appunto l'erogazione di un lavoro +ri-produttivo, vale a dire non squisitamente produttivo o +"creativo"[^17]. All'interno di questa pluralità di attività svolte +dall'architetto, l'attività intellettuale non è distinguibile come una +dimensione isolata e specifica: piuttosto, si tratta della modalità +generale entro cui questi *comprende* tutte le proprie attività, incluse +quelle manuali come, appunto, il disegno (per Filarete "fondamento e via +d'ogni arte che di mano si faccia"[^18], vale a dire strumento per +comunicare l'"idea"). Una modalità di *comprehendere* (letteralmente, +di mettere insieme i particolari aspetti sensibili che una molteplicità +di entità hanno tra loro in comune) che definisce in quanto tale il suo +operare da architetto, ma che alcuni tra loro dimostrano di possedere in +maniera più accentuata di altri. E lo stesso vale anche per alcune +epoche. Ad esempio, in Italia -- dalla metà degli anni cinquanta fino +all'incirca alla metà degli anni settanta, come si vedrà meglio più +oltre -- la spiccata attitudine degli architetti a pensare e ad agire +come intellettuali ha fortemente influenzato, nel bene e nel male, il +quadro complessivo dell'epoca: da un lato concorrendo a dar vita a uno +dei momenti più fecondi della recente storia disciplinare italiana, +mediante la produzione di alcuni edifici di altissima qualità, cosí come +con l'elaborazione di altrettanto fondamentali contributi teorici; +dall'altro facendo fin troppo spesso astrazione dal campo di +applicazione concreto dell'architettura, e dando cosí spazio al fiorire +-- avvenuto precisamente in quel periodo -- della speculazione +edilizia[^19] e al compiersi di un vero assalto ai territori italiani, +di cui proprio la parte migliore dell'architettura italiana, arroccata +in una posizione di aristocratica "separatezza", ha finito per rendersi +involontariamente complice. + +Sono probabilmente i cascami di questa stagione della cultura +architettonica italiana, intensa ma contraddittoria, ad aver lasciato in +eredità alle fasi storiche successive -- in particolar modo nel nostro +paese -- un'idea di architetto come prototipo per eccellenza +dell'intellettuale fumoso e inconcludente: una sorta di Fuffas *ante +litteram*, una figura un po' ridicola e un po' patetica, +autoreferenziale e incapace di rapportarsi alla realtà. Questo modello +pur parodistico dell'architetto intellettuale ha però sicuramente +giocato un ruolo nella scarsa considerazione di cui la categoria nel suo +complesso ha goduto in Italia nello scorso cinquantennio, e fors'anche +nella collettiva "ritirata" degli architetti da posizioni di impegno +politico e sociale, vale a dire, in una parola sola, intellettuale. + +D'altronde, la crisi dell'architetto intellettuale (cosí come quella +dell'intellettuale *tout court*) va di pari passo con la crisi più +generale -- ed epocale -- di un sistema di valori a cui tradizionalmente +il mondo degli intellettuali si rifaceva. E ciò su scala planetaria, +non certo solo locale. Ed è sintomatico che sia proprio un architetto +intellettuale -- Tomás Maldonado, d'origini argentine ma con lunghe +frequentazioni europee e italiane -- a tornare a interrogarsi, nel 1995, +sul mutevole significato della figura dell'intellettuale nel corso del +tempo e sul suo incerto destino in quello attuale[^20]. Un'incertezza +(o una "crisi d'identità")[^21] che troverebbe una sua spiegazione, tra +le altre possibili, nella "democratizzazione del sapere" e nella +diffusione generalizzata del lavoro intellettuale (e -- andrebbe +aggiunto -- nell'elevata taylorizzazione e proletarizzazione subita dai +lavoratori di tali settori), che avrebbe come effetto la crescita +smisurata di un "pensiero operante", vale a dire direttamente applicato +ai contesti produttivi e comunicativi. Ciò che non impedisce tuttavia a +Maldonado di chiudere la sua analisi sulle note di una "sorprendente" +speranza in merito alla possibilità di una futura rinascita di un +"pensiero discorrente", dialogico, capace in ultima analisi di tornare a +"scompaginare (...) l'appiattimento della nostra visione del +mondo"[^22]. + +Gli eventi, almeno per il momento, non sembrano aver dato ragione alle +attese di Maldonado. Il generalizzato ritorno in auge, in tempi più +recenti, dell'architetto come professionista, ovvero come figura +"semplicemente" dotata di capacità tecniche e di competenze specifiche, +e disinteressata invece allo sviluppo di un proprio pensiero teorico, +sembra segnare un cambio di tendenza dal significato apparentemente +inequivocabile e forse irrevocabile. Di ciò potrebbe costituire +un'ulteriore conferma, da vent'anni circa a questa parte, l'imporsi del +fenomeno dell'*archistar* (o *star architect*, o *starchitect*)[^23]: +una nuova forma di celebrità fortemente mediatizzata che non ha paragoni +con quella sperimentata da architetti di epoche precedenti, e che +assimila invece l'architetto contemporaneo ad altri protagonisti dello +*show business* globale (attori, personaggi televisivi, sportivi, ecc.). +Una notorietà originata assai più dall'aspetto spettacolare e +sorprendente dei loro edifici che non dalla comprensione (ma in fondo si +potrebbe anche dire: dalla sussistenza stessa) del loro "messaggio". + +Le conseguenze di questo fenomeno, anche dopo che esso pare avere ormai +superato la sua fase più acuta, non hanno tardato a farsi sentire: +l'architettura, nel corso degli ultimi due decenni, sembra avere +accresciuto la propria popolarità presso un pubblico sempre più +allargato. Non che ovviamente l'architettura di oggi sia più conosciuta +o studiata di quella delle epoche precedenti: piuttosto, essa pare +essere entrata nell'orizzonte percettivo di persone che per il resto +continuano a non occuparsene affatto, almeno in maniera diretta e +cosciente. + +Se tale impressione corrisponde effettivamente alla realtà, ciò è da far +risalire, oltreché alla sporadica capacità dell'architettura attuale di +"scandalizzare" i ben (poco) pensanti, a quella di dare forma e sostanza +-- almeno in apparenza -- ai "desideri" della società contemporanea, +vale a dire di rispondere soddisfacentemente alle sue "attese". Il +discorso in realtà è un po' più complicato. Affermare che nel corso +della sua storia l'architettura sia sempre stata espressione delle +società in cui si è sviluppata è una verità tanto ovvia da rischiare di +essere confutabile. Nella *polis* greca, il tempio, il teatro, persino +gli edifici sportivi (si pensi a Olimpia, a Nemea o a Epidauro), ben al +di là dall'essere semplici contenitori di funzioni sociali, svolgevano +il ruolo di riattivatori rituali di un fondamento rimosso da cui +l'intera comunità originava. Nella città romana (soprattutto con +l'espansione imperiale), gli edifici e gli spazi pubblici si facevano +portatori di un messaggio politico che non era affatto espressione della +realtà in cui si inserivano. Nella città rinascimentale, gli edifici +rappresentavano frammenti di un ordine dotato di una ben precisa +funzione ideologica, che spesso però è entrato in conflitto con la città +precedente. E altrettanto si potrebbe dire delle altre epoche. + +Rispetto alle attese cui architettura e città hanno saputo rispondere +nel corso del Novecento (per la gran parte attese di tipo sociale: +richieste di abitazioni per tutti, di servizi sociali, di spazi +pubblici), quelle odierne possiedono un carattere ben diverso. In +realtà non tanto diverso da risultare imprevedibile. Lo spazio della +città, nella storia, è stato teatro di una continua "contesa" tra idee +di suo uso addirittura opposte: + +> Da un lato la città come un luogo di *otium*, luogo di scambio umano, +> sicuramente fattivo, attivo, intelligente, una dimora insomma, e da un +> altro il luogo dove poter sviluppare nel modo più efficace i +> *nec-otia*[^24]. + +Oggi all'architettura (e alla città) sembra non si chieda nulla di più +che dar forma visibile e tangibile ai *negotia*, agli affari, vale a +dire a quello "spirito commerciale" cui sono improntate nel modo più +profondo e completo le società -- e all'interno di esse, le *vite* -- +occidentali[^25]. Ciò non va inteso in un senso ristretto, +limitatamente a quegli spazi destinati alla vendita di cui pure gli +architetti nell'ultimo secolo si sono intensamente occupati[^26]. +Piuttosto, svettanti grattacieli e sfavillanti shopping center -- ma +anche edifici per l'intrattenimento e il tempo libero variamente +concepiti -- paiono rispondere perfettamente "a tono" alle più o meno +esplicite richieste dei cittadini-consumatori che non soltanto li +utilizzano, ma che addirittura sembrano aderire totalmente al programma +"ideologico" di cui questi edifici costituiscono l'oggettivazione. Un +programma "ideologico" -- quello disposto dal sistema capitalistico -- +che si lascia assumere senza troppi pensieri, con leggerezza, e nel +quale i cittadini-consumatori paiono felici di rispecchiarsi. + +Si potrebbe obiettare che tali domande "collettive" sono probabilmente +assai poco spontanee, poco realistiche, e che addirittura esse sono del +tutto irreali, nel senso che non sono formulate affatto dalla +maggioranza di coloro che usufruiscono delle città e dei suoi edifici; e +che piuttosto sono il prodotto della *simulazione di un desiderio* che +le forze economiche oggi dominanti nelle nostre società proiettano +sull'inconscio collettivo dei cittadini-consumatori, con un'intensità +tanto maggiore al crescere delle dimensioni dei contesti urbani[^27]. +Ma, quale che sia la verità, questa "illusione di soddisfazione sociale" +nei confronti dell'architettura urbana per il momento funziona, e trova +una piena rispondenza negli architetti incaricati di realizzarla. + +L'architetto -- oggi come nei momenti storici precedenti -- mette la +propria opera a disposizione della società in cui vive. Lo faceva +Filippo Brunelleschi con la Repubblica di Firenze, lo facevano Gian +Lorenzo Bernini e Francesco Borromini con il Papato di Roma, e lo fanno +gli architetti attuali con i loro committenti. In apparenza, non vi è +nessuna differenza; in realtà, i modi in cui gli architetti si sono +messi al servizio della società nel corso del tempo presentano tra di +loro difformità consistenti[^28]. L'architetto ha spesso rivestito un +ruolo di consigliere e di propositore, oltreché di realizzatore. E in +non poche occasioni è arrivato anche a calarsi -- in passato -- nei +panni del pensatore, dell'utopista, del sognatore, declinando +l'etimologia del progetto nel suo senso più diretto e immediato: quello +di un'evocazione -- qui e ora -- del futuro (*proiectus* in latino è +propriamente l'azione del gettare in avanti, e dunque del proiettare). + +Oggi invece, almeno in una gran parte dei casi, l'architetto appare +preda di intricate dinamiche che, se da un lato le/gli vietano di porsi +in una posizione di "ingenua" neutralità, dall'altro la/lo portano a +vedere in maniera quasi "connaturata" ("naturalizzata", si potrebbe dire +in termini marxisti) il proprio ruolo di "operatore specializzato" +all'interno di un processo ben più vasto e composito di cui il proprio +progetto rappresenta con tutta evidenza soltanto un "momento". Ed è +degno di nota che, proprio in questo ambito, all'architetto sia +richiesto non soltanto di svolgere ruoli esecutivi, ma anche -- in +alcuni casi particolarmente complessi -- di fornire contributi +"ideativi", spingendosi al di là delle proprie "tradizionali competenze +disciplinari"[^29], in qualità di "suggeritore" di possibili funzioni e +utilizzi, sempre comunque inseriti in una logica complessiva che non +le/gli è dato in alcun modo di mettere in discussione, per non parlare +poi di criticarla apertamente. Ciò, ben lungi dal conferire +all'architetto un ruolo "decisionale" autonomo, finisce per attestarne +la posizione ancillare, riducendo il suo contributo a uno "scandaglio +preliminare di ipotesi formalizzate"[^30]. Ed è dunque palese come, +stando le cose in questo modo, la sua "massima aspirazione" possa essere +quella di limitarsi a farsi interprete di "programmi ideologici" già +stabiliti da altri, aggiungendovi al più il valore di un'effettiva o +presunta "originalità" della forma. + +Quale sia il messaggio in questione, potrebbe risultare a questo punto +quasi enigmatico, se non fosse invece sin troppo evidente, trattandosi +dell'"eterna" (nella logica capitalistica) esortazione al consumo di cui +il sistema ha endemicamente bisogno; un consumo che non va inteso +esclusivamente nel senso dell'acquisizione di merci, di beni materiali, +ma anche in quello più astratto e generale dell'assunzione del sistema +in quanto tale come *valore*. In questo senso, l'esortazione al consumo +capitalistico -- consumo di sé, oltreché di ogni singola merce -- si +traduce immediatamente nell'*affermazione* (niente affatto nella +semplice "richiesta") di un *consenso* nei propri stessi confronti[^31]: +nei confronti delle proprie "regole", dei propri "valori". In +quest'opera cosí importante di persuasione, che il capitalismo conduce +in quel modo seduttivo e apparentemente non coercitivo che gli è +proprio, l'architettura ha l'incombenza fondamentale di tradurre tutto +ciò in oggetti, spazi e luoghi concreti. + +A cinquant'anni di distanza dal saggio *Per una critica dell'ideologia +architettonica*[^32], e a poco meno dalla sua già citata rielaborazione +in forma di libro, in cui Tafuri stilava una lucida diagnosi in merito +ai "compiti che lo sviluppo capitalistico ha tolto all'architettura" -- +primo e fondamentale fra questi, la dimensione utopica -- lasciando ad +essa soltanto il "dramma" di "vedersi obbligata a tornare *pura +architettura*, istanza di forma priva di utopia, nei casi migliori, +sublime inutilità"[^33], l'architetto si ritrova a fare i conti con una +condizione nella quale davvero la possibilità dell'utopia sembra essere +ormai tramontata, e in cui non rimane null'altro che la dimensione della +realtà (sublimemente inutile, o piuttosto pragmaticamente utilissima) +quale suo campo d'azione. Una realtà niente affatto neutrale, e che +anzi il suo stesso apporto -- insieme a quello di altre forze[^34] -- +contribuisce a configurare nella sua forma consensuale. + +Individuare le condizioni in cui l'architetto odierno si trova, +riconoscerne i limiti, cercare di comprendere i modi di un loro +possibile superamento, è quanto si prefigge il presente libro. A +partire dalla chiara consapevolezza che non è in ogni caso proponibile +alcuna inversione di rotta, alcun semplicistico e nostalgico "ritorno +alle origini". I percorsi della storia, per quanto tortuosi e +apparentemente (o effettivamente) poco logici, sono sempre e comunque +incontrovertibili. Ciò su cui dunque è necessario interrogarsi, dopo +avere debitamente esplorato il profilo e il campo d'azione degli +architetti di un passato lontano o recente che hanno esercitato il +proprio ruolo di intellettuali, è quale sia il senso oggi -- e, ancora +di più, quale potrà essere il senso *in futuro* -- di un architetto +capace di andare oltre l'esecuzione di incarichi assegnati, un +architetto che sappia farsi interprete *attivo* della realtà, +prefigurando per essa possibilità alternative, o quantomeno cercando di +metterla in crisi. + +[^1]: Vedi ad esempio *Intello Academy* dell'economista e psicanalista +Corinne Maier, tradotto in italiano con l'imbarazzante titolo +*Intellettualoidi di tutto il mondo, unitevi!*, Bompiani, Milano 2007. + +[^2]: Vedi, tra i molti altri, Elémire Zolla, *L'eclissi +dell'intellettuale*, Bompiani, Milano 1959; Zygmunt Bauman, *La +decadenza degli intellettuali. Da legislatori a interpreti*, Bollati +Boringhieri, Torino 2007; Frank Furedi, *Che fine hanno fatto gli +intellettuali?*, Cortina, Milano 2007. + +[^3]: Antonio Gramsci, *Quaderni del carcere* (1929-35), 4 voll., a cura +di Valentino Gerratana, Einaudi, Torino 2014. + +[^4]: Gramsci, *Quaderni del carcere* cit., vol. III, Quaderno 12 +(XXIX), § 1, p. 1516. + +[^5]: *Ibid.*, § 3, p. 1550. + +[^6]: *Ibid.*, pp. 1550-51. + +[^7]: *Ibid.*, p. 1551. + +[^8]: *Ibid.*, Quaderno 11 (XVIII), § 16, p. 1406. + +[^9]: *Ibid.*, vol III, Quaderno 12 (XXIX), § 3, p. 1551. + +[^10]: Jürgen Habermas, *Il ruolo dell'intellettuale e la causa +dell'Europa*, Laterza, Roma-Bari 2011, p. 7. + +[^11]: *Ibid*. Su ciò vedi anche Michael Walzer, *L'intellettuale +militante. Critica sociale e impegno politico nel Novecento*, il +Mulino, Bologna 1991. + +[^12]: Manfredo Tafuri, *Progetto e utopia. Architettura e sviluppo +capitalistico*, Laterza, Roma-Bari 1973, pp. 169-70. + +[^13]: Gramsci, *Quaderni del carcere* cit., vol. III, Quaderno 12 +(XXIX), § 3, p. 1550. + +[^14]: Oltre a Karl Marx e Friedrich Engels, *L'ideologia tedesca* +(1845), Editori Riuniti, Roma 1971, p. 21 e *passim*, vedi, tra gli +altri, Alfred Sohn-Rethel, *Lavoro intellettuale e lavoro manuale. Per +la teoria della sintesi sociale*, Feltrinelli, Milano 1977. + +[^15]: "... e che tu abbia una istruzione letteraria, che sia esperto +nel disegno, preparato in geometria, che conosca un buon numero di +racconti storici, che abbia seguito con attenzione lezioni di filosofia, +che conosca la musica, che abbia qualche nozione di medicina, che +conosca i pareri dei giuristi, che abbia acquisito le leggi +dell'astronomia": Vitruvio, *De Architectura*, 2 voll., Einaudi, Torino +1997, libro I.3, p. 14. + +[^16]: *Ibid.*, libro I.1, p. 13. + +[^17]: Per la distinzione tra "lavoro" e "opera" vedi Hannah Arendt, +*Vita activa. La condizione umana* (1958), Bompiani, Milano 2011, +pp. 58 sgg. Per un'applicazione di questa distinzione all'architettura, +vedi Pier Vittorio Aureli, *Labor and Work in Architecture*, in "Harvard +Design Magazine", n. 46, 2018, pp. 71-81. + +[^18]: Antonio Averlino detto il Filarete, *Trattato di architettura* +(1464 circa), 2 voll., a cura di Anna Maria Finoli e Liliana Grassi, Il +Polifilo, Milano 1972, libro I, pp. 10-11. + +[^19]: Emblematico al proposito è il racconto di Italo Calvino, *La +speculazione edilizia*, Einaudi, Torino 1963 (ma finito di scrivere nel +1957), il cui protagonista è un giovane intellettuale che, trascinato +dallo "spirito dell'epoca", si imbarca in un'operazione immobiliare +sulla Riviera ligure affiancato a un equivoco imprenditore edile. + +[^20]: Tomás Maldonado, *Che cos'è un intellettuale? Avventure e +disavventure di un ruolo*, Feltrinelli, Milano 1995. Altrettanto +sintomatico, comunque, è il fatto che, tra tutti i nomi citati nel +libro, non ve ne sia neppure uno d'un architetto. + +[^21]: *Ibid.*, p. 95. + +[^22]: *Ibid.*, p. 94. + +[^23]: Gabriella Lo Ricco e Silvia Micheli, *Lo spettacolo +dell'architettura. Profilo dell'archistar*^©^, Bruno Mondadori, Milano +2003. + +[^24]: Massimo Cacciari, *La città*, Pazzini Editore, Rimini 2009, +p. 23. + +[^25]: *The Harvard Design School Guide to Shopping*, a cura di Chuihua +Judy Chung, Jeffrey Inaba, Rem Koolhaas e Sze Tsung Leong, Taschen, Köln +2001. + +[^26]: Vedi, ad esempio, Dario Scodeller, *Negozi. L'architetto nello +spazio della merce*, Electa, Milano 2007. + +[^27]: Su ciò vedi Jean Baudrillard, *La società dei consumi. I suoi +miti e le sue strutture*, il Mulino, Bologna +2010. Al proposito vedi anche le ricerche condotte da Vanni Codeluppi, +*Lo spettacolo della merce. I luoghi del consumo dai 'passages' a +'Disney World'*, Bompiani, Milano 2000; Id., *La vetrinizzazione +sociale. Il processo di spettacolarizzazione degli individui e della +società*, Bollati Boringhieri, Torino 2007; Id., *Metropoli e luoghi del +consumo*, Mimesis, Milano 2014. + +[^28]: Spiro Kostof (a cura di), *The Architect. Chapters in the +History of the Profession*, University of California Press, Berkeley +2000, che tuttavia -- per quanto riguarda i periodi dal 1700 in avanti +-- si limita ad analizzare il contesto anglosassone e nordamericano. + +[^29]: Manfredo Tafuri, *Storia dell'architettura italiana 1944-1985*, +Einaudi, Torino 1986, p. 206. Il "caso" in questione è quello del +Lingotto di Torino. + +[^30]: *Ibid.*, p. 207. più in generale vedi anche -- per limitarsi alla +sola Italia -- il capitolo *"Reconversio urbis I": Venezia, Milano, +Torino, Firenze*, in Marco Biraghi e Silvia Micheli, *Storia +dell'architettura italiana 1985-2015*, Einaudi, Torino 2013, pp. 38-59. + +[^31]: Interessante a questo proposito constatare come la società +capitalistica abbia il proprio modello nella fabbrica. E non a caso +proprio qui mutano -- con il passare del tempo -- i rapporti sociali, +indirizzandosi progressivamente verso l'ottenimento di un consenso. +Sull'argomento vedi il fondamentale Michael Burawoy, *Manufacturing +Consent: Changes in the Labor Process under Monopoly Capitalism*, +University of Chicago Press, Chicago 1979. "Per comprendere le dinamiche +sociali che avvengono nelle fabbriche a capitalismo sviluppato occorre +riconoscere che le politiche di produzione un tempo fondate unicamente +su metodi coercitivi si modificano e si ampliano in modo da rendere +possibile un progressivo coinvolgimento consensuale della manodopera nel +proprio lavoro. In altri termini, con l'evoluzione storica del +capitalismo, le politiche di produzione passano gradualmente dal +dispotismo all'egemonia. Con questa espressione, tratta da Gramsci, +Burawoy intende una politica che combina organicamente forza e +persuasione, coercizione e consenso, e che fornisce una base ideologica +di legittimazione al proprio esercizio che è accettata anche da coloro +su cui il potere è esercitato": Giuseppe Bonazzi, *Storia del pensiero +organizzativo*, Franco Angeli, Milano 2008, p. 145. + +[^32]: Manfredo Tafuri, *Per una critica dell'ideologia architettonica*, +in "Contropiano", n. 1, 1969, pp. 31-79. + +[^33]: Tafuri, *Progetto e utopia* cit., p. 3. + +[^34]: Edward S. Herman e Noam Chomsky, *La fabbrica del consenso. La +politica e i mass media*, Il Saggiatore, Milano 2014. + +# L'architettura come merce e l'architetto come "rifornitore" + +Una trasformazione profonda, lenta e apparentemente inesorabile ha avuto +luogo con particolare intensità nel corso degli ultimi cento anni: la +trasformazione dell'architettura (intesa come fatto concreto, materiale, +tridimensionale) da "oggetto d'uso" a merce. Questo fenomeno non +costituisce nulla di sorprendente, o di anormale, considerato il +contesto generale nel quale si svolge. Ciò nondimeno, per chi se ne +occupa da un punto di vista "interno" (disciplinare o "scientifico" che +dir si voglia), cosí come per chi la osserva distrattamente da lontano, +da "fuori", l'architettura può risultare "strana" in queste vesti. +Perciò, provare a fissare brevemente tale fenomeno può valere a +intenderlo nell'ottica della disciplina e a cercare di comprendere le +sue conseguenze in un senso più generale. + +Tale trasformazione in realtà ha avuto inizio ben da prima: in quanto +oggetto d'uso, l'architettura ha da gran tempo cessato di essere +prodotta da colei/colui cui era destinata, proprietario o fruitore che +fosse, e dunque il suo valore d'uso si è presto tramutato in valore +d'uso sociale; e in qualità di valore d'uso sociale è divenuto un +oggetto di scambio e ha acquisito un valore di scambio[^1]. Con ciò +l'architettura, come qualsiasi altro oggetto nelle società nelle quali +predomina il modo di produzione capitalistico, ha già virtualmente +compiuto la sua trasmutazione in merce: arrivando anzi a costituire -- +come a tutti ben noto -- uno dei fondamenti stessi della ricchezza +pubblica e privata, e rappresentando valori economici spesso assai +cospicui, nella forma di proprietà immobiliari dotate di un proprio +specifico mercato. + +Ma pur se tecnicamente avvenuto ormai da lungo tempo, il passaggio +dell'architettura da oggetto d'uso a merce è privo fino al principio del +XX secolo di un elemento fondamentale al suo definitivo compimento: il +trapassare del carattere di merce dal livello del puro valore di scambio +alla totalità dei suoi aspetti. Progettazione, rappresentazione, +costruzione, commercializzazione, sono tutti momenti del processo +produttivo dell'architettura che a vario titolo vengono sottoposti a una +più o meno palese e intensa mercificazione. La storia dell'architettura +del Novecento è, sotto molti riguardi, la storia del progressivo cammino +di questa, non tanto o soltanto verso una "modernità" genericamente o +stilisticamente intesa, quanto piuttosto verso il suo divenire *prodotto +di consumo*[^2]. L'abitazione, di questo processo, rappresenta il caso +forse maggiormente emblematico. Se si pone mente allo sviluppo della +residenza, in tutte le sue forme e a tutti i suoi livelli, nel corso +dell'ultimo secolo[^3], ad esempio, non si può che constatare il suo +completo coinvolgimento in questo processo: l'industrializzazione dei +metodi costruttivi, la standardizzazione e la prefabbricazione dei +componenti edilizi e degli elementi d'arredo, la serializzazione dei +"modelli" abitativi, le stesse tecniche di pubblicizzazione e di +vendita: non c'è campo in cui la residenza non abbia adottato le +medesime strategie utilizzate per gli altri prodotti di consumo. Ciò -- +si badi bene -- ha avuto conseguenze tanto positive quanto negative. +Cosí, dagli inizi del Novecento in avanti, la residenza è stata spesso +oggetto di ricerche e di sperimentazioni tecnicamente e socialmente +all'avanguardia, volte a migliorarne le "prestazioni", e non di rado +anche a diminuirne i costi; ma è stata pure oggetto di sfruttamenti +intensivi e di operazioni a carattere puramente speculativo, oltreché +funzionali a precise politiche di ghettizzazione sociale, come risulta +evidente osservando quanto è accaduto nelle periferie delle città di +molti paesi occidentali, in particolare negli anni cinquanta e sessanta. + +Non sono qui in discussione gli esiti di queste operazioni. E il +problema non è neppure quello di distribuire "promozioni e bocciature" +ai rispettivi architetti. La funzione dell'architettura rimane comunque +strutturale al sistema; e neppure il "mito riformista", che ha +lungamente attraversato l'Europa nel corso del Novecento, è riuscito ad +avere ragione delle sue contraddizioni. + +A questa vicenda appartengono alcune delle migliori idee e realizzazioni +-- in termini di impegno politico sul piano urbano e di studio di +soluzioni innovative alla scala architettonica -- che si possano +annoverare nell'ambito del XX secolo. Si pensi ad esempio al caso della +Francoforte di Ernst May. Il lavoro svolto in qualità di assessore +all'edilizia, con la collaborazione di un ingente numero di architetti +che formeranno la cosiddetta "brigata May", rivela in pieno lo sforzo +per riscattare le condizioni di partenza -- in termini di possibilità +economiche e di standard dimensionali -- delle numerose *Siedlungen* +(per un ammontare totale di circa 12 000 appartamenti) progettate tra il +1926 e il 1930, mediante l'impiego di equipaggiamenti tecnologici e di +dispositivi di altra natura del tutto inusitato per quelle che sono e +rimangono a tutti gli effetti case popolari. Dovendo sottostare a +vincoli dimensionali alquanto esigui (40-45 mq per un alloggio per +quattro persone), May e i suoi collaboratori riservano una particolare +attenzione ai servizi (tra essi la famosa *Frankfurter Küche*, la +cucina-laboratorio ultra-efficente di Margarete Schütte-Lihotzky)[^4], +agli impianti, agli spazi comuni, agli edifici pubblici e alle +attrezzature collettive. In questo senso, la dotazione di impianti di +riscaldamento e di lavanderie centralizzati, di asili infantili, di +campi da gioco e di ricreazione, di centri sociali, e persino +l'installazione in ciascun complesso residenziale di impianti-radio +centrali per offrire "la possibilità di promuovere in futuro lo spirito +comunitario attraverso trasmissioni radiofoniche interne che abbracciano +la sfera di una *Siedlung*"[^5], pongono in evidenza l'importanza che +May assegna a tutto ciò che può fungere da fattore di connessione +sociale. Si tratta di una complessa operazione culturale e +organizzativa condotta sia con strumenti specificamente architettonici +(la standardizzazione delle componenti edilizie e l'utilizzo per la +costruzione di pannelli prefabbricati) sia con altri mezzi, tra cui -- +oltre a quelli già citati -- la pubblicazione di una rivista mensile, +"Das neue Frankfurt", che tra il 1926 e il 1931 affronta una serie di +questioni cruciali come l'*Existenzminimum*, l'istruzione e l'igiene, ma +anche questioni a prima vista estranee alla cultura architettonica, come +la fotografia sperimentale, il teatro, il film documentario, +l'automobile utilitaria. Nonostante la molteplicità degli approcci, +ogni elemento messo in campo da May risulta riconducibile a una +concezione unitaria che pone al suo centro -- come ha scritto Giorgio +Grassi -- uno "stile di vita" ispirato "a una disciplina rigorosa, a una +norma morale"[^6]. È significativo che tutti questi accorgimenti si +connettano tra loro secondo una metodologia che attinge dal repertorio +della tecnica avanguardistica del "montaggio" (non a caso Tafuri, a +proposito della nuova Francoforte di May, evoca la "catena di +montaggio")[^7]. E tuttavia, questo "sogno di un "socialismo dal volto +umano" (...) mistifica il proprio essere tutto rivolto a stimolare i +processi produttivi"[^8]: un'anticipazione della "meccanizzazione" della +casa borghese. + +Diverso il caso -- ma non diversi gli effetti -- delle proposte +residenziali avanzate da Le Corbusier a partire dai primi anni venti. +La *machine-à-habiter* è per lui lo strumento sociale per "evitare la +rivoluzione"[^9], ovvero per attuarla in termini architettonici, in modo +pacifico. Come l'automobile utilitaria (la stessa di cui si occupava +"Das neue Frankfurt"), l'architettura prodotta in serie gli appare +destinata a cambiare la vita dei suoi utenti, e non semplicemente a +mettere loro a disposizione le proprie prestazioni in una versione più +aggiornata. Quale diretta conseguenza di ciò, i tradizionali elementi +dell'edificio (pareti, finestre, coperture, ecc.) risultano +profondamente aggiornati, come lo sarebbero i pezzi di un meccanismo per +effetto di un'innovazione tecnologica, di un ruolo e di un funzionamento +differenti, e non per ragioni estetiche o di "gusto". Montandoli uno a +uno secondo un "sistema logico" che dalla cellula elementare della +Maison Dom-Ino giunge fino al complesso macchinario urbano della Ville +Radieuse, Le Corbusier pone in evidenza il necessario legame tra tutte +le parti -- o i "pezzi" -- della costruzione dello spazio sociale, da +quello privato a quello pubblico, e ne mostra la riducibilità a un unico +"discorso". + +Che la "rivoluzione" architettonica attuata (o quantomeno, attuabile) in +questo modo sia concepita da Le Corbusier in termini del tutto +antirivoluzionari da un punto di vista politico -- com'è reso esplicito +dall'aut aut che egli stesso insistentemente propone: "Architettura o +rivoluzione" --, non la priva affatto di un carattere a propria volta +politico: infatti + +> ... la strategia politica dietro questo progetto è chiara: la Maison +> Dom-Ino doveva risolvere la penuria di abitazioni per lavoratori, e i +> lavoratori erano intesi come i potenziali proprietari delle proprie +> abitazioni. Il modello Dom-Ino inscriveva la proprietà privata -- +> ovvero il miglior modo, per il capitale, per controllare i lavoratori +> -- direttamente nel processo costruttivo della casa. Qui il legame +> tra forma urbana e investimento economico già stabilito dalla +> trasformazione di Parigi di Haussmann è perfezionato alla scala della +> singola abitazione[^10]. + +L'intento politico del ciclo che connette la cellula alla città va +dunque valutato nella sua interezza come espressione della volontà di +costruire un mondo nuovo per l'"uomo nuovo" prodotto dal capitalismo +(vale a dire per "l'uomo contemporaneo" di cui lo stesso Le Corbusier +parla, il quale "avverte (...) l'esistenza di un mondo che si va +elaborando regolarmente, logicamente, chiaramente, che produce con +purezza cose utili e utilizzabili")[^11]. E se le condizioni di +esistenza capitalistiche non risultano in alcun modo sovvertite bensì +casomai potenziate dal programma lecorbusieriano, è in ogni caso una +mutazione fondamentale quella di cui esso si fa interprete, come +riconosce anche Benjamin: "La *ville contemporaine* di Le Corbusier è +pur sempre un complesso edilizio lungo una strada maestra. Senonché, +col fatto che questa strada è ora percorsa da automobili e che nel +centro del complesso atterrano gli aerei, tutto si è trasformato"[^12]. +Inoltre, in quanto "regolabile e movibile" e priva di "aura"[^13], la +*machine-à-habiter* costituisce "l'epilogo della "casa" come figurazione +mitologica"[^14]. Essa è pronta per diventare un prodotto di serie, un +dispositivo, vale a dire un prodotto dell'industria: + +> La grande industria deve occuparsi della costruzione e produrre in +> serie gli elementi della casa. (...) Se si sradicano dal proprio cuore +> e dalla propria mente i concetti sorpassati della casa e si esamina la +> questione da un punto di vista critico e oggettivo, si arriverà alla +> casa-strumento, casa in serie, sana (anche moralmente) e bella +> dell'estetica degli strumenti di lavoro che accompagnano la nostra +> esistenza[^15]. + +Da qui alla casa-merce il passo è breve. + +Tuttavia, nonostante i fervidi auspici di Le Corbusier, è soprattutto +sotto un profilo formale e figurativo che l'architettura mostra -- +soprattutto a partire dal secondo dopoguerra, e in modo ancora più +evidente negli ultimi trent'anni -- la sua integrale assimilazione a una +merce. È stato nel corso di questo periodo, infatti, che si è verificato +un sempre più rilevante processo di identificazione dell'architettura +con l'immagine. Facendo ricorso a diversi "espedienti", essa ha fatto +gradualmente registrare lo spostamento del proprio "baricentro" dalla +mitologia centrale del moderno, consistente essenzialmente nella +rappresentazione delle funzioni, a quella -- precipuamente postmoderna +-- della comunicazione e della mediatizzazione di se stessa. Nel +compiere questa "evoluzione" l'architettura si dichiara idonea, prima +che a ogni altra cosa, alla propria diffusione e circolazione. Ed è +precisamente in quest'ottica che va intesa la sua trasformazione in +immagine. + +Già nel 1967, con sorprendente lucidità, Guy Debord aveva diagnosticato +il destino che attendeva "tutta la vita delle società nelle quali +predominano condizioni moderne di produzione"[^16], vale a dire il modo +di produzione capitalistico: trasformarsi in "un'immensa accumulazione +di spettacoli". Per Debord, nell'epoca del capitalismo avanzato, tutto +ciò che in precedenza "era direttamente vissuto si è allontanato in una +rappresentazione". In essa l'accumulazione del capitale è giunta a un +tale grado da farsi spettacolo, "da divenire immagine"[^17]. E se "lo +spettacolo (...) è l'equivalente generale astratto di tutte le +merci"[^18], nella proliferazione delle immagini dobbiamo riconoscere +null'altro che la proliferazione totale della merce. Anche il +rovesciamento dell'affermazione di Debord proposto più recentemente da +Matteo Pasquinelli ("Il capitale è spettacolo ad un tale grado di +accumulazione da trasformarsi in una skyline di cemento")[^19] non +sposta -- e anzi conferma -- la propensione del capitale a investire in +merce-architettura. Ed è proprio in quanto merce che essa persegue +l'obiettivo che accomuna tutte le merci nell'epoca moderna e +contemporanea: presentarsi come perenne novità. "La novità è una qualità +indipendente dal valore d'uso della merce"[^20]: non si potrebbe +esprimere in maniera più sintetica la relazione che interconnette merce, +nuovo e apparenza. Essa appartiene al regno dell'immaginario, non a +quello dell'utile. + +Nonostante l'affermazione di Alois Riegl che il "valore di novità" sia +il *beatus possidens* di "un luogo occupato per millenni", esso ha fatto +il suo ingresso nell'ambito architettonico relativamente di +recente[^21]. L'apposizione del prefisso neo- di fronte alla parata +degli stili del passato, lungo tutto l'Ottocento, costituisce la prima +avvisaglia di un fenomeno in precedenza del tutto sconosciuto, almeno in +quei termini; mentre la denominazione di Art Nouveau, utilizzata tra +fine Ottocento e primo Novecento per indicare il complesso di +manifestazioni artistiche tese a segnare una svolta rispetto al passato, +da un lato, e a dare un volto alla classe borghese divenuta soggetto +ormai dominante sulla scena della storia, dall'altro, parla chiaramente +dell'ansia di arte e architettura di quel periodo di caratterizzarsi in +senso innovativo; anzi, di identificarsi *tout court* con il nuovo. +Cosí come -- in maniera se possibile ancora più esplicita -- è +significativo che negli anni venti e trenta, soprattutto in ambito +tedesco e olandese, vengano impiegate formule come "Neues Bauen", "Neue +Baukunst" o "Nieuwbouw" per riferirsi all'insieme delle esperienze +relative all'architettura moderna[^22]. Soltanto in seguito il termine +"nuovo" scomparirà dal lessico ufficiale dell'architettura, per +penetrare in compenso sempre più nel profondo della sua +ideologia. "Nuovo" a questo punto non è più l'attributo di una +determinata "famiglia" architettonica, comprendente edifici e progetti +contraddistinti da caratteri comuni e riconoscibili, riconducibili nel +loro complesso alla categoria di "moderno", quanto piuttosto quello di +ogni architettura dotata di una propria spiccata individualità, ovvero +-- per dirlo in modo più preciso -- di una propria *singolarità*; +un'architettura la cui "novità" è dunque fondamentalmente rappresentata +dalla propensione per una "differenza" che è spesso sinonimo di +stravaganza. Il "nuovo", in quest'ottica, serve all'architettura +soprattutto per distinguersi, per attrarre l'attenzione: un accorgimento +che essa ha evidentemente assimilato dalla pubblicità, e che, nel +rimarcare la sua riduzione a immagine, ne conferma in pieno il carattere +di merce. Cosí come, secondo Tafuri, per converso, "non è un caso che +il destino dei formalismi si concluda sempre nell'utilizzazione +"pubblicitaria" del *lavoro sulla forma*"[^23]. + +In realtà il potere delle immagini *sub specie architecturae* ha una +storia ben più lunga e prestigiosa. Anche volendo limitarsi al XX +secolo, si potrebbero ricordare i grandi edifici del potere politico nei +regimi totalitari, cosí come quelli del potere economico nelle +democrazie: edifici che, nell'adempimento delle proprie funzioni, +trasmettono un fascio di idee che comprendono variamente -- e spesso +contemporaneamente -- ufficialità, autorità, eternità, inattaccabilità, +solidità, stabilità. Del tutto diverso è invece il discorso per quanto +riguarda quegli edifici il cui "scopo" precipuo è rivestire il ruolo di +*icone*[^24]. Gli "edifici iconici", nella definizione che ne dà Pier +Vittorio Aureli, + +> ... sono tipicamente landmarks singolari il cui scopo è interamente +> iscritto all'interno della logica dell'urbanizzazione. E infatti, +> l'obiettivo dell'edificio iconico è un'architettura post-politica +> spogliata da qualsiasi significato che non sia la celebrazione della +> performance economica aziendale[^25]. + +Prima di questa fase, l'iconicità ha rappresentato la caratteristica +distintiva di alcuni edifici eccezionali, nel senso che -- letteralmente +-- costituivano delle eccezioni. Nel corso del XX secolo edifici +iconici in un modo del tutto diverso da quelli successivi sono stati ad +esempio il Salomon R. Guggenheim Museum (1943-59) a New York di Frank +Lloyd Wright e l'Opera House (1957-73) di Sydney, di Jørn Utzon. In +entrambi i casi i loro autori hanno fatto ricorso a soluzioni formali +che sembrano aver tenuto conto della singolarità di cui essi ritenevano +fossero portatori i loro edifici. In realtà, nel caso del Guggenheim, +ciò che viene progressivamente emergendo dalla lunghissima gestazione +dell'edificio è -- più di ogni altra cosa -- una volontà +"iconoclasta"[^26], anziché iconica, e di conseguenza un autoritratto +della personalità del suo autore, di cui esso ha finito per diventare il +massimo emblema; mentre nel caso dell'Opera House -- pur tra le enormi +difficoltà progettuali e realizzative che hanno portato il suo autore a +disconoscerne la paternità[^27] -- è non soltanto Sydney ma addirittura +l'Australia intera a essere "condensata" nella sua celebre immagine. + +Ma è forse con il Centre Georges Pompidou (1971-77) che architettura e +immagine sembrano arrivare a identificarsi perfettamente. E tuttavia, +ancora una volta, con molte radicali differenze rispetto non solo ai +suoi successori, ma anche a ogni banale pretesa simbolica. Per quanto +assai rilevante sotto molteplici punti di vista, infatti, il Centre +Pompidou non può certo ambire a rappresentare, come parte per il tutto, +il luogo in cui sorge -- Parigi o la Francia --, e neppure l'intera +opera dei suoi autori: Renzo Piano, Richard Rogers o Peter Rice. Esso +piuttosto rappresenta nella maniera più compiuta il tentativo delle +autorità francesi -- e del presidente Pompidou in primo luogo -- di dare +vita a un edificio che rispondesse, incorporandole, alle istanze del +Maggio '68 francese. Ciò di cui la grande "macchina per +comunicare"[^28] è la rappresentazione è la totale *autonomia* della sua +immagine rispetto a qualsiasi suo "contenuto". Come ha rilevato Jean +Baudrillard, + +> ... con il suo intreccio di tubi (...) con la sua fragilità +> (calcolata?), che dissuade da ogni mentalità o monumentalità +> tradizionale, + +la macchina Beaubourg + +> ... proclama apertamente che il nostro tempo non sarà mai più quello +> della durata, che la nostra sola temporalità è quella del ciclo +> accelerato e del riciclaggio, quella del circuito e del transito di +> fluidi[^29]. + +In questo processo di trasmutazione il Centre Pompidou si afferma come +immagine, non certo dell'istituzione museale che nega di essere, bensì +della "rottura delle molecole culturali e \[del\] loro ricombinarsi in +prodotti di sintesi". Immagine dunque della frantumazione di +un'immagine, sostituita da un festoso apparato di strutture metalliche, +tubi colorati e spazi liberi (almeno nelle intenzioni) per usi diversi. + +È interessante notare al proposito come -- attraverso un'operazione di +grande complessità, condotta in tempi rapidissimi (il bando di concorso +è messo a punto già nel 1970, ad appena due anni di distanza dall'acme +del movimento) e in cui sono coinvolti numerosissimi soggetti con +svariate competenze -- la "controcultura" del '68, ovvero la cultura +"alternativa" sviluppatasi in Francia e non solo in quell'intorno di +anni, venga fatta propria, integrata in un edificio sorto per volontà di +un potere destinato comunque ad affermare (e a confermare) la propria +indiscussa centralità. E non è meno sorprendente il fatto che il potere +compia un cosí vistoso "spostamento" dalla propria auto-rappresentazione +tradizionale di quanto lo sia il fatto che per farlo utilizzi le +medesime "armi" del nemico (tra essi, gli echi del progetto del Fun +Palace di Cedric Price per Joan Littlewood e dei disegni "tecno-utopici" +di Archigram). Ed è altresí interessante che le istanze di rinnovamento +e le aspirazioni di egemonia culturale dello Stato francese vengano +incanalate in una forma corrispondente a ciò che nuovamente Baudrillard +definirà un "ipermercato della cultura", ovvero "un oggetto da +consumare, (...) un edificio da manipolare"[^30]: dove i processi di +reificazione e di mercificazione sono ormai trasparenti. + +Pur radicandosi sul medesimo "ceppo", la ramificazione del discorso +relativa agli *iconic buildings* si sviluppa in un modo differente, a +partire proprio dal ruolo da essi occupato all'interno dei rispettivi +contesti urbani. Il Guggenheim Museum di Bilbao (1991-97) di Frank O. +Gehry si è guadagnato il titolo di capostipite della famiglia degli +*iconic buildings* non soltanto per le sue forme vistose e sorprendenti +ma anche per lo studiato posizionamento in un punto strategico della +città, sulla riva del fiume Nervión[^31]. L'intera vicenda del +Guggenheim -- compresi gli articolati rapporti tra il governo dei Paesi +Baschi, il direttore della Solomon R. Guggenheim Foundation, Thomas +Krens, e l'architetto Gehry -- costituisce in questo senso un esempio da +manuale, che in molte altre occasioni in seguito si è cercato di +replicare[^32]. È soprattutto in queste ultime, tuttavia, che in modo +sempre più lampante emerge come le presunte "eccezioni" siano in realtà +funzionali a confermare la regola. Eccentricità formali e appariscenze +cromatiche propagano ai quattro venti il roboante annuncio che "tutto +rimarrà come prima", ovvero che non è in corso alcuna "rivoluzione", o +meglio ancora che l'"ordine costituito" non verrà minimamente smentito o +scalfito dal nuovo inserimento. "Piuttosto che essere forme agonistiche, +le "icone" contemporanee sono la manifestazione finale e celebrativa +della *Grundnorm* dell'urbanizzazione: la vittoria dell'ottimizzazione +economica sul giudizio politico"[^33]. Nell'estensione sconfinata delle +città contemporanee, gli edifici iconici assumono il valore di un +"richiamo" (da intendersi nel senso in cui la medicina utilizza il +termine: la re-inoculazione di una sostanza per consolidare uno stato +d'immunità. Dove l'immunità in questione è riferita a qualsiasi +cambiamento sostanziale da parte dell'"organismo" complessivo). + +Ma che cosa ne è dell'architetto allorché l'architettura abbia fatto il +suo ingresso nel "circuito" della spettacolarizzazione capitalistica? Da +quel momento in avanti -- e poi con sempre maggiore frequenza -- si +trova a rivestire il ruolo del "creatore di spettacoli". Non si tratta +ovviamente di un ruolo inedito per lui: in svariati momenti della storia +agli architetti è spettato il compito di allestire feste, di mettere in +scena rappresentazioni e di progettare edifici effimeri di vario +genere[^34]; e la "festa del capitale", da questo punto di vista, non +pare discostarsi troppo dalla festa barocca. Ma anche nel vero e +proprio esercizio della loro professione gli architetti hanno avuto +spesso modo di conferire ai propri edifici caratteri altamente +spettacolari. Ciò di per sé non costituisce un problema, al di fuori di +quei casi in cui tale spettacolarità assume tratti del tutto gratuiti; +cosí come, per converso, non per forza di cose l'elemento che accomuna +tra loro gli edifici iconici contemporanei è un'esplicita +spettacolarità. In fondo, lo stesso fenomeno degli *iconic buildings* +costituisce soltanto il caso particolare (e forse oggi -- almeno in +parte -- esaurito, o comunque "attutito" rispetto ad alcuni anni fa) di +un discorso più vasto e generalizzato; la punta di un iceberg la cui +"spettacolarità" consente a esso di emergere con maggiore evidenza. + +Sulla possibile reversibilità di questo aspetto hanno contato coloro che +-- in controtendenza rispetto all'orientamento più largamente diffuso -- +hanno cercato di mettere in scacco tale spettacolarizzazione. Cercare +di farlo, tuttavia, può costringere a compiere "salti" singolari, +apportatori di illuminanti paradossi. Nel 2006 lo studio OMA ha +progettato il Dubai Renaissance, un bianco volume monolitico di 300 +metri di altezza per 200 di larghezza, destinato a uffici, hotel e suite +residenziali. Nel testo di presentazione dell'edificio si legge: + +> L'ambizione di questo progetto è di concludere la fase attuale +> dell'idolatria architettonica -- l'età dell'icona -- in cui +> l'ossessione del genio individuale supera di gran lunga l'impegno per +> lo sforzo collettivo necessario a costruire la città. Invece di +> un'architettura della forma e dell'immagine, abbiamo creato una +> reintegrazione di architettura e ingegneria, dove l'intelligenza non è +> investita in effetti, ma in una logica strutturale e concettuale, che +> offre un nuovo tipo di prestazioni e funzionalità[^35]. + +L'edificio che ne deriva s'ispira a una nuova Simplicity^TM^ (si badi +bene, affiancata dal *trademark*) che tra i suoi attributi enumera +qualità come *pure*, *straight*, *substantial*, *objective*, +*predictable*, *original*, *honest* e *fair*. Nonostante le sue "buone" +intenzioni, tuttavia, il Dubai Renaissance risulta soltanto una falsa +reazione all'"idolatria architettonica": come appare evidente dalla +tavola elaborata dallo stesso OMA, dove esso è messo a confronto con una +parata di "vanità" architettoniche (dalle Petronas Towers di César Pelli +a Kuala Lumpur, al Burj al-'Arab di Tom Wright nella stessa Dubai), +dalle quali in realtà si distingue soltanto per le sembianze candide e +per i lineamenti uniformi. Pur rinunciando all'espressività delle forme +e all'impatto dei colori, il Dubai Renaissance è animato dalla medesima +volontà di stupire presente negli altri edifici iconici che insieme a +esso compongono una surreale "città analoga" nel deserto arabico. + +Affermare una "iconoclastia" in luogo di una "iconolatria", cosí come +vagheggiare una città post-iconica[^36] in un mondo post-iconico, da +questo punto di vista, appaiono tentativi ineffettuali destinati al +fallimento, o a essere rapidamente assorbiti nelle capaci fauci di un +onnivoro capitalismo. + +Come già detto, comunque, il nocciolo della questione non sta +nell'"originalità" del ruolo degli architetti odierni rispetto a quello +rivestito da essi in passato; né nell'eccentricità dei loro progetti +rispetto alla "canonicità" (vera o presunta) di quelli di altre epoche +storiche. E non consiste neppure nella posizione oggi assunta dagli +architetti nei confronti della società in cui operano. Il vero problema +è piuttosto quale posizione occupino gli architetti nei processi +produttivi attuali. Non si tratta dunque di un problema soggettivo, +bensì di un problema -- come già ben compreso da Walter Benjamin negli +anni trenta[^37] -- *tecnico*. Detto in altri termini, il problema è se +-- e in quale misura -- gli architetti odierni, esercitando il loro +ruolo di "creatori di spettacoli", oppure piuttosto rivestendone un +altro, riescano a operare una *trasformazione* dell'apparato produttivo, +e se -- e quanto -- invece compiano nei confronti di questo un "semplice +rifornimento"[^38]. + +Come chiarisce lo stesso Benjamin, + +> ... rifornire un apparato produttivo senza trasformarlo (nella misura +> del possibile) rappresenta un procedimento estremamente oppugnabile +> persino quando i contenuti di cui è rifornito questo apparato sembrano +> di natura rivoluzionaria. + +In questa prospettiva, il "rifornitore" di un apparato produttivo è +colui che si limita a perpetuarlo, o che al più lo rinnova "dall'interno +(...) secondo la moda", di conseguenza "lasciandolo cosí com'è"[^39]. +Significativamente, per indicare i "rifornitori", Benjamin fa ricorso +anche al termine francese *routiniers* (coloro che si conformano +all'abitudine, che ripetono stancamente il già noto), intendendo con +esso coloro che rinunciano ad apportare correzioni al sistema di +produzione[^40]. A ciò egli contrappone il *Produzent* (produttore): +non semplicemente colui che produce (o piuttosto, che banalmente +ri-produce), quanto piuttosto colui che trasforma in senso tecnico +l'apparato produttivo. + +La domanda da porsi a questo punto è: sono in grado gli architetti +attuali, con il loro intervento, di trasformare l'apparato produttivo +nel quale sono inseriti? + +Le trasformazioni verificatasi nell'architettura nel corso dell'ultimo +secolo -- e poi, in modo sempre più rapido, nel corso degli ultimi +decenni (trasformazioni che, al di là degli aspetti strutturali e di +quelli estetico-formali, hanno contrassegnato il suo progressivo +*divenir-merce*) -- hanno inesorabilmente modificato anche la posizione +occupata dagli architetti all'interno dell'apparato produttivo. Non che +in precedenza questi godessero di una maggiore indipendenza, ma ancora +nel corso degli anni venti e nei primi anni trenta, e successivamente +tra gli anni cinquanta e sessanta, vi sono stati tentativi -- pur spesso +conclusisi in delusioni, sconfitte, o in strategici ripiegamenti -- di +*spostare* sostanzialmente il senso del lavoro dell'architetto, a volte +anche a costo di scontri o di rinunce: si pensi ad esempio +all'impostazione della didattica del Bauhaus di Dessau da parte di +Hannes Meyer, tutta improntata a una "scientificizzazione spinta dei +processi architettonici"[^41]; o ai progetti radicali -- architettonici +e urbani -- di Ludwig Hilberseimer, rigorosi al punto da superare ogni +ipotesi funzionalista o formalista, e rivolgersi piuttosto a un soggetto +post-umanista[^42]; o al ripensamento profondo della stessa idea di +progetto -- e conseguentemente di oggetto -- architettonico da parte di +Cedric Price[^43]; o ancora, alla monumentale opera "minimale" compiuta +da Aldo van Eyck con la realizzazione di oltre settecento *playgrounds* +nell'ambito dell'intervento per la municipalità di Amsterdam[^44]. In +seguito, invece, una stessa "sorte" epocale sembra aver coinvolto molti +architetti, più ancora che a compiere una consapevole o prudente +ritirata verso posizioni più riparate, ad "accomodarsi" semplicemente +nei ruoli loro offerti da un intendimento sociale. Al punto che oggi +una delle loro funzioni preminenti, per dirla ancora una volta con le +parole di Benjamin, "è quella di rinnovare il mondo dall'interno -- in +altre parole: secondo la moda --, lasciandolo cosí com'è". + +Ma se, come si è visto, la trasformazione dell'architettura in merce ha +quale suo necessario corollario la trasformazione dell'architetto in +"rifornitore" (*rifornitore di merci*), vi è però un'ulteriore ed +estrema trasformazione che questi subisce nel corso di tale processo, e +in diretta conseguenza di esso: la trasformazione dell'architetto stesso +in merce. Ciò può essere inteso in due accezioni diverse, +corrispondenti a due "profili" di architetti ritenuti -- nella gran +parte dei casi, a torto -- altrettanto diversi tra loro. La prima +accezione è quella che tende a identificare l'architetto contemporaneo +con un moderno demiurgo, dotato di spiccate doti autoriali e di una +forte riconoscibilità stilistica. Questa figura si confonde con il mito +dell'architetto-*archistar*. In qualità di merce -- e merce di "lusso" +-- l'architetto-*archistar* ha fama di essere molto prezioso, e perciò +anche altrettanto desiderato e "corteggiato"; inoltre, lo si ritiene +capace di disporre pienamente dei propri strumenti, delle proprie +tecniche, dei propri linguaggi, e ancora di più, di disporre di sé nel +senso più generale, di autodeterminarsi, ma al tempo stesso pure di +essere libero d'imporre le proprie scelte. Per tutte queste ragioni, +*in quanto merce*, l'architetto-*archistar* induce l'idea di non essere +"soggetto" al mercato, bensì piuttosto di occuparvi una posizione +privilegiata, se non addirittura di dominarlo. Questa prima accezione +-- che è la più largamente diffusa -- è al tempo stesso anche la più +facilmente falsificabile. + +La seconda accezione è legata a una situazione come quella attuale, in +cui una grandissima sovrabbondanza di architetti disponibili sul mercato +fa aumentare a dismisura la concorrenza tra loro, costringendo molti ad +accettare condizioni di pesante deprezzamento del proprio lavoro. +L'architetto in questo modo finisce per vendere se stesso come una merce +svalutata. È il caso di moltissimi giovani architetti che lavorano +gratis, o sottopagati, senza contratto, senza orari, senza riposi +settimanali, senza ferie pagate, senza pensione. Di questi +architetti-lavoratori sfruttati e delle condizioni di produzione del +progetto negli studi contemporanei bisognerà tornare a parlare più +oltre. In questo caso come nell'altro, comunque, al di là delle +differenze più o meno apparenti, la mercificazione investe direttamente +l'architetto, il quale in tal modo -- oltre che delle proprie "merci" -- +rifornisce il mercato anche di se stesso. + +[^1]: Per le nozioni di valore d'uso, valore d'uso sociale, valore di + scambio, il riferimento è ovviamente Karl Marx, *Il Capitale*, + Editori Riuniti, Roma 1980, vol. I, pp. 67 e sgg. + +[^2]: Per un'utile (per quanto episodica) lettura in tal senso vedi + *Architecture and Capitalism. 1845 to the Present*, a cura di Peggy + Deamer, Routledge, New York 2014. + +[^3]: Sul tema vedi, tra gli altri, le interessanti raccolte *Housing in + Europa 1. 1900-1960* e *Housing in Europa 2. 1960-1979*, Luigi + Parma, Bologna 1978 e 1979; Roger Sherwood, *Modern Housing + Prototypes*, Harvard University Press, Cambridge (Mass.) 1978; e + inoltre *Las formas de la residencia en la ciudad moderna*, a cura + di Carlos Martí Arís, Edicions UPC, Barcelona 2000. + +[^4]: Vedi *Die Frankfurter Küche von Margarete Schütte-Lihotzky*, a + cura di Peter Neover, Ernst & Sohn, Berlin 1991. + +[^5]: Ernst May, *Cinque anni di attività di edilizia residenziale a + Francoforte sul Meno*, in "Das neue Frankfurt", n. 2-3, 1930, ora in + G. Grassi (a cura di), *Das neue Frankfurt 1926-1931*, Edizioni + Dedalo, Bari 1975, p. 208. + +[^6]: Giorgio Grassi, *Das neue Frankfurt e l'architettura della nuova + Francoforte*, in Grassi (a cura di), *Das neue Frankfurt 1926-1931* + cit., p. 9. + +[^7]: Tafuri, *Progetto e utopia* cit., p. 107; Manfredo Tafuri e + Francesco Dal Co, *Architettura contemporanea*, Electa, Milano 1976, + p. 153. + +[^8]: Francesco Dal Co, *Architetti e città -- Unione Sovietica + 1917-1934*, in *Socialismo, città, architettura -- URSS 1917-1937. + Il contributo degli architetti europei*, testi di Alberto Asor Rosa, + Bruno Cassetti, Giorgio Ciucci, Francesco Dal Co, Marco De Michelis, + Rita Di Leo, Kurt Junghanns, Gerritt Oorthuys, Vítězslav Procházka, + Hans Schmidt, Manfredo Tafuri, Officina Edizioni, Roma 1971, p. 106. + +[^9]: Le Corbusier, *Verso una architettura* (1923), Longanesi, Milano + 1973, p. 243. + +[^10]: Pier Vittorio Aureli, *Means to an End. The Rise and Fall of the + Architec­tural Project of the City*, in Id. (a cura di), *The City + as a Project*, Ruby Press, Berlin 2013, p. 37. + +[^11]: Le Corbusier, *Verso una architettura* cit., pp. 241-43. + +[^12]: Walter Benjamin, *Parigi capitale del* *XIX* *secolo*, Einaudi, + Torino 1986, p. 533. + +[^13]: Vedi Walter Benjamin, *Esperienza e povertà* (1933), in Id., + *Esperienza e povertà*, a cura di Massimo Palma, Castelvecchi, Roma + 2018, p. 55. + +[^14]: Benjamin, *Parigi capitale del* *XIX* *secolo* cit. + +[^15]: Le Corbusier, *Verso una architettura* cit., p. 187. + +[^16]: Guy Debord, *La società dello spettacolo* (1967), Sugarco, Milano + 1990, p. 85. + +[^17]: *Ibid.*, p. 97. + +[^18]: Debord, *La società dello spettacolo* cit., p. 108. + +[^19]: Matteo Pasquinelli, *Oltre le rovine della Città Creativa: la + fabbrica della cultura e il sabotaggio della rendita*, in Marco + Baravalle (a cura di), *L'arte della sovversione*, Manifestolibri, + Roma 2009, p. 152. L'affermazione originale di Debord recita "Lo + spettacolo è il capitale ad un tal grado di accumulazione da + divenire immagine". + +[^20]: Benjamin, *Parigi capitale del* *XIX* *secolo* cit., p. 15. + +[^21]: Alois Riegl, *Il culto moderno dei monumenti. Il suo carattere e + i suoi inizi* (1903), a cura di Sandro Scarrocchia, Abscondita, + Milano 2017, p. 55. + +[^22]: Vedi, tra i molti altri, Ludwig Hilberseimer, *Internationale + Neue Baukunst*, Julius Hoffmann, Stuttgart 1927; Bruno Taut, *Die + neue Baukunst in Europa und Amerika*, Julius Hoffmann, Stuttgart + 1929; Adolf Behne, *Neues Wohnen, neues Bauen*, Hesse & Becker, + Leipzig 1930; Jacobus Johannes Pieter Oud, *Nieuwe bouwkunst in + Holland en Europa*, De Driehoek, 's-Graveland 1935. + +[^23]: Manfredo Tafuri, *Lavoro intellettuale e sviluppo capitalistico*, + in "Contropiano", n. 2, 1970, p. 268. + +[^24]: Charles Jencks, *The Iconic Building. The Power of Enigma*, + Rizzoli, New York 2005. + +[^25]: Pier Vittorio Aureli, *The Possibility of an Absolute + Architecture*, MIT Press, Cambridge (Mass.) 2011, p. XII. + +[^26]: Francesco Dal Co, *The Guggenheim. Frank Lloyd Wright's + Iconoclastic Masterpiece*, Yale University Press, New Haven 2017. + +[^27]: Françoise Fromonot, *Jørn Utzon architetto della Sydney Opera + House*, Electa, Milano 1998. + +[^28]: Francesco Dal Co, *Centre Pompidou. Renzo Piano, Richard Rogers, + and the Making of a Modern Monument*, Yale University Press, New + Haven 2016. + +[^29]: Jean Baudrillard, *L'effetto Beaubourg. Implosione e + dissuasione*, in Id., *Simulacri e impostura. Bestie, Beaubourg, + apparenze e altri oggetti*, a cura di Matteo G. Brega, Pgreco, + Milano 2008, pp. 27-44, e in particolare p. 31. + +[^30]: Baudrillard, *L'effetto Beaubourg* cit., pp. 35 e 38. + +[^31]: Coosje Van Bruggen, *Frank O. Gehry. Guggenheim Museum Bilbao*, + Guggenheim Museum Publ., New York 1999; John Rajchman, *Effetto + Bilbao*, in "Casabella", n. 673-74, 1999-2000, pp. 10-11. + +[^32]: Vedi ad esempio Davide Ponzini e Michele Nastasi, + *Starchitecture. Scene, attori e spettacoli nelle città + contemporanee*, Allemandi, Torino 2011. + +[^33]: Aureli, *The Possibility of an Absolute Architecture* cit., p. + XII. + +[^34]: Sul tema della festa barocca vedi, tra gli altri, Marcello + Fagiolo, *La festa barocca*, De Luca, Roma 1997, nonché Id. (a cura + di), *Le capitali della festa. Italia settentrionale e Italia + centrale e meridionale*, 2 voll., De Luca, Roma 2007-2008. + +[^35]: Vedi http://www.oma.eu/projects/2006/dubai-renaissance/. + +[^36]: Josep Lluís Mateo e altri (a cura di), *Iconoclastia. News from + a Post-Iconic World. Architectural Papers IV*, ETH -- + Eidgenössische Technische Hochschule -- Ed. Actar, Zürich -- + Barcelona 2009. + +[^37]: Walter Benjamin, *L'autore come produttore* (1934), in Id., + *Avanguardia e rivoluzione. Saggi sulla letteratura*, Einaudi, + Torino 1973, pp. 199-217 (ora in *Opere complete*, VI. *Scritti + 1934-1937*, ivi 2004). Si tratta del medesimo saggio citato da + Manfredo Tafuri in *La sfera e il labirinto. Avanguardie e + architettura da Piranesi agli anni '70*, Einaudi, Torino 1980, + p. 352, a proposito delle ricerche architettoniche degli anni + sessanta e settanta. Sulle sue considerazioni al proposito si dovrà + tornare più oltre. + +[^38]: Benjamin, *L'autore come produttore* cit., p. 207. + +[^39]: *Ibid.*, p. 209. + +[^40]: *Ibid.*, p. 208. + +[^41]: Francesco Dal Co, *Hannes Meyer e la venerabile scuola di + Dessau*, in Hannes Meyer, *Scritti 1921-1942. Architettura o + rivoluzione*, a cura di F. Dal Co, Marsilio, Padova 1969, p. 38. + +[^42]: K. Michael Hays, *Modernism and the Posthumanist Subject. The + Architecture of Hannes Meyer and Ludwig Hilberseimer*, The MIT + Press, Cambridge (Mass.) 1992. + +[^43]: Stanley Mathews, *From Agit-Prop to Free Space: The Architecture + of Cedric Price*, Black Dog Publishing, London 2007. + +[^44]: Liane Lefaivre e Ingeborg de Roode (a cura di), *Aldo van Eyck. + Playgrounds*, NAi Publishers, Rotterdam 2002. + +# Il ruolo dell'architetto intellettuale + +L'esordio della storia dell'architettura moderna viene fatto coincidere, +secondo il parere di molti studiosi, con la concezione della cupola di +Santa Maria del Fiore da parte di Filippo Brunelleschi[^1]. La nota +vicenda legata al completamento del Duomo di Firenze, risolvibile +tradizionalmente facendo ricorso all'impiego di armature (centine) di +legno, nella circostanza non applicabili a causa delle grandi dimensioni +dello spazio da voltare, diviene l'occasione per Brunelleschi non +soltanto per applicare il proprio sapere costruttivo, frutto dello +studio diretto dell'antico, ma anche per affermare e difendere, "per la +prima volta, (...) la "professionalità" dell'architetto contro il vago +"magistero" dell'artefice, la priorità dell'invenzione tecnica sulla +perizia del mestiere"[^2]. Non si tratta soltanto di una +"rivendicazione di categoria": nella distinzione tra il momento del +progetto e quello dell'esecuzione è in gioco anche la distinzione tra +un'attività "liberale" e un'attività "meccanica", e dunque l'assunzione +da parte dell'individuo colto del compito di organizzare e guidare la +società. È la nascita dell'intellettuale come soggetto attivo, oltreché +come figura speculativa. + +Significativamente, Antonio Manetti, il primo biografo di Brunelleschi, +ne mette in rilievo sopra ogni altra cosa il grande e meraviglioso +"intelletto"[^3]. Un intelletto che non agisce certo nell'isolamento e +che necessita degli altri per poter compiere la propria "azione"[^4], ma +che al tempo medesimo pone se stesso e il proprio operare su un piano +completamente diverso rispetto a quello occupato dai suoi interlocutori. +Non a caso, tutte le sue biografie non mancano di riportare -- sia pure +in versioni differenti -- un episodio emblematico: nel 1430, in seguito +alle proteste dei "maestri di cazzuola" per le fatiche e i pericoli del +lavoro sulla cupola, egli decide di licenziarli e di sostituirli con +maestranze lombarde, salvo in seguito riassumerli tutti (tranne uno) a +un salario più basso[^5]. Si tratta della dimostrazione più evidente +del fatto che la supremazia dell'uomo d'intelletto si esercita in +termini di potere di comando e di controllo, ma assume anche +connotazioni che ne distinguono non tanto la mansione o il ruolo quanto +piuttosto l'appartenenza a una *classe*. Ciò che l'episodio fa emergere +impetuosamente -- cosí come l'intero intervento di Brunelleschi a Santa +Maria del Fiore -- è cioè "il tema della moderna divisione sociale del +lavoro"[^6]. + +La coincidenza del sorgere della figura dell'architetto come +intellettuale e del manifestarsi di rapporti di classe prefiguranti +quelli che si instaureranno con la rivoluzione industriale tra la +borghesia e il proletariato non è evidentemente casuale. Come rileva +ancora Tafuri, "l'intellettuale-architetto (...) rivendicando +l'autonomia del proprio ruolo, (...) si pone all'avanguardia delle nuove +classi al potere". E aggiunge: "tanto da poter persino entrare in +conflitto con esse là dove queste non siano disposte ad essere +conseguenti fino in fondo con le proprie premesse". + +L'episodio a cui allude Tafuri è probabilmente quello riferito da +Vasari, secondo il quale, avendo ricevuto da Cosimo de' Medici +l'incarico di progettare un palazzo in piazza San Lorenzo, a Firenze, +Brunelleschi ne "fece un bellissimo e gran modello"; ma poi, "parendo a +Cosimo troppo sontuosa e gran fabbrica, più per fuggire l'invidia che la +spesa, lasciò di metterla in opera"; al che Brunelleschi, "intendendo la +resoluzione di Cosimo, che non voleva tal cosa mettere in opera, con +sdegno in mille pezzi il disegno ruppe"[^7]. + +Non sono tuttavia numerosi i casi in cui l'architetto si ribellerà -- o +addirittura, si opporrà concretamente -- al potere e ai potenti, nei +secoli successivi. E semmai un indizio della sempre maggiore +assimilazione degli architetti al sistema di potere di volta in volta +vigente si lascia rintracciare nel loro parallelo cercare rifugio in +un'attività che tende sempre meno a identificarsi -- come accadeva +ancora nel caso di Brunelleschi -- con il solo progetto architettonico, +e che si apre via via ad altre espressioni e linguaggi: dal disegno come +tecnica (almeno potenzialmente) affrancata dalla realizzazione concreta, +alla scrittura come pratica finalizzata non esclusivamente a +verbalizzare le "regole" dell'architettura ma anche a produrre su di +essa "discorsi" di natura diversa, spesso scopertamente soggettivi: non +più trattati, insomma, quanto piuttosto "punti di vista", "opinioni" +sull'architettura. Ciò che ne deriva è una forma di indipendenza +dell'architetto non solo nei confronti della committenza ma anche nei +confronti della propria stessa attività; sviluppando la *teoria* come +una dimensione al tempo stesso organica e autonoma di questa, +l'architetto porta a compimento il processo di autoaffermazione di sé +come intellettuale. + +In questo senso, Leon Battista Alberti incarna al suo massimo grado la +figura dell'intellettuale-umanista che estende *anche* all'architettura +il proprio ambito d'interessi, tanto scrivendone (nella forma canonica +del trattato)[^8], quanto progettandola (senza però interessarsi +attivamente alle fasi costruttive)[^9]. E infatti nella definizione che +egli dà dell'architetto si preoccupa prima di ogni altra cosa di +sgombrare il campo dai possibili equivoci circa il ruolo di questi come +artista-intellettuale, distinguendolo nettamente da quello di altre +figure che si occupano in modo diverso di costruzioni, come il *faber +tignarius*: + +> ... non prenderò certo in considerazione un carpentiere, per +> paragonarlo ai più qualificati esponenti delle altre discipline: il +> lavoro del carpentiere infatti non è che strumentale rispetto a quello +> dell'architetto[^10]. + +E invece + +> ... architetto chiamerò colui che con metodo sicuro e perfetto sappia +> progettare razionalmente e realizzare praticamente, attraverso lo +> spostamento dei pesi e mediante la riunione e la congiunzione dei +> corpi, opere che nel modo migliore si adattino ai più importanti +> bisogni dell'uomo. + +Dove anche il "realizzare praticamente" va inteso piuttosto come +capacità di compiere *reali* verifiche delle ipotesi progettuali +formulate che non come un diretto intervento dell'architetto nelle fasi +costruttive dell'edificio. + +Pur non essendo possibile seguire analiticamente le avventure +dell'architetto intellettuale dal Rinascimento in avanti (in larga parte +coincidenti, del resto -- almeno fino a tempi abbastanza recenti --, con +la storia dell'architettura *tout court*), non si può mancare almeno di +ricordare il ruolo occupato all'interno di esse da Andrea Palladio: non +soltanto in qualità di progettista di un'imprescindibile "rete" di +edifici in terra veneta, ma soprattutto in quanto autore dei *Quattro +Libri dell'Architettura* (1570). Sono proprio questi ultimi a +costituire il perfetto paradigma -- a ben guardare mai eguagliato da +alcuno né prima né dopo di lui -- del tradursi *in atto* di +un'intellettualità architettonica. Fuggendo "la lunghezza delle +parole", limitandosi dunque a "quelle avvertenze, che mi parranno più +necessarie"[^11], e affiancandovi "alcuni disegni" di cui fornisce le +"misure, da' quali potrà ciascuno facilmente, secondo che se gli +offerirà l'occasione, esercitando l'acutezza del suo ingegno, pigliar +partito e far opera degna di esser lodata"[^12], Palladio consegue la +più compiuta sintesi tra testi e immagini raggiunta in un trattato: dove +i disegni "dicono" ciò a cui le parole alludono soltanto. La +sorprendente "perspicuità" dell'*opus* palladiano, se costituisce +l'irrefutabile presupposto della sua fortuna planetaria[^13], è anche lo +specchio ingannevole con il quale abbagliare coloro che non sono "in +tale arte istruiti". Ciò rende *I Quattro Libri*, al tempo stesso, "per +tutti e per nessuno", o perlomeno per quel numero ristretto +d'"intendenti" che sappia comprenderne e applicarne il codice sotteso. +Ed è straordinariamente significativo che sia proprio lo strumento del +disegno -- nella semplice forma della proiezione ortogonale in pianta, +sezione e alzato -- a rendere pienamente effettuale l'operazione +intellettuale compiuta dall'architetto. Con una notazione ulteriore: +pur raccogliendo opere esemplari realizzate da autori antichi e +"moderni" (tra questi ultimi, soltanto Donato Bramante, oltre a se +stesso), il trattato di Palladio richiede di essere letto come una +teoria generale della progettazione basata sul sistema degli ordini e +delle proporzioni; una teoria capace di approssimarsi tanto all'"idea" +da distanziarsi persino dalla realtà[^14]. + +Sarà Giovanni Battista Piranesi -- trecento anni più tardi -- a mostrare +invece come l'architetto possa ormai concepire se stesso in modo quasi +del tutto svincolato dalla produzione progettuale, senza con questo +cessare di considerarsi architetto a tutti gli effetti. Piranesi fa del +disegno qualcosa di più di un mezzo di prefigurazione o di +rappresentazione della realtà: e infatti, nelle *Antichità Romane* +(1756), come nelle *Vedute di Roma* (1778), esso ha il compito di +dissezionare e di catalogare in ogni sua parte il "corpo" della città, +al fine di farne non tanto un semplice rilievo, quanto piuttosto un +approfondito studio analitico-critico[^15]; nel caso delle *Carceri +d'invenzione* (1761) e del *Campo Marzio dell'Antica Roma* (1762), +invece, il disegno rimane volutamente incerto tra memoria archeologica e +progetto del nuovo, escludendo comunque dal proprio orizzonte qualsiasi +eventualità di realizzazione. In entrambi i casi, oltrepassa il valore +di strumento meramente tecnico, per divenire un vero e proprio +dispositivo che permette a Piranesi di definire senza condizionamenti il +proprio campo d'azione. Un'assenza di condizionamenti che si può +misurare innanzitutto sul piano intellettuale. Non per nulla, il testo +teorico più importante di Piranesi, il *Parere sull'Architettura* +(1765), è organizzato in forma *dialogica*, vale a dire la modalità +espressiva più lontana dalla prescrittività della trattatistica. Nella +composizione dialettica delle opinioni sostenute da Protopiro e +Didascalo è sintetizzabile il "parere" piranesiano, sostenitore del +"libero gioco della creatività, che si esprime nella sede "privilegiata" +dell'ornamento", ma anche della necessità di dotare quest'ultimo dei +"criteri compositivi" ispirati "ai metodi con i quali la natura crea e +dispone i propri fenomeni"[^16]. + +La libertà creativa individuale, sia pur temperata dal riferimento al +piano "oggettivo" e condivisibile della natura, è dunque la +manifestazione della presa di coscienza del ruolo ormai compiutamente +*intellettuale* dell'architetto. Ma è anche la chiara manifestazione di +una crisi. Mentre si emancipa progressivamente dalla "fisica" del +potere (soltanto più tardi scoprirà di essere inesorabilmente immerso +nella sua "microfisica")[^17], l'architetto intellettuale si trova +sempre di più al cospetto di una frantumazione che riguarda la +disciplina di cui si occupa non meno che il proprio io. Ancora una +volta, Piranesi è il precoce annunciatore di entrambi i fenomeni. Ma +più in generale, il fiorire -- tra XVII e XIX secolo -- di +polemiche[^18], pamphlet e saggi[^19] di ogni genere relativi +all'architettura è indice dell'affermarsi di certezze proclamate con +tanto più vigore e animosità quanto più si rivelano il frutto di una +costitutiva arbitrarietà e soggettività. Tramontata l'epoca in cui +poteva esercitare le sue funzioni ricorrendo *sola mente* ai lucidi +schemi desunti dagli *aeterna exempla* del classico, ora l'architetto è +costretto a ripiegarsi su se stesso per trovare frammenti di "verità" +individuali, ma sempre più spesso per nascondere la propria +inadeguatezza e per coprire i propri dubbi. La "personalità" +dell'architetto, in certi casi, inizia ad assumere maggiore importanza +della sua stessa opera. + +L'affermarsi di una dimensione teorica ormai non più correlata con una +stretta normatività comporta la necessità di connotare fortemente +ciascuna teoria, al fine di differenziare l'una dall'altra, in un gioco +di prese di posizione e di distanza che in molti casi ha l'effetto di +radicalizzarle. Si ripensi all'*incipit* di *Architecture. Essai sur +l'art* di Étienne-Louis Boullée: "Che cos'è l'architettura? La definirò +forse con Vitruvio l'arte del costruire? No"[^20]. La "sacralità" +degli antichi -- e di Vitruvio quale massima autorità in materia +architettonica -- viene deliberatamente infranta. Per Boullée +l'architettura ha piuttosto a che fare con la "poesia", ovvero con il +"carattere" che ciascun tipo di costruzione deve esprimere, sulla base +di un preciso rapporto *analogico* tra forma e contenuto degli edifici: +"Le immagini che essi offrono ai nostri sensi dovrebbero suscitare in +noi sentimenti corrispondenti all'uso al quale essi sono +consacrati"[^21]. + +La radicalizzazione della teoria si manifesta però al suo massimo grado +nell'opera di un allievo di Boullée, Jean-Nicolas-Louis Durand. Nei due +libri del *Précis des leçons données à l'École Polytechnique* +(1802-809), la *raison* è ormai diventata un'*ideé fixe*, una vera e +propria ossessione; ed è nelle tavole che l'accompagnano (in particolar +modo della seconda parte), più ancora che nel testo, che essa trova la +sua più piena espressione: planimetrie e alzati le cui combinazioni e +permutazioni rigorosamente geometriche lasciano pochi dubbi in merito +alla "natura" della teoria sostenuta. Il cui autore, con altrettanta +chiarezza, risulta tramutato in un suo "sostenitore"[^22]. + +Ma è proprio a fronte dell'esasperazione delle posizioni e +dell'inoperatività che spesso vi si associa -- e al conseguente rischio +di isolamento nel quale con sempre maggiore frequenza incorre +l'architetto intellettuale -- che questi tende ad "aprire" la propria +visione a una dimensione più allargata, collettiva, caratterizzata non +di rado in senso spiccatamente utopico. A partire da *L'architecture +considérée sous le rapport de l'art, des moeurs et de la législation* +(1804) di Claude-Nicolas Ledoux, l'architetto si propone come +"pensatore" -- o "ripensatore" -- della città e della società. +Affiancandosi, o sostituendosi addirittura, alle tradizionali figure di +riferimento (il filosofo, il politico, l'industriale, il pedagogo, il +filantropo)[^23], l'architetto si appropria del mito riformista, sia +pure proiettato in un mondo soltanto immaginato, in senso grafico o +letterario. Gli esiti di questo passaggio si lasceranno rintracciare +ancora nella *Cité industrielle* (1917) di Tony Garnier[^24] e nella +*Ville contemporaine de trois millions d'habitants* (1922) di Le +Corbusier[^25]. + +Proprio Le Corbusier può essere considerato l'architetto intellettuale +più significativo e influente del XX secolo. Il suo apporto, in questo +senso, non è valutabile esclusivamente in termini produttivi, cosí come +non lo è neppure in chiave meramente progettuale, o almeno non +nell'accezione usuale del termine, come fase preparatoria "in vista" +della sua realizzazione concreta. Dalla Maison Dom-Ino alla Ville +Radieuse e oltre, Le Corbusier elabora un discorso articolato in varie +"puntate" ma unitario, le cui singole parti scaturiscono da un'*idea di +spazio* e da un'*idea di costruzione e struttura* ben precise, declinate +su scale diverse, fino a giungere a formulare una visione "totale", +completamente alternativa al mondo reale; una visione che affida +all'architettura il compito di ripensare radicalmente la società. + +Anche sotto il profilo pubblicistico, non soltanto Le Corbusier si +rivela probabilmente il più prolifico scrittore di architettura del +secolo[^26], ma pure quello più di ogni altro capace di funzionalizzare +tale attività al ruolo autoassegnatosi di architetto intellettuale: che +non consiste né nell'assolvere a compiti puramente tecnici, di semplice +illustrazione e diffusione dei progetti, né nell'affermare valori +esclusivamente ideologici o letterari, l'intenzione del raggiungimento +dei quali potrebbe anche prescindere dallo svolgimento di un'attività +progettuale. Adottando via via la forma del manifesto, del pamphlet, +dello scritto polemico, i libri di Le Corbusier si presentano come vere +e proprie "crociate"[^27] combattute con le armi della critica, della +provocazione e dell'ironia; il tutto finalizzato a fornire ogni supporto +possibile a una concezione dell'architettura che -- come poc'anzi +rilevato -- è tanto ideale quanto concreta, ovvero traducibile in +termini spaziali e in termini costruttivo-strutturali: perfetta sintesi +del compito che per tutta la vita Le Corbusier ostinatamente persegue. + +È nell'Italia del secondo dopoguerra, tuttavia, che la figura +dell'architetto intellettuale assume una forte connotazione sociale, e +in certi casi pure politica, con il conseguente riconoscimento del suo +ruolo anche al di fuori dell'ambito strettamente disciplinare. +Emblematico, in questo senso, è il caso di Bruno Zevi: laureatosi nel +1942 alla Graduate School of Design di Harvard diretta da Walter +Gropius, negli anni successivi Zevi torna in Italia dove lavora come +architetto, ma soprattutto si fa propagatore della "buona novella" +dell'architettura organica di Frank Lloyd Wright[^28]. Non meno +importante è la posizione da lui assunta all'interno di svariate +istituzioni, tra le quali l'Istituto Nazionale di Urbanistica (INU), di +cui riveste la carica di segretario generale dal 1952 al 1968, e +l'IN/ARCH (Istituto Nazionale di Architettura), da lui stesso fondato +nel 1959. Un impegno civile che verrà profuso anche all'interno di +movimenti e partiti politici, a partire dalla militanza in Giustizia e +Libertà, negli anni della guerra e della Resistenza, per passare poi al +Partito d'Azione, a Unità Popolare, al Partito socialista unificato e +infine al Partito radicale, per il quale nel 1987 sarà eletto deputato +al parlamento e del quale diverrà presidente tra la fine degli anni +ottanta e i primi novanta[^29]. + +Ma è l'implicazione nel campo della produzione culturale direttamente +legata all'architettura ciò che caratterizza in modo particolare +l'azione di Zevi. Il forte coinvolgimento in qualità di redattore +dapprima e poi di condirettore nella rivista "Metron", tra il 1946 e il +1954, e la fondazione nel 1955 e la direzione fino al 2000 di +"L'architettura. Cronache e storia", insieme a una produzione libraria +qualitativamente e quantitativamente ragguardevole -- in cui spiccano, +tra i molti altri, titoli fondamentali quali *Saper vedere +l'architettura*, *Storia dell'architettura moderna*, *Poetica +dell'architettura neoplastica*, *Il linguaggio moderno +dell'architettura*[^30] -- sono i segni tangibili di un coinvolgimento +che va evidentemente oltre il consueto piano di lavoro dello studioso e +dello storico. È proprio *Verso un'architettura organica*, del resto, +che dà avvio a quello che a tutti gli effetti -- anche al di là del più +immediato riferimento wrightiano -- è un tentativo di portare un +contributo fattivo, da architetto e da intellettuale, alla ricostruzione +italiana. In quest'ottica va letta la *Prefazione*, datata febbraio +1944, in cui sottolinea che + +> ... forse sarebbe stato più esatto intitolare questo libretto "verso +> un'edilizia organica", stabilendo cosí dall'inizio che, invece di fare +> una storia dell'arte, ci si accingeva al compito più modesto di +> trovare un indirizzo comune nel lavoro contemporaneo[^31]. + +Un concetto su cui ritorna più oltre con chiarezza ancora maggiore: + +> Alla fine del conflitto mondiale, l'Italia avrà bisogno di pane e di +> case. Nelle sue terre distrutte, contadini, operai, intellettuali +> domanderanno case. L'opera degli architetti dovrà rispondere alle +> esigenze materiali e psicologiche dell'edilizia di un paese finalmente +> libero[^32]. + +Un'edilizia organica, nell'auspicio di Zevi: vale a dire che "ha alla +sua base un'idea sociale, non un'idea figurativa; (...) che vuole +essere, prima che umanistica, umana"[^33]. + +Nella medesima prospettiva va inscritto anche il suo coinvolgimento +nella realizzazione del *Manuale dell'architetto*[^34]: una complessa +operazione, a cui partecipano, tra gli altri, Gustavo Colonnetti, Mario +Ridolfi, Pier Luigi Nervi e Mario Fiorentino, che ha come scopo +l'"alfabetizzazione" degli architetti italiani in vista della +ricostruzione. Ed è appunto questa finalità *operativa* che +contraddistingue la totalità degli interventi di Zevi: dalla scrittura +all'insegnamento, dalla pratica professionale alla difesa del +territorio, nulla è concepito come impegno puramente "accademico"; +piuttosto, come altrettante "cause" per le quali battersi con veemente +passione. Una finalità che non manca di toccare anche la storia, da lui +utilizzata per affermare le proprie convinzioni -- in campo progettuale +come in campo politico-ideologico --, oltreché per fini conoscitivi. + +Tafuri, definendo tale attitudine storico-critica "operativa" come + +> ... un'analisi dell'architettura (o delle arti in generale), che abbia +> come suo obiettivo non un astratto rilevamento, bensì la +> "progettazione" di un preciso indirizzo poetico, anticipato nelle sue +> strutture, e fatto scaturire da analisi storiche programmaticamente +> finalizzate e deformate[^35], + +ha voluto criticarne gli intendimenti strumentali, non sufficientemente +distaccati a suo avviso dal raggiungimento di presunti propositi +esterni. Al "punto di incontro fra la storia e la progettazione, -- +come scrive ancora Tafuri, -- la critica operativa *progetta* la storia +passata proiettandola verso il futuro". Tra coloro che egli vede come +"i più validi assertori, in Europa, di un rilancio ideologico rivolto a +colmare il salto fra impegno civile e azione culturale"[^36], nel +secondo dopoguerra, Tafuri cita tre soli nomi: Jean-Paul Sartre, Elio +Vittorini e -- appunto -- Bruno Zevi. E se quelli dei primi due, dal +punto di vista tafuriano, sembrano parlare legittimamente di un ruolo di +*engagement* intellettuale che mescola fino a fonderle del tutto +letteratura e politica, giungendo a un'"identificazione tra pensiero e +azione", il nome di Zevi -- in quella stessa ottica -- pare stare a +testimoniare piuttosto una "forzatura" di tale identificazione. Vi è +insomma un intento apertamente polemico nei confronti di Zevi *in +quanto* architetto intellettuale che si servirebbe della storia per +affermare il proprio credo progettuale. "La storia, -- scrive Tafuri, -- +per sua natura, è un gioco di equilibrio, che la critica operativa forza +facendo precipitare la dimensione del presente"[^37]. In ciò dunque +consisterebbe ai suoi occhi l'"errore" di Zevi: nell'"*attualizzare* la +storia*"*, nel "renderla duttile strumento per l'azione*"*[^38]. + +Il più emblematico *casus* di attualizzazione storica zeviana (nonché +flagrante ragione di "rottura" tra i due) si verificherà in occasione +della Mostra critica delle opere michelangiolesche (Roma, Palazzo delle +Esposizioni, 1964). L'attualità di Michelangelo verrà "dimostrata" da +Zevi mediante letture volumetriche e spaziali che fanno dell'artista +rinascimentale a tutti gli effetti un "moderno"[^39]; e a ciò vanno +aggiunti i discussi "plastici critici" realizzati dagli studenti dello +IUAV di Venezia ed esposti in mostra. La censura nei confronti di +questi da parte di Tafuri non avviene però sulla base del presunto +"scandalo" che essi susciterebbero, bollato invece come "ingenuo"; +piuttosto sulla base di una duplice incoerenza: da una lato la mancanza +di "sorveglianza" delle loro trasformazioni rispetto agli originali, e +dall'altro il tentativo (fallito) di "una dilettantesca traduzione del +linguaggio architettonico in astratti e astorici giochi scultorei"[^40]. + +La condanna tafuriana del modo di interpretare il ruolo dell'architetto +intellettuale da parte di Zevi non avrebbe in fondo particolare +rilevanza in questo contesto, se non fosse che lo stesso Tafuri +imprimerà una svolta decisiva alla propria carriera staccandosi -- +intorno alla metà degli anni sessanta -- dallo studio AUA (Architetti +Urbanisti Associati)[^41], con cui aveva collaborato tanto da un punto +di vista teorico che progettuale, per dedicarsi interamente alla storia. +In realtà, già negli intendimenti del gruppo, composto da giovani +architetti romani (tra cui Giorgio Piccinato e Vieri Quilici), vi era +una presa di distanza dall'architettura come pratica professionale +separata dagli altri "piani d'azione" della realtà; e infatti in AUA, +nel nome e nei fatti, l'attività progettuale è affiancata da -- e +integrata con -- ricerche urbane[^42] e piani urbanistici. + +> Il gruppo concepisce il proprio mestiere come una vera e propria +> militanza etica e politica. La professione architettonica, la critica +> e la storiografia, non sono intesi tanto come discipline tecniche, +> come mestieri o specialismi del mercato del lavoro, bensì come +> "impegno integrale", come componenti di un universo disciplinare che +> agisce allo stesso tempo politicamente e tecnicamente, contribuendo in +> maniera attiva alla trasformazione della città e della realtà. In tal +> senso, è comprensibile la vicinanza che il gruppo esprime nei +> confronti delle istanze riformatrici delle avanguardie degli anni +> venti, e come sembri evidente anche il riferimento alla figura +> dell'intellettuale organico nella celebre definizione di Antonio +> Gramsci[^43]. + +La storia praticata da Tafuri, però, sarà concepita in modo affatto +diverso rispetto a quella di Zevi: una storia caratterizzata dalla "più +totale indifferenza nei confronti dell'*azione positiva*"[^44] (ovvero +di quell'azione che cerchi di modellare l'architettura a propria +immagine, sulla base dell'autorità del passato), e impegnata piuttosto +in una "continua *contestazione del presente*"[^45], che si traduce in +una "minaccia (...) ai tranquillizzanti miti in cui si acquietano le +inquietudini e i dubbi degli architetti moderni"[^46]. Il compito +dell'intellettuale impegnato nel campo della storia dell'architettura, +in questo senso, diviene quello di "esasperare" la condizione di disagio +in cui versano l'architetto e l'architettura "di fronte alla dinamica +dello sviluppo capitalista"[^47], mostrando tutta la problematicità di +una situazione "assurda eppure reale". + +> ... Ponendo di continuo in crisi gli obiettivi apparentemente +> avanzati su cui rischiano di acquietarsi la ricerca e il dibattito, il +> critico deve (...) -- con un rigore cui è obbligato dalle vicende +> storiche in cui opera -- (...) stimola\[re\] dubbi sempre più +> coscienti, dissensi sempre più costruttivi, disagi sempre più +> generalizzati. + +L'attività storica diviene cosí per Tafuri ""critica delle ideologie +architettoniche", e, in quanto tale, attività "politica" -- anche se +mediatamente politica"[^48]; più che l'enunciazione di una vaga +intenzione, la formulazione di un vero e proprio "programma" che -- con +un anno di anticipo rispetto alla pubblicazione del saggio intitolato +precisamente *Per una critica dell'ideologia architettonica* -- ne +preannuncia a grandi linee i contenuti e, ancor di più, il disegno +strategico complessivo: + +> La messa in luce di ciò che l'architettura è, *in quanto disciplina +> storicamente condizionata e istituzionalmente funzionale al +> "progresso" della borghesia precapitalistica prima, alle nuove +> prospettive della "Zivilisation" capitalistica poi*, va quindi +> riconosciuto come l'unico scopo rivestito di senso storico, da parte +> di chi intenda forzare il ruolo istituzionale assegnato agli +> intellettuali dall'Illuminismo in poi[^49]. + +Si tratta da un lato di un'opera di demistificazione, vale a dire del +disvelamento delle "incrostazioni" ideologiche che rivestono (spesso +arrivando a occultarla del tutto) la vicenda dell'architettura moderna, +a partire da Brunelleschi in avanti; e dall'altro del tentativo di +istituire rapporti positivi, costruttivi, con la funzione più +intrinsecamente politica della storia. Ciò che ne deriva non è soltanto +un "progetto" storico radicalmente diverso dalla "storia progettuale" +zeviana[^50], ma anche una figura di storico in grado di riappropriarsi +correttamente del proprio ruolo di intellettuale. + +Ciò nondimeno, malgrado la presenza di almeno altre due personalità di +alto profilo intellettuale operanti nell'ambito degli studi +storico-architettonici -- Giulio Carlo Argan e Leonardo Benevolo[^51] -- +non è prevalentemente dal punto di vista storico che l'architetto +intellettuale italiano giunge a occupare un posto di particolare rilievo +nel panorama architettonico degli anni cinquanta, sessanta e settanta. È +anzi proprio attraverso la pacifica e proficua convivenza e integrazione +di attività progettuale (architettonica o urbanistica) e attività +culturale (significativamente segnata, in molti casi, se non da una vera +e propria militanza, da una dichiarata *appartenenza* politica) che +alcuni dei principali protagonisti della scena italiana acquisiranno +autorevolezza a livello nazionale e internazionale, e conferiranno +all'Italia un singolare primato nella produzione di architetti +intellettuali. + +Nel rilevare *"*la scissione tra architetti e intellettuali"[^52], a +partire dalla seconda metà del Novecento, con particolare riferimento +alla Francia, Jean-Louis Cohen ha nel contempo evidenziato l'esistenza +-- per converso -- di un intenso rapporto tra architetti e intellettuali +in Italia, ovvero "il fatto che gli architetti italiani siano degli +intellettuali"[^53]. Le ragioni individuate a supporto di questa +peculiare situazione sono molteplici: + +> Se i rapporti tra intellettuali italiani e architetti sono cosí +> particolari, è senza dubbio prima di tutto perché gli architetti +> stessi, in linea con i pionieri dell'architettura razionale del +> periodo fascista, sono capaci di scrivere e di chiarire +> intellettualmente i loro punti di riferimento e il loro approccio +> progettuale[^54]. + +A ciò va aggiunta la specificità delle scuole di architettura italiane +in cui la gran parte di tali architetti sono inseriti, che reclutano i +propri insegnanti "sulla base della loro produzione culturale (articoli, +libri) tanto quanto su quella delle loro opere architettoniche"[^55]. +Inoltre -- nota Cohen -- in assenza di un forte controllo statale delle +commesse pubbliche, come accade in Francia, il sistema politico e +amministrativo frammentato e spesso clientelare italiano favorisce lo +sviluppo di competenze da parte dell'architetto che esulano da quelle +puramente progettuali, ivi compresa una certa *"*aura culturale". +Infine in Italia, tra gli anni cinquanta e settanta, si riscontra una +vera e propria esplosione nel campo della produzione editoriale di +architettura, riguardante tanto i libri che le riviste[^56], cui si +aggiunge il contributo critico apportato da associazioni quali il +Movimento di Studi per l'Architettura (MSA), composto, tra gli altri, da +Franco Albini, Lodovico Belgiojoso, Piero Bottoni, Giancarlo De Carlo, +Ignazio Gardella, Marco Zanuso, o il Movimento Comunità di Adriano +Olivetti[^57], oltreché il citato APAO; senza dimenticare ambiti +culturali più ampi, qual è il Gruppo 63, con le riviste a esso correlate +come "Marcatré" e "Quindici"[^58]; o ancora, riviste apertamente +politiche come "Contropiano*",* diretta da Alberto Asor Rosa e Massimo +Cacciari (dopo l'abbandono di Antonio Negri all'indomani dell'uscita del +primo numero, a causa di insanabili dissidi sulla linea politica da +conferire alla rivista), espressione della corrente operaista nel +periodo a cavallo tra anni sessanta e settanta, cui collaborano, tra gli +altri, Manfredo Tafuri, Francesco Dal Co e Marco De Michelis. Tutto ciò +-- conclude Cohen -- rende la "qualità intellettuale del dibattito +italiano il frutto meno di un caso che di una necessità"[^59]. + +Dalla ricchezza complessiva di questo quadro si stagliano un ristretto +numero di individualità di grande rilevanza e influenza: Giuseppe +Samonà, Ludovico Quaroni, Ernesto Nathan Rogers, Vittorio Gregotti, +Carlo Aymonino, Aldo Rossi, per nominarne solo qualcuna. Significativo +è che per tutti costoro non soltanto la dimensione operativa si intrecci +costantemente con quella teorica, ma che per lo più la questione +architettonica sia affiancata dalla questione urbana. *L'urbanistica e +l'avvenire delle città*[^60], *La Torre di Babele*[^61], *Il problema +del costruire nelle preesistenze ambientali*[^62], *Il territorio +dell'architettura*[^63], *Origini e sviluppo della città moderna*[^64], +*L'architettura della città*[^65] sono soltanto una piccola +rappresentanza dei titoli di scritti che testimoniano l'interesse degli +architetti appena citati per la disciplina intesa in un senso che non è +mai restrittivamente localistico o settoriale, cosí come l'urbanistica +non vi è mai intesa come questione puramente tecnica o gestionale. +Persino nel caso di studi pubblicati in quegli anni, sotto la guida di +alcuni dei medesimi autori, dedicati all'analisi di luoghi o casi +specifici[^66], la circoscrizione e precisione del campo di ricerca non +vanno mai disgiunte dall'intenzione di dare a tali studi un carattere +emblematico e generalizzabile, in particolar modo da un punto di vista +metodologico. + +Con tutto ciò, diversi rimangono gli approcci alla figura +dell'architetto *sub specie intellectualis*. Per Samonà è soprattutto +la direzione dell'Istituto Universitario di Architettura di Venezia +(IUAV) a divenire l'occasione per compiere una grande operazione +culturale, oltreché didattica: chiamando a raccolta, a partire dal +secondo dopoguerra, un corpo docente altamente qualificato -- +comprendente personaggi del calibro di Franco Albini, Ignazio Gardella, +Saverio Muratori, Lodovico Belgiojoso, Giancarlo De Carlo, Luigi +Piccinato, Giovanni Astengo e Bruno Zevi, rinnovato poi nel corso degli +anni sessanta con l'immissione, tra gli altri, di Carlo Aymonino, Guido +Canella, Gino Valle, Gianugo Polesello, Luciano Semerani, Costantino +Dardi, Leonardo Benevolo, Manfredo Tafuri e Mario Manieri Elia -- egli +ha posto le fondamenta di quella che assumerà vasta notorietà +internazionale sotto il nome di "Scuola di Venezia"[^67]. + +Per Ludovico Quaroni i campi d'applicazione della particolare modalità +con cui egli declina il ruolo di architetto intellettuale sono +molteplici: quello di un impegno politico che incrocia, tra gli altri, +il Movimento Comunità di Adriano Olivetti, e che si connette +fattivamente ai numerosi piani urbanistici e ai progetti di quartieri +popolari da lui elaborati nel corso della sua carriera; quella di una +produzione saggistica che testimonia -- più che di una propensione +"teorica" nei confronti dell'architettura e della città -- di un'assidua +presenza nel dibattito vivo e attuale del suo tempo, spesso attuata per +mezzo di apparizioni su testate secondarie o comunque defilate rispetto +ai più consueti luoghi di elaborazione culturale[^68]; e infine quello +dell'insegnamento universitario (a Firenze, Napoli e Roma), vero e +proprio fronte di affermazione e verifica d'un atteggiamento dialettico +di cui beneficeranno intere generazioni di allievi (molti dei quali +destinati a loro volta a un illustre futuro)[^69], anziché luogo di +semplice esposizione di "certezze" disciplinari[^70]. + +Per Ernesto Nathan Rogers, invece, lo strumento principale della propria +azione culturale sono le riviste: dapprima "Domus", di cui diviene +direttore subito dopo la guerra, e poi "Casabella", da lui diretta dal +1953 al 1964. È in special modo nella redazione di +"Casabella-Continuità" (secondo la nuova denominazione da lui data alla +testata) e attraverso i suoi editoriali che Rogers svolge un'opera di +"educazione" all'architettura moderna, rivista alla luce del rapporto +con la città storica e intesa come paradigma non soltanto estetico ma +anche *etico* per la ricostruzione dell'Italia dopo il secondo conflitto +mondiale e il ventennio fascista. In questo senso vanno intesi i numeri +di "Casabella-Continuità" che inquadrano tematiche più generali, spesso +relative a problematiche urbane e territoriali, all'interno delle quali +i singoli progetti di architettura si inseriscono non come semplice +vetrina per la vanità dell'architetto di turno[^71]. Ma è soprattutto +grazie a Rogers che ha luogo il decisivo incontro tra la cultura +architettonica del periodo e la corrente più avanzata della filosofia +italiana, rappresentata in quel momento da Antonio Banfi e da Enzo Paci. +Con quest'ultimo in particolare il dialogo tra architettura e filosofia +si fa serrato, apportando tangibili conseguenze sull'uno e sull'altro +fronte[^72]. Dal punto di vista dell'architettura, Rogers coglie dalla +lezione di Paci elementi che gli consentono di mettere a fuoco più +compiutamente un pensiero che già aveva sviluppato in modo embrionale +fin dal primo editoriale di "Casabella-Continuità": + +> Noi crediamo nel fecondo ciclo *uomo-architettura-uomo* e vogliamo +> rappresentarne il drammatico svolgimento: le crisi; le poche, +> indispensabili certezze e i molti dubbi, ancor più necessari; siccome +> pensiamo che essere vivi significhi, soprattutto, accettare la fatica +> del quotidiano rinnovamento, col rifiuto delle posizioni acquisite, +> nell'ansia fino all'angoscia, nel perpetuarsi dell'agone, +> nell'allargare il campo dell'umana "simpatia"[^73]. + +Dall'acquisizione di una maggior consapevolezza filosofica derivano le +evoluzioni di tale pensiero, come dimostra l'utilizzo di concetti come +"esperienza"[^74] o di coppie di termini come "continuità-crisi", o +"discontinuità-continuità" al di fuori di una dimensione puramente +esistenziale e intuitiva. Cosí è, ad esempio, nella valutazione del +contributo dato dall'architettura moderna, non riducibile per Rogers a +semplici "apparenze figurative", e da ricondurre invece alle + +> ... espressioni di un metodo che ha tentato di stabilire nuove e più +> chiare relazioni tra i contenuti e le forme, entro la fenomenologia di +> un processo storico-pragmatico, sempre aperto, che, come esclude ogni +> apriorismo nella determinazione di quelle relazioni, cosí non può +> essere giudicato per schemi[^75]. + +Nella prospettiva filosofica di Paci, d'altronde, la crisi +dell'architettura moderna è + +> ... da addebitare a una troppo rigida e dogmatica interpretazione del +> razionalismo del Movimento Moderno che, saldandosi all'istanza +> tecnicista del processo di industrializzazione edilizia in atto, ha +> finito per produrre il declassamento dell'architettura da Arte ad un +> "insieme coerente e strumentale di operazioni tecniche"[^76]. + +Ma va inscritta anche in un discorso molto più ampio che riguarda la +"storicità" della crisi e la sua necessità per "prospettare un nuovo +orizzonte"[^77] nel quale il passato possa rivivere in forma +trasformata. + +Questa prospettiva induce Rogers a una profonda revisione del senso +dell'architettura. Logica e ragione (ovvero le categorie che l'avevano +innervata ancora negli anni tra le due guerre) non sono più sufficienti +per lui a definire -- ma soprattutto a *incarnare* nella maniera più +compiuta -- un'architettura che, pur senza rinunciare alla sua +"missione" di modernità, debba però farsi carico di tutte le +contraddizioni che lo stesso sviluppo moderno ha incontrato sul suo +cammino. Ciò rende niente affatto semplice, e anzi del tutto +*drammatico*, il compito dell'architetto: "Fra gli altri uomini, +l'architetto rappresenta questa personalità singolare cui è devoluto il +compito di tentare la sintesi tra gli opposti poli"[^78]. Si tratta di +quella che Rogers concepisce come una vera e propria "lotta tra utilità +e bellezza". "Dobbiamo sentire in ogni momento creativo il dramma +fondamentale dell'esistenza perché la vita pone continuamente in +contraddizione i bisogni pratici e le aspirazioni spirituali"[^79]; un +dramma che l'architetto deve affrontare *operativamente*, lasciando che +le contraddizioni convivano "traducendole" in opera. Ma anche: +"Dobbiamo aspirare all'universale dando valore alle energie latenti +nella contingenza"[^80]. Ciò comporta una diversa concezione della +temporalità e della spazialità (intesa anche in senso allargato, come +ambiente o contesto) del progetto, portatrici entrambe di "occasioni" +che l'architetto non deve mancare di cogliere[^81]. + +Frutto non secondario dell'intenso lavoro svolto da Rogers in vista +della costruzione di un agire progettuale "in relazione", sarà uno +stuolo di seguaci cresciuti all'interno della stessa redazione di +"Casabella-Continuità", la cui precipua caratteristica è la libertà +intellettuale e la capacità di esercitarla in modi che non ricalcano +però quasi per nulla quelli del "maestro". Cosí Vittorio Gregotti ha +ereditato da Rogers la vocazione per la conduzione di riviste ("Edilizia +moderna", "Casabella", "Rassegna") come forma di militanza che trova +espressione nella scelta delle tematiche da affrontare e delle opere da +presentare, oltreché -- in maniera ancora più diretta ed esplicita -- +attraverso gli editoriali da lui pubblicati mensilmente. A tale +cospicuo lavoro svolto nell'ambito dei periodici (cosí come pure dei +quotidiani) Gregotti ha affiancato nel corso degli anni una altrettanto +considerevole produzione libraria che, con ritmo cadenzato, ha +accompagnato il trascorrere delle diverse stagioni +dell'architettura[^82]. Senza dimenticare il suo ruolo di direttore +della sezione Arti visive e Architettura della Biennale di Venezia del +1976, preludio alle successive Biennali Internazionali di Architettura. +Tutti questi fattori hanno determinato l'indiscussa centralità di +Gregotti all'interno del panorama architettonico italiano e +internazionale, una centralità ribadita anche sotto il profilo +progettuale e costruttivo[^83]. + +Nel caso di Carlo Aymonino e Aldo Rossi -- a loro volta membri della +redazione della "Casabella-Continuità" rogersiana -- il modello cui +entrambi si ispirano è l'intellettuale culturalmente e politicamente +impegnato che domina la scena nell'Italia degli anni cinquanta, +discendente a sua volta dalla concezione gramsciana dell'"intellettuale +organico" inteso come "costruttore", e non come semplice "oratore", +disponibile a confrontarsi con la realtà, a "mescolarsi attivamente alla +vita pratica"[^84]; un intellettuale che però, proprio nel dopoguerra, +conosce una profonda crisi d'identità e di coscienza che lo porta spesso +a entrare in rotta di collisione con la linea dettata dal Partito +comunista italiano, che pure in questo campo costituisce per molti di +loro un punto di riferimento imprescindibile. + +Strettamente legate al Pci sono le riviste "Critica marxista", "Il +Contemporaneo", "Società", "Voce comunista", su cui scrivono -- in +particolar modo nel periodo giovanile -- Aymonino e Rossi[^85]. Ma è +soprattutto con la produzione di ricerche all'interno dell'università, +che non di rado troveranno la via della pubblicazione come semplici +dispense[^86], che Aymonino e Rossi (ma con loro anche altri giovani +architetti e professori come Costantino Dardi, Luciano Semerani, Gianugo +Polesello, Guido Canella, Giorgio Grassi) giungono a definire l'esatta +"funzione" dell'architetto intellettuale italiano degli anni sessanta e +settanta: quella di mettere a punto un apparato teorico utilizzabile in +vista di un agire pratico, al di fuori però di qualsiasi prospettiva +"personale", soggettiva, e in grado piuttosto -- stante la "natura +collettiva dell'architettura"[^87] -- di essere condivisa dal maggior +numero di persone possibile, e dunque socializzabile. A questo fine +sono indispensabili una metodologia rigorosa, una strumentazione chiara +e obiettivi altrettanto riconoscibili. Si legga ad esempio quanto +scrive Rossi a introduzione del volume che raccoglie i contributi al +dibattito svoltosi all'interno del gruppo di ricerca da lui diretto alla +Facoltà di architettura del Politecnico di Milano nell'anno accademico +1968-69: + +> La nostra ricerca si propone principalmente la costruzione di una +> teoria razionale dell'architettura. Tale costruzione è principalmente +> fondata sullo studio dei rapporti esistenti tra l'analisi urbana e la +> progettazione architettonica[^88]. + +Un metodo, appunto, il più possibile oggettivo e condivisibile. + +E tuttavia, dietro la "scientificità" dell'approccio alla ricerca emerge +la determinazione da parte del giovane Rossi a ridare *necessità* al +processo progettuale, prendendo le distanze dall'empirismo +"professionalistico" imperante nell'Italia degli anni cinquanta e +sessanta, e al tempo stesso a riconquistare per l'architetto una +*libertà intellettuale* che la stretta osservanza dell'"ortodossia" +moderna non riusciva (più) a garantire. Per Rossi, come per gli altri +architetti animati da un'ideologia comunista, ciò che è in gioco è una +"visione del mondo"[^89] di cui l'architetto e l'architettura devono +farsi portatori, *oltre* le pratiche del mestiere e l'adempimento delle +funzioni. + +È un'impostazione condivisa anche da Antonio Monestiroli (non a caso tra +i membri del gruppo di ricerca diretto da Rossi alla fine degli anni +sessanta): un architetto che alla costruzione di una "visione del mondo" +oggettiva e condivisa dedicherà il suo costante e coerente impegno +intellettuale. + +> Questo legame stretto (...) fra il progetto e la collettività, fa sí +> che il progetto acquisti un senso compiuto quando è determinato +> esplicitamente da una volontà collettiva, quando cioè si manifesta +> generalmente la volontà di definizione da parte della collettività +> della città sua propria e dell'architettura. Questo è il motivo per +> cui, solo quando si verificano queste condizioni, l'architettura +> raggiunge il suo massimo sviluppo. Questo è anche il motivo per cui +> quando l'impegno della collettività nei confronti dell'architettura +> viene meno, questa o si riduce al suo aspetto tecnico-costruttivo, o +> ricerca nostalgicamente se stessa, o si deforma a criticare la realtà +> che la nega[^90]. + +Da ciò discende quasi logicamente la definizione che egli dà del +progetto di architettura, "che consiste nello *svelamento della sua +ragione collettiva*, del senso della sua appartenenza alla +collettività*"*[^91]. + +Ed è proprio la coscienza del valore e della necessità di una *visione +collettiva* che contraddistingue la stagione degli architetti +intellettuali italiani da quella immediatamente successiva, che +annovera, tra gli altri, teorici come Peter Eisenman e Rem Koolhaas. La +distanza che separa questi ultimi da una concezione *politica* del ruolo +dell'architetto è del tutto evidente, distanza non colmata neppure dal +fatto che loro "incubatore" sia stato l'Institute for Architecture and +Urban Studies di New York, strettamente legato all'Italia, e in +particolar modo allo IUAV, a partire dai primi anni settanta[^92]. Se +la "traduzione americana" della teoria si configura come un tentativo di +riscatto dell'architettura dal dominio dei grandi studi commerciali (il +cui unico "impegno" consiste nell'eterna ripetizione delle soluzioni +elaborate dal *Functionalist style*) e da una classe di architetti più +colti ma sin troppo compiacenti nel fornire risposte alle eterogenee +richieste del mercato attraverso il nuovo eclettismo *post-modern*, ciò +non può avvenire che a costo di uno "svuotamento" di senso: la riduzione +al "grado zero" di "ogni ideologia, ogni sogno di funzione sociale, ogni +residuo utopico", come ha lucidamente scritto Tafuri[^93]. È l'avvio di +una trasformazione radicale dell'architetto intellettuale che, anche +allorché sopravvive in quanto tale -- e ancor di più, proprio *per* +sopravvivere in quanto tale --, deve rinunciare a ogni possibilità di +connotare politicamente e socialmente il suo agire, ponendosi al centro +di un universo di discorso interamente autoriferito[^94]. Non a caso le +speculazioni eisenmaniane tendono verso la concettualizzazione e +l'astrazione[^95], tanto quanto -- simmetricamente -- le analisi di +Koolhaas provengono direttamente dalla realtà[^96]. + +Ma prima di analizzare quali siano gli apporti derivanti all'architetto +intellettuale da questi due autori, vale la pena ricordare come siano +Robert Venturi e Denise Scott Brown -- prima dello stesso Koolhaas -- a +spalancare allo sguardo degli architetti (e non solo, ovviamente) le +porte di una realtà che non è niente affatto "possibile" (e quindi +ancora potenziale) e "diversa dalla realtà che ci circonda"[^97], ma è +invece del tutto tangibile e verificabile. In qualità di esploratore +urbano armato di macchina fotografica, l'intellettuale scende +letteralmente in strada e si dispone a imparare da essa, senza più la +mediazione di quegli "apparati" che l'avevano tradizionalmente +supportato fin lí: i libri e -- si potrebbe dire, in una certa misura -- +la stessa cultura. *Complexity and Contradiction in Architecture* (1966) +ma soprattutto *Learning from Las Vegas* (1972)[^98] si propongono come +nuovi canoni per letture degli edifici e della città che a questo punto +si aprono a una molteplicità di fenomeni, di stimolazioni, di +interferenze. Per parafrasare l'*incipit* di *Delirious New York* di +Rem Koolhaas, "una montagna di realtà priva di qualsiasi teoria"; e nel +momento in cui è la realtà a parlare, le teorie che se ne lasciano +dedurre si trovano inscritte direttamente nella materia. Dalle +intelligenti analisi di Venturi e Scott Brown nascerà un'intera +generazione di "detective dello spazio"[^99]. + +Per Koolhaas la realtà -- anche grazie allo studio OMA ("an +international practice operating within the traditional boundaries of +architecture and urbanism")[^100] e alla sua "costola" culturale AMO ("a +research and design studio, applies architectural thinking to domains +beyond ... AMO often works in parallel with OMA's clients to fertilize +architecture with intelligence from this array of disciplines") -- è la +base d'appoggio per costruire un'idea di architettura che si spinge +spesso assai oltre il semplice edificio, per divenire interpretazione di +singoli fenomeni, di complessi urbani o di interi territori[^101]. Lo +sguardo sfaccettato e disincantato adottato in queste letture -- che +intrecciano sociologia, economia, politica e arti -- è divenuto una +modalità di osservazione che ha rapidamente fatto scuola, pur con +rivisitazioni, deformazioni ed eccessi[^102]. + +Nonostante le evidenti difformità -- "stilistiche" non meno che +sostanziali --, Koolhaas risulta ancor oggi, all'interno del panorama +internazionale e in un'epoca qual è quella odierna inequivocabilmente +postmoderna, l'unico erede (non è dato sapere quanto volontario o +inconsapevole) di una tradizione intellettuale che affonda le sue radici +nel moderno; una tradizione fondamentalmente *critica*, che sottopone la +realtà al vaglio delle contraddizioni che essa stessa genera, senza con +questo ridurle all'unità. È in questa accettazione -- e utilizzazione -- +della funzione produttiva della contraddizione che Koolhaas appare +finalmente libero dalla nostalgia per il feticcio della "coerenza"; +anche se questo implica al tempo medesimo aver fatto piazza pulita di +ogni "ideologia", con tutte le distorsioni ma pure con le possibilità di +ancorarsi a un "cielo delle stelle fisse" dal punto di vista valoriale +che questa portava con sé. E anche se questo comporta -- per usare le +parole che Tafuri riserva a Venturi -- una "disincantata accettazione +della realtà fino al cinismo"[^103]. + +Indiscutibilmente moderno, almeno nei suoi presupposti, è altresí il +"progetto" eisenmaniano di fornire un contrappeso alla "insostenibile +leggerezza" di un'epoca in cui sembra essersi dissolta ogni necessità di +conferire "significato" alle cose. Finendo con l'incorrere, tuttavia, +nel problema opposto. L'intero operare di Eisenman, tanto progettuale +che teorico, pare irretito in un *entretien infini* con un inesauribile +numero di interpretazioni e di significati, in qualche modo tutti +equivalenti, tutti possibili[^104]. Ciò genera un gioco di specchi +tanto affascinante (si pensi al proposito all'intenso dialogo da lui +intrattenuto con Jacques Derrida)[^105] quanto sospetto di essere, alla +lunga, sterile. E dove quanto si afferma non è più una visione +complessiva -- o quantomeno estesa -- del mondo, oppure è una +*Weltanschauung sub specie architecturae*, e dunque esposta al rischio +di essere autoreferenziale. + +Dalla frammentazione di cui Eisenman si fa portatore emerge però anche +una straordinaria ricchezza interpretativa, a testimonianza del fatto +che la pluralità dei punti di vista costituisce ormai uno strumento +intellettuale imprescindibile in una prospettiva postmoderna. La stessa +pluralità di punti di vista e ricchezza interpretativa che si può +rintracciare nelle pagine della rivista "Oppositions" che lo stesso +Eisenman -- affiancato dallo storico dell'architettura inglese Kenneth +Frampton e dal critico d'origini argentine Mario Gandelsonas -- dirige +dal 1973 al 1984[^106]. Fin dal nome, "Oppositions" preannuncia una +conflittualità che rimane tuttavia interamente confinata al piano della +teoria. Ma proprio su questo terreno si registrano contributi +significativi da parte di autori dagli sguardi molti diversi. Tra loro, +oltre a nomi già segnalati, si possono menzionare Rafael Moneo e Bernard +Tschumi, due autori che incarnano in senso diametralmente opposto la +figura dell'architetto intellettuale. Il primo, concentrando la propria +attenzione sulla materialità degli edifici, sul loro essere portatori di +una vita che eccede tanto quella di chi li frequenta e abita, quanto +quella di chi li ha progettati; ma anche interrogandosi -- da architetto +-- sulle opere e sul mestiere di altri architetti, animato dalla volontà +di andare al di là di quanto a loro riguardo potrebbe apparire +scontato[^107]. Il secondo, cercando di spostare l'architettura sul +piano dell'evento, e più in generale di spostarla rispetto ai piani sui +quali di consueto "riposa" da un punto di vista critico; una "messa in +allarme" della disciplina, che utilizza gli strumenti della +"disgiunzione", della "disgregazione" e della "violenza" per farla +reagire[^108]. + +Da questi affondi sia pure molto parziali si evidenzia una condizione di +crescente criticità -- con l'avvicinarsi al tempo presente -- +nell'interpretare il ruolo dell'intellettuale da parte degli architetti; +criticità che trova conferma negli anni novanta del secolo scorso e nei +primi anni del Duemila, improntati a un generale ripiegamento verso +posizioni più pragmatiche, spesso coincidenti con un "isolamento" dentro +gli studi professionali. Se questo mutamento ha almeno in parte +carattere congiunturale (essendo cioè legato alla favorevole contingenza +economica di quel periodo), il riapparire -- in anni più recenti -- di +timidi segnali di inversione di tendenza si lascia forse interpretare +come una conseguenza del proliferare della crisi; una crisi (economica e +sociale) che in molte parti del mondo ha assunto una natura pressoché +endemica. È in ogni caso all'interno di condizioni di crisi evidente -- +in cui il mercato del lavoro (anche nel settore dell'architettura) +subisce una significativa contrazione, e soprattutto risente degli +effetti dell'ingresso della produzione economica nella fase +post-fordista[^109] -- che una giovane generazione di architetti +sviluppa un rinnovato interesse per il pensiero radicale degli anni +sessanta e settanta, nelle sue diverse forme: da quello più latamente +politico, a quello dei *Radicals* italiani (Superstudio, +Archizoom)[^110] e di alcuni degli interpreti del neo-razionalismo, in +special modo l'Aldo Rossi dell'*Architettura della città* e il Giorgio +Grassi della *Costruzione logica dell'architettura* (ma anche Guido +Canella, Gianugo Polesello e altri)[^111]. Un *repêchage* che prende le +mosse da presupposti molto distanti da quelli originari, e che in larga +parte è anche estraneo alla cultura e all'ambito di appartenenza dei +"discendenti" più diretti di quei protagonisti. + +Nel fatale incontro tra scarse opportunità lavorative e fascinazione per +i "maestri" di un'età precedente si compie il riavvicinamento alla +scrittura critica di molti architetti in quel momento spesso soltanto +ipotetici: se non già una vera e propria riattivazione della coscienza e +del ruolo dell'intellettuale, perlomeno il riaffiorare di questi alla +percezione di un'epoca che aveva finito per dimenticarli. Emblematica +di questo momento è una rivista come "San Rocco", ideata, tra gli altri, +da membri dei gruppi italiani 2A+P/A (Matteo Costanzo, Gianfranco +Bombaci) e baukuh (Pier Paolo Tamburelli, Vittorio Pizzigoni, Andrea +Zanderigo e altri) e del belga Office Kersten Geers David Van Severen, e +diretta da Matteo Ghidoni. Ad essa collaborano autori di generazioni e +di provenienze diverse (tra i quali architetti del calibro di Oliver +Thill, Mark Lee, Freek Persyn, Harry Gugger, Pascal Flammer, Job +Floris). Nel tempo per eccellenza della tirannia delle immagini, "San +Rocco" decide programmaticamente di limitare l'uso di queste (pur +enfatizzandole mediante uno studiatissimo impiego dell'assonometria), +dando spazio ai testi (ma omettendo dalla copertina il nome della +rivista). Inoltre opta per "non durare per sempre", predeterminando in +tal modo il proprio decesso. + +Da tutti questi indizi è lecito desumere qualche considerazione: per gli +architetti nati nell'ultimo quarto del secolo scorso la riscoperta della +cultura degli anni sessanta e settanta -- e con essa degli architetti +intellettuali che vi fiorivano -- equivale a un ideale ritorno alle +origini; se non il recupero di un "rimosso", di certo un percorso a +ritroso per cercare di ritrovare un filo perduto. È poi significativo +che tale iniziativa abbia come "centro operativo" l'Italia. È proprio in +Italia infatti, più che in ogni altro luogo, che si è mantenuto uno +stretto legame, un dialogo, tra architettura, storia e teoria. Ed è +proprio l'Italia che può forse vantare la maggior concentrazione di +architetti intellettuali nel corso della sua storia. Pur discontinua, +tale presenza si lascia riscontrare anche in momenti difficili (si pensi +ad esempio a Edoardo Persico e a Giuseppe Pagano durante il fascismo). +Infine, le modalità secondo cui ciò avviene sono integralmente figlie +dell'epoca attuale, e non esistono vie rapide e agevoli per mettere in +connessione forme e contenuti di ora con forme e contenuti di allora. + +Vi sono infatti alcune caratteristiche peculiari dell'architetto +intellettuale -- e dell'intellettuale *in generale* -- italiano degli +anni sessanta e settanta che difficilmente possono essere fatte oggetto +di illusorie rinascite, e che non casualmente sono scomparse nelle +epoche successive e in altri contesti: tra queste, la consapevolezza non +soltanto del proprio compito ma anche delle condizioni del proprio +operare, ovvero dei propri *limiti storici*. Per Franco Fortini, +scrittore, poeta, critico e saggista, fortemente impegnato in quegli +anni in una lucida analisi delle condizioni di lavoro all'interno +dell'"industria culturale", il ruolo da assegnare all'intellettuale +parte dalla constatazione che lo sviluppo capitalistico realizza la +progressiva distruzione della coscienza degli individui, ovvero -- come +è stato scritto -- la "trasformazione antropologica dell'uomo da +soggetto volitivo a merce, da essere dotato di pensiero, volontà, +desiderio e coscienza a precipitato inerte di tempo ed energia +inintenzionale"[^112]. In questa prospettiva, la trasformazione della +società in senso comunista da lui vagheggiata poteva avvenire soltanto +con il contributo di un lavoro intellettuale capace di concorrere alla +creazione di una coscienza del presente comune e condivisa. E tuttavia, +questo compito non potrebbe essere concepito per Fortini al di fuori di +una verifica attenta e continua dei "criteri di valore" adottati per +leggere la realtà. Cosí, ad esempio, l'"ordine storico, ideologico, +estetico" di un libro e di un autore deve essere continuamente +verificato "sul contesto sociale, produttivo, culturale, che quel libro, +quegli autori, producono e ricevono"[^113]; ciò che implica la necessità +-- come già Benjamin aveva compreso -- di non limitarsi a "schierarsi" +politicamente ma di cercare di modificare *dall'interno* le condizioni +politiche, ovvero i rapporti di produzione dell'epoca[^114]. Ma non +potrebbe essere concepito neppure al di fuori delle condizioni effettive +cui soggiace lo stesso lavoro intellettuale all'interno della società, e +della società capitalista nello specifico: condizioni che sono per molti +versi analoghe a quelle imposte al lavoro operaio. A partire dal fatto +che il lavoro intellettuale diventa sempre più dipendente dall'industria +culturale privata[^115], per giungere a quello -- diretta conseguenza +della "riduzione di ogni forma di lavoro a lavoro industriale"[^116] -- +che anche il lavoro intellettuale, all'interno dello sviluppo +capitalistico, tende a divenire lavoro astratto, parcellizzandosi in +mansioni sempre più indifferenziate ed equivalenti tra di loro. + +Qualche anno più tardi Tafuri dedicherà un saggio al lavoro +intellettuale che prende le mosse precisamente da questi presupposti: + +> ... siamo in presenza di un costante aumento dell'estraneità +> dell'intellettuale al contenuto del proprio lavoro, che si realizza +> tanto più concretamente tanto più quest'ultimo si caratterizza +> esattamente come "lavoro": più esattamente, anzi, come lavoro +> salariato[^117]. + +Nel solco della linea "operaista" perseguita da Mario Tronti e dalla +rivista "Contropiano" su cui Tafuri scrive, tale tendenza non va +tuttavia rifiutata quanto piuttosto assecondata, portandola fino alle +sue conseguenze ultime: + +> Leggere nelle condizioni attuali del lavoro intellettuale una concreta +> tendenza verso un'omogeneizzazione materiale, che passa attraverso i +> processi di ristrutturazione sociale e produttiva capitalistici, +> significa riconoscere nella massificazione e nella mobilità dei ruoli, +> nella perdita dei privilegi tradizionali riservati al lavoro +> intellettuale, nel distacco -- che avviene già nella fase di +> preparazione scolastica e universitaria -- dai contenuti del proprio +> lavoro, nell'estraneità che finalmente anche l'intellettuale è +> *obbligato* a sperimentare nei confronti dell'organizzazione +> capitalistica del lavoro, alcune delle condizioni *positive* da cui +> ripartire, per elaborare un programma di attacco al piano complessivo. + +E ancora, più oltre: + +> Non crediamo alle ripetute invenzioni di nuovi *alleati* della classe +> operaia. Ma sarebbe suicida non riconoscere che sono le stesse linee +> dello sviluppo capitalista a ricomporre, ai propri fini, una forza +> lavoro tendenzialmente omogenea, che è possibile far funzionare sotto +> il segno degli interessi diretti della classe operaia. Rovesciare +> quello che è stato, per troppo tempo, il disegno capitalista, quello +> che vede come proprio fine *una classe operaia organizzata dal +> capitale*: questo è l'obiettivo da raggiungere ponendosi come compito +> la gestione operaia delle rivendicazioni soggettive dei nuovi strati +> di lavoro intellettuale salariato. +> +> Ma ciò non è possibile se non battendo ogni illusione reazionaria, +> ogni proposta tesa a restituire *dignità* professionale a quegli +> intellettuali "degradati". Mostrare in concreto la reazionarietà di +> ogni discorso che voglia offrire prospettive "alternative" al lavoro +> intellettuale, significa quindi riconoscere che solo *all'interno* del +> ruolo oggettivo imposto dal dominio dello sviluppo è la condizione per +> utilizzare la lotta dei ceti intellettuali assorbiti direttamente +> nella produzione, in un attacco complessivo al piano del capitale: il +> che significa, essenzialmente, estendere l'uso politico della lotta +> *sul* salario a strati sociali sempre più ampi[^118]. + +L'intellettuale impegnato nella costruzione di un radicale ripensamento +della società a partire dalle condizioni esistenti, ma al tempo stesso +alla ricerca di un orizzonte di senso *autonomo* per il proprio operare +in quanto intellettuale, non può dunque che porsi nella posizione che +Tronti sintetizza nell'espressione "dentro e contro": "*dentro* la +società e *contro* di essa nello stesso tempo"[^119]. + +Le vicende storiche occorse dopo i primi anni settanta nella società +italiana, cosí come in quelle di molti altri paesi occidentali +industrializzati, porteranno a evoluzioni del tutto distanti da quelle +prefigurate, tra gli altri, da Tronti, Fortini e Tafuri e -- per quanto +riguarda il più specifico campo dell'architettura -- da Aymonino e +Rossi. Proprio quest'ultimo, forse più di ogni altro, diverrà +l'emblematico protagonista del brusco cambio di direzione impresso al +lavoro intellettuale nel corso di meno di un decennio: dalla ricerca di +un piano di lavoro condiviso come fondamento di un'alternativa alla +realtà capitalistico-borghese, alla conquista di una "scrittura" +privata, individuale, autobiografica. E non è probabilmente un caso che +questo passaggio coincida con la "scoperta" dell'America da parte di +Rossi[^120]. + +A partire da quel momento l'attitudine a essere "dentro e contro" +declinerà vistosamente, fino a scomparire del tutto; una sparizione cui +corrisponde un'altrettanto lunga eclissi della figura dell'architetto +come intellettuale. Le ragioni di questa duplice sparizione (o forse +sarebbe meglio dire "oscuramento") solo apparentemente sono +riconducibili *in toto* alle condizioni politiche e sociali verificatesi +in Italia e in buona parte del mondo dagli anni ottanta in avanti. In +realtà, proprio quelle condizioni costituiscono il compimento e la +conferma di quanto i migliori intellettuali dei decenni precedenti +avevano lucidamente preconizzato[^121]. Non deve quindi stupire che, +con il crescente imporsi di tali condizioni in tutte le società +occidentalizzate, sottoposte agli effetti sempre più penetranti di un +capitalismo al tempo stesso planetariamente esteso e minutamente +pervasivo, siano tornate a emergere (specialmente in Italia)[^122], a +partire dal principio del nuovo millennio, riflessioni filosofiche e +politiche incentrate su temi su cui la cultura si era interrogata nei +decenni precedenti[^123]. E che a fronte del "tutto dentro" del sistema +globalizzato[^124], sia ritornata attuale la possibilità di porsi -- +rispetto a esso -- *dentro e contro*. + +È alla luce di questa posizione che è forse possibile ripensare anche il +ruolo dell'architetto intellettuale, *oggi*. + +[^1]: Su Brunelleschi vedi, tra gli altri, Piero Sanpaolesi, +*Brunelleschi*, Barbera, Firenze 1962; Frank D. Prager e Giustina +Scaglia, *Brunelleschi. Studies of His Technology and Inventions*, The +MIT Press, Cambridge (Mass.) 1970; Eugenio Battisti, *Filippo +Brunelleschi*, Electa, Milano 1976; Arnaldo Bruschi, *Filippo +Brunelleschi*, ivi 2006. + +[^2]: Giulio Carlo Argan, *Brunelleschi*, Mondadori, Milano 1955, p. 44. + +[^3]: Antonio Manetti, *Vita di Filippo Brunelleschi*, Edizioni Il +Polifilo, Milano 1976, pp. 44 e 88. + +[^4]: Arendt, *Vita activa* cit., pp. 137 sgg. + +[^5]: Manetti, *Vita di Filippo Brunelleschi* cit., pp. 96-97; Giorgio +Vasari, *Vita di Filippo Brunelleschi*, in *Le vite de' più eccellenti +pittori, scultori ed architetti*, Einaudi, Torino 1986, pp. 316-17; +Cesare Guasti, *La Cupola di Santa Maria del Fiore illustrata con i +documenti dell'archivio dell'Opera secolare*, Barbèra Bianchi, Firenze +1857, pp. 229-30. + +[^6]: Manfredo Tafuri, *L'architettura dell'Umanesimo*, Laterza, Bari +1969, p. 19. + +[^7]: Vasari, *Vita di Filippo Brunelleschi* cit., p. 324. + +[^8]: Il *De re ædificatoria* di Leon Battista Alberti, scritto intorno +alla metà del XV secolo, verrà pubblicato per la prima volta nel 1485 in +latino; vedi *L'architettura*, a cura di Giovanni Orlandi, Edizioni Il +Polifilo, Milano 1988. + +[^9]: Alberto Giorgio Cassani, *La fatica del costruire. Tempo e +materia nel pensiero di Leon Battista Alberti*, Edizioni Unicopli, +Milano 2000; Massimo Bulgarelli, *Leon Battista Alberti 1404-1472. +Architettura e storia*, Electa, Milano 2008. + +[^10]: Alberti, *L'architettura* cit., p. 6. + +[^11]: Andrea Palladio, *I Quattro Libri dell'Architettura*, Domenico +de' Franceschi, Venezia 1570, vol. I, *Proemio ai lettori*, p. 6. + +[^12]: *Ibid.*, vol. III, cap. V, p. 12. + +[^13]: Vedi, tra gli altri, Rudolf Wittkower, *Palladio e il +palladianesimo*, Einaudi, Torino 1984. + +[^14]: Sintomatico -- ma non certo unico -- il caso della Basilica di +Vicenza: "La pianta della Basilica riprodotta nei *Quattro Libri* è solo +un'invenzione, un singolare esempio di progetto ideale e irrealizzabile +di un edificio già costruito in altro modo: in essa Palladio elimina +proprio quelle difficoltà da cui era nato il proprio progetto e senza le +quali il suo intervento non sarebbe stato neppure richiesto": James +Ackerman, *Palladio*, Einaudi, Torino 1972, p. 45. + +[^15]: Su Piranesi, vedi John Wilton-Ely, *Giovanni Battista Piranesi +1720-1778*, Electa, Milano 2008. + +[^16]: Pierluigi Panza, *Piranesi architetto*, Guerini Studio, Milano +1998, p. 35. + +[^17]: Michel Foucault, *Microfisica del potere*, Einaudi, Torino 1977. + +[^18]: La più nota è probabilmente la "Querelle des anciens et des +modernes" che, riprendendo la più nota disputa in campo letterario (vedi +Marc Fumaroli, *Le api e i ragni. La disputa degli Antichi e dei +Moderni*, Adelphi, Milano 2005), oppone Claude Perrault e François +Blondel: cfr. Hanno-Walter Kruft, *Storia delle teorie architettoniche. +Da Vitruvio al Settecento*, Laterza, Roma 1988, in particolare il +cap. *La fondazione dell'Accademia di architettura e la crisi del +dogmatismo accademico*, pp. 159-76; Anthony Gerbino, *François Blondel: +Architecture, Erudition, and the Scientific Revolution*, Routledge, +Abingdon-on-Thames 2010. + +[^19]: Tra i più celebri e influenti, l'*Essai sur l'architecture* +(1753) di Marc-Antoine Lau­gier e il *Saggio sopra l'architettura* +(1757) di Francesco Algarotti, basato sulle idee (sia pur criticate) di +Carlo Lodoli, denominato il "Socrate" dell'architettura per non aver +lasciato tracce scritte della sua teoria: vedi Andrea Memmo, *Elementi +d'architettura lodoliana*, Pagliarini, Roma 1786. + +[^20]: Étienne-Louis Boullée, *Architettura. Saggio sull'arte*, a cura +di Alberto Ferlenga, Einaudi, Torino 2005, p. 5. + +[^21]: *Ibid.*, p. 3. + +[^22]: Jean-Nicolas-Louis Durand, *Lezioni di architettura*, a cura di +Ernesto D'Alfonso, CLUP, Milano 1986. + +[^23]: Tra questi vanno ricordati, tra gli altri, Charles Fourier, +Robert Owen, William Morris, Étienne Cabet, Jean-Baptiste Godin; sul +tema vedi Françoise Choay, *La città. Utopie e realtà*, Einaudi, Torino +1973. + +[^24]: Tony Garnier, *Una città industriale*, a cura di Riccardo +Mariani, Jaca book, Milano 1990. + +[^25]: Le Corbusier, *Urbanistica* (1925), Il Saggiatore, Milano 1967. + +[^26]: Catherine de Smet, *Le Corbusier Architect of Books*, Lars Müller +Pub­lishers, Baden 2005. + +[^27]: In particolare, vedi Le Corbusier, *Croisade ou le Crépuscole des +Académies*, Éditions Crés, Paris 1933. + +[^28]: A tale azione si connettono strettamente da parte di Bruno Zevi +la fondazione nel 1944 dell'APAO (Associazione per l'Architettura +Organica) e la pubblicazione di *Verso un'architettura organica. Saggio +sullo sviluppo del pensiero architettonico negli ultimi cinquant'anni*, +Einaudi, Torino 1945. + +[^29]: Roberto Dulio, *Introduzione a Bruno Zevi*, Laterza, Roma-Bari +2008. + +[^30]: Bruno Zevi, *Saper vedere l'architettura*, Einaudi, Torino 1948; +Id., *Storia dell'architettura moderna*, ivi 1950; Id., *Poetica +dell'architettura neoplastica*, Tamburini, Milano 1953; Id., *Il +linguaggio moderno dell'architettura*, Einaudi, Torino 1973. + +[^31]: Zevi, *Verso un'architettura organica* cit., p. 13. + +[^32]: *Ibid.*, p. 150. + +[^33]: *Ibid.*, p. 75. + +[^34]: *Manuale dell'architetto*, a cura del Consiglio Nazionale delle +Ricerche (CNR) -- United States Information Service (USIS), Roma 1946. + +[^35]: Manfredo Tafuri, *Teorie e storia dell'architettura*, Laterza, +Bari 1968, p. 161. + +[^36]: Tafuri, *Teorie e storia dell'architettura* cit., p. 172. + +[^37]: *Ibid.*, p. 176. + +[^38]: *Ibid.*, p. 173. + +[^39]: Bruno Zevi, *Introduzione: Attualità di Michelangiolo +architetto*, in *Michelangiolo architetto*, a cura di Paolo Portoghesi e +Bruno Zevi, Einaudi, Torino 1964, pp. 14-16. Vedi anche *Mostra critica +delle opere michelangiolesche*, catalogo della mostra, Roma -- Palazzo +delle Esposizioni, De Luca, Roma 1964. + +[^40]: Tafuri, *Teorie e storia dell'architettura* cit., p. 126. + +[^41]: Giorgio Ciucci, *Gli anni della formazione*, in "Casabella", +n. 619-20, 1995, pp. 12-25. + +[^42]: Giorgio Piccinato, Vieri Quilici e Manfredo Tafuri, *La città +territorio. Verso una nuova dimensione*, in "Casabella-Continuità", +n. 270, 1962, pp. 6-16; Enrico Fattinnanzi e Manfredo Tafuri, +*Un'ipotesi per la città-territorio di Roma*, in "Casabella-Continuità", +n. 274, 1963, pp. 27-36. + +[^43]: Luka Skansi, *Architettura come "oggetto trascurabile". Note a +margine di una discussione di Manfredo Tafuri su realismo e utopia*, in +Alessandro De Magistris e Aurora Scotti (a cura di), *Utopiae finis? +Percorsi tra utopismi e progetto*, Accademia University Press, Torino +2018, p. 219. + +[^44]: Tafuri, *Teorie e storia dell'architettura* cit., p. 270. + +[^45]: *Ibid.*, p. 266. + +[^46]: *Ibid.*, pp. 266-67. + +[^47]: *Ibid.*, p. 269. + +[^48]: *Ibid.*, p. 270. + +[^49]: *Ibid*. + +[^50]: Su ciò vedi Marco Biraghi, *Progetto di crisi. Manfredo Tafuri e +l'architettura contemporanea*, Christian Marinotti Edizioni, Milano +2005. Vedi anche il fondamentale saggio di Manfredo Tafuri, *Il +"progetto" storico*, in "Casabella", n. 429, 1977, pp. 11-18 (poi come +*Introduzione* a Id., *La sfera e il labirinto* cit., pp. 3-30). + +[^51]: Su Argan, vedi Claudio Gamba (a cura di), *Giulio Carlo Argan. +Intellettuale e storico dell'arte*, Electa, Milano 2012. La figura di +Benevolo attende invece ancora una adeguata storicizzazione. + +[^52]: Jean-Louis Cohen, *La coupure entre architectes et intellectuels, +ou les enseignements de l'italophilie*, Mardaga, Bruxelles 2015. + +[^53]: Cohen, *La coupure entre architectes et intellectuels* cit., +p. 69. + +[^54]: *Ibid.*, p. 100. + +[^55]: *Ibid.*, p. 101. + +[^56]: Per quanto riguarda i libri vedi Fiorella Vanini, *La libreria +dell'architetto. Progetti di collane editoriali 1945-1980*, Franco +Angeli, Milano 2012; per le riviste vedi Marco Mulazzani, *Le riviste di +architettura. Costruire con le parole*, in *Storia dell'architettura +italiana. Il secondo Novecento (1945-1996)*, a cura di Giorgio Ciucci e +Giorgio Muratore, Electa, Milano 1997, pp. 430-43. + +[^57]: Sul MSA vedi Matilde Baffa, Corinna Morandi, Sara Protasoni e +Augusto Rossari, *Il Movimento di Studi per l'Architettura 1945-1961*, +Laterza, Roma-Bari 1995. Sull'ideologia "comunitaria" olivettiana +esistono moltissimi contributi, oltre ai libri dello stesso Olivetti; +per una sua esposizione sintetica ma approfondita vedi il capitolo +*Aufklärung I. Adriano Olivetti e la 'communitas' dell'intelletto*, in +Tafuri, *Storia dell'architettura italiana 1944-1985* cit., pp. 47-54. + +[^58]: Renato Barilli, *La neoavanguardia italiana. Dalla nascita del +"Verri" alla fine di "Quindici"*, il Mulino, Bologna 1995; Andrea +Cortellessa, *Volevamo la Luna*, in *Quindici. Una rivista e il +Sessantotto*, a cura di Nanni Balestrini, Feltrinelli, Milano 2008, +pp. 451-72. + +[^59]: Cohen, *La coupure entre architectes et intellectuels* cit., +p. 101. In merito vedi anche Cina Conforto, Gabriele De Giorgi, +Alessandra Muntoni e Marcello Pazzaglini, *Il dibattito architettonico +in Italia 1945-1975*, Bulzoni, Roma 1977. + +[^60]: Giuseppe Samonà, *L'urbanistica e l'avvenire delle città*, +Laterza, Bari 1959. Dello stesso autore è essenziale pure *L'unità +architettura-urbanistica. Scritti e progetti 1929-1973*, a cura di +Pasquale Lovero, Franco Angeli, Milano 1975. Su Samonà vedi Carlo +Aymonino, Giorgio Ciucci, Francesco Dal Co e Manfredo Tafuri, *Giuseppe +Samonà 1923-1975. Cinquant'anni di architetture*, Officina, Roma 1975. + +[^61]: Ludovico Quaroni, *La Torre di Babele*, Marsilio, Padova 1967. +Di Quaroni vedi anche *Immagine di Roma*, Laterza, Bari 1969, e +*Progettare un edificio. Otto lezioni di architettura*, Mazzotta, +Milano 1977. Su Quaroni vedi Manfredo Tafuri, *Ludovico Quaroni e lo +sviluppo dell'architettura moderna in Italia*, Edizioni di Comunità, +Milano 1964; Pippo Ciorra, *Ludovico Quaroni 1911-1987. Opere e +progetti*, Electa, Milano 1989. + +[^62]: Ernesto Nathan Rogers, *Il problema del costruire nelle +preesistenze ambientali*, in "L'Architettura", n. 22, 1957 (ora in Id., +*Esperienza dell'architettura*, a cura di Luca Molinari, Skira, Milano +1997, pp. 286-91). Alle tematiche delle preesistenze ambientali -- e +più in generale al rapporto architettura-città -- sono dedicati numerosi +degli editoriali pubblicati da Rogers su "Casabella", raccolti, oltreché +in *Esperienza dell'architettura*, in *Editoriali di architettura*, +Einaudi, Torino 1968; ora a cura di Gabriella Lo Ricco e Mario Viganò, +Zandonai, Rovereto 2009. + +[^63]: Vittorio Gregotti, *Il territorio dell'architettura*, +Feltrinelli, Milano 1966. + +[^64]: Carlo Aymonino, *Origini e sviluppo della città moderna*, +Marsilio, Padova 1965. Vedi inoltre Id., *Il significato della città*, +Laterza, Bari 1975. + +[^65]: Aldo Rossi, *L'architettura della città*, Marsilio, Padova +1966. Sul libro e le sue implicazioni vedi *Aldo Rossi, la storia di un +libro. L'architettura della città, dal 1966 ad oggi*, a cura di +Fernanda De Maio, Alberto Ferlenga e Patrizia Montini Zimolo, Il +Poligrafo - IUAV, Padova-Venezia 2014. + +[^66]: Vedi, ad esempio, *La città di Padova. Saggio di analisi +urbana*, scritti di Carlo Aymonino, Manlio Brusatin, Gianni Fabbri, +Mauro Lena, Pasquale Lovero, Sergio Lucianetti e Aldo Rossi, Officina, +Roma 1970. + +[^67]: Giovanni Marras e Marco Pogacnik (a cura di), *Giuseppe Samonà e +la Scuola di Architettura a Venezia*, Il Poligrafo, Padova 2006. + +[^68]: Ludovico Quaroni, *La città fisica*, a cura di Antonino +Terranova, Laterza, Roma-Bari 1981. + +[^69]: Tra loro va ricordato almeno Franco Purini, il cui contributo +alla definizione del profilo dell'architetto intellettuale italiano a +partire dagli anni sessanta -- attraverso la sua "opera di pensiero", +che contempera architettura, disegno e parola -- è fondamentale; tra gli +altri suoi lavori, vedi *Comporre l'architettura*, Laterza, Roma-Bari +2000; *La misura italiana dell'architettura*, Laterza, Roma-Bari 2008. + +[^70]: Su ciò vedi in particolar modo Tafuri, *Ludovico Quaroni e lo +sviluppo dell'architettura moderna in Italia* cit., pp. 13-14. + +[^71]: Fra le tematiche più generali trattate vanno ricordate, tra le +altre: i Centri Direzionali Italiani (n. 264, 1962), Città e Regione +(n. 270, 1962), i Problemi di Roma (n. 279, 1963), il Piano +Intercomunale Milanese (n. 282, 1963), le Coste Italiane (nn. 283 e 284, +1964), il Fabbisogno del Verde in Italia (n. 286, 1964), i Problemi USA +(n. 294-95, 1964-65). + +[^72]: Vedi, tra l'altro, *Enzo Paci. Architettura e filosofia*, in +"aut aut", n. 333, 2007, numero dedicato al filosofo. Va ricordato che +nel 1946, con Banfi, Vittorini, Einaudi e altri, Rogers è membro +fondatore della Casa della cultura di Milano. Enzo Paci farà invece +parte del comitato di redazione di "Casabella-Continuità" a partire dal +numero 215 del 1957. + +[^73]: Ernesto N. Rogers, *Continuità*, in "Casabella-Continuità", +n. 199, 1953-54, p. 2. + +[^74]: In particolare Rogers si rifà all'uso che John Dewey (studiato in +quel periodo da Paci) ne fa in *Esperienza e educazione* (La Nuova +Italia, Firenze 1949) e in *L'arte come esperienza* (ivi 1951). La +prima raccolta degli editoriali di Rogers si intitola *Esperienza +dell'architettura*, Einaudi, Torino 1958. + +[^75]: Ernesto N. Rogers, *Continuità o crisi?*, in +"Casabella-Continuità", n. 215, 1957, p. 3. + +[^76]: Enzo Paci, *Fenomenologia e architettura contemporanea*, in Id., +*Relazioni e significati. Critica e dialettica*, Lampugnani Nigri, +Milano 1966, p. 175. + +[^77]: Enzo Paci, *La crisi della cultura e la fenomenologia +dell'architettura contemporanea*, in "La Casa", n. 6, 1959, p. 356. + +[^78]: Ernesto N. Rogers, *Il dramma dell'architetto* (1948), in Id., +*Esperienza dell'architettura* cit., p. 221. + +[^79]: *Ibid.*, p. 223. + +[^80]: *Ibid.*, p. 225. + +[^81]: Massimo Canzian, *Orizzonti del fare architettonico. Progetto +Estetica Teoria nel dibattito italiano del dopoguerra*, Guerini e +Associati, Milano 1995, nonché l'*Introduzione* di Massimo Cacciari, +pp. 11-17. + +[^82]: Oltre al citato *Il territorio dell'architettura*, vedi, tra i +molti altri, Vittorio Gregotti, *Dentro l'architettura*, Bollati +Boringhieri, Torino 1991; Id., *Identità e crisi dell'architettura +europea*, Einaudi, Torino 1999; Id., *L'architettura del realismo +critico*, Laterza, Bari 2004; Id., *L'architettura nell'epoca +dell'incessante*, ivi 2006; Id., *Contro la fine dell'architettura*, +Einaudi, Torino 2008; Id., *Architettura e postmetropoli*, ivi 2011; +Id., *Il sublime al tempo del contemporaneo*, ivi 2013; Id., *I racconti +del progetto*, Skira, Milano 2018. + +[^83]: Manfredo Tafuri, *Vittorio Gregotti. Progetti e architetture*, +Electa, Milano 1982; Guido Morpurgo (a cura di), *Il territorio +dell'architettura. Gregotti e Associati 1953-2017*, Skira, Milano 2017. + +[^84]: Gramsci, *Quaderni del carcere* cit., vol. III, Quaderno 12 +(XXIX), § 3, p. 1551. + +[^85]: Giovanni Durbiano, *I Nuovi Maestri. Architetti tra politica e +cultura nel dopoguerra*, Marsilio, Venezia 2000, pp. 55-98. + +[^86]: Per quanto riguarda i corsi di Carlo Aymonino allo IUAV di +Venezia, cui collaborano, tra gli altri, anche Aldo Rossi, Costantino +Dardi e Gianni Fabbri, vedi *Aspetti e problemi della tipologia +edilizia. Documenti del Corso di caratteri distributivi degli edifici. +Anno accademico 1963-1964*, Libreria Cluva, Venezia 1964; *La formazione +del concetto di tipologia edilizia. Atti del Corso di caratteri +distributivi degli edifici. Anno accademico 1964-1965*, ivi 1965; +*Rapporti tra la tipologia edilizia e la morfologia urbana. Documenti +del Corso di caratteri distributivi degli edifi­ci. Anno accademico +1965-1966*, ivi 1966. + +[^87]: Aldo Rossi, *Tipologia, manualistica e architettura*, in +*Rapporti tra la tipologia edilizia e la morfologia urbana* cit., p. 69. + +[^88]: Aldo Rossi, *L'obiettivo della nostra ricerca*, in *L'analisi +urbana e la progettazione architettonica. Contributi al dibattito e al +lavoro di gruppo nell'anno accademico 1968-69. Gruppo di ricerca +diretto da Aldo Rossi*, Clup, Milano 1970, p. 13. + +[^89]: Durbiano, *I Nuovi Maestri* cit., p. 62. + +[^90]: Antonio Monestiroli, *L'architettura della realtà* (1979), +Allemandi, Torino 2004, p. 21. + +[^91]: *Ibid.*, p. 22. + +[^92]: Joan Ockman, *Venice and New York*, in "Casabella", n. 619-20, +1995, pp. 56-65; Ernesto Ramon Rispoli, *Ponti sull'Atlantico. +L'Institute for Architecture and Urban Studies e le relazioni +Italia-America (1967-1985)*, Quodlibet, Macerata 2012. + +[^93]: Tafuri, *La sfera e il labirinto* cit., p. 323. + +[^94]: D'altronde, la tendenza a unificare azione intellettuale e +attività politica sembra appartenere costitutivamente alla cultura +italiana, che l'ha ereditata da Benedetto Croce. Al proposito vedi +Eugenio Garin, *Intellettuali italiani del* *XX* *secolo*, Editori +Riuniti, Roma 1996, in particolare il capitolo *Benedetto Croce o della +"separazione impossibile" tra politica e cultura*, pp. 47-67. + +[^95]: Peter Eisenman, *Inside Out. Scritti 1963-1988*, Quodlibet, +Macerata 2014; Id., *Written into the Void. Selected Writings +1990-2004*, Yale University Press, New Haven 2007. + +[^96]: Rem Koolhaas, *Delirious New York* (1978), a cura di Marco +Biraghi, Electa, Milano 2001; Id., *Junkspace*, a cura di Gabriele +Mastrigli, Quodlibet, Macerata 2006; Id., *Singapore Songlines*, a cura +di Manfredo di Robilant, Quodlibet, Macerata 2010. + +[^97]: Monestiroli, *L'architettura della realtà* cit., p. 29. + +[^98]: Robert Venturi, *Complessità e contraddizioni nell'architettura*, +Edizioni Dedalo, Bari 1993; Robert Venturi, Denise Scott Brown e Steven +Izenour, *Imparare da Las Vegas. Il simbolismo dimenticato della forma +architettonica*, Quodlibet, Macerata 2010. + +[^99]: Vedi, tra gli altri, Mirko Zardini (a cura di), *Paesaggi ibridi. +Un viaggio nella città contemporanea*, Skira, Milano 1996; Stefano +Boeri, *I detective dello spazio*, in "Il Sole -- 24 Ore", supplemento, +16 marzo 1997; Id., *Atlanti eclettici*, in Multiplicity, *USE-Uncertain +States of Europe -- Viaggio nell'Europa che cambia*, Skira, Milano 2003, +pp. 425-45. + +[^100]: Vedi http://oma.eu/office. + +[^101]: Vedi, tra gli altri, AMO, *History of Europe and The European +Union*, Archis, rivista a unico numero, Amsterdam 2005; Rem Koolhaas, +Ole Bouman e Mitra Khoubrou (a cura di), *Al Manakh: Dubai Guide, Gulf +Survey, Global Agenda*, Archis, Amsterdam 2007; Todd Reisz (a cura di), +*Al Manakh: Gulf Continued*, ivi 2010; *Roadmap 2050. A practical Guide +to a Prosperous, Low-carbon Europe*, OMA, Amsterdam 2010; vedi anche +www.roadmap2050.eu/project/roadmap-2050. + +[^102]: Vedi ad esempio MVRDV, *Farmax. Excursions on Density*, 010 +Publishers, Rotterdam 1998; Id., *KM3. Excursions on Capacity*, Actar, +Barcelona 2005; BIG -- Bjarke Ingels Group, *Yes Is More. An Archicomic +on Architectural Evo­lution*, Taschen, Köln 2009; Id., *Hot to Cold. An +Odyssey of Architectural Adaptation*, ivi 2015. + +[^103]: Tafuri, *La sfera e il labirinto* cit., p. 349. + +[^104]: Rimando a questo proposito a Marco Biraghi, *Eisenman o +dell'interpretazione*, in Pier Vittorio Aureli, Marco Biraghi e Franco +Purini, *Peter Eisenman. Tutte le opere*, Electa, Milano 2007, +pp. 22-37. + +[^105]: Per le conversazioni tra Eisenman e Derrida, e per i testi di +quest'ultimo su Eisenman, vedi Jacques Derrida, *Adesso l'architettura*, +a cura di Francesco Vitale, Libri Scheiwiller, Milano 2008, pp. 181-238; +vedi anche *Un matrimonio sfortunato. Derrida e l'architettura*, a cura +di Peter Bojanić e Damiano Cantone, in "aut aut", n. 368, 2015. + +[^106]: K. Michael Hays (a cura di), *Oppositions Reader. Selected +Readings from a Journal for Ideas and Criticism in Architecture +1973-1984*, Princeton Architec­tural Press, New York 1998. + +[^107]: Rafael Moneo, *La solitudine degli edifici e altri scritti*, 2 +voll., I. *Questioni intorno all'architettura*; II. *Sugli architetti e +il loro lavoro*, a cura di Andrea Casiraghi e Daniele Vitale, Allemandi, +Torino 1999-2004; Id., *Inquietudine teorica e strategia progettuale +nell'opera di otto architetti contemporanei*, Electa, Milano 2005. + +[^108]: "Nelle sue disgregazioni e disgiunzioni, nella sua +caratteristica frammentazione e dissociazione, l'attuale situazione +culturale suggerisce la necessità di abbandonare le categorie di +significato e le storie contestuali stabilite. Varrebbe quindi la pena +di rinunciare a qualunque nozione di architettura postmoderna in favore +di una architettura "postumanista", che evidenzi non solo la dispersione +del soggetto e della forza delle regole sociali, ma anche l'effetto di +questo decentramento sull'intera nozione di forma architettonica +unificata e coerente": Bernard Tschumi, *Disgiunzioni* (1987), in Id., +*Architettura e disgiunzione*, a cura di Ruben Baiocco e Giovanni +Damiani, Pendragon, Bologna 1996, p. 164. + +[^109]: Su ciò vedi, ad esempio, Maurizio Lazzarato, *Immaterial Labor*, +in Paolo Virno e Michael Hardt (a cura di), *Radical Thought in Italy. +A Potential Politics*, University of Minnesota Press, Minneapolis 2006, +pp. 132-46. + +[^110]: Gianni Pettena (a cura di), *Radicals. Architettura e Design +1960-1975*, La Biennale di Venezia -- Il Ventilabro, Firenze 1996; +Andrea Branzi, *Modernità debole e diffusa*, Skira, Milano 2006. + +[^111]: Giorgio Grassi, *La costruzione logica dell'architettura*, +Marsilio, Venezia 1967. Per una rilettura "aggiornata" di Rossi e di +Grassi, vedi baukuh, *Due saggi sull'architettura*, Sagep editori, +Genova 2012. + +[^112]: Daniele Balicco, *Non parlo a tutti. Franco Fortini +intellettuale politico*, Manifestolibri, Roma 2006, p. 43. + +[^113]: Franco Fortini, *Verifica dei poteri* (1960), in Id., *Verifica +dei poteri*, Garzanti, Milano 1974, pp. 54-55. + +[^114]: Rimando a Benjamin, *L'autore come produttore* cit., p. 201. + +[^115]: Franco Fortini, *Astuti come colombe* (1962), in Id., *Verifica +dei poteri* cit., pp. 66-87. + +[^116]: Mario Tronti, *La fabbrica e la società*, in "Quaderni Rossi", +n. 2, 1962, p. 21. + +[^117]: Tafuri, *Lavoro intellettuale e sviluppo capitalistico* cit., +pp. 241-81, a p. 280. + +[^118]: *Ibid.*, p. 281. + +[^119]: Mario Tronti, *Operai e capitale*, Einaudi, Torino 1966, p. 14. + +[^120]: Oltre al forte incremento nella produzione di quadri e di +disegni rossiani in corrispondenza dei suoi viaggi negli Stati Uniti e +sotto la spinta del mercato americano, nella seconda metà degli anni +settanta, va ricordato che la prima edizione dell'*Autobiografia +scientifica* è stata pubblicata proprio negli Stati Uniti: Aldo Rossi, +*Scientific Autobiography*, The MIT Press, Cambridge (Mass.) 1981. + +[^121]: Su tutti va ricordato ancora il fondamentale Debord, *La società +dello spettacolo* cit. + +[^122]: Roberto Esposito, *Pensiero vivente. Origine e attualità della +filosofia italiana*, Einaudi, Torino 2010; Dario Gentili, *Italian +Theory. Dall'operaismo alla biopolitica*, il Mulino, Bologna 2012; +Dario Gentili e Elettra Stimilli (a cura di), *Differenze italiane*, +DeriveApprodi, Roma 2015. + +[^123]: Vedi ad esempio Paolo Virno, *Grammatica della moltitudine. Per +una analisi delle forme di vita contemporanee*, DeriveApprodi, Roma +2009; Mario Tronti, *Noi operaisti*, DeriveApprodi, Roma +2009. Un'interessante incursione nel territorio disciplinare è +rappresentato da Marco Assennato, *Linee di fuga. Architettura, teoria, +politica*, :duepunti edizioni, Palermo 2011. + +[^124]: Michael Hardt e Antonio Negri, *Impero. Il nuovo ordine della +globalizzazione*, Rizzoli, Milano 2002. + +# Le strategie del distacco + +> The education of a great intellectual often includes at the moment of +> its beginnings not only the seeds of that person's future development, +> but also the final result[^1]. + +È sulla scia di questi tentativi che un architetto come Pier Vittorio +Aureli ha ripreso le fila del discorso avviato ormai cinquant'anni fa da +alcuni degli autori citati più sopra -- "*dentro* la società e *contro* +di essa nello stesso tempo" -- con l'evidente intento di analizzarlo non +tanto o soltanto da un punto di vista storico, quanto piuttosto in +un'ottica odierna, e di applicarlo all'ambito dell'architettura e della +città. Nel farlo, Aureli riporta l'attenzione del dibattito +architettonico sul languente fronte della teoria, rendendo quest'ultima +il proprio piano *operativo*. E qui bisogna subito fare attenzione: non +si tratta infatti né di una teoria fine a se stessa, chiusa nel proprio +universo autoreferenziale, né di una teoria dipendente dalla sua +attuazione, dal suo tradursi in "pratica". Tra il piano della teoria e +quello del progetto vi è un'incessante dialettica, in cui entrambe +cooperano per il raggiungimento di un unico fine. Che non è in ogni +caso quello della "realizzazione". Come si vedrà meglio in seguito, +l'operatività del progetto si dispone per Aureli su un terreno +programmaticamente diverso da quello della realtà, almeno in una prima +fase del suo lavoro: una rinuncia a vederne i frutti concreti, o meglio +piuttosto una sua "sottrazione" all'assoggettamento alle dinamiche del +mercato che gli consente di sviluppare il progetto nella pienezza della +sue capacità dimostrative, senza obbligarlo a scendere a compromessi. + +Fin dalla sua formazione, compiuta tra lo IUAV di Venezia e il Berlage +Institute di Rotterdam[^2], Aureli dimostra il proprio grado di +consapevolezza nei confronti dei limiti e delle difficoltà che si trova +a dover affrontare un giovane architetto al cospetto di un panorama +contemporaneo di certo non rassicurante da un punto di vista lavorativo. +La sua scelta di lasciare l'Italia per completare i propri studi +all'estero, in questo senso, rappresenta l'espressione di una chiarezza +di idee, di un *progetto* che inizia fin da allora a delinearsi. La +stessa che gli farà raggiungere, nel giro di pochi anni, prestigiose +posizioni di insegnamento: tra le altre, alla Columbia University di New +York, alla Yale School of Architecture di New Haven e all'Architectural +Association School di Londra. + +Una chiarezza confermata anche dall'ampiezza di vedute con cui s'accosta +alle tematiche architettoniche. I suoi interessi si appuntano dapprima +sullo studio dei principî insediativi urbani, poi sul concetto di "città +arcipelago", quindi sul tentativo di definizione di un'architettura +*assoluta*[^3]. Fin da subito, l'architettura è concepita non come una +disciplina separata bensì come un crocevia dove si incontrano questioni +sociali, politiche, storiche ed estetiche. Ma soprattutto, prima ancora +che nell'affermazione di un'architettura specifica, vale a dire +nell'elaborazione di una *propria* architettura, l'impegno di Aureli va +in direzione della comprensione delle condizioni di *pensabilità* +dell'architettura in generale nel contesto della città esistente. E ciò +nondimeno, nessun approccio generico all'architettura, nessun suo +inquadramento all'interno di una "mitica" interezza e astoricità. Al +contrario, nell'accostarsi a una sua formulazione teorica, Aureli ne +compie un ripensamento analitico che si muove lungo i solchi della +storia. Raccogliendo la lezione impartita da Manfredo Tafuri nei suoi +corsi universitari allo IUAV e nei suoi libri, Aureli rilegge i momenti +e le opere della storia dell'architettura (e non solo), dei quali si +avvale con un atteggiamento che non ha nulla di vuotamente ostensivo, e +neppure di semplicemente confermativo delle interpretazioni correnti. +Pur non essendo la storia il suo campo d'azione, Aureli fa propria la +concezione storica tafuriana (e benjaminiana) di un passato mai +definitivamente passato, mai "dato per giudicato" una volta per tutte, +bensì piuttosto assimilabile a un campo di forze le cui potenzialità +sono riattivabili e in grado di trasformare ("inquietare", diceva +Tafuri)[^4] il presente. + +Ma vi è un altro elemento che Aureli sembra desumere dagli insegnamenti +tafuriani: la necessità di una distanza critica. "La distanza è +fondamentale per la storia"[^5]: è essa che aiuta a non cadere vittime +dell'immedesimazione e delle altre deformazioni derivanti dall'assenza +di "mediazioni". Nel caso di Aureli non si tratta evidentemente di una +distanza da mantenere o da applicare in senso storico: è invece il tempo +presente quello con il quale -- nella misura del possibile -- evitare +d'immedesimarsi, e rispetto al quale dunque cercare di interporre un +"filtro", una forma di "mediazione". Si legga nuovamente Tafuri: + +> Lo storico che prende in esame un lavoro contemporaneo deve creare una +> distanza *artificiale*. (...) Il modo che abbiamo di distanziarci +> dalla nostra epoca, e di darci cosí una prospettiva, è quello di +> confrontare le differenze che essa presenta con il passato. + +Rispetto all'apparentemente inevitabile immediatezza del tempo presente +Aureli prova a adottare delle forme di *distacco*[^6]. Come si vedrà, +nulla che abbia a che fare con un disinteresse, un disimpegno o +un'estraneazione, e ancor meno con una illusoria mancanza di inerenza +alle condizioni presenti, con una velleitaria "libertà" dai +condizionamenti. La dimensione in cui si colloca il distacco di Aureli +-- ben lungi dall'immaginare alcuna possibile "neutralità" o "alterità" +rispetto alle condizioni presenti -- è quella stessa del "problematico" +in cui si colloca il "progetto" storico tafuriano[^7]. E non è forse un +caso che sia altrettanto in una prospettiva progettuale -- oltreché +teorica -- che Aureli cerchi di declinare il proprio distacco. Anzi, è +proprio in nome di un distacco che in lui trovano un punto di +unificazione attività teorica e attività progettuale, quest'ultima +svolta nell'ambito dello studio Dogma ("L'architettura è come un dogma, +una deliberata decisione sull'indecidibile, una dottrina senza +prova")[^8], fondato nel 2002 insieme a Martino Tattara; uno studio che +elegge programmaticamente a propria sede Bruxelles, in quanto città +"baricentrica" in Europa, oltreché sua capitale[^9]. È proprio questo +impegno progettuale a rendere ancora più significativo lo sforzo di +praticare un distacco; cosí come pure, per converso, è soltanto a +contatto con un'attività operativa che tale distacco acquisisce +pienamente il suo senso. + +L'attenzione di Dogma si è appuntata -- in special modo nella fase +iniziale della sua attività -- su progetti a grande scala, culminati con +*Stop City* (2007)[^10], proposta per un modello urbano teorico, e con +*A Simple Heart* (2011)[^11], studio urbano sull'area metropolitana del +nord-ovest dell'Europa. L'aspetto letteralmente sorprendente del primo +progetto -- e tanto più al momento della sua pubblicazione -- consiste +nel modo apparentemente lieve con cui *Stop City* torna a ragionare su +ciò che l'architettura deve avere *in comune* per essere considerata +parte costituente della città. Dopo decenni di architettura che si è +limitata semplicemente a imporre la propria individualità alla città, o +che -- in alternativa -- ha tentato disperatamente di ridarle +un'identità ormai perduta, *Stop City* ha il coraggio (o la +sfrontatezza) d'impostare la questione dell'architettura sul piano della +città, anziché di risolvere la questione della città sul piano +dell'architettura. Lo fa assumendo gli effetti sociali della città +contemporanea (sradicamento, genericità) come propri "attributi politici +(...) ovvero come la forma stessa del "contropiano" dentro e contro la +città post-fordista"[^12]. + +*A Simple Heart* prende invece esplicitamente spunto dalle riflessioni +sugli effetti della società post-fordista condotte da Paolo Virno e +Giorgio Agamben[^13]. Nel corpo vivo di città come Amsterdam, +Bruxelles, Düsseldorf, Dogma innesta un'enorme cornice quadrata di 800 × +800 m e alta 20 piani che ha lo scopo di "inquadrare" le condizioni +urbane vigenti (ovvero la trasformazione della città contemporanea in +una "fabbrica sociale" basata sul lavoro vivo, e dunque sui rapporti che +si istituiscono al suo interno tra i lavoratori), facendone al tempo +stesso il dispositivo che rende esplicite tali condizioni. Una +radicalizzazione della situazione esistente, piuttosto che un tentativo +di modificarla, che non si mantiene però indifferente nei suoi +confronti. Ed è interessante che Dogma evochi (come peraltro già fatto +a proposito di *Stop City*) il concetto di *kathecon* (letteralmente, +"ciò che trattiene") desunto dal contesto teologico-politico e qui +reinterpretato come una forza oscillante tra due polarità opposte che +non si oppone al compimento di un processo ma che lo frena aderendo a +esso, "proprio come il concavo aderisce (cosí definendolo) al +convesso"[^14]. + +In maniera tanto chiara da risultare programmatica, in questi progetti +non c'è né utopia né ironia: lungi dall'essere ipotesi di vita +alternative a quella corrente sulla base di differenti presupposti +sociali o architettonici, o dall'essere invece esasperazioni +caricaturali delle forme di vita metropolitana attuale, essi +costituiscono riflessioni per parole e immagini sul rapporto tra +architettura e città, ovvero sulla possibilità che l'architettura torni +ad avere senso e ruolo nella costruzione della città, e non la città a +rappresentare il luogo di mera accumulazione dell'architettura. Nel +fare ciò Aureli e Tattara evitano accuratamente di caricare +l'architettura da loro proposta di qualsiasi "valore": nessuna +ridondanza estetica, nessuna articolazione morfologica, al di fuori +dell'ossessiva ripetizione di forme elementari e perentorie; e +soprattutto, nessun riguardo per le circostanze effettive del progetto, +nessuna analisi strutturale o distributiva, quasi nessun dettaglio. +Nella misura del possibile, un'*astensione* dall'atto progettuale, o +forse -- ancor meglio -- un'*astrazione* da esso (nel senso in cui si +usa l'espressione "fare astrazione da qualcosa", intendendo cosí di +prescindervi); astensione o astrazione che vale però al tempo stesso +come precisa indicazione del problema: il quale -- con sempre maggiore +frequenza e insistenza negli ultimi decenni -- può essere identificato +nella tendenza a ridurre l'architettura a "oggetto" funzionale +esclusivamente alla creazione -- o al consolidamento -- di un consenso +intorno a operazioni di natura essenzialmente finanziaria; un oggetto la +cui inconfondibile "maschera" assume di sovente le fattezze di +un'iconicità del tutto autoreferenziale. + +Da questo punto di vista, la rinuncia a una forma "identitaria" a favore +di una forma "generica" ("un'architettura senza qualità, (...) liberata +dall'immagine, dallo stile, dall'obbligo della stravaganza, dall'inutile +invenzione di nuove forme")[^15], assume per Dogma il valore di una +presa di posizione che non ha nulla a che fare con l'estetica: +piuttosto, l'esortazione a recuperare all'architettura una dimensione +urbana, tornando a farne l'elemento di definizione della *forma* della +città. + +Non a caso i due autori, a proposito di *Stop City*, parlano di +"architettura non-figurativa", esattamente come faceva Archizoom a +proposito di *No-Stop City* (1970-71)[^16]: non un'architettura priva di +forma, o di "figura", dunque, quanto piuttosto di "figuratività", ossia +di un'immagine convenzionalmente riconoscibile; in altri termini, si +potrebbe dire, un'architettura non-rappresentativa, non-oggettiva, +proprio come lo è l'arte astratta, che è priva di relazioni con le +apparenze del mondo sensibile; ovvero, nel caso dell'architettura -- in +quanto arte non mimetica -- con le apparenze del mondo architettonico. + +In questo duplice principio di "astrazione" è contenuto, sia pure sotto +forma differente, il medesimo atteggiamento di distacco che -- come +detto -- caratterizza la ricerca teorica di Aureli: anzi, si può dire +che ne sia la precisa controparte "operativa". In entrambi i casi la +"presa-di-distanza" che implicano equivale a una presa di coscienza dei +presupposti che sono loro sottesi. Detto altrimenti, per Aureli non vi +può essere progetto -- teorico cosí come architettonico -- che non +soltanto non analizzi nel modo quanto più obiettivo possibile i processi +sui quali esso ineluttabilmente si radica, ma che non rifletta al tempo +stesso sulla propria condizione di necessario distacco/presa-di-distanza +da essi. Infatti, un progetto che aderisse immediatamente (senza alcuna +mediazione, ovvero senza alcuna *meditazione*) ai processi, insomma un +progetto che non si ponesse in una posizione critica (letteralmente: di +messa in crisi) nei confronti dei loro fondamenti, sarebbe un progetto +non soltanto radicato in essi ma interamente determinato, *condizionato* +da essi. + +A partire da questo punto si sviluppa la riflessione teorica di Aureli: +affrontando anzitutto la questione dell'autonomia come prima forma di +distacco. Nel primo libro da lui pubblicato, *The Project of Autonomy* +(2008), il tema è sviluppato, non a caso, comprendendo in un unico +abbraccio politica e architettura "Within and Against Capitalism"[^17]. +L'autonomia, di questa simultanea e contraddittoria condizione, è +l'incarnazione più esatta: al tempo stesso immersa dentro i processi, e +tuttavia separata da essi. In quanto dotata di un suo proprio *nomos*, +di una norma regolativa sua propria, l'autonomia garantisce il +mantenimento di un'indipendenza, anzi, in una certa misura è la forma +stessa dell'indipendenza, *dentro e contro*. + +Oggetto di *The Project of Autonomy* sono le modalità secondo cui si +sono andate determinando posizioni o affermazioni di "autonomia", in +ambito politico e architettonico, intorno agli anni sessanta e settanta. +La simultaneità di tali fenomeni non riveste un ruolo secondario +nell'economia dell'analisi aureliana ma l'aspetto primario è +rappresentato dalle ragioni che hanno portato a fare dell'autonomia uno +strumento -- o in certi casi addirittura un'"arma" -- di lotta, +essenziale all'interno di un ben preciso momento storico. + +Per quanto riguarda l'ambito politico, la pratica dell'autonomia è +strettamente conseguente al tentativo di gruppi di intellettuali -- e, +in misura proporzionalmente assai minore, di lavoratori e studenti -- di +conferire nuovo rigore e vigore alla lotta di classe, in un momento +politicamente delicato qual è stato quello attraversato dall'Italia tra +la fine degli anni cinquanta e i primi sessanta, incertamente teso tra +boom economico e apertura di un lungo ciclo di crisi. I luoghi in cui +tale dibattito si sviluppa sono in special modo le riviste +dell'operaismo "classico": in primo luogo "Quaderni Rossi", nata +all'inizio degli anni sessanta e segnata nella sua breve vita dalla +precoce scomparsa del suo fondatore e direttore, Raniero Panzieri[^18]; +quindi "Classe operaia", uscita a partire dal gennaio 1964, in seguito +alla scissione da "Quaderni Rossi" da parte di Mario Tronti, cui si +affiancano Alberto Asor Rosa, Sergio Bologna, Massimo Cacciari, Rita Di +Leo e Antonio Negri; infine "Contropiano", diretta (come già detto) da +Asor Rosa e Cacciari tra il 1968 e il 1971. + +In questo frangente storico-politico, l'autonomia si presenta +innanzitutto come tattica presa di distanza dalle organizzazioni +ufficiali del movimento operaio: il Partito comunista italiano e i +sindacati, sopra tutti gli altri. Facendo proprio "il punto di vista +operaio"[^19], gli operaisti (cui si è già fatto cenno nel capitolo +precedente) intendevano prendere e dare coscienza della condizione di +sfruttamento della forza lavoro all'interno del sistema capitalistico, +non limitata però soltanto alla classe operaia ma estesa anche alla +borghesia e allo stesso lavoro intellettuale. Al fine di raggiungere +tale obiettivo, se la riappropriazione dei processi produttivi da parte +dei lavoratori -- in termini di auto-organizzazione della cooperazione +del lavoro e di controllo operaio dell'uso delle macchine[^20] -- +inquadra ancora i rapporti tra capitale e forza lavoro entro il recinto +chiuso della fabbrica, la "strategia del rifiuto"[^21] del lavoro -- e +dunque l'*autonomia* rispetto a esso -- estende la lotta alla dimensione +sociale e *totale* che è propria del capitalismo compiuto, e al tempo +stesso vale come strumento di riconoscimento da parte della forza lavoro +della propria vera natura. È la separazione della classe lavoratrice +(non della sola classe operaia) dal lavoro, e quindi dal capitale. +Ovvero, come afferma Tronti, "è la separazione della forza politica +dalla categoria economica"[^22]. E non è un caso che, nel processo di +estensione delle dinamiche originariamente interne alla fabbrica +all'intera società, si passi dall'*autonomia operaia* (intesa tanto come +esito di tale separazione quanto come vero e proprio movimento politico +sorto dalle ceneri dell'operaismo) all'*autonomia del politico*[^23], +elaborata dallo stesso Tronti "come possibilità di concepire la storia +della classe operaia (e dunque del Capitale) non solo dal punto di vista +dell'economia politica, ma anche da quello della politica *tout +court*"[^24]. + +A tale piano di applicazione del concetto e della pratica dell'autonomia +corrispondono secondo Aureli altri piani, non tutti direttamente +collegati all'ambito politico, e ciò nondimeno in un modo o nell'altro a +esso relazionabili. In tal senso in *The Project of Autonomy* egli +riconsidera il modo in cui il progetto dell'autonomia ha preso forma +all'interno del dibattito sull'architettura e sulla città negli anni +sessanta e settanta attraverso il lavoro teorico di Manfredo Tafuri, +Aldo Rossi e Archizoom. + +> Per quanto radicalmente differenti, le posizioni di queste tre figure +> centrali dell'architettura italiana degli ultimi cinquant'anni hanno +> condiviso alcuni punti essenziali spesso dimenticati nelle trattazioni +> storiche che hanno affrontato il loro lavoro. Tra i punti che intendo +> mettere in evidenza c'è soprattutto la critica alla +> *professionalizzazione* dell'architettura e al suo ruolo politicamente +> e culturalmente passivo nei confronti delle dinamiche urbane che +> allora segnavano l'impetuoso sviluppo economico italiano ed europeo. +> Inoltre, in modi assai diversi e arrivando a conclusioni opposte tra +> loro, le teorie di Rossi, Tafuri e Archizoom misero in discussione, in +> modi più o meno espliciti, l'orizzonte riformista delle politiche +> urbane del welfare-state, nonché i miti tecnocratici della +> "programmazione economica" e della città-territorio[^25]. + +In modo particolare, il contributo di Tafuri a un "progetto +dell'autonomia" può essere fatto risalire al periodo in cui +"Contropiano" s'impegna in una vasta e approfondita analisi critica dei +riflessi dello sviluppo capitalistico su diversi contesti e settori +sociali, inserita all'interno di una prospettiva di classe[^26]. In +questo quadro s'inscrive il lungo saggio tafuriano *Per una critica +dell'ideologia architettonica* (1969). "Critica dell'ideologia", in +questo contesto, significa disvelamento dei meccanismi di assimilazione +dell'architettura e della città alle leggi della produzione +capitalistica, ma anche -- e soprattutto -- critica dell'"architetto +moderno *progressista*, ovvero colui che in buona fede credeva fosse +possibile riformare la città capitalista senza fare i conti fino in +fondo con le condizioni in cui essa stessa viene prodotta"[^27]. Alla +constatazione che "la cultura architettonica ha funzionato +consapevolmente o inconsapevolmente come forma di sublimazione delle +sempre più pressanti contraddizioni dello sviluppo urbano"[^28], si +accompagna dunque per Tafuri la presa di coscienza della necessità di +rendere la ricerca storica "autonoma dai condizionamenti ideologici +della professione, soprattutto da quella politicamente +"impegnata""[^29]. + +Non a caso, in *Per una critica dell'ideologia architettonica* (e poi +nel successivo *Progetto e utopia* che ne costituisce l'evoluzione in +volume), Tafuri riserva una particolare attenzione alla figura e +all'opera di Ludwig Hilberseimer, fino a quel momento marginalizzate +dalla storiografia architettonica. È in esse infatti che egli scorge il +superamento delle "illusioni" legate alla produzione di edifici come +"oggetti" isolati e il riconoscimento della città quale "unità reale del +ciclo di produzione"[^30]: a fronte della quale, per Hilberseimer, +"unico compito adeguato per l'architetto è quello dell'*organizzatore* +di quel ciclo". Alla luce di ciò, "autonomia" giunge a significare +capacità di affrontare radicalmente le condizioni in cui il capitalismo +produce se stesso, senza pensare di poterle eludere. + +Differente la concezione dell'autonomia per Aldo Rossi. Nel 1966, con +*L'architettura della città*, egli propone "una teoria della città dal +punto di vista dell'architettura"[^31], secondo l'interpretazione di +Aureli. Non si tratta di una semplice rivendicazione disciplinare, +quanto piuttosto del tentativo di rileggere la realtà della città +attraverso un'"evidenza" storica apparentemente venuta meno agli occhi +dei suoi contemporanei: l'evidenza dei "fatti urbani" come insieme di +oggetti concreti, finiti, definiti, costituiti in ultima analisi di +"materia" architettonica. Detto con le parole di Rossi: +"... l'architettura non rappresenta che un aspetto di una realtà più +complessa, di una particolare struttura, ma nel contempo, essendo il +dato ultimo verificabile di questa realtà, essa costituisce il punto di +vista più concreto con cui affrontare il problema"[^32] della città. Da +ciò discende un modo di intendere l'autonomia dell'architettura che Ezio +Bonfanti, primo esegeta di Rossi, interpreterà correttamente non come +"libertà dell'architettura" bensì come libertà *per* l'architettura, +ovvero come "liberazione della città all'architettura"[^33]. + +Il progetto dell'autonomia rossiano, in questo senso, va considerato un +progetto *politico*, che prende posizione, e perciò niente affatto +neutrale; un progetto in cui decisione politica e forma urbana +dovrebbero coincidere, in cui l'architettura dovrebbe entrare "come +*parte* contro il *tutto* organico della città". Una "città fatta di +*luoghi*, di fatti singolarmente individuati dentro il piano continuo +dell'urbanizzazione"[^34]. Il concetto di luogo assume un ruolo +determinante nella teoria rossiana della città proprio in virtú del suo +carattere "discretizzante": il luogo si distingue sempre per la propria +finitezza e parzialità, e in quanto portatore di *differenze*. Per +Rossi il luogo -- il *locus* -- è il prodotto del rapporto esistente +"tra una certa situazione locale e le costruzioni che stanno in quel +luogo"[^35]. Tale rapporto -- definito da Rossi "singolare eppure +universale" -- ha a che vedere con la memoria collettiva tanto quanto, +per altri versi, ha a che vedere con il monumento. Ed è in questa +chiave che Aureli rilegge il progetto *Locomotiva 2* di Rossi, Polesello +e Luca Meda per il Centro direzionale di Torino (1962): un grande +edificio a corte (una forma chiusa, emblematicamente contrapposta alle +forme aperte cui si ispiravano le megastrutture e i progetti legati alla +"grande dimensione" e alla "città-territorio" elaborati in quel +periodo)[^36] che si impone all'interno della città per la sua natura di +monumento, associato non a caso alla Mole Antonelliana e al Lingotto di +Giacomo Mattè-Trucco. + +> Il colossale edificio sospeso su una grande piazza non solo +> concentrava l'intero programma in una forma chiusa che non avrebbe +> permesso la sua eventuale espansione, ma, attraverso le sue dimensioni +> e la sua forma cosí singolarmente individuata, rendeva esplicita la +> posizione e il significato del nuovo centro direzionale della +> città[^37]. + +Per quanto non immune da nostalgie "neoclassiciste" o da tentazioni +"totalitarie", il progetto *Locomotiva 2* è la dimostrazione del modo in +cui, secondo Rossi, l'architettura avrebbe potuto farsi al tempo stesso +luogo e monumento, tornando cosí ad assumere il valore di architettura +*della* città, capace di esprimere la propria positiva autonomia[^38]. + +Nel caso del gruppo fiorentino Archizoom, infine, la questione +dell'autonomia dell'architettura si mescola esplicitamente alla +riflessione sull'autonomia politica elaborata nel corso degli anni +sessanta e settanta dal pensiero operaista, che essi provano a tradurre +in una proposta progettuale, sia pur estrema. Il presupposto da cui +muove Archizoom è che "la città moderna "nasce nel Capitale" e si +sviluppa all'interno della sua logica"[^39]. Pertanto i progetti del +gruppo mostrano un'"adesione totale ed enfatica alle condizioni +esistenti della città capitalista nella quale l'architettura non doveva +riformare, bensì radicalizzare le condizioni esistenti"[^40]. Si tratta +in una certa misura di un'attitudine *realista*, nel senso in cui lo è +-- nota Aureli -- la pop art che gli stessi membri di Archizoom +riprendono esplicitamente, soprattutto nei loro primi progetti: "Per +Archizoom la pop art rappresentava l'emergere di una cultura estetica +distruttiva dentro e contro l'estetica borghese". Ed è proprio un +"realismo pop", ossessivamente ripetitivo, di stampo warholiano (in +nulla imparentato, dunque, con il *neo*-realismo prevalente in Italia +nel corso del ventennio precedente) quello che Archizoom utilizza per +caratterizzare il Piano abitativo continuo e i Residential Parkings +della *No-Stop City*: + +> L'estensione infinita dei "parcheggi residenziali" rappresentava il +> compimento estremo dello sviluppo capitalista e, al tempo stesso, il +> momento in cui lo sviluppo -- con la sua sovrabbondanza di merci e di +> conoscenza connessa ai processi di produzione -- avrebbe messo in +> crisi proprio la dipendenza dal lavoro salariato e dal suo apparato +> sociale e politico. Per questo la *No-Stop City* era proposta da +> Archizoom come l'antitesi dell'edilizia sociale che, dietro la +> facciata benevola dell'assistenza sociale, manteneva un regime di +> scarsità calcolata, strumentale a preservare la necessità del lavoro. +> La *No-Stop City* avrebbe dovuto essere intesa non come un'utopia ma +> come un esperimento nel quale tendenze già in atto venivano portate +> alle estreme conseguenze per verificarne gli effetti politici. La +> *No-Stop City* era dunque un progetto *propositivo* solo nella misura +> in cui rendeva intelligibili le condizioni stesse della città +> capitalista[^41]. + +La riproduzione infinita delle residenze assimilate a "parcheggi", cosí +come quella degli altri spazi che compongono la *No-Stop City*, +direttamente desunti dai modelli per eccellenza della società +capitalista -- la fabbrica e il supermarket --, nel costituirne +l'apparente affermazione, significa in realtà per Archizoom liberare la +città dall'architettura (ovvero l'esatto contrario di quanto affermato +da Bonfanti, citato in precedenza). Liberarsi dell'architettura +equivale a rifiutarne ogni valore simbolico-rappresentativo, +riportandola esclusivamente ai meccanismi della sua produzione; ciò che +comporta far evolvere la città capitalista fino alle sue conseguenze +ultime. "Solo in questo modo -- afferma Archizoom -- possiamo +interrompere la continuità del sistema produttivo e l'insieme dei suoi +collegamenti"[^42]. Al massimo di integrazione (vale a dire di +alienazione) sarebbe dunque corrisposto il massimo di possibilità di +libertà. + +Di non minore importanza, agli occhi di Aureli -- e in realtà +strettamente connesso alle questioni precedenti -- è il fatto che +Archizoom, come per altri versi Tafuri, + +> ... aprirono per l'architettura lo spazio di una critica irriducibile, +> ovvero di un'autonomia della critica dall'ideologia della città che, +> (...) nel caso di Archizoom, divenne autonomia del progetto dalla sua +> realizzazione costruita[^43]. + +Ed è proprio nella "validità in sé del progetto come *teoria*"[^44] che +per Aureli pare racchiudersi il senso più profondo del progetto +dell'autonomia: l'autonomia stessa della teoria. Nelle pagine finali di +*The Project of Autonomy*, Aureli si pone -- e pone al lettore -- una +domanda: "Perché tornare a considerare *il progetto +dell'autonomia*?"[^45]. La domanda apre ad alcune considerazioni che +(retrospettivamente) cercano di porre la lettura del libro in una +corretta prospettiva. Innanzitutto, spiega Aureli, il libro non va +letto in chiave post-moderna, come celebrazione della post-politica che +ha trionfato a partire dalla fine degli anni settanta. Nel prendere le +distanze da questa possibile interpretazione, egli dichiara la propria +affinità con le figure trattate nel libro e la propria adesione alle +posizioni da loro sostenute. Tale "presa di partito" sposta +completamente il significato di *The Project of Autonomy*, che +altrimenti potrebbe essere letto come un saggio storico distaccato, +"oggettivo", teso semplicemente a ricostruire un periodo circoscritto +della recente vicenda italiana e, all'interno di esso, una specifica +"attitudine" politica declinata in vari ambiti e secondo modalità +differenti. E invece, a fianco di tale ricostruzione, che impegna in +realtà la gran parte della trattazione, nelle righe finali del libro +Aureli riconosce la *sconfitta* che il progetto dell'autonomia ha dovuto +subire; una sconfitta impartitagli + +> ... dal capitalismo che negli ultimi anni ha costretto la sinistra ad +> abbandonare tutto il suo bagaglio storico e culturale, a cominciare +> dalle sue parole chiave come conflitto, classe e, appunto, +> capitalismo[^46]. + +Non è compito né intento di Aureli analizzare le cause e le conseguenze +di questa sconfitta. Ciò che si ripromette è invece qualcosa di ancora +più difficile: provare a individuare una via d'uscita dall'impasse di +una cultura (politica non meno che architettonica) che si trovi a fare i +conti con la scomparsa di qualsiasi ideale alternativo alla realtà del +capitalismo, e conseguentemente al trionfo di quest'ultimo. Per farlo, +scrive, "diventa urgente e necessario cercare nuovi modi di pensare e +costruire una nuova soggettività politica". Ed è alla luce di ciò che +la lezione dell'operaismo (comprese le sue rielaborazioni in ambito +architettonico compiute nel corso degli anni sessanta e settanta), da +cui il filone principale del progetto dell'autonomia discende, torna a +essere utile: + +> La lezione che oggi possiamo trarre dal lavoro di Tafuri, Rossi e +> Archizoom va al di là di facili *repêchage* e indica che nella +> *teoria* vi è qualcosa di irriducibile alla pratica dell'architettura +> come professione[^47]. + +L'autonomia della teoria, in questo senso, non vale soltanto come +un'indicazione metodologica ma assume un valore paradossalmente +*operativo*. All'interno del "contesto" del capitalismo quale unico +orizzonte di realtà attualmente possibile, la teoria assume la +fondamentale funzione di disinnescare la "coazione ad agire" e a +svilupparsi in concreto, che è propria di questo, fornendo una +prospettiva diversa, quantomeno pensabile. Da questo punto di vista, +l'architettura intesa in senso teorico può rappresentare una "forma di +conoscenza", un "modo di comprendere le cose" in cui è in gioco la +possibilità di pensare, criticare e persino "cambiare lo spazio in cui +viviamo". *Dentro* la realtà del capitalismo e al tempo stesso *contro* +di esso. + +Il secondo libro pubblicato da Aureli, *The Possibility of an Absolute +Architecture*[^48], declina in una seconda accezione la tematica del +distacco. Lo fa avendo il coraggio di riaccostarsi ancora una volta ai +luoghi *più* comuni della disciplina architettonico-urbanistica; +mantenendosi distante dall'usanza, assai diffusa negli ultimi anni, di +"creare" nuovi concetti per cercare di spiegare una realtà contemporanea +spesso vista come inesorabilmente "mutante" rispetto al passato, e +dunque del tutto inconciliabile con questo; ma al tempo stesso senza +cedere alla tentazione -- altrettanto diffusa e frequente -- di +rifugiarsi nella sterile negazione della realtà, o di farsi paladino di +una critica programmaticamente "contro"[^49]. + +Non soltanto la gran parte dei progetti e degli oggetti architettonici +scelti da Aureli per sostenere il proprio discorso sono tra i più noti e +citati dalla storia e dalla critica architettonica, ma anche i concetti +e i termini a cui egli fa ricorso sono tra i più "basilari" e consueti +in questo settore: a partire dal campo stesso d'indagine da lui preso in +considerazione, il territorio che abbraccia architettura e città. + +È proprio su questo terreno che si lasciano misurare fin da subito il +coraggio e la "portata" del libro di Aureli: esso infatti prova a +ristabilire un nesso intrinseco tra architettura e città, non più però +sulla scorta delle "ragioni" morfologico-tipologiche che ormai +cinquant'anni fa avevano guidato le ricerche, tra gli altri, di Aldo +Rossi e Carlo Aymonino. E neppure lo fa ricorrendo ad alcuna delle +tante "sociologie della città" (o della metropoli) correnti ai nostri +giorni. È piuttosto dalle categorie del "politico" e del "formale" -- +categorie fondative e in una certa misura "preliminari" rispetto al +campo considerato -- che il suo discorso prende le mosse. Nel primo +capitolo, *Toward the Archipelago*, lasciando momentaneamente da parte +gli "avanzamenti" e gli "aggiornamenti" disciplinari, Aureli fa ritorno +ai fondamenti. E sono le parole, anzitutto, che egli interroga alla +ricerca del loro senso perduto, o rimosso. A partire dall'etimologia di +*ab-solutus* (sciolto da), l'aggettivo che qualifica la sua *idea* di +architettura: "qualcosa che è risolutamente se stesso dopo che è stato +"separato" dal suo altro"[^50]. Da ciò discende che "la condizione +effettiva della forma architettonica è di separare ed essere separata". + +Aureli palesemente non è interessato all'aspetto formale +dell'architettura in senso estetico-figurativo: ciò che vuole mettere in +luce è la natura finita della *form*, non la sua *shape*. Il problema +della forma è dunque quello stesso del *limite*. Come già cent'anni fa +rilevava Georg Simmel: + +> Il segreto della forma sta nel fatto che essa è confine; essa è la +> cosa stessa, e nello stesso tempo, il cessare della cosa, il +> territorio circoscritto in cui l'Essere e il Non-più-essere sono una +> cosa sola[^51]. + +Assumere come punto di partenza del discorso su architettura e città la +questione della forma *in quanto limite* significa additare come +fondamentale la questione delle *differenze*. I limiti infatti *sono* +le differenze. "Nel suo separare ed essere separata, l'architettura +rivela *in uno* l'essenza della città e la propria stessa essenza come +forma politica: la città come composizione di parti (separate)"[^52]. +Il legame tra architettura e città, allora, non è qualcosa che +scaturisce dall'assunzione di uno specifico punto di vista interno alla +disciplina, quanto piuttosto qualcosa che appartiene già da sempre -- +*ontologicamente* -- alla relazione dialettica che connette tra loro le +componenti che vi entrano in gioco. Questo legame si dà nella forma +della "composizione delle differenze"[^53]. In ciò consiste, in +definitiva, la città: architetture conviventi nel loro radicale +differire. E qui le differenze non vanno intese tanto in senso +tipologico o funzionale bensì in senso *formale*, come *oggettivazione +di un limite*. + +Per Aureli l'idea di un'architettura *assoluta* si traduce +"concretamente" in una serie di isole chiare e distinte, relazionate tra +loro nella forma dell'*arcipelago*. La parola "arcipelago" non è certo +inedita nell'ambito del discorso architettonico e urbano degli ultimi +anni. Prima di lui l'avevano utilizzata tra gli altri -- a diverso +titolo e con diverse accezioni -- architetti come Oswald Mathias Ungers, +il giovane Koolhaas, studiosi come Colin Rowe, ma pure filosofi come +Massimo Cacciari[^54]. E tuttavia, nell'impiego che egli ne fa non vi è +traccia di alcuna sudditanza nei confronti di tali autori (che pure +cita), né alcuna dipendenza da "ricuperi" più o meno recenti o alla moda +di essi; anzi, proprio il fatto di impiegarla dimostra la sua totale +indifferenza nei confronti di questi. + +D'altronde, per lui quella dell'arcipelago non è affatto una metafora, +un'espressione figurata da lasciar cadere non appena questa abbia finito +di svolgere il compito di portare là dove si voleva essere condotti. +Semmai egli intende l'arcipelago come un "archetipo", un paradigma +spaziale che, fin dalla Grecia antica, esprime una ben precisa (benché +non aprioristicamente definita) relazione tra corpi: una pluralità di +enti differenti (sia pure tra di loro congeneri), più o meno raggruppati +o sparpagliati, ma in qualunque caso *discontinui*: "Il concetto +dell'arcipelago descrive una condizione in cui le parti sono separate +ancorché unite dal terreno comune della loro giustapposizione"[^55]. È +questa condizione topologica che Aureli pensa come nesso essenziale tra +architettura e città, e in ultima analisi come forma stessa della città. + +Ma in quale senso va inteso quest'ultimo termine? Ben lungi dall'essere +utilizzato in modo casuale o generico, anche il termine "città", nel +libro di Aureli, viene vagliato sotto il profilo etimologico nelle sue +diverse versioni: *polis*, *civitas* e *urbs*. E se la *polis* greca +raccoglie entro i suoi limiti dati i *polites* che la abitano come una +comunità omogenea per *genos*, *logos* ed *ethos*; se la *civitas* +romana equivale alla somma dei suoi *cives*, che hanno tra loro in +comune il "diritto" di occupare lo spazio che li ospita, è invece +l'*urbs* a incarnare nel modo più compiuto la costruzione materiale +della città: + +> Mentre la *polis* greca era la città strettamente circoscritta entro +> il suo perimetro murato, l'*urbs* romana non era pensata per essere +> limitata, e di fatto si è espansa nella forma di un'organizzazione +> territoriale, in cui le strade hanno giocato un ruolo cruciale[^56]. + +Sarà proprio l'*urbs*, infatti, a divenire nel corso della storia la +"specie" di città planetariamente dominante, e addirittura l'unico +modello di aggregazione umana apparentemente possibile. Ildefons Cerdà, +l'ingegnere e urbanista iberico del XIX secolo, ha introdotto per la +prima volta il termine "urbanizzazione" per esprimere la condizione di +illimitatezza e la completa integrazione di movimento e comunicazione +determinata dal capitalismo. È questo "vasto e turbinante oceano di +persone, di cose, di interessi di ogni sorta, di migliaia di elementi +diversi"[^57], secondo le sue parole, che definisce con esattezza la +realtà delle città odierne, il loro *status* di metropoli *oltre* la +metropoli, senza più centro o periferia. + +> L'essenza dell'urbanizzazione è dunque la distruzione di ogni limite, +> confine o forma che non sia l'infinita, compulsiva ripetizione della +> propria stessa riproduzione e il conseguente meccanismo di controllo +> totalizzante che garantisce questo processo di infinitezza[^58]. + +È in opposizione al mare dell'urbanizzazione, dilagante a macchia d'olio +e di fatto ormai sconfinata, che Aureli propone la sua idea di città: +che, se non si limita a confermare le condizioni attualmente esistenti, +non coltiva però neanche alcuna illusione di poter ricreare le +condizioni di esistenza di una *polis* organica. La città-arcipelago +non è pensata in alternativa alla realtà dell'urbanizzazione ("non c'è +via di ritorno dall'urbanizzazione")[^59]: semmai come integrativa di +essa. In questo senso, nella concezione di Aureli, la città-arcipelago +risulta inevitabilmente immersa nel mondo dell'urbanizzazione, e +affiorante da esso nella forma di un sistema discreto di architetture +finite, limitate, distinte; isole, appunto, che non arrivano mai +tuttavia a costituire un intero. + +Si tratta di un'idea di architettura che reagisce criticamente alla +realtà dell'urbanizzazione, un'idea per formulare la quale Aureli arriva +a equiparare le categorie -- tra di loro apparentemente estranee -- del +"politico" e del "formale"[^60] quali espressioni entrambe del *limite*. + +> Il politico ha luogo nella decisione in merito a come articolare la +> relazione, lo spazio *infra*, lo spazio *in between*. Lo spazio *in +> between* è un aspetto costitutivo del concetto di forma, fondato sulla +> contrapposizione delle parti. Cosí come non c'è un modo per pensare +> il politico all'interno dell'uomo stesso, non c'è neppure un modo per +> pensare lo spazio *in between* in se stesso. Lo spazio *in between* +> può materializzarsi soltanto come uno spazio di confronto tra le +> parti. La sua esistenza può essere decisa soltanto dalle parti che +> formano i suoi margini[^61]. + +A un capitolo a carattere eminentemente teoretico e fondativo ne seguono +altri quattro dedicati ad altrettanti "casi" storici: l'architettura di +Palladio e il progetto di una città anti-ideale; il Campo Marzio di +Piranesi *versus* la pianta di Roma del Nolli; l'architettura di Boullée +come "stato di eccezione"; l'idea di *City within the City* in Ungers e +Koolhaas. In questi capitoli Aureli mostra una solida conoscenza +dell'architettura e della sua storia. Ma non è strettamente da questo +punto di vista che vanno letti. La ragione di tali approfondimenti non +è quella di presentare documenti "inediti" o di fornire nuove +interpretazioni di cose già note. Essi piuttosto sono funzionali al +discorso di Aureli, che in questo modo cerca nel passato gli "indizi +probatori" -- o piuttosto gli adeguati "sostegni" -- della propria +teoria. + +Non mancano, in questi capitoli, alcune forzature (basti pensare -- a +titolo esemplificativo -- all'applicazione alle architetture disegnate +di Boullée della categoria schmittiana-agambeniana dello "stato di +eccezione")[^62]. Sarebbe tuttavia pedante, oltreché in fondo inutile, +rimproverare ad Aureli un uso troppo disinvolto della storia, dal +momento che è proprio un uso troppo rigido e poco interessante della +storia che si può e si *deve* spesso rimproverare agli storici "di +professione". Le "forzature" di Aureli vanno dunque lette come +positivamente strumentali alla sua costruzione teorica, non diversamente +da quanto si potrebbe fare con alcuni testi di Robert Venturi, Peter +Eisenman o Rem Koolhaas, dove la storia è dichiaratamente -- e in fondo +non illegittimamente -- reinterpretata in chiave contemporanea. + +La *finitio* classica palladiana, la sommatoria di edifici privi di +"tessitura" urbana del Campo Marzio piranesiano, la sequenza di edifici +pubblici monumentali di Boullée come "progetto per una metropoli", la +città "fatta di isole" dei progetti di Ungers, servono tutte ad Aureli +per dimostrare l'esistenza storica del rapporto tra architettura e città +nel medesimo senso in cui egli stesso lo afferma. + +L'indicazione immediata che scaturisce da tutto ciò è la necessità di un +radicale ripensamento dell'architettura rispetto alla logica che informa +gli edifici "iconici" contemporanei: *landmarks* "solisti" che si +inseriscono perfettamente nella trama senza fine dell'urbanizzazione. +Contro tale logica, Aureli propone come modello di architettura per la +città-arcipelago l'isolamento e l'innalzamento dell'edificio sopra un +basamento (*plinth*), come dimostrativamente illustrato nel progetto +koolhaasiano *The City of the Captive Globe* (1972), o come +insistentemente ribadito nella gran parte dei progetti e degli edifici +di Mies van der Rohe. È proprio da una rilettura in tal senso delle +opere miesiane -- dal Padiglione di Barcellona (1929) alla +Nationalgalerie di Berlino (1962-68), passando per il Seagram Building +di New York (1954-58) -- che Aureli trae il miglior paradigma +*realizzato* della propria teoria e che la tesi del libro trova una sua +persuasiva conferma: "I basamenti di Mies reinventano lo spazio urbano +come un arcipelago di artefatti urbani definiti"[^63]. E ancora: + +> Il basamento introduce un arresto nella fluidità dello spazio urbano, +> evocando cosí la possibilità di comprendere lo spazio urbano non come +> ubiquo, pervasivo e tirannico, bensì come qualcosa che può essere +> inquadrato, limitato, e in tal modo potenzialmente situato come cosa +> tra altre cose[^64]. + +La lezione di Mies viene cosí assunta per la sua capacità di definire +un'architettura che è al tempo stesso "un'attitudine particolare nei +confronti della città". Secondo Aureli, questa attitudine a inquadrare +e a delimitare deve essere sviluppata "sia come forma materiale di +architettura sia come principio politico di progettazione"[^65]. + +È una tale attitudine che, opponendosi alla generalizzata +omogeneizzazione contemporanea, ovvero alla "confusione" delle +differenze (o piuttosto, alla loro insistente e colpevole negazione), +rende possibile quella *composizione delle differenze* che si è citata +più sopra. In questo senso, + +> ... l'architettura assoluta come forma finita non è semplicemente +> l'affermazione tautologica dell'oggetto in quanto tale; è anche il +> paradigma per una città non più guidata da un *ethos* di espansione e +> inclusione bensì dall'idea positiva di limiti e confronto[^66]. + +È su questo piano che architettura e città tornano a trovare un punto di +incontro necessario: + +> La parte è *assoluta*; essa sta in solitudine, ma assume una posizione +> rispetto al tutto dal quale è stata separata. L'architettura +> dell'arcipelago deve essere un'architettura assoluta, un'architettura +> definita dalla -- e che rende chiara la -- presenza dei *limiti* che +> definiscono la città[^67]. + +Ed è ugualmente su questo piano che "formale" e "politico" s'incontrano +e dimostrano di poter costituire una cosa sola. + +> Invece di sognare una società perfettamente integrata che può essere +> ottenuta soltanto come supremo compimento dell'urbanizzazione e del +> suo *avatar*, il capitalismo, un'architettura assoluta deve +> riconoscere la separatezza politica che potenzialmente si può +> manifestare, nel mare dell'urbanizzazione, attraverso i confini che +> definiscono la possibilità della città. + +È qui -- più e meglio che altrove -- che si lascia riconoscere il già +ricordato coraggio di Aureli: nell'affermare, oggi, la *separatezza* +(ovvero, ancora una volta, la differenza) come un valore *politico*, non +*anti*-politico: l'unico -- l'ultimo -- modo, forse, per poter stare +*insieme* davvero. L'identico coraggio che lo porta a sostenere, +nell'ormai completo e generalizzato asservimento delle idee alla loro +"verifica" pratica, l'*autonomia della teoria*. In questo senso, se con +*The Possibility of an Absolute Architecture* egli definisce con tutta +evidenza il campo operativo in cui si muove come architetto, è +significativo però che rinunci a presentare nel libro i propri progetti: +una rinuncia che è nel contempo la miglior "dimostrazione" *in azione* +del suo stesso discorso sul limite. + +La terza riflessione che Aureli affida a un sia pur piccolo volume ruota +intorno ai medesimi concetti di distacco e rinuncia, declinati con +accenti ancora una volta diversi. Rispetto ai due precedenti, *Less Is +Enough* è non soltanto un libro molto più agile, ma anche assai meno +focalizzato sull'architettura; questo aspetto però -- ben lungi dal +rappresentare un'indebita deviazione dal "percorso principale", o +addirittura una negazione di esso -- costituisce invece la riprova +dell'ampiezza del discorso *intellettuale* di Aureli[^68]. + +"Per molti anni *less is more* è stato il tormentone del +minimalismo"[^69]: l'*incipit* del libro prende le mosse dalla notissima +frase citata da Ludwig Mies van der Rohe nel corso di un'intervista del +1959. La ragione per cui Aureli ritorna su un *topos* tanto frequentato +e tanto citato (spesso a sproposito) dalla cultura architettonica è +quella che "in anni recenti, e specialmente a partire dalla recessione +economica del 2008, l'attitudine per il *less is more* è nuovamente +tornata di moda". Non a caso, dopo i fasti degli anni novanta e +dell'inizio del XXI secolo, segnato dalla proliferazione di edifici +iconici, la riduzione delle risorse e dei budget si è tradotta per +alcuni architetti nella scelta di una maggiore austerità formale, e per +altri in un approccio più attento al sociale. Ciò che accomuna tali due +atteggiamenti -- pur tra di loro diversi -- è l'opportunità di "fare di +più con meno", ciò che rende il *less is more* un imperativo economico, +più ancora che estetico. + +> All'interno della storia del capitalismo *less is more* definisce i +> vantaggi della riduzione dei costi di produzione. I capitalisti hanno +> sempre cercato di ottenere di più con meno. Il capitalismo non è +> soltanto un processo di accumulazione ma anche, e specialmente, +> l'incessante ottimizzazione del processo produttivo verso una +> situazione in cui *meno* investimento di capitale equivale a più +> accumulazione di capitale[^70]. + +In una situazione di crisi economica, ciò che il capitale domanda è più +lavoro per meno denaro, più creatività con meno sicurezza sociale. + +La condizione di ristrettezza economica e la propensione estetica per il +*less is more* sembrano convergere nella tradizione dell'ascetismo. +Questo termine (dal greco *askein*, esercizio, auto-addestramento) +indica comunemente, in ambito religioso, il ritiro dal mondo, la pratica +dell'astinenza dai piaceri mondani, propria degli eremiti e dei monaci. +In anni più recenti "l'ascetismo è stato invece identificato come la +fonte ideologica e morale dell'idea di austerità"[^71]. In senso +secolare, l'ascetismo equivale alla libertà dalle distrazioni mondane al +fine di dedicarsi interamente all'etica del lavoro e della produzione. +Questa seconda versione dell'ascetismo per Max Weber sta a fondamento +dell'etica del capitalismo[^72]. Come egli spiega, con il calvinismo si +registra l'uscita dell'ascetismo dai confini del monastero e la sua +trasformazione in una mentalità diffusa nelle città. L'ascetismo si +avvia in tal modo a divenire la disciplina di una razionalità etica +destinata a costituire il fondamento dello stile di vita borghese, e in +quanto tale a rappresentare il vero "spirito" del capitalismo. + +Pur considerando questa lettura dell'ascetismo, Aureli ne abbraccia una +differente: "proprio perché la pratica dell'ascetismo persegue la +trasformazione del sé, sostengo che esso può essere sia un mezzo di +oppressione che una forma di resistenza al potere soggettivo del +capitalismo"[^73]. Nell'ascetismo i soggetti si focalizzano sulla loro +vita come il cuore della loro pratica, strutturandola in accordo con una +forma autodeterminata fatta di specifiche abitudini e regole. Di +conseguenza anche l'architettura che è connessa con questa pratica non è +focalizzata sulla rappresentazione ma sulla vita stessa, sul *bios*, +come il più generico substrato dell'esistenza umana. Lo stesso sviluppo +dell'architettura moderna, attenta all'igiene, al comfort e al controllo +sociale, è stata guidata da una logica biopolitica. Ma è soprattutto +nella storia del monachesimo, dove l'architettura del monastero era +espressamente progettata per definire la vita in tutti i suoi dettagli +più immanenti, che l'ascetismo trova il suo più significativo +compimento. Alle origini il principale proposito dell'ascetismo +monastico era di ottenere "una forma di reciprocità tra soggetti liberi +dal contratto sociale imposto dalle forme di potere"[^74], ed è sulla +scorta di questa possibilità che Aureli si domanda se l'ascetismo possa +condurci a un tipo di vita differente da quella imposta oggi dalle +società dominanti. + +Nel prendere in considerazione questa possibilità, Aureli evidenzia come +l'ascetismo sia una pratica del sé, prima ancora di essere +esplicitamente rivolta al culto religioso; una pratica che in modo +intrinseco mette in questione le condizioni sociali e politiche date, +alla ricerca di un modo differente di vivere la propria vita. Del +resto, anche la scelta della vita monacale costituiva "un modo di +rifiutare l'integrazione della fede cristiana nelle istituzioni di +potere"[^75]. La radicale critica del potere condotta dal monachesimo +delle origini si manifestava sotto forme di opposizione non violenta: +come il rifiuto della casa e di qualsiasi ruolo all'interno della +società, e più in generale come un pacifico distacco. + +Nell'evoluzione del monachesimo si registra il passaggio dalla +solitudine eremitica alla vita cenobitica (cenobio = *koinos bios*, vita +comune), in cui i monaci vivono nello stesso luogo e condividono la +stessa regola. Nel monastero la vita in comune non contraddice la +possibilità di stare da soli. "La rigorosa organizzazione del monastero +non intendeva rimpiazzare la vita con una regola, ma piuttosto rendere +la regola cosí coerente con la forma di vita scelta dai monaci che la +regola avrebbe potuto addirittura scomparire"[^76]. Da una tale +condizione deriva una forma di reciprocità fraterna in cui nessuno tende +a prevalere sugli altri; ed è proprio nell'organizzazione fisica del +monastero che si lascia rintracciare una possibile traduzione spaziale +della già citata *convivenza delle differenze*. + +Da notare la convergenza di interessi sul tema dell'organizzazione +dell'architettura monastica tra Aureli e Rossi. Scrive infatti +quest'ultimo in un quaderno dell'inizio degli anni settanta, rimasto +inedito: + +> La forma tipologica del convento è importantissima perché ci offre un +> tipo di abitazione dove la questione tipologica costituisce la stessa +> struttura organizzativa e dove, forse per la prima volta, vediamo +> sorgere un edificio collettivo potendone seguire tutta la genesi. La +> tipologia conventuale è riportabile a due soluzioni fondamentali: la +> prima quella benedettina e la seconda, più tarda, quella certosina. +> (...) Le due concezioni entrambe di straordinario interesse permangono +> vive come riferimento al mondo moderno e come da un lato accolgono +> tradizioni antiche, dall'altro sono il nucleo formale per le ipotesi +> moderne più avanzate nel campo della forma della città[^77]. + +Ma altrettanto significativo è che, approfondendo il discorso sugli +ordini monastici, Aureli si soffermi piuttosto su quello francescano. +Come sottolineato da Agamben[^78], i primi francescani rigettavano +l'idea della proprietà privata, non soltanto nella forma del possesso +individuale di beni ma anche in quanto possesso di capitale potenziale, +sotto forma di terra o di strumenti per lavorarla o, ancora, di possesso +del lavoro altrui. La forma di vita a cui aderivano i francescani, +modellata sulla vita evangelica, prevedeva semplicità, castità e +povertà; un'*altissima paupertas* che si estendeva anche a ciò che +comunemente è considerato appartenente "di diritto" al soggetto +individuale: la propria persona (affidata totalmente a Dio), il proprio +tempo (gestito dai superiori e dai confratelli), il proprio cibo +(soltanto consumato e non accumulato). In luogo della proprietà +privata, dunque, i francescani delle origini si limitavano a usare, vale +a dire ad appropriarsi temporaneamente di ciò che serviva loro. Ed è +proprio nell'uso come condivisione di qualcosa che si dà la forma +suprema del vivere in comune. + +Per Aureli tali pratiche possono tornare ad assumere un senso nel mondo +contemporaneo, al di fuori di una prospettiva religiosa. Già negli anni +trenta Walter Benjamin, a seguito di quanto descrive come un +"impoverimento dell'esperienza", effetto tra i più devastanti della +prima guerra mondiale, parla di una "nuova barbarie", e si domanda: "A +cosa mai è indotto il barbaro dalla povertà di esperienza? È indotto a +ricominciare da capo; a iniziare dal nuovo; a farcela con il poco"[^79]. +Benjamin dunque identifica gli aspetti più tragici dell'esperienza +moderna -- lo sradicamento culturale e territoriale e la precarietà +della vita in generale -- e li trasforma in una forza emancipante che +egli definisce "carattere distruttivo": "Il carattere distruttivo +conosce solo una parola d'ordine: creare spazio; una sola attività: far +pulizia. Il suo bisogno di aria fresca e di uno spazio libero è più +forte di ogni odio"[^80]. + +Spinto da circostanze storiche ed esistenziali, ma anche dall'adesione a +un modello di vita che Charles Baudelaire (suo beneamato e ammirato +"eroe") gli aveva ispirato, Benjamin vive in prima persona la condizione +di sradicamento e di precarietà. Come un monaco mendicante, Benjamin +riduce al minimo i suoi beni personali per usare la città stessa come +una vasta abitazione. + +A ideale *pendant* di questa condizione di vita, Aureli pone la Co-op +Zimmer elaborata da Hannes Meyer in occasione della Mostra delle +cooperative a Gent (1924): un progetto concepito nella prospettiva di +una società senza classi, in cui ogni membro dovrebbe avere a +disposizione la medesima dotazione economica minima. Anche +l'arredamento è ridotto allo strettamente essenziale in questo perfetto +esemplare di *Existenzminimum*: poche mensole, due sedie pieghevoli, un +letto singolo. Soltanto la presenza di un grammofono dimostra che non +si tratta di "uno spazio dettato esclusivamente dalla "necessità", ma +anche predisposto per un tempo "improduttivo""[^81]. Questa stanza è +realizzata da Meyer non come forma di possesso bensì come spazio minimo +individuale che prevede di condividere altri spazi collettivi. "Qui la +vita privata (*privacy*) non è la proprietà (*property*), bensì +piuttosto la possibilità di godere di uno stato di solitudine e di +concentrazione"[^82]. Diversamente da Mies van der Rohe, dunque, per +Meyer "less is not more, less is just enough"[^83]. Per lui la povertà +non costituisce semplicemente una privazione, ma può arrivare a +rappresentare addirittura un valore, una condizione paradossalmente +lussuosa, che suggerisce "un senso di calma e di edonistico godimento". + +Ma anche nella situazione sociale attuale, in cui da un lato per far +ripartire l'economia viene "suggerito" di consumare di più ma dall'altro +vengono diminuiti i salari e tagliate le forme di protezione sociali, +l'ascetismo può "ridefinire ciò che è realmente necessario e cosa non lo +è, al di là del regime di scarsità imposto dal mercato"[^84]. È in +questo contesto che l'ascetismo può rappresentare la possibilità di +riconquistare una miglior condizione di vita, vivendo con meno, senza +trasformare tale "meno" in un'ideologia: "less is *not* more, less is +just less". Soltanto oltrepassando la sua aura ideologica, il meno può +divenire il punto di partenza per una forma di vita alternativa che +superi al tempo stesso i falsi bisogni imposti dal mercato e le +politiche di austerità imposte dal debito. In questa prospettiva "*less +is enough* è un tentativo di definire un modo di vivere che vada oltre +la promessa di crescita e la minacciosa retorica della scarsità"; un +modo di vivere ascetico che pone al centro se stessi, ma che offre anche +la possibilità di una condivisione di spazi con altri. + +Ed è forse proprio questa la condizione corrispondente a quello che Marx +definisce l'"essere sociale" dell'individuo[^85]\: una condizione che +questi vede insidiata dalla proprietà privata e che -- all'opposto -- +può essere pienamente riattivata da una forma di reciprocità basata non +sul possesso ma sulla condivisione: dove il meno che si ha in termini di +possesso, diviene il più che si ha da condividere. + +> Dire *enough* (anziché *more*) significa ridefinire ciò di cui abbiamo +> realmente bisogno al fine di vivere (...) una vita distaccata +> dall'ethos sociale della proprietà, dall'ansia della produzione e del +> possesso, e dove *less is just enough*[^86]. + +Autonomia, assolutezza, ascetismo: questi tre concetti, e i relativi +riflessi che essi hanno nella vita concreta, nei rapporti sociali, +nell'organizzazione spaziale, hanno tutti in comune -- come già rilevato +-- una forma di *distacco*. Una simile condizione si rivela +indispensabile per chi, come Aureli, intenda accostarsi alle questioni +contemporanee (non soltanto quelle relative al ristretto ambito +architettonico, bensì tutte quelle a cui quest'ambito sia in qualche +modo rapportabile) senza farsene "assorbire"; non limitandosi +semplicemente a ripetere e a far proprie opinioni diffuse e consolidate +a loro riguardo, e cercando piuttosto di affrontarle *ripensandone le +condizioni dall'interno*. È precisamente questa attitudine che +caratterizza l'architetto intellettuale, e l'intellettuale in generale: +la capacità di penetrare nelle cose mantenendosene però distaccato +abbastanza da poterle *mettere in prospettiva*, come avvertiva Tafuri, +ovverosia da poterle osservare da un punto di vista al tempo medesimo +interno ed esterno. L'uso consapevole della tecnica della prospettiva +richiede tanto una visione "da fuori" dello spazio da rappresentare, +quanto un minuzioso controllo di ogni parte di esso, vale a dire della +sua perfetta misurabilità; dove vedere "da fuori" non equivale in alcun +modo a una possibilità di "uscita" dallo spazio; e dove renderlo +misurabile non significa affatto aderire immediatamente a esso. Nell'un +caso come nell'altro, interno ed esterno vanno considerati come punti di +vista del tutto relativi: relativi alle possibilità di movimento di cui +chi utilizza la prospettiva dispone. + +A questo posizionamento teorico da parte di Aureli corrisponde, sul +piano dell'attività progettuale, un progressivo cambio di scala nei +progetti di Dogma[^87]. Dalla genericità del *framework* che +abbracciava la foresta in *Stop City*, o dallo "spazio (...) +completamente sussunto dalla produzione"[^88] in *A Simple Heart*, si +passa ora a un'analisi focalizzata sulla casa in quanto "apparato per la +riproduzione della vita"[^89], ovvero come teatro di una vasta serie di +azioni e funzioni. In progetti come *Ladders* (2011), *Frame(s)* +(2011), *Every Day is Like Sunday* (2015), ma soprattutto *Communal +Villa* (2015) e *Like a Rolling Stone* (2016), Dogma concentra la +propria attenzione sull'abitazione come ambito in cui sempre di più vita +e produzione coincidono. Affiancati da una parallela ricerca storica +condotta dallo studio[^90], ma anche dagli esiti dell'attività didattica +laboratoriale svolta da Aureli con i suoi studenti[^91], questi progetti +si sforzano di ripensare radicalmente -- vale a dire fino ai fondamenti +-- le condizioni di possibilità di un'abitazione che sia luogo di +convivenza di spazi domestici e spazi lavorativi; convivenza che la +contemporaneità ha in realtà ereditato ma che ha però fortemente +esacerbato. *Like a Rolling Stone*, in tal senso, prende le mosse dallo +studio delle *boarding houses* (case-pensione) realizzate in Inghilterra +e in America tra la seconda metà del XIX secolo e la prima parte del XX, +per approdare a nuovi progetti di *boarding houses* per Londra, il cui +nucleo tematico ruota intorno al rapporto tra stanze destinate a singoli +individui e servizi condivisi[^92]. + +Il medesimo tema era stato già affrontato in *Communal Villa*, proposta +per uno spazio di vita e di lavoro rivolto ad artisti da collocarsi a +Berlino, sviluppato in collaborazione con Realism Working Group[^93]. +Nel definire con precisione le circostanze del progetto (posizionamento +dell'edificio lungo assi infrastrutturali, urbani o suburbani; +individuazione per esso di sistemi costruttivi prefabbricati, in acciaio +o in cemento armato), gli autori non intendono sancirne la "veridicità": +piuttosto s'impegnano a fissarne le condizioni di fattibilità mediante +l'identificazione di soluzioni che ne consentano il massimo abbattimento +dei costi. Ma è ancora una volta nell'organizzazione spaziale che il +progetto prova a compiere un significativo "spostamento" delle +condizioni imposte dal mercato, misurandosi con la precarietà in cui di +sovente si trovano, nell'epoca contemporanea, categorie "deboli" come +quelle degli artisti. Attraverso una riduzione al minimo degli spazi +individuali e una dotazione di ampi spazi comuni (studi, sale riunioni, +cucine, spazi di gioco per i bambini e altri servizi), la *Communal +Villa* cerca di superare la consueta strutturazione abitativa basata sul +nucleo familiare, integrando in una comunità individui uniti tra loro da +interessi, uso di strumentazioni e modi di vita comuni. Lungi dal +confermare la tradizionale articolazione della casa (fatta assurgere in +questa circostanza addirittura a "villa", con tutte le risonanze +simboliche che questo termine porta con sé), il progetto di Dogma e +Realism Working Group è pensato per una forma di vita alternativa a +quella consueta, più flessibile e fors'anche più sostenibile di quanto +lo sia quest'ultima. + +Come nel caso del monastero, da cui palesemente discende, questa forma +di vita si fonda sul presupposto che l'unico modo per vivere insieme sia +avere nel contempo la possibilità di vivere da soli. Solitudine e +comunità, da questo punto di vista, costituiscono due polarità non +banalmente opposte bensì complementari tra loro, proprio come lo sono +architettura e città. Ed è proprio nel riportare il dominio +dell'economia (nel senso originario dell'*oikonomia*, l'amministrazione +della casa) al dominio politico (inteso nel modo in cui lo intendeva +Carl Schmitt, come dimensione di un antagonismo)[^94] che Dogma dimostra +di saper ripensare il progetto nella sua prospettiva più propria. Il +medesimo obiettivo che tenacemente e con lucidità persegue lo stesso +Aureli in qualità di architetto intellettuale: far emergere -- +attraverso le sue riletture, cosí come attraverso la sua pratica -- la +*dimensione politica dell'architettura*. + +[^1]: Pier Vittorio Aureli, *The Difficult Whole. Typology and the +Singularity of the Urban Event in Aldo Rossi's Early Theoretical +Work. 1953-1964*, in "Log", n. 9 (inverno-primavera 2007), p. 42. + +[^2]: Aureli si laurea nel 1999 allo IUAV; nel 2001 ottiene il master in +Architettura al Berlage Institute; nel 2003 consegue il dottorato di +ricerca in Pianificazione urbana allo IUAV e nel 2005 il PhD in +Architettura al Berlage Institute di Delft (Rotterdam). + +[^3]: Pier Vittorio Aureli, *Schemi di città. La costruzione del +principio insediativo*, tesi di laurea, relatore Bernardo Secchi, IUAV, +a.a. 1997-98; Id., *La città arcipelago e il suo progetto*, tesi di +dottorato, relatori Elia Zenghelis e Bernardo Secchi, IUAV, +a.a. 2001-2002; Id., *The Possibility of Absolute Architecture*, PhD +Thesis, relatore Elia Zenghelis, Berlage Institute, Technische +Universiteit, Delft-Rotterdam, a.a. 2004-2005. Vedi Gabriele Mastrigli, +*Commanders of the Field: Notes on the Architecture of Dogma*, in +*Dogma: 11 Projects*, Architectural Association Publications, London +2013, pp. 109-13. + +[^4]: Manfredo Tafuri, *Ricerca del Rinascimento*, Einaudi, Torino 1992, +p. XXI. + +[^5]: Manfredo Tafuri, *Non c'è critica, solo storia*, intervista con +Richard Ingersoll, in "Casabella", n. 619-20, 1995, p. 96 (intervista +pubblicata per la prima volta nel 1986 su "Design Book Review"). + +[^6]: Di "distacco", riferito ai contenuti del lavoro intellettuale +svolto all'interno dell'organizzazione capitalistica, parla anche Tafuri +nel passo riportato al termine del capitolo precedente; una condizione +in apparenza "negativa", che tuttavia a suo avviso -- mediante uno +strategico rovesciamento -- deve essere riconosciuta come condizione +*positiva* "da cui ripartire, per elaborare un programma di attacco al +piano complessivo": Tafuri, *Lavoro intellettuale e sviluppo +capitalistico* cit., p. 280. + +[^7]: Vedi al proposito, oltre ovviamente a Tafuri, *Il "progetto" +storico* cit., il saggio-recensione di Cacciari (*Eupalinos o +l'architettura*, in "Nuova Corrente", n. 76-77, 1978, p. 422) a +Manfredo Tafuri e Francesco Dal Co, *L'architettura contemporanea*, +Electa, Milano 1976. + +[^8]: Dogma, *Dogma*, in *Portfolio*, Heverlee 2011, p. 5. + +[^9]: Su ciò vedi la successiva ricerca di Pier Vittorio Aureli e +Martino Tattara, *Brussels: A Manifesto. Towards the Capital of +Europe*, a cura di Joachim Deklerck, Martino Tattara e Veronique +Patteeuw, NAi Publishers, Rotterdam 2007. + +[^10]: Dogma, *Stop City* (2007), in *Dogma: 11 Projects* cit., +pp. 10-19. + +[^11]: Dogma, *A Simple Heart* (2011), in *Dogma: 11 Projects* cit., +pp. 20-31. + +[^12]: Dogma, *Stop City: per una architettura non-figurativa della +città (dopo la città post-fordista)*, in GIZMO, *MMX. Architettura zona +critica*, Zandonai, Rovereto 2011, p. 159. + +[^13]: Paolo Virno, *Virtuosity and Revolution: The Political Theory of +Exodus*, in Virno e Hardt (a cura di), *Radical Thought in Italy* cit., +pp. 189-212; Id., *Mondanità. L'idea di "mondo" tra esperienza +sensibile e sfera pubblica*, Manifestolibri, Roma 1994; Giorgio Agamben, +*Signatura rerum. Sul metodo*, Bollati Boringhieri, Torino 2008. + +[^14]: Dogma, *A Simple Heart*, in *Dogma: 11 Projects* cit., p. 22. +Sul concetto di *kathecon* vedi Massimo Cacciari, *Il potere che frena*, +Adelphi, Milano 2013, ma anche Giorgio Agamben, *Il mistero del male. +Benedetto XVI e la fine dei tempi*, Laterza, Roma-Bari 2013. + +[^15]: Dogma, *Stop City*, in *Dogma: 11 Projects* cit., p. 10. + +[^16]: "Ipotesi di linguaggio architettonico non-figurativo": Archizoom +Associati, *No-Stop City* (1970), in Roberto Gargiani, *Archizoom +Associati, 1966-1974. Dall'onda pop alla superficie neutra*, Electa, +Milano 2007, pp. 169-73. + +[^17]: Pier Vittorio Aureli, *The Project of Autonomy. Politics and +Architecture Within and Against Capitalism*, Princeton Architectural +Press, New York 2008; trad. it. *Il progetto dell'autonomia. Politica e +architettura dentro e contro il capitalismo*, Quodlibet, Macerata 2016. + +[^18]: Al proposito vedi *Raniero Panzieri e i "Quaderni Rossi"*, in +"aut aut", n. speciale (149-50), 1975, con contributi, tra gli altri, di +Antonio Negri e Massimo Cacciari. + +[^19]: Questa espressione ricorre di sovente nelle pagine di "Quaderni +Rossi", "Classe Operaia" e "Contropiano": vedi Steve Wright, *L'assalto +al cielo. Per una storia dell'operaismo*, Edizioni Alegre, Roma 2008. + +[^20]: Raniero Panzieri, *Sull'uso capitalistico delle macchine nel +neocapitalismo*, in "Quaderni Rossi", n. 1, 1961, pp. 53-72. + +[^21]: Mario Tronti, *Marx, forza-lavoro, classe operaia* (1965), in +Id., *Operai e capitale* cit., pp. 259-63. + +[^22]: *Ibid.*, p. 260. + +[^23]: Mario Tronti, *Sull'autonomia del politico*, Feltrinelli, Milano +1977. + +[^24]: Aureli, *Il progetto dell'autonomia* cit., p. 65. + +[^25]: *Ibid.*, p. 25. + +[^26]: Tra gli altri, vedi Massimo Cacciari, *Sviluppo capitalistico e +ciclo delle lotte. La Montedison di Porto Marghera 1. La "fase" +1950-1966*, in "Contropiano", n. 3, 1968, pp. 579-627; Id., *Sviluppo +capitalistico e ciclo delle lotte. La Montedison di Porto Marghera. 2. +La "fase" 1966 -- estate 1969*, ivi, n. 2, 1969, pp. 397-447; Umberto +Coldagelli, *Forza-lavoro e sviluppo capitalistico*, ivi, n. 1, 1969, +pp. 81-127; Enzo Schiavuta, *Ricerca scientifica e sviluppo +capitalistico*, ivi, n. 2, 1970, pp. 285-309; Mario Tronti, *Classe +operaia e sviluppo*, ivi, n. 3, 1970, p. 471. A questa analisi Tafuri +dà il suo contributo con *Lavoro intellettuale e sviluppo capitalistico* +cit. (1970). + +[^27]: Aureli, *Il progetto dell'autonomia* cit., p. 79. + +[^28]: *Ibid.*, p. 80. + +[^29]: *Ibid.*, p. 87. + +[^30]: Tafuri, *Per una critica dell'ideologia architettonica* cit., +p. 60. + +[^31]: Aureli, *Il progetto dell'autonomia* cit., p. 95. + +[^32]: Rossi, *L'architettura della città* cit., p. 23. + +[^33]: Ezio Bonfanti, *Autonomia dell'architettura*, in "Controspazio", +n. 1, 1969, p. 29. + +[^34]: Aureli, *Il progetto dell'autonomia* cit., p. 102. + +[^35]: Rossi, *L'architettura della città* cit., p. 117. + +[^36]: Reyner Banham, *Le tentazioni dell'architettura. Megastrutture*, +Roma-Bari, Laterza 1980; ILSES (Istituto lombardo per gli studi +economici e sociali), *Relazioni del Seminario "La nuova dimensione +della città -- La città-regione"*, Atti del convegno, Stresa, 19-21 +gennaio, Milano 1962; *La città territorio. Un esperimento didattico +sul centro direzionale di Centocelle in Roma*, Leonardo da Vinci +Editrice, Bari 1964. + +[^37]: Aureli, *Il progetto dell'autonomia* cit., p. 110. Vedi anche +Id., *Aldo Rossi: Locomotiva 2, Competition Entry for a Directional +Centre, Turin, Italy*, in Brett Steele e Francisco Gonzalez de Canales +(a cura di), *First Works: Emerging Architectural Experimentation of the +1960s and 1970s*, Architectural Association Publications, London 2009, +pp. 88-89. + +[^38]: Al progetto di Rossi, Polesello e Meda si rifà esplicitamente il +progetto di Dogma, *Locomotiva 3*, una proposta per l'area denominata +Spina 4 a Torino, elaborata nel 2010; vedi *Dogma: 11 Projects* cit., +pp. 74-81. + +[^39]: Archizoom Associati, *Città catena di montaggio del sociale. +Ideologia e teoria della metropoli*, in "Casabella", n. 350-51, 1970, +p. 44. + +[^40]: Aureli, *Il progetto dell'autonomia* cit., p. 118. + +[^41]: *Ibid.*, pp. 115-16. + +[^42]: Archizoom Associati, *Città catena di montaggio del sociale* +cit., p. 8. + +[^43]: Aureli, *Il progetto dell'autonomia* cit., p. 131. + +[^44]: *Ibid.*, p. 127. + +[^45]: *Ibid.*, pp. 139-40. + +[^46]: *Ibid.*, p. 140. + +[^47]: *Ibid.*, p. 141. + +[^48]: Pier Vittorio Aureli, *The Possibility of an Absolute +Architecture*, The MIT Press, Cambridge (Mass.) 2011. + +[^49]: Vedi, ad esempio, Franco La Cecla, *Contro l'architettura*, +Bollati Boringhieri, Torino 2008; Id., *Contro l'urbanistica*, Einaudi, +Torino 2015. + +[^50]: Aureli, *The Possibility of an Absolute Architecture* cit., p. +IX. + +[^51]: Georg Simmel, *Metafisica della morte* (1910), in Id., +*Metafisica della morte e altri scritti*, a cura di Lucio Perucchi, SE, +Milano 2012, pp. 9-10. + +[^52]: Aureli, *The Possibility of an Absolute Architecture* cit., pp. +IX-X. + +[^53]: *Ibid.*, p. 32. + +[^54]: Massimo Cacciari, *L'arcipelago*, Adelphi, Milano 1997. + +[^55]: Aureli, *The Possibility of an Absolute Architecture* cit., p. +XI. + +[^56]: *Ibid.*, p. 4. + +[^57]: Ildefons Cerdà, *Teoría general de la urbanización* (1867), +citato *ibid.*, p. 9. + +[^58]: Aureli, *The Possibility of an Absolute Architecture* cit., +p. 16. + +[^59]: *Ibid.*, p. 32. + +[^60]: Su ciò vedi anche Pier Vittorio Aureli, *City as Political Form: +Four Archetypes of Urban Transformation*, in "Architectural Design", +vol. 81, n. 1, 2011, pp. 32-37. + +[^61]: Aureli, *The Possibility of an Absolute Architecture* cit., +p. 27. + +[^62]: Carl Schmitt, *Teologia politica: quattro capitoli sulla dottrina +della sovranità* (1922), in Id., *Le categorie del "politico". Saggi di +teoria politica*, a cura di Gianfranco Miglio e Pierangelo Schiera, il +Mulino, Bologna 1972, pp. 27-86; Giorgio Agamben, *Lo stato di +eccezione*, Bollati Boringhieri, Torino 2003. + +[^63]: Aureli, *The Possibility of an Absolute Architecture* cit., +p. 37. + +[^64]: *Ibid.*, pp. 40-41. + +[^65]: *Ibid.*, p. 41. + +[^66]: *Ibid.*, p. 42. + +[^67]: *Ibid.*, p. 45. + +[^68]: Pier Vittorio Aureli, *Less Is Enough*, Strelka Press, Moscow +2013. + +[^69]: *Ibid.*, p. 7. + +[^70]: Aureli, *Less Is Enough* cit., p. 8. + +[^71]: *Ibid.*, p. 9. + +[^72]: Max Weber, *L'etica protestante e lo spirito del capitalismo* +(1905), Rizzoli, Milano 1991. + +[^73]: Aureli, *Less Is Enough* cit., pp. 11-12. + +[^74]: *Ibid.*, p. 13. + +[^75]: *Ibid.*, p. 16. + +[^76]: Aureli, *Less Is Enough* cit., p. 24. + +[^77]: Aldo Rossi, *Quaderno inedito (Varie 1 -- Milano -- Arch. Veneta +- Abitazione -- Pref. II ed. L'arch. della città -- Politecnico)*, +1969-70, citato in Gianni Braghieri, *Presentazione*, in "Soundings", +n. 1, 2017, numero monografico dedicato a Aldo Rossi, a cura di Lamberto +Amistadi e Ildebrando Clemente, p. 68. + +[^78]: Giorgio Agamben, *Altissima povertà. Regole monastiche e forme +di vita*, Neri Pozza, Vicenza 2011. + +[^79]: Benjamin, *Esperienza e povertà* cit., p. 53. + +[^80]: Walter Benjamin, *Il carattere distruttivo* (1931), in Id., +*Esperienza e povertà* (2018), a cura di Massimo Palma, cit., p. 41. + +[^81]: Aureli, *Less Is Enough* cit., p. +40. Vedi anche Id., *A Room Without Ownership*, in *Hannes Meyer: Co-op +Interieur*, Spector Book, Leipzig 2015, pp. 33-39. + +[^82]: Aureli, *Less Is Enough* cit., pp. 40-41. + +[^83]: *Ibid.*, p. 41. + +[^84]: *Ibid.*, p. 58. + +[^85]: Karl Marx, *Manoscritti economici-filosofici del 1844*, a cura di +Norberto Bobbio, Einaudi, Torino 2018, p. 113. + +[^86]: Aureli, *Less Is Enough* cit., p. 59. + +[^87]: Su questo passaggio di scala vedi Pier Vittorio Aureli e Martino +Tattara, *A Limit to the Urban: Notes on Large-Scale Design*, in *Dogma: +11 Projects* cit., pp. 42-45, e Id., *Barbarism Begins at Home: Notes on +Housing*, *ibid.*, pp. 86-90. + +[^88]: Dogma, *A Simple Heart*, in *Dogma: 11 Projects* cit., p. 22. + +[^89]: Aureli e Tattara, *Barbarism Begins at Home* cit., p. 86. + +[^90]: Svolta a partire dal 2013, la ricerca *Living/Working* ha avuto +come esito la pubblicazione di Dogma, *The Room of One's Own*, Black +Square Press, Milano 2017. + +[^91]: Pier Vittorio Aureli e Maria S. Giudici, *The Grand Domestic +Revolution. Revisiting the Architecture of Housing*, Diploma 14, +Architectural Association School, London, a.a. 2013-14; Pier Vittorio +Aureli e altri, *How to Live To­gether. Homes for Houston*, Advanced +Design Studio -- Yale School of Architecture, New Haven (primavera) +2014. + +[^92]: Dogma + Black Square, *Like a Rolling Stone. Revisiting the +Architecture of the Boarding Houses*, Black Square Press, Milano 2016. + +[^93]: Dogma + Realism Working Group, *Communal Villa. Production and +Reproduction in Artists' Housing*, Spector Books, Leipzig 2016. Realism +Working Group è un collettivo di artisti che opera nella capitale +tedesca. + +[^94]: Carl Schmitt, *Il concetto di "politico"* (1932), in Id., *Le +categorie del "politico"* cit., pp. 101-65. + +# Architettura dentro e contro + +"L'arte di costruire è la volontà dell'epoca \[*Zeitwille*\] tradotta in +spazio"[^1]. La nota affermazione di Ludwig Mies van der Rohe, da lui +enunciata e ribadita in più circostanze[^2], potrebbe a prima vista +apparire la più compiuta espressione del totale asservimento +dell'architettura alle forze operanti nel tempo in cui questa nasce e si +colloca. E in effetti, proprio il "servire" costituisce per Mies van +der Rohe il compito essenziale dell'architettura: "L'opera degli +architetti deve servire la vita \[*dem Leben dienen*\]. Soltanto la +vita deve essere la loro guida"[^3]. Parrebbe cosí giustificarsi +concettualmente, per voce di uno dei più lucidi e profondi architetti +del secolo scorso, l'attitudine dell'architettura a "mettersi al +servizio" della società e dei "soggetti" agenti al suo interno; ciò che +finirebbe con il ridurre l'architettura -- almeno in una certa misura -- +a un semplice "riflesso" di questi, delle loro dinamiche e "volontà", +appunto. + +Ma come va inteso esattamente il "servire la vita" di Mies van der Rohe? +In un saggio di straordinaria intensità Massimo Cacciari ha interpretato +in maniera forse definitiva la connessione tra *dem Leben dienen* e +*Zeitwille* nel pensiero dell'architetto tedesco: + +> ... si cadrebbe grossolanamente in errore ritenendo che tale servizio +> si riferisca soltanto alla "vita" in quanto somma di esigenze, +> domande, imperativi. Se cosí fosse, non saremmo agli antipodi, ma nel +> bel mezzo dell'idea funzionalistica del progetto (...) Ben altro +> timbro ha *das Leben* per Mies. Vita e Ergon, Vita *e* trascendenza +> dell'idea dell'opera formano un insieme indissolubile. Si serve la +> vita soltanto servendo l'opera -- si è al servizio del proprio tempo +> (...) soltanto se si è capaci di "immaginare" l'opera[^4]. + +Il servizio alla vita, dunque, non è affatto un semplice assoggettarsi +ai "doveri" quotidiani, mondani, cui l'architettura è comunque +destinata, e neppure ai compiti più eccezionali, "di facciata", dei +quali a volte essa è investita, tanto quanto l'essere in accordo con la +volontà dell'epoca non si lascia in alcun modo ridurre a un semplice +rispecchiamento di ciò che l'epoca "si aspetta" dall'opera. + +> Vita è sempre intesa come en-érgheia, vita nel e dell'ergon: molto più +> che un mero dato di fatto, la vita, di cui Mies parla, è quella vita +> in cui l'ergon si manifesta, in cui può aver luogo la verità +> dell'ergon. Vita compiuta, perciò, + +ma compiuta nel suo essere in-atto, en-érgheia. E ancora: + +> Vita, per Mies, è sempre spirituale decisione nei confronti dell'opera +> -- distacco (...) da ogni vita "immediata", da ogni vita +> naturalisticamente-immediatamente intesa[^5]. + +Ancorché sancire un legame deterministico, l'affermazione miesiana che +mette in correlazione volontà dell'epoca e architettura sottende la +precisa condizione che le lega l'una all'altra: tradurre la volontà +dell'epoca in spazio, vale a dire "immaginare" l'opera, non è mai +un'operazione meccanica, meramente servile; piuttosto implica una +*potenza*, una *en-*érgheia, appunto, che è quella derivante dall'opera +stessa, che l'epoca non può semplicemente prevedere o prescrivere. +Anzi, nel caso di un'opera come quella di Mies che ritiene decisiva +l'"essenza dell'arte di costruire"[^6], questa non può derivare da una +semplice "invenzione" soggettiva, e a rigore neppure da una +intenzionalità progettante, bensì deve "limitarsi" a +presentare-manifestare la verità che la precede e la trascende. + +Concepire il rapporto tra opera e epoca in termini non deterministici +implica dunque da parte dell'architetto una comprensione effettiva della +struttura dell'epoca in cui è immerso, comprensione da cui scaturisce +quella "potenza immaginativa" che nulla ha a che vedere con la fantasia +o con la creatività, e che piuttosto richiede un "ascolto" dell'opera. + +Quale sia la struttura della *sua* epoca -- e in quale misura essa si +differenzi sostanzialmente da quella delle epoche precedenti -- appare +molto chiaro agli occhi di Mies: + +> Da tempo la macchina è diventata padrona della produzione. Questa era +> approssimativamente la situazione prebellica. Sebbene il ritmo di +> questo sviluppo sia stato ridotto dallo scoppio della guerra, la sua +> direzione è rimasta immutata. Anzi, la situazione si è persino +> acutizzata. Se prima per mille motivi l'economia era praticata in +> modo libero, attualmente altrettanti motivi costringono alle più +> serrate riflessioni. Quanto già prima della guerra la vita fosse +> legata all'economia, ci è apparso del tutto evidente soltanto nel +> periodo post-bellico. Ora esiste "soltanto" l'economia. Essa domina +> ogni cosa, la politica e la vita[^7]. + +Esattamente negli stessi termini, oggi si potrebbe affermare che "esiste +"soltanto" l'economia". Ciò che non impedisce, a chi sia dotato di +capacità di comprensione e di ascolto, di servire la vita liberando la +potenza immaginativa dell'opera, proprio come fa Mies van der Rohe. + +In un'epoca come quella attuale, in cui sempre di più predomina +l'economia e declina la politica (non tanto in termini di governo, +quanto di capacità di affermazione di idee o di presa di posizione su +questioni di interesse generale), diventa indubbiamente difficile +distaccarsi dalla vita in senso "immediato" e servire invece la vita in +un senso superiore, come quello appena indicato. Ma ancora più +difficile, in una condizione del genere, risulta resistere -- o +addirittura opporsi apertamente -- alla "volontà dell'epoca". E ciò +tanto più poi quando si cerchi di far coincidere le forme di +"resistenza" o di "opposizione" con quelle architettoniche. + +Per cercare almeno di nominare le condizioni che rendono possibile +assumere tali posizioni può essere utile tornare a osservare in +quest'ottica alcuni momenti o episodi, in certi casi anche largamente +noti, di un più o meno recente passato. + +Quando Benjamin menziona il mutismo di coloro che ritornavano dai campi +di battaglia della prima guerra mondiale come sintomo dell'inaridirsi +della loro capacità di comunicare le esperienze vissute, quando +sottolinea la "miseria del tutto nuova" che "ha colpito gli uomini (...) +con questo immenso sviluppo della tecnica"[^8], appare del tutto chiaro +come per lui una simile "povertà di esperienza" vada intesa non nel +senso che manchi loro qualcosa, "come se gli uomini anelassero a una +nuova esperienza"[^9], bensì piuttosto nel senso che "essi desiderano +essere esonerati dalle esperienze". La "povertà di esperienza" è la +reazione a un eccesso: quelle persone "hanno "divorato" tutto, la +*Kultur* e l'"uomo", e ne sono divenuti più che sazi e stanchi"[^10]. +La conseguenza di ciò è lo svilupparsi di quel "nuovo positivo concetto +di barbarie"[^11] già citato in precedenza, da cui chi ne risulta +soggetto "è indotto a ricominciare da capo; a iniziare dal nuovo; a +farcela con il poco; a costruire a partire dal poco". Si potrebbe +considerarla una rinuncia; ma si tratta anche di +un'opportunità. "Ricominciare da capo", cosí come "far pulizia, (...) +creare spazio"[^12], sono azioni che hanno tra loro in comune la +liberazione da qualcosa, si tratti di oggetti oppure di forme e schemi +mentali ormai invecchiati. Distaccarsene, abbandonarli, dimenticarli +comporta sempre una nuova apertura. + +Non sarà forse casuale che, nello stesso contesto del primo dopoguerra +tedesco, all'interno dell'appena nato Staatlisches Bauhaus di Weimar, il +primo insegnamento cui vengono sottoposti gli studenti (il corso +preparatorio, il cosiddetto *Vorkurs*), affidato da Gropius all'artista +svizzero Johannes Itten, consista in una radicale rifondazione della +loro grammatica percettiva e cognitiva mediante una serie di esercizi +che hanno lo scopo fondamentale di cancellare quanto da essi +precedentemente imparato o conosciuto, per predisporli a nuove +esperienze di apprendimento. La didattica di Itten deve molto agli +insegnamenti impartitigli dal pedagogo Ernst Schneider presso la Scuola +di formazione per insegnanti di Berna-Hofwil. Il metodo di Schneider +prevedeva tra l'altro l'impiego delle teorie psicoanalitiche junghiane e +di pratiche pedagogiche progressiste che tendevano a non correggere il +lavoro creativo degli studenti per non reprimerne le inclinazioni. A +questi principî Itten affianca quelli appresi dalla frequentazione della +scuola del pittore tedesco Adolf Hölzel a Stoccarda, negli anni +precedenti la guerra, basati su accostamenti cromatici contrastanti e +sulla loro applicazione a forme elementari, ma anche su attività fisiche +di rilassamento da svolgere in stretta connessione con il lavoro +creativo. Prendendo spunto da tutto ciò e combinando esercizi corporei +e gestuali, respirazione ritmica, reinterpretazioni delle opere degli +antichi maestri, indottrinamento filosofico-religioso ispirato alla +religione neo-zoroastriana Mazdaznan, dieta vegetariana, rivoluzione nel +vestiario e altro ancora[^13], il corso preliminare di Itten mirava a +conferire una nuova "unità" allo studente, risvegliandolo al tempo +stesso dal "sonno del mondo". + +> Fondamentale per il corso propedeutico al Bauhaus appariva l'obiettivo +> di liberare le energie creative e l'autonomia degli studenti, +> esaltandone capacità e soggettive predilezioni. "Si trattava -- per +> Itten -- di costruire l'uomo nella sua interezza come un essere +> creativo" capace di affrontare con successo la complessità di un +> "progetto figurativo" che pretendeva la sinergia di forze e capacità +> diverse, fisiche, morali, spirituali, intellettuali[^14]. + +D'altronde, pur con accenti e "stili" diversi da quelli di Itten ("Itten +vuol fare del Bauhaus un monastero, con tanto di santi e di monaci", +scrive Oskar Schlemmer in una lettera del 1921)[^15], anche Walter +Gropius, con il corso di studi del Bauhaus, intende restituire +integralità all'architetto, attraverso l'apprendimento di teorie, +tecniche e materiali che soltanto in un momento finale avrebbero dovuto +sintetizzarsi nella pratica progettuale vera e propria. Un architetto +-- quello uscito dal Bauhaus -- il cui "obiettivo programmatico" +potrebbe essere fatto coincidere esattamente con il benjaminiano +"ricominciare da capo", "iniziare dal nuovo", "farcela con il poco". +L'emancipazione dalle incrostazioni di una cultura sino a quel momento +tramandata e passivamente accettata conduce cosí a una trasformazione +radicale, e dischiude la possibilità di costruire *davvero* per la +propria epoca. + +Tra i "costruttori" barbarici citati da Benjamin -- insieme a René +Descartes, Albert Einstein, Paul Klee, Paul Scheerbart, Adolf Loos e Le +Corbusier -- vi è anche il Bauhaus[^16]. Loro comune segno distintivo è +"una totale mancanza d'illusioni nei confronti dell'epoca e ciò +nonostante un pronunciarsi senza riserve per essa"[^17]. La stessa +fusione di coinvolgimento e distacco che si lascia rilevare anche in +Mies van der Rohe. + +Ma in quale misura -- è lecito chiedersi -- ci si potrebbe giovare oggi +di questo insegnamento? Nell'"età dell'inconsistenza"[^18] in cui ci +troviamo, non meno che nel primo dopoguerra tedesco, gli uomini sono +vittime di un eccesso, di qualche cosa di "troppo"; non meno di allora, +sentono -- *sentiamo* -- di avere "divorato" tutto, e di esserne "più +che sazi e stanchi". E ancora una volta in maniera analoga a quella +circostanza, ciò appare causato da un "immenso sviluppo della tecnica". + +Nella nostra epoca, la sensazione di sazietà e di stanchezza costituisce +una reazione a un "eccesso dell'Eguale", come lo denomina Byung-Chul +Han[^19], derivante da una "sovrapproduzione", da un "eccesso di +prestazione o di comunicazione"[^20]. Gli eccessi dell'Eguale generano +una condizione saturativa. Troppe immagini, troppi eventi, troppe +possibilità. La stanchezza che ne deriva è il prodotto di un +esaurimento, un'estenuazione psichica a fronte della quale non vi sono +facili rimedi. + +Ma vi è anche un altro genere di stanchezza: quella che suggerisce di +rallentare il passo, di non far seguire un'azione alle azioni già +compiute in precedenza; una stanchezza che induce al riposo, al +non-fare, all'ascolto, alla contemplazione. È lo stesso tipo di stato +che provoca la "povertà di esperienza" di cui parla Benjamin: + +> ... agli occhi della gente, stancatasi delle complicazioni senza fine +> della vita quotidiana e per la quale il fine della vita affiora solo +> come un lontanissimo punto di fuga in un'infinita prospettiva di +> mezzi, appare liberante un'esistenza che in ogni frangente basta a se +> stessa nel modo più semplice e contemporaneamente più +> confortevole[^21]. + +Per ottenerlo bisogna rinunciare a qualcosa, prendere tempo, "creare +spazio", retrocedere, rilassarsi, oziare. + +D'altra parte, nota ancora Han, "la pura frenesia non crea nulla di +nuovo, ma riproduce e accelera ciò che è già disponibile"[^22]. È +interessante che il filosofo sudcoreano introduca questa considerazione +in relazione a quanto affermato da Benjamin a proposito della "noia +profonda" come presupposto di un'attenzione profonda, contemplativa, in +un saggio di poco successivo a quello appena citato e ad esso +strettamente connesso[^23]. Lo stato di distensione spirituale di cui +per Benjamin la noia costituisce il culmine ("La noia è l'uccello +incantato che cova l'uovo dell'esperienza"), per Han è l'esatto rovescio +della forma attuale della concentrazione: l'"iper-attenzione", vale a +dire un'attenzione dispersa tra troppi obiettivi simultaneamente: "un +rapido cambiamento di focus tra compiti, sorgenti d'informazioni e +processi diversi"[^24] che si traduce nel vano iperattivismo +contemporaneo. + +"Farcela con il poco", "costruire a partire dal poco", cessano a questo +punto di risuonare come formule vuote e si presentano invece come +*soluzioni concrete* per coloro i quali -- al pari dei "costruttori" +additati da Benjamin ("uomini che del radicalmente nuovo hanno fatto la +loro causa e lo hanno fondato su comprensione e rinuncia")[^25] -- siano +pronti a sottrarre il proprio agire agli eccessi di lavoro e produzione, +all'iperattivismo frenetico contrabbandato per "dovere" sociale (e +spesso giustificato ai propri stessi occhi in nome del denaro) per +assumere in alternativa un comportamento ispirato a una contemplazione +attiva, a una "distensione" che sia al tempo stesso operante. + +Potrebbe sembrare un'evenienza impossibile, oppure completamente +distante da ogni applicazione architettonica. In realtà, esiste un +tentativo compiuto in tal senso in un passato relativamente recente: +quello dell'Internationale Situationniste, organizzazione (e rivista) +attiva tra la fine degli anni cinquanta e i sessanta. Per Guy Debord, +Asger Jorn, Constant Nieuwenhuys, Gilles Ivain e per gli altri +componenti del gruppo, "l'architettura è il mezzo più semplice per +*articolare* il tempo e lo spazio, per *modellare* la realtà, per far +sognare", come si legge nel primo fascicolo della rivista. Ma con una +ben precisa avvertenza: + +> Non si tratta solamente di articolazione e di modulazione plastica, +> espressione di una bellezza passeggera. Ma di una modulazione +> influenzale che si inscrive nella curva eterna dei desideri umani e +> dei progressi nella realizzazione di questi desideri[^26]. + +Tradotto in un linguaggio meno altisonante, i situazionisti rifiutano +fin da subito di intervenire in modo trasformativo nei confronti della +realtà, negandosi lo strumento del progetto come mezzo attuativo +concreto, ma pure come semplice ipotesi alternativa, come fuga dal reale +(e infatti la fuoriuscita di Constant dall'Internationale +Situationniste, nel 1960, sarà causata proprio dai dissapori legati a +*New Babylon*, il suo progetto di città utopica, e in particolar modo +alla contrapposizione tra la maniera in cui egli lo sviluppa, +maggiormente legata alle componenti strutturali e alle forme +architettoniche, e quella richiesta dagli altri situazionisti, più +strettamente connessa ai contenuti)[^27]. A partire da questo +presupposto le pratiche situazioniste si svilupperanno, anziché in +direzione della costruzione architettonica nel senso tradizionale del +termine, in quella della *costruzione di situazioni*; dove per +"situazione" -- secondo la definizione che essi stessi ne danno -- va +inteso un "momento della vita, concretamente e deliberatamente costruito +mediante l'organizzazione collettiva di un ambiente unitario e di un +gioco di avvenimenti"[^28]. La rinuncia a compiere interventi materiali +e durevoli non equivale automaticamente a una riduzione al mutismo o +all'inazione; piuttosto comporta uno spostamento del punto di vista +sulla realtà, un "lavoro" su di essa che ne produce di fatto una +*risemantizzazione*. Per i situazionisti ciò si traduce in "azioni" +denominate *derive*: attraversamenti casuali dello spazio urbano +finalizzati unicamente a rileggerlo in modo imprevisto, mettendone in +luce aspetti alternativi, dimenticati o nascosti. Alla città borghese +(o a parti -- o anche a semplici frammenti o dettagli -- di essa) +vengono cosí attribuiti nuovi significati e nuovi "usi" ai margini +dell'utile. + +Un tale genere di atteggiamento nei confronti della città e della realtà +potrebbe apparire del tutto inefficace. Non producendo frutti immediati +e tangibili risulta a prima vista completamente superfluo. Tuttavia, è +proprio in una rimessa in discussione dei valori socialmente condivisi +in quel determinato momento storico che affonda le proprie radici +l'analisi -- e la critica -- situazionista. Si equivocherebbe il senso +di tale operare scambiandolo (come spesso è stato fatto in periodi più +recenti) per una produzione di performance artistiche. In realtà tutte +le elaborazioni situazioniste -- dai rilievi psico-geografici delle +città alle derive, passando per i materiali pubblicati sulla rivista -- +hanno un intento profondamente e inequivocabilmente *politico*, anche +dietro le mentite spoglie della leggerezza e dell'ironia. Ed è proprio +a partire da una riconsiderazione politica delle categorie dell'utile e +dell'inutile, cosí come del lavoro produttivo e del gioco, che i +situazionisti impostano le loro esperienze. Le quali sono sí +caratterizzate da una programmatica impermanenza e aleatorietà; ma al +tempo stesso vengono assoggettate dai componenti del gruppo a un certo +"rigore" metodologico che le rende comunicabili e scambiabili, e dunque +anche condivisibili. Fondamentale per i situazionisti, da questo punto +di vista, è che le derive da essi compiute non rimangano delle +esperienze isolate, soggettive, ma vengano invece sempre socializzate. +Soltanto cosí l'opera di risignificazione di alcuni luoghi della città +può giungere a compimento; e in questo modo avviare un processo di +"riqualificazione" (anche solo virtuale) dei medesimi luoghi. Il fatto +che questo processo si attui in una prospettiva ludica -- ovvero nella +dimensione in cui l'*homo ludens* si sostituisce all'*homo faber*[^29] +-- non lo rende per questo meno pensabile: semmai meno facilmente +realizzabile, vale a dire realizzabile soltanto a costo di forzare i +consueti termini della realtà, infrangendo cioè il patto che questa +tacitamente istituisce con un modo "serio" di intendere la società e il +mondo. + +È verso la fine del Settecento, rileva Johan Huizinga, nel momento in +cui si sviluppano simultaneamente classe borghese, rivoluzione +industriale e Illuminismo, che "lavoro e produzione assurgono a ideale, +anzi quasi a idolo"[^30]. Si tratta dell'infanzia dell'epoca odierna. È +in quel momento infatti che, secondo lo storico olandese, sorge + +> ... \[l'\]equivoco secondo il quale le forze economiche e l'interesse +> economico determinerebbero e dominerebbero il corso del mondo. La +> sopravvalutazione del fattore economico nella società e nello spirito +> umano era in certo senso il frutto naturale del razionalismo e +> dell'utilitarismo. + +Il ritorno -- o l'approdo -- a una società ludica, per i situazionisti, +corrisponde appunto alla messa in crisi del razionalismo e +dell'utilitarismo, cioè a dire del capitalismo. Il rifiuto di +quest'ultimo è il rifiuto innanzitutto di una logica produttiva in senso +economico, non della produzione *tout court*. È in questa logica che +essi pongono il "gioco" al centro del proprio interesse. Pur se +improduttivo in senso economico, il gioco in compenso produce +divertimento. Ed è precisamente quest'ultimo che si prefiggono di +"produrre" i situazionisti. Un divertimento che non costituisce una +semplice evasione dalle consuete regole sociali, una pausa dalla +"serietà" altrimenti dominante, bensì il fondamento stesso di una +società basata sul gioco anziché sul lavoro, sull'avventura anziché +sulla noia; una società nomade anziché stanziale, proprio come la *New +Babylon* di Constant immaginava di esserlo[^31]. + +Ma non è soltanto nel progetto di Constant che il gioco assume un ruolo +centrale nella costruzione di situazioni urbane alternative a quelle +esistenti. Il concetto di "urbanismo unitario" formulato +dall'Internationale Situationniste, ovvero la "costruzione integrale di +un ambiente in legame dinamico con esperienze di comportamento"[^32], è +al tempo stesso una critica alla città del capitale e la prefigurazione +di uno spazio sociale inteso nella prospettiva del ludico: + +> L'urbanismo unitario non è una dottrina urbanistica ma una critica +> dell'urbanistica. (...) Nessuna disciplina separata può essere +> accettata in sé, noi andiamo verso una creazione globale +> dell'esistenza. L'urbanismo unitario è distinto dai problemi +> dell'habitat e tuttavia è destinato ad inglobarli; a maggior ragione è +> distinto dagli attuali scambi commerciali. In questo momento prende +> in considerazione un campo di esperienza per lo *spazio sociale* delle +> città future. Non è una reazione contro il funzionalismo, ma il suo +> superamento: si tratta di realizzare, al di là dell'utilità immediata, +> un ambiente funzionale appassionante. (...) Cosí come l'habitat, +> l'urbanismo unitario è distinto dai problemi estetici. Va contro lo +> spettacolo passivo, principio della nostra cultura in cui +> l'organizzazione dello spettacolo si estende tanto più scandalosamente +> quanto più aumentano i mezzi dell'intervento umano. Mentre oggi le +> stesse città vengono offerte come un penoso spettacolo, un supplemento +> ai musei, per i turisti trasportati su corriere di vetro, l'urbanismo +> unitario prende in considerazione l'ambiente urbano come terreno di un +> gioco di partecipazione. L'urbanismo unitario non è idealmente +> separato dall'attuale terreno della città. Si è formato +> dall'esperienza di questo terreno e a partire dalle costruzioni +> esistenti. Noi dobbiamo sia sfruttare gli attuali scenari con +> l'affermazione di uno spazio urbano ludico quale lo fa riconoscere la +> deriva, sia costruirne di totalmente inediti. (...) L'urbanismo +> unitario si contrappone alla fissazione delle città nel tempo. (...) +> L'urbanismo unitario è contro la fissazione delle persone in dati +> punti di una città. È lo zoccolo di una civiltà del tempo libero e del +> gioco[^33]. + +Le "tecniche" situazioniste, pur in apparenza estremamente elementari, e +certamente assai modeste se confrontate con quelle impiegate dalle forze +loro antagoniste, si fondano tuttavia su una lucida comprensione delle +dinamiche in campo; una comprensione che consente loro di "anticipare" +le mosse dell'avversario, o in certi casi addirittura di appropriarsi +dei meccanismi regolativi di tali dinamiche. L'esempio più emblematico +è proprio quello relativo alla spettacolarizzazione della città e della +società capitaliste, presagita con largo anticipo e criticata nella sua +natura "passiva" dai situazionisti, prima di essere approfonditamente +analizzata, anni più tardi, da Guy Debord, in *La Société du Spectacle* +(1967). Lungi dall'essere semplicemente rifiutata, la nozione di +spettacolo è invece assunta e direttamente (e coscientemente) impiegata +anche in alcune delle pratiche situazioniste. Si pensi ad esempio +all'uso delle immagini -- sorprendenti e a volte provocatorie -- nelle +pagine della rivista, a corredo di ponderosi saggi con i quali esse non +intrattengono palesemente alcun rapporto; o alle copertine della rivista +stessa, tutte diversamente colorate e metallizzate in modo tale da +renderle specchianti, una lavorazione complessa e costosa all'epoca, il +cui unico scopo è evidentemente quello di rendere i fascicoli -- appunto +-- più spettacolari, e dunque attraenti. D'altronde, al di là della +singolarità di questi esempi, quanto si offre come lezione più generale +e durevole dal caso dell'Internationale Situationniste è che per +combattere efficacemente qualcosa bisogna penetrarvi in profondità e, da +tale posizione interna, capirne le regole, giungendo al limite persino a +impiegarle. L'essere *dentro* -- anche nella sovversiva logica +situazionista -- non è dunque soltanto una condizione fattuale imposta +da ostili circostanze "esterne", bensì l'irrinunciabile presupposto per +poter essere *contro*. + +A fronte di ciò si potrebbe obiettare che le "azioni" situazioniste -- +ovvero le situazioni --, essendo per loro natura impersistenti e del +tutto prive di sostanzialità, non lasciano alcuna traccia dietro di sé, +o perlomeno non tracce abbastanza tangibili da poter essere oggettivate, +e di conseguenza disgiunte, fatte altro da chi le ha vissute. La +rinuncia alla produttività delle proprie azioni parrebbe dunque lo +"scotto" che l'Internationale Situationniste è costretta a pagare per +mantenere dal proprio punto di vista una posizione "politicamente +corretta". In realtà la prospettiva dei situazionisti è radicalmente +opposta: affidare per intero il proprio operare a un "lavoro +improduttivo" significa implicitamente sottrarlo alla possibilità di +trasformarsi in merce. Rifiutando di farsi "opera" (la cui produttività +"aggiunge nuovi oggetti al mondo umano artificiale")[^34], la situazione +-- come la forza lavoro -- "non "produce" altro che vita". Una vita che +non a caso i situazionisti definiscono correttamente in termini di +"esperienza". + +L'"improduttività" situazionista non è comunque l'unico modo per +liberarsi dal carico di valori sociali da lungo tempo assunti come +"naturali". Non sono pochi i casi in cui gli architetti hanno cercato +almeno di infrangere il "cerchio magico" che racchiude in un unico +abbraccio progetto e realtà; rinunciando deliberatamente a quest'ultima +ed esonerando in questo modo il progetto dal compito di dover fare i +conti con essa. Ciò non spezza, sia chiaro, l'equazione architettura = +merce, dal momento che ogni progetto incarna, almeno potenzialmente, +entrambe. Di progetti non realizzati, ovviamente, ne esiste un numero +sterminato, senza che questo comporti una altrettanto alta ricorrenza di +casi in cui i progetti intendano opporsi intenzionalmente alla realtà. +Anzi, si potrebbe facilmente affermare che la maggior parte dei progetti +che rimangono tali anelerebbe sopra ogni altra cosa a essere realizzata. +Quanto invece qui interessa sono quegli assai più rari casi -- in tutti +i sensi "eccezioni" -- in cui il progetto mette in difficoltà, e +addirittura impedisce, ostacola letteralmente, la possibilità della +propria realizzazione, arrivando a *progettare* le condizioni della +propria irrealizzabilità. + +Sarebbe fin troppo facile citare al proposito i molti progetti utopici +prodotti dalla cultura architettonica tra la seconda metà del Settecento +e gli ultimi decenni del Novecento: ai quali progetti tuttavia difetta, +nella gran parte di casi, la consapevolezza (o forse sarebbe meglio +dire, la disillusione) di essere inevitabilmente "dentro" per poter +essere davvero contro. La vera debolezza delle utopie, in questo senso, +non è tanto quella di non poter essere realizzate, quanto piuttosto +d'illudersi di non essere condizionate dalla realtà, di porsi come una +vera alternativa rispetto a quest'ultima. Ciò che è utopico in tali +progetti è proprio questa chimerica speranza. Cosí come ciò che in essi +finisce per essere davvero ineffettuale, più che il tentativo di +osservare il mondo con uno sguardo diverso, è la persuasione che tale +sguardo non appartenga comunque a "questo mondo", che possa esistere in +esso, nonostante esso. + +Al di fuori delle utopie architettoniche e delle ideologie che +inevitabilmente vi sono connesse[^35], è in una dimensione meno carica +di "messianiche attese" che l'allontanamento del progetto dalla realtà +(ovvero dal rispetto delle condizioni per una sua realizzazione almeno +possibile) produce esiti più interessanti. Con intenti che si +presentano comunque critici o polemici -- anche se espressi a volte in +maniera silenziosa o sottile -- nei confronti del contesto economico, +sociale, politico, insomma del complessivo panorama valoriale in cui si +inseriscono (o che piuttosto rifiutano). + +Tra i tanti che si potrebbero citare, un caso estremamente affascinante +da questo punto di vista è quello di John Hejduk. Dopo gli studi +compiuti in diverse università americane, come la Cooper Union di New +York e la Harvard University, viene chiamato a insegnare alla School of +Architecture di Austin (Texas), dove -- insieme ad altri colleghi tra i +quali Colin Rowe, Robert Slutzky, Werner Seligmann e Bernhard Hoesli -- +dà vita al gruppo dei Texas Rangers[^36]. Anche grazie all'influenza +del lavoro astratto-geometrico -- grafico e pittorico -- di Josef Albers +(allievo e poi maestro del Bauhaus -- nonché insegnante del *Vorkurs*, +già tenuto da Itten -- prima dell'emigrazione negli Stati Uniti, quindi +direttore del Black Mountain College in North Carolina e del +dipartimento di Design alla Yale University) il gruppo sviluppa un +approccio al progetto architettonico tendente a marginalizzare i +problemi concreti come il programma, la funzione o gli aspetti +costruttivi, focalizzandosi invece su principî visuali e su +un'architettura intesa come disciplina autonoma. È in questo contesto +che Hejduk esplora le possibilità insite nella *nine-square grid*, la +griglia di nove quadrati come matrice per infinite variazioni +compositive. Su questi esercizi si basano le sette "Texas Houses", +elaborate tra il 1954 il 1963[^37]. Dopo diverse esperienze lavorative +presso studi di qualificati professionisti quali I. M. Pei and +Partners, nel 1965 Hejduk apre un proprio studio di architettura a New +York. Nei progetti che produce a cavallo di questi anni -- serie +Diamond (1963-67), serie 1/4, 1/2, 3/4 (1968-74), Wall Houses +(1971-73)[^38] --, il tema insistentemente affrontato è quello della +casa: tema che tuttavia, contrariamente a quanto non accada di norma, +esclude dal proprio orizzonte qualsiasi ipotesi di fattibilità. Facendo +ricorso a diverse "strategie" compositive (rotazioni, concentrazioni, +dimezzamenti, prolungamenti), Hejduk pone sul cammino del progetto +differenti generi d'impedimenti, tali da mantenere quanto più lontano +possibile da esso lo "spettro" della costruibilità. Si tratta con tutta +evidenza di un'architettura preoccupata di rispondere a requisiti +puramente teorici. Ma una "teoria" che ha ben poco di positivo da +dimostrare. Al di là di elementari figure geometriche e di forme +puriste di esplicita discendenza lecorbusieriana, questi progetti di +case o di altri tipi di spazi non contengono altro che l'esatto +contrario di quanto comunemente si potrebbe ritenere comodo, agevole, +funzionale. In questo senso va inteso, ad esempio, il lunghissimo +corridoio che collega-e-divide le stanze poste alle due estremità della +3/4 House; o che si "tende" all'infinito nella Gunn House; o ancora, che +fa da "spina" centrale nella Extension House: vere e proprie "barriere" +architettoniche che s'interpongono beffardamente all'usabilità della +casa; la quale, in tal modo, più che un rifugio, appare un luogo di +pena. Ed effetti analoghi si lasciano riscontrare nei progetti della +serie Diamond (Diamond House A, Diamond House B, Diamond Museum C), dove +lo spazio quadrato è recintato e scandito internamente da pareti +ortogonali o da forme curvilinee "libere" soltanto di rendere possibile +la circolazione dentro quella che si rivela essere a tutti gli effetti +una prigione. + +Ha certamente ragione Manfredo Tafuri nel ritenere John Hejduk "il più +empirico e il meno intellettualistico"[^39] dei componenti del gruppo +dei New York Five, al quale aderisce in occasione dell'incontro +organizzato da Kenneth Frampton nell'ambito della Conference of +Architects for the Study of Environment, svoltosi al MoMA nel 1969[^40]. +E tuttavia, tale empirismo dei suoi progetti teorici non si lascerebbe +definire meglio che come un tentativo di minare alle basi idee e +consuetudini che vogliono l'architettura (e in particolar modo quella +della casa) come qualcosa di lontano dalle insidie delle vuote +speculazioni, tutta assorbita dallo svolgimento di compiti utili, e la +cui perfetta integrazione alle regole del mercato è garantita dal +sistema stesso che la detiene e controlla. In forma essenziale, quasi +elementare, i progetti impossibili di Hejduk sembrano costituire +un'opposizione a tale sistema; un'opposizione niente affatto aggressiva, +bensì condotta con le "armi" di una serissima ironia e di un poetico +candore. Né d'altronde risulta inverosimile, nell'ottica della seconda +metà degli anni sessanta, ribellarsi alle logiche del professionismo +spersonalizzato dei grandi studi americani, dominati -- più che dagli +*architects* -- dai *builders*, occupati perlopiù in stanche repliche +degli stilemi dell'*International Style*. E farlo doveva essere tanto +più significativo dalla particolare prospettiva newyorkese. + +Allorché Hejduk nel 1965 apre uno studio di architettura e inizia a +produrre i propri progetti lo fa non già per integrarsi a tale sistema, +bensì piuttosto per sottrarsi a esso. E anche in seguito -- con rare +eccezioni rappresentate dai pochi progetti realizzati, tutti accomunati +da un gusto per la giocosità e da un'irriverente irrisione nei confronti +del "buon senso" (dai surreali interventi effettuati all'interno della +Cooper Union School, a New York, alla "macchina celibe" dello Studio for +a Musician, fino agli stranianti edifici costruiti a Berlino nell'ambito +dell'Internationale Bauausstellung 1987)[^41] -- egli persisterà nella +sua volontaria "astensione" dalla realtà e in una ricerca del senso +dell'architettura al di là della sua costruzione, spostando +preferenzialmente la propria attenzione sul terreno del disegno e della +poesia. Rompendo i limiti dell'oggettività e fissità tradizionali, gli +edifici diventano cosí personaggi, oggetti-soggetti protagonisti di un +"viaggio" che da Venezia li porta via via a Praga, Berlino, Riga, +Vladivostok[^42]. Negli espressivi e infantili disegni che compongono i +libri-avventure di Hejduk rivivono lo spirito surrealista e +situazionista, ma soprattutto si agita uno spirito che nel rifiuto della +dimensione costruttiva-costrittiva dell'architettura non identifica la +sua negazione, quanto piuttosto vede la sua libertà dal reale come un +valore. + +Sulla medesima lunghezza d'onda dell'"esposizione lucida e perversa +dell'inutilità del gioco intrapreso"[^43] dai progetti di Hejduk si +pongono le speculazioni sull'architettura elaborate da Peter Eisenman. +Il loro carattere è molto più intellettuale; la loro volontà +dimostrativa molto più stringente, e tuttavia non dissimili sono il +contesto in cui questi si muove e gli obiettivi che lo animano. In +particolar modo nel noto ciclo delle Houses I-X, progettate e in parte +realizzate tra il 1967 e il 1976, il tema centrale è quello delle +variazioni compiute su operazioni compositive ed elementi semplici e +lineari, ma via via resi sempre più complessi nelle loro relazioni: una +sorta di *ars combinatoria*, o di "grammatica trasformazionale" *à la* +Chomsky, alla quale peraltro Eisenman si rifà esplicitamente. Come già +nel caso dei progetti di Hejduk, anche qui l'architettura vive una vita +propria staccata dalla realtà: essa *parla di se stessa*, del proprio +sistema di segni privati di senso, autoreferenziali, tautologici. Ma +appunto, nell'affermare il linguaggio come perfettamente fine a se +stesso, si sancisce la separazione della forma architettonica dalla +dimensione esperienziale. Scrive Eisenman a proposito della House III +(1969-71), realizzata a Lakeville (Connecticut): + +> Quando entra nella "propria casa", il proprietario è un intruso che +> tenta di prenderne possesso e, di conseguenza, distrugge, seppur in +> senso positivo, l'unità e la completezza iniziale della struttura +> architettonica[^44]. + +E Tafuri: + +> La spietata operazione di Eisenman consiste nel riconoscere che non si +> dà lingua architettonica se non al di fuori della prassi, che il +> laboratorio sintattico evocato da oggetti perfettamente circoscritti +> nel colloquio dei segni fra loro *non ammette intrusi*[^45]. + +"Al di fuori della prassi": ancora una volta si ripresenta la non +accettazione dell'architettura come semplice "cosa pratica", come mera +*machine à fonctionner*. Ma ciò a cui s'oppone Eisenman, a ben +guardare, è qualcosa di più che il funzionamento o l'uso +dell'architettura: piuttosto è il destino di superfluità, di +"inoperatività" che ai suoi occhi l'architettura finisce per assumere +nell'epoca del capitalismo maturo. Ridotta a oggetto solo-funzionale, +essa rischia di diventare paradossalmente un oggetto inutile. Di tale +inutilità -- o per meglio dire, di tale *intransitività* -- le stesse +case di Eisenman, da lui stesso battezzate *Cardboard Architecture* +(architettura di cartone)[^46], sono la pur esile prova. Nella House +VI, ad esempio, realizzata con il nome di House Frank a Cornwall +(Connecticut, 1972-75), l'incrocio di piani verticali perpendicolari tra +loro produce una costruzione gremita di contraddizioni spaziali: +passaggi interdetti, collegamenti imprevisti, scale che finiscono nel +nulla. Le aporie dello spazio, concepite come parti inerenti al +sistema, ridanno alla casa un imprevisto interesse "autonomo": la casa +diviene interessante *in sé*, non in quanto capace di essere comoda o +funzionale, o per il suo valore di mercato. + +Applicata al corpo concreto dell'architettura, tuttavia, la teoria +eisenmaniana dello "svuotamento di senso dei segni" si espone a +possibili "cadute"; o quantomeno, in certi casi risulta essere un piano +pericolosamente inclinato, come lo sono le pareti della House X (1975), +l'ultima della serie: una casa concepita come un'assonometria +tridimensionale, in cui la realtà è virtualmente "piegata" alla sua +rappresentazione e nella quale di conseguenza vivere sarebbe +letteralmente impossibile (e infatti non verrà realizzata). O come lo +sono -- ancora di più -- alcune sue opere degli anni ottanta e novanta +(Uffici della Koizumi Sangyo Corporation, Tokyo, 1988-90; Aronoff Center +for Design and Art, Cincinnati, 1988-96; Sede centrale della Nunotani + Corporation, Tokyo, 1990-92, tutte realizzate), in cui singoli + elementi e interi volumi si presentano storti al punto da mettere + quasi a repentaglio il loro stesso utilizzo. È proprio qui che + l'incursione della teoria all'interno dei territori della realtà + mostra la sua debolezza. Fuori dalla zona di costitutiva ambiguità + tra astrazione e realtà in cui vivevano i suoi primi progetti di case + concettuali, le quali -- nonostante gli sporadici affondi nella + materia -- rimangono comunque "fantasmi virtuali", corpi disincarnati + fino ai limiti del possibile, le architetture successive di Eisenman + riescono al più a mettere in scena una parodia del conflitto; la loro + "decostruzione" del mondo è soltanto una maschera destinata a fornire + a quel mondo l'ennesima copertura (*intellettuale*) con cui + perpetuarsi, non certo la spia dell'aprirsi al suo interno di "crepe". + Dietro la rottura dell'ordine non vi è la minaccia di alcun dissidio + con il mondo bensì -- neanche troppo paradossalmente -- l'annuncio + della nascita di una "nuova alleanza" con esso, come dimostra tra + l'altro il consenso ricevuto dagli edifici sopra citati e da altri + loro consimili da parte di diverse *corporations*. E lo stesso si può + dire dell'"architettura non classica", "rappresentazione di se stessa, + dei propri valori e della sua esperienza interna"[^47], che Eisenman + teorizza e contestualmente realizza in quegli stessi anni; + un'architettura auto-generata a partire da presupposti totalmente + arbitrari, e che tuttavia -- unici -- garantirebbero a suo avviso una + completa autonomia dalle tre *fictions* (rappresentazione, ragione, + storia) sotto il cui giogo essa sarebbe rimasta dal Rinascimento fin + quasi alla fine del XX secolo. Ma dare vita a "un'*architettura come + discorso indipendente*, libero da valori esterni"[^48], esattamente + come elevare l'arbitrarietà a nuovo fondamento, si dimostreranno + possibilità tanto seducenti quanto in fin dei conti illusorie. + +Al di là comunque di tutte le possibili fughe nel "mondo dei sogni" +della teoria e del progetto (e persino di quegli oggetti che -- pur +materiali e tridimensionali -- si lasciano agevolmente inquadrare in una +cornice di irrealtà, com'è il caso di quelli di Eisenman), a +un'architettura che pretenda di posizionarsi in maniera effettivamente +diversa rispetto alle logiche e all'universo valoriale dominanti si +richiederà di confrontarsi con questi in modo più stringente, più +sostanziale. Per spingersi oltre le facili apparenze di libertà o di +insubordinazione, insomma, o meglio ancora, per evitare di accontentarsi +di una semplice "*dis*simulazione" della libertà dai valori, è +necessario trovare qualcosa -- e qualcuno -- che sia in grado di +confrontarsi sul serio con la realtà. Con la ben precisa coscienza che, +nel compiere questo passaggio, architettura e architetto si trovano a +dover affrontare "appesantimenti" di vario genere assai più gravosi, +quali ad esempio il rispetto delle leggi fisiche, dei regolamenti +edilizi e di tutti gli altri vincoli -- espliciti o sottintesi -- che +appartengono al mondo reale. + +Non sono numerosi -- stanti queste premesse -- i casi in cui un edificio +e il suo architetto possano dirsi davvero capaci di rompere norme e +convenzioni, *non* sul versante formale quanto piuttosto su quello delle +regole comunemente diffuse e accettate, mostrando cosí di saperle +modificare dall'interno. Tra queste rare eccezioni, vi è senza alcun +dubbio John N. Habraken, architetto olandese che ha dedicato la sua +intera carriera a una riconsiderazione integrale del ruolo rivestito da +sé o da altri all'interno del processo di produzione edilizia, e +conseguentemente a una modificazione dello stesso processo. Nel 1961 +pubblica un libro, *De dragers en de mensen, het einde van de +massawoningbouw* (tradotto in inglese nel 1972 con il titolo *Supports: +An Alternative to Mass Housing*)[^49], che susciterà l'interesse +dell'ambiente accademico e professionale olandese. In stretta +connessione con ciò, nel 1964 viene fondato lo Stichting Architecten +Research (SAR), un'organizzazione per la ricerca nel settore della +residenza, finanziata da un gruppo di architetti olandesi e diretta +dallo stesso Habraken. Pur senza impegnarsi nella diretta redazione di +progetti, il SAR ha fornito la propria consulenza ad altri architetti, +amministrazioni pubbliche ed enti olandesi per coadiuvarne la +sperimentazione progettuale nel campo dell'edilizia residenziale. +L'idea elaborata da Habraken si basa sulla distinzione, all'interno dei +nuclei abitativi, tra elementi stabili, sia per la loro funzione che per +il loro contenuto tecnico, denominati "supporti" (*supports*), ed +elementi variabili, il cui utilizzo è più soggettivo e mutevole nel +tempo, denominati "unità staccabili" (*infills*). Rispetto alle +"tradizioni" precedenti (compresa quella moderna) si istituisce cosí una +prima differenza: se infatti i supporti devono essere messi in opera in +cantiere, le unità staccabili sono prodotte dall'industria. Ma la +distinzione riguarda anche i soggetti coinvolti nel processo di +definizione di ciascun nucleo residenziale: se per i *supports* è ancora +indispensabile la presenza delle figure che di norma presiedono al +processo costruttivo (architetto, ingegnere), i "detentori del potere" +sulle *infills* sono invece gli utenti. Ed è a partire da qui che +Habraken svilupperà, negli anni seguenti, un discorso relativo alla +relazione esistente tra chi esercita il potere all'interno del processo +progettuale e la forma che questo assume. Cosí, come in tutti gli altri +casi, + +> ... anche nell'edilizia di massa la morfologia esprime i valori di chi +> assume le decisioni: in questo caso l'élite intellettuale, +> professionale, che stabilisce i giudizi di valore e ne risponde +> soltanto nei confronti del suo stesso gruppo sociale. Il dibattito +> sulla qualità -- su ciò che è valido o meno, su ciò che si deve o non +> si deve fare -- si svolge soltanto tra i professionisti. Le regole +> vengono fissate dagli stessi che le mettono in pratica. L'architetto +> che sostiene una nuova forma non si preoccupa di mettersi in contatto +> con i futuri utenti ma solo con le autorità. Le autorità ascoltano +> solo i professionisti e gli esperti. I risultati vengono poi +> confrontati sul piano internazionale attraverso riviste, congressi, +> mostre, visite: il dialogo tra professionisti continua[^50], + +tralasciando del tutto coloro che -- in quanto direttamente implicati -- +avrebbero al contrario il diritto di prendervi parte. + +Pur essendo uno dei massimi sostenitori di un reale coinvolgimento, +ovvero di una "partecipazione", di tali soggetti, Habraken è anche molto +chiaro e realistico in merito: "Una partecipazione reale (...) può +essere basata soltanto su un rapporto di potere. (...) Chiedere +partecipazione significa che non si ha potere nell'ambito della +controparte". Il processo di partecipazione, pertanto, + +> ... può funzionare soltanto se il rapporto si sviluppa tra due poteri +> che in qualche modo si equilibrano -- tra due poteri che operano in +> una diversa direzione e devono trovare un equilibrio. È necessario che +> nel processo entrambi i poteri siano identificabili e riconosciuti. +> (...) Finché questo equilibrio non esiste, i cosiddetti processi +> partecipatori sono soltanto un'espressione del problema, non la sua +> soluzione[^51]. + +È muovendo da questi presupposti che si può assumere nel suo significato +effettivo il "caso" del Villaggio Matteotti di Terni (1969-75), il cui +"artefice" è Giancarlo De Carlo: un intervento giustamente celebre, non +solo per i suoi esiti, che ne fanno un "frammento" di architettura di +grande qualità del secondo dopoguerra, nonché un complesso fortemente +identitario e unitario (nonostante la mancata realizzazione della parte +destinata ai servizi pubblici), ma soprattutto per la ragione che -- tra +i primi e i pochi casi in Italia -- il Villaggio ha visto appunto la +partecipazione degli utenti al processo di progettazione. + +In realtà, quella della partecipazione, pur rivestendo un ruolo +importante, è soltanto una delle condizioni poste da De Carlo al +committente -- le Acciaierie di Terni -- per accettare l'incarico che +gli era stato offerto. E qui è interessante notare come la posizione di +De Carlo nei confronti della sua "controparte" sia abissalmente distante +da quella assunta dalla maggior parte dei colleghi suoi contemporanei, e +ancora di più dalla pressoché totalità degli architetti del giorno +d'oggi. Per comprendere quale sia con esattezza la posizione di De +Carlo basta leggere il testo scritto da lui stesso che ripercorre con +precisione la vicenda di Terni[^52]. Durante il fascismo, all'estrema +periferia sud-orientale di Terni, era stato realizzato un quartiere +operaio per i dipendenti delle Acciaierie. La situazione di degrado del +quartiere, l'assenza di servizi e la programmatica carenza di +collegamenti con la città suggeriscono alla direzione delle Acciaierie +di intervenire in qualche modo: + +> La direzione propendeva per vendere le case ai loro abitanti e +> togliersi una volta per tutte il peso di dovere intervenire con forti +> spese di manutenzione o, peggio, di risanamento. I consigli di +> fabbrica invece sostenevano l'ipotesi di radere al suolo tutto e +> ricostruire sulla stessa area il volume di residenza che era +> consentito dal piano regolatore. Dopo lunghe discussioni, visto che +> non si trovava uno sbocco tra le due inconciliabili alternative, la +> direzione decideva di girare il problema a un architetto, e cioè a +> qualcuno che fosse in grado di risolverlo in termini puramente +> tecnici, e perciò inequivocabili[^53]. + +In quest'ultimo passaggio va sottolineata l'ingenua -- o piuttosto la +ben calcolata -- identificazione della figura dell'architetto con quella +del "tecnico": dove con questo termine la direzione delle Acciaierie +intendeva evidentemente alludere a qualcuno in grado di svolgere una +funzione -- e di fornire una prestazione -- oggettiva, misurabile, +"scientifica"; perfetta incarnazione, secondo le attese della +committenza, del "rifornitore" del sistema. E invece, l'architetto +prescelto disattenderà tale aspettativa: + +> Ma l'architetto -- che poi ero io -- si rendeva subito conto che se +> avesse tagliato il nodo, invece di tentare di scioglierlo, si sarebbe +> trovato a svolgere un ruolo equivoco al servizio di un potere che non +> gli piaceva. + +De Carlo mette a punto cinque diverse ipotesi di intervento: dal +risanamento integrale del vecchio villaggio, senza variare la sua +configurazione originale ma dotandolo dei servizi collettivi necessari e +ristrutturando integralmente gli edifici residenziali, alla sostituzione +del tessuto edilizio originale con un sistema di edifici a torri uguali +a quello già utilizzato in un altro intervento dalle Acciaierie di +Terni; dall'utilizzo di un sistema di edifici in linea analogo a quelli +utilizzati dagli istituti di case popolari in giro per l'Italia in +quegli anni, all'adozione di due possibili sistemi di edifici costituiti +da tre piastre sovrapposte all'interno delle quali sono previste +sequenze di edifici lineari includenti la residenza, i servizi di +diretta pertinenza dell'abitazione e i canali del movimento pedonale. +"Ciascuna delle cinque alternative era corredata dalla descrizione dei +vantaggi e degli svantaggi che comportava, in relazione ai diversi punti +di vista che era possibile considerare". Ma soprattutto: + +> Le cinque alternative venivano consegnate e accompagnate da una nota +> nella quale si diceva che l'architetto sarebbe stato interessato a +> elaborare il progetto, e quindi ad assumere l'incarico, soltanto se la +> scelta fosse caduta sulla quarta o la quinta soluzione: le prime tre +> le Acciaierie avrebbero potuto attuarle in proprio o rivolgendosi ad +> altri che si sentissero di condividerle[^54]. + +Lungi dal mettersi completamente "al servizio" del suo committente, del +tutto prono di fronte alle richieste di questi, come suo puro +"rifornitore", De Carlo pone le condizioni in base alle quali è +disponibile a farsi carico del progetto. E non si tratta affatto di +richieste di ordine economico. Piuttosto, quelle alle quali egli mira +sono le condizioni che ritiene migliori *per il progetto*, e di +conseguenza migliori per chi dovrà usufruirne. Il concetto -- e la +pratica -- della "partecipazione" discendono precisamente da questi +presupposti. Nell'ottica di quest'ultima, "il compito del progettista +non è più di sfornare soluzioni finite e inalterabili, ma di estrarre le +soluzioni da un confronto continuo con chi utilizzerà la sua +opera"[^55]. Un *processo*, non più semplicemente un progetto[^56]. + +Ma la questione della partecipazione apre anche ulteriori prospettive +che De Carlo sviluppa solo parzialmente. Ad esempio quella relativa +alla "gestione del potere" intimamente connesso all'architettura. + +Scrive De Carlo: + +> Si ha la partecipazione quando tutti intervengono in egual misura +> nella gestione del potere, oppure -- forse cosí è più chiaro -- quando +> non esiste più il potere perché tutti sono direttamente ed egualmente +> coinvolti nel processo delle decisioni[^57]. + +L'idea di De Carlo, sulla scia delle tendenze del comunismo anarchico +verso cui era orientato[^58], è quella di una sorta di "dissoluzione del +potere" attraverso la sua condivisione. In realtà, ciò che qui egli +sembra soprattutto voler mettere in discussione fino alle sue radici è +il ruolo dell'architetto: "La prospettiva che mi sembra molto +interessante è quella di sottrarre l'architettura agli architetti per +restituirla alla gente che la usa"[^59]. È l'architetto che può e che +*deve* compiere -- ai suoi occhi -- un atto di rinuncia nei confronti +della propria stessa natura di *autore* (della propria *auctoritas*, +dunque), per far divenire il progetto davvero utilizzabile dai suoi +fruitori. + +Ma se l'architetto può arrivare a compiere questa rinuncia, rendendo +l'architettura, attraverso la partecipazione, "sempre meno la +rappresentazione di chi la progetta e sempre più la rappresentazione di +chi la usa"[^60], ciò può avvenire soltanto a patto che l'architetto +stesso abbia compiuto un'altra "liberazione", esattamente simmetrica +alla prima, nei confronti della committenza. È infatti evidente come a +quest'ultima non possa essere forzatamente richiesto di essere sensibile +alle esigenze dell'utenza, né imposto un ascolto attento di essa. +Quando ciò si verifica, va ritenuta più una fortunata eccezione che non +un'indefettibile regola. Se l'esperienza descritta da De Carlo +testimonia di una sia pur cauta apertura da parte del committente alle +richieste dell'architetto, attesta altresí in maniera inequivocabile +l'*autonomia* dell'architetto nei confronti della sua "controparte". +Nel saper rifiutare (o quantomeno riformulare) il proprio ruolo di +"tecnico", De Carlo reimposta il rapporto con la committenza in termini +*politici*. E come in tutte le questioni di carattere politico, +l'efficacia o meno di una data azione si misura sulla base della +capacità di persuadere (o di lasciarsi persuadere) dei suoi "attori", +ovvero sulla base dei rapporti di forza esistenti tra loro. Non deve +stupire, in tal senso, che De Carlo non sia riuscito a vincere per +intero la propria battaglia, e anzi sia stato costretto a incassare +diverse sconfitte. Soltanto la sua presa di distanza dalle pretese +della committenza, comunque, ovverosia la sua manifesta indipendenza da +esse, ha reso possibile il Villaggio Matteotti nelle forme e nei modi +attuali: un intreccio strettissimo di spazi residenziali, spazi comuni e +spazi aperti; quasi un labirinto tridimensionale, o una *casbah* +moderna, in cui cemento armato e natura, anziché essere posti in +alternativa o in antitesi, convivono in una relazione dialettica, in +condizione di confrontarsi e di fondersi. Ma soprattutto, un +insediamento *umano* prima ancora che urbano, una *comunità organica* +dove gli abitanti ritrovano una centralità che altrove, nell'epoca +contemporanea, appare ormai inesorabilmente perduta. + +Pur non essendo frequenti, le "lotte" dell'architetto per ottenere +condizioni migliori non sono tanto rare da potersi dire inesistenti. +Anche se spesso non giungono alla notorietà del caso appena citato, +consumandosi senza troppi clamori, nell'"anonimato" del rapporto tra +committente e architetto, queste "lotte" hanno come obiettivo di +ridefinire, almeno provvisoriamente e localmente, le modalità con cui +viene prodotta l'architettura, dal progetto preliminare all'edificio +finito. Si potrebbe ritenere che oggetto di simili "rivendicazioni" sia +immancabilmente la richiesta di miglioramenti del trattamento economico +da parte dell'architetto. In realtà, pur non escludendo certo questa +possibilità, in moltissimi casi l'architetto si batte pure per un +innalzamento della qualità del progetto, oppure -- ciò che non è poi +tanto diverso -- per un allungamento dei tempi della sua esecuzione, con +un conseguente beneficio nelle condizioni di lavoro e un aumento +dell'accuratezza nella sua attuazione. + +Qualunque sia l'oggetto e il tenore di tali trattative (o -- in certi +casi -- bracci di ferro), l'elemento costante è che da esse rimangono +esclusi gli utenti dell'edificio in questione, futuri proprietari o +locatari che siano. Anche quando -- assai raramente -- è prevista una +loro compartecipazione alla definizione del progetto (come nel caso +appena citato, ad esempio), i destinatari dell'architettura hanno scarsa +o nessuna voce in capitolo, soprattutto in merito agli aspetti economici +relativi al "bene" a cui intendono accedere. È proprio quello +dell'accessibilità al "bene"-architettura (nella gran parte dei casi, la +residenza) il problema con cui in ogni parte del mondo è costretta a +confrontarsi un'enorme quantità di persone. Non c'è bisogno di +rileggere i "classici" testi di Friedrich Engels[^61] per sapere quali +siano i problemi che le classi economicamente più disagiate -- ancora +oggi -- devono fronteggiare per potersi "permettere" la "propria" +abitazione: un'abitazione il cui costo -- si tratti di affitto o di +proprietà -- è spesso fonte di indebitamento. Senza dimenticare che il +crollo finanziario del 2008, cui è seguito un lungo periodo di crisi +economica, è stato causato dall'esplosione della "bolla" dei mutui +*subprime*, concessi a persone dall'insufficiente capacità di assolvere +a essi. + +È per questa ragione che un ulteriore modo di essere fattivamente +"dentro e contro" le regole imposte dal mercato -- ma anche "dentro e +contro" le condizioni che, in molti paesi del mondo, portano alla "falsa +alternativa" della realizzazione di insediamenti spontanei, "informali" +-- è rappresentato dalla strategia attivata da Alejandro Aravena +attraverso il programma Elemental. Avviato nel 2001 in Cile, suo paese +natale, insieme all'ingegner Andrés Iacobelli e all'architetto Pablo +Allard, anch'essi cileni, incontrati alla Harvard University, tale +programma utilizza il sussidio statale a fondo perduto di 7500 dollari +americani, concesso alle fasce più povere della popolazione dal +programma Vivienda Social Dinámica sin Deuda (Edilizia sociale dinamica +senza debito) del ministero per la Casa e l'Urbanistica cileno, per +realizzare una casa migliore -- in termini dimensionali e qualitativi -- +di quanto non sia quella normalmente assegnata dallo Stato con i +medesimi fondi. La somma stanziata doveva essere in grado di coprire i +costi del terreno, nonché quelli della progettazione e della costruzione +di ogni singola unità abitativa. + +L'approfondita ricerca compiuta da Aravena e da un team di altri +architetti ed esperti in diverse materie porta all'individuazione dei +requisiti indispensabili per rendere l'abitazione sociale un +investimento e non una semplice spesa per la collettività: + +> Tutti noi, quando compriamo una casa, ci aspettiamo che incrementi il +> suo valore. Questa è la ragione per cui una casa, quasi per +> definizione, è un investimento. Sfortunatamente, non è quel che +> succede con l'edilizia sociale. L'edilizia sociale è più simile +> all'acquisto di un'automobile che a quello di una casa: ogni giorno +> che passa, il suo valore diminuisce[^62]. + +Perché ciò possa avvenire, la stessa abitazione deve diventare uno +strumento per il superamento della povertà, e non un semplice riparo +dall'ambiente circostante. Per Elemental i requisiti fondamentali sono +il posizionamento non troppo lontano dal centro delle aree sulle quali +far sorgere i nuovi insediamenti, per evitare che si creino disagi nel +raggiungimento del posto di lavoro e della scuola da parte degli +abitanti; la possibilità che le unità abitative si espandano rispetto ai +36 m^2^ iniziali, fino a un massimo di 72 m^2^ totali; la possibilità +che questa seconda metà della casa venga realizzata dagli stessi +abitanti con tecniche di autocostruzione a costi molto bassi; la +partecipazione dei medesimi utenti alle scelte progettuali, e in +generale il loro consenso alle operazioni compiute. Al proposito +scrivono gli autori del programma: + +> Come nel judo, intendevamo prendere la forza del nostro avversario -- +> in questo caso la scarsità di mezzi -- e usarla a nostro vantaggio, +> ridirigendola verso gli obiettivi del nostro progetto. Nello +> specifico ci siamo concentrati sulle costituzionali capacità +> organizzative delle famiglie[^63]. + +Il primo, storico intervento realizzato da Elemental, terminato nel +2004, si colloca a Iquique, città situata nel nord del Cile, in una zona +desertica del paese. Assegnato dal programma ministeriale Chile Barrio, +il sito, denominato "Quinta Monroy", è collocato in una parte centrale +della città, e nei trent'anni precedenti l'intervento era stato occupato +da un centinaio di famiglie che vi avevano costruito delle residenze +informali. Il problema tuttavia non si presenta di facile risoluzione: + +> Se per rispondere alla richiesta avessimo assunto 1 casa = 1 famiglia +> = 1 lotto, saremmo stati in grado di ospitare solo 30 famiglie sul +> sito. (...) Se per cercare di usare il terreno in modo più efficiente, +> avessimo impiegato delle case a schiera, anche riducendo la larghezza +> del lotto fino a farlo coincidere con la larghezza della casa, e +> ancora di più, con la larghezza di una stanza, saremmo stati in grado +> di ospitare solo 60 famiglie[^64]. + +La soluzione trovata -- basata sull'idea di corpi edilizi disposti su +tre livelli alternati a spazi vuoti utilizzabili per le possibili +espansioni, consente di alloggiare tutte le 93 famiglie e al tempo +stesso di effettuare gli ampliamenti delle unità abitative. + +Da un punto di vista architettonico, le case Elemental (replicate in +seguito in diverse altre località in America Latina, anche al di fuori +del Cile, per un totale di qualche migliaio di unità abitative +realizzate), in perfetto accordo con il loro nome, presentano +caratteristiche elementari, essenziali: parallelepipedi in pannelli di +cemento prefabbricati all'interno dei quali i progettisti si limitano a +disporre le componenti più complesse, che una famiglia raramente è in +grado di costruire da sola: solai, muri divisori, scale, impianti, bagni +e cucine. Il resto viene lasciato all'iniziativa degli abitanti, +monitorata però per evitare possibili abusi o situazioni di insicurezza. +Dal 2006, inoltre, con la creazione di un "Do Tank", la Elemental SA, la +prosecuzione del programma è stata resa possibile grazie al supporto +della Pontificia Universidad Catolica de Chile di Santiago (presso la +quale lo stesso Aravena insegna), e della Empresas Copec, una società +petrolifera cilena che estende i propri interessi anche ai settori +dell'energia, della pesca, della silvicoltura e del *real estate*. + +Senza bisogno di dettagliare ulteriormente un caso di per sé già molto +noto, vale la pena soffermarsi piuttosto su che cosa rende esemplare +Elemental dal punto di vista della capacità di confrontarsi con un +problema reale senza rimanere impigliati nei suoi meccanismi. +Innanzitutto il programma Elemental non è concepito con l'obiettivo di +conseguire riconoscimenti per coloro che se ne sono occupati, o +risultati in qualche modo comparabili con quelli che fanno bella mostra +di sé nelle monografie o nei siti dedicati ad altri architetti. +L'obiettivo di Elemental è rendere economicamente sostenibile +l'acquisizione di una casa per una tipologia di abitanti che nelle +condizioni normali sono invece obbligati a sottostare, alternativamente, +al "capestro" della contrazione di un mutuo per diventare proprietari di +casa, o anche semplici affittuari (entrambe condizioni spesso +inarrivabili per costoro), oppure al "capestro" di accettare la "logica" +degli insediamenti "informali" (leggi *villas miseria*, *poblaciónes +callampas* o *favelas*, a seconda delle lingue e dei luoghi), con tutti +i problemi che questo comporta. Non meno rilevante è il benessere +sociale degli abitanti, che implica l'inserimento delle case in contesti +accettabili in termini di collocazione urbana e di sicurezza, e la +creazione di spazi collettivi. Ma altrettanto prioritaria, per +Elemental, è la qualità del progetto, strenuamente difesa non come un +valore in sé (e per sé), bensì come condizione indispensabile +all'ottenimento degli altri obiettivi. + +Per raggiungere tutto ciò Aravena e i suoi soci e collaboratori si +servono di tutte le forze a disposizione, deboli o potenti che siano: da +quelle degli abitanti, interpellati sulle scelte progettuali e resi +partecipi attraverso iniziative comunitarie, fino a quelle di un +soggetto potenzialmente "ostile" quale potrebbe essere considerato una +compagnia petrolifera. Senza falsi moralismi o pregiudizi ideologici, +con una combinazione di "realismo", "pragmatismo" e "ambizione"[^65], +Elemental analizza, comprende e utilizza con la massima precisione le +complesse dinamiche politiche, sociali, economiche connesse alle +operazioni che compie, fino a giungere al punto di *trasformarle* in +quegli aspetti essenziali che consentono di volgerle a proprio favore. + +Naturalmente gli esiti progettuali potrebbero apparire non appetibili -- +e conseguentemente non proponibili -- per uno standard occidentale, +anche nel campo dell'edilizia sociale; ma vanno tenuti presenti il +contesto e le condizioni emergenziali in cui Elemental si trova a +operare. E sono proprio questi fattori che rovesciano polarmente la +prospettiva del discorso fatto in precedenza: è accettando il confronto +con situazioni difficili, ovvero rinunciando a dedicarsi a progetti più +agevoli ma potenzialmente anche più "sensazionali", che Elemental +ottiene *sensazionali risultati*. Facendocela "con il poco". Dentro la +realtà e contro ogni attesa. A riprova di ciò si veda la copiosa messe +di premi e riconoscimenti raccolti in tutte le parti del mondo, dai +primi anni Duemila in avanti, dai progetti Elemental[^66], nonché il +Pritzker Prize assegnato nel 2016 ad Alejandro Aravena per lo stesso +progetto[^67]. Ed è significativo -- e quasi paradossale -- che sia +proprio la giuria del Pritzker Prize a riconoscere ad Aravena la +capacità di "trasforma(re) il professionista in una figura universale", +e a salutare con lui "la rinascita di un architetto più impegnato +socialmente", capace di "lottare (...) per affrontare le crisi abitative +globali (...) e trovare soluzioni veramente collettive per l'ambiente +costruito"[^68]. + +[^1]: Ludwig Mies van der Rohe, *Edificio per uffici* (1923), in Id., +*Gli scritti e le parole*, a cura di Vittorio Pizzigoni, Einaudi, Torino +2010, p. 5. + +[^2]: Vedi, tra gli altri, Ludwig Mies van der Rohe, *Architettura e +volontà dell'epoca* (1924), *ibid.*, p. 25. + +[^3]: Ludwig Mies van der Rohe, *Minuta di un articolo* (1923), *ibid.*, +p. 7. Nello stesso testo, poche righe più oltre, è ribadita la natura +della *Baukunst* come "volontà dell'epoca tradotta in spazio". + +[^4]: Massimo Cacciari, *Res aedificatoria. Il "classico" di Mies van +der Rohe*, in "Casabella", n. 629, dicembre 1995, p. 4. + +[^5]: *Ibid.* + +[^6]: Ludwig Mies van der Rohe, *Quello che intendiamo per formazione +elementare* (1924), in Id., *Gli scritti e le parole* cit., p. 19. + +[^7]: Ludwig Mies van der Rohe, *Il costruire è legato alla vita* +(1926), in Id., *Gli scritti e le parole* cit., p. 35. + +[^8]: Benjamin, *Esperienza e povertà* cit., p. 52. + +[^9]: *Ibid.*, p. 56. + +[^10]: *Ibid.*, p. 57. + +[^11]: *Ibid.*, p. 53. + +[^12]: Si riprendono qui le parole -- anch'esse già citate -- dell'altro +breve saggio, "gemello" del precedente, di Benjamin, *Il carattere +distruttivo* cit., p. 41. + +[^13]: Johannes Itten, *Design and Form. The Basic Course at the +Bauhaus and later*, Thames and Hudson, London +1965. Sulle pratiche di insegnamento di Itten vedi, tra gli altri, Éva +Forgács, *The Bauhaus Idea and Bauhaus Politics*, Central European +University Press, London -- New York 1995. + +[^14]: Marco De Michelis e Agnes Kohlmeyer, *Bauhaus-Bauhaus 1919-1933*, +in Id. (a cura di), *Bauhaus 1919-1933. Da Klee a Kandinsky, da Gropius +a Mies van der Rohe*, Mazzotta, Milano 1996, p. 18. + +[^15]: Oskar Schlemmer a Otto Meyer-Amden, 14 luglio 1921, citato in +Peter Hahn, *Idee e utopie degli anni della fondazione*, in De Michelis +e Kohlmeyer (a cura di), *Bauhaus 1919-1933* cit., p. 48. + +[^16]: Benjamin, *Esperienza e povertà* cit., p. 56. + +[^17]: *Ibid.*, p. 53. + +[^18]: Roberto Calasso, *L'innominabile attuale*, Adelphi, Milano 2017, +p. 14. + +[^19]: Byung-Chul Han, *La società della stanchezza*, Nottetempo, Roma +2012, p. 15. + +[^20]: *Ibid.*, p. 16. + +[^21]: Benjamin, *Esperienza e povertà* cit., p. 57. + +[^22]: Han, *La società della stanchezza* cit., p. 32. + +[^23]: Walter Benjamin, *Il narratore. Considerazioni sull'opera di +Nicolaj Leskov* (1936), in Id., *Angelus Novus. Saggi e frammenti*, +Einaudi, Torino 1962, in particolare p. 243. + +[^24]: Han, *La società della stanchezza* cit., p. 31. + +[^25]: Benjamin, *Esperienza e povertà* cit., p. 58. + +[^26]: Gilles Ivain, *Formulario per un nuovo urbanismo* (1953), in +*Internazionale Situazionista 1958-1969*, Nautilus, Torino 1994, fasc. +I, p. 16. + +[^27]: *Informazioni situazioniste*, *ibid.*, fasc. V, p. 10. Vedi +inoltre Simon Ford, *The Situationist International. A User's Guide*, +Black Dog Publishing, London 2005; Simon Sadler, *The Situationist +City*, The MIT Press, Cambridge (Mass.) 1998. + +[^28]: *Definizioni*, in *Internazionale Situazionista 1958-1969* cit., +fasc. I, p. 13. + +[^29]: Johan Huizinga, *Homo ludens* (1939), Einaudi, Torino 2002. + +[^30]: *Ibid.*, p. 225. + +[^31]: Francesco Careri, *Constant. New Babylon, una città nomade*, +Testo & Immagine, Torino 2001. Vedi anche Constant, *Un'altra città per +un'altra vita*, in *Internazionale Situazionista 1958-1969* cit., fasc. +III, pp. 37-40. + +[^32]: *Definizioni*, in *Internazionale Situazionista 1958-1969* cit., +fasc. I, p. 13. + +[^33]: *L'urbanismo unitario alla fine degli anni '50*, in +*Internazionale Situazionista 1958-1969* cit., fasc. III, pp. 12-14. + +[^34]: Arendt, *Vita activa* cit., p. 63. + +[^35]: Su ciò vedi Karl Mannheim, *Ideologia e utopia* (1929), il +Mulino, Bologna 1999. + +[^36]: Alexander Caragonne, *The Texas Rangers. Notes from the +Architectural Underground*, The MIT Press, Cambridge (Mass.) 1995. + +[^37]: Kenneth Frampton, *John Hejduk: 7 Houses*, The Institute for +Architecture and Urban Studies, New York +1980. Scrive Hejduk a proposito di questi progetti: "Speravo di +stabilire un punto di vista, con la convinzione che attraverso una +disciplina autoimposta, uno studio intenso e circoscritto e un'estetica, +sarebbe stata possibile una liberazione della mente e della mano che +conducesse a visioni e trasformazioni della forma spaziale. (...) Se +l'evoluzione della forma prosegue o si ferma dipende dall'uso +dell'intelletto non come uno strumento accademico, ma come un elemento +di vita passionale": John Hejduk, *Statement 1964*, *ibid.*, p. 116. + +[^38]: John Hejduk, *Mask of Medusa. Works 1947-1983*, a cura di Kim +Shkapich, Rizzoli, New York 1985, pp. 241-309. + +[^39]: Manfredo Tafuri, *"Les bijoux indiscrets"*, in *Five architects +N.Y.*, a cura di Camillo Gubitosi e Alberto Izzo, Officina, Roma 1977, +p. 17. + +[^40]: Su ciò, vedi *Five architects: Eisenman, Graves, Gwathmey, +Hejduk, Meier*, Museum of Modern Art, Wittenborn (New York) 1972. + +[^41]: Hejduk, *Mask of Medusa* cit., pp. 310-25; K. Michael Hays, +*Sanctuaries. The last works of John Hejduk*, Canadian Centre for +architecture, Montreal and the Menil collection, Houston 2002. + +[^42]: Vedi, tra gli altri, John Hejduk, *Vladivostok*, Rizzoli +International, New York 1989; Id., *Soundings*, Rizzoli International, +New York 1993. + +[^43]: Tafuri, *"Les bijoux indiscrets"* cit., p. 18. + +[^44]: Peter Eisenman, *House III*, in Aureli, Biraghi e Purini, *Peter +Eisenman. Tutte le opere* cit., p. 68. + +[^45]: Tafuri, *"Les bijoux indiscrets"* cit., p. 16. + +[^46]: Peter Eisenman, *Architettura di cartone. House I and House II* +(1972), in Id., *Inside out. Scritti 1963-1988* cit., pp. 57-74. + +[^47]: Peter Eisenman, *La fine del Classico. La fine dell'Inizio, la +fine della Fine* (1984), in Id., *Inside out. Scritti 1963-1988* cit., +p. 264. + +[^48]: *Ibid.*, p. 263. + +[^49]: John N. Habraken, *Strutture per una residenza alternativa*, Il +Saggiatore, Milano 1974. + +[^50]: John N. Habraken, *L'ambiente costruito e i limiti della pratica +professionale*, in "Spazio e Società", n. 1, 1978, p. 80. + +[^51]: *Ibid.*, p. 81. Sulla percezione e sul ruolo reale +dell'architetto odierno vedi anche il più recente John N. Habraken, +*Palladio's Children*, a cura di Jonathan Teicher, Taylor & Francis, +Oxon 2005. + +[^52]: Vedi Giancarlo De Carlo, *Il Villaggio Matteotti a Terni*, in +Id., *L'architettura della partecipazione*, a cura di Sara Marini, +Quodlibet, Macerata 2013, pp. 97-112. + +[^53]: *Ibid.*, p. 103. + +[^54]: De Carlo, *Il Villaggio Matteotti a Terni* cit., p. 104. + +[^55]: Giancarlo De Carlo, *L'architettura della partecipazione* (1973), +in Id., *L'architettura della partecipazione* cit., p. 70. + +[^56]: *Ibid.*, p. 71. + +[^57]: *Ibid.*, p. 61. + +[^58]: Francesco Samassa, *"Un edificio non è un edificio non è un +edificio". L'anarchitettura di Giancarlo De Carlo*, in Id. (a cura di), +*Giancarlo De Carlo. Percorsi*, Il Poligrafo, Padova, pp. 125-61. + +[^59]: *Ibid.*, p. 60. + +[^60]: *Ibid.*, p. 78. + +[^61]: Friedrich Engels, *La situazione della classe operaia in +Inghilterra* (1845), in Karl Marx e Friedrich Engels, *Opere complete*, +Editori Riuniti, Roma 1972, vol. IV, pp. 235-514; Friedrich Engels, +*La questione delle abitazioni* (1872), Editori Riuniti, Roma 1971. + +[^62]: Alejandro Aravena e Andrés Iacobelli, *Elemental. Manual de +vivienda incremental y diseño participativo / Incremental Housing and +Participatory Design Manual*, Hatje Cantz Verlag, Ostfildern 2012, +p. 18; più in generale vedi anche Id., *Elemental Chile. A Handbook on +Progressive Housing*, Actarbirkhauser, Barcelona 2010. + +[^63]: Aravena e Iacobelli, *Elemental. Manual* cit., p. 107. + +[^64]: Aravena e Iacobelli, *Elemental. Manual* cit., pp. 92-94. + +[^65]: *Ibid.*, p. 503. + +[^66]: Tra essi, il Premio Bicentenario del governo del Cile nel 2004; +il Gran Premio Biennale alla XV Biennale di Architettura di Santiago del +Cile nel 2006; il Leone d'argento alla Biennale internazionale di +Architettura di Venezia nel 2008; il Brit Insurance Design Award a +Londra nel 2010; il primo premio INDEX a Copenhagen nel 2010; la +medaglia d'argento al premio HOLCIM a Basilea nel 2011; il primo premio +ZUMTOBEL a Vienna nel 2014. + +[^67]: Nello stesso 2016 ad Aravena viene affidata la direzione della +Biennale internazionale di Architettura di Venezia. La mostra da lui +curata, "Reporting From the Front", intendeva scrutare l'orizzonte +dell'architettura attuale "alla ricerca di nuovi campi di azione, +offrendo esempi in cui più dimensioni vengono sintetizzate, integrando +il pragmatico con l'esistenziale, la pertinenza con l'audacia, la +creatività con il buonsenso": dall'*Intervento* di Alejandro Aravena, in +*Reporting From the Front*, 2 voll., catalogo della XV Mostra +internazionale di Architettura -- Biennale di Venezia, Studio Elemental, +Santiago del Cile, Marsilio Editori, Venezia 2016. + +[^68]: Motivazioni del premio in *Alejandro Aravena of Chile receives +the 2016 Pritzker Architecture Prize*, in +. La giuria era composta +da Lord Peter Palumbo, Stephen Breyer, Yung Ho Chang, Kristin Feireiss, +Glenn Murcutt, Richard Rogers, Benedetta Tagliabue, Ratan N. Tata e +Martha Thorne. + +# Libertà e architettura + +> ... leggere l'ideologia architettonica come elemento -- secondario, +> forse, ma pur sempre tale -- di un ciclo di produzione ha come +> conseguenza il ribaltamento della piramide di valori comunemente +> accettata. Diventerà del tutto ridicolo, infatti, una volta adottato +> tale metro di giudizio, chiedersi quanto una scelta linguistica o +> un'organizzazione strutturale esprima o tenti di anticipare modi "più" +> liberi di esistenza[^1]. + +Yvonne Farrell e Shelley McNamara, curatrici della XVI Mostra +Internazionale di Architettura alla Biennale di Venezia 2018, hanno +scelto come titolo della manifestazione la parola *FREESPACE*. Lungo le +Corderie dell'Arsenale, nel padiglione centrale e nei numerosi +padiglioni nazionali sparsi per i Giardini, gli architetti invitati +hanno variamente interpretato lo "spazio libero" in questione: chi -- +come Caruso St John, in collaborazione con l'artista Marcus Taylor -- +lasciando interamente vuoto il Padiglione Britannico, e montando al di +sopra di esso una terrazza di legno sostenuta da un ponteggio metallico, +accedendo alla quale si poteva osservare la laguna dall'alto, +accomodarsi sulle sedie che vi erano disposte, prendere il sole o +sorseggiare il tè puntualmente servito alle 16; chi invece -- come +l'architetto portoghese Álvaro Siza -- disponendo all'interno +dell'Arsenale una panchina di marmo di forma semicircolare, fronteggiata +da un muro bianco altrettanto curvo, per offrire uno spazio di +raccoglimento e riposo agli stanchi visitatori; o chi ancora -- come lo +svizzero Valerio Olgiati -- collocando al termine della lunghissima +navata delle medesime Corderie una piccola selva di colonne, candide e +prive di ornamenti o di ordine. Non è chiaro, in quest'ultimo caso, a +quale libertà si volesse fare allusione. Lo si potrebbe ritenere uno +spazio evocativo, simbolico, anche se di che cosa precisamente non è +dato saperlo; o forse -- meglio ancora -- a ciascuno è lasciata la +libertà di attribuirvi il significato che gli pare. + +Ma è soprattutto all'interno del progetto curatoriale di Farrell e +McNamara (architette irlandesi che a partire dal 1978 hanno dato vita +allo studio Grafton Architects), che lo "spazio libero" occupa un posto +centrale; un posto che le due curatrici hanno significativamente pensato +di segnare scrivendo un vero e proprio "manifesto". In esso si legge +tra l'altro: + +> FREESPACE rappresenta la generosità di spirito e il senso di umanità +> che l'architettura pone al centro della propria agenda, concentrando +> l'attenzione sulla qualità stessa dello spazio. +> +> FREESPACE si concentra sulla capacità dell'architettura di offrire in +> dono nuovi spazi liberi a coloro che la utilizzano, nonché sulla sua +> capacità di soddisfare i desideri inespressi. +> +> FREESPACE celebra la capacità dell'architettura di trovare in ogni +> progetto una nuova e inattesa generosità, anche nelle condizioni più +> private, difensive, esclusive o commercialmente limitate. +> +> FREESPACE invita a riesaminare il nostro modo di pensare, stimolando +> nuovi modi di vedere il mondo, di inventare soluzioni in cui +> l'architettura provvede al benessere e alla dignità di ogni abitante +> di questo fragile pianeta. +> +> ...[^2]. + +Da questo "manifesto" promana un'idea ottimistica e umanistica +dell'architettura, un'idea che pecca indubbiamente di vaghezza e +astrattezza ma che altrettanto sicuramente prende le distanze dal modo +in cui l'architettura è generalmente intesa nell'epoca attuale: +un'architettura non soltanto finalizzata nella gran parte dei casi a +scopi commerciali ma anche del tutto immersa in una prospettiva +esclusivamente economica. Il "manifesto" di Farrell e McNamara, da +questo punto di vista, risuona più come un appello che come una +dichiarazione di poetica o la presa d'atto d'una condizione corrente. E +per quanto possa risultare ingenuo e sotto molti aspetti inattuale, tale +appello si presenta come la "novità" più interessante della Biennale +2018. + +Pur con tutti i suoi limiti, l'appello lanciato dalle Grafton Architects +ha il merito -- se non di offrire soluzioni per esso -- almeno di +indicare il problema: quella libertà (dello spazio: ma il discorso si +lascia applicare anche a un contesto più generale) che a una prima +apparenza si direbbe a disposizione di tutti nelle società occidentali, +in realtà è proprio ciò che maggiormente si rivela sfuggente; non forse +assente del tutto, ma quantomeno *ambiguamente* presente. + +Sarebbe però semplicistico illudersi di poterla afferrare esclusivamente +evocandola. Anzi, è proprio nelle sue troppo ripetute ostensioni che la +libertà dimostra attualmente di appartenere assai più al mondo delle +apparenze che non a quello della sostanza. Senza peccare di eccessivo +allarmismo, si può paradossalmente affermare che oggi l'esercizio della +"libertà" passa attraverso una miriade di condizionamenti. E lo stesso +vale anche per l'architettura. D'altronde, sono proprio i +condizionamenti (visibili e invisibili) a rendere avvertito e reattivo +chi cerca di svolgere il proprio lavoro *dentro* e *contro* le +circostanze assegnate. Ed è soltanto nella piena coscienza dei *limiti* +del proprio operare che diviene possibile ritrovare forme effettive di +libertà. + +È a partire da qui che dev'essere reimpostato qualsiasi discorso +sull'architetto intellettuale. Ben lungi dall'identificarsi con una +vaga propensione culturale, o con un'inclinazione per sterili +speculazioni filosofiche o elucubrazioni mentali, il suo segno +distintivo sta nella capacità di appropriarsi di quei margini di libertà +che ogni società non per forza "offre" spontaneamente ma che tuttavia, +almeno a volte, consente. + +In un mondo dominato da una relativistica pluralità di valori +(abissalmente distante da ciò che Max Weber definiva un "Polytheismus +der Werte")[^3], quello della libertà è uno dei pochi -- l'unico, forse +-- sul possesso del quale siamo assolutamente sicuri di non volere o +potere recedere. In altre parole, tra molti valori su cui si è disposti +a trattare -- e tra altrettanti ormai "fuori uso", avendo perduto la +loro importanza --, il valore della libertà resiste pressoché ovunque +nel mondo come una pietra di fondamento non alienabile. E ciò, tanto +per chi già ne usufruisce quanto per chi la deve ancora conquistare. Ma +la libertà ha un'altra caratteristica peculiare: è uno dei pochi valori +di cui si può ritenere di disporre anche quando in realtà non se ne +gode. È esattamente questa la condizione in cui si trova al giorno +d'oggi una buona parte delle società occidentali: una condizione che, +proprio per la varietà delle scelte che in apparenza vi si possono +compiere, e per la molteplicità e relatività dei valori che vi sono +presenti, conferisce a chi vi è introdotto una perfetta "sensazione di +libertà". + +Michel Foucault negli anni sessanta parlava di "società +disciplinari"[^4], cioè di quelle società in cui ogni individuo è +incasellato dentro a un preciso spazio fisico. Le ricerche di Foucault +si riferivano a quella che egli stesso chiama l'"epoca classica"[^5], +vale a dire l'epoca moderna, storicamente intesa, e avevano come +fondamento un'idea molto esatta, e cioè che il potere si spazializza: il +potere non è mai assoluto, non è mai astratto, è sempre esercitato qui e +ora, all'interno di spazi fisici precisi. Gli spazi sono quelli che +Foucault analizza nei suoi libri, vale a dire il manicomio, l'ospedale, +la prigione, ma anche la caserma, la scuola, la fabbrica. Questi spazi, +pur diversi tra loro, hanno però tutti un elemento in comune: in tutti è +inscritto un "esercizio del controllo" che nel *Panopticon* (1787) di +Jeremy Bentham era espresso fisicamente, quasi geometricamente[^6], ma +che negli altri spazi ugualmente sussiste. Si tratta in tutti i casi di +spazi del controllo, organizzati precisamente a questo fine. + +E tuttavia, nell'epoca moderna, mentre lo spazio viene organizzato in +termini di controllo, concresce anche l'idea di libertà[^7]. I due +fenomeni sono tutt'uno, come le due facce di una stessa medaglia. Non +per nulla lo stesso Bentham è uno dei padri del liberalismo, ovvero di +quella dottrina che al proprio centro pone i diritti individuali, +all'interno dei quali campeggia la libertà. Certo, quella delle società +disciplinari è una libertà in larga parte "vigilata"; e ciò nondimeno, +nell'accezione moderna del termine, vale a dire illuminista, in quanto +valore individuale assunto a fondamento sociale, la libertà nasce lí: +nel momento in cui ciascun individuo è inquadrato dentro lo spazio +fisico delle diverse "macchine" del controllo[^8]. + +Oggi, invece, la società disciplinare sembra essere stata soppiantata da +una società "trasparente". La "società della trasparenza", come la +chiama Han[^9], è la società digitale neoliberalista, dove la libertà si +è trasformata in un'occasione di sfruttamento: + +> Il neoliberalismo è un sistema molto efficace nello sfruttare la +> libertà, intelligente perfino: viene sfruttato tutto ciò che rientra +> nelle pratiche e nelle forme espressive della libertà, come +> l'emozione, il gioco e la comunicazione. Sfruttare qualcuno contro la +> sua volontà non è efficace: nel caso dello sfruttamento da parte di +> altri il rendimento è assai basso. Soltanto lo sfruttamento della +> libertà raggiunge il massimo rendimento[^10]. + +più ancora che il lavoro, lo scontro tra classi o l'organizzazione +spaziale delle città, la vera frontiera critica odierna è divenuta la +libertà dell'individuo, sottoposto alla costante "attenzione" della rete +e di tutti gli altri invisibili sistemi di sorveglianza che ne rilevano +gli spostamenti, ne registrano gli acquisti, ne monitorano i +desideri[^11]; il tutto, con l'esplicito consenso -- o quantomeno, con +la muta "complicità" -- dell'individuo stesso. E ancora di più, senza +la minima parvenza di alcuna privazione della libertà individuale, e +anzi con quel senso di onnipotenza e di indipendenza che la società +digitale riesce a trasmettere, come ogni utente di Google, di Wikipedia +o di un qualsiasi social network ben sa: le cui possibilità, in termini +di relazioni e di informazioni, inducono spesso a credere di possedere +un'infinità di conoscenze, un'istantanea rapidità d'azione e +un'incondizionata fluidità di movimenti. Una somma di elementi che si +traducono appunto in una totale *illusione di libertà*. + +Tanto più credibile e ingannevole è questa illusione, quanto meno +risulta coercitiva, ovvero quanto meno è -- almeno in apparenza -- +coartata e vincolante. E proprio qui sta l'astuzia suprema di una +società "trasparente": all'interno di essa l'individuo non viene +ordinatamente disposto e inquadrato come nelle società disciplinari, +bensì -- proprio al contrario -- egli stesso vi aderisce spontaneamente +e quasi con entusiasmo. Ciascuno collabora alla sua costruzione, al suo +rafforzamento, al suo perpetuamento. La sensazione che ne deriva è di +essere "soggetti" perfettamente svincolati, perfettamente liberi; ma è +proprio in quanto tale, ovvero in quanto *subiectum* (letteralmente, +sottomesso, assoggettato)[^12] che l'individuo dimostra di essere assai +meno padrone del proprio destino di quanto comunemente non ritenga. In +tal modo si disvela tutta l'intrinseca *potenza* di una società della +trasparenza: in essa, infatti, non soltanto la libertà diviene il nuovo, +fertile terreno di uno sfruttamento, ma -- come sostiene Han -- tale +sfruttamento è opera del "soggetto" stesso, il quale cosí realizza un +*autosfruttamento* vero e proprio, divenendo schiavo di se stesso: + +> L'io come progetto, che crede di essersi liberato da obblighi esterni +> e costrizioni imposte da altri, si sottomette ora a obblighi interiori +> e a costrizioni autoimposte, forzandosi alla prestazione e +> all'ottimizzazione[^13]. + +E ancora: + +> I detenuti del panottico benthamiano venivano isolati l'uno dall'altro +> allo scopo di imporre una disciplina e non potevano parlare tra loro. +> Gli abitanti del panottico digitale, al contrario, comunicano +> intensamente l'uno con l'altro e si denudano volontariamente. +> *Con*tribuiscono cosí, in modo attivo, alla costruzione del panottico +> digitale. La società del controllo digitale fa un uso massiccio della +> libertà: essa è possibile soltanto grazie all'autoesposizione, +> all'autodenudamento volontari[^14]. + +E in effetti, nei contesti digitali, *noi, utenti*, consegniamo +quotidianamente, senza alcuna coercizione, i nostri dati, le nostre +vite, la nostra intimità, i nostri affetti, tutto quello che siamo +(pensieri, gusti, esperienze, ricordi) ai grandi motori di ricerca, ai +grandi social network. Liberi di essere-in-rete (ovvero, letteralmente, +*irretiti*), e dunque in condizione di spontanea schiavitú. Si tratta +di quello che Byung-Chul Han definisce un "capitalismo del like", che +"si distingue nella sostanza dal capitalismo del XIX secolo, che operava +mediante obblighi e divieti disciplinari"[^15]. *Mi piace*, *ci piace*: +è questa la frontiera di una libertà percepita come "naturale" da un +lato, e sfruttata dall'altro, e per questo doppiamente insidiosa. + +Come si rapporta a tutto ciò l'architettura? Quali trasformazioni +subisce -- o piuttosto, mette in atto -- nell'epoca della libertà +autoimposta? In una prospettiva moderna, l'architettura che si fregiava +orgogliosamente di questo aggettivo faceva della libertà il proprio +vessillo: libertà assunta come un affrancamento dell'uomo dai vincoli a +cui aveva dovuto sottostare fino ad allora, e che si traduceva tutta in +termini spaziali. *Plan libre*, *façade libre*, risuonano cosí -- non a +caso -- due dei "comandamenti" lecorbusieriani per "un'architettura +assolutamente nuova, dalla casa d'abitazione fino al palazzo"[^16]. Ma +se per l'ideologia dell'architettura moderna la libertà è una conquista, +per la postmodernità libertà e architettura sembrano ormai coincidenti. +A dire il vero, più che di libertà, si dovrebbe parlare di +"liberazione"[^17]. A questa si possono riferire alcune delle pratiche +o tendenze postmoderniste, quali "un certo carattere ludico della forma, +la produzione aleatoria di nuove forme o l'allegra cannibalizzazione di +quelle vecchie"[^18]. Sono tutte modalità relative a -- e sotto diversi +aspetti "reattive" nei confronti di -- quanto le ha precedute, +espressamente finalizzate, non per nulla, a una sovversione totale dei +"vari rituali" e dei "valori formali" modernisti. + +Al giorno d'oggi l'opera di liberazione postmodernista dagli "spettri" +modernisti può dirsi pienamente compiuta nella misura in cui, +abbandonata l'esclusiva tattica del rovesciamento, l'architettura +odierna utilizza *qualunque mezzo* a sua disposizione per ottenere "ciò +che vuole", ivi *comprese* le forme e i linguaggi moderni. Ripuliti dei +loro retaggi ideologici, spogliati ormai di qualsiasi "messaggio", tali +forme e linguaggi possono cosí tornare a essere usati (insieme, +potenzialmente, a tutti gli altri). Ciò nondimeno, non si tratta +affatto di un uso neutrale, meramente "tecnico". Il ritorno a forme e +linguaggi moderni -- se possibile, sottoposti a depurazioni ulteriori -- +ha il ben preciso obiettivo di fare dell'architettura attuale un emblema +della libertà in una misura in cui forse neppure alle origini, +nell'epoca moderna, era immaginabile farlo. Campioni assoluti di questa +aspirazione a incarnare la "filosofia" (ma al tempo stesso anche +l'economia, il *lifestyle*) della società della "trasparenza" +contemporanea sono proprio gli edifici che rappresentano le grandi +aziende produttrici, promotrici e diffonditrici dei prodotti digitali. +Loro modello è con piena evidenza la leggerezza, la flessibilità, +l'ingegnosità propria dei dispositivi elettronici contemporanei. Cosí +gli Apple Store sparsi per il mondo, ad esempio (si pensi soltanto a +quello sulla Fifth Avenue a Manhattan, di Bohlin Cywinski Jackson, 2006, +e a quello più recente in piazza Liberty a Milano, di Norman Foster + +Partners, 2018) si fanno portatori di un'estetica che è la precisa +traduzione dell'immaterialità e della virtualità dell'universo +informatico e del web: pareti vetrate, interamente trasparenti; +superfici lisce e candide; una luce uniforme, diffusa. Immagini di uno +spazio tridimensionale, per quanto possibile privo di "corpo", che +infonde in chi lo attraversa e vi sosta la sensazione di una completa +assenza di gravità: spazio al di sopra di ogni pensiero, di ogni +"affanno", dove l'essere-liberi coincide semplicemente con l'essere. +Uno spazio dunque dove tutto è possibile, in cui nulla pesa, neppure +l'acquisto di uno smartphone o di un laptop. + +Nella storia -- si usa dire -- i fatti si presentano sempre due volte: +"la prima volta come tragedia, la seconda volta come farsa"[^19]. Verso +la metà degli anni sessanta, a fronte del progressivo esaurirsi della +"funzione storica" dell'architettura moderna, gli architetti si sono +trovati a un bivio: abbandonarla a favore di un suo superamento, oppure +conservarla radicalizzandone (ovvero depurandone e stilizzandone al +massimo) gli aspetti formali. Da questa seconda possibilità nasce il +"minimalismo", l'*ultimo* degli stili, non in senso cronologico ma +logico; lo stile che -- shakerando estetica giapponese e Mies van der +Rohe, più un'abbondante aggiunta di ghiaccio -- ottiene il brillante +risultato di far passare per sobri ambienti nella gran parte dei casi +lussuosi[^20]. Quarant'anni più tardi, il minimalismo ritorna come +"risposta" alla crisi economica mondiale, ma anche come stile di un +capitalismo che preferisce pur sempre ottenere "migliori risultati con +meno mezzi"[^21]. Non è dunque un caso che, nei luoghi di massima +"intensificazione" della società "trasparente", tali caratteri si +presentino al massimo livello di concentrazione. Né deve stupire che +questi stessi caratteri, gradatamente, fuoriescano dall'invisibile +"recinto" dei *flagship stores*, arrivando a conformare anche altri +spazi commerciali. Il Westfield World Trade Center Mall (noto anche +come Oculus), progettato da Santiago Calatrava e inaugurato a Manhattan +nel 2016, ne costituisce un esempio emblematico. Costruito accanto al +luogo in cui sorgevano le Twin Towers, con le sue candide ali distese +pronte per spiccare il volo, l'edificio dall'esterno sembrerebbe voler +rinverdire la tradizione dei *landmarks*. Ma la sua vera natura si +rivela non appena varcato l'ingresso, accedendo alla grande piazza +ellissoidale che ospita lo shopping center. Qui, sotto la muscolare +copertura, caratteristica anche di altri edifici dell'architetto e +ingegnere spagnolo, lo spazio sembra perdere i propri contorni, +smaterializzarsi, svanire. Nell'epoca delle "piazze virtuali", la +piazza reale dell'Oculus pare faccia un passo indietro rispetto alla +realtà, per "virtualizzarsi" a sua volta. Condizione apparentemente +imprescindibile, questa, per infondere quel "senso di libertà" che +avvince i consumatori con il potere del *like*. + +In altre occasioni l'architettura della società della trasparenza assume +toni esplicitamente ludici. È il caso del Googleplex a Mountain View +(Silicon Valley -- California), quartier generale di Google, terminato +nel 2004 ma negli anni seguenti continuamente rinnovato, soprattutto per +quanto riguarda gli spazi interni. Dall'esterno gli edifici del +Googleplex presentano un aspetto riconducibile -- con poche e in fondo +marginali correzioni -- a quell'"efficientismo internazionale" che è lo +stile dominante delle sedi delle grandi compagnie in tutto il mondo. Ma +è dentro gli edifici che accadono le cose più interessanti. Il +brillante e spiritoso "stile della casa", impresso come un saluto di +benvenuto nel logo multicolore dell'azienda, e riassumibile nella parola +d'ordine "smart", produce ambienti che sono interamente penetrati dalla +"filosofia" Google: gli uffici (o quelli che dovrebbero essere tali) e +gli altri spazi di lavoro sono concepiti con l'esplicito intento di +comunicare l'idea che "qui non si lavora": ci si diverte. *Smart +working*. E in effetti, all'interno di questi spazi si può giocare +davvero. Il carattere ludico si incorpora in essi come una componente +essenziale. *Google Play*. E non certo come induzione all'ozio, bensì +per ottenere una maggiore produttività, una maggiore efficienza, una +maggiore creatività[^22]. Lavoro e divertimento finiscono per diventare +una cosa sola, un'unica e indissolubile condizione. L'*homo ludens* +situazionista viene cosí recuperato al sistema, "messo al lavoro" senza +quasi che se ne accorga. + +Non è un caso che nel vocabolario dell'architettura attuale siano +prepotentemente entrati -- ormai anche a grande distanza dalla Silicon +Valley, e con specifico riferimento agli spazi del lavoro e del +commercio -- termini come "intelligente", "flessibile", "ibrido"; e che +gli ultimi miti dell'agenda contemporanea siano "stare insieme", +"condividere", "interagire". In modo lampante, Google *docet*. Gli +spazi fisici in cui si svolgono queste azioni al giorno d'oggi vengono +diffusamente pensati ed offerti come luoghi capaci di infondere in chi +li utilizza felicità e benessere, prima e più ancora che idee di +sobrietà ed efficienza. Per suscitare queste sensazioni gli spazi +lavorativi sempre più di frequente si travestono da luoghi d'abitazione +(fenomeno esattamente speculare a quello dell'*home working*). +Familiarità, informalità, *libertà* della casa diventano i nuovi *idola* +del "lavoro intelligente". Forse non abbastanza però da non far sorgere +il dubbio che sia proprio *questo* il luogo di attuazione della +minacciosa promessa di Auschwitz: "Arbeit Macht Frei". + +Intanto, a poche miglia dal Googleplex, a Cupertino, sorge l'Apple Park, +realizzato da Norman Foster + Partners e aperto nel 2017. Si tratta di +un edificio a forma di anello interamente vetrato, di oltre 450 m di +diametro e di 1,6 km di circonferenza, cui si va ad affiancare lo Steve +Jobs Theater, di dimensioni molto più ridotte ma anch'esso circolare e +completamente vetrato nella parte emergente. Nell'epoca del panottico +digitale -- senza forma, immateriale, ubiquo -- ritorna +imprevedibilmente in scena il panottico benthamiano: lo spazio di un +controllo fisico, che nel caso dell'Apple Park però è da intendersi in +senso soltanto metaforico. Anzi, a ben guardare, in un senso +esattamente rovesciato rispetto a quello originario: la forma del +controllo disciplinare come "dimostrazione" della libertà digitale. + +A immagini come queste, di una sin troppo *ambigua* libertà, il panorama +architettonico contemporaneo -- sovraffollato di molteplici offerte e +all'apparenza assai variegato -- sembra poter agevolmente fornire la +*chance* di contrapporne altre più autentiche, e al tempo stesso più +"esterne al sistema". Gli esempi potrebbero essere tanti, quanto +soggettive le scelte. Meglio rivolgersi allora a chi ha affrontato il +tema in maniera cosciente. In una serie di conferenze organizzate da +Owen Hopkins alla Royal Academy of Arts di Londra nel 2015 su +*Architecture and Freedom* ("L'architettura è in balia degli interessi +privati e dei bisogni del capitale come mai prima d'ora")[^23], Reinier +de Graaf (OMA), J.MAYER.H, Farshid Moussavi (FMA, già FOA) e Patrik +Schumacher (Zaha Hadid Architects) hanno presentato i loro punti di +vista sul tema. Quattro architetti diversi, per provenienze ed +esperienze, che hanno però tutti in comune un'attività all'interno di +grandi studi internazionali operanti su scala globale, ma anche +un'attenzione per la speculazione teorica, secondo un intreccio di piani +che appartiene di diritto all'eredità degli architetti intellettuali. +Pur non essendoci la possibilità di analizzare nei dettagli le +argomentazioni dibattute da ciascun relatore, è interessante notare come +gli architetti in questione -- con la sola eccezione di Reinier de +Graaf, impegnato a dimostrare come il mondo in cui si trova a operare +OMA dopo il 1991, in seguito alla dissoluzione dell'Unione Sovietica, +non sia affatto unito nell'abbraccio delle democrazie liberali +occidentali, come sentenziato da Fukuyama[^24]; e come ciò, dal punto di +vista di uno studio di architettura, non rappresenti un dramma --, più +che compiere una critica della condizione attuale, prendano casomai lo +spunto da questa per inserire la propria architettura nei processi in +atto, cercando di leggerli nella maniera il più possibile coerente con +essa. Cosí per Schumacher soltanto il parametricismo può farsi +interprete delle dinamiche urbane di un libero mercato "sfrenato" in una +società post-fordista, riuscendo ad accordare -- in maniera analoga al +complesso e variegato ordine degli ambienti naturali -- le molteplici +forze che vi con-fluiscono[^25]. + +Per Jürgen Hermann Mayer la libertà sembra più che altro consistere in +un carico di potenzialità -- tecnologiche e comunicative -- per le +attività umane che la sua architettura cerca di tradurre facendosi +generatrice e luogo d'incontro di interazioni sociali, come nella +copertura -- terrazza -- spazio urbano *Metropol Parasol* in Plaza de la +Encarnación a Siviglia (2004-11)[^26]. Farshid Moussavi infine, pur con +abbondanza di citazioni e definizioni filosofiche del concetto di +libertà, riconduce la questione a una sorta di *aut aut* tra "stile" +come affermazione di identità (dell'architetto) e stile come performance +dell'edificio e dei suoi singoli elementi, analizzati minuziosamente e +progettati sforzandosi di avvicinarli al massimo grado a un loro uso +"partecipato" [^27]. + +In conclusione, chi nelle parole degli architetti citati cercasse una +bussola per orientarsi nella ricerca di una "rappresentanza" in un mondo +in profondo mutamento rischierebbe di rimanere deluso. Per molti di +loro, a quanto sembra, quello della libertà non costituisce affatto un +problema, al contrario di quanto è accaduto in altri momenti ad altri +architetti[^28]. + +Tra gli ultimi tentativi in ordine di tempo di affrontare il tema del +rapporto tra libertà e architettura va citata la mostra dedicata dalla +Fondation Cartier pour l'art contemporain di Parigi, tra marzo e giugno +2018, all'opera del giovane architetto giapponese Junya Ishigami. +Ospitata nei diafani spazi pensati da Jean Nouvel (a loro volta +un'ipotesi di libertà costruita)[^29], la mostra *Freeing Architecture* +presentava 17 progetti elaborati da Ishigami tra il 2004 e il 2018. Che +cosa egli intenda con "liberazione dell'architettura" si lascia intuire +osservando i grandi modelli e gli altri materiali in esposizione: +espressione di un'architettura a volte essenziale, strutturalmente +ardita ma figurativamente esile, al limite dell'anoressia, altre volte +ottenuta scavando, per sottrazione di materia, altre ancora mediante il +processo esattamente opposto, di accumulazione di quelle che potrebbero +apparire masse glaciali che danno luogo a corpi globosi e cavernosi. +Un'architettura al tempo stesso "minimale" e desiderosa di sorprendere, +ma anche perennemente tesa nella ricerca di un'integrazione con la +natura. Ciò di cui sembra volersi liberare l'architettura di Ishigami +sono dunque i legami con quei retaggi disciplinari che provino a +irreggimentare l'edificio da un punto di vista tipologico, funzionale, +spaziale, strutturale. La riscrittura da lui proposta in tal senso vale +come tentativo di sottrazione dell'architettura dai *nomoi* che di +consueto la regolano, per (ri)condurla a una sorta di "età +dell'innocenza", dove essa possa continuare a sussistere in una +dimensione "sospesa". E ancora di più, questo "disegno" risulta palese +esaminando il catalogo, un libro di grande formato, illustrato con +immagini a metà strada tra l'infantile e il pittorico, inframezzate da +brevi testi dal tono quasi poetico[^30]. + +L'ingenuità di tali intendimenti è però almeno in parte contraddetta +dall'efficacia dei risultati ottenuti dalle opere realizzate da Junya +Ishigami. È il caso del KAIT Workshop, un edificio concepito come spazio +per gli studenti del Kanagawa Institute of Technology, in Giappone +(2004-2008). In questo spazio essi possono progettare, scrivere ma +anche chiacchierare e oziare. Le immagini cui Ishigami fa ricorso per +spiegarlo sono quelle delle costellazioni e degli alberi di una foresta: + +> Per migliaia di anni noi umani abbiamo osservato il cielo notturno, +> evocando immagini e storie dalla disposizione casuale delle stelle. +> +> La natura ha leggi severe. Sebbene queste possano essere al di là +> della nostra comprensione, le aggiriamo abitualmente, decifrandole +> soggettivamente, a nostro piacimento. +> +> Può l'architettura essere liberata nello stesso modo? +> +> Data la libertà, nonostante sia rigorosa nella sua destinazione d'uso, +> e progettando di conseguenza, trascendere tutto ciò e vedere lo spazio +> in modo soggettivo, consentendone usi diversi. Una libertà aperta a +> molteplici interpretazioni. +> +> Un laboratorio per studenti. +> +> Questo edificio non ha pareti. Tutte le strutture sono rette +> esclusivamente da pilastri. Tutti i pilastri hanno proporzioni +> diverse, sono orientati in modi diversi, posizionati a intervalli +> diversi. +> +> Ogni pilastro è progettato individualmente, meticolosamente. Allo +> stesso tempo, un piano meticoloso è reso trasparente. +> +> Pianificare mentre l'intento del piano non è più visibile, diventa +> l'intento di questo piano. +> +> Una disposizione casuale. Un pianterreno di alberi in una foresta. La +> disposizione delle stelle assomiglia a quella degli alberi in una +> foresta. Il fatto che percepiamo una casualità condivisa in queste +> due cose che sembrano non correlate può essere dovuto alla casualità +> che appartiene all'essenza della natura[^31]. + +Nonostante gli accenti con cui è presentato, il KAIT sotto molti aspetti +potrebbe essere assimilato ai *flagship stores* visti più sopra: +identico il candore della pavimentazione e delle 305 colonne di +dimensioni variabili, disposte irregolarmente a sostegno della copertura +piana -- anch'essa bianca -- solcata da lucernari; identiche le pareti +perimetrali interamente vetrate; identica l'assenza di peso che promana +dall'insieme. E identiche -- si può pure presumere -- le dotazioni +tecnologiche a disposizione degli studenti che rendono lo spazio +perfettamente connesso con il mondo. E tuttavia, predisponendo un +layout massimamente flessibile, in grado di includere le esigenze +mutevoli degli studenti, suggerendo usi senza imporli, Ishigami +sembrerebbe alludere a un altro genere di libertà: più che una "messa a +disposizione" di possibilità senza limiti, una capacità di *accogliere* +possibilità illimitate. Un'*apertura* dello spazio a interazioni +spontanee che potrebbe essere intesa come una condizione di *non* +sfruttamento di esso. Scrive ancora Ishigami: + +> La nostra vita quotidiana si svolge tra la manifestazione di risultati +> attentamente calcolati, e la libera interpretazione. +> +> Pensare alla progettazione di un'architettura che, anziché postulare +> ordine e disordine come valori opposti, li tratta allo stesso modo. +> +> Scoprire spazi liberamente, assegnando loro ogni volta una funzione. +> +> Ogni volta che un pezzo di architettura è completato, si rivela +> attraente in tutti i modi possibili, al di là delle stesse intenzioni +> dell'architetto[^32]. + +Che l'architettura di Ishigami sia profondamente immersa nel mondo +contemporaneo, che precisamente a esso si rivolga ("Un'architettura per +l'era del libero accesso all'informazione. Un'architettura per l'era +della libera connessione. Un'architettura per l'era della libertà dei +valori")[^33], risulta evidente. E però è altrettanto evidente come +essa non si "accontenti" di ciò che la realtà in quanto tale propone. +In questo senso, la flessibilità degli spazi del KAIT -- almeno nelle +intenzioni del loro autore -- vorrebbe dimostrare di essere l'esatto +opposto della "flessibilità" come "libera imposizione" che le società +odierne assegnano ai loro "soggetti": là dove infatti a questi ultimi +viene richiesta una capacità di adattamento, nel suo caso è lo spazio +che sembra adattarsi alle svariate esigenze di chi lo utilizza. + +Si potrebbe denominare questa architettura -- riprendendo una discussa +espressione di Colin Rowe -- "delle buone intenzioni"[^34]. Intenzioni +"preterintenzionali", verrebbe da aggiungere, sulla base delle parole +appena citate dello stesso Ishigami; il quale tuttavia, subito dopo, +richiama la necessità "di essere maggiormente coscienti (...) fin dalla +fase della progettazione"[^35] dei possibili gradi di libertà che +l'architettura *autonomamente* può assumere. + +Ma la conclusione potrebbe essere anche diversa: che per Ishigami -- al +pari degli altri architetti di cui si è discusso in precedenza -- la +suadente libertà "obbligatoria" della società della trasparenza sia +soltanto un'allettante occasione per scatenare le proprie "fantasie +creative", e dunque per cogliere nuove, fruttuose opportunità di lavoro; +mentre per tutto ciò una libertà "vera", una libertà incondizionata -- +come sembra suggerire Reinier de Graaf -- sarebbe più che altro di +ostacolo. + +[^1]: Tafuri, *La sfera e il labirinto* cit., p. 315. + +[^2]: Yvonne Farrell e Shelley McNamara, *Freespace-Manifesto*, in +*Freespace*, catalogo della XVI Mostra Internazionale di Architettura - +Biennale di Venezia, Venezia 2018, p. 51. + +[^3]: Max Weber, *Il senso dell'"avalutatività" delle scienze +sociologiche ed economiche* (1917), in Id., *Il metodo delle scienze +storico-sociali*, Einaudi, Torino 2012, p. 265. Prosegue Weber: "Tra i +valori si tratta ovunque e sempre, in ultima analisi, non già di +semplici alternative, ma di una lotta mortale senza possibilità di +conciliazione, come tra "dio" e il "demonio". Tra di essi non è +possibile nessuna relativizzazione e nessun compromesso". + +[^4]: Oltre ai "classici" testi citati alla nota seguente, vedi +Foucault, *La società disciplinare*, a cura di Salvo Vaccaro, Mimesis, +Sesto San Giovanni 2010, e Id., *La società punitiva. Corso al Collège +de France (1972-1973)*, Feltrinelli, Milano 2016. + +[^5]: Michel Foucault, *Storia della follia nell'età classica*, Rizzoli, +Milano 1963; vedi anche Id., *Nascita della clinica. Una archeologia +dello sguardo medico*, Einaudi, Torino 1969; Id., *Sorvegliare e punire. +Nascita della prigione*, ivi 1976. + +[^6]: Jeremy Bentham, *Panopticon ovvero la casa d'ispezione*, a cura di +M. Foucault e M. Perrot, Marsilio, Venezia 2002. + +[^7]: Jean Starobinski, *L'invenzione della libertà 1700-1789*, +Abscondita, Milano 2008. + +[^8]: È quanto rileva lo stesso Foucault, *Disciplina e democrazia. +Intervista di J.-L. Ezine* (1975), in Id., *La società disciplinare* +cit., p. 87: "La disciplina è l'altra faccia della democrazia". + +[^9]: Byung-Chul Han, *La società della trasparenza*, Nottetempo, Roma +2014. + +[^10]: Byung-Chul Han, *Psicopolitica. Il neoliberalismo e le nuove +tecniche del potere*, Nottetempo, Roma 2016, p. 11. + +[^11]: Lo aveva intuito già Foucault, *Disciplina e democrazia. +Intervista di J.-L. Ezine* cit., p. 87 (nel 1975!): "Si vedono apparire +ora sorveglianze di altro tipo, ottenute senza che quasi la gente se ne +renda conto, attraverso la pressione del consumo". + +[^12]: Questo il significato che Aristotele attribuiva a ὑποκείμενον, +tradotto con il latino *subiectum*; per una discussione di questo +termine prima e dopo Cartesio, e dunque con l'imporsi del Mondo Moderno, +vedi Martin Heidegger, *L'epoca dell'immagine del mondo*, in Id., +*Sentieri interrotti*, La Nuova Italia, Firenze 1984, pp. 71-101. + +[^13]: Han, *Psicopolitica* cit., p. 9. + +[^14]: *Ibid.*, p. 18. + +[^15]: *Ibid.*, p. 25. + +[^16]: Le Corbusier, *Cinque punti per una nuova architettura* (1927), +in Mara De Benedetti e Attilio Pracchi, *Antologia dell'architettura +moderna. Testi, manifesti, utopie*, Zanichelli, Bologna 1988, p. 381. +Continua Le Corbusier a proposito della pianta libera: "Non esistono più +pareti portanti, ma soltanto membrane dello spessore desiderato. +Conseguenza di ciò l'assoluta libertà nella progettazione della pianta, +cioè la libera disposizione delle risorse esistenti". + +[^17]: Fredric Jameson, *Postmodernismo ovvero la logica culturale del +tardo capitalismo*, Fazi Editore, Roma 2007, pp. 315-20. + +[^18]: *Ibid.*, pp. 319-20. + +[^19]: Karl Marx, *Il 18 brumaio di Luigi Napoleone* (1852), in Marx e +Engels, *Opere complete* cit., vol. XI, p. 107. + +[^20]: Vittorio Savi e Josep Maria Montaner, *Less is more. Minimalisme +en arquitectura i d'altres arts*, Col•legi d'Arquitectes de Catalunya - +editorial Actar, Barcelona 1996. + +[^21]: Aureli, *Less Is Enough* cit., p. 8. + +[^22]: Han, *Psicopolitica* cit., p. 46. + +[^23]: Owen Hopkins, *Architecture and Freedom: a changing connection*, +in +, +2 settembre 2015. Vedi anche "Architectural Design", vol. 88, n. 3, +maggio-giugno 2018, fascicolo curato dallo stesso Hopkins e interamente +dedicato a *Architecture and Freedom. Searching for Agency in a +Changing World*. + +[^24]: Francis Fukuyama, *La fine della storia e l'ultimo uomo*, +Rizzoli, Milano 1992. + +[^25]: Su ciò vedi Patrik Schumacher (a cura di), *Parametricism 2.0. +Rethinking Architecture's Agenda for the 21st Century*, Academy +Editions, London 2016. + +[^26]: Jürgen Mayer H., *Metropol Parasol*, Hatje Cantz Verlag, +Ostfildern 2011; vedi inoltre Id., *Could Should Would*, scritti di +Georges Teyssot, Ana Miljacki e John Paul Ricco, ivi 2015. + +[^27]: Farshid Moussavi, *The Function of Style*, Actar, New York 2014, +ma anche Id., *The Function of Form*, Actar, Barcelona 2009. + +[^28]: Vedi ad esempio Giancarlo De Carlo e Franco Bunčuga, +*Conversazioni su architettura e libertà* (2000), Elèuthera, Milano +2018. + +[^29]: Scrive lo stesso Jean Nouvel, *Real/Virtual* +([www.jeannouvel.com/en/projects/fondation-cartier-2/](http://www.jeannouvel.com/en/projects/fondation-cartier-2/)), +a proposito di quello che significativamente chiama "il fantasma nel +parco": "L'architettura riguarda la leggerezza, con una raffinata +struttura di acciaio e vetro. Architettura in cui il gioco consiste nel +confondere i confini tangibili dell'edificio e rendere superflua la +lettura di un volume solido tra la poetica della sfocatura e +dell'effervescenza. Quando la virtualità è attaccata dalla realtà, +l'architettura deve avere più che mai il coraggio di assumere l'immagine +della contraddizione". La Fondation Cartier pour l'art contemporain è +del 1991-94. + +[^30]: Junya Ishigami, *Freeing Architecture*, catalogo della mostra, +Fondation Cartier pour l'art contemporain -- LIXIL Publishing, +Paris-Tokyo 2018. + +[^31]: Ishigami, *Freeing Architecture* cit., pp. 180-89. + +[^32]: *Ibid.*, pp. 190-94. + +[^33]: *Ibid.*, p. 309. + +[^34]: Colin Rowe, *L'architettura delle buone intenzioni. Verso una +visione retrospettiva possibile* (1994), Pendragon, Bologna 2005. + +[^35]: Ishigami, *Freeing Architecture* cit., p. 309. + +# L'architetto come "produttore" e l'architettura come progetto + +> Per gli architetti, la scoperta del loro declino come ideologhi +> attivi, la constatazione delle enormi possibilità tecnologiche +> utilizzabili per razionalizzare le città e i territori, unita alla +> quotidiana constatazione del loro spreco, l'invecchiamento dei metodi +> specifici di progettazione, prima ancora di poterne verificare nella +> realtà le ipotesi, generano un clima ansioso, che lascia intravvedere +> all'orizzonte uno sfondo molto concreto e temuto come il peggiore dei +> mali: il declino della "professionalità" dell'architetto e +> l'inserimento di questi, senza più remore tardoumanistiche, in +> programmi in cui il ruolo ideologico dell'architettura sia minimo[^1]. + +Per comprendere quanto si sia trasformata la condizione dell'architetto +dal momento in cui Manfredo Tafuri ha formulato la sua analisi -- ma al +tempo stesso quanto di quest'ultima si sia nel frattempo avverato --, è +necessario ripartire proprio dal punto in cui tale analisi è stata +giudicata eccessivamente "drammatica", e dunque nella sostanza è stata +del tutto fraintesa. Si tratta della famosa (e presunta) "profezia" +della "morte dell'architettura". Lo stesso Tafuri vi allude, facendo +riferimento alle reazioni a *Per una critica dell'ideologia +architettonica*, da molti letto come un "omaggio a un atteggiamento +apocalittico, come "poetica della rinuncia", come estrema denuncia di +una "morte dell'architettura""[^2]. Tale lettura distorta, +sorprendentemente diffusa[^3], ha finito per distorcere a sua volta il +quadro critico successivo. Non soltanto quindi l'analisi tafuriana, +cosí travisata, è stata bollata come "oscura profezia", del tutto priva +di "valore scientifico"[^4], ma ha spinto anche molti (architetti non +meno che storici e critici) a diffidare a priori di ciò che in essa era +contenuto; mancando in questo modo di scorgervi quanto per loro -- e per +le generazioni che sarebbero venute dopo di loro -- poteva invece essere +utile. + +Quando Tafuri parla di "estinguersi (...) del ruolo di una +disciplina"[^5], di "crisi della funzione ideologica +dell'architettura"[^6], intende riferirsi all'esaurirsi di un compito +storico, non certo formulare catastrofistici pronostici in merito al +futuro di entrambe. In questo senso, se proprio di "morte" si dovesse +parlare, ciò non riguarderebbe per nulla l'architettura intesa come +fatto materiale (costruito o anche solo progettato): piuttosto +l'architettura come sistema di pratiche, come professione che +tradizionalmente al proprio centro custodisce l'idea di disegnare (ossia +progettare)[^7] e organizzare lo spazio, da quello domestico a quello +urbano (e volendo anche oltre), e che in quanto tale comporta sempre, +necessariamente, anche aspetti relazionali, sociali, etici e +politici[^8]. Se "morte" (o forse meglio, eclissi) vi è, ciò che viene +meno è un certo modo di concepire alcune parti (o addirittura l'intero +*corpus*) dell'architettura intesa in questo senso. + +Come l'architettura nella sua dimensione materiale, cosí anche +l'architettura come processo è soggetta alle dinamiche storiche; e +dunque, cosí come cambiano gli edifici nel corso della storia, cambia +anche il modo in cui la disciplina architettonica viene intesa da un +punto di vista concettuale. In *Per una critica dell'ideologia +architettonica* e *Progetto e utopia*, Tafuri ha cercato di articolare +storicamente le cause (e in misura minore, gli effetti) di questi +cambiamenti. Dall'Illuminismo alle avanguardie del Novecento, +dall'utopia come progetto ideologico alla depurazione dell'ideologia da +ogni tratto utopistico, il ciclo storico da lui individuato mostra una +traiettoria ben precisa per quanto riguarda la concezione +dell'architettura da un punto di vista disciplinare: l'assunzione su di +sé di compiti di gestione dei grandi mutamenti produttivi e sociali che +hanno avuto luogo a partire dalla Rivoluzione industriale, e che si +prolungheranno fino ai primi tre decenni del XX secolo, per essere +riattivati ancora dopo la guerra. Per la cultura disciplinare, faro di +questo vorticoso e spesso contraddittorio sviluppo sono i miti della +razionalizzazione e della pianificazione, declinati a vario titolo e in +diversi contesti, fino al momento in cui -- come rileva Tafuri -- le +verranno sottratti dalle politiche dei "paesi a capitalismo avanzato +come gli Usa o a capitale socializzato come l'Urss"[^9]. Cosicché, + +> ... dopo aver anticipato ideologicamente la ferrea legge del piano, +> gli architetti, incapaci di leggere storicamente il percorso compiuto, +> si ribellano alle estreme conseguenze dei processi che essi hanno +> contribuito a innescare[^10]. + +La comprensione di tali mutamenti -- oggi come allora -- si rivela un +elemento fondamentale. Rimanerne all'oscuro, o addirittura negarli, +equivale a rimanere del tutto estranei alla propria epoca, e di +conseguenza essere esclusi dalla possibilità di leggerla criticamente. +Per utilizzare la già richiamata distinzione proposta da Benjamin, in +una misura non trascurabile questo tipo di condizione costituisce il +presupposto "migliore" per mettere chi vi si dispone nella posizione del +"rifornitore", vale a dire in uno stato di muta e cieca acquiescenza nei +confronti della società per cui opera. + +Ma prima di passare ad analizzare quali siano gli effetti del cambio di +statuto dell'architettura attuale rispetto a quello di precedenti epoche +storiche, bisogna sgombrare il campo dalla possibile "impressione" che +la supposta eclissi di una certa idea di architettura, verificatasi a +partire dagli anni sessanta e settanta, possa essere il frutto esclusivo +di una "deformazione" tafuriana. A corroborare l'ipotesi relativa alla +"crisi della funzione ideologica" dell'architettura, con particolare +riferimento a quel periodo, può quindi essere utile la coeva +testimonianza di De Carlo: + +> Guardando con freddezza quel che accade, si può dire che +> l'architettura non interessa più nessuno. Non interessa i clienti +> tradizionali perché non risolve in modo efficiente e rapido i loro +> problemi di investimento e di potere; non interessa le istituzioni +> perché produce simboli troppo flebili e sbiaditi in confronto a quelli +> che producono altri settori di attività più potenti e aggressivi; non +> interessa la gente comune perché non propone nulla che corrisponda +> alle sue aspettative. Perciò, dal momento che non interessa più +> nessuno, l'architettura è condannata a una rapida estinzione[^11]. + +La fosca premonizione di Giancarlo De Carlo, formulata quasi mezzo +secolo fa, sembrerebbe a prima vista sconfessata dall'evidenza dei +fatti: l'architettura -- nonostante tutto -- esiste, continua a +esistere. + +Tuttavia, a un'analisi più attenta, le parole di De Carlo non sono poi +cosí lontane dal vero: l'architettura, intesa nel senso in cui la +intende l'architetto genovese -- qualcosa che sia il frutto di un vero +*interesse*, ovvero di un effettivo *essere-tra*, un intreccio di +relazioni tra *esseri* diversi, ciascuno dotato di un proprio status di +correlazione ma al tempo stesso d'indipendenza dagli altri --, non +soltanto è destinata a sparire ma probabilmente non esiste già più +(ammesso poi che, in una forma più "piena", sia mai esistita). E qui, +ancora una volta, bisogna fare chiarezza: l'architettura esiste, certo, +nella sua concretezza, in forma di edifici per la "gente comune", +rispetto alle cui "aspettative" però risulta spesso deludente. Ed +esiste in forma di sedi di rappresentanza di quelle "istituzioni" +(pubbliche o private) che tuttavia in effetti, nella gran parte dei +casi, cercano e trovano altrove i propri simboli, in settori "più +potenti e aggressivi" -- primi fra tutti il marketing e la pubblicità -- +cui la stessa architettura è subordinata e spesso assimilata. Per +quanto riguarda i "clienti tradizionali", invece -- appartenenti, lungo +tutto il corso del Novecento, in modo preponderante al mondo +imprenditoriale e politico --, sono proprio questi a essere scomparsi, +soppiantati da nuovi committenti desiderosi assai meno di radicare i +loro "interessi" in oggetti stabili e materiali, per investirli di +preferenza in entità immateriali e "volatili". Con significative +differenze, comunque, tra nuova committenza politica -- strenuamente +impegnata a ostentare il massimo distacco (apparente) del potere dal +"palazzo", e dunque poco interessata a farsene emblema --, e nuova +committenza imprenditoriale. In quest'ultimo caso, il problema non è +tanto la differente accezione del termine "interesse", la sua +declinazione in senso prettamente economico anziché relazionale. Che +gli interessi degli investitori siano di tipo economico è qualcosa che +non riesce a sconvolgere neanche i più incalliti idealisti. La +metamorfosi decisiva in questo campo è piuttosto quella relativa al +passaggio da un capitalismo "padronale", ancora radicato in territori e +culture, a un capitalismo finanziario, senza volto e senza "testa", e +dunque impersonale e invisibile; un capitalismo per il quale sono assai +poco importanti le appartenenze, le vicende, i linguaggi e le +problematiche locali. Ed è proprio questo sradicamento, con tutte le +sue conseguenze, di cui De Carlo "pre-sente" minacciosamente l'arrivo. + +Non è dunque tanto sul piano dell'architettura realizzata (o anche solo +pensata) che oggi sembra avverarsi la "prognosi" di De Carlo, quanto +piuttosto sul piano concettuale e simbolico. Sul piano -- si potrebbe +dire -- del *senso*. Nella società odierna l'architettura non "conta", +o lo fa molto meno di un tempo. Si legga ancora De Carlo: + +> Per convincersi che non è una battuta terroristica, e neanche una +> semplice battuta, basta scorrere le diagnosi degli esperti che +> confortano le decisioni dei politici ai quali sono affidate le sorti +> del mondo. Queste diagnosi concordano nel dichiarare che la questione +> dell'organizzazione dello spazio fisico è molto grave, ma anche molto +> semplice. Per risolverla basta identificare i problemi più salienti +> che sono quelli della residenza e del trasporto -- e affidarli a chi è +> in grado di affrontarli con la massima rapidità e col minimo +> sforzo[^12]. + +Massima rapidità e minimo sforzo: sono le modalità con cui agisce +preferenzialmente la logica capitalista, anzi -- per l'esattezza -- sono +i suoi obiettivi primari. D'altronde, dalle parole di De Carlo risulta +evidente come, in *questa* logica, "chi è in grado di affrontare" tali +problemi non sia niente affatto l'architetto cosí come egli stesso lo +intende, capace di organizzare lo spazio nella sua complessità, fisica e +concettuale; non certo l'architetto per il quale tempo e lavoro +costituiscono quantità spesso non precisate, sulle quali comunque non +lesinare. Piuttosto, il pericolo che egli vede incombente è che, per la +risoluzione di questioni spaziali, in un futuro ormai prossimo, si +faccia ricorso "agli strumenti più efficaci utilizzandoli per quel che +possono dare, senza pretendere prestazioni qualitative che sono estranee +alla loro natura". Difficile dire con esattezza che cosa abbia qui in +mente De Carlo; l'utilizzo della parola "strumenti" lascia però +evidentemente intuire il carattere "strumentale" di tali interventi. +Mentre la via d'uscita che per parte sua ritiene possibile -- e che di +fatto in diverse circostanze nel corso della sua carriera ha proposto -- +è quella dell'architettura "dalla parte della gente"[^13], +l'architettura della partecipazione. + +La natura dell'architettura, intesa come somma dei compiti in carico +all'architetto è, fin dalle sue origini, essenzialmente organizzativa, +*gestionale*[^14]. Si tratta in sostanza dell'espletamento di alcune +mansioni specifiche (progettazione, disegno, estimo, scelta dei +materiali, ecc.) che tuttavia in larga parte sono assorbite nella +capacità più complessiva dell'architetto medesimo di sovrintendere, +coordinare e soprattutto *comprendere* le condizioni di possibilità del +progetto, quand'anche questo venga realizzato da altri. Pur essendo +parte costitutiva del suo profilo tradizionale, questa attività di +gestione si è accresciuta nel tempo in tale misura da divenire la parte +preponderante del suo lavoro. Ma c'è di più: l'estensione dei mercati +potenziali in seguito alla globalizzazione, la conseguente crescita +quantitativa e dimensionale degli edifici, la loro sempre maggiore +complessità tecnologica, la richiesta di competenze sempre più +specialistiche e diversificate, sono alcuni dei fattori che hanno +contribuito a togliere all'architetto quella centralità nella produzione +del progetto che in precedenza deteneva. Ed è qui che l'analisi storica +di Tafuri "incontra" le considerazioni sulla professione di De Carlo. +Se infatti la ricognizione genealogica compiuta dal primo individua le +cause scatenanti della crisi dell'architettura come disciplina, la +"fenomenologia" del secondo ne nomina lucidamente gli effetti. Che sono +appunto alla base delle evoluzioni che stiamo vivendo attualmente. + +Il formidabile sviluppo degli studi di architettura, in particolar modo +dalla seconda metà del XIX secolo in avanti, non soltanto in termini di +numero di persone impiegate ma anche di articolazione interna, di +complessificazione organizzativa (basti pensare agli *architectural +firms* sorti a Chicago dopo l'incendio del 1871, vere e proprie aziende +di progettazione impegnate a fronteggiare l'enorme richiesta di +*commercial buildings* e *tall buildings*[^15]; o all'*Architekturbüro* +scientificamente impostato da Otto Wagner per realizzare le stazioni +della metropolitana e le chiuse del canale del Danubio, affidategli nel +1894 dalla municipalità di Vienna in qualità di consigliere superiore +all'edilizia)[^16], corrisponde in epoche più recenti a un altrettanto +imponente incremento degli apparati gestionali presenti in tali studi, +perfettamente espresso dal dispiegamento di computer al posto di quelli +che un tempo erano i tavoli da disegno. È questa la plastica +dimostrazione del fatto che oggi i sistemi di elaborazione e di +controllo del progetto sono diventati pressoché interamente +*strumentali*, come aveva preconizzato De Carlo. E tuttavia, pur +trattandosi di un mutamento importante, addirittura epocale, non è in +fondo cosí rilevante da provocare un vero sovvertimento nel modo di +mettere in rapporto architettura e architetto. Certamente, crescendo +dimensionalmente, ma soprattutto facendo proprio il modello della +taylorizzazione del lavoro, gli studi di architettura hanno visto nel +tempo accrescersi pure la divisione e la specializzazione delle mansioni +al loro interno; cosicché, negli studi più grandi, accanto agli +architetti variamente aggettivati (partner, senior, junior, ecc.), si +trovano oggi frequentemente caddisti, renderisti, specialisti di +progettazione computazionale, BIM manager, architetti Revit, modellisti, +archivisti, responsabili dello sviluppo aziendale, esperti in *public +relations*, addetti ufficio stampa, per nominare solo alcune delle +posizioni possibili. Ed è altrettanto innegabile che il lavoro di +architettura, negli studi maggiori per mole e produttività, possa essere +assimilato a quello svolto in una fabbrica, con tutti gli effetti di +sfruttamento e alienazione che ne conseguono[^17]. In questa +condizione, con l'ampliarsi a dismisura della divaricazione tra chi +occupa posizioni di vertice, di norma in grado di abbracciare la +complessità -- e in qualche caso anche il senso -- delle operazioni +eseguite, e chi invece è relegato nelle zone inferiori della scala +gerarchica, costretto a produrre semplici "spezzoni" di tali +operazioni[^18], diventa pressoché impossibile parlare di "lavoro +dell'architetto" in maniera generalizzata e univoca. Aspetto, questo, +confermato anche dai diversi "nomi" con cui si suole spesso indicare il +contributo degli uni e degli altri: "opera", nel caso dei primi, +semplice "lavoro", in quello dei secondi: + +> La parola "opera" evoca la dimensione autoriale di un prodotto, ovvero +> l'idea che il prodotto, progetto o edificio, sia il frutto +> dell'architetto. Al contrario, il lavoro (...) in architettura, +> supera i risultati architettonici tradizionali e comprende l'intero +> sforzo -- la fatica -- necessario per sostenere la produzione +> dell'"opera", dal mantenimento personale agli umili lavori che un +> architetto deve compiere per eseguire un incarico[^19]. + +Benché ovviamente "l'idea stessa di *opera* come qualcosa che possa +essere limitato alla creazione di un oggetto -- come è ancora preteso +nella nostra professione -- sia un'insostenibile farsa"[^20]. + +Ma il vero nodo della questione consiste nella profonda modificazione +che ha subito l'intero processo produttivo dell'architettura, sottoposto +alle tensioni delle trasformazioni epocali citate più sopra; una +modificazione che "scavalca" la stessa organizzazione del lavoro dentro +gli studi (ormai raggiunti dal "modello" post-fordista, con modalità di +lavoro più "libere" rispetto a quelle precedenti e con un controllo +delle conoscenze disponibili al suo interno che porta a intenderle ora +come un "capitale cognitivo")[^21] e che pone urgentemente l'architetto +di fronte alla necessità di riflettere in merito al proprio ruolo. Se +da un lato infatti questo è radicalmente cambiato, dall'altro in molti +casi gli architetti si ostinano a vederlo immutato, se non nei suoi +aspetti pratici, nel suo significato intrinseco, nel suo valore +simbolico. A partire da quell'"immagine ideologicamente costruita +dell'architetto come indiscutibile creatore"[^22] che ancora resiste, +non soltanto presso un pubblico distratto e poco informato ma anche +nell'autorappresentazione di molti architetti. Nell'odierna realtà +progettuale, invece, non muta soltanto l'"identità" dei protagonisti, ma +anche -- e radicalmente -- il "punto di vista" secondo cui questi vanno +osservati: in essa, infatti, non più l'architetto, bensì "il progetto, +suddiviso in parti condotte separatamente, individua diversi ruoli di +responsabilità e capacità dispiegati lungo il suo processo"[^23]. È il +*progetto stesso* a "scrivere il proprio destino", cioè a dettare le +regole, a imporre la propria agenda a tutte le figure professionali che +incontra sul suo cammino. Se un tempo "ruotava" intorno allo studio di +architettura (fatta eccezione per gli indispensabili interventi +ingegneristici, finalizzati all'elaborazione dei calcoli strutturali e +all'inserimento dei sistemi impiantistici, nonché -- in casi più rari -- +di progettisti d'interni), oggi si potrebbe dire che il progetto ha il +proprio "centro" in se stesso: dopo essere stato ideato e sviluppato in +uno studio di architettura nelle fasi preliminare e definitiva, non è +infrequente che passi di mano e che venga integralmente trasferito a +società di ingegneria che lo porteranno in modo del tutto autonomo alla +fase esecutiva, ottimizzandolo (in linguaggio tecnico, +"ingegnerizzandolo") in vista della realizzazione. Ma spesso i passaggi +non sono cosí definiti, perché può capitare che il progetto venga +rielaborato e modificato, anche radicalmente, sotto un profilo +strutturale, estetico o dei materiali, da altri operatori, prima di +arrivare alla fase costruttiva; la quale, anch'essa, è di sovente +frazionata dalla società capo-commessa in molteplici porzioni, ciascuna +delle quali eseguita da altre imprese mediante appalti separati. Un +complesso iter nello svolgersi del quale il progetto (o "servizio di +progettazione", come lo denomina ora il linguaggio burocratico italiano) +viene variamente -- e da svariati soggetti -- "processato"; termine, +questo, che lascia involontariamente intendere come il progetto venga +sottoposto a revisioni nel corso delle quali -- di passaggio in +passaggio -- perde via via ogni traccia di una paternità (o +maternità)[^24] che in altre epoche l'affiancarsi di altri nomi e +competenze a quelli dell'architetto poteva contribuire semmai a +precisare, ma in nessun modo mettere in dubbio. + +Si tratta dunque di un "processo" -- frutto di una competizione più che +di una cooperazione -- che può portare anche alla completa alienazione +dei "diritti" sul progetto da parte del suo ideatore originario; sempre +ammesso poi che abbia ancora senso definire "autore" di un progetto chi, +come accade in molte circostanze, ne cede di fatto la proprietà +materiale e intellettuale nel momento stesso in cui questo passa di +mano. + +Il fatto che nell'epoca contemporanea il progetto -- dietro apparenze +spesso ingannevoli -- sia costitutivamente "in cerca di autore", +dimostra quanto esso sia indipendente dallo stesso architetto. Ma si +tratta soltanto di una "spia" che segnala una situazione di allarme più +generale. È la prova che l'architettura, ben lungi dall'essere il punto +focale del progetto, è ormai soltanto una "tappa" -- e a volte neppure +la più rilevante -- di un percorso ben più lungo e intricato. Ma +proprio qui sta il problema: nell'accettare il lavoro di architettura +come mansione limitata, parziale, scorporabile da una lettura e da +un'interpretazione più complessiva e allargata della città e della +società, ovvero della politica e dell'economia -- nell'accettare +l'architettura come *mestiere specializzato*, come "comparto" operativo +del capitale --, l'architetto definisce la propria posizione rispetto a +esso prima ancora di aver compiuto qualsiasi "gesto" progettuale. + +Certo, si è detto, l'architettura intesa come edificio materiale +continua -- nonostante tutto -- a sussistere. E, a dispetto delle +insidie di cui si fa portatore ogni giorno il mondo virtuale, non è +stato ancora trovato un valido sostituto per gli edifici reali, in +"carne e ossa". Pur attraversando fasi altalenanti, dunque, il settore +delle costruzioni rimane sempre uno dei comparti migliori a cui affidare +capitali in cerca di collocazioni sicure. Di conseguenza, architetti e +studi di architettura, nella misura in cui riescono a sconfiggere una +concorrenza che si presenta sempre più numerosa e agguerrita, sembrano +avere lavoro assicurato. Non tutti naturalmente se la cavano bene, ma +l'obiettivo comune alla gran parte di essi risulta ben chiaro: +concorrere ciascuno alla costruzione di un pezzo del mondo come lo +conosciamo, *lasciandolo cosí com'è* (con soltanto marginali +aggiustamenti, nella maggioranza dei casi di carattere estetico). Sono +gli architetti "rifornitori". Ma che cosa ne è degli architetti +"produttori"? È cosí che Benjamin chiama coloro che trasformano *in +senso tecnico* l'apparato produttivo[^25]. + +Va chiarito immediatamente che non esistono architetti "rifornitori" e +architetti "produttori" *a priori*. È soltanto in relazione alla +posizione che ciascuno di essi assume nella realtà concreta dei processi +produttivi dell'architettura -- se li accetta passivamente facendosene +semplice tramite o se invece piuttosto li reinterpreta criticamente al +punto da riuscire a *trasformarli* sotto qualche profilo +dall'interno[^26] -- che si determinerà il loro essere "rifornitori" o +"produttori". Esattamente la stessa posizione sulla base della quale, +nota ancora Benjamin, "può essere stabilito o meglio *scelto* (...) il +posto dell'intellettuale nella lotta di classe"[^27]. E qui è +necessario affrontare una questione essenziale: ha ancora senso questo +discorso *al di fuori* della prospettiva della "lotta di classe"? Vale +a dire, al di fuori di una prospettiva *rivoluzionaria* quale sussisteva +per Benjamin? Non è forse proprio la mancanza di questa -- o quantomeno +di un'ideologia o di una finalità condivisa, sia pur meno radicale -- a +rendere difficile, se non addirittura impossibile, attualizzare il +discorso di Benjamin? Alla risposta più apparentemente ovvia e immediata +-- in assenza di una "lotta di classe" tale discorso è *ipso facto* +destituito di senso -- bisogna opporre una risposta più meditata. +L'attuale mancanza di un'alternativa politica al capitalismo è un fatto +assodato. Se mai ce ne fosse bisogno, sotto un profilo disciplinare +questo è "provato" dall'odierna rilettura in senso puramente +"scientifico" (con Carl Schmitt si potrebbe dire "neutralizzazione", +ovvero *de-politicizzazione*)[^28] dell'architettura, i cui obiettivi -- +dall'edificio alla città, per giungere ad *habitat* ancora più allargati +-- sono umani e sociali, e dunque eminentemente politici. Oggi, al +posto degli obiettivi collettivi politicamente condivisi il cui +raggiungimento Benjamin poteva quantomeno indicare, si impongono +interessi individuali in cui, al di là di una pur significativa ma nella +maggior parte dei casi generica vocazione a "cambiare il mondo" con il +proprio intervento, prevalgono "obiettivi" come l'affermazione personale +e l'ottenimento di maggiori guadagni. + +E tuttavia, a ben guardare, esiste un più che diffuso malessere nei +confronti di condizioni di vita e di lavoro che tocca punti di vista non +soltanto individuali. Si tratta di un disagio che trascende, in larga +misura, la singolarità di una visione soggettiva, limitata e parziale, e +che coinvolge ormai quella che Paolo Virno chiama una +"moltitudine"[^29]. Pur essendo priva di una prospettiva unitaria, la +moltitudine ha in comune "il linguaggio, l'intelletto, le comuni facoltà +del genere umano"[^30]. I tanti soggetti individuali che la compongono +condividono tra loro aspirazioni e bisogni. E ciò tanto più in un +comparto ben definito qual è quello che ruota intorno al mondo +dell'architettura. All'interno di questo, da alcuni anni a questa +parte, si sono individuati non soltanto motivi d'insoddisfazione comuni +(primo fra tutti, condizioni di sfruttamento selvaggio dei lavoratori +che spesso non hanno paragoni nel panorama del lavoro intellettuale, e +neppure di quello manuale)[^31], ma anche forme di relazioni +intersoggettive che, se non arrivano certo a definire un vero e proprio +soggetto politico, hanno però almeno la capacità di inquadrare i +problemi in modo analitico[^32], e istituire reti di comunicazione e di +scambio tra i soggetti coinvolti. Sono ancora lontani dall'essere messi +a fuoco, in tutto ciò, comportamenti solidali e rivendicazioni +condivise; ma soprattutto manca una vera e propria "coscienza di +classe", sostituita al momento da una più generica consapevolezza di +appartenenza, di compartecipazione a una medesima condizione o +"destino". Al tempo stesso, però, vi sono diffusi e ricorrenti segnali +di un risveglio di attenzione e di interesse nei confronti di una +lettura politica della disciplina architettonica nel suo complesso, in +netta controtendenza rispetto all'orientamento ancora dominante che vede +in essa l'esclusiva espressione di una cultura scientifico-tecnologica, +cui corrispondere in termini "prestazionali" e professionalistici. Ed è +sulla strada -- pur lunga e difficoltosa -- dell'individuazione di +strategie e dell'adozione di tattiche finalizzate all'organizzazione di +una maggior "resistenza" e di una lotta più efficace e consapevole, che +i testi di Benjamin -- e in particolare quello citato -- hanno spesso +rappresentato un fondamentale viatico per la cultura +architettonica[^33]. Benché naturalmente al di fuori di qualsiasi +realistica prospettiva di rivoluzione, la *prospettiva rivoluzionaria* +proposta da Benjamin -- specificamente rivolta al lavoro intellettuale +-- ha fornito e continua a fornire un impulso e una possibile "linea di +condotta" per i soggetti coinvolti a vario titolo nel processo +produttivo dell'architettura. Distogliendo lo sguardo dagli scenari più +"eroici" della lotta di classe, per fissarlo sull'obiettivo più +circoscritto delle dinamiche interne ai rapporti di produzione, il testo +di Benjamin apre uno squarcio in un momento storico quasi senza +speranze. L'alternativa tra farsi "rifornitori" o "produttori" di tali +rapporti mantiene infatti la propria validità anche al di fuori di +prospettive politiche più radicali, offrendosi come opportunità per chi, +pur essendo *dentro* di essi, intenda porsi *contro* le logiche che li +informano. + +E proprio dal testo di Benjamin emerge un dato importante: le posizioni +occupate nel processo produttivo sono frutto di una *scelta*. Nessun +ostacolo logico esiste, di ordine trascendentale, che impedisca di +posizionarsi nell'una o nell'altra. Ciò non significa che sia una +"libera" scelta: essa dipende comunque da condizionamenti e congiunture, +cosí come dipende dal punto a partire dal quale viene compiuta. Vi sono +fattori economici in gioco, ma anche culturali e sociali, che vincolano +tale scelta, orientandola in un senso o nell'altro. Ma pur con tutti i +limiti ipotizzabili ed entro condizioni storicamente determinate, la +scelta della propria posizione nel processo produttivo da parte +dell'architetto si presenta -- se non certo libera in assoluto -- +quantomeno *possibile*. Come in altre contingenze della vita +individuale e sociale, è il risultato della composizione, in positivo o +in negativo, di convenzioni e convenienze che possono influenzarla, +quando non addirittura determinarla del tutto. Ma ciò nondimeno è e +rimane anche una *decisione*: un "taglio" netto, deliberato, che risolve +la *quaestio* in un modo o nell'altro. Come tutte le decisioni, +comporta un'assunzione di responsabilità e l'esercizio di una +convinzione[^34]. Non è insomma possibile -- di fronte all'occupazione +dell'una o dell'altra posizione -- invocare l'ineluttabilità delle +circostanze o del "fato", non comunque in una misura determinante. + +Ma, come non esistono architetti "rifornitori" e architetti "produttori" +*a priori*, neppure esistono architetti "rifornitori" e architetti +"produttori" una volta per tutte. Ciascun architetto compie la propria +scelta ogni giorno, in ogni momento, spesso inconsapevolmente, e +altrettanto di frequente in modo inapparente, non dichiarato. Lo fa +nell'ambito del proprio lavoro, accogliendo o meno offerte che le/gli +vengono fatte, soddisfacendo o meno condizioni che le/gli vengono +imposte, ridiscutendo progetti che le/gli vengono commissionati, +ponendosi o meno a disposizione nell'accettare compromessi o +imposizioni. + +Insomma, si tratta di casi molto frequenti e di scelte molto concrete, +che portano l'architetto a posizionarsi come "rifornitore" dell'apparato +di produzione, oppure piuttosto come "produttore". Ma produttore di che +cosa? Come va inteso esattamente questo termine? Non è forse anche +l'architetto "rifornitore" un produttore, nella misura in cui realizza +per l'appunto "prodotti"? Innanzitutto si può dire -- anzi ribadire -- +che tutta l'architettura è un prodotto, vale a dire una merce. La +natura di merce dell'architettura non è minimamente revocata, e neppure +insidiata, dall'intervento dell'architetto "produttore" invece che da +quello dell'architetto "rifornitore", o viceversa. Ma se l'architettura +è senza dubbio un prodotto nel caso di entrambi, in quello +dell'architetto "produttore" si può dire che essa è *anche* un prodotto, +ma non solo: ovvero non è un prodotto-e-basta. Essa è anche -- ed +essenzialmente -- un *progetto*. Non però quel "progetto" che +l'architetto in quanto architetto produce (o meglio, dovrebbe produrre, +se altri operatori, altri "attori" -- come si è visto -- non ne +insidiassero il compito) in vista di una possibile realizzazione. +Piuttosto un progetto da intendersi come *idea*, come *finalità* (e non +come semplice presupposto) dell'architettura medesima. + +L'avvicinamento di prodotto e progetto non è affatto inedito o +sorprendente. + +> Pro-durre e pro-getto sono termini solidali, rappresentano, nel nostro +> linguaggio, un'unica "famiglia". Il progetto è inteso come +> intrinsecamente produttivo: esso elabora modelli di produzione. Il +> pro-durre è compreso nel pro-getto che ne illumina il senso e il +> fine[^35]. + +In realtà, molto più di quanto si possa pensare, il progetto è distante +da una dimensione semplicemente produttiva-predittiva (idea che +linearmente anticipa la propria realizzazione), per aprirsi invece alla +"massima (...) irruzione dell'imprevedibile"[^36]. È questa idea di +progetto che s'affaccia nella produzione dell'architetto "produttore": +dove dunque l'architettura *come progetto* non indica il mero +svolgimento di un'intenzione iniziale, l'attuazione di qualcosa di +interamente presente in essa, e perciò di perfettamente aderente a un +programma "dato" (e "dato" appunto dal processo produttivo come tale), +bensì qualcosa che "eccede" da esso, che si apre a possibilità +ulteriori, non previste, azzardate, che mettono in crisi il processo +produttivo medesimo. + +Architettura come progetto significa che l'architettura *nel suo +complesso*, come disciplina pratica *e* concettuale, in tutti i suoi +aspetti e passaggi -- dall'elaborazione teorica all'organizzazione +produttiva, passando naturalmente anche per il progetto architettonico +inteso in senso tradizionale, con tutti i processi che ne rendono +possibile la realizzazione -- è ripensata in una prospettiva +progettuale, nell'accezione "aperta", arrischiata al futuro, enunciata +poc'anzi. + +Per rendere più facilmente comprensibile come ciò vada inteso (e per +dissolvere il possibile equivoco ingenerato dalla somiglianza formale +delle espressioni "architettura come progetto" e progetto +architettonico, cui corrisponde nei fatti un'abissale distanza), si +potrebbe richiamare il senso che il termine "progetto" assume allorché +ci si riferisce a un progetto letterario o artistico o, ancora, a un +progetto politico, o a un progetto di vita; dove il "progetto" in +questione non ha palesemente nulla a che fare con pratiche relative a +quegli ambiti, come accade invece nel caso dell'architettura. Oppure, +più propriamente, si potrebbe richiamare l'uso che ne ha fatto Tafuri a +proposito del "progetto" storico[^37]; appare chiaro, infatti, in questo +caso, come non soltanto il lavoro storico in generale venga assimilato a +un "progetto" ma come tale "progetto" sia per molti versi assimilabile a +quello aperto, arrischiato e capace di mettere in crisi il proprio +stesso processo produttivo descritto in precedenza[^38]: un "progetto" +che non a caso egli definisce "progetto di crisi"[^39]. È lo stesso +orizzonte a cui si riferisce Cacciari parlando della tecnica in +relazione al noto saggio di Benjamin: "Non si dà discorso autentico +sulle tecniche, finché non se ne *teorizza* la struttura di *crisi*: +esse non avvengono che in base a crisi -- a causa del trasformarsi degli +assetti culturali precedenti"[^40]. E ancora: "La crisi non è un +momento che lo sviluppo delle tecniche attraversa, ma la loro immanente +struttura". Una "coincidenza" niente affatto casuale, dal momento che è +l'analisi dello stesso Cacciari a "finire" per occuparsi proprio +dell'*Autore come produttore*. Qui, quanto precedentemente affermato in +merito alla capacità del progetto di mettere in crisi -- +*trasformandoli* -- i processi produttivi, viene ulteriormente +illuminato: infatti + +> \[La\] crisi non può essere operata speculativamente -- riflettendo +> *dall'esterno* sul processo di trasformazione. Essa deve essere +> *prodotta*. (...) Qualsiasi posizione intellettuale che non si ponga +> come *produttiva* è reazionaria. Ma *produttiva* significa: non +> soltanto integrata nel rapporto di produzione -- ma in grado di +> trasformarne-metterne in crisi l'apparato tecnico-linguistico[^41]. + +L'architettura come progetto non indica dunque un "progetto" *per* essa +o *con* essa: piuttosto indica l'essere progetto *essa stessa*. E un +progetto non semplicemente confermativo bensì effettivamente +*trasformativo* degli apparati produttivi; un progetto di crisi. +Soggetto di tale progetto di crisi è l'architetto come produttore, o per +dir meglio, l'architetto che accetti di calarsi *dentro* tali apparati, +confrontandosi con essi, con le loro forme, i loro linguaggi, e al tempo +stesso scelga di criticarli, andando *contro* una loro riproposizione +immutata. Non si tratta affatto -- si badi bene -- di mere +"astrazioni". Piuttosto di ben precise *relazioni* sviluppabili +all'interno della catena di produzione attraverso i diversi anelli della +quale il progetto architettonico man mano transita: relazioni con gli +altri soggetti e le altre competenze della catena di produzione; +relazioni con le amministrazioni pubbliche, con le istituzioni e con i +committenti privati; relazioni con le imprese di costruzioni e con le +maestranze; relazioni con i fornitori; relazioni con l'utenza di un +edificio e più in generale con la cittadinanza e con il pubblico; +relazioni con gli altri componenti dello studio; relazioni con gli altri +studi; relazioni con il mondo della comunicazione dell'architettura +(editoria, riviste, giornali, internet); relazioni infragenerazionali e +con gli studenti. Tali relazioni risultano naturalmente tanto più +significative quanto più i soggetti implicati sono disponibili a +lasciarsi coinvolgere e a farsi mutare, ma non escludono neppure il +ricorso a modalità conflittuali[^42]; anzi, spesso ciò è inevitabile. + +A questo elenco si possono aggiungere l'organizzazione del lavoro +interna allo studio; il quadro legislativo entro il quale l'architetto +si muove; il corpus teorico disciplinare; le possibili analisi storiche, +sociologiche, economiche, politiche compiute su architettura e città; e +ovviamente il progetto vero e proprio, alle sue possibili scale diverse, +architettonica e urbana, visto sotto *tutti* i suoi aspetti, e in +particolare sotto il profilo delle modalità alternative di concepire e +organizzare lo spazio, unico terreno di applicazione e verifica della +politica all'architettura. Si tratta di una molteplicità di campi +diversi, con cui -- in differenti modi e in vari momenti nel corso del +suo lavoro -- l'architetto viene a contatto. Agendo su uno o più di +questi ambiti, vale a dire mettendoli in crisi, modificandoli, per +innovarli -- ma soprattutto per *migliorarli* nella misura del +possibile[^43] --, l'architetto propone se stesso come intellettuale. + +Nella condizione attuale, in modo nettamente contrastante rispetto ad +altre epoche storiche precedenti, la figura dell'intellettuale appare +fortemente screditata. In realtà, pur non risalendo a tempi troppo +recenti, la condizione di crisi non sembra affatto essere endemica per +l'intellettuale: il quale, in un passato più o meno distante, ha +rivestito posizioni centrali non solo al fianco di regnanti o potenti, +né solo in qualità di membro della *respublica litterarum*, ma anche in +settori vitali e operanti della società[^44]. Non è dunque qui il caso +di ritornare sulla questione già accennata della sua (presunta) "crisi", +se non per far notare che curiosamente l'intellettuale, stante quanto +detto sin qui, sembrerebbe porsi in un duplice rapporto con la crisi: da +un lato come colei/colui che la patisce, dall'altro come colei/colui che +la impartisce. Al punto da far sorgere il dubbio che la crisi +dell'intellettuale, in ultima istanza, non sia nient'altro che il +rovesciamento su di sé della propria stessa attitudine a mettere in +crisi. Ormai da tempo affermatisi come ceto separato, con un'espressa +funzione "contemplativa" -- di osservatori privilegiati -- della +società[^45], gli intellettuali sconterebbero in tal modo la propria +crescita ipertrofica, o sarebbero vittime di un "delirio di +onnipotenza", giungendo a rivolgere le proprie armi contro se stessi. O +forse piuttosto, agendo e "abitando" costantemente la crisi, la loro +esistenza non è contraddetta dalla presenza di questa. + +Di certo comunque si può dire che il ruolo dell'intellettuale, oltre a +quello più ovvio di istruire la società propagandovi la cultura sotto +varie forme, consista nel "rompere" costellazioni di saperi consolidate, +riconfigurandole secondo altre strutture di senso[^46]. Quest'opera di +"rottura" è sempre stata fondamentale per l'intellettuale produttivo e +progressivo. Ben lungi dal confermare condizioni e opinioni già note e +diffuse, questi si presenta come un "quieto agitatore", il portatore di +un conflitto che non è tuttavia frutto di una "visione personale", bensì +appartiene alle *cose stesse*. "Per "ritornare alla cosa" occorre (...) +saperla porre nel suo dissidio rispetto alle altre"[^47]. +L'intellettuale weberiano, da questo punto di vista, costituisce forse +il culmine della capacità di rendere continuamente presente il conflitto +che è nelle cose, con *disincanto*; una forma di distacco, quest'ultima, +che non può essere adottata però come un semplice "atteggiamento" e che +è invece il motore stesso del suo agire. + +Per quanto concerne l'architettura, le figure analizzate in precedenza +rispondono perfettamente a questi caratteri: sia che -- come fa Aldo +Rossi -- si ridisegni a livello teorico il nesso tra architettura e +città, facendo ampio ricorso ad altre culture disciplinari[^48]; sia che +-- come fa Aldo van Eyck -- si intervenga a livello urbano escogitando +un intelligente riuso di un ingente numero di spazi pubblici residuali e +istituendo al tempo stesso una proficua collaborazione con una +municipalità[^49]; oppure, sfidando convenzioni sociali e tipologiche, +si offrano spazi di relazione davvero capaci di commisurarsi agli +utenti[^50], è sempre e comunque l'impronta di un architetto +intellettuale quella che qui si lascia riconoscere. Come da questi due +esempi risulta evidente, nell'entrare in rapporto con singoli ambiti o +temi, i diversi architetti citati utilizzano metodi e strumentazioni +differenti: dalla ricerca più tradizionale, svolta individualmente, a +quella che prevede una pluralità di contributi, che vanno dunque +selezionati e coordinati tra loro, fino al diretto intervento sulla +città o su un edificio. E molti altri ancora sono e potrebbero essere i +mezzi impiegati. Con ciò si dimostra l'ampiezza dello spettro d'azione +dell'architetto intellettuale, ma anche la sua completa libertà da +qualsiasi "obbligo" culturalistico. Come avverte Gramsci nel Quaderno +già ricordato[^51], del resto, per il costruttore, per l'organizzatore +-- e dunque anche per l'architetto --, l'attività intellettuale si +estrinseca non più nell'"eloquenza (...) ma nel mescolarsi attivamente +alla vita pratica". Nessun vuoto "intellettualismo" è pertanto +richiesto (e concesso) all'architetto che agisca *sub specie +intellectualis*. Semmai, a questo punto, ostentazioni di cultura e +fumose "astrattezze" divengono i migliori indici della presenza di ormai +intollerabili pseudo-intellettuali (architetti o altro che siano)! E +come l'architetto intellettuale non deve per forza disporre di capacità +oratorie o retoriche, cosí non per forza deve profondere il suo impegno +su un terreno diverso da quello dell'architettura. + +Riletti in questa chiave, i "casi" più interessanti che emergono dalla +storia dell'architettura sono proprio quelli *produttori di crisi*, più +che quelli portatori di ordine (oppure quelli portatori di un ordine che +mette in crisi a sua volta). Sono i momenti di "rottura", più che i +momenti di continuità. Sono le opere che tolgono certezze, più che le +opere che le confermano. Ovviamente nella misura in cui ciò sia +fondato. Da questo punto di vista, persino una nozione pur pesantemente +gravata da una matrice idealistica qual è quella di "capolavoro" +potrebbe essere recuperata a una critica produttiva. Idealistica, nella +categoria di "capolavoro", è la maniera di concepire l'opera d'arte (o +di architettura) come un prodotto eccezionale, isolato, frutto +dell'intuizione sublime di un genio; e idealistica è parimenti la +presunzione dell'esistenza di un rapporto di "continuità" tra il +presunto "capolavoro" e la sua epoca, di cui esso rappresenterebbe +semplicemente il "culmine". In realtà, volendosi servire ancora di +questa vecchia categoria degradata, bisognerebbe riconoscere nel +"capolavoro" da un lato la piena implicazione nelle vicissitudini +produttive del proprio autore, e dall'altro una capacità -- questa sí +davvero straordinaria -- di rompere con il proprio tempo, di mettere in +crisi l'ordine precedente, e di istituirne al suo posto uno nuovo. Da +questo punto di vista, lungi dall'esserne estraneo, il capolavoro ha a +che fare con l'epoca nel preciso senso che esso *fa epoca*, vale a dire +che provoca un arresto del corso del tempo (*epoché*, sospensione). Ma, +nel "far epoca", il capolavoro mostra la propria attitudine +rivoluzionaria, non certamente l'opposta tendenza a occupare un posto +centrale all'interno d'un quadro lasciato però sostanzialmente immutato. + +Per l'architetto come intellettuale, inoltre, al pari dell'autore come +produttore di Benjamin, "il progresso tecnico è la base del suo +progresso politico"[^52]. Tale discorso non va assolutamente confuso +con un progresso tecnologico. Per quanto rivesta un ruolo fondamentale +per gli apporti che dà al processo produttivo dell'architettura, la +tecnologia non ha nulla a che fare con la tecnica nel modo in cui +Benjamin la intende in questo contesto. Parlando di "progresso +tecnico", egli si riferisce piuttosto al padroneggiamento di competenze +specifiche, nonché ai possibili avanzamenti rappresentati dall'ulteriore +acquisizione di esse. Ma soprattutto, per Benjamin il vero "progresso +tecnico" non consiste affatto nell'incremento delle potenzialità degli +strumenti che l'uomo ha a disposizione; esso piuttosto va inteso come +qualcosa di cui l'uomo di per sé dispone, ovvero -- ancora una volta -- +la capacità di intervenire sui processi produttivi in maniera tale da +modificarli. A questo fine -- in qualità di architetto -- può anche +servirsi di dispositivi informatici e digitali, ma non solo: oltre alle +tecniche tradizionali di rappresentazione legate al progetto e alla +pianificazione (dallo schizzo al disegno, fino alla fotografia e al +video), un "buon" architetto sa -- o dovrebbe sapere -- impiegare, +almeno entro certi limiti, competenze strutturali, estimative, +giuridiche, sociologiche, psicologiche, politiche e di altre discipline +ancora. Nel fare tutto ciò egli si avvale della parola (in forma +scritta o verbale), strumento massimamente duttile e diversificato che +offre a chi la usa coscientemente la possibilità di fare ricorso a un +vasto numero di "tecniche". Ed è su questo terreno che si lasciano +misurare le capacità *produttive* dell'architetto intellettuale. Al di +là del suo essere mezzo di comunicazione oggi eccessivamente abusato, +infatti, la parola è -- o dovrebbe essere -- anche e soprattutto suprema +"innescatrice" di relazioni e impareggiabile apportatrice di +potenzialità inventive e trasformative. Non "vuote" parole, destinate +di conseguenza a cadere nel vuoto, dunque, bensì parole corpose, +precise, circostanziate, la cui fondamentale missione si presenta quella +di ridefinire ogni volta il senso della disciplina nei suoi diversi +aspetti, ma anche quella di renderne partecipi gli altri ambiti, il +"resto del mondo", che troppo spesso ne rimane all'oscuro. + +Rispetto al lavoro di *routine* svolto dal semplice "rifornitore", a +quello dell'architetto intellettuale è richiesto qualcosa di più: a esso +non è sufficiente ripetere soluzioni già note; piuttosto deve +sperimentare soluzioni inventive, conquistando cosí nuovi territori e +nuovi rapporti da esplorare. In questo senso, "contro" può significare +anche contro il lavoro assegnato, prestabilito, contro le convenzioni, +contro le abitudini non più verificate. Nell'ottica del lavoro +intellettuale, del resto, proprio il tema della "verifica" è +fondamentale, come già ricordato in precedenza con parole di Franco +Fortini che presentano forse inconsapevoli risonanze benjaminiane[^53]. +Non si dà lavoro autenticamente produttivo senza un'attenta verifica +delle sue implicazioni e ricadute. E come esso non può "confidare" su +un atto puramente ri-produttivo, cosí il suo autore non può +"pretendersi" libero dalla necessità di dare continuità al proprio +operato: soltanto cosí si comprova il suo ruolo. La sua attendibilità +di "produttore" dipende da essa e va parimenti sottoposta a verifica. E +in ogni caso, nulla vieta che l'architetto "produttore" torni nuovamente +a "rifornire". Alla libertà della sua scelta è data anche la +possibilità dell'incoerenza. + +Può questo *idealtypus* dell'architetto intellettuale -- portatore di +inquietudine e di "sconvolgimenti" (*produttore di crisi*) nel cuore +stesso del proprio lavoro, destinato per sua essenza a "edificare" +(*ædes facere*), o quantomeno a occuparsi di *rerum +ædificatoriarum*[^54] -- aderire all'architetto attuale? Ovvero, +corrispondono gli architetti *reali* a questa figura ideale? Si potrebbe +rispondere che è certamente possibile, come lo è stato in momenti e in +epoche precedenti, a patto naturalmente di non idealizzare la realtà in +modo eccessivo. Ma la vera questione qui non è dare volti e nomi reali +a un profilo ideale; né compilare liste di eletti e di proscritti, che +per di più sarebbero comunque soggettive e parziali. Alla "famiglia" +degli architetti infatti appartengono non soltanto i "grandi" nomi ma +anche i nomi "normali", e le miriadi di "anonimi" che compiono il loro +lavoro quotidiano negli studi, coloro che svolgono le stesse mansioni in +altre posizioni, coloro che insegnano, coloro che per perversione o +passione si dedicano alla storia e alla critica...[^55]. Insomma, una +"famiglia" molto vasta e complessa, tutta impegnata nel suo insieme in +un'attività intellettuale, ma all'interno della quale non tutti i suoi +membri risultano *produttivi* nel senso indicato. La vera questione +insomma non è individuale ("non esistono più gli architetti +intellettuali di una volta...") bensì collettiva. Detto in altri +termini, la vera questione su cui interrogarsi è la funzione storica +dell'architetto intellettuale *nel momento attuale*. + +Se un tratto specifico sembra contrassegnare il momento attuale (vale a +dire una società neoliberalista), esso potrebbe essere identificato con +un'assoluta "refrattarietà" da parte di questa per qualsiasi tipo di +critica. La mentalità dominante pare costitutivamente lontana da uno +spirito critico, cosí come lo è dall'elaborazione di un pensiero critico +(un pensiero *di crisi*). Lungi dall'essere una caratteristica +accidentale o neutrale, tale mancanza risponde invece -- almeno in prima +istanza -- a una precisa volontà di autoaffermazione apodittica. La +stessa spasmodica ricerca del consenso va letta precisamente in questa +ottica: come massima avversità per la crisi (il fatto poi che la crisi +si ripresenti ciclicamente sotto forma "economica", non diminuisce di +certo -- e semmai anzi aumenta -- tale avversità). Ma al tempo stesso, +è proprio in quest'epoca apparentemente priva di spirito critico che si +può sviluppare uno spirito critico, sia pure sporadico e disorganizzato, +e complessivamente estraneo alle logiche dominanti. Si tratta di uno +sviluppo *non imprevisto*; esso cioè non soltanto è tollerato ma in +qualche modo finisce anche per essere funzionale al sistema. In una +società come quella attuale, infatti, + +> ... la tensione antagonistica tra diversi punti di vista è appiattita +> nella pluralità dei punti di vista indifferenti. "Contraddizione" +> perde cosí il proprio significato sovversivo: in uno spazio di +> permissivismo globalizzato, punti di vista incoerenti coesistono +> cinicamente[^56]. + +Inoltre, essendo il capitalismo in quanto tale *sviluppo*[^57], esso +ingloba al suo interno e *sfrutta* in una certa misura le critiche +avanzate nei suoi stessi confronti; al punto che -- come è stato +affermato -- il fattore principale di trasformazione del capitalismo +sarebbe la critica stessa[^58]. + +Con tutto ciò -- che piaccia o meno -- questo è il momento attuale. E +se all'interno di esso l'intellettuale (e l'architetto intellettuale) +può avere un suo ruolo, per quanto esposto a rischi di fraintendimenti e +di strumentalizzazioni, è questa la partita che è chiamato a giocare: +senza alcun vano "principio speranza" ma anche senza alcuna preventiva +disillusione. Semmai con il disincanto -- e/o il distacco -- più sopra +evocati. Tentativi in tal senso ci sono, e alcuni di essi sono stati +oggetto di analisi nelle pagine precedenti. In linea generale, comunque +-- si potrebbe affermare --, tali tentativi appaiono oggi meno +strutturati, e fors'anche meno "impegnati", rispetto a quelli compiuti +in altre epoche. Sicuramente minore appare la loro efficacia, se +l'architetto come intellettuale può risultare pressoché del tutto +sparito dall'orizzonte attuale, e neppure entrare a far parte -- stando +a "impressioni" potenzialmente anche ingannevoli -- dell'agenda dei +maggiori esponenti della disciplina. Ma forse non è lí che bisogna +cercare. In una situazione come quella attuale, difficoltosamente +costretta tra crisi e sviluppo, il mondo dell'architettura sembra per +una parte accontentarsi di quello che ha, e per la parte restante +aspirare a ciò che non ha, mostrando segni di sfiducia e stanchezza nei +confronti della possibilità di cambiare qualcosa. Si tratta certo di +una situazione difficile, magari persino *più* difficile di quelle +storicamente attraversate sinora. Ma -- come scrive Hölderlin citato da +Heidegger -- "là dove c'è il pericolo, cresce anche ciò che salva"[^59]. +E proprio la storia dimostra come, in condizioni e momenti cruciali, non +soltanto le difficoltà non si presentino affatto come un impedimento al +raggiungimento dei risultati auspicati, ma come a volte questi stessi +possano essere ottenuti proprio grazie alla presenza di esse. Un caso +emblematico in tal senso -- vale a dire una lampante dimostrazione di +come ogni occasione possa essere "buona" per chi operi come +"produttore", anziché accontentarsi di essere un "rifornitore" -- è +rappresentata dal complesso realizzato per "The Economist Group" +(1959-64) a Londra dai coniugi Alison e Peter Smithson. Ottenuto grazie +alla vittoria di un concorso a inviti, l'incarico prevedeva la +realizzazione della sede dell'importante settimanale economico inglese, +fondato nel 1843 dal banchiere e uomo d'affari James Wilson. Da quel +momento in avanti la testata ha sempre sostenuto una posizione +liberalista, avente come propri fondamenti la proprietà privata e +l'economia di mercato. Dovendo inserirsi in un lotto non distante dalla +City, prospiciente St James Street, ma confinante anche con un club +preesistente costruito alla metà del XVIII secolo, gli Smithson hanno +disposto i tre edifici (la sede di "The Economist", una banca e un +edificio residenziale, rispettivamente di 15, 4 e 8 piani) su un plateau +quadrato sopraelevato rispetto alla quota della città circostante. Pur +richiamandosi a strutture presenti nella zona (dai vicoli alle *arcades* +e ai cortili che penetrano negli edifici), la soluzione trovata dai due +architetti rappresenta una vera e propria "rottura" rispetto agli +interventi urbani precedenti: la *plaza* pedonale, rivestita di pietra +arenaria, si offre come un'isola di tranquillità all'interno della densa +e caotica rete di strade della capitale britannica. Né l'intervento +manca pure di una lucida coscienza del proprio significato strategico e +del ruolo che potrebbe assumere in una prospettiva urbana più allargata. +Nelle parole dei suoi stessi autori, esso + +> ... offre uno spazio di "pre-ingresso", in cui c'è il tempo di +> riordinare la propria sensibilità, preparandosi a entrare negli uffici +> per una visita o per lavoro. La città è lasciata al di fuori dei +> limiti dell'area e le si aggiunge un altro tipo di spazio +> "intermedio"; se, come nel passato, più proprietari contribuissero a +> realizzare queste "pause", allora altri modelli di movimento sarebbero +> possibili; l'uomo per strada potrebbe scegliere di cercare il proprio +> percorso "segreto" attraverso la città, potrebbe ulteriormente +> sviluppare una sensibilità urbana, elaborando il proprio contributo +> alla qualità d'uso[^60]. + +E ancora: + +> The Economist costituisce un insieme "didattico", volutamente +> asciutto, di edifici. E questo, fra duecento anni, potrà sembrare un +> errore; ma nella nostra situazione non c'è altra strada se non quella +> di "costruire" e di "dimostrare". La lezione non sta solo in ciò che +> abbiamo fatto, ma in ciò che non abbiamo fatto[^61]. + +Nel sottolineare il significato "pedagogico" del loro intervento (a +proposito dei "produttori", Benjamin ne rimarca proprio il +"comportamento didattico")[^62], gli Smithson rivelano in pieno la sua +natura *politica*: un frammento di "arcipelago" urbano *dentro e contro* +nel cuore del maggior centro finanziario internazionale. E infatti, in +perfetto accordo con ciò, il *corretto uso* di questo spazio è indicato +dalla scena iniziale del film *Blow up* (1966) di Michelangelo +Antonioni: una jeep carica di una compagnia di mimi mascherati fa +improvvisamente irruzione nella *plaza*; dopo un breve giro dello spazio +deserto tra gli edifici, la jeep viene abbandonata e la compagnia di +giovani festanti si sparge a piedi per le vie di Londra. La città del +capitale è cosí riletta come palcoscenico di un gran teatro +dell'assurdo; il seme a "reazione ludica" che vi viene impiantato +diviene generatore di comportamenti "eversivi" in cui si colgono echi +surrealisti e situazionisti. + +A fronte di un "caso" come questo viene da chiedersi se ci troviamo in +un'epoca in cui una simile "immagine del mondo" è ancora possibile. Non +è forse un caso che oggi gli incarichi più allettanti, in termini +economici e di prestigio, finiscano in larga parte nelle mani degli +architetti più propensi a "rifornire" (o per dir meglio, trovino +adeguati studi e progetti a cui affidare il proprio sicuro +"rifornimento"). Di questo "materiale" sono fatte in prevalenza le +città contemporanee: gigantesche confezioni regalo senza sorprese. E +qui non bisogna lasciarsi ingannare dai facili effetti di carattere +estetico: la *sostanza* rimane quella di una spesso elegante +salvaguardia dell'ordine costituito. Ma non sono solo gli incarichi +importanti quelli con cui un architetto "produttore" deve misurarsi per +potersi mostrare all'altezza del compito: il ruolo di intellettuale +pubblico e mediatizzato, con tutte le responsabilità che ne conseguono. +Né è in questa chiave soltanto che va valutato il suo possibile ruolo di +intellettuale. Esistono -- per limitarsi all'esclusivo piano +progettuale -- operazioni di dimensioni assai più misurate, a volte +persino di dimensioni modeste, che costituiscono però un valido banco di +prova per effettuare sperimentazioni e innovazioni capaci di originare +trasformazioni produttive. Si tratta di operazioni in cui l'architetto +è spesso chiamato a ruoli di "supplenza" che lo impegnano +nell'elaborazione di programmi che devono variamente tener conto di +condizioni locali particolari, di fruizioni insolite, di soggetti +deboli, di situazioni economiche d'emergenza. Ma soprattutto si tratta +di una questione di "mentalità". Si pensi ai molti interventi compiuti +negli ultimi vent'anni da Lacaton & Vassal (Anne Lacaton e Jean Philippe +Vassal), dal Palais de Tokyo di Parigi (2001-14) al FRAC (Fond régional +d'art contemporain) Nord-Pas de Calais a Dunkerque (2009-15), differenti +tra loro per genere e dimensioni, ma tutti ugualmente improntati alla +medesima volontà di offrire qualcosa di più e di diverso rispetto alle +attese. Arrivando anche a "forzare" le richieste poste dai bandi[^63], +i progetti degli architetti francesi si segnalano per la "generosità" +dei loro spazi, spesso quantitativamente maggiori di quelli previsti, e +per la contemporanea rinuncia ad assumere un ruolo da protagonisti, per +lasciare piuttosto la scena alle azioni destinate a installarvisi[^64]. +O ancora, ai pochi interventi di Maria Giuseppina Grasso Cannizzo, tanto +misurati quanto attenti a ogni minimo dettaglio: con ammirevole +caparbietà e semplicità l'architetta siciliana produce le proprie opere +-- la Torre di controllo nel porto turistico di Marina di Ragusa +(2008-2009) e un esiguo numero di case private in Sicilia[^65] -- +controllandone per intero il processo progettuale ed esecutivo secondo +una modalità "artigianale" apparentemente appartenente ad altri tempi. + +Denominare questo tipo di interventi "architettura responsabile"[^66] +significa mettere in evidenza la loro capacità di rispondere a domande +socialmente complesse, ma anche singolarmente essenziali, anziché +perdersi in vaniloqui o in narcisistici rispecchiamenti. E non meno +rilevante, sotto il profilo della dimostrazione di "responsabilità", è +il fatto che per conquistare il "diritto a esistere" a questi +interventi, l'architetto -- in ciò "produttore" davvero straordinario di +conflitti per buone cause -- sia non di rado costretto a ingaggiare vere +e proprie battaglie *contro* tutte le circostanze che dovrebbero invece +renderli attuabili. + +In altri casi -- e per altri livelli e posizioni -- sono sufficienti +gesti invisibili, dal basso, destinati a non passare alla Storia. +"Aggiustamenti", "riconfigurazioni", "rimodulazioni", che possono +riguardare i rapporti interni a determinate condizioni lavorative od +organizzative. Modalità silenziose di agire in senso migliorativo, +uguali e contrarie a quelle solitamente adottate dagli apparati +produttivi, che cambiano nel concreto il modo di operare al suo interno, +predisponendo a un *minor* sfruttamento e a una *maggior* condivisione +di saperi. + +Anche queste ultime modalità d'intervento, cosí come le prime -- per non +dire poi di quelle di carattere più direttamente culturale --, prevedono +sempre, al fine di poter essere produttive, uno studio, una conoscenza, +un'applicazione, un *impegno* che, se non può propriamente essere +definito politico, si connota però di sovente in un senso civile. Tutto +ciò deve avvenire -- quando avviene -- senza dar luogo a illusioni di +false liberazioni o rivoluzioni; spesso piuttosto come un'ardua e oscura +"opera di resistenza" all'interno delle condizioni date e nei confronti +di esse. E non deve stupire che questo terreno, alla fine, possa essere +non soltanto parimenti difficile ma addirittura *più* difficile ancora +per *star architects* e altri cacciatori di esposizione mediatica che +non per gli architetti "normali", animati da una reale voglia di +cambiare e dal coraggio e dalla pazienza di farlo. Per chiunque +intraprenda questo cammino, comunque, il percorso non manca di rivelarsi +accidentato e irto di pericoli: innanzitutto quello di "perdersi" nella +propria stessa immagine di "architetto intellettuale"; inoltre, di +tradire il proprio "mandato", ritenendolo erroneamente una "delega" +conferita e ricevuta in modo permanente, e non invece da riguadagnare +ogni volta da capo, con la credibilità delle proprie "azioni"; e ancora, +di incorrere in vuote e sterili ripetizioni di se stesso, +nell'affermazione -- e più di frequente nella difesa -- di posizioni +(professionali, culturali) ormai superate ed esaurite. Da questo punto +di vista, sono sempre esistite forme di lotta "intestina" fra +intellettuali per la conquista dell'egemonia in un determinato ambiente +e in un certo periodo; e queste, per quanto siano il segnale di una +"volontà di potere" più e oltre ogni legittima "volontà di sapere", +possono costituire a loro volta un auspicabile fattore di rinnovamento. +Ciò, nello specifico ambito architettonico, riguarda gli spesso +difficoltosi ricambi generazionali, e dunque l'inevitabile scontro tra +vecchi e nuovi baricentri intellettuali[^67]: dove i primi tendono a +perpetuare se stessi sulla base delle posizioni acquisite, dell'autorità +guadagnata, cosí come pure di sterili arroccamenti a protezione del +proprio universo di riferimenti, concepito come l'unico e il solo +possibile; mentre i secondi si propongono come nuova "intelligenza" del +mondo, incardinata su altri "punti archimedici", portatori non soltanto +di punti di vista ma anche di saperi diversi, alla ricerca del +riconoscimento di una piena dignità culturale. A ben guardare, allorché +esuli da contrapposizioni puramente personali, questo scontro +costituisce a sua volta un elemento capace di far avanzare il dibattito, +sottoponendo a critica antiche tesi "incrostate" e passando al vaglio +ipotesi inedite. Per entrambi -- anziani e giovani rappresentanti +dell'ambizione a detenere l'egemonia intellettuale --, comunque, rimane +da esercitare una sorveglianza reciproca a fronte del pericolo ulteriore +di vecchi e nuovi accademismi. Non soltanto quello che si verifica +all'interno delle scuole, dove gli architetti insegnanti -- già in un +non lontano passato ma nuovamente anche oggi -- rischiano sempre di +risultare "scollati" dalle problematiche attuali[^68]; ma pure il +pericolo di una "stilizzazione" dei propri prodotti, di qualunque tipo +essi siano; pericolo che si concretizza ad esempio nella consueta +tendenza, da parte degli uni, a "sterilizzare" la propria grammatica e +sintassi progettuale, e nell'insorgente (ma già sufficientemente +affermato) orientamento, da parte degli altri, verso l'esercizio di un +disegno completamente scollegato dalla prassi, nonché soprattutto da +qualsiasi fondamento teorico. + +Nella scelta che l'architetto *può* sempre compiere -- va rammentato +ancora una volta -- vi sono in gioco obiettivi e azioni *reali*, non +utopie o chimere. Ciò a patto naturalmente che dimostri di possedere +alcune capacità basilari: tra queste, innanzitutto la capacità di +pensare e fare *insieme*, in modo coerente, come differenti espressioni +di un'*unica* intenzione; poi la capacità di compiere ricerche, di cui i +propri progetti siano la conseguenza, e non già il presupposto; la +capacità di usare la storia con piena consapevolezza, perché possiede +un'idea, sa a che cosa questa le/gli serve, ancora una volta in vista +dei propri progetti; la capacità di interrogare parole, concetti, forme, +figure, anche basilari, che l'architettura utilizza, per riverificarne +il senso in vista di un loro possibile uso; la capacità di incrociare +saperi diversi, tutti indispensabili a una comprensione del quadro +complesso in cui il proprio lavoro si colloca; la capacità di pensare la +relazione concreta tra lo *spazio* e la *vita*, che in ultima analisi è +l'oggetto e lo scopo del suo intero lavoro; infine la capacità di +tradurre tutto ciò in spazio. + +Quanto più l'architetto intellettuale è padrone dei mezzi che ha -- o +che dovrebbe avere -- a propria disposizione, tanto più "tecnicamente" +sa intervenire sui processi produttivi. Per fare che cosa? Da un lato, +si potrebbe rispondere, per produrre grandi o piccoli mutamenti nel +mondo che lo circonda. E non è tanto importante che si tratti di grandi +o di piccole visioni; non è la dimensione che conta. Ovvero (si +potrebbe anche dire), obiettivo dell'architetto come intellettuale +dovrebbe essere di avere grandi visioni anche in piccole dimensioni. Se +non è più tempo per le utopie, lo è però sempre ancora per i *progetti*; +progetti mirati, circoscritti, anche minimi, ma in ogni caso progetti +nel senso più sopra indicato, aventi per *soggetto* l'architettura nella +sua accezione più onnicomprensiva. Dall'altro, per far diventare quegli +stessi processi e il mondo in cui si collocano più comprensibili; non +per rivoluzionarli, forse, ma almeno per portarli alla luce, per +renderli riconoscibili. In questa prospettiva, l'opera dell'architetto +intellettuale si presenta (o dovrebbe presentarsi) anche sempre come un +"disvelamento", un lavoro di scavo all'interno delle condizioni date per +recuperare da esse qualcosa di sottratto a un sapere collettivo. Perché +quella che persegue è una causa collettiva, non individuale. + +Conoscere, far conoscere, demistificare, progettare, condividere. +Espresso in questo modo il programma di un architetto che voglia +produrre se stesso come un intellettuale apparirà più che improbo: una +molteplicità di prospettive, anche contraddittorie tra loro, troppo +gravose per un singolo individuo. Ma è qui che gli effetti della +condivisione, "spezzando" la falsa naturalità della divisione del lavoro +e dei processi produttivi, possono farsi sentire. + +> L'unico modo per riguadagnare una propensione ad agire è quello di +> trovare nuove forme di cooperazione nella progettazione architettonica +> che metterebbero allo stesso livello tutte le professioni che fanno +> parte del progetto e del processo di costruzione: architetti, +> costruttori e ingegneri, cosí come educatori, storici, critici, +> grafici, editori, fotografi e tecnici. Coinvolgendo conoscenze +> condivise, anziché specializzate, questo approccio collaborativo +> all'architettura potrebbe portare a una maggiore forza professionale e +> una maggior equità economica, in cui i compiti lavorativi potrebbero +> essere ugualmente e non più gerarchicamente distribuiti. Ciò +> porterebbe con sé una nuova definizione istituzionale di architettura +> che non sarebbe più basata su relazioni gerarchiche e di sfruttamento +> e su autorialità singole ma sulla cooperazione dei lavoratori come +> co-produttori di architettura[^69]. + +Potrebbe essere questa *trasformazione* (non morte!) il futuro +dell'architettura? Oppure il futuro dell'architettura (come le +condizioni attuali sembrerebbero far presagire) sarà più spettrale? +Un'architettura non solo prefabbricata ma addirittura preconfezionata? +Un'architettura *prêt-à-porter*? La semplice risultante della complicata +equazione "problema = soluzione"? Un vero paradiso per i "rifornitori" a +venire... + +La risposta però potrebbe non essere già scritta, potrebbe passare anche +attraverso una decisione, una *scelta*, pur nei limiti delle comuni +"alienazioni". La scelta di scacciare i fantasmi affrontando le +questioni. + +Potrà essere l'architetto intellettuale a farsene carico? O forse +piuttosto qualcuno che -- come Foucault -- avrà il coraggio e la +lucidità di riferirsi a se stesso come "un mercante di strumenti, un +fabbricante di ricette, un suggeritore di obiettivi, un cartografo, un +rilevatore di piani, un armaiolo..."[^70]. + +[^1]: Tafuri, *Progetto e utopia* cit., pp. 166-67. + +[^2]: *Ibid.*, p. 2. Vedi anche R. Amirante, F. Dumontet, M. +Perriccioli e S. Pone, *Fortuna critica della "Tendenza"*, in "Op.cit.", +n. 50, 1981, pp. 5-20, in cui gli autori accennano alla "nota tesi +tafuriana della "morte dell'architettura"", cui Tafuri replica con una +lettera ("Op. cit.", n. 51, 1981, p. 83) in cui definisce la frase +citata "una vulgata da cui mi è persino superfluo prendere le distanze". +Aggiungendo subito dopo: "Non ricordo (\...) di aver mai cantato su +tombe inesistenti. (\...) Ma di estinzione di ruoli per vecchie +discipline ho certo parlato". + +[^3]: Vedi ad esempio l'intervista di Hans van Dijk a Rem Koolhaas, in +cui si legge tra l'altro: "Ho la netta impressione che Tafuri e i suoi +amici abbiano in odio l'architettura. Costoro dichiarano morta +l'architettura. Per lui l'architettura è una schiera di cadaveri +all'obitorio": Hans van Dijk, *Rem Koolhaas Interview*, in +"Wonen-TA/BK", n. 11, 1978, p. 18. + +[^4]: Paolo Portoghesi, *Autopsia o vivisezione dell'architettura?*, in +"Controspazio", n. 6, 1969, p. 7. La lunga recensione di Portoghesi è +comunque la più lucida nel criticare e -- in parte -- nel decostruire le +posizioni tafuriane. + +[^5]: Tafuri, *Progetto e utopia* cit., p. 3. + +[^6]: *Ibid.*, p. 169. + +[^7]: Come noto, Leon Battista Alberti nel *De re ædificatoria* +definisce *lineamenta* quello che potrebbe essere definito altrettanto +"disegno" che "progetto"; vedi Alberti, *L'architettura* cit., vol. I, +pp. 18-19. + +[^8]: "Il ruolo dell'architetto è quello di mediatore tra il cliente o +committente, cioè la persona che decide di costruire, e la forza lavoro +con i suoi supervisori, che potremmo chiamare collettivamente i +costruttori": Spiro Kostof, *Preface*, in Id. (a cura di), *The +Architect* cit., p. XVII. + +[^9]: Tafuri, *Per una critica dell'ideologia architettonica* cit., +p. 77. + +[^10]: Tafuri, *Progetto e utopia* cit., p. 167. + +[^11]: De Carlo, *L'architettura della partecipazione* (1973) cit., +pp. 76-77. La sezione a cui appartiene il brano citato s'intitola +significativamente *È morta l'architettura: Viva l'architettura!* + +[^12]: *Ibid.*, p. 77. + +[^13]: De Carlo, *L'architettura della partecipazione* cit., p. 78. più +in generale va ricordato l'impegno di De Carlo in questa direzione +attraverso la rivista "Spazio e Società", da lui fondata e diretta dal +1978 al 2000: vedi Isabella Daidone, *Giancarlo De Carlo. Gli +editoriali di Spazio e Società*, Gangemi, Roma 2018. + +[^14]: Si rammenti la già citata definizione vitruviana. Interessante +tuttavia notare come il ruolo di "controllore" delle forze produttive +impegnate sul cantiere assegnato all'architetto, affermato nel 1567 da +Philibert Delorme nel suo *Premier tome de l'architecture* (e, un secolo +prima prima di lui, da Leon Battista Alberti), appaia ancora +"sorprendente" nella Francia del XVI secolo: vedi il bel saggio di +Catherine Wilkinson, *The New Professionalism in the Renaissance*, in +Kostof (a cura di), *The Architect* cit., pp. 124-60, in particolare +p. 131. + +[^15]: Carl W. Condit, *The Chicago School of Architecture. A History +of Commercial and Public Building in the Chicago Area, 1875-1925*, The +University of Chicago Press, Chicago 1964. + +[^16]: Otto Antonia Graf, *Otto Wagner: Das Werk des Architekten +1860-1918*, 2 voll., Bölhau, Wien 1994; Robert Trevisiol, *Otto Wagner*, +Laterza, Roma-Bari 2006. + +[^17]: Su ciò vedi Riccardo M. Villa, *L'architetto e la fabbrica*, in +GIZMO, *Backstage. L'architettura come lavoro concreto*, a cura di +Florencia Andreola, Mauro Sullam, Riccardo M. Villa, Franco Angeli, +Milano 2016, pp. 17-27. più in generale, sul tema dell'evoluzione del +lavoro di architettura nell'epoca della digitalizzazione, vedi Peggy +Deamer e Phillip G. Bernstein (a cura di), *Building (in) the Future. +Recasting Labor in Architecture*, Yale School of Architecture - +Princeton Architectural Press, New Haven -- New York 2010. + +[^18]: A ciò per costoro si aggiungono di sovente orari molto pesanti, +ben oltre le otto ore giornaliere, una "flessibilità" dell'orario che si +traduce in serate e nottate occupate, un'estensione del lavoro ai sabati +e alle domeniche. Il tutto all'interno di un quadro in cui le ferie +sono un sogno, il trattamento di fine rapporto un miraggio e la pensione +una chimera. Di questi temi mi sono occupato in *L'architettura come +mestiere*, in +[www.gizmoweb.org/2012/03/larchitettura-come-mestiere/](http://www.gizmoweb.org/2012/03/larchitettura-come-mestiere/), +25 marzo 2012, e *Architettura e lotta di classe*, in +[www.gizmoweb.org/2014/05/architettura-e-lotta-di-classe/](http://www.gizmoweb.org/2014/05/architettura-e-lotta-di-classe/), +4 maggio 2014. + +[^19]: Aureli, *Labor and Work in Architecture* cit., p. 72. + +[^20]: *Ibid.*, p. 74. + +[^21]: Carlo Vercellone (a cura di), *Capitalismo cognitivo. Conoscenza +e finanza nell'epoca postfordista*, Manifestolibri, Roma 2006. + +[^22]: Pier Vittorio Aureli, *History, Architecture and Labour: A +Program for Research*, in Aaron Cayer, Peggy Deamer, Sben Korsh, Eric +Peterson e Manuel Shvartz­berg (a cura di), *Asymmetric Labors: The +Economy of Architecture in Theory and Practice*, The Architecture Lobby, +New York 2016, p. 158. + +[^23]: Giulio Barazzetta, *Che fare*, in GIZMO, *Backstage. +L'architettura come lavoro concreto* cit., p. 50. + +[^24]: Filarete, *Trattato di architettura* cit., libro II, pp. 39-41. + +[^25]: Benjamin, *L'autore come produttore* cit., pp. 207 sgg. + +[^26]: In realtà, come scrive Massimo Cacciari, *Introduzione* a Max +Weber, *Il lavoro intellettuale come professione*, Mondadori, Milano +2018, p. XXVII, "... per quest'epoca, non si dà (...) interpretazione +che non sia trasformazione". + +[^27]: Benjamin, *L'autore come produttore* cit., p. 207 (il corsivo è +mio). + +[^28]: Carl Schmitt, *L'epoca delle neutralizzazioni e delle +spoliticizzazioni* (1929), in Id., *Le categorie del "politico"* cit., +pp. 167-83. + +[^29]: Virno, *Grammatica della moltitudine* cit. + +[^30]: *Ibid.*, p. 14. + +[^31]: Su ciò rimando al mio *L'architettura come lavoro concreto*, in +GIZMO, *Backstage. L'architettura come lavoro concreto* cit., pp. 7-10. + +[^32]: Oltre ai lavori citati in precedenza, vedi Peggy Deamer (a cura +di), *The Architect as Worker. Immaterial Labor, The Creative Class and +the Politics of Design*, Bloomsbury, London 2015. Sul tema, in senso +più allargato, vedi anche *IWW: Immaterial Workers of the World*, in +"DeriveApprodi", n. 18, numero monografico, 1999. + +[^33]: Non è letteralmente possibile dar conto del numero delle +citazioni di *Der Autor als Produzent* nel dibattito architettonico, +dapprima degli anni settanta, e poi nuovamente in quello più recente, +quasi sempre però senza adeguate storicizzazioni di esso. Sulle +possibili ambiguità del suo impiego, basti ricordare che i medesimi +passi del saggio sono utilizzati *contra* Tafuri da Portoghesi, +*Autopsia o vivisezione dell'architettura?* cit. (recensione a *Per una +critica dell'ideologia architettonica*), e poi dallo stesso Tafuri con +altre finalità in *L'Architecture dans le Boudoir. The language of +criticism and the criticism of language*, in "Oppositions", n. 3, 1974, +pp. 37-62, dove nota tra l'altro che "qui Benjamin si rivela ambiguo e +può prestarsi a diverse interpretazioni" (p. 62). + +[^34]: Il rimando è evidentemente a Max Weber, *La politica come +professione* (1919), in *Il lavoro intellettuale come professione* cit., +pp. 49-130. + +[^35]: Massimo Cacciari, *Progetto*, in "Laboratorio Politico", n. 2, +1981, p. 88. + +[^36]: *Ibid.*, p. 114. + +[^37]: Tafuri, *Il "progetto" storico* cit., pp. 3-30. + +[^38]: Scrive Tafuri, *ibid.*, p. 13: "L'autentico problema è come +progettare una critica capace di porre di continuo in crisi se stessa +mettendo in crisi il reale". + +[^39]: "Il "progetto" storico è sempre "progetto di una crisi"": +*ibid.*, p. 5. Su ciò vedi Biraghi, *Progetto di crisi* cit., pp. 9-53. + +[^40]: Massimo Cacciari, *Di alcuni motivi in Walter Benjamin*, in +"Nuova Corrente", n. 67, 1975, p. 238. Il saggio di Benjamin cui si fa +riferimento è *L'opera d'arte nell'epoca della sua riproducibilità +tecnica* (1936). + +[^41]: Cacciari, *Di alcuni motivi in Walter Benjamin* cit., p. 241. + +[^42]: Vedi al proposito la concezione della "relazione" in Enzo Paci, +*Dall'esistenzialismo al relazionismo*, D'Anna, Messina-Firenze 1957. + +[^43]: Sugli effetti "migliorativi" delle trasformazioni dei rapporti di +produzione, vedi Benjamin, *L'autore come produttore* cit., p. 212. +Ovviamente, nel suo caso, tale "miglioramento" va inteso in relazione +alla funzione didattico-organizzativa della produzione in vista di una +rivoluzione comunista. Nella situazione odierna ogni "miglioramento" +degli apparati citati va invece valutato alla luce della sua capacità di +apportare una maggiore equità al loro interno e di fornire migliori +condizioni ai loro fruitori. + +[^44]: Per quanto limitato alla sola Italia, è interessante +*Intellettuali e potere* (*Storia d'Italia Einaudi. Annali 4*, a cura +di Corrado Vivanti, Torino 1981), in cui la figura dell'intellettuale si +frange in molteplici soggetti che, a seconda dei contesti sociali e +storici, sono impegnati in settori e a livelli tra di loro molto +differenti (medicina, pedagogia, arte, religione, ecc.). Vedi inoltre +Alberto Asor Rosa, *Intellettuali*, in *Enciclopedia Einaudi*, Torino +1979, vol. VII, pp. 801 sgg. + +[^45]: Corrado Vivanti, *Presentazione*, in *Intellettuali e potere* +cit., pp. XIX-XX. + +[^46]: Sull'intellettuale come "destabilizzatore" e "risvegliatore di +coscienze" (da Socrate a Heinrich Heine -- ma anche, si potrebbe +aggiungere, a Karl Kraus e oltre), vedi Maldonado, *Che cos'è un +intellettuale?* cit., pp. 92-95. Inoltre vedi Edward W. Said, *Dire la +verità. Gli intellettuali e il potere*, Feltrinelli, Milano 2014. + +[^47]: Cacciari, *Introduzione* cit., p. XI. + +[^48]: Il riferimento è a Rossi, *L'architettura della città* cit. Per +un'analisi delle fonti rossiane del libro, vedi Elisabetta Vasumi +Roveri, *Aldo Rossi e "L'architettura della città". Genesi e fortuna di +un testo*, Allemandi, Torino 2010. + +[^49]: Ci si riferisce ai *playgrounds* realizzati da van Eyck ad +Amsterdam per conto dell'amministrazione pubblica tra il 1947 e il +1978. Oltre a Lefaivre (a cura di), *Aldo van Eyck. Playgrounds* cit., +vedi anche Anna van Lingen e Denisa Kollarova, *Aldo van Eyck. +Seventeen Playgrounds*, Lecturis, Eindhoven 2016, e Merijn Oudenampsen, +*Aldo van Eyck and the City as Playground*, in *Urbanacción 07/09*, a +cura di Ana Mendez de Andés, La Casa Encendida, Madrid 2010, pp. 25-39. + +[^50]: È il caso dell'Orphanage di Amsterdam (1955-60) dello stesso van +Eyck, su cui vedi Francis Strauven, *Aldo Van Eyck's Orphanage. A +Modern Monument*, NAi Publishers, Rotterdam 1997. + +[^51]: Gramsci, *Quaderni del carcere* cit., vol. III, Quaderno 12 +(XXIX), § 3, p. 1551. + +[^52]: Benjamin, *L'autore come produttore* cit., p. 209. + +[^53]: Fortini, *Verifica dei poteri* cit., pp. 41-57. + +[^54]: Va qui rammentata l'ambiguità del titolo albertiano *De re +ædificatoria*, che esclude deliberatamente l'uso dell'ovvio vocabolo +vitruviano *architectura* per i suoi dieci libri, scegliendone uno più +"edificante". Per un'accurata analisi di tale titolo, vedi Leon +Battista Alberti, *Prologo al 'De re ædificatoria'*, a cura di +Elisabetta Di Stefano, Edizioni ETS, Pisa 2012, pp. 9-17. + +[^55]: Tra coloro che con maggior costanza e serietà si sono impegnati +in questi anni in una lettura dei ruoli rivestiti dall'architetto e +dallo storico dell'architettura nel corso del Novecento vi è Carlo Olmo: +vedi in particolare *Architettura e Novecento. Diritti, conflitti, +valori*, Donzelli, Roma 2010, e *Architettura e storia. Paradigmi della +discontinuità*, Donzelli, Roma 2013. + +[^56]: Slavoj Žižek, *Il parallasse architettonico. Pennacchi e altri +fenomeni di lotta di classe*, in Id., *Il trash sublime*, a cura di +Marco Senaldi, Mimesis, Sesto San Giovanni 2013, pp. 56-57. + +[^57]: Come scrive Raniero Panzieri (in *Relazione sul neocapitalismo* +(1961), in Id., *La ripresa del marxismo-leninismo in Italia*, Nuove +Edizioni Operaie, Roma 1977, pp. 170-71), "si potrebbe dire che i due +termini capitalismo e sviluppo sono la stessa cosa". + +[^58]: Luc Boltanski e Ève Chiapello, *Il nuovo spirito del +capitalismo*, Mimesis, Sesto San Giovanni 2014. + +[^59]: Martin Heidegger, *La questione della tecnica* (1953), in Id., +*Saggi e discorsi*, a cura di Gianni Vattimo, Mursia, Milano 1980, +p. 22. L'inno da cui è tratto il verso citato di Friedrich Hölderlin è +*Patmos* (1803). + +[^60]: Alison Smithson e Peter Smithson, *The Charged Void: +Architecture*, The Monacelli Press, New York 2001, p. 248. + +[^61]: Alison Smithson e Peter Smithson, in Marco Vidotto, *A + P +Smithson*, Sagep Editrice, Genova 1991, p. 35. Sul carattere +"didattico" del progetto per "The Economist" insiste anche Kenneth +Frampton, *The Economist and the Hauptstadt*, in "Architectural Design", +n. 194, 1965, p. 62. + +[^62]: E aggiunge: "La migliore tendenza è falsa se non insegna quale + atteggiamento si deve tenere per soddisfarla": Benjamin, *L'autore + come produttore* cit., p. 212. + +[^63]: È il caso, tra gli altri, dell'École d'Architecture di Nantes + (2003-2009) dove, "come uno strumento pedagogico, il progetto mette + in discussione il program­ma e le pratiche della scuola tanto quanto + le norme, le tecnologie e il proprio processo di elaborazione": vedi + www.lacatonvassal.com/index.php?idp=55#. + +[^64]: Antonio Lavarello, *Indifferenza come forma di impegno politico*, + in + www.gizmoweb.org/2015/12/indifferenza-come-forma-di-impegno-politico-edifici-e-spazi-pubblici-nellopera-di-lacaton-vassal/#\_ftn14, + 24 dicembre 2015. + +[^65]: Maria Giuseppina Grasso Cannizzo, *Loose Ends*, a cura di Sara + Marini, Lars Muller Publishers, Zürich 2014; Sara Marini, + *Sull'autore. Maria Giuseppina Grasso Cannizzo e le sue foreste di + cristallo*, Quodlibet, Macerata 2017. + +[^66]: Vedi il capitolo *L'architettura responsabile*, in Biraghi e + Micheli, *Storia dell'architettura italiana 1985-2015* cit., + pp. 329-52. + +[^67]: Su ciò rimando ai miei *L'ultima resistenza ovvero la lotta degli + anziani contro i giovani*, in GIZMO, *MMX. Architettura zona + critica* cit., pp. 15-21, e *Non si può fare meno + dell'architettura*, in Chiara Baglione (a cura di), *Ernesto Nathan + Rogers 1909-1969*, Franco Angeli, Milano 2012, pp. 196-98. + +[^68]: Vedi il capitolo *Dall'architettura disegnata all'architettura + insegnata: l'accademia della composizione*, in Biraghi e Micheli, + *Storia dell'architettura italiana 1985-2015* cit., pp. 183-95. + Sempre valida -- pur con i necessari adeguamenti -- rimane la + critica condotta da Massimo Scolari in *Una generazione senza nomi*, + in "Casabella", n. 606, 1993, pp. 45-47. + +[^69]: Aureli, *Labor and Work in Architecture* cit., p. 81. + +[^70]: Foucault, *Disciplina e democrazia. Intervista di J.-L. Ezine* + cit., p. 90. + +--- +# vim: spelllang=it spell +... diff --git a/.biraghi_larchitetto_come_intellettuale.sl.md b/.biraghi_larchitetto_come_intellettuale.sl.md new file mode 100644 index 0000000..7d61cbe --- /dev/null +++ b/.biraghi_larchitetto_come_intellettuale.sl.md @@ -0,0 +1,7176 @@ +--- +title: Arhitekt kot intelektualec +author: Marco Biraghi +date: 2019 +lang: sl +... + +> Toda tisto, kar se nam zdi nujno, je vedno tudi zelo neverjetno. +> +> *Massimo Cacciari* + +# Uvod + +Priznavanje krize intelektualca v sodobnem času je zdaj tako razširjeno +in posplošeno, da je postalo nekaj običajnega, predmet lahke ironije[^1] +in danes skoraj "modno", če ne bi intelektualec kot tak le redko +dovolil, da se ga povezuje z modo. + +V resnici ima kriza intelektualca veliko bolj oddaljene in globoke +korenine, tako zelo, da je od druge polovice 20. stoletja naprej +povzročila dolgo vrsto diagnoz ob bolnikovi postelji, da bi mu +predpisali možna zdravila ali napovedali skorajšnjo smrt[^2]. + +Kot vse, kar se vztrajno opazuje ali ponavlja, je tudi kategorija +"intelektualnega" sčasoma izgubila svojo vsebino oziroma se je njen +pomen postopoma zmanjševal in se na koncu pojavila kot izpraznjeno telo. +Če pustimo ob strani stare in nove predsodke in poskušamo razumeti, kaj +je intelektualec in kakšna je njegova morebitna vloga -- natančneje, +kakšna je lahko vloga arhitekta, razumljenega kot intelektualca -- v +današnjem svetu, je primerno ponovno izhajati iz "klasične" analize +Antonia Gramscija[^3]. Zanj so najprej "vsi ljudje intelektualci", +čeprav "nimajo vsi ljudje funkcije intelektualcev v družbi"[^4]. Iz +tega sledi, da "ni mogoče govoriti o neintelektualcih, ker +neintelektualci ne obstajajo. (...) Ni človeške dejavnosti, iz katere +bi lahko izključili vse intelektualne posege, ni mogoče ločiti *homo +faber* od *homo* sapiens"[^5]. + +To pojasnilo (ali nerazlikovanje) je ključnega pomena, da se kategorija +"intelektualca" ne zapre v posebno kletko, pozlačeno ali ne. + +> Vsak človek (...) poleg svojega poklica opravlja neko intelektualno +> dejavnost, tj. je "filozof", umetnik, človek okusa, sodeluje v +> svetovni koncepciji, ima zavestno moralno ravnanje in tako prispeva k +> ohranjanju ali spreminjanju svetovne koncepcije, tj. k vzbujanju novih +> načinov razmišljanja[^6]. + +Problem, če sploh, je za Gramscija v "ustvarjanju novega +intelektualnega razreda", ki je sposoben + +> ... kritično razviti intelektualno dejavnost, ki je do določene +> stopnje razvitosti prisotna v vsakem človeku, spremeniti njeno +> razmerje z mišično-nervnim naporom v smeri novega ravnovesja in +> doseči, da isti mišično-nervni napor kot element splošne praktične +> dejavnosti, ki nenehno inovira fizični in družbeni svet, postane +> temelj novega in celovitega svetovnega nazora[^7]. + +V tem smislu Gramsci onkraj figure "tradicionalnega" intelektualca, ki +pripada "kristalizirani družbeni kategoriji"[^8] in je vezan na +najbolj običajne kulturne funkcije, vidi plodnejše polje delovanja +intelektualca v njihovi neposredni uporabi pri "razvoju resničnih oblik +življenja" :[^9] + +> V sodobnem svetu mora biti tehnična izobrazba, tesno povezana tudi z +> najbolj primitivnim ali diskvalificiranim industrijskim delom, osnova +> nove vrste intelektualca. + +V skladu s tem, + +> ... način bivanja novega intelektualca ne more več temeljiti na +> zgovornosti, zunanjem in trenutnem gibalu čustev in strasti, temveč na +> dejavnem vključevanju v praktično življenje kot graditelj, +> organizator, "trajno prepričevalec". + +Z dodatnim pridržkom, da mora ta tip intelektualca preseči "tehnično +delo" in se usmeriti v "tehnično znanost in zgodovinsko humanistično +pojmovanje, brez katerega ostane "strokovnjak". + +Ni naključje, da je za Gramscija najbolj neposreden učinek tega vstopa +intelektualcev v tehnično-znanstveni (pa tudi zgodovinsko-humanistični) +svet odnos, ki ga vzpostavijo s politiko. Politiko je treba razumeti v +njenem najbolj izvirnem pomenu, kot *technē politikē,* kot +umetnost-tehniko vodenja in upravljanja *polisa* in splošneje javnih +zadev. Če to sprva ustvari razred "strankarskih intelektualcev", +"pripravljenih, da se po potrebi uklonijo neizogibni disciplini, ki jo +zahtevata taktika in organizacija", kot poudarja Habermas[^10], se +bodo kasneje -- in zlasti po koncu druge svetovne vojne -- stvari +spremenile: + +> Intelektualci, ki so se uveljavili po letu 1945, kot so Camus in +> Sartre, Adorno in Marcuse, Max Frisch in Heinrich Böll, so bili +> podobni starejšim vzorcem pisateljev in profesorjev, ki so zavzemali +> strankarska stališča, vendar niso bili politično povezani z nobeno +> stranko. S tem, ko so izkoristili dano priložnost, ne da bi jih za to +> kdo prosil ali da bi se o tem z nekom dogovorili, so se zunaj svojega +> poklica spodbudili, da so javno uporabili svoje strokovno znanje. Ne +> da bi se sklicevali na kakršen koli elitistični *status,* se niso +> sklicevali na nobeno drugo legitimnost kot na svojo vlogo državljanov +> demokratične države[^11]. + +V razmerja med intelektualci in politiko -- in seveda tudi med +intelektualci in svetom tehnologije -- je upravičeno vključen tudi lik +arhitekta. V zvezi s tem je morda vredno citirati, kar je Manfredo +Tafuri zapisal na zadnjih straneh knjige *Projekt in utopija*: + +> Razmislek o arhitekturi kot kritika konkretne ideologije, ki jo +> "uresničuje" arhitektura sama, ne more ne (...) doseči specifične +> politične razsežnosti. Šele na tej točki -- potem ko smo odpravili vso +> disciplinarno ideologijo -- je mogoče ponovno zastaviti temo novih vlog +> tehnika, organizatorja gradnje, *načrtovalca v* kontekstu novih oblik +> kapitalističnega razvoja. In s tem o možnih stičiščih ali neizogibnih +> protislovjih med to vrsto tehnično-intelektualnega dela in +> materialnimi pogoji razrednega boja[^12]. + +Zaradi te zadnje omembe ne smemo pozabiti na aktualnost Tafurijevega +zapisa. Dejstvo, da se danes "razredni boj" morda zdi arheološki +relikt (vprašanje, o katerem bomo ponovno razpravljali pozneje), ne bi +smelo voditi k misli, da je odnos med arhitekti in politiko izginil; +enako velja za odnos med arhitekti in intelektualno sfero. + +Da je arhitekt intelektualec, ni očitno le z vidika Gramscijevega +razlikovanja med "intelektualno-možganskim in mišično-nervnim +naporom"[^13] : tako je tudi v neposrednem intuitivnem smislu, vsaj za +"nas sodobnike". In najbrž je nesmiselno odprašiti stare marksistične +analize ločevanja med intelektualnim in fizičnim delom[^14], da bi +potrdili nekaj, kar je že samo po sebi dovolj jasno. Še več, slavna +definicija, ki jo je podal Vitruvij ("Et ut litteratus sit, peritus +graphidos, eruditus geometria, historias complures noverit, philosophos +diligenter audierit, musicam scierit, medicinae non sit ignarus, +responsa iurisconsultorum noverit, astrologiam caelique rationes +cognitas habeat")[^15] izpostavlja hiperintelektualni značaj +arhitektove priprave, ki je po Gramscijevih besedah vsota +"tehnično-znanstvenega" in "zgodovinsko-humanističnega" znanja. + +> Arhitektovo znanje je bogato s prispevki številnih disciplin .ali +> "specializacij", kot bi jim rekli danes. in znanj z različnih +> področij, rezultate, ki jih dajejo druge tehnike, pa mora +> presojati[^16]. + +Ravno ta zadnji Vitruvijev premislek mu osvetljuje pomen tega kopičenja +znanja in posledično vlogo arhitekta: ne toliko vlogo erudita, +*multipoznavalca* zaradi samega sebe, temveč bolj vlogo koordinatorja, +nadzornika, direktorja (iz latinskega *regere*, voditi); vse dejavnosti, +za katere je -- poleg individualnih kompetenc -- potrebno imeti širok +pogled in sintetično vizijo. Razumevanje in organiziranje številnih +elementov hkrati, za kar so potrebne prav močne intelektualne +sposobnosti. + +Če je arhitekt zgodovinsko gledano intelektualni poklic, to še ne +pomeni, da ni tudi -- in v veliki meri -- ročno delo. Pomislimo samo na +risanje ali na vse dejavnosti, ki so v ozadju in *znotraj* dokončanja +arhitekturnega dela in ki vključujejo prav zagotavljanje ponovnega +proizvodnega dela, torej ne izjemno produktivnega ali "ustvarjalnega" +dela[^17]. V tej množici dejavnosti, ki jih opravlja arhitekt, +intelektualne dejavnosti ni mogoče razlikovati kot izolirane in posebne +razsežnosti: prej je splošna modalnost, v katero *vključuje* vse svoje +dejavnosti, tudi ročne, kot je prav risanje (za Philarete "fondamento e +via d'ogni arte che di mano si faccia"[^18], tj. orodje za +posredovanje "ideje"). Način *comprehendere* (dobesedno sestavljanja +posameznih smiselnih vidikov, ki so skupni množici entitet), ki +opredeljuje njegovo delo arhitekta kot takega, vendar ga nekateri med +njimi dokazano posedujejo na bolj poudarjen način kot drugi. Enako velja +za nekatera obdobja. Na primer v Italiji -- od sredine petdesetih do +približno sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja, kot bomo videli +v nadaljevanju -- je izrazita naravnanost arhitektov, da razmišljajo in +delujejo kot intelektualci, močno vplivala, v dobrem in slabem, na +splošno sliko obdobja: Po eni strani so prispevali k enemu najbolj +plodnih trenutkov v nedavni italijanski disciplinarni zgodovini, in +sicer z ustvarjanjem nekaterih zelo kakovostnih stavb, pa tudi z +oblikovanjem enako temeljnih teoretskih prispevkov; po drugi strani pa +je prepogosto abstrahiral od konkretnega področja uporabe arhitekture in +s tem omogočil razcvet -- ki se je zgodil prav v tem obdobju -- gradbenih +špekulacij[^19] in dejanski napad na italijanska ozemlja, pri katerem je +najboljši del italijanske arhitekture, zasidran v položaju aristokratske +"ločenosti", na koncu postal neprostovoljno sokriv. + +Verjetno je prav ta intenzivni, a protislovni čas italijanske +arhitekturne kulture v naslednjih zgodovinskih fazah -- zlasti v naši +državi -- povzročil izgubo ideje o arhitektu kot prototipu par excellence +dimnega in neprepričljivega intelektualca: nekakšen Fuffas *ante +litteram,* nekoliko smešna in nekoliko patetična figura, ki se sklicuje +sama nase in se ne zna povezati z resničnostjo. Vendar je ta, čeprav +parodični model arhitekta intelektualca zagotovo prispeval k nizkemu +ugledu, ki ga je ta kategorija kot celota uživala v Italiji v zadnjega +pol stoletja, in morda celo h kolektivnemu "umiku" arhitektov s +položajev politične in družbene angažiranosti, torej, z eno besedo, +intelektualnosti. + +Po drugi strani pa je kriza intelektualnega arhitekta (in tudi +intelektualca *tout court) povezana s* splošnejšo -- in epohalno -- krizo +sistema vrednot, na katerega se je svet intelektualcev tradicionalno +skliceval. In to na planetarni ravni, ne le na lokalni. In simptomatično +je, da se prav arhitekt intelektualec -- Tomás Maldonado, po rodu +Argentinec, ki pa ima dolga poznanstva v Evropi in Italiji -- leta 1995 +vrne k vprašanju o spreminjanju pomena figure intelektualca skozi čas in +njeni negotovi usodi v sedanjosti[^20]. Negotovost (ali "kriza +identitete")[^21], ki naj bi med drugimi možnimi razlagami našla svojo +razlago v "demokratizaciji znanja" in splošni razširjenosti +intelektualnega dela (in -- to je treba dodati -- v visoki stopnji +taylorizacije in proletarizacije delavcev v teh sektorjih), kar naj bi +vplivalo na nesorazmerno rast "operativnega mišljenja", tj. neposredno +uporabljenega v proizvodnih in komunikacijskih kontekstih. To pa +Maldonadu ne preprečuje, da bi svojo analizo zaključil s +"presenetljivim" upanjem glede možnosti prihodnjega preporoda +"diskurzivne misli", ki bi bila dialoška in bi se v končni fazi lahko +vrnila, da bi "prekinila (...) sploščevanje našega pogleda na +svet"[^22]. + +Vsaj za zdaj se zdi, da dogodki niso izpolnili Maldonadovih pričakovanj. +Zdi se, da splošni povratek arhitekta kot profesionalca, tj. osebnosti, +ki je "zgolj" obdarjena s tehničnim znanjem in specifičnimi +kompetencami ter je nezainteresirana za razvoj lastne teoretične misli, +v novejšem času pomeni spremembo trenda, ki je na videz nedvoumna in +morda nepreklicnega pomena. Dodatno potrditev tega lahko vidimo v pojavu +fenomena *arhitekta zvezdnika* (ali *zvezdniškega arhitekta* ali +*starhitekta*)[^23] v zadnjih približno dvajsetih letih: nova oblika +visoko mediatizirane slave, ki se ne more primerjati s tisto, ki so jo +doživljali arhitekti v prejšnjih obdobjih, in ki namesto tega sodobnega +arhitekta primerja z drugimi protagonisti svetovnega *šovbiznisa* +(igralci, televizijske osebnosti, športniki itd.). Slovesnost, ki je +veliko bolj posledica spektakularnega in presenetljivega videza njihovih +stavb kot pa razumevanja (lahko bi rekli tudi: samega obstoja) njihovega +"sporočila". + +Posledice tega pojava se tudi po tem, ko se zdi, da je njegova najbolj +akutna faza že mimo, niso začele kazati počasi: zdi se, da je +arhitektura v zadnjih dveh desetletjih postala še bolj priljubljena v +vedno širši javnosti. Seveda ne zato, ker bi bila današnja arhitektura +bolje poznana ali preučevana kot arhitektura prejšnjih obdobij: zdi se, +da je vstopila v zaznavno obzorje ljudi, ki se z njo sicer še naprej +sploh ne ukvarjajo, vsaj ne neposredno in zavestno. + +Če se ta vtis dejansko ujema z resničnostjo, tega ne gre pripisati le +občasni zmožnosti sedanje arhitekture, da "škandalizira" dobro +(ne)misleče, temveč tudi temu, da daje obliko in vsebino -- vsaj na +videz -- "željam" sodobne družbe, tj. zadovoljivo odgovarja na njena +"pričakovanja". Diskurz je v resnici nekoliko bolj zapleten. Trditev, +da je bila arhitektura v svoji zgodovini vedno izraz družbe, v kateri se +je razvijala, je tako očitna, da jo je nevarno ovreči. V grški *polis* +so tempelj, gledališče, celo športne zgradbe (pomislimo na Olimpijo, +Nemeo ali Epidaurus) daleč od tega, da bi bili zgolj nosilci družbenih +funkcij, imeli vlogo obrednih reaktivatorjev odstranjenega temelja, iz +katerega je izhajala celotna skupnost. V rimskem mestu (zlasti s +cesarsko ekspanzijo) so stavbe in javni prostori postali nosilci +političnega sporočila, ki sploh ni bilo izraz resničnosti, v katero so +bili umeščeni. V renesančnem mestu so stavbe predstavljale fragmente +reda, opremljenega z zelo natančno ideološko funkcijo, ki pa je pogosto +prišla v konflikt s prejšnjim mestom. Enako bi lahko rekli tudi za druga +obdobja. + +V primerjavi s pričakovanji, na katera so se arhitektura in mesta lahko +odzvali v 20. stoletju (večinoma socialna pričakovanja: zahteve po +stanovanjih za vse, socialnih storitvah, javnih prostorih), so današnja +pričakovanja povsem drugačna. Pravzaprav ne tako drugačna, da bi bila +nepredvidljiva. Mestni prostor je bil skozi zgodovino prizorišče +nenehnega "tekmovanja" med celo nasprotujočimi si idejami o njegovi +uporabi: + +> Po eni strani mesto kot kraj *otiuma,* kraj človeške izmenjave, +> vsekakor stvaren, aktiven, inteligenten, skratka dom, po drugi strani +> pa kraj, kjer je mogoče najučinkoviteje razviti *nec-otia.*[^24] + +Zdi se, da se danes od arhitekture (in mesta) ne zahteva nič drugega kot +to, da daje vidno in oprijemljivo obliko *negotia*, poslu, torej tistemu +"trgovskemu duhu", ki zahodne družbe -- in v njih *življenja* - +zaznamuje na najgloblji in najpopolnejši način[^25]. Tega ne smemo +razumeti v ožjem smislu, omejenem na prostore, namenjene prodaji, s +katerimi so se v zadnjem stoletju intenzivno ukvarjali tudi +arhitekti[^26]. Zdi se, da se visoki nebotičniki in bleščeča +nakupovalna središča -- pa tudi različno zasnovani objekti za zabavo in +prosti čas -- popolnoma "ujemajo" z bolj ali manj jasnimi zahtevami +državljanov -- potrošnikov, ki jih ne le uporabljajo, temveč se zdi, da +se tudi popolnoma držijo "ideološkega" programa, katerega +objektivacijo te stavbe predstavljajo. Ideološkega" programa -- tistega, +ki ga je določil kapitalistični sistem -, ki ga je mogoče sprejeti brez +pretiranega razmišljanja, lahkotno, in za katerega se zdi, da se v njem +državljani-porabniki z veseljem zrcalijo. + +Lahko bi ugovarjali, da so takšne "kolektivne" zahteve verjetno precej +nesontane, nerealne in celo povsem nerealne v smislu, da jih sploh ne +oblikuje večina tistih, ki uporabljajo mesta in njihove zgradbe; so prej +produkt *simulacije želje,* ki jo prevladujoče gospodarske sile v naših +današnjih družbah projicirajo v kolektivno nezavedno državljanov - +potrošnikov, in sicer z intenzivnostjo, ki narašča z velikostjo urbanih +kontekstov[^27]. A ne glede na resnico ta "iluzija družbenega +zadovoljstva" v odnosu do urbane arhitekture za zdaj deluje in jo +arhitekti, zadolženi za njeno uresničitev, v celoti uresničujejo. + +Arhitekt -- tako danes kot v prejšnjih zgodovinskih obdobjih -- daje svoje +delo na razpolago družbi, v kateri živi. Filippo Brunelleschi je to +počel s Firenško republiko, Gian Lorenzo Bernini in Francesco Borromini +s papeškim sedežem v Rimu, današnji arhitekti pa s svojimi naročniki. Na +videz ni razlike, v resnici pa se načini, na katere so se arhitekti +skozi čas postavili v službo družbe, zelo razlikujejo[^28]. Arhitekt je +bil pogosto v vlogi svetovalca in predlagatelja ter izvajalca. Več kot +nekajkrat v preteklosti je prevzel celo vlogo misleca, utopista, +sanjača, pri čemer je etimologijo projekta zmanjšal v njegovem najbolj +neposrednem in neposrednem pomenu: kot evokacijo -- tukaj in zdaj - +prihodnosti (*proiectus* je v latinščini prav dejanje metanja naprej, +torej projektiranja). + +Po drugi strani pa se danes vsaj v številnih primerih zdi, da je +arhitekt žrtev zapletene dinamike, ki mu po eni strani preprečuje, da bi +se postavil v položaj "naivne" nevtralnosti, po drugi strani pa ga +vodi k temu, da svojo vlogo vidi kot "specializiranega izvajalca" +znotraj veliko širšega in sestavljenega procesa, v katerem je njegov +lastni projekt očitno le "trenutek". Pri tem je treba poudariti, da se +prav v tem kontekstu od arhitekta ne zahteva le opravljanje izvršilnih +vlog, temveč tudi -- v nekaterih posebej zapletenih primerih -- "idejni" +prispevek, ki presega njegove "tradicionalne disciplinarne +kompetence"[^29] kot "spodbujevalec" možnih funkcij in uporab, ki pa +so vedno vključene v splošno logiko, o kateri nikakor ne sme dvomiti, +kaj šele odkrito kritizirati. To arhitektu še zdaleč ne daje avtonomne +"odločitvene" vloge, temveč potrjuje njegov pomožni položaj in omejuje +njegov prispevek na "predhodno sondiranje formaliziranih hipotez"[^30] +. In zato je očitno, kako bi se lahko njegova "najvišja želja" omejila +na to, da postane razlagalec "ideoloških programov", ki so jih že +vzpostavili drugi, in bi kvečjemu dodal vrednost dejanske ali domnevne +"izvirnosti" oblike. + +Sporočilo, o katerem govorimo, bi bilo na tej točki lahko skoraj +enigmatično, če ne bi bilo preveč jasno, saj gre za "večno" (v +kapitalistični logiki) spodbujanje k potrošnji, ki jo sistem endemično +potrebuje; potrošnjo, ki je ne gre razumeti izključno v smislu +pridobivanja blaga, materialnih dobrin, temveč tudi v bolj abstraktnem +in splošnem smislu prevzemanja sistema kot takega kot *vrednosti*. V tem +smislu se poziv h kapitalistični potrošnji -- potrošnji samega sebe in +tudi vsakega posameznega blaga -- nemudoma prevede v *potrditev* (in ne +zgolj v "zahtevo") *soglasja* v lastni zvezi[^31] : v zvezi z lastnimi +"pravili", lastnimi "vrednotami". Pri tem tako pomembnem delu +prepričevanja, ki ga kapitalizem izvaja na zapeljiv in navidezno +nenasilen način, ima arhitektura temeljno nalogo, da vse to prevede v +konkretne predmete, prostore in kraje. + +Petdeset let po eseju *Per una critica dell'ideologia +architettonica*[^32] in nekaj manj po omenjeni ponovni knjižni izdaji, v +katerem je Tafuri jasno opredelil "naloge, ki jih je kapitalistični +razvoj odvzel arhitekturi" -- med njimi predvsem utopično razsežnost - +in ji prepustil le "dramo", "da se je morala vrniti k *čisti +arhitekturi"*, primer oblike, ki je brez utopije, v najboljšem primeru +sublimne neuporabnosti"[^33], se mora arhitekt sprijazniti s stanjem, +v katerem se zdi, da je možnost utopije res izginila, in v katerem mu ne +preostane nič drugega kot razsežnost realnosti (sublimno neuporabna ali +pa pragmatično zelo uporabna) kot polje njegovega delovanja. Realnost, +ki nikakor ni nevtralna in ki jo v resnici s svojim prispevkom -- skupaj +s prispevkom drugih sil[^34] -- pomaga konfigurirati v konsenzualno +obliko. + +Ta knjiga želi opredeliti pogoje, v katerih se nahaja današnji arhitekt, +prepoznati njegove omejitve in razumeti načine, kako jih je mogoče +premagati. Pri tem se jasno zaveda, da nikakor ni mogoče predlagati +preobrata, poenostavljene in nostalgične "vrnitve k začetkom". +Zgodovinske poti, naj bodo še tako vijugaste in na videz (ali dejansko) +ne preveč logične, so vedno in v vsakem primeru neizpodbitne. Potem ko +smo ustrezno raziskali profil in področje delovanja arhitektov iz daljne +ali bližnje preteklosti, ki so opravljali svojo vlogo intelektualcev, se +moramo vprašati, kakšen pomen ima danes -- in še bolj v *prihodnosti* - +arhitekt, ki je sposoben preseči izvajanje dodeljenih nalog, arhitekt, +ki zna *dejavno* razlagati stvarnost, ji napovedovati alternativne +možnosti ali jo vsaj poskušati izzvati. + +# Arhitektura kot blago in arhitekt kot "dobavitelj" + +V zadnjih sto letih je prišlo do globoke, počasne in na videz neizprosne +preobrazbe, ki je bila še posebej intenzivna: preobrazba arhitekture +(razumljene kot konkretno, materialno, tridimenzionalno dejstvo) iz +"uporabnega predmeta" v blago. Ta pojav ni nič presenetljivega ali +nenormalnega, če upoštevamo splošni kontekst, v katerem se odvija. Kljub +temu je lahko arhitektura v teh oblikah "čudna" tako za tiste, ki se z +njo ukvarjajo z "notranjega" (disciplinarnega ali "znanstvenega", če +želite) vidika, kot tudi za tiste, ki jo opazujejo od daleč, "od +zunaj". Zato je poskus kratke fiksacije tega pojava morda smiseln, da +ga razumemo z vidika discipline in poskušamo razumeti njegove posledice +v splošnejšem smislu. + +Ta preobrazba se je pravzaprav začela že veliko prej: arhitekture kot +predmeta uporabe že dolgo ne proizvaja več oseba, ki ji je bila +namenjena, bodisi lastnik bodisi uporabnik, zato se je njena uporabna +vrednost kmalu spremenila v družbeno uporabno vrednost; kot družbena +uporabna vrednost pa je postala predmet menjave in pridobila menjalno +vrednost[^35]. S tem je arhitektura, tako kot vsak drug predmet v +družbah, v katerih prevladuje kapitalistični način proizvodnje, že +praktično zaključila svojo preobrazbo v blago: dejansko je postala -- +kot je vsem dobro znano -- eden od temeljev javnega in zasebnega +bogastva in predstavlja pogosto zelo vidne gospodarske vrednosti v +obliki nepremičnin s svojim posebnim trgom. + +A čeprav tehnično poteka že dolgo, prehodu arhitekture iz predmeta +uporabe v blago vse do začetka 20. stoletja manjka temeljni element za +njegovo dokončno dokončanje: prehod značaja blaga z ravni čiste menjalne +vrednosti na celoto njegovih vidikov. Oblikovanje, predstavljanje, +gradnja, komercializacija -- to so vsi trenutki v proizvodnem procesu +arhitekture, ki so na različne načine podvrženi bolj ali manj očitni in +intenzivni komodifikaciji. Zgodovina arhitekture 20. stoletja je v +mnogih pogledih zgodovina njenega postopnega napredka, ne toliko ali +samo k splošno ali slogovno predvideni "modernosti", temveč k temu, da +postane *proizvod potrošnje*[^36]. Stanovanje je morda najbolj +emblematičen primer tega procesa. Če na primer pogledamo razvoj +bivališča v vseh njegovih oblikah in na vseh ravneh v zadnjem +stoletju[^37], ne moremo mimo njegove popolne vključenosti v ta proces: +industrializacija gradbenih metod, standardizacija in prefabrikacija +gradbenih elementov in elementov opreme, serijsko izdelovanje +"modelov" stanovanj, enake tehnike oglaševanja in prodaje: ni +področja, na katerem bivališče ne bi prevzelo istih strategij, ki se +uporabljajo za druge potrošniške izdelke. To je imelo tako pozitivne kot +negativne posledice. Od začetka 20. stoletja dalje je bilo bivališče +pogosto predmet tehnično in družbeno avantgardnih raziskav in +eksperimentov, katerih cilj je bil izboljšati njegovo "učinkovitost" +in neredko tudi zmanjšati njegove stroške; bilo pa je tudi predmet +intenzivnega izkoriščanja in dejavnosti povsem špekulativne narave, pa +tudi funkcionalno natančno določenih politik socialne getoizacije, kot +je razvidno iz dogajanja v predmestjih mest številnih zahodnih držav, +zlasti v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja. + +Rezultati teh operacij niso predmet spora. Prav tako ne gre za +podeljevanje "napredovanj in neuspehov" posameznim arhitektom. +Funkcija arhitekture pa ostaja strukturna za sistem; in niti +"reformistični mit", ki je v 20. stoletju dolgo potoval po Evropi, ni +uspel preseči njegovih protislovij. + +V tej zgodbi je nekaj najboljših zamisli in realizacij -- v smislu +politične zavezanosti na mestni ravni in preučevanja inovativnih rešitev +na arhitekturni ravni --, ki jih lahko štejemo v 20. stoletju. Vzemimo na +primer primer Frankfurta Ernsta Maya. Delo, ki ga je opravil kot +gradbeni komisar v sodelovanju s številnimi arhitekti, ki so tvorili +tako imenovano "Mayevo brigado", v celoti razkriva prizadevanja, da bi +z uporabo tehnološke opreme in drugih naprav, ki so bile povsem +nenavadne za socialna stanovanja, ki so bila in ostala v vseh pogledih +socialna stanovanja, odkupil izhodiščne pogoje -- v smislu gospodarskih +možnosti in dimenzijskih standardov -- številnih *Siedlungen* (skupaj +približno 12.000 stanovanj), ki so bili načrtovani med letoma 1926 in +1930. May in njegovi sodelavci so se morali podrediti precej skromnim +dimenzijskim omejitvam (40--45 kvadratnih metrov za štiričlansko +stanovanje), zato so posebno pozornost namenili storitvam (med njimi +znameniti *Frankfurter* Küche, izjemno učinkoviti kuhinji-delavnici +Margarete Schütte-Lihotzky)[^38], instalacijam, skupnim prostorom, +javnim stavbam in kolektivnim objektom. V tem smislu zagotavljanje +centralnih sistemov ogrevanja in pralnic, vrtcev, igrišč in +rekreacijskih površin, socialnih centrov in celo namestitev centralnega +radijskega sistema v vsakem stanovanjskem kompleksu, ki naj bi ponujal +"možnost spodbujanja duha skupnosti v prihodnosti z notranjimi +radijskimi oddajami, ki bi segale na območje Siedlung"[^39], poudarja +pomen, ki ga May pripisuje vsemu, kar lahko deluje kot dejavnik socialne +povezanosti. Šlo je za kompleksno kulturno in organizacijsko operacijo, +ki je bila izvedena tako s posebej arhitekturnimi sredstvi +(standardizacija gradbenih elementov in uporaba montažnih plošč za +gradnjo) kot tudi z drugimi sredstvi, med katerimi je bilo -- poleg že +omenjenih -- tudi izdajanje mesečne revije, "Das neue Frankfurt", ki je +med letoma 1926 in 1931 obravnavala vrsto ključnih vprašanj, kot so +*eksistenčni minimum*, izobraževanje in higiena, pa tudi na prvi pogled +arhitekturni kulturi tuja vprašanja, kot so eksperimentalna fotografija, +gledališče, dokumentarni film in uporabni avtomobil. Kljub raznolikosti +pristopov je mogoče vsak element, ki ga je May uvedel v igro, povezati z +enotno zasnovo, ki v središče postavlja -- kot je zapisal Giorgio +Grassi -- "življenjski slog", ki ga navdihuje "stroga disciplina, +moralna norma"[^40]. Pomembno je, da so vsi ti pripomočki med seboj +povezani po metodologiji, ki izhaja iz repertoarja avantgardne tehnike +"montaže" (ni naključje, da Tafuri, ko govori o Mayevem novem +Frankfurtu, omenja "montažno linijo")[^41]. In vendar te "sanje o +'socializmu s človeškim obrazom' (...) mistificirajo, da gre pri tem +za spodbujanje proizvodnih procesov"[^42]\: anticipacija +"mehanizacije" meščanske hiše. + +Drugačen je primer -- vendar učinki niso -- stanovanjskih predlogov, ki +jih je Le Corbusier oblikoval od začetka dvajsetih let prejšnjega +stoletja dalje. *Stroj-à-habiter* je zanj družbeni instrument za +"izogibanje revoluciji"[^43], tj. za njeno mirno izvedbo v +arhitekturnem smislu. Podobno kot utilitarni avtomobil (isti avtomobil, +o katerem je pisal "Das neue Frankfurt") se mu zdi, da je tudi +množično proizvedena arhitektura namenjena temu, da spremeni življenje +svojih uporabnikov, in ne zgolj temu, da jim omogoči svoje delovanje v +sodobnejši različici. Neposredna posledica tega je, da so tradicionalni +gradbeni elementi (stene, okna, strehe itd.) temeljito posodobljeni, +tako kot bi bili zaradi tehnološke inovacije posodobljeni deli +mehanizma, ki imajo drugačno vlogo in funkcijo, in ne zaradi estetskih +ali "okusnih" razlogov. Le Corbusier s tem, ko jih enega za drugim +sestavlja v skladu z "logičnim sistemom", ki od osnovne celice hiše +Dom-Ino pripelje do zapletenega urbanega mehanizma vasi Radieuse, +poudarja nujno povezavo med vsemi deli -- ali "deli" -- gradnje +družbenega prostora, od zasebnega do javnega, in pokaže njihovo +omejenost na enoten "diskurz". + +Dejstvo, da Le Corbusier tako izvedeno (ali vsaj izvedljivo) +arhitekturno "revolucijo" pojmuje s političnega vidika povsem +protirevolucionarno -- kar je jasno razvidno iz "aut aut aut", ki ga +sam vztrajno predlaga: "Arhitektura ali revolucija" --, ji nikakor ne +odvzema njenega političnega značaja. + +> ... politična strategija tega projekta je jasna: Dom-Ino Maison naj +> bi rešil pomanjkanje stanovanj za delavce, delavci pa so bili +> razumljeni kot potencialni lastniki lastnih stanovanj. Model Dom-Ino +> je zasebno lastništvo -- tj. najboljši način za nadzor kapitala nad +> delavci -- vpisal neposredno v stanovanjski proces. Pri tem se povezava +> med urbano obliko in gospodarskimi naložbami, ki jo je vzpostavila že +> Haussmannova preobrazba Pariza, izpopolni do merila posameznega +> stanovanja[^44]. + +Politični namen cikla, ki povezuje celico z mestom, je zato treba v +celoti oceniti kot izraz volje po izgradnji novega sveta za "novega +človeka", ki ga ustvarja kapitalizem (tj. za "sodobnega človeka", o +katerem govori sam Le Corbusier, ki "zaznava (...) obstoj sveta, ki je +redno, logično, jasno izdelan, ki s čistostjo proizvaja uporabne in +uporabne stvari")[^45]. In če Le Corbusierjev program kapitalističnih +pogojev obstoja nikakor ne spodkopava, temveč jih prej krepi, pa gre v +vsakem primeru za temeljno mutacijo, ki jo interpretira, kar priznava +tudi Benjamin: "Le Corbusierjeva *ville contemporaine je* še vedno +stavbni kompleks ob glavni cesti. Vendar pa se je z dejstvom, da po tej +cesti zdaj vozijo avtomobili in da v središču kompleksa pristajajo +letala, vse spremenilo"[^46]. Poleg tega je *stroj-à-habiter* +"nastavljiv in premičen" in nima "aure"[^47], zato predstavlja +"epilog "hiše" kot mitološke figure"[^48]. Pripravljen je postati +izdelek množične proizvodnje, naprava, tj. industrijski izdelek: + +> Velika industrija mora poskrbeti za gradnjo in množično proizvodnjo +> elementov hiše. (...) Če iz svojega srca in uma izkoreninimo +> zastarele predstave o domu ter vprašanje preučimo s kritičnega in +> objektivnega vidika, pridemo do hiše z orodjem, množično proizvedene +> hiše, zdrave (tudi moralno) in lepe v estetiki delovnih orodij, ki +> spremljajo naš obstoj[^49]. + +Od tu do blagovnice je kratek korak. + +Kljub Le Corbusierovim gorečim željam pa se predvsem s formalnega in +figurativnega vidika arhitektura kaže -- zlasti po drugi svetovni vojni +in še bolj očitno v zadnjih tridesetih letih -- v popolni asimilaciji v +blago. Prav v tem obdobju je namreč potekal vse pomembnejši proces +identifikacije arhitekture s podobo. Z zatekanjem k različnim +"pripomočkom" je postopoma premaknila svoj "barikadni center" z +osrednje mitologije moderne, ki jo v osnovi sestavlja reprezentacija +funkcij, na -- pretežno postmoderno -- komunikacijo in mediatizacijo same +sebe. S tem "razvojem" se arhitektura izjavlja, da je pred vsem drugim +primerna za lastno širjenje in kroženje. In prav s tega vidika je treba +razumeti njeno preoblikovanje v podobo. + +Že leta 1967 je Guy Debord s presenetljivo jasnostjo diagnosticiral +usodo, ki čaka "celotno življenje družb, v katerih prevladujejo moderni +pogoji proizvodnje"[^50], in sicer kapitalistični način proizvodnje: +spremeniti se bo v "ogromno akumulacijo spektaklov". Po Debordovem +mnenju se je v dobi naprednega kapitalizma vse, kar je bilo prej +"neposredno doživeto, umaknilo v predstavo". V njej je akumulacija +kapitala dosegla takšno stopnjo, da je postala spektakel, "da je postala +podoba"[^51]. In če je "spektakel (...) splošni abstraktni ekvivalent +vsega blaga"[^52], v širjenju podob ne smemo prepoznati nič drugega kot +popolno širjenje blaga. Celo preobrat Debordove trditve, ki ga je +nedavno predlagal Matteo Pasquinelli ("Kapital je spektakel do take +stopnje akumulacije, da postane konkretno obzorje")[^53], ne izpodrine +-- in celo potrdi -- nagnjenosti kapitala k vlaganju v blagovno +arhitekturo. In prav kot blago si prizadeva za cilj, ki je skupen vsem +blagom v modernem in sodobnem času: predstaviti se kot večna novost. +"Novost je kakovost, ki je neodvisna od uporabne vrednosti blaga"[^54]\: +odnosa, ki povezuje blago, novost in videz, ni mogoče izraziti bolj +jedrnato. Spada v domeno imaginarnega in ne v domeno uporabnega. + +Kljub trditvi Aloisa Riegla, da je "vrednost novosti" *beatus +possidens* "kraja, ki je zaseden že tisočletja", je ta v arhitekturno +sfero vstopila razmeroma nedavno[^55]. Dodajanje predpone neo- pred +parado slogov iz preteklosti skozi celotno 19. stoletje predstavlja prvi +pogled na prej povsem neznani pojav, vsaj v teh okvirih; medtem ko ime +secesija, ki se je med koncem 19. in začetkom 20. stoletja uporabljalo +za označevanje sklopa umetniških manifestacij, katerih cilj je bil na +eni strani označiti prelomnico v odnosu do preteklosti, na drugi strani +pa dati obraz meščanskemu razredu, ki je tedaj postal prevladujoči +subjekt na zgodovinskem prizorišču, jasno govori o težnji umetnosti in +arhitekture tistega obdobja, da se opredelita v inovativnem smislu; +dejansko se identificirata z novostjo*.* Prav tako -- če je mogoče še +bolj eksplicitno -- je pomembno, da so se v dvajsetih in tridesetih letih +20. stoletja zlasti v nemškem in nizozemskem prostoru za označevanje +celote izkušenj, povezanih z moderno arhitekturo, uporabljale formule, +kot so "Neues Bauen", "Neue Baukunst" ali "Nieuwbouw"[^56]. Šele +pozneje je izraz "novo" izginil iz uradnega leksikona arhitekture, da +bi vse globlje prodrl v njeno ideologijo. "Novo" na tej točki ni več +atribut posebne arhitekturne "družine", ki jo sestavljajo stavbe in +projekti s skupnimi, prepoznavnimi značilnostmi, ki jih lahko kot celoto +pripišemo kategoriji "moderno", temveč je to atribut vsake +arhitekture, obdarjene z lastno izrazito individualnostjo ali - +natančneje rečeno -- z lastno *posebnostjo*; arhitekture, katere +"novost" tako v osnovi predstavlja nagnjenost k "drugačnosti", ki je +pogosto sinonim za ekstravaganco. "Novo" s tega vidika služi +arhitekturi predvsem za to, da se razlikuje, da pritegne pozornost: +trik, ki ga je očitno prevzela od oglaševanja in ki s poudarjanjem njene +redukcije na podobo v celoti potrjuje njen značaj blaga. Na enak način, +po Tafurijevem mnenju, nasprotno, "ni naključje, da se usoda +formalizmov vedno konča z 'oglaševalsko' uporabo *dela na* +formi"[^57]. + +V resnici ima moč podob *sub specie architecturae* veliko daljšo in +prestižnejšo zgodovino. Tudi če bi se želeli omejiti na 20. stoletje, bi +se lahko spomnili velikih stavb politične moči v totalitarnih režimih in +stavb gospodarske moči v demokracijah: stavb, ki pri opravljanju svojih +funkcij posredujejo niz idej, ki različno -- in pogosto hkrati -- +vključujejo uradnost, avtoriteto, večnost, nedotakljivost, trdnost in +stabilnost. Povsem drugačen pa je diskurz v zvezi s stavbami, katerih +glavni "namen" je igrati vlogo *ikon*[^58]. Ikonične stavbe, kot jih +je opredelil Pier Vittorio Aureli, + +> ... so tipične posebne znamenitosti, katerih namen je v celoti vpisan +> v logiko urbanizacije. In dejansko je cilj ikonične stavbe +> postpolitična arhitektura, ki ji je odvzet vsakršen pomen, razen +> praznovanja gospodarske uspešnosti podjetij[^59]. + +Pred to fazo je bila ikoničnost značilna za nekaj izjemnih stavb, ki so +bile -- dobesedno -- izjeme. V 20. stoletju sta bili stavbi, ki sta bili +ikonični na povsem drugačen način, na primer Muzej Salomon R. Guggenheim +(1943-59) v New Yorku Franka Lloyda Wrighta in Opera v Sydneyju +(1957-73) Jørna Utzona. V obeh primerih so se njuni avtorji zatekli k +formalnim rešitvam, za katere se zdi, da so upoštevale posebnost, ki naj +bi jo nosile njune stavbe. V primeru Guggenheima je namreč tisto, kar se +postopoma izlušči iz zelo dolge gestacije stavbe, bolj kot kar koli +drugega "ikonoklastična"[^60] volja kot pa ikonična in posledično +avtoportret osebnosti njenega avtorja, katerega končni emblem je na +koncu postala; medtem ko v primeru operne hiše -- kljub velikanskim +težavam pri načrtovanju in gradnji, zaradi katerih se je njen avtor +odrekel njenemu očetovstvu[^61] -- v njeni znameniti podobi ni +"zgoščen" le Sydney, temveč celo celotna Avstralija. + +Toda morda se zdi, da sta arhitektura in podoba popolnoma identični šele +s Centrom Georges Pompidou (1971-77). A spet s številnimi radikalnimi +razlikami ne le od svojih naslednikov, temveč tudi od vsakršnega +banalnega simbolnega pretvarjanja. Center Pompidou, čeprav je z mnogih +vidikov pomemben, prav gotovo ne more predstavljati kraja, v katerem +stoji -- Pariza ali Francije --, niti celotnega opusa svojih avtorjev: +Renza Piana, Richarda Rogersa ali Petra Ricea, kot del celote. Pač pa +predstavlja najpopolnejši poskus francoskih oblasti -- in predvsem +predsednika Pompidouja -=, da bi vdihnili življenje stavbi, ki bi se +odzvala na zahteve francoskega maja '68, ki jih je vključevala. Kar +predstavlja veliki "komunikacijski stroj"[^62], je popolna +*avtonomija* njegove podobe glede na katero koli njegovo "vsebino". +Kot je poudaril Jean Baudrillard, + +> ... s prepletanjem cevi (...) s svojo (izračunano?) krhkostjo, ki +> odvrača od vsakršne tradicionalne miselnosti ali monumentalnosti, + +stroj Beaubourg + +> ... odkrito razglaša, da naš čas nikoli več ne bo čas trajanja, da je +> naša edina časovnost čas pospešenega cikla in recikliranja, čas +> kroženja in prehajanja tekočin[^63]. + +V tem procesu transmutacije se Pompidoujev center uveljavlja kot podoba, +vendar ne muzejske ustanove, ki jo zanika, temveč kot podoba +"pretrganja kulturnih molekul in njihove rekombinacije v sintetične +izdelke". Torej podoba razbitja podobe, ki jo je nadomestil praznični +aparat kovinskih struktur, barvnih cevi in prostih prostorov (vsaj v +namenih) za različne rabe. + +V zvezi s tem je zanimivo opazovati, kako je z zelo zapletenim +postopkom, izvedenim v zelo kratkem času (razpis je bil pripravljen že +leta 1970, le dve leti po vrhuncu gibanja) in v katerem je sodelovalo +veliko število subjektov z različnimi znanji, kontrakultura iz leta '68 +oziroma "alternativna" kultura, razvita v Franciji in ne le v teh +letih, postala lastna, vključena v stavbo, zgrajeno po volji oblasti, ki +naj bi potrdila (in potrdila) svojo nesporno osrednjo vlogo. In nič manj +presenetljivo ni, da se oblast tako vidno "odmakne" od svoje +tradicionalne samopredstavitve, kot to, da pri tem uporablja ista +"orožja" kot sovražnik (med njimi odmev projekta Fun Palace Cedrica +Pricea za Joan Littlewood in "tehno-utopičnih" projektov podjetja +Archigram). Zanimivo pa je tudi, da se instance prenove francoske države +in težnje po kulturni hegemoniji usmerjajo v obliko, ki ustreza temu, +kar bi Baudrillard spet imenoval "hipermarket kulture", tj. "predmet +za porabo, (...) stavba za manipulacijo"[^64] : kjer so procesi +reifikacije in komodifikacije zdaj transparentni. + +Čeprav temelji na istem "fondu", se razvejanost diskurza o *ikoničnih +stavbah* razvija na drugačen način, ki izhaja prav iz vloge, ki jo imajo +v svojih urbanih kontekstih. Guggenheimov muzej Franka O. Gehryja v +Bilbau (1991-97) si je prislužil naziv začetnika družine *ikoničnih +stavb* ne le zaradi svojih presenetljivih in markantnih oblik, temveč +tudi zaradi svoje proučene umestitve na strateški točki mesta, na bregu +reke Nervión[^65]. Celotna zadeva Guggenheim -- vključno z zapletenimi +odnosi med baskovsko vlado, direktorjem Fundacije Solomon R. Guggenheim +Thomasom Krensom in arhitektom Gehryjem -- je v tem smislu šolski primer, +ki so ga pozneje ob številnih drugih priložnostih poskušali +ponoviti[^66]. Predvsem pri slednjih pa postaja vse bolj očitno, kako +so domnevne "izjeme" v resnici v funkciji potrjevanja pravila. +Formalne ekscentričnosti in kromatični blišč širijo na vse strani +bombastično sporočilo, da "vse ostane tako kot prej", torej da ne gre +za nobeno "revolucijo", ali še bolje, da nova vključitev ne bo niti +najmanj oporekala ali pretresala "ustaljenega reda". "Sodobne +'ikone' so prej kot agonistične oblike končna in slavnostna +manifestacija *Grundnorm* urbanizacije: zmaga ekonomske optimizacije nad +politično presojo"[^67]. V brezmejni prostranosti sodobnih mest +ikonične stavbe dobijo vrednost "vabe" (ki jo je treba razumeti v +smislu, v katerem medicina uporablja ta izraz: ponovno cepljenje snovi +za utrditev stanja imunosti. Pri tem se imunost nanaša na kakršno koli +bistveno spremembo celotnega "organizma"). + +Toda kaj se zgodi z arhitektom, ko arhitektura vstopi v "krog" +kapitalistične spektakularizacije? Od takrat naprej -- in nato vse +pogosteje -- se znajde v vlogi "ustvarjalca spektakla". To zanj seveda +ni vloga brez primere: v različnih zgodovinskih obdobjih so arhitektom +zaupali nalogo, da pripravljajo festivale, uprizarjajo predstave in +oblikujejo minljive zgradbe različnih vrst[^68]; in zdi se, da se +"kapitalski festival" s tega vidika ne razlikuje preveč od baročnega +festivala. Toda tudi pri dejanskem opravljanju svojega poklica so imeli +arhitekti pogosto priložnost, da so svojim stavbam dali zelo +spektakularen značaj. To samo po sebi ne predstavlja problema, razen v +primerih, ko takšna spektakularnost dobi povsem neupravičene lastnosti; +prav tako, nasprotno, element, ki je skupen sodobnim ikoničnim stavbam, +ni nujno izrecna spektakularnost. Konec koncev je sam pojav ikoničnih +*stavb* le poseben primer (in morda danes -- vsaj delno -- izčrpan ali v +vsakem primeru "utišan" v primerjavi s tistim izpred nekaj let) +širšega in splošnejšega diskurza; vrh ledene gore, katere +"spektakularnost" omogoča, da se jasneje pokaže. + +Na morebitno reverzibilnost tega vidika so računali tisti, ki so -- v +nasprotju z najbolj razširjeno usmeritvijo -- skušali takšno +spektakularizacijo preprečiti. Vendar pa se lahko zgodi, da je treba +narediti posebne "skoke", ki prinašajo razsvetljujoče paradokse. Leta +2006 je podjetje OMA zasnovalo Dubajsko renesanso, bel monolitni +volumen, visok 300 metrov in širok 200 metrov, namenjen pisarnam, +hotelom in stanovanjskim apartmajem. Besedilo, ki predstavlja stavbo, se +glasi: + +> Cilj tega projekta je končati sedanjo fazo arhitekturnega +> malikovanja -- dobo ikone -, v kateri obsedenost s posameznimi +> genialnimi osebnostmi daleč presega predanost skupnemu prizadevanju, +> ki je potrebno za gradnjo mesta. Namesto arhitekture oblike in podobe +> smo ustvarili ponovno integracijo arhitekture in inženirstva, kjer +> inteligenca ni vložena v učinke, temveč v strukturno in konceptualno +> logiko, kar ponuja novo vrsto učinkovitosti in funkcionalnosti[^69]. + +Nastala stavba je navdihnjena z novim znakom Simplicity^TM^ (pozor, +obkroženim z *blagovno znamko),* ki med svojimi atributi navaja +lastnosti, *kot so naravnost*, *bistrost*, *objektivnost*, +*predvidljivost*, *izvirnost*, *poštenost* in *pravičnost*. Kljub +"dobrim" namenom pa je dubajska renesansa le lažen odziv na +"arhitekturno malikovanje", kot je razvidno iz tabele, ki jo je +sestavil sam OMA, kjer je primerjana s parado arhitekturnih +"nečednosti" (od Petronas Towers Césarja Pellija v Kuala Lumpurju do +Burj al-'Arab Toma Wrighta v samem Dubaju), od katerih se dejansko +razlikuje le po odkritih značilnostih in enotnih lastnostih. Dubajska +renesansa se sicer odpoveduje izraznosti oblik in vplivu barv, vendar jo +navdaja ista želja po presenečenju, ki je prisotna v drugih ikoničnih +stavbah, ki skupaj z njo tvorijo nadrealistično "analogno mesto" v +arabski puščavi. + +Uveljavljanje "ikonoklazma" namesto "ikonolatrije" in fantaziranje o +postikoničnem mestu[^70] v postikoničnem svetu se s tega vidika zdita +neučinkovita poskusa, ki sta obsojena na neuspeh ali pa ju hitro +pogoltnejo sposobne čeljusti vsejedega kapitalizma. + +Kot smo že omenili, bistvo zadeve ni v "izvirnosti" vloge arhitektov +danes v primerjavi z vlogo, ki so jo imeli v preteklosti, niti v +ekscentričnosti njihovih projektov v primerjavi s "kanoničnostjo" +(resnično ali domnevno) projektov iz drugih zgodovinskih obdobij. Prav +tako ne gre za položaj, ki ga imajo arhitekti danes nasproti družbe, v +kateri delujejo. Dejansko vprašanje je, kakšen položaj imajo arhitekti +v aktualnih proizvodnih procesih. Ne gre torej za subjektivni problem, +temveč -- kot je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja dobro razumel +Walter Benjamin[^71] -- za problem *tehnike*. Z drugimi besedami, +problem je, ali -- in v kolikšni meri -- so današnji arhitekti z +izvajanjem svoje vloge "ustvarjalcev spektaklov" oziroma s prevzemanjem +druge vloge sposobni povzročiti "preobrazbo" proizvodnega aparata in ali +-- in v kolikšni meri -- mu zgolj "dobavljajo"[^72]. + +Kot je pojasnil Benjamin sam, + +> ... gre pri dobavljanju materiala produkcijskemu aparatu, ne da bi +> tega obenem spreminjali v skladu z možnostmi, za skrajno sporen +> postopek, in sicer tudi takrat, ko je videti, da je snov, s katero se +> aparat oskrbuje, revolucionarne narave. + +V tem pogledu je "dobavitelj" produkcijskemu aparatu tisti, ki ga zgolj +ohranja ali kvečjemu obnavlja "od znotraj [...] po modi" in ga zato +pušča "kakršen je"[^73]. Pomembno je, da Benjamin uporablja tudi +francoski izraz *routiniers* (tisti, ki se podrejajo navadi, ki utrujeno +ponavljajo že znano) za označevanje "dobaviteljev", torej tistih, ki se +odpovedujejo popravkom v sistemu proizvodnje[^74]. Temu nasproti je +postavljen *Produzent* (proizvajalec): ne le tisti, ki proizvaja (ali +bolje, ki enostavno re-producira), temveč tisti, ki preoblikuje +proizvodni aparat v tehničnem smislu. + +Vprašanje, ki si ga je treba zastaviti na tej točki, je: ali lahko +sodobni arhitekti s svojimi posegi preoblikujejo proizvodni aparat, v +katerega so vpeti? + +Preobrazbe, ki so se zgodile v arhitekturi v zadnjem stoletju -- in nato +še hitreje v zadnjih nekaj desetletjih (preobrazbe, ki so poleg +strukturnih in estetsko-formalnih vidikov zaznamovale tudi njeno +postopno *spreminjanje v blago) -,* so neizprosno spremenile tudi +položaj arhitektov v proizvodnem aparatu. Ne gre za to, da bi bili prej +bolj neodvisni, vendar so se še v dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih +prejšnjega stoletja ter nato v petdesetih in šestdesetih letih +pojavljali poskusi -- čeprav so se pogosto končali z razočaranjem, +porazom ali strateškim umikom -- bistveno *spremeniti* pomen +arhitektovega dela, včasih tudi za ceno spopadov ali odpovedi: Na +primer, spomnimo se pristopa Hannesa Meyerja k didaktiki Bauhausa v +Dessauu, ki je bil ves usmerjen v "usmerjeno znanstvenizacijo +arhitekturnih procesov"[^75] ; ali radikalnih projektov Ludwiga +Hilberseimerja -- arhitekturnih in urbanističnih -, ki so bili strogi do +te mere, da so presegli vsako funkcionalistično ali formalistično +hipotezo in se namesto tega obrnili k posthumanističnemu subjektu[^76] ; +ali temeljitega ponovnega premisleka same ideje projekta -- in posledično +objekta -- arhitekture Cedrica Pricea[^77] ; ali monumentalnega +"minimalističnega" dela Alda van Eycka z izvedbo več kot sedemsto +*otroških igrišč* v okviru intervencije za amsterdamsko občino[^78]. +Kasneje pa se zdi, da je podobna epohalna "usoda" mnogim arhitektom +namesto zavestnega ali preudarnega umika na bolj zaščitene položaje +narekovala, da so se preprosto "vživeli" v vloge, ki jim jih je +ponujalo družbeno razumevanje. Do te mere, da je danes ena njihovih +najpomembnejših nalog, če še enkrat citiram Benjamina, "obnavljati svet +od znotraj -- z drugimi besedami: po modi -- in ga pustiti takšnega, +kakršen je". + +Toda če je, kot smo videli, nujna posledica preoblikovanja arhitekture v +blago preoblikovanje arhitekta v "dobavitelja" (prodajalca *blaga), pa +je v tem procesu in* kot neposredna posledica tega procesa še ena +skrajna transformacija: preoblikovanje samega arhitekta v blago. To +lahko razumemo v dveh različnih pomenih, ki ustrezata dvema +"profiloma" arhitektov, za katera se -- v večini primerov napačno -- +šteje, da sta enako različna. Prvi pomen je tisti, ki sodobnega +arhitekta enači s sodobnim demiurgom, ki je obdarjen z močnimi +avtorskimi sposobnostmi in slogovno prepoznavnostjo. Ta lik se zamenjuje +z mitom *arhitekta-arhistorja*. Kot blago -- in to "luksuzno" blago - +ima *arhitekt-arhistar* sloves zelo dragocenega, zato je prav tako +zaželen in "dvorjen"; poleg tega velja, da lahko v celoti razpolaga s +svojimi orodji, tehnikami, jeziki, še več, da lahko razpolaga s seboj v +najsplošnejšem smislu, da lahko sam odloča, hkrati pa lahko tudi +vsiljuje svoje odločitve. Zaradi vseh teh razlogov *arhitekt-arhitekt +kot blago* vzbuja idejo, da ni "subjekt" trga, temveč da na njem +zaseda privilegiran položaj, če ne celo, da ga obvladuje. Ta prvi +pomen -- ki je najbolj razširjen -- je hkrati tudi najlažje ponarejen. + +Drugi pomen je povezan s položajem, kakršen je sedanji, ko se zaradi +velikega presežka arhitektov, ki so na voljo na trgu, konkurenca med +njimi nesorazmerno poveča, zaradi česar so mnogi prisiljeni sprejeti +pogoje velikega razvrednotenja svojega dela. Arhitekt se na ta način +prodaja kot razvrednoteno blago. To velja za številne mlade arhitekte, +ki delajo zastonj ali premalo plačani, brez pogodbe, brez ur, brez +tedenskega počitka, brez plačanega dopusta, brez pokojnine. K tem +izkoriščanim arhitektom-delavcem in pogojem izdelave projektov v +sodobnih ateljejih se bomo morali vrniti pozneje. Tako v tem kot v +drugih primerih pa poleg bolj ali manj očitnih razlik komodifikacija +neposredno vpliva na arhitekta, ki na ta način -- poleg svojega +"blaga" -- trg oskrbuje tudi sam s seboj. + +# Vloga arhitekta intelektualca + +Začetek zgodovine moderne arhitekture naj bi po mnenju številnih +raziskovalcev sovpadal z zasnovo kupole Santa Maria del Fiore Filippa +Brunelleschija [^1]. Znana afera povezana z zaključkom florentinske +katedrale, ki bi tradicionalno bila rešena z uporabo lesenih opažev +(reber), a v tem primeru, zaradi velikih dimenzij prostora, ki bi ga +bilo treba obokati, niso bile uporabne, je za Brunelleschija postala +priložnost, da ne le uporabi svoje konstrukcijsko znanje, ki je plod +neposrednega študija antike, temveč tudi "prvič potrdi in zagovarja +'strokovnost' arhitekta proti ohlapnem 'magisteriju' rokodelca, prednost +tehnične invencije pred izvedenostjo obrti" [^2]. Ne gre le za +"kategorično zahtevo": v razlikovanju med momentom projekta in momentom +izvedbe gre tudi za razlikovanje med "svobodno" in "mehanično" +dejavnostjo in s tem za prevzem naloge organizacije in vodenja družbe s +strani izobraženega posameznika. Gre za rojstvo intelektualca kot +aktivnega subjekta in spekulativne figure. + +Pomenljivo Antonio Manetti, prvi Brunelleschijev biograf, poudarja +predvsem njegov velik in čudovit "intelekt" [^3]. Intelekt, ki zagotovo +ne deluje izolirano in za svoje "delovanje" potrebuje druge[^4], hkrati +pa sebe in svoje delovanje postavlja na povsem drugo raven, kot jo +zasedajo njegovi sogovorniki. Ni naključje, da vse njegove biografije ne +pozabijo poročati -- čeprav v različnih različicah -- o emblematični +epizodi: leta 1430 se je po protestu zidarjev ["maestri di cazzuola"] +zaradi napornega in nevarnega dela na kupoli odločil, da jih odpusti in +nadomesti z lombardskimi delavci, le da jih je pozneje vse (razen enega) +znova zaposlil za nižjo plačo[^5]. To je najbolj jasen prikaz dejstva, +da se premoč intelektualnega človeka izvaja v terminih komande +in nadzora, hkrati pa dobi tudi konotacije, ki ga ne ne ločujejo toliko +po nalogi ali vlogi kot po pripadnosti *razredu*. To kar epizoda naglo +izpostavi -- tako kot celoten Brunelleschijev poseg v Santa Maria del +Fiore -- je "tema moderne družbene delitve dela"[^6]. + +Sovpadanje pojava arhitekta kot intelektualca in manifestacije razrednih +odnosov, ki so napovedovali odnose med buržoazijo in proletariatom, ki +se bodo vzpostavili z industrijsko revolucijo, očitno ni naključno. Kot +ugotavlja Tafuri, se "intelektualec-arhitekt (...), ki zahteva +avtonomijo svoje vloge, (...) postavlja v ospredje novih vladajočih +razredov". In dodaja: "tako zelo, da lahko z njimi celo stopi v +konflikt, kadar ti niso pripravljeni biti povsem skladni s svojimi +lastnimi predpostavkami". + +Tafuri verjetno namiguje na epizodo, o kateri poroča Vasari, po katerem +je Brunelleschi za Cosima Medičejskega projektiral palačo na trgu San +Lorenzo v Firencah, in "naredil prelep in velik model"; nato +Epizoda, na katero namiguje Tafuri, je verjetno tista, o kateri poroča +Vasari, ki pravi, da je Brunelleschi po naročilu Cosima Medičejskega +oblikoval palačo na trgu Piazza San Lorenzo v Firencah in "naredil lep +in velik model"; Toda potem je "Cosimo menil, da gre za preveč +razkošno in veličastno gradnjo, bolj zaradi zavisti kot stroškov, zato +jo je pustil zgraditi"; nakar je Brunelleschi, "razumevajoč Cosimovo +odločitev, ki je ni hotel zgraditi, s prezirom razbil načrt na tisoč +kosov"[^85]. + +Vendar pa v naslednjih stoletjih ni veliko primerov, ko bi se arhitekt +uprl -- ali se celo konkretno zoperstavil -- oblasti in močnim. In če kaj, +potem lahko namig o vedno večji asimilaciji arhitektov z vsakokrat +veljavnim sistemom oblasti najdemo v njihovem vzporednem iskanju +zatočišča v dejavnosti, ki se vedno manj identificira -- kot je to +veljalo še za Brunelleschija -- zgolj z arhitekturnim projektom in se +postopoma odpira drugim izrazom in jezikom: Od risanja kot tehnike, +(vsaj potencialno) osvobojene konkretne realizacije, do pisanja kot +prakse, katere cilj ni le ubesediti "pravila" arhitekture, temveč tudi +ustvarjati "diskurze" drugačne narave o njej, pogosto odkrito +subjektivne: skratka, ne več traktati, temveč "stališča", "mnenja" o +arhitekturi. Iz tega izhaja oblika neodvisnosti arhitekta ne le v odnosu +do naročnikov, temveč tudi v odnosu do lastne dejavnosti; z razvojem +*teorije* kot razsežnosti, ki je organska in avtonomna, arhitekt +zaključi proces samopotrditve sebe kot intelektualca. + +V tem smislu Leon Battista Alberti v največji meri uteleša lik +intelektualca-humanista, ki svoje interesno področje razširi *tudi* na +arhitekturo, tako da o njej piše (v kanonični obliki traktata)[^86], kot +jo tudi načrtuje (ne da bi se aktivno zanimal za faze gradnje)[^87]. In +res, v opredelitvi arhitekta, ki jo podaja, želi najprej razjasniti +področje morebitnih nesporazumov glede vloge arhitekta kot +umetnika-intelektualca in jo jasno ločiti od vloge drugih osebnosti, ki +se na drugačen način ukvarjajo z gradbeništvom, kot je *faber +tignarius:* + +> ... Vsekakor ne bom obravnaval mizarja, da bi ga primerjal z najbolj +> usposobljenimi predstavniki drugih strok: mizarjevo delo je v +> primerjavi z delom arhitekta pravzaprav le instrumentalno[^88]. + +Namesto tega + +> ... za arhitekta bom imenoval tistega, ki zna z zanesljivo in popolno +> metodo racionalno zasnovati in praktično uresničiti s premikanjem +> uteži ter z združevanjem in povezovanjem teles dela, ki najbolje +> ustrezajo najpomembnejšim potrebam človeka. + +Tudi "praktično izvajanje" je treba razumeti bolj kot sposobnost +*dejanskega* preverjanja oblikovanih projektnih hipotez kot pa kot +neposredno poseganje arhitekta v faze gradnje stavbe. + +Čeprav ni mogoče analitično slediti dogodivščinam intelektualnega +arhitekta od renesanse dalje (ki v veliki meri sovpadajo z zgodovino +arhitekture *-* vsaj do nedavnega), ne moremo mimo tega, da se vsaj +spomnimo na vlogo, ki jo je v njih imel Andrea Palladio: ne le kot +oblikovalec nepogrešljivega "omrežja" stavb v Benečiji, temveč +predvsem kot avtor *Quattro Libri dell'Architettura* (1570). Prav te +knjige so popolna paradigma -- ki ji ni bil nikoli prej ali pozneje nihče +podoben -- za prenos arhitekturne intelektualnosti v *prakso.* Izogibajoč +se "dolžini besed", omejujoč se na "tista opozorila, ki se mi zdijo +najnujnejša"[^89], in obkrožajoč jih z "nekaterimi risbami", za +katere navaja "mere, iz katerih lahko vsakdo, če se mu ponudi +priložnost, z lahkoto in z ostrino svojega razuma izdela delo, vredno +pohvale"[^90], Palladio doseže najbolj dovršeno sintezo besedila in +slik, ki je dosežena v traktatu: kjer risbe "povedo" tisto, kar besede +le nakazujejo. Presenetljiva "pronicljivost" Palladijevega *opusa*, če +predstavlja neizpodbitno predpostavko njegove planetarne sreče[^91], je +tudi zavajajoče ogledalo, s katerim zaslepi tiste, ki niso "poučeni o +taki umetnosti". Zaradi tega so *Štiri knjige* hkrati "za vse in za +nikogar" ali vsaj za tisto majhno število "poznavalcev", ki znajo +razumeti in uporabiti njihovo temeljno kodo. In izredno pomembno je, da +je prav orodje risbe -- v preprosti obliki ortogonalne projekcije v +načrtu, prerezu in višini -- tisto, ki omogoča popolno učinkovitost +intelektualne operacije, ki jo izvaja arhitekt. Z dodatnim zapisom: +čeprav so v njem zbrana vzorčna dela, ki so jih uresničili antični in +"moderni" avtorji (med slednjimi poleg njega le še Donato Bramante), +je treba Palladijev traktat brati kot splošno teorijo oblikovanja, ki +temelji na sistemu redov in proporcev; teorijo, ki se je sposobna tako +približati "ideji", da se oddalji celo od resničnosti[^92]. + +Tristo let pozneje bo Giovanni Battista Piranesi pokazal, kako se lahko +arhitekt zdaj pojmuje na način, ki je skoraj popolnoma ločen od +oblikovanja, ne da bi s tem prenehal veljati za arhitekta v vseh +pogledih in namenih. Piranesi iz risbe naredi nekaj več kot le sredstvo +za vnaprejšnje prikazovanje ali predstavljanje resničnosti: in dejansko +ima tako v *Antichità Romane* (1756) kot v *Vedute di Roma* (1778) +nalogo razčleniti in popisati "telo" mesta v vseh njegovih delih, da +bi naredil ne toliko preprost pregled kot poglobljeno +analitično-kritično študijo[^93] ; V primeru *Carceri d'invenzione* +(1761) in *Campo Marzio dell'Antica Roma* (1762) pa projekt namerno +ostaja negotov med arheološkim spominom in projektom novega ter iz +svojega obzorja izključuje vsako možnost uresničitve. V obeh primerih +presega vrednost zgolj tehničnega orodja in postane prava naprava, ki +Piranesiju omogoča, da brez pogojevanja opredeli svoje polje delovanja. +Odsotnost pogojenosti, ki jo je mogoče izmeriti predvsem na +intelektualni ravni. Ne zaman je Piranesijevo najpomembnejše teoretično +besedilo *Parere sull'Architettura* (1765) organizirano v obliki +*dialoga, tj.* načina izražanja, ki je najbolj oddaljen od +preskriptivnosti traktatov. V dialektični sestavi mnenj, ki sta jih +imela Protopiro in Didascalo, lahko povzamemo Pirančevo "mnenje", +zagovornika "svobodne igre ustvarjalnosti, ki se izraža na +"privilegiranem" mestu ornamenta", pa tudi potrebe, da se slednjega +opremi s "kompozicijskimi merili", ki jih navdihujejo "metode, s +katerimi narava ustvarja in ureja svoje pojave"[^94]. + +Individualna ustvarjalna svoboda, čeprav omejena s sklicevanjem na +"objektivno" in deljivo raven narave, je tako izraz zavedanja o zdaj +povsem *intelektualni* vlogi arhitekta. Vendar je tudi jasen izraz +krize. Ko se postopoma emancipira od "fizike" moči (šele pozneje +odkrije, da je neizprosno potopljen v njeno "mikrofiziko")[^95], se +intelektualni arhitekt vse bolj znajde pred zlomom, ki zadeva +disciplino, s katero se ukvarja, nič manj kot njegov lastni jaz. +Piranesi je ponovno prezgodnji glasnik obeh pojavov. Na splošno pa +razcvet polemik[^96], pamfletov in esejev[^97] vseh vrst, povezanih z +arhitekturo, med 17. in 19. stoletjem kaže na potrjevanje gotovosti, ki +se razglašajo toliko bolj odločno in sovražno, kolikor bolj se kažejo +kot plod konstitutivne arbitrarnosti in subjektivnosti. Potem ko je +arhitekt preživel obdobje, v katerem je lahko opravljal svoje naloge +*izključno na podlagi* jasnih shem, izpeljanih iz *aeterna exempla* +klasikov, se je zdaj prisiljen obrniti vase, da bi našel delčke +posameznih "resnic", vse pogosteje pa zato, da bi prikril svojo +nezadostnost in zakril svoje dvome. Arhitektova "osebnost" začne v +nekaterih primerih pridobivati večji pomen kot njegovo delo. + +Potrditev teoretske razsežnosti, ki ni več povezana s strogo +normativnostjo, pomeni potrebo po močni konotaciji vsake teorije, da bi +se razlikovale ena od druge, v igri stališč in razdalj, ki v mnogih +primerih povzroči njihovo radikalizacijo. Spomnimo se na *incipit* +knjige *Arhitektura. Essai sur l'art* Étienna-Louisa Boulléeja: "Kaj +je arhitektura? Ali naj jo z Vitruvijem imenujem umetnost gradnje? +Ne"[^98]. 'Svetost' starih -- in Vitruvija kot najvišje avtoritete na +področju arhitekture -- je namerno prekinjena. Za Boulléeja je +arhitektura bolj povezana s "poezijo", tj. z "značajem", ki ga mora +izražati vsaka vrsta gradnje, in sicer na podlagi natančnega +*analognega* razmerja med obliko in vsebino stavb: "Podobe, ki jih +ponujajo našim čutom, morajo v nas vzbujati občutke, ki ustrezajo +uporabi, za katero so posvečene"[^99]. + +Radikalizacija te teorije pa se v največji meri pokaže v delu enega od +Boulléejevih učencev, Jeana-Nicolasa-Louisa Duranda. V dveh knjigah +*Précis des leçons données à l'École Polytechnique* (1802-809) je +*raison* že postal *ideé fixe,* prava obsesija; in prav v priloženih +tabelah (zlasti v drugem delu) je bolj kot v besedilu našel svoj polni +izraz: načrti in višine, katerih kombinacije in permutacije strogo +geometrijske narave ne puščajo dvoma o "naravi" zagovarjane teorije. +Njihov avtor se z enako jasnostjo izkaže za njenega +"zagovornika"[^100]. + +Toda prav zaradi razočaranja nad stališči in z njimi pogosto povezano +neučinkovitostjo ter posledično nevarnostjo izolacije, v kateri se +intelektualni arhitekt vedno bolj znajde, je njegova vizija nagnjena k +temu, da se "odpre" širši, kolektivni razsežnosti, ki jo neredko +zaznamuje izrazito utopični pomen. Začenši s knjigo *L'architecture +considérée sous le rapport de l'art, des moeurs et de la législation* +(1804) Clauda-Nicolasa Ledouxa se arhitekt predstavlja kot "mislec" - +ali "premišljevalec" -- mesta in družbe. S tem, ko ob bok +tradicionalnim referenčnim osebam (filozof, politik, industrialec, +pedagog, filantrop) postavi ali jih celo zamenja[^101], si arhitekt +prisvoji reformistični mit, čeprav ga projicira v svet, ki si ga je v +grafičnem ali literarnem smislu le predstavljal. Rezultate tega prehoda +lahko ponovno zasledimo v *industrijskem mestu* Tonyja Garnierja (*Cité +industrielle,* 1917)[^102] in Le Corbusierjevem *sodobnem mestu treh +milijonov prebivalcev (Ville contemporaine de trois millions +d'habitants*, 1922).[^103] + +Le Corbusier sam velja za najpomembnejšega in najvplivnejšega +intelektualnega arhitekta 20. stoletja. Njegovega prispevka v tem smislu +ni mogoče ocenjevati izključno z vidika proizvodnje, prav tako kot ga ni +mogoče ocenjevati zgolj z vidika oblikovanja ali vsaj ne v običajnem +pomenu tega izraza, kot pripravljalne faze "pred" konkretno +realizacijo. Od hiše Dom-Ino do vile Radieuse in naprej Le Corbusier +razvija diskurz, izražen v različnih "epizodah", vendar enoten, +katerega posamezni deli izhajajo iz zelo natančne *ideje prostora* ter +*ideje konstrukcije in strukture*, razčlenjene v različnih merilih, +dokler ne pridejo do oblikovanja "totalne" vizije, ki je popolnoma +alternativna realnemu svetu; vizije, ki arhitekturi zaupa nalogo +radikalnega premisleka družbe. + +Z vidika založništva Le Corbusier ni le verjetno najplodovitejši pisec o +arhitekturi 20. stoletja[^104], temveč je tudi tisti, ki je bolj kot +kdor koli drug zmožen to dejavnost funkcionalno umestiti v samosvojo +vlogo intelektualnega arhitekta: ta ne obsega niti izvajanja povsem +tehničnih nalog, preproste ilustracije in razširjanja projektov niti +potrjevanja izključno ideoloških ali literarnih vrednot, katerih namen +bi lahko dosegli tudi brez izvajanja dejavnosti projektiranja. Le +Corbusierjeve knjige, ki so postopoma prevzele obliko manifesta, +pamfleta in polemičnega pisanja, se pojavljajo kot prave "križarske +vojne"[^105] z orožjem kritike, provokacije in ironije; vse z namenom +zagotoviti vso možno podporo konceptu arhitekture, ki je -- kot smo +pravkar omenili -- tako idealna kot konkretna, torej prevedljiva v +prostorske in konstrukcijsko-strukturne izraze: popolna sinteza naloge, +za katero si je Le Corbusier vztrajno prizadeval vse svoje življenje. + +V Italiji po drugi svetovni vojni pa je lik intelektualnega arhitekta +dobil močno družbeno in v nekaterih primerih celo politično konotacijo, +s čimer je bila njegova vloga priznana tudi zunaj strogo disciplinarne +sfere. V tem smislu je simboličen primer Bruna Zevija, ki je leta 1942 +diplomiral na harvardski podiplomski šoli za oblikovanje pod vodstvom +Walterja Gropiusa in se v naslednjih letih vrnil v Italijo, kjer je +delal kot arhitekt, predvsem pa postal razširjevalec "dobre novice" o +organski arhitekturi Franka Lloyda Wrighta[^106]. Nič manj pomemben ni +položaj, ki ga je zasedal v različnih institucijah, med drugim v +Nacionalnem inštitutu za urbanizem (INU), v katerem je bil med letoma +1952 in 1968 generalni sekretar, in v Nacionalnem inštitutu za +arhitekturo (IN/ARCH), ki ga je ustanovil leta 1959. Državljanska +angažiranost, ki je bila bogata tudi v političnih gibanjih in strankah, +začenši z njegovo militantnostjo v Giustizia e Libertà v letih vojne in +upora, nato v Partito d'Azione, Unità Popolare, Združeni socialistični +stranki in nazadnje v Radikalni stranki, za katero je bil leta 1987 +izvoljen v parlament in katere predsednik je postal konec osemdesetih in +v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja[^107]. + +Vendar pa je za Zevijevo delovanje značilno predvsem udejstvovanje na +področju kulturne produkcije, ki je neposredno povezana z arhitekturo. +Močno angažiranje najprej kot urednik in nato sourednik revije +"Metron" med letoma 1946 in 1954 ter ustanovitev revije +"L'architettura" leta 1955 in njeno vodenje do leta 2000. Cronache e +storia", skupaj s kakovostno in količinsko izjemno knjižno produkcijo - +v kateri so med drugim temeljni naslovi, kot so *Saper vedere +l'architettura*, *Storia dell'architettura moderna*, *Poetica +dell'architettura neoplastica*, *Il linguaggio moderno +dell'architettura*[^108] -- so otipljiva znamenja udejstvovanja, ki +očitno presega običajni delovni načrt znanstvenika in zgodovinarja. Prav +*Verso un'architettura organica (K organski arhitekturi) je* +navsezadnje povod za to, kar je v vseh pogledih -- tudi mimo neposrednega +sklicevanja na Wrighta -- poskus, da bi kot arhitekt in intelektualec +učinkovito prispeval k obnovi Italije. V tej luči je treba brati +*predgovor iz* februarja 1944, v katerem poudarja, da + +> ... morda bi bilo bolj pravilno, če bi to knjižico naslovili "K +> organski zgradbi", s čimer bi že na začetku ugotovili, da smo se +> namesto zgodovine umetnosti lotili skromnejše naloge iskanja skupne +> smeri sodobnega dela[^109]. + +K temu konceptu se kasneje vrne s še večjo jasnostjo: + +> Ob koncu svetovnega spopada bo Italija potrebovala kruh in hiše. V +> njenih uničenih deželah bodo kmetje, delavci in intelektualci +> potrebovali hiše. Delo arhitektov se bo moralo odzvati na materialne +> in psihološke gradbene potrebe države, ki je končno svobodna[^110]. + +Po Zevijevem upanju gre za organsko zgradbo, ki "ima v svojem temelju +družbeno idejo in ne figurativno idejo; (...) ki želi biti, preden je +humanistična, človeška"[^111]. + +V isto perspektivo je treba umestiti tudi njegovo sodelovanje pri +izdelavi *arhitektovega priročnika*[^112]. Gre za kompleksno operacijo, +v kateri so med drugim sodelovali Gustavo Colonnetti, Mario Ridolfi, +Pier Luigi Nervi in Mario Fiorentino, njen cilj pa je bil +"literarizirati" italijanske arhitekte za potrebe obnove. In prav ta +*operativni* namen je značilen za vse Zevijeve posege: od pisanja do +poučevanja, od strokovne prakse do obrambe ozemlja, nič ni zasnovano kot +zgolj "akademska" zaveza, temveč kot toliko "razlogov", za katere se +je treba goreče boriti. Namen, ki se ne pozabi dotakniti niti zgodovine, +ki jo uporablja za potrjevanje lastnih prepričanj -- tako na področju +oblikovanja kot na politično-ideološkem področju -, pa tudi v spoznavne +namene. + +Tafuri, ki to zgodovinsko-kritično "operativno" držo opredeljuje kot + +> ... analiza arhitekture (ali umetnosti nasploh), katere cilj ni +> abstrakten pregled, temveč "načrtovanje" natančne poetične smeri, +> predvidene v njenih strukturah in sprožene s programsko dodelanimi in +> deformiranimi zgodovinskimi analizami[^113], + +je želel kritizirati njene instrumentalne namene, ki po njegovem mnenju +niso bili dovolj ločeni od doseganja domnevnih zunanjih ciljev. Na +"stičišču med zgodovino in oblikovanjem", kot piše Tafuri, +"operativna kritika *oblikuje* preteklo zgodovino tako, da jo projicira +v prihodnost". Med tistimi, ki so po njegovem mnenju "v Evropi najbolj +pomembni zagovorniki ideološkega preporoda, katerega cilj je premostiti +vrzel med civilnim angažmajem in kulturnim delovanjem"[^114], po drugi +svetovni vojni Tafuri navaja le tri imena: Jean-Paul Sartre, Elio +Vittorini in -- natančno -- Bruno Zevi. In če se zdi, da prva dva s +Tafurijevega vidika upravičeno govorita o vlogi intelektualnega +*udejstvovanja,* ki meša literaturo in politiko do te mere, da ju +popolnoma združi in doseže "identifikacijo med mislijo in dejanjem", +se zdi, da Zevijevo ime -- z istega vidika -- prej priča o "vsiljevanju" +te identifikacije. Skratka, gre za odkrito polemično namero proti Zeviju +*kot* intelektualnemu arhitektu, ki bi zgodovino uporabil za +uveljavljanje lastnega oblikovalskega prepričanja. "Zgodovina," piše +Tafuri, "je po svoji naravi igra ravnotežja, ki jo operativna kritika +izsili tako, da precipitira razsežnost sedanjosti"[^115]. V tem bi +bila torej po njegovem mnenju Zevijeva "napaka": v *"aktualiziranju* +zgodovine*", v* tem, da bi iz nje "naredil duktilno orodje za +*delovanje*"[^116]. + +Najbolj emblematičen *primer* Zevijeve zgodovinske aktualizacije (kot +tudi očitni razlog za "prelom" med njima) naj bi se zgodil ob kritični +razstavi Michelangelovih del (Rim, Palazzo delle Esposizioni, 1964). +Michelangelovo aktualnost bi Zevi "dokazal" z volumetričnim in +prostorskim branjem, ki bi renesančnega umetnika v vseh pogledih +naredilo za "modernega"[^117] ; k temu pa je treba dodati še sporne +"kritične modele", ki so jih izdelali študenti IUAV v Benetkah in so +bili razstavljeni na razstavi. Vendar jih Tafuri ni obsodil zaradi +domnevnega "škandala", ki naj bi ga sprožili, temveč jih je označil za +"naivne", temveč zaradi dvojne nedoslednosti: po eni strani zaradi +pomanjkanja "nadzora" nad njihovimi preobrazbami glede na izvirnike, +po drugi strani pa zaradi (neuspešnega) poskusa "amaterskega prevoda +arhitekturnega jezika v abstraktne in ahistorične kiparske igre"[^118] +. + +Tafurijeva obsodba Zevijevega načina razlage vloge intelektualnega +arhitekta v tem kontekstu navsezadnje ne bi imela posebnega pomena, če +ne bi Tafuri sam zaznamoval odločilnega preobrata v svoji karieri, ko se +je okoli sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja ločil od studia AUA +(Architetti Urbanisti Associati)[^119], s katerim je sodeloval tako s +teoretičnega kot z oblikovalskega vidika, in se v celoti posvetil +zgodovini. Dejansko se je že v namerah skupine, ki so jo sestavljali +mladi rimski arhitekti (med njimi Giorgio Piccinato in Vieri Quilici), +pokazal odmik od arhitekture kot strokovne prakse, ločene od drugih +"ravnin delovanja" stvarnosti; v AUA je namreč projektantska dejavnost +po imenu in dejanjih obkrožena z urbanističnimi raziskavami[^120] in +urbanističnimi načrti ter je z njimi povezana. + +> Skupina svoj poklic pojmuje kot pravo etično in politično +> militantnost. Arhitekturnega poklica, kritike in zgodovinopisja ne +> razume toliko kot tehničnih disciplin, poklicev ali specializacij na +> trgu dela, temveč kot "integralno zavezanost", kot sestavine +> disciplinarnega univerzuma, ki deluje tako politično kot tehnično ter +> dejavno prispeva k preoblikovanju mesta in resničnosti. V tem smislu +> je razumljivo, kako blizu je skupina reformatorskim instancam +> avantgard iz dvajsetih let 20. stoletja in kako očitno je tudi +> sklicevanje na lik organskega intelektualca v znameniti definiciji +> Antonia Gramscija.[^121] + +Zgodovina, ki jo je izvajal Tafuri, pa bo pojmovana povsem drugače kot +Zevijeva: za katero je značilna "popolna brezbrižnost do pozitivnega +*delovanja*"[^122] (tj. tistega delovanja, ki si prizadeva modelirati +arhitekturo po lastni podobi na podlagi avtoritete preteklosti) in ki je +zavezana "nenehnemu *izpodbijanju* sedanjosti"[^123], kar pomeni +"grožnjo (...) pomirjujočim mitom, v katerih so ugasnjene skrbi in +dvomi sodobnih arhitektov"[^124]. Naloga intelektualca, ki se ukvarja +z zgodovino arhitekture, v tem smislu postane "razburjanje" +nelagodnega stanja, v katerem sta se arhitekt in arhitektura znašla +"soočena z dinamiko kapitalističnega razvoja"[^125], kar kaže na vso +problematičnost "absurdnega, a resničnega" položaja. + +> ... Z nenehnim izpodbijanjem navidezno naprednih ciljev, pri katerih +> tvegajo raziskave in razprave, mora kritik (...) -- s strogostjo, h +> kateri ga zavezujejo zgodovinski dogodki, v katerih deluje -- (...) +> spodbujati vse bolj zavestne dvome, vse bolj konstruktivno +> nestrinjanje, vse bolj vsesplošno zaskrbljenost. + +Zgodovinska dejavnost tako za Tafurija postane "kritika arhitekturnih +ideologij" in kot taka "politična" dejavnost -- četudi posredna +politična"[^126]. Bolj kot za razglasitev nejasnega namena gre za +formulacijo pravega "programa", ki -- leto dni pred objavo eseja z +naslovom *Per una critica dell'ideologia architettonica* -- na široko +napove njegovo vsebino in še bolj njegovo splošno strateško zasnovo: + +> Poudarjanje tega, kaj je arhitektura kot *disciplina, ki je +> zgodovinsko pogojena in institucionalno funkcionalna najprej za +> "napredek" predkapitalistične buržoazije, pozneje pa za nove +> perspektive kapitalistične "Zivilizacije",* je zato treba priznati +> kot edini namen, ki ima zgodovinski pomen za tiste, ki nameravajo +> izsiliti institucionalno vlogo, dodeljeno intelektualcem od +> razsvetljenstva dalje[^127]. + +Po eni strani gre za demistifikacijo, torej za razkrivanje ideoloških +"inkrustacij", ki prekrivajo (pogosto tako daleč, da povsem zakrijejo) +zgodovino moderne arhitekture od Brunelleschija dalje, po drugi strani +pa za poskus vzpostavitve pozitivnega, konstruktivnega odnosa do bolj +notranje politične funkcije zgodovine. Iz tega izhaja ne le zgodovinski +"projekt", ki se radikalno razlikuje od Zevijeve "projektne +zgodovine"[^128], temveč tudi lik zgodovinarja, ki je sposoben +pravilno prevzeti svojo vlogo intelektualca. + +Kljub navzočnosti vsaj še dveh uglednih intelektualcev, ki sta delovala +na področju zgodovinsko-arhitekturnih študij -- Giulia Carla Argana in +Leonarda Benevola[^129] -- pa italijanski arhitekt intelektualec z +zgodovinskega vidika ne zavzema posebno pomembnega mesta na +arhitekturnem prizorišču petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let +prejšnjega stoletja. Nasprotno, prav z mirnim in plodnim sobivanjem in +povezovanjem projektne dejavnosti (arhitekturne ali urbanistične) in +kulturne dejavnosti (ki jo je v mnogih primerih, če ne z dejansko +militantnostjo, pa z deklarirano politično *pripadnostjo* pomembno +zaznamovala) so si nekateri glavni protagonisti italijanske scene +pridobili avtoriteto na nacionalni in mednarodni ravni ter Italiji +zagotovili poseben primat v produkciji arhitektov intelektualcev. + +Medtem ko je Jean-Louis Cohen opozoril na "razkol med arhitekti in +intelektualci"[^130], ki se je začel v drugi polovici 20. stoletja, s +posebnim poudarkom na Franciji, je hkrati poudaril obstoj -- nasprotno - +intenzivnega odnosa med arhitekti in intelektualci v Italiji ali bolje +rečeno "dejstvo, da so italijanski arhitekti intelektualci"[^131]. +Razlogov, ki potrjujejo ta poseben položaj, je veliko: + +> Če je odnos med italijanskimi intelektualci in arhitekti tako poseben, +> je to nedvomno predvsem zato, ker so arhitekti sami v skladu s +> pionirji racionalne arhitekture fašističnega obdobja sposobni pisno in +> intelektualno pojasniti svoja izhodišča in svoj oblikovalski +> pristop[^132]. + +K temu je treba dodati posebnost italijanskih arhitekturnih šol, na +katerih je večina teh arhitektov, ki svoje učitelje zaposlujejo "tako +na podlagi njihove kulturne produkcije (članki, knjige) kot na podlagi +njihovih arhitekturnih del"[^133]. Poleg tega," ugotavlja Cohen, +"ker ni močnega državnega nadzora nad javnimi naročili, kot je to v +Franciji, razdrobljen in pogosto klientelističen italijanski politični +in upravni sistem spodbuja razvoj arhitektovih veščin, ki presegajo +tiste, povezane zgolj s projektiranjem, vključno z določeno "kulturno +avro". V Italiji je med petdesetimi in sedemdesetimi leti prejšnjega +stoletja prišlo do prave eksplozije na področju uredniške produkcije o +arhitekturi, tako na področju knjig kot revij[^134], k čemur je treba +dodati kritični prispevek združenj, kot so Movimento di Studi per +l'Architettura (MSA), ki so ga med drugim sestavljali Franco Albini, +Lodovico Belgiojoso, Piero Bottoni, Giancarlo De Carlo, Ignazio +Gardella, Marco Zanuso ali Movimento Comunità Adriana Olivettija[^135], +pa tudi že omenjeni APAO; ne smemo pozabiti na širše kulturne kroge, kot +je Gruppo 63 s pripadajočimi revijami, kot sta "Marcatré" in +"Quindici"[^136] ; ali celo odkrito politične revije, kot je +"Contropiano*", ki* sta jo urejala Alberto Asor Rosa in Massimo +Cacciari (potem ko je Antonio Negri dan po izidu prve številke zaradi +nepremostljivih nesoglasij glede politične usmeritve revije odstopil), +izraz opernega toka v obdobju med šestdesetimi in sedemdesetimi leti, h +kateremu so med drugim prispevali Manfredo Tafuri, Francesco Dal Co in +Marco De Michelis. Zaradi vsega tega," ugotavlja Cohen, "je +intelektualna kakovost italijanske razprave rezultat ne toliko naključja +kot nujnosti"[^137]. + +Iz celotnega bogastva te slike izstopa majhno število osebnosti velikega +pomena in vpliva: Giuseppe Samonà, Ludovico Quaroni, Ernesto Nathan +Rogers, Vittorio Gregotti, Carlo Aymonino, Aldo Rossi, če naštejemo le +nekatere. Pomembno je, da se pri vseh njih operativna razsežnost nenehno +prepleta s teoretično, temveč da arhitekturno vprašanje večinoma +spremlja urbanistično vprašanje. *L'urbanistica e l'futuro delle +città*[^138] *, La Torre di Babele*[^139] *, Il problema del costruire +nelle preesistenze ambientali*[^140] *, Il territorio +dell'architettura*[^141] *, Origini e sviluppo della città +moderna*[^142] *, L'architettura della città*[^143] so le majhen izbor +naslovov spisov, ki pričajo o zanimanju pravkar omenjenih arhitektov za +disciplino, razumljeno v smislu, ki nikoli ni omejeno lokalističen ali +sektorski, tako kot se urbanizem nikoli ne razume kot zgolj tehnično ali +upravno vprašanje. Tudi v primeru študij, objavljenih v tistih letih pod +vodstvom nekaterih istih avtorjev, posvečenih analizi določenih krajev +ali primerov[^144], se zamejitev in natančnost raziskovalnega področja +nikoli ne ločita od namena, da bi te študije dobile emblematičen in +posplošen značaj, zlasti z metodološkega vidika. + +Ob vsem tem ostajajo različni pristopi k figuri arhitekta *sub specie +intellectualis*. Za Samonà je predvsem vodenje Univerzitetnega inštituta +za arhitekturo v Benetkah (Istituto Universitario di Architettura di +Venezia -- IUAV) postalo priložnost za izvedbo velikega kulturnega in +didaktičnega delovanja: Po drugi svetovni vojni so se začeli zbirati +visoko usposobljeni učitelji, med katerimi so bili Franco Albini, +Ignazio Gardella, Saverio Muratori, Lodovico Belgiojoso, Giancarlo De +Carlo, Luigi Piccinato, Giovanni Astengo in Bruno Zevi, v šestdesetih +letih pa so se obnovili z uvedbo med drugim Carla Aymonina, Guida +Canelle, Gina Valleja, Gianuga Polesella, Luciana Semeranija, Costantina +Dardija, Leonarda Benevola, Manfreda Tafurija in Maria Manierija Elia - +je postavil temelje tistega, kar je postalo mednarodno znano pod imenom +"Beneška šola"[^145]. + +Za Ludovica Quaronija so področja uporabe posebnega načina, s katerim +zavrača vlogo intelektualnega arhitekta, številna: V tem kontekstu je +treba poudariti, da je njegovo politično udejstvovanje med drugim +povezano z gibanjem Movimento Comunità Adriana Olivettija in dejavno +povezano s številnimi urbanističnimi načrti in projekti za delavske +četrti, ki jih je pripravljal v svoji poklicni karieri; nefikcijska +produkcija, ki bolj kot o "teoretičnem" nagnjenju k arhitekturi in +mestu priča o vztrajni prisotnosti v živahni in aktualni razpravi +njegovega časa, ki se je pogosto izvajala z nastopi v sekundarnih +časopisih ali pa v vsakem primeru izven običajnih krajev kulturnega +razvoja[^146] ; in končno univerzitetno poučevanje (v Firencah, Neaplju +in Rimu), ki je bilo prava fronta za potrjevanje in preverjanje +dialektične drže, ki bi koristila celim generacijam študentov (od +katerih so bili mnogi namenjeni slavni prihodnosti)[^147], ne pa +prostor za preprosto izpostavljanje disciplinarnih "gotovosti"[^148]. + +Za Ernesta Nathana Rogersa pa so bile glavno orodje njegovega kulturnega +delovanja revije: najprej "Domus", katerega urednik je postal takoj po +vojni, in nato "Casabella", ki jo je vodil med letoma 1953 in 1964. +Predvsem v uredništvu "Casabella-Continuità" (po novem imenu, ki ga je +dal reviji) in s svojimi uredniškimi članki je Rogers izvajal delo +"izobraževanja" na področju moderne arhitekture, revidirane v luči +odnosa do zgodovinskega mesta in razumljene kot paradigma ne le +estetska, temveč tudi *etična* za obnovo Italije po drugi svetovni vojni +in dvajsetletnem obdobju fašizma. V tem smislu je treba razumeti +problematiko "Casabella-Continuità", ki uokvirja splošnejše teme, +pogosto povezane z urbanističnimi in teritorialnimi vprašanji, v katere +se posamezni arhitekturni projekti ne umeščajo zgolj kot izložba +nečimrnosti takratnega arhitekta[^149]. Predvsem pa je Rogersova +zasluga, da pride do odločilnega srečanja med arhitekturno kulturo +tistega obdobja in najnaprednejšim tokom italijanske filozofije, ki sta +ga takrat predstavljala Antonio Banfi in Enzo Paci. Zlasti pri slednjem +se dialog med arhitekturo in filozofijo intenzivno razvije, kar ima +oprijemljive posledice na obeh straneh[^150]. Z vidika arhitekture je +Rogers iz Pacijeve lekcije povzel elemente, ki so mu omogočili, da se je +bolj osredotočil na misel, ki jo je v zametkih razvijal že od prve +redakcije "Casabella-Continuità": + +> Verjamemo v ploden cikel *človek-arhitektura-človek* in želimo +> predstaviti njegov dramatičen razplet: krize, nekaj nepogrešljivih +> gotovosti in številne, še bolj potrebne dvome; ker menimo, da biti živ +> pomeni predvsem sprejemati utrujenost vsakodnevnega obnavljanja, z +> zavračanjem pridobljenih stališč, v tesnobi do tesnobe, v ohranjanju +> tekmovanja, v širjenju polja človeških "simpatij"[^151]. + +Razvoj takšnega razmišljanja izhaja iz pridobivanja večje filozofske +zavesti, kar dokazuje uporaba pojmov, kot je "izkušnja"[^152] ali pa +pari pojmov, kot sta "kontinuiteta-kriza" ali +"diskontinuiteta-kontinuiteta", zunaj zgolj eksistencialne in +intuitivne razsežnosti. Tako je na primer pri vrednotenju prispevka +moderne arhitekture, ki ga za Rogersa ni mogoče omejiti zgolj na +"figurativne pojavnosti", temveč ga je treba iskati v + +> ... izrazi metode, ki je poskušala vzpostaviti nova in jasnejša +> razmerja med vsebinami in oblikami v okviru fenomenologije +> zgodovinsko-pragmatičnega procesa, vedno odprtega, ki tako kot +> izključuje vsak apriorizem pri določanju teh razmerij, ga tudi ni +> mogoče presojati po shemah[^153]. + +Po drugi strani pa je v Pacijevi filozofski perspektivi kriza sodobne +arhitekture + +> ... gre pripisati preveč togi in dogmatični razlagi racionalizma +> modernega gibanja, ki se je s privajanjem na tehnicistične zahteve +> tekočega procesa industrializacije gradbeništva končalo z +> degradiranjem arhitekture iz umetnosti v "koherenten in +> instrumentalen niz tehničnih operacij"[^154]. + +Vendar bi ga bilo treba vključiti tudi v veliko širši diskurz o +"zgodovinskosti" krize in nujnosti "predvidevanja novega +obzorja"[^155], v katerem je mogoče preteklost oživiti v spremenjeni +obliki. + +Ta perspektiva Rogersa napeljuje k temeljiti reviziji pomena +arhitekture. Logika in razum (tj. kategorije, ki so jo v letih med obema +vojnama še vedno prežemale) mu ne zadoščata več za opredelitev - +predvsem pa za čim bolj popolno *utelešenje -* arhitekture, ki se sicer +ne odreka svojemu "poslanstvu" modernosti, vendar mora prevzeti vsa +protislovja, na katera je na svoji poti naletel moderni razvoj. Zaradi +tega je arhitektova naloga vse prej kot preprosta in pravzaprav precej +*dramatična*: "Med drugimi ljudmi arhitekt predstavlja to edinstveno +osebnost, ki ji je zaupana naloga poskusa sinteze med nasprotnima +poloma"[^156]. To Rogers razume kot pravi "boj med uporabnostjo in +lepoto". "V vsakem ustvarjalnem trenutku moramo čutiti temeljno dramo +obstoja, saj življenje nenehno postavlja praktične potrebe in duhovne +težnje v protislovje"[^157] ; z dramo, s katero se mora arhitekt +*operativno* soočiti, tako da nasprotja pusti soobstajati, tako da jih +"prevede" v delo. Toda tudi: "Prizadevati si moramo za univerzalno, +tako da cenimo energije, ki so skrite v nepredvidljivih dogodkih"[^158] +. To pomeni drugačno pojmovanje časovnosti in prostorskosti (razumljene +tudi v širšem smislu, kot okolje ali kontekst) projekta, ki sta nosilca +"priložnosti", ki jih arhitekt ne sme zamuditi izkoristiti[^159]. + +Noben drug sad intenzivnega dela, ki ga je Rogers opravil z namenom +oblikovanja oblikovalske akcije "v odnosu", ne bi bila množica +privržencev, ki so zrasli v istem uredništvu "Casabella-Continuità" in +katerih glavna značilnost je bila intelektualna svoboda in sposobnost, +da jo izvajajo na načine, ki pa niso bili skoraj enaki tistim +"maestrovim". Tako je Vittorio Gregotti od Rogersa podedoval poklic za +vodenje revij ("Edilizia moderna", "Casabella", "Rassegna") kot +obliko militantnosti, ki je našla izraz v izbiri tem, ki jih je treba +obravnavati, in del, ki jih je treba predstaviti, pa tudi -- na še bolj +neposreden in ekspliciten način -- v uvodnikih, ki jih je mesečno +objavljal. Temu vidnemu delu v periodiki (in časopisih) je Gregotti z +leti dodal še enako obsežno knjižno produkcijo, ki je s svojim ritmom +spremljala različne letne čase v arhitekturi[^160]. Ne smemo pozabiti +na njegovo vlogo direktorja sekcije za vizualne umetnosti in arhitekturo +na beneškem bienalu leta 1976, ki je bil uvod v poznejše mednarodne +arhitekturne bienale. Vsi ti dejavniki so določili Gregottijevo nesporno +osrednjo vlogo na italijanskem in mednarodnem arhitekturnem prizorišču, +ki jo je potrdil tudi na področju oblikovanja in gradnje[^161]. + +V primeru Carla Aymonina in Alda Rossija, ki sta bila tudi sama člana +uredništva Rogerjevega časopisa "Casabella-Continuità", sta se +zgledovala po kulturno in politično angažiranih intelektualcih, ki so v +petdesetih letih prevladovali na italijanski sceni in so izhajali iz +Gramscijeve koncepcije "organskega intelektualca", razumljenega kot +"graditelja" in ne zgolj kot "govornika", ki se je pripravljen +soočiti z resničnostjo in se "aktivno vmešati v praktično +življenje"[^162] ; intelektualca, ki pa prav v povojnem obdobju doživi +globoko krizo identitete in vesti, zaradi katere pogosto pride v +navzkriž z linijo, ki jo narekuje italijanska komunistična partija, ki +je za mnoge od njih tudi bistvena referenčna točka na tem področju. + +S PCI so tesno povezane revije Critica Marxista, Il Contemporaneo, +Società in Voce Comunista, v katere sta Aymonino in Rossi pisala - +zlasti v mladosti -[^163]. Predvsem pa sta Aymonino in Rossi (z njima +pa tudi drugi mladi arhitekti in profesorji, kot so Costantino Dardi, +Luciano Semerani, Gianugo Polesello, Guido Canella, Giorgio Grassi) s +svojim raziskovalnim delom na univerzi, ki je neredko izhajalo v obliki +preprostih gradiv,[^164], natančno opredelila "funkcijo" +italijanskega intelektualnega arhitekta v šestdesetih in sedemdesetih +letih 20. stoletja: To je bil razvoj teoretičnega aparata, ki ga je +mogoče uporabiti za praktično delovanje, vendar zunaj kakršne koli +"osebne", subjektivne perspektive in ki ga lahko -- glede na +"kolektivno naravo arhitekture"[^165] -- deli čim več ljudi in ga je +zato mogoče socializirati. V ta namen so nujni stroga metodologija, +jasen instrumentarij in enako prepoznavni cilji. Preberite na primer, +kaj Rossi piše v uvodu v zbornik, v katerem so zbrani prispevki k +razpravi, ki je potekala v raziskovalni skupini, ki jo je vodil na +Fakulteti za arhitekturo milanske politehnike v študijskem letu 1968-69: + +> Naše raziskave so usmerjene predvsem v oblikovanje racionalne teorije +> arhitekture. Ta konstrukcija temelji predvsem na preučevanju razmerja +> med urbanistično analizo in arhitekturnim oblikovanjem[^166]. + +Metoda, ki je čim bolj objektivna in jo je mogoče deliti. + +Za "znanstvenim" pristopom k raziskovanju pa se skriva odločenost +mladega Rossija, da v proces načrtovanja vrne *nujnost,* se oddalji od +"strokovnega" empirizma, ki je prevladoval v Italiji v petdesetih in +šestdesetih letih, in hkrati arhitektu povrne *intelektualno svobodo, +ki* je strogo upoštevanje sodobne "ortodoksije" (več) ni moglo +zagotoviti. Za Rossija, tako kot za druge arhitekte, ki jih je oživljala +komunistična ideologija, je na kocki "svetovni nazor"[^167], katerega +nosilca morata arhitekt in arhitektura postati *onkraj* prakse poklica +in opravljanja funkcij. + +To je pristop, ki ga je delil tudi Antonio Monestiroli (ne po naključju +med člani raziskovalne skupine, ki jo je konec šestdesetih let vodil +Rossi): arhitekt, ki je svojo stalno in dosledno intelektualno +zavezanost posvetil oblikovanju objektivne in skupne "vizije sveta". + +> Ta tesna vez (...) med projektom in kolektivnostjo pomeni, da projekt +> dobi svoj polni pomen, ko ga izrecno določa kolektivna volja, torej ko +> se na splošno pokaže volja kolektivnosti, da določi svoje mesto in +> arhitekturo. Zato arhitektura doseže svoj največji razvoj šele takrat, +> ko nastopijo ti pogoji. To je tudi razlog, zakaj se skupnost, kadar +> njena zavezanost arhitekturi odpove, zreducira na njen +> tehnično-konstruktivni vidik, nostalgično išče samo sebe ali pa se +> deformira, da bi kritizirala realnost, ki ji odreka[^168]. + +Iz tega skoraj logično izhaja njegova opredelitev arhitekturnega +projekta, "ki je sestavljen iz *razkritja* kolektivnega *razloga,* +občutka pripadnosti *skupnosti*"[^169]. + +Prav zavedanje vrednosti in nujnosti *kolektivne vizije* razlikuje +sezono italijanskih intelektualnih arhitektov od tiste, ki je sledila +takoj za njo in v kateri so med drugim sodelovali teoretiki, kot sta +Peter Eisenman in Rem Koolhaas. Razdalja, ki slednje ločuje od +*političnega* pojmovanja vloge arhitekta, je precej očitna, razdalje pa +ne premosti niti dejstvo, da je bil njihov "inkubator" Inštitut za +arhitekturo in urbane študije v New Yorku, ki je od začetka sedemdesetih +let tesno povezan z Italijo in zlasti z IUAV[^170]. Če je "ameriški +prevod" teorije zastavljen kot poskus odrešitve arhitekture izpod +nadvlade velikih komercialnih ateljejev (katerih edini "angažma" je v +večnem ponavljanju rešitev, ki jih je izdelal *funkcionalistični slog)* +in razreda arhitektov, ki so bolj kulturni, vendar preveč samozadovoljni +pri zagotavljanju odgovorov na heterogene zahteve trga z novo +*postmoderno* eklektiko, se to lahko zgodi le za ceno "izpraznitve" +pomena: "vsake ideologije, vsakih sanj o družbeni funkciji, vsakega +utopičnega ostanka", kot je lucidno zapisal Tafuri[^171]. To je +začetek radikalne preobrazbe intelektualnega arhitekta, ki se mora, +četudi preživi kot tak -- in še več, prav zato, *da* preživi kot tak -, +odreči vsakršni možnosti političnega in družbenega konotiranja svojih +dejanj in se postaviti v središče povsem samoreferenčnega univerzuma +diskurza[^172]. Ni naključje, da se Eisenmannove spekulacije nagibajo h +konceptualizaciji in abstrakciji[^173], tako kot -- simetrično - +Koolhaasove analize izhajajo neposredno iz resničnosti[^174]. + +Toda preden analiziramo prispevek teh dveh avtorjev k intelektualnemu +arhitektu, se velja spomniti, da sta Robert Venturi in Denise Scott +Brown -- še pred samim Koolhaasom -- arhitektom (in seveda ne samo njim) +odprla vrata resničnosti, ki sploh ni "možna" (in torej še vedno +potencialna) in "drugačna od tiste, ki nas obdaja"[^175], temveč je v +celoti oprijemljiva in preverljiva. Kot urbani raziskovalec, oborožen s +fotoaparatom, se intelektualec dobesedno odpravi na ulice in se iz njih +uči brez posredovanja tistih "aparatov", ki so ga do tedaj +tradicionalno podpirali: knjig in -- do neke mere bi lahko rekli - +kulture same. *Kompleksnost in protislovje v arhitekturi* (1966), +predvsem pa *Učenje iz Las Vegasa* (1972)[^176] se predlagata kot nova +kanona za branje stavb in mesta, ki se na tej točki odpreta množici +pojavov, spodbud, posegov. Če parafraziramo *incipit* knjige *Delirious +New York* Rema Koolhaasa, "gora resničnosti brez kakršne koli +teorije"; in ko govori resničnost, se teorije, ki jih je mogoče iz nje +izpeljati, vpišejo neposredno v gradivo. Iz inteligentnih analiz +Venturija in Scotta Browna se bo rodila cela generacija "vesoljskih +detektivov"[^177]. + +Za Koolhaasa je realnost -- tudi po zaslugi OMA ("mednarodne prakse, ki +deluje znotraj tradicionalnih meja arhitekture in urbanizma")[^178] in +njenega kulturnega "rebra" AMO ("raziskovalnega in oblikovalskega +studia, ki arhitekturno razmišljanje uporablja na področjih zunaj ... +AMO pogosto deluje vzporedno z naročniki OMA, da bi oplodil arhitekturo +z inteligenco iz te množice disciplin") -- je osnova za izgradnjo ideje +o arhitekturi, ki pogosto daleč presega preprosto stavbo in postane +interpretacija posameznih pojavov, urbanih kompleksov ali celotnih +ozemelj[^179]. Večplastni in razočarani pogled, sprejet v teh +obravnavah -- ki prepletajo sociologijo, ekonomijo, politiko in umetnost +-, je postal način opazovanja, ki je hitro postal standard, čeprav z +revizijami, deformacijami in presežki[^180]. + +Kljub očitnim razlikam -- tako "slogovnim" kot vsebinskim -- je Koolhaas +na mednarodnem prizorišču in v današnji nedvoumno postmoderni dobi še +danes edini dedič (ni znano, ali prostovoljni ali nezavedni) +intelektualne tradicije, ki korenini v moderni; v osnovi *kritične* +tradicije, ki resničnost podvrže pregledu protislovij, ki jih sama +ustvarja, ne da bi jih tako zreducirala na enotnost. Prav v tem +sprejemanju -- in uporabi -- produktivne funkcije protislovja se zdi, da +je Koolhaas končno osvobojen nostalgije po fetišu "koherence"; čeprav +to hkrati pomeni, da je odstranil vso "ideologijo" z vsemi +izkrivljanji, pa tudi z možnostmi, da se zasidramo na "nebu stalnih +zvezd" z vidika vrednot, ki jih je to prineslo s seboj. In četudi to +pomeni -- če uporabimo besede, ki jih Tafuri namenja Venturiju - +"razočarano sprejemanje resničnosti do cinizma"[^181]. + +Nedvomno sodoben, vsaj v svojih predpostavkah, je tudi Eisenmannov +"projekt" zagotavljanja protiuteži "neznosni lahkotnosti" dobe, v +kateri se zdi, da se je potreba po "osmišljanju" stvari razblinila. Na +koncu pa naleti na nasprotno težavo. Zdi se, da je celoten Eisenmanov +opus, tako oblikovalski kot teoretični, zapleten v neizčrpno število +interpretacij in pomenov, ki so vsi nekako enakovredni, vsi možni[^182] +. To ustvarja igro zrcal, ki je prav tako fascinantna (v zvezi s tem +pomislimo na njegov intenzivni dialog z Jacquesom Derridajem)[^183] kot +sumljiva, da je na dolgi rok sterilna. In kjer to, kar se zatrjuje, ni +več splošna -- ali vsaj razširjena -- vizija sveta, ali pa gre za +*Weltanschauung sub specie architecturae* in je zato izpostavljeno +tveganju samoreferenčnosti. + +Iz razdrobljenosti, ki jo prinaša Eisenman, pa izhaja tudi izjemno +bogastvo interpretacij, kar priča o tem, da je pluralnost pogledov danes +nepogrešljivo intelektualno orodje v postmoderni perspektivi. Enako +pluralnost stališč in bogastvo interpretacij je mogoče zaslediti na +straneh revije "Oppositions", ki jo je Eisenman -- ob boku angleškega +zgodovinarja arhitekture Kennetha Framptona in v Argentini rojenega +kritika Maria Gandelsonasa -- urejal med letoma 1973 in 1984[^184]. +Revija "Oppositions" že s svojim imenom napoveduje konfliktnost, ki pa +kljub temu ostaja v celoti omejena na raven teorije. Toda prav na tem +področju so pomembni prispevki avtorjev z zelo različnimi pogledi. Med +njimi je treba poleg že omenjenih imen omeniti Rafaela Monea in Bernarda +Tschumija, avtorja, ki utelešata lik intelektualnega arhitekta v +diametralno nasprotnih pomenih. Prvi se osredotoča na materialnost +stavb, na to, da so nosilke življenja, ki presega življenje tistih, ki +jih obiskujejo in v njih prebivajo, in tistih, ki so jih zasnovali, +drugi pa se -- kot arhitekt -- sprašuje o delih in obrti drugih +arhitektov, saj ga žene želja, da bi presegel tisto, kar se morda zdi +očitno v njihovem pogledu[^185]. Drugič, s poskusom prestaviti +arhitekturo na raven dogodka in, splošneje, jo premakniti glede na +ravni, na katerih običajno "počiva" s kritičnega vidika; +"opozarjanje" discipline, ki uporablja instrumente "disjunkcije", +"dezintegracije" in "nasilja", da bi jo pripravila do odziva[^186]. + +Ta spoznanja, čeprav zelo delna, razkrivajo stanje naraščajoče +kritičnosti -- ko se približujemo sedanjosti -- v razlagi vloge +intelektualca pri arhitektih; kritičnost, ki se je potrdila v +devetdesetih letih prejšnjega stoletja in v prvih letih novega +tisočletja, zaznamovana s splošnim umikom k bolj pragmatičnim stališčem, +ki pogosto sovpada z "izolacijo" znotraj strokovnih praks. Če je ta +sprememba vsaj deloma ciklična (tj. povezana z ugodnimi gospodarskimi +razmerami v tistem obdobju), je mogoče ponovno pojavljanje -- v zadnjih +letih -- sramežljivih znakov obrata tega trenda razlagati kot posledico +širjenja krize; (gospodarske in socialne) krize, ki je v mnogih delih +sveta dobila skoraj endemično naravo. V vsakem primeru se v pogojih +očitne krize -- v kateri se trg dela (tudi v arhitekturnem sektorju) +občutno krči, predvsem pa trpi zaradi posledic vstopa gospodarske +proizvodnje v postfordistično fazo[^187] -- mlada generacija arhitektov +ponovno začne zanimati za radikalno misel iz šestdesetih in sedemdesetih +let 20. stoletja v njenih različnih oblikah: od povsem političnih do +italijanskih *radikalcev* (Superstudio, Archizoom)[^188] in nekaterih +razlagalcev neoracionalizma, zlasti Alda Rossija iz *Architettura della +città* in Giorgia Grassija iz *Costruzione logica dell'architettura* +(pa tudi Guida Canelle, Gianuga Polesella in drugih)[^189]. *Ponovna +uprizoritev*, ki izhaja iz predpostavk, ki so zelo oddaljene od prvotnih +in ki so v veliki meri tuje tudi kulturi in sferi pripadnosti +neposrednejših "potomcev" teh protagonistov. + +V usodnem srečanju med omejenimi delovnimi priložnostmi in navdušenjem +nad "mojstri" prejšnje dobe so se številni arhitekti, v tistem času +pogosto le hipotetični, približali kritičnemu pisanju: če že ne resnična +reaktivacija zavesti in vloge intelektualca, pa vsaj njuna ponovna +oživitev v percepciji dobe, ki je nanju pozabila. Simbol tega trenutka +je revija, kot je "San Rocco", ki so jo med drugim zasnovali člani +italijanskih skupin 2A+P/A (Matteo Costanzo, Gianfranco Bombaci) in +baukuh (Pier Paolo Tamburelli, Vittorio Pizzigoni, Andrea Zanderigo in +drugi) ter belgijskega biroja Kersten Geers David Van Severen, vodil pa +jo je Matteo Ghidoni. Pri njej sodelujejo avtorji različnih generacij in +iz različnih okolij (med njimi arhitekti kalibra Oliver Thill, Mark Lee, +Freek Persyn, Harry Gugger, Pascal Flammer, Job Floris). V času par +excellence tiranije podob se "San Rocco" programsko odloči omejiti +njihovo uporabo (in jih hkrati poudariti s študiozno uporabo +aksonometrije) ter dati prostor besedilom (vendar na naslovnici +izpustiti ime revije). Prav tako se odloči, da "ne bo trajal večno", s +čimer vnaprej določi svoj konec. + +Iz vseh teh namigov je mogoče sklepati na nekaj ugotovitev: za +arhitekte, rojene v zadnji četrtini prejšnjega stoletja, je ponovno +odkritje kulture šestdesetih in sedemdesetih let -- in z njo +intelektualnih arhitektov, ki so se v njej razcveteli -- enako idealnemu +vračanju k izvoru; če ne že obujanje "potlačenega", pa vsekakor pot +nazaj, da bi poskušali ponovno odkriti izgubljeno nit. Zato je pomembno, +da je "operativno središče" te pobude Italija. Prav v Italiji se +namreč bolj kot kjer koli drugje ohranja tesna povezava, dialog med +arhitekturo, zgodovino in teorijo. In prav Italija se lahko pohvali z +največjo koncentracijo intelektualnih arhitektov v vsej svoji zgodovini. +Čeprav neprekinjeno, je ta prisotnost vidna tudi v težkih časih +(spomnimo se na primer na Edoarda Persica in Giuseppeja Pagana v času +fašizma). Nazadnje, načini, na katere se to dogaja, so v celoti produkt +sedanjega obdobja in ni hitrih in enostavnih načinov za povezovanje +oblik in vsebin sedanjosti z oblikami in vsebinami takratnosti. + +Dejansko obstajajo nekatere posebne značilnosti italijanskega +intelektualnega arhitekta -- in intelektualca *nasploh* -- iz šestdesetih +in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki težko postanejo predmet +iluzornih preporodov in ki so v naslednjih obdobjih in v drugih +kontekstih izginili: med njimi je zavedanje ne le lastne naloge, temveč +tudi pogojev lastnega dela, torej lastnih *zgodovinskih meja.* Franco +Fortini, pisatelj, pesnik, kritik in esejist, ki se je v tistih letih +intenzivno ukvarjal z jasno analizo delovnih razmer v "kulturni +industriji", je vlogo, ki jo je treba dodeliti intelektualcu, začel z +ugotovitvijo, da kapitalistični razvoj povzroča postopno uničevanje +zavesti posameznikov ali -- kot je bilo zapisano -- "antropološko +preoblikovanje človeka iz prostovoljnega subjekta v blago, iz bitja, +obdarjenega z mislijo, voljo, željo in vestjo, v inertno usedlino časa +in inertne energije"[^190]. V tej perspektivi bi se preobrazba družbe +v komunističnem smislu, kot si jo je zamislil, lahko zgodila le s +prispevkom intelektualnega dela, ki bi lahko prispevalo k ustvarjanju +skupne in deljene zavesti o sedanjosti. A te naloge si Fortini ni mogel +zamisliti brez skrbnega in stalnega preverjanja "meril vrednosti", ki +jih je sprejel za branje resničnosti. Tako je na primer treba +"zgodovinski, ideološki, estetski red" knjige in avtorja nenehno +preverjati "na družbenem, produkcijskem, kulturnem kontekstu, ki ga ta +knjiga, ti avtorji proizvajajo in sprejemajo"[^191] ; kar pomeni +potrebo -- kot je razumel že Benjamin -, da se ne omejimo na politično +"zavzemanje strani", temveč da poskušamo *od znotraj* spremeniti +politične pogoje, tj. produkcijske odnose dobe[^192]. Toda tega si ni +bilo mogoče zamisliti niti zunaj dejanskih pogojev, ki jim je podvrženo +samo intelektualno delo v družbi, zlasti kapitalistični družbi: pogojev, +ki so v marsičem analogni tistim, ki so naloženi delavskemu delu. +Začenši z dejstvom, da intelektualno delo postaja vse bolj odvisno od +zasebne kulturne industrije[^193], do dejstva -- neposredne posledice +"redukcije vseh oblik dela na industrijsko delo"[^194] -, da celo +intelektualno delo znotraj kapitalističnega razvoja teži k temu, da +postane abstraktno delo, ki se drobi na naloge, ki so vse bolj +nediferencirane in enakovredne druga drugi. + +Nekaj let pozneje bo Tafuri posvetil esej intelektualnemu delu, ki +izhaja prav iz teh predpostavk: + +> ... smo priča nenehnemu povečevanju odtujenosti intelektualca od +> vsebine njegovega dela, ki se uresničuje toliko bolj konkretno, +> kolikor bolj je opredeljeno kot "delo", natančneje kot plačano +> delo[^195]. + +Glede na "operaistično" linijo, za katero si prizadeva Mario Tronti in +revija Contropiano, o kateri piše Tafuri, te težnje ne bi smeli +zavračati, temveč jo podpirati in jo pripeljati do končnih posledic: + +> Če želimo v sedanjih pogojih intelektualnega dela razbrati konkretno +> težnjo po materialni homogenizaciji, ki poteka skozi procese +> kapitalističnega družbenega in proizvodnega prestrukturiranja, pomeni, +> da v masifikaciji in mobilnosti vlog, v izgubi tradicionalnih +> privilegijev, rezerviranih za intelektualno delo, v odtujenosti -- ki +> se pojavi že v fazi šolskih in univerzitetnih priprav -- od vsebine +> lastnega dela, v zunanjosti, ki jo *mora* tudi intelektualec končno +> izkusiti v razmerju do kapitalistične organizacije dela, prepoznamo +> nekaj *pozitivnih* pogojev, iz katerih lahko ponovno izhajamo, da bi +> pripravili program napada na celoten načrt. + +In še enkrat, nadalje: + +> Ne verjamemo v ponavljajoče se izume novih *zaveznikov* delavskega +> razreda. Vendar pa bi bilo samomorilsko, če ne bi priznali, da so prav +> linije kapitalističnega razvoja tiste, ki za lastne cilje +> rekomponirajo praviloma homogeno delovno silo, ki jo je mogoče +> prisiliti, da deluje pod zastavo neposrednih interesov delavskega +> razreda. Obrniti to, kar je bil predolgo kapitalistični načrt, ki za +> svoj cilj vidi *delavski razred, ki ga organizira kapital*: to je +> cilj, ki ga je treba doseči, če si za nalogo postavimo delavsko +> upravljanje subjektivnih zahtev novih slojev intelektualnega dela, ki +> si zaslužijo plačo. +> +> Toda to ni mogoče, če ne premagamo vsake reakcionarne iluzije, vsakega +> predloga, ki naj bi tem "degradiranim" intelektualcem povrnil +> poklicno *dostojanstvo.* Konkretno pokazati reakcionarno naravo +> vsakega diskurza, ki želi ponuditi "alternativne" perspektive +> intelektualnemu delu, torej pomeni priznati, da je le *znotraj* +> objektivne vloge, ki jo nalaga prevlada razvoja, pogoj za uporabo boja +> intelektualnih razredov, neposredno vključenih v proizvodnjo, v +> splošnem napadu na načrt kapitala: kar v bistvu pomeni razširitev +> politične uporabe boja *za* plače na vse širše družbene sloje[^196]. + +Intelektualec, ki se ukvarja s konstrukcijo radikalnega ponovnega +premisleka družbe, izhajajoč iz obstoječih razmer, hkrati pa išče +*avtonomno* obzorje pomena za svoje delo intelektualca, se torej ne more +ne postaviti v položaj, ki ga Tronti povzema z izrazom "znotraj in +proti": "*znotraj* družbe in hkrati *proti* njej"[^197]. + +Zgodovinski dogodki, ki so se po začetku sedemdesetih let prejšnjega +stoletja odvijali v italijanski družbi, pa tudi v mnogih drugih zahodnih +industrializiranih državah, so privedli do povsem drugačnega razvoja, +kot so ga med drugim napovedovali Tronti, Fortini in Tafuri ter -- kar +zadeva bolj specifično področje arhitekture -- Aymonino in Rossi. Slednji +naj bi morda bolj kot vsi drugi postal simbolni protagonist nenadne +spremembe smeri, ki se je v manj kot desetletju odtisnila v +intelektualnem delu: od iskanja skupnega delovnega načrta kot temelja +alternative kapitalistično-buržoazni stvarnosti do osvojitve zasebne, +individualne, avtobiografske "pisave". In verjetno ni naključje, da ta +prehod sovpada z Rossijevim "odkritjem" Amerike[^198]. + +Od tega trenutka naprej se je drža "v in proti" občutno zmanjšala, +dokler ni popolnoma izginila; izginotju je ustrezal enako dolg mrk +figure arhitekta kot intelektualca. Razloge za to dvojno izginotje (ali +morda bi bilo bolje reči "zameglitev") je le navidezno mogoče v +*celoti* pripisati političnim in družbenim razmeram, ki so se v Italiji +in večjem delu sveta pojavile od osemdesetih let prejšnjega stoletja. V +resnici so prav ti pogoji izpolnitev in potrditev tega, kar so najboljši +intelektualci prejšnjih desetletij jasno napovedali[^199]. Zato ne sme +biti presenetljivo, da so se ob vse večji uveljavitvi takšnih razmer v +vseh zahodnih družbah, ki so podvržene vse bolj prodornim učinkom +kapitalizma, ki je tako planetarno obsežen kot drobno prodoren, od +začetka novega tisočletja spet začela pojavljati filozofska in politična +razmišljanja, osredotočena na teme, o katerih je kultura v prejšnjih +desetletjih dvomila[^200] (zlasti v Italiji)[^201]. In da je spričo +"vsega znotraj" globaliziranega sistema[^202] ponovno postala aktualna +možnost, da se -- glede na ta sistem -- postavimo vanj *in proti* njemu. + +V luči tega stališča je morda mogoče ponovno premisliti tudi o vlogi +intelektualnega arhitekta *danes*. + +# Strategije ločenosti + +> Izobraževanje velikega intelektualca pogosto že na samem začetku +> vsebuje ne le semena njegovega prihodnjega razvoja, temveč tudi končni +> rezultat[^203]. + +Prav zaradi teh poskusov je arhitekt, kot je Pier Vittorio Aureli, +nadaljeval diskurz, ki so ga pred petdesetimi leti začeli nekateri +zgoraj omenjeni avtorji -- "*znotraj* družbe in hkrati *proti* njej" - +z jasnim namenom, da ga analizira ne toliko ali samo z zgodovinskega +vidika, temveč s sodobne perspektive in ga uporabi na področju +arhitekture in mesta. S tem Aureli vrača pozornost arhitekturne razprave +na zamujeno fronto teorije in jo postavlja na *operativno* raven. In tu +moramo takoj postreči: v resnici ne gre niti za teorijo kot cilj sam po +sebi, zaprto v svoj samoreferenčni univerzum, niti za teorijo, ki bi +bila odvisna od svoje implementacije, od njenega prenosa v "prakso". +Med ravnino teorije in ravnino projekta obstaja nenehna dialektika, v +kateri obe sodelujeta za dosego enega samega cilja. Ta v nobenem primeru +ni cilj "uresničitve". Kot bomo jasneje videli pozneje, je +operativnost projekta za Aurelija vsaj v začetni fazi njegovega dela +postavljena na teren, ki se programsko razlikuje od realnosti: odpoved +videnju njegovih konkretnih sadov oziroma njegova "odvzetost" od +podrejenosti dinamiki trga, ki mu omogoča, da projekt razvije v polnosti +njegove demonstrativne zmožnosti, ne da bi ga prisilil v kompromise. + +Aureli že od svojega usposabljanja, ki ga je opravil med IUAV v Benetkah +in Berlage Institute v Rotterdamu[^204], dokazuje, da se zaveda +omejitev in težav, s katerimi se sooča mladi arhitekt spričo sodobnega +okolja, ki z delovnega vidika zagotovo ni spodbudno. Njegova odločitev, +da zapusti Italijo in konča študij v tujini, v tem smislu predstavlja +izraz jasnosti idej, *projekta,* ki se že začenja oblikovati. Tistega, +ki ga bo v nekaj letih pripeljal do prestižnih pedagoških mest: med +drugim na Univerzi Columbia v New Yorku, arhitekturni šoli Yale v New +Havenu in šoli Architectural Association v Londonu. + +To jasnost potrjuje tudi širina vizije, s katero pristopa k +arhitekturnim temam. Njegovo zanimanje se najprej osredotoča na +preučevanje načel urbanih naselij, nato na koncept "arhipelagskega +mesta", nato na poskus opredelitve *absolutne* arhitekture[^205]. +Arhitekture že od samega začetka ne pojmuje kot ločene discipline, +temveč kot križišče, kjer se srečujejo družbena, politična, zgodovinska +in estetska vprašanja. Predvsem pa gre Aurelijev angažma še pred +afirmacijo specifične arhitekture, tj. izdelavo *lastne* arhitekture, v +smeri razumevanja pogojev *miselnosti* arhitekture nasploh v kontekstu +obstoječega mesta. In vendar, nobenega splošnega pristopa k arhitekturi, +nobenega njenega uokvirjanja v "mitsko" celovitost in ahistoričnost. +Nasprotno, Aureli pri približevanju njeni teoretski formulaciji izvaja +analitični premislek, ki se giblje po brazdah zgodovine. Aureli, ki je +prevzel nauk, ki ga je Manfredo Tafuri posredoval v svojih +univerzitetnih tečajih na IUAV in v svojih knjigah, ponovno bere +trenutke in dela iz zgodovine arhitekture (in ne le), ki jih uporablja z +odnosom, v katerem ni nič prazno ostenzivnega, niti ni zgolj potrjevanje +trenutnih interpretacij. Čeprav zgodovina ni njegovo polje delovanja, +Aureli za svoje jemlje tafurijevsko (in benjaminovsko) zgodovinsko +pojmovanje preteklosti, ki ni nikoli dokončno pretekla, nikoli "dana v +presojo" enkrat za vselej, temveč je asimilirana v polje sil, katerih +možnosti je mogoče reaktivirati in ki so sposobne preoblikovati +("vznemiriti", kot je dejal Tafuri)[^206] sedanjost. + +Vendar se zdi, da Aureli iz Tafurijevih naukov črpa še en element: +potrebo po kritični distanci. "Distanca je temeljna za +zgodovino"[^207] : prav ona nam pomaga, da ne postanemo žrtve +neposrednosti in drugih deformacij, ki so posledica odsotnosti +"posredovanj". V Aurelijevem primeru očitno ne gre za distanco, ki bi +jo bilo treba vzdrževati ali uporabljati v zgodovinskem smislu: namesto +tega gre za sedanji čas, s katerim se je treba -- kolikor je le mogoče - +izogibati poistovetenju in v odnosu do katerega je zato treba poskušati +vnesti "filter", obliko "posredovanja". Preberite še enkrat +Tafurija: + +> Zgodovinar, ki preučuje sodobno delo, mora ustvariti *umetno* +> distanco. (...) Način, kako se distanciramo od naše dobe in si s tem +> zagotovimo perspektivo, je, da njene razlike primerjamo s +> preteklostjo. + +Glede na navidezno neizogibno neposrednost sedanjega časa Aureli poskuša +sprejeti oblike *distanciranosti*[^208]. Kot bomo videli, to nima nič +skupnega z nezainteresiranostjo, odtujenostjo ali odtujenostjo, še manj +pa z iluzornim pomanjkanjem inercije do sedanjih razmer, z nerealno +"svobodo" od pogojenosti. Razsežnost, v katero je umeščena Aurelijeva +distanciranost -- daleč od tega, da bi si predstavljala kakršno koli +možno "nevtralnost" ali "drugačnost" glede na sedanje razmere -, je +ista razsežnost "problematike", v katero je umeščen tafurijev +zgodovinski "projekt"[^209]. In morda ni naključje, da si Aureli prav +tako v projektni -- in tudi teoretski -- perspektivi prizadeva zavrniti +svojo distanco. Nasprotno, prav v imenu odtujenosti pri njem najdeta +točko združitve teoretska in projektantska dejavnost, ki se izvaja v +sferi studia Dogma ("Arhitektura je kot dogma, premišljena odločitev o +neodločljivem, doktrina brez dokazov")[^210], ustanovljenega leta 2002 +skupaj z Martino Tattara; studio, ki za svoj sedež programsko izbere +Bruselj kot "barikadno" mesto v Evropi in tudi njegovo +prestolnico[^211]. Prav zaradi te projektne zavezanosti je prizadevanje +za prakticiranje ločenosti še toliko pomembnejše; tako kot, nasprotno, +šele v stiku z operativno dejavnostjo takšna ločenost v celoti dobi svoj +pomen. + +Dogma se je -- zlasti v zgodnji fazi svojega delovanja -- osredotočala na +obsežne projekte, ki so dosegli vrhunec s projektoma *Stop City* +(2007)[^212], predlogom teoretičnega urbanega modela, in *A Simple +Heart* (2011)[^213], urbanistično študijo o metropolitanskem območju +severozahodne Evrope. Dobesedno presenetljiv vidik prvega projekta -- in +še toliko bolj v času njegove objave -- je v navidezno blagem načinu, +kako se *Stop City* vrača k vprašanju, kaj mora imeti arhitektura +*skupnega,* da jo lahko štejemo za sestavni del mesta. Po desetletjih, +ko je arhitektura preprosto vsiljevala mestu svojo individualnost ali pa +mu -- alternativno -- obupno poskušala vrniti izgubljeno identiteto, ima +*Stop mesto* pogum (ali pa drznost) postaviti vprašanje arhitekture na +raven mesta, namesto da bi vprašanje mesta reševala na ravni +arhitekture. To stori tako, da družbene učinke sodobnega mesta +(izkoreninjenost, generičnost) sprejme kot svoje "politične atribute +(...), torej kot samo obliko 'protiplana' znotraj in proti +postfordističnemu mestu"[^214]. + +Namesto tega se film *Preprosto srce* izrecno zgleduje po razmišljanjih +Paola Virna in Giorgia Agambena o učinkih postfordistične družbe[^215]. +V živo telo mest, kot so Amsterdam, Bruselj in Düsseldorf, je Dogma +vgradila ogromen kvadratni okvir, ki meri 800 × 800 m in je visok 20 +nadstropij ter je namenjen "uokvirjanju" trenutnih urbanih razmer (tj. +preoblikovanju sodobnega mesta v "družbeno tovarno", ki temelji na +živem delu in s tem na odnosih, ki se v njem vzpostavljajo med delavci), +hkrati pa je tudi naprava, ki te razmere jasno izraža. Gre za +radikalizacijo obstoječih razmer in ne za poskus njihovega spreminjanja, +ki pa do njih ne ostaja ravnodušen. In zanimivo je, da Dogma prikliče +(tako kot pri *Stop City*) pojem *kathecon* (dobesedno "tisto, kar +zadržuje"), vzet iz teološko-političnega konteksta in tu +reinterpretiran kot nihajoča sila med dvema nasprotnima polaritetama, ki +ne nasprotuje uresničevanju procesa, temveč ga omejuje, saj se ga drži, +"tako kot se konkavno drži (in ga tako določa) konveksnega"[^216]. + +V teh projektih, ki so tako jasni, da so programski, ni ne utopije ne +ironije: ne gre za alternativne hipoteze življenja sedanjemu na podlagi +drugačnih družbenih ali arhitekturnih predpostavk ali za karikaturno +razburjenje sedanjih metropolitanskih oblik življenja, temveč za besedna +in slikovna razmišljanja o odnosu med arhitekturo in mestom ali o +možnosti, da bi arhitektura spet imela smisel in vlogo pri gradnji mesta +in ne bi mesto predstavljalo zgolj mesta za akumulacijo arhitekture. Pri +tem se Aureli in Tattara skrbno izogibata temu, da bi arhitekturo, ki jo +predlagata, obremenila s kakršno koli "vrednostjo": brez estetske +redundance, brez morfološke artikulacije, razen obsesivnega ponavljanja +osnovnih in neizprosnih oblik; predvsem pa brez upoštevanja dejanskih +okoliščin projekta, brez strukturne ali distribucijske analize, skoraj +brez podrobnosti. Kolikor je le mogoče, *opustitev* dejanja +projektiranja ali morda -- še bolje -- *abstrakcija* od njega (v smislu, v +katerem se uporablja izraz "abstrakcija od nečesa", kar pomeni +izogibanje nečemu); opustitev ali abstrakcija, ki pa je hkrati natančna +navedba problema: ki ga je -- v zadnjih desetletjih vse pogosteje in +vztrajneje -- mogoče prepoznati v težnji, da bi arhitekturo zreducirali +na "predmet", ki je izključno funkcionalen za ustvarjanje -- ali +utrjevanje -- konsenza glede operacij, ki so v bistvu finančne narave; +predmet, katerega nezamenljiva "maska" pogosto dobi značilnosti +popolnoma samoreferenčne ikoničnosti. + +S tega vidika odpoved "identitetni" obliki v korist "generične" +oblike ("arhitektura brez kakovosti, (...) osvobojena podobe, sloga, +obveznosti ekstravagance, nekoristnega izumljanja novih oblik")[^217], +za Dogmo pomeni vrednost stališča, ki nima nič skupnega z estetiko: gre +za poziv, naj se arhitekturi povrne urbana razsežnost in naj postane +določujoč element *oblike* mesta. + +Ni naključje, da avtorja v zvezi z *mestom Stop* govorita o +"nefigurativni arhitekturi", tako kot Archizoom v zvezi z *mestom +No-Stop City* (1970-71)[^218] : torej ne gre za arhitekturo brez oblike +ali "figure", temveč za "figurativnost", tj. konvencionalno +prepoznavno podobo; z drugimi besedami, lahko bi rekli, za +nereprezentativno, neobjektivno arhitekturo, tako kot je abstraktna +umetnost, ki je brez odnosa do pojavnosti čutnega sveta; ali v primeru +arhitekture -- kot nemimetične umetnosti -- do pojavnosti arhitekturnega +sveta. + +V tem dvojnem načelu "abstrakcije" je, čeprav v drugačni obliki, +vsebovana ista drža odmaknjenosti, ki je -- kot že omenjeno -- značilna za +Aurelijevo teoretično raziskovanje: pravzaprav lahko rečemo, da je to +njen natančen "operativni" ekvivalent. V obeh primerih je "odmik", +ki ga implicirata, enakovreden zavedanju predpostavk, na katerih +temeljita. Z drugimi besedami, za Aurelija ne more obstajati projekt - +tako teoretični kot arhitekturni -, ki ne bi le čim bolj objektivno +analiziral procesov, na katerih neizogibno temelji, temveč hkrati ne bi +razmišljal o svojem lastnem pogoju nujne odmaknjenosti/oddaljenosti od +njih. Pravzaprav bi bil projekt, ki se neposredno (brez posredovanja, +torej brez *meditacije)* drži procesov, skratka projekt, ki se ne +postavi v kritični položaj (dobesedno: v krizo) glede na njihove +temelje, projekt, ki ni le ukoreninjen v njih, temveč je od njih v +celoti določen, *pogojen.* + +Na tej točki se razvije Aurelijev teoretični razmislek: najprej +obravnava vprašanje avtonomije kot prve oblike ločenosti. V prvi knjigi, +ki jo je izdal, *Projekt avtonomije* (2008), to temo razvije, kar ni +presenetljivo, tako da politiko in arhitekturo "znotraj in proti +kapitalizmu" zajame v en sam objem[^219]. Avtonomija je najbolj +natančno utelešenje tega sočasnega in protislovnega stanja: hkrati je +potopljena v procese in hkrati ločena od njih. Kolikor je opremljena z +lastnim *nomosom*, lastno regulativno normo, avtonomija zagotavlja +ohranjanje neodvisnosti, pravzaprav je do neke mere sama oblika +neodvisnosti, *znotraj in proti*. + +Predmet knjige *Projekt* avtonomije so načini, na katere so se v +šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja v politični in +arhitekturni sferi oblikovala stališča ali afirmacije "avtonomije". +Sočasnost teh pojavov v ekonomiji Aurelianove analize ne igra drugotne +vloge, temveč primarni vidik predstavljajo razlogi, ki so pripeljali do +tega, da je avtonomija postala instrument -- ali v nekaterih primerih +celo "orožje" -- boja, bistvenega v točno določenem zgodovinskem +trenutku. + +Na političnem področju je praksa avtonomije izključno posledica poskusa +skupin intelektualcev -- in v sorazmerno manjši meri tudi delavcev in +študentov -, da bi razrednemu boju v politično občutljivem trenutku, kot +je bil tisti, ki ga je Italija doživela konec petdesetih in v začetku +šestdesetih let, ko je bila negotovo razpeta med gospodarsko konjunkturo +in začetkom dolgega cikla krize, dali novo strogost in moč. Mesta, kjer +se je ta razprava razvila, so bila predvsem revije "klasičnega" +delavstva: Quaderni Rossi", ki se je rodil v začetku šestdesetih let in +katerega kratko življenje je zaznamovala zgodnja smrt ustanovitelja in +direktorja Raniera Panzierija[^220] ; nato "Classe operaia", ki je +izhajal januarja 1964, potem ko se je od "Quaderni Rossi" odcepil +Mario Tronti, ki so se mu pridružili Alberto Asor Rosa, Sergio Bologna, +Massimo Cacciari, Rita Di Leo in Antonio Negri; nazadnje +"Contropiano", ki sta ga (kot že omenjeno) med letoma 1968 in 1971 +vodila Asor Rosa in Cacciari. + +V tem zgodovinsko-političnem trenutku se je avtonomija pokazala predvsem +kot taktično oddaljevanje od uradnih organizacij delavskega gibanja: +italijanske komunistične partije in sindikatov. S tem, ko so "delavsko +stališče"[^221] prizadevali za svoje, so se delavci (omenjeni že v +prejšnjem poglavju) želeli zavedati stanja izkoriščanja delovne sile v +kapitalističnem sistemu, ki pa ni bilo omejeno le na delavski razred, +temveč je zajelo tudi buržoazijo in samo intelektualno delo. Če za +dosego tega cilja delavska reapropriacija proizvodnih procesov -- v +smislu samoorganizacije delavskega kooperacije in delavskega nadzora nad +uporabo strojev[^222] -- še vedno uokvirja razmerja med kapitalom in +delovno silo v zaprto ogrado tovarne, "strategija zavrnitve"[^223] +dela -- in s tem *avtonomije* od njega -- razširja boj na socialno in +*totalno* razsežnost, ki je lastna dokončanemu kapitalizmu, hkrati pa +služi kot instrument, s katerim delovna sila prizna svojo pravo naravo. +Gre za ločitev delavskega razreda (ne le delavskega) od dela in s tem od +kapitala. To pomeni, kot pravi Tronti, "da gre za ločitev politične +sile od ekonomske kategorije"[^224]. In ni naključje, da v procesu +razširitve dinamike, ki je bila prvotno notranja za tovarno, na celotno +družbo preidemo od *delavske avtonomije* (razumljene kot rezultat te +ločitve in kot resnično politično gibanje, ki je nastalo iz pepela +operizma) k *avtonomiji politike*[^225], ki jo je Tronti sam razvil +"kot možnost pojmovanja zgodovine delavskega razreda (in s tem +kapitala) ne le z vidika politične ekonomije, temveč tudi z vidika +politike *tout* court"[^226]. + +Tej ravni uporabe koncepta in prakse avtonomije po Aurelijevem mnenju +ustrezajo druge ravni, ki niso vse neposredno povezane s političnim +področjem, vendar so z njim tako ali drugače povezane. V tem smislu v +knjigi Projekt avtonomije ponovno preuči, kako se je projekt avtonomije +oblikoval v okviru razprave o arhitekturi in mestu v šestdesetih in +sedemdesetih letih 20. stoletja prek teoretskega dela Manfreda Tafurija, +Alda Rossija in Archizooma. + +> Čeprav so si stališča teh treh osrednjih osebnosti italijanske +> arhitekture v zadnjih petdesetih letih radikalno različna, imajo +> nekatere bistvene skupne točke, ki so v zgodovinskih razpravah o +> njihovem delu pogosto pozabljene. Med točkami, ki jih nameravam +> izpostaviti, je predvsem kritika *profesionalizacije* arhitekture ter +> njene politično in kulturno pasivne vloge v odnosu do urbanistične +> dinamike, ki je takrat zaznamovala bliskovit italijanski in evropski +> gospodarski razvoj. Poleg tega so teorije Rossija, Tafurija in +> Archizooma na zelo različne načine in z nasprotnimi zaključki bolj ali +> manj eksplicitno postavile pod vprašaj reformistični horizont +> urbanističnih politik države blaginje ter tehnokratske mite o +> "gospodarskem načrtovanju" in mestu-območju[^227]. + +Tafurijev prispevek k "projektu avtonomije" lahko na poseben način +pripišemo obdobju, v katerem se je "Contropiano" ukvarjal z obsežno in +poglobljeno kritično analizo odsevov kapitalističnega razvoja na +različnih družbenih kontekstih in sektorjih, ki je bila postavljena v +razredno perspektivo[^228]. Del tega okvira je tudi dolg Tafurianov +esej *Per una critica dell'ideologia architettonica* (1969). "Kritika +ideologije" v tem kontekstu pomeni razkrivanje mehanizmov asimilacije +arhitekture in mesta z zakonitostmi kapitalistične produkcije, hkrati pa +tudi -- in predvsem -- kritiko "*naprednega* modernega arhitekta, torej +tistega, ki je v dobri veri verjel, da je mogoče reformirati +kapitalistično mesto, ne da bi se v celoti soočil s pogoji, v katerih se +proizvaja"[^229]. Spoznanje, da je "arhitekturna kultura zavestno ali +nezavedno delovala kot oblika sublimacije vse bolj perečih protislovij +urbanega razvoja"[^230], zato pri Tafuriju spremlja zavedanje, da je +treba zgodovinske raziskave "narediti avtonomne od ideološke +pogojenosti stroke, zlasti od politično 'angažirane'"[^231]. + +Ni naključje, da Tafuri v delu *Per una critica dell'ideologia +architettonica* (in nato v poznejši knjigi *Progetto e utopia,* ki +predstavlja njegov obsežni razvoj) posebno pozornost nameni osebnosti in +delu Ludwiga Hilberseimerja, ki ga je arhitekturno zgodovinopisje doslej +postavljalo na rob. V njih namreč vidi preseganje "iluzij", povezanih +s proizvodnjo stavb kot izoliranih "predmetov", in prepoznavanje mesta +kot "resnične enotnosti proizvodnega cikla"[^232] : spričo tega je za +Hilberseimerja "edina primerna naloga arhitekta biti *organizator* tega +cikla". V tej luči "avtonomija" pomeni sposobnost radikalnega +soočanja s pogoji, v katerih kapitalizem proizvaja samega sebe, ne da bi +mislili, da se jim lahko izognemo. + +Za Alda Rossija je pojem avtonomije drugačen. Leta 1966 je z delom +*L'architettura della città* predlagal "teorijo mesta z vidika +arhitekture"[^233], kot jo interpretira Aureli. To ni bila preprosta +disciplinarna trditev, temveč poskus ponovnega branja resničnosti mesta +s pomočjo zgodovinskega "dokaza", ki je v očeh njegovih sodobnikov +očitno izginil: dokaza "urbanih dejstev" kot niza konkretnih, +dokončanih, opredeljenih predmetov, ki so na koncu sestavljeni iz +arhitekturne "materije". Po Rossijevih besedah: "... arhitektura +predstavlja le en vidik kompleksnejše resničnosti, določene strukture, +hkrati pa kot končni preverljivi podatek te resničnosti predstavlja +najbolj konkretno stališče, s katerim se lahko lotimo problema"[^234] +mesta. Iz tega izhaja način razumevanja avtonomije arhitekture, ki ga +Ezio Bonfanti, Rossijev prvi ekseget, pravilno razlaga ne kot "svobodo +arhitekture", temveč kot svobodo za arhitekturo oziroma kot +"osvoboditev mesta od arhitekture"[^235]. + +Rossijev projekt avtonomije je v tem smislu treba obravnavati kot +*politični* projekt, ki zavzema stališče in zato nikakor ni nevtralen; +projekt, v katerem bi morali sovpadati politična odločitev in urbana +oblika, v katerega bi morala arhitektura vstopiti "kot *del* proti +organski *celoti* mesta". "Mesto, sestavljeno iz *krajev,* +individualno opredeljenih dejstev v okviru kontinuiranega načrta +urbanizacije"[^236]. Pojem kraja ima v Rossijevi teoriji mesta +odločilno vlogo prav zaradi svojega "diskretizacijskega" značaja: kraj +se vedno odlikuje po svoji končnosti in parcialnosti ter kot nosilec +*razlik*. Za Rossija je kraj -- *locus* -- produkt razmerja, ki obstaja +"med določeno lokalno situacijo in konstrukcijami, ki stojijo na tem +kraju"[^237]. To razmerje, ki ga Rossi opredeljuje kot "singularno, a +hkrati univerzalno", je povezano tako s kolektivnim spominom kot tudi s +spomenikom. V tem ključu Aureli ponovno bere projekt *Locomotiva 2, ki* +so ga Rossi, Polesello in Luca Meda pripravili za Centro Direzionale v +Torinu (1962): (velika dvoriščna stavba (zaprta oblika, emblematično +nasprotje odprtih oblik, ki so navdihovale megastrukture in projekte, +povezane z "veliko dimenzijo" in "mestnim ozemljem", izdelane v +tistem obdobju)[^238], ki se v mestu vsiljuje zaradi svoje narave +spomenika, ne naključno povezanega z Mole Antonelliana in Lingotto +Giacoma Mattè-Trucca. + +> Kolosalna stavba, ki je visela nad velikim trgom, ni le zgoščala +> celotnega programa v zaprti obliki, ki ne bi dopuščala njegove +> morebitne širitve, temveč je s svojo velikostjo in obliko, ki je bila +> tako edinstveno opredeljena, jasno pokazala položaj in pomen novega +> mestnega poslovnega središča[^239]. + +Čeprav projekt *Locomotiva 2* ni imun na "neoklasicistično" nostalgijo +ali "totalitarne" skušnjave, je po Rossijevem mnenju pokazatelj, kako +bi lahko arhitektura postala tako kraj kot spomenik, s čimer bi se ji +vrnila vrednost arhitekture mesta*, ki je* sposobna izražati svojo +pozitivno avtonomijo[^240]. + +V primeru florentinske skupine Archizoom se vprašanje avtonomije +arhitekture izrecno meša z razmislekom o politični avtonomiji, ki ga je +v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja razvila operaistična +misel in ki jo poskušajo prenesti v oblikovalski predlog, čeprav +skrajni. Predpostavka, iz katere izhaja Archizoom, je, da se "sodobno +mesto 'rodi v Kapitalu' in se razvija znotraj njegove logike"[^241]. +Zato projekti skupine kažejo "popolno in odločno privrženost obstoječim +pogojem kapitalističnega mesta, v katerem arhitektura ne bi smela +reformirati, temveč radikalizirati obstoječe pogoje"[^242]. Do neke +mere je to *realistična* drža v smislu, v katerem je -- kot ugotavlja +Aureli -- pop art, ki so jo člani skupine Archizoom sami izrecno +prevzeli, zlasti v svojih zgodnjih projektih: "Za Archizoom je pop art +predstavljal pojav destruktivne estetske kulture znotraj in proti +buržoazni estetiki". In prav obsesivno ponavljajoči se "pop realizem" +v warholovskem slogu (ki torej nikakor ni povezan z *neorealizmom, ki* +je v Italiji prevladoval v prejšnjih dvajsetih letih) je tisti, ki ga +Archizoom uporablja za karakterizacijo Kontinuiranega stanovanjskega +načrta in Stanovanjskih parkirišč *mesta brez postanka*: + +> Neskončna širitev "stanovanjskih parkirišč" je predstavljala skrajno +> izpolnitev kapitalističnega razvoja in hkrati trenutek, ko bo razvoj - +> s presežkom dobrin in znanja, povezanega s proizvodnimi procesi - +> spodkopal prav odvisnost od plačanega dela ter njegovega družbenega in +> političnega aparata. Zato je Archizoom predlagal *mesto brez postanka +> kot* nasprotje socialnih stanovanj, ki so za prijazno fasado socialne +> pomoči ohranjala režim preračunanega pomanjkanja, kar je pripomoglo k +> ohranjanju nujnosti dela. Mesta *brez postajališč* ni bilo treba +> razumeti kot utopijo, temveč kot eksperiment, v katerem so bile že +> obstoječe težnje privedene do skrajnosti, da bi se preizkusili njihovi +> politični učinki. Mesto *brez postanka* je bilo torej *namenski* +> projekt le toliko, kolikor je naredilo razumljive same pogoje +> kapitalističnega mesta[^243]. + +Neskončna reprodukcija bivališč, ki so asimilirana v "parkirišča", in +drugih prostorov, ki sestavljajo *mesto brez postajališč,* neposredno +prevzetih iz modelov par excellence kapitalistične družbe -- tovarne in +supermarketa -, ki predstavlja njegovo navidezno potrditev, za Archizoom +dejansko pomeni osvoboditev mesta od arhitekture (tj. ravno nasprotno od +tega, kar je trdil zgoraj citirani Bonfanti). Osvoboditev od arhitekture +je enaka zavrnitvi vse simbolno-reprezentacijske vrednosti in njeni +vrnitvi izključno v mehanizme njene produkcije; kar pomeni, da se +kapitalistično mesto razvije do svojih končnih posledic. "Le tako," +pravi Archizoom, "lahko prekinemo kontinuiteto produkcijskega sistema +in vseh njegovih povezav"[^244]. Največji integraciji (tj. odtujitvi) +bi tako ustrezala največja možnost svobode. + +Po Aurelijevem mnenju je nič manj pomembno -- in dejansko tesno povezano +s prejšnjimi vprašanji -- dejstvo, da je Archizoom, tako kot Tafuri v +drugih pogledih, + +> ... je arhitekturi odprl prostor za ireduktibilno kritiko, to je +> avtonomijo kritike od ideologije mesta, ki je (...) v primeru +> Archizooma postala avtonomija projekta od njegove konstruirane +> realizacije[^245]. + +In prav v "veljavnosti projekta kot teorije"[^246] se zdi, da je za +Aurelija najgloblji smisel projekta avtonomije: avtonomija same teorije. +Na zadnjih straneh Projekta avtonomije Aureli postavi -- in bralcu +zastavi -- vprašanje: "Zakaj se vrniti k razmisleku o *projektu +avtonomije*?"[^247]. Vprašanje odpira številne premisleke, ki skušajo +(retrospektivno) postaviti branje knjige v ustrezno perspektivo. Prvič, +pojasnjuje Aureli, knjige ne smemo brati v postmodernem ključu, kot +proslavo postpolitike, ki je zmagala od konca sedemdesetih let +prejšnjega stoletja. Ko se distancira od te možne interpretacije, +izjavlja svojo naklonjenost osebam, ki jih obravnava knjiga, in +pripadnost stališčem, ki jih zagovarjajo. To "zavzemanje strani" +popolnoma spremeni pomen knjige *Projekt avtonomije*, ki bi jo sicer +lahko brali kot nepristranski, "objektivni" zgodovinski esej, katerega +namen je zgolj rekonstruirati omejeno obdobje novejše italijanske +zgodovine in v njem določeno politično "držo", ki je na različnih +področjih in na različne načine nazadovala. Vendar pa Aureli ob tej +rekonstrukciji, ki pravzaprav zavzema večino razprave, v zadnjih +vrsticah knjige priznava *poraz, ki ga* je moral utrpeti projekt +avtonomije; poraz, ki mu je bil pripisan + +> ... kapitalizem, ki je v zadnjih letih prisilil levico, da je opustila +> vso svojo zgodovinsko in kulturno prtljago, začenši s ključnimi +> besedami, kot so konflikt, razred in celo kapitalizem[^248]. + +Aurelijeva naloga in namen ni analizirati vzroke in posledice tega +poraza. Namesto tega se loteva nečesa še težjega: poskuša najti izhod iz +slepe ulice kulture (politične in arhitekturne), ki se sprijazni z +izginotjem vseh alternativnih idealov realnosti kapitalizma in +posledično z zmagoslavjem slednjega. V ta namen, piše, "je nujno in +potrebno poiskati nove načine razmišljanja in zgraditi novo politično +subjektiviteto". V tej luči postane lekcija operizma (vključno z +njegovimi predelavami na področju arhitekture v šestdesetih in +sedemdesetih letih 20. stoletja), iz katere izhaja glavna nit projekta +avtonomije, ponovno uporabna: + +> Lekcija, ki jo lahko danes potegnemo iz dela Tafurija, Rossija in +> Archizooma, presega enostavno *repekcijo* in kaže, da je v *teoriji* +> nekaj nereduktibilnega v praksi arhitekture kot poklica[^249]. + +Avtonomija teorije v tem smislu ne velja le kot metodološka indikacija, +temveč ima paradoksalno *operativno* vrednost. V "kontekstu" +kapitalizma kot edinega trenutno možnega horizonta realnosti teorija +prevzame temeljno funkcijo razbremenitve "prisile k delovanju" in +konkretnemu razvoju, ki je temu lastna, tako da ponudi drugačno, vsaj +zamisljivo perspektivo. S tega vidika lahko arhitektura, razumljena v +teoretskem smislu, predstavlja "obliko znanja", "način razumevanja +stvari", pri katerem gre za možnost razmišljanja, kritike in celo +"spreminjanja prostora, v katerem živimo". Znotraj realnosti +kapitalizma in hkrati *proti* njej. + +Aurelijeva druga knjiga z naslovom *The Possibility of an Absolute +Architecture* (*Možnost absolutne arhitekture)*[^250] ponovno obravnava +temo ločenosti. To stori tako, da si upa ponovno pristopiti k +*najpogostejšim* klišejem arhitekturno-urbanistične discipline; ohranja +distanco do v zadnjih letih razširjene navade "ustvarjanja" novih +konceptov, s katerimi skuša pojasniti sodobno resničnost, ki se pogosto +kaže kot neizprosno "mutirana" glede na preteklost in s tem povsem +nezdružljiva z njo; hkrati pa ne podleže skušnjavi -- enako razširjeni in +pogosti -, da bi se zatekel v sterilno zanikanje resničnosti ali +zagovarjal kritiko, ki je programsko "proti"[^251]. + +Ne le da je večina projektov in arhitekturnih objektov, ki jih je Aureli +izbral v podporo svojemu diskurzu, med najbolj znanimi in citiranimi v +arhitekturni zgodovini in kritiki, temveč so tudi pojmi in izrazi, ki +jih uporablja, med najbolj "osnovnimi" in običajnimi na tem področju: +začenši s samim raziskovalnim poljem, ki ga obravnava, ozemljem, ki +zajema arhitekturo in mesto. + +Prav na tem področju je mogoče že od samega začetka meriti pogum in +"obseg" Aurelijeve knjige: poskuša ponovno vzpostaviti notranjo +povezavo med arhitekturo in mestom, vendar ne več na podlagi +morfološko-tipoloških "razlogov", ki so pred petdesetimi leti med +drugim vodili raziskave Alda Rossija in Carla Aymonina. Prav tako se ne +zateka k nobeni od številnih "sociologij mesta" (ali metropole), ki so +aktualne v današnjem času. Raje izhaja iz kategorij "političnega" in +"formalnega" -- kategorij, ki so temeljne in do neke mere "predhodne" +za obravnavano področje. V prvem poglavju, *Proti arhipelagu,* Aureli za +trenutek zapusti disciplinarne "napredke" in "posodobitve" ter se +vrne k temeljem. Predvsem besede so tiste, ki jih preiskuje v iskanju +njihovega izgubljenega ali odstranjenega pomena. Izhajajoč iz +etimologije pridevnika *ab-solutus* (raztopljen od), ki opredeljuje +njegovo *idejo* arhitekture: "nekaj, kar je odločno samo po tem, ko je +bilo "ločeno" od svojega drugega"[^252]. Iz tega sledi, da je +"dejanski pogoj arhitekturne oblike ločiti se in biti ločen". + +Aurelija očitno ne zanima formalni vidik arhitekture v +estetsko-figurativnem smislu: poudariti želi končno naravo *oblike,* ne +njene *oblike*. Problem oblike je torej problem same *omejitve*. Kot je +pred sto leti poudaril Georg Simmel: + +> Skrivnost oblike je v tem, da je meja, da je stvar sama in hkrati +> prenehanje stvari, omejeno ozemlje, na katerem sta Biti in Ne-biti +> eno[^253]. + +Če za izhodišče diskurza o arhitekturi in mestu vzamemo vprašanje oblike +*kot meje,* to pomeni, da se pokaže, da je vprašanje *razlik* temeljno. +Meje so namreč razlike. "V tem, da arhitektura ločuje in je ločena, *v +enem* razkriva bistvo mesta in svoje lastno bistvo kot politične oblike: +mesto kot sestav (ločenih) delov"[^254]. Vez med arhitekturo in mestom +torej ni nekaj, kar bi nastalo zaradi sprejetja posebnega stališča +znotraj discipline, temveč nekaj, kar že pripada -- *ontološko* - +dialektičnemu odnosu, ki povezuje sestavine, ki vstopajo v igro. Ta vez +je podana v obliki "sestave razlik"[^255]. To je tisto, kar na koncu +sestavlja mesto: arhitekture, ki živijo skupaj v svojih radikalnih +razlikah. In tu razlik ne smemo razumeti toliko v tipološkem ali +funkcionalnem smislu, temveč v *formalnem* smislu, kot *objektivizacijo +meje*. + +Aureli idejo *absolutne* arhitekture "konkretno" prevede v vrsto +jasnih in ločenih otokov, ki so med seboj povezani v obliki +*arhipelaga*. Beseda "arhipelag" v arhitekturnem in urbanističnem +diskurzu zadnjih let zagotovo ni nova. Pred njim so jo med drugim +uporabljali arhitekti, kot so Oswald Mathias Ungers, mladi Koolhaas, +znanstveniki, kot je Colin Rowe, pa tudi filozofi, kot je Massimo +Cacciari[^256] -- v različnih vlogah in z različnimi pomeni. A vendar v +njegovi uporabi ni sledu o kakršni koli podrejenosti tem avtorjem (ki +jih tudi navaja) ali odvisnosti od njihovih bolj ali manj nedavnih ali +modnih "obnovitev"; nasprotno, že samo dejstvo, da ga uporablja, kaže +na njegovo popolno brezbrižnost do njih. + +Po drugi strani pa zanj arhipelag nikakor ni metafora, figurativni +izraz, ki ga je treba opustiti takoj, ko opravi svojo nalogo, da človeka +popelje tja, kamor je želel. Če ne drugega, razume arhipelag kot +"arhetip", prostorsko paradigmo, ki že od antične Grčije naprej izraža +zelo natančno (čeprav ne apriorno določeno) razmerje med telesi: množico +različnih entitet (čeprav sorodnih), bolj ali manj združenih ali +razpršenih, vendar v vsakem primeru *diskontinuiranih*: "Pojem +arhipelaga opisuje stanje, v katerem so deli ločeni, čeprav jih povezuje +skupna podlaga njihovega nizanja"[^257]. Prav to topološko stanje +Aureli vidi kot bistveno povezavo med arhitekturo in mestom ter +navsezadnje kot obliko mesta samega. + +Toda v kakšnem smislu je treba razumeti slednji izraz? V Aurelijevi +knjigi se izraz "mesto" ne uporablja naključno ali splošno, temveč je +obravnavan tudi z etimološkega vidika v različnih različicah: *polis*, +*civitas* in *urbs*. In če grški *polis* v danih mejah združuje *polite, +ki* ga naseljujejo kot homogeno skupnost v smislu *genosa*, *logosa* in +*etosa*; če je rimska *civitas* enaka vsoti svojih *cives,* ki imajo +skupno "pravico", da zasedajo prostor, ki jih gosti, je *urbs* tisti, +ki najbolj celovito uteleša materialno zgradbo mesta: + +> Medtem ko je bil grški *polis* mesto, ki je bilo strogo omejeno z +> obzidjem, rimski *urbs* ni bil namenjen omejitvi in se je dejansko +> razširil v obliki ozemeljske organizacije, v kateri so imele ključno +> vlogo ceste[^258]. + +Pravzaprav bodo *urbi tisti, ki bodo v* zgodovini postali planetarno +prevladujoča "vrsta" mesta in celo edini očitno možni model človeškega +združevanja. Ildefons Cerdà, iberski inženir in urbanist 19. stoletja, +je prvi uvedel izraz "urbanizacija", da bi izrazil stanje brezmejnosti +ter popolno integracijo gibanja in komunikacije, ki ju je prinesel +kapitalizem. Po njegovih besedah ta "ogromen in vrtinčast ocean ljudi, +stvari, najrazličnejših interesov, na tisoče različnih elementov"[^259] +natančno opredeljuje resničnost današnjih mest, njihov *status metropole +onkraj* metropole, ki nima več ne središča ne obrobja. + +> Bistvo urbanizacije je torej uničenje vsake omejitve, meje ali oblike, +> razen neskončnega, kompulzivnega ponavljanja lastne reprodukcije in +> posledičnega totalitarnega nadzornega mehanizma, ki zagotavlja ta +> proces neskončnosti[^260]. + +V nasprotju z morjem urbanizacije, ki se širi kot požar in je zdaj +dejansko brezmejno, Aureli predlaga svojo zamisel o mestu, ki se ne +omejuje na potrjevanje trenutno obstoječih pogojev, vendar si tudi ne +dela iluzij, da bi lahko ponovno ustvarilo pogoje obstoja organskega +*polisa.* Arhipelag-mesto ni zasnovan kot alternativa realnosti +urbanizacije ("pred urbanizacijo ni poti nazaj")[^261] : če že, pa kot +njeno dopolnilo. V tem smislu je v Aurelijevem pojmovanju +mesto-arhipelag neizogibno potopljeno v svet urbanizacije in iz njega +izhaja v obliki diskretnega sistema končnih, omejenih, ločenih +arhitektur; pravzaprav otokov, ki pa nikoli ne tvorijo celote. + +Gre za idejo arhitekture, ki se kritično odziva na realnost +urbanizacije, idejo, pri oblikovanju katere gre Aureli tako daleč, da na +videz nepovezani kategoriji "političnega" in "formalnega"[^262] +izenači kot izraza *meje.* + +> Politično se dogaja v odločitvi, kako artikulirati odnos, prostor +> *med, vmesni* prostor. Prostor *med* je konstitutivni vidik koncepta +> oblike, ki temelji na opoziciji delov. Tako kot ni mogoče misliti +> političnega v človeku samem, tudi ni mogoče misliti prostora *vmes* v +> njem samem. Prostor *vmes* se lahko materializira le kot prostor +> konfrontacije med stranmi. O njegovem obstoju lahko odločajo le deli, +> ki tvorijo njegovo obrobje[^263]. + +Poglavju z izrazito teoretičnim in temeljnim značajem sledijo štiri +druga, posvečena prav toliko zgodovinskim "primerom": Palladijeva +arhitektura in projekt antiidealnega mesta; Piranesijev Campus Martius v +*primerjavi z* Nollijevim načrtom Rima; Boulléjeva arhitektura kot +"stanje izjeme"; ideja mesta v *mestu* pri Ungersu in Koolhaasu. V teh +poglavjih Aureli pokaže dobro poznavanje arhitekture in njene zgodovine. +Vendar jih ne smemo brati izključno s tega vidika. Razlog za ta +spoznanja ni predstavitev "neobjavljenih" dokumentov ali nove +interpretacije že znanih stvari. Bolj so funkcionalni za Aurelijev +diskurz, ki na ta način v preteklosti išče "dokazne sledi" -- ali bolje +rečeno ustrezne "opore" -- za svojo teorijo. + +V teh poglavjih ne manjka forsiranja (kot primer naj navedemo uporabo +schmittiansko-agambenovske kategorije "izjemnega stanja" za +Boulléejevo oblikovano arhitekturo)[^264]. Vendar pa bi bilo pedantno +in navsezadnje tudi nekoristno očitati Aureliju preveč ležerno rabo +zgodovine, saj je prav preveč toga in nezanimiva raba zgodovine tista, +ki jo lahko in pogosto *moramo* očitati "profesionalnim" +zgodovinarjem. Aurelijeve "prisile" je zato treba brati kot pozitivno +orodje za njegovo teoretsko konstrukcijo, ne tako kot pri nekaterih +besedilih Roberta Venturija, Petra Eisenmana ali Rema Koolhaasa, kjer je +zgodovina odkrito -- in ne nazadnje ne nezakonito -- reinterpretirana v +sodobnem slogu. + +Palladijev klasični *finitio*, seštevek stavb brez urbane "teksture" +Piranesijevega Campo Marzio, Boulléejevo zaporedje monumentalnih javnih +stavb kot "projekt za metropolo", mesto "iz otokov" Ungerjevih +projektov -- vse to Aureliju služi kot dokaz zgodovinskega obstoja odnosa +med arhitekturo in mestom v istem smislu, v kakršnem ga navaja sam. + +Iz vsega tega neposredno izhaja potreba po korenitem premisleku o +arhitekturi v zvezi z logiko, ki je podlaga za sodobne "ikonične" +stavbe: "samostojne" *znamenitosti, ki* se odlično vključujejo v +neskončno mrežo urbanizacije. V nasprotju s to logiko Aureli kot model +arhitekture za mestni arhipelag predlaga izolacijo in dvig stavbe nad +*podstavek,* kot je to nazorno prikazano v Koolhaasovem projektu *Mesto +ujetega globusa* (1972) ali kot se vztrajno ponavlja v večini projektov +in stavb Miesa van der Roheja. Prav iz ponovnega branja Miesovih del v +tem smislu -- od paviljona v Barceloni (1929) do Narodne galerije v +Berlinu (1962-68), prek stavbe Seagram v New Yorku (1954-58) -- Aureli +izpelje najbolje *uresničeno* paradigmo svoje teorije in prepričljivo +potrdi tezo knjige: "Miesovi podstavki na novo izumljajo urbani prostor +kot arhipelag določenih urbanih artefaktov"[^265]. In še enkrat: + +> Podstavek ustavi pretočnost mestnega prostora in s tem prikliče +> možnost, da mestnega prostora ne razumemo kot vseprisotnega, +> prodornega in tiranskega, temveč kot nekaj, kar je mogoče uokviriti, +> omejiti in tako potencialno umestiti kot stvar med drugimi +> stvarmi[^266]. + +Miesova lekcija je tako sprejeta zaradi njegove sposobnosti opredelitve +arhitekture, ki je hkrati "poseben odnos do mesta". Po mnenju Aurelija +je treba ta odnos uokvirjanja in razmejevanja razviti "kot materialno +obliko arhitekture in kot politično načelo oblikovanja"[^267]. + +Takšna drža, ki nasprotuje vsesplošni sodobni homogenizaciji ali bolje +rečeno "zamenjavi" razlik (oziroma njihovemu vztrajnemu in krivemu +zanikanju), omogoča zgoraj omenjeno *sestavo razlik*. V tem smislu, + +> ... absolutna arhitektura kot končna oblika ni zgolj tavtološka +> potrditev objekta kot takega; je tudi paradigma za mesto, ki ga ne +> vodi več *etos* širjenja in vključevanja, temveč pozitivna ideja meja +> in soočanja[^268]. + +Na tej ravni se arhitektura in mesto nujno srečata: + +> Del je *absoluten;* stoji v samoti, vendar zavzema položaj glede na +> celoto, od katere je bil ločen. Arhitektura arhipelaga mora biti +> absolutna arhitektura, arhitektura, ki jo opredeljuje -- in +> pojasnjuje -- prisotnost *meja,* ki določajo mesto[^269]. + +Na tej ravni se srečata "formalno" in "politično" ter dokažeta, da +lahko tvorita eno. + +> Namesto sanj o popolnoma integrirani družbi, ki jo je mogoče doseči le +> kot vrhunsko izpolnitev urbanizacije in njenega *avatarja,* +> kapitalizma, mora absolutna arhitektura priznati politično ločenost, +> ki se lahko potencialno manifestira v morju urbanizacije prek meja, ki +> določajo možnost mesta. + +Prav tu -- bolj in bolje kot drugje -- je mogoče prepoznati Aurelijev prej +omenjeni pogum: v tem, da danes potrjuje *ločenost* (tj. ponovno +razliko) kot *politično,* ne *antipolitično* vrednoto: morda edini - +zadnji -- način, da bi lahko resnično stopili *skupaj.* Isti pogum, ki ga +vodi k temu, da ob zdaj že popolni in splošni podreditvi idej njihovi +praktični "verifikaciji" podpira *avtonomijo teorije. V tem* smislu, +če v knjigi *Možnost absolutne arhitekture* jasno opredeli operativno +polje, v katerem se giblje kot arhitekt, pa je pomembno, da se v njej +odpove predstavitvi lastnih projektov: odpoved, ki je hkrati najboljša +"demonstracija" njegovega lastnega diskurza o meji v *praksi*. + +Tretji razmislek, ki ga je Aureli zaupal sicer majhnemu zvezku, se vrti +okoli istih pojmov odtrganosti in odpovedi, vendar z drugačnimi +poudarki. V primerjavi s prejšnjima dvema knjigama je knjiga *Manj je +dovolj* ne le veliko bolj razgibana, temveč tudi veliko manj +osredotočena na arhitekturo. Vendar ta vidik -- ki še zdaleč ne pomeni +pretiranega odklona od "glavne poti" ali celo njenega zanikanja - +namesto tega predstavlja dokaz širine Aurelijevega *intelektualnega* +diskurza[^270]. + +"*Manj je več je* že vrsto let geslo minimalizma"[^271] *: incipit* +knjige izhaja iz znanega stavka, ki ga je Ludwig Mies van der Rohe +navedel v intervjuju leta 1959. Razlog, zakaj se Aureli vrača k pogosto +obiskanemu in citiranemu (pogosto neprimerno) *toposu* v arhitekturni +kulturi, je, da je "v zadnjih letih, zlasti po gospodarski recesiji +leta 2008, ponovno postala modna drža *manj je več*". Ni naključje, da +se je po slavnih devetdesetih letih in začetku 21. stoletja, ki jih je +zaznamovalo množenje ikoničnih stavb, zmanjšanje sredstev in proračunov +pri nekaterih arhitektih odrazilo v izbiri večje formalne strogosti, pri +drugih pa v bolj družbeno ozaveščenem pristopu. Tema dvema pristopoma - +čeprav se med seboj razlikujeta -- je skupna možnost "narediti več z +manj", zaradi česar je *manj* bolj ekonomski kot estetski imperativ. + +> V zgodovini kapitalizma *manj pomeni več* opredeljuje prednosti +> zmanjšanja proizvodnih stroškov. Kapitalisti so vedno poskušali doseči +> več z manj. Kapitalizem ni le proces akumulacije, temveč tudi in +> predvsem neusmiljeno optimiziranje proizvodnega procesa v smeri +> doseganja stanja, v katerem *manjše* kapitalske naložbe pomenijo večjo +> akumulacijo kapitala[^272]. + +V razmerah gospodarske krize kapital zahteva več dela za manj denarja, +več ustvarjalnosti in manj socialne varnosti. + +Zdi se, da se v tradiciji asketizma zbližujeta stanje ekonomske +omejenosti in estetsko nagnjenje k *manj je več.* Ta izraz (iz grškega +*askein,* vaja, samoučenje) na verskem področju navadno označuje umik iz +sveta, prakso vzdržnosti od posvetnih užitkov, značilno za puščavnike in +menihe. V zadnjih letih je bila "askeza namesto tega opredeljena kot +ideološki in moralni vir ideje strogosti"[^273]. V posvetnem smislu je +askeza enakovredna osvoboditvi od posvetnih motenj, da bi se človek +popolnoma posvetil etiki dela in proizvodnje. Ta druga različica askeze +je za Maxa Webra temelj etike kapitalizma[^274]. Kot pojasnjuje, +kalvinizem označuje izhod askeze iz samostanskih meja in njeno +preoblikovanje v razširjeno miselnost v mestih. Asketizem je tako na +poti, da postane disciplina etične racionalnosti, ki naj bi +predstavljala temelj meščanskega načina življenja in kot taka +predstavljala pravi "duh" kapitalizma. + +Medtem ko Aureli razmišlja o tem branju askeze, sprejme drugačno: "prav +zato, ker si praksa askeze prizadeva za preoblikovanje samega sebe, +trdim, da je lahko sredstvo zatiranja in hkrati oblika upora proti +subjektivni moči kapitalizma"[^275]. Pri askezi se subjekti +osredotočajo na svoje življenje kot jedro svoje prakse, ki ga +strukturirajo v skladu s samosvojo obliko, sestavljeno iz posebnih navad +in pravil. Posledično tudi arhitektura, ki je povezana s to prakso, ni +osredotočena na reprezentacijo, temveč na življenje samo, na *bios*, kot +splošnejšo podlago človeškega obstoja. Tudi sam razvoj moderne +arhitekture, ki se osredotoča na higieno, udobje in družbeni nadzor, je +vodila biopolitična logika. A predvsem v zgodovini samostanstva, kjer je +bila samostanska arhitektura izrecno namenjena opredelitvi življenja v +vseh njegovih najbolj imanentnih podrobnostih, je askeza našla svojo +najpomembnejšo uresničitev. V svojih začetkih je bil glavni namen +meniške askeze doseči "obliko vzajemnosti med subjekti, osvobojeno +družbene pogodbe, ki jo vsiljujejo oblike oblasti"[^276], in prav na +podlagi te možnosti se Aureli sprašuje, ali nas askeza lahko pripelje do +drugačnega življenja od tistega, ki ga danes vsiljujejo dominantne +družbe. + +Aureli ob upoštevanju te možnosti poudarja, da je askeza praksa samega +sebe, še preden je izrecno usmerjena v versko čaščenje; praksa, ki se v +iskanju drugačnega načina življenja sprašuje o danih družbenih in +političnih razmerah. Poleg tega je celo izbira meniškega življenja +predstavljala "način zavračanja vključevanja krščanske vere v +institucije oblasti"[^277]. Radikalna kritika oblasti, ki jo je +izvajalo zgodnje samostanstvo, se je kazala v oblikah nenasilnega +nasprotovanja: kot zavračanje doma in kakršne koli vloge v družbi ter na +splošno kot mirna ločitev. + +V razvoju samostanstva je prišlo do premika od puščavniške samote k +cenobitskemu življenju (cenobio = *koinos bios*, skupno življenje), v +katerem menihi živijo na istem kraju in imajo isto pravilo. V samostanu +skupno življenje ne nasprotuje možnosti biti sam. "Namen stroge +organizacije samostana ni bil nadomestiti življenje s pravilom, temveč +narediti pravilo tako skladno z obliko življenja, ki so jo izbrali +menihi, da bi pravilo lahko celo izginilo"[^278]. Iz takšnega stanja +izhaja oblika bratske vzajemnosti, v kateri nihče ne teži k prevladi nad +drugimi; in prav v fizični organizaciji samostana je mogoče zaslediti +možen prostorski prevod omenjenega *sobivanja razlik*. + +Opazimo, da se interesi Aurelija in Rossija na temo organizacije +samostanske arhitekture zbližujejo. Slednji namreč piše v beležnico iz +začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je ostala neobjavljena: + +> Tipološka oblika samostana je zelo pomembna, saj nam ponuja tip +> bivališča, kjer tipološko vprašanje predstavlja samo organizacijsko +> strukturo in kjer morda prvič vidimo nastajanje kolektivne stavbe, pri +> čemer lahko spremljamo njeno celotno genezo. Tipologijo samostanov +> lahko zasledimo pri dveh temeljnih rešitvah: prvi je benediktinska, +> druga pa kasnejša kartuzijanska. (...) Oba koncepta, oba izjemno +> zanimiva, ostajata živa kot referenca za sodobni svet, in ker po eni +> strani zajemata starodavne tradicije, sta po drugi formalno jedro za +> najnaprednejše sodobne hipoteze na področju mestnih oblik[^279]. + +Vendar pa je prav tako pomembno, da se Aurelij, ko poglablja razpravo o +meniških redovih, raje posveti frančiškanskemu redu. Kot poudarja +Agamben[^280], so zgodnji frančiškani zavračali idejo zasebne lastnine, +ne le v obliki individualne posesti dobrin, temveč tudi kot posest +potencialnega kapitala, v obliki zemlje ali orodja za njeno obdelavo +ali, spet, posesti dela drugih. Oblika življenja, ki so se je držali +frančiškani po vzoru evangeljskega življenja, je predvidevala +preprostost, čistost in revščino; *zelo visoko paupertas,* ki se je +raztezala celo na tisto, za kar običajno velja, da "po pravici" +pripada posameznemu subjektu: lastno osebo (v celoti zaupano Bogu), +lasten čas (upravljajo ga predstojniki in bratje), lastno hrano (le +porabljeno in ne kopičeno). Namesto zasebne lastnine so se torej zgodnji +frančiškani omejili na uporabo, tj. na začasno prisvajanje tistega, kar +so potrebovali. In prav v uporabi kot delitvi nečesa je dana najvišja +oblika skupnega življenja. + +Po Aurelijevem mnenju lahko takšne prakse v sodobnem svetu ponovno +dobijo smisel zunaj religiozne perspektive. Walter Benjamin je že v +tridesetih letih 20. stoletja po tem, kar je opisal kot "osiromašenje +izkustva", enega najbolj uničujočih učinkov prve svetovne vojne, +govoril o "novem barbarstvu" in se spraševal: "K čemu za vraga je +barbara spodbudila revščina izkustva? Spodbuja ga, da začne znova, da +začne z novim, da se zadovolji z malim"[^281]. Benjamin torej prepozna +najbolj tragične vidike sodobne izkušnje -- kulturno in ozemeljsko +izkoreninjenost ter negotovost življenja na splošno -- in jih pretvori v +emancipatorno silo, ki jo imenuje "destruktivni značaj": +"Destruktivni značaj pozna samo eno geslo: ustvariti prostor; samo eno +dejavnost: čistiti. Njegova potreba po svežem zraku in prostem prostoru +je močnejša od vsakega sovraštva"[^282]. + +Benjamin, ki so ga gnale zgodovinske in eksistencialne okoliščine, pa +tudi privrženost življenjskemu vzorcu, ki ga je v njem vzbudil Charles +Baudelaire (njegov ljubljeni in občudovani "junak"), na lastni koži +izkusi stanje izkoreninjenosti in negotovosti. Benjamin kot menih +mendikant zmanjša svojo osebno lastnino in kot ogromno bivališče +uporablja samo mesto. + +Aureli kot idealen *dodatek k* tem življenjskim razmeram postavi zadrugo +Zimmer, ki jo je Hannes Meyer pripravil ob razstavi zadrug v Gentu +(1924): projekt, zasnovan z vidika brezrazredne družbe, v kateri bi +moral imeti vsak član enako minimalno ekonomsko podporo. Tudi pohištvo +je v tem popolnem primeru *Existenzminimuma omejeno na* najnujnejše: +nekaj polic, dva zložljiva stola in ena postelja. Le prisotnost +gramofona kaže, da to ni 'prostor, ki ga narekuje zgolj 'nujnost', +ampak je urejen tudi za 'neproduktivni' čas'"[^283]. Meyer te sobe +ne razume kot obliko lastnine, temveč kot minimalni individualni +prostor, ki omogoča souporabo drugih kolektivnih prostorov. "Tu +*zasebno* življenje *(zasebnost)* ni lastništvo (*lastnina),* temveč +možnost uživanja v stanju samote in koncentracije"[^284]. Za razliko +od Miesa van der Roheja torej za Meyerja "manj ni več, manj je ravno +dovolj"[^285]. Zanj revščina ne pomeni zgolj pomanjkanja, ampak lahko +celo predstavlja vrednoto, paradoksalno razkošno stanje, ki nakazuje +"občutek miru in hedonističnega uživanja". + +Toda tudi v sedanjih družbenih razmerah, ko se po eni strani za ponovni +zagon gospodarstva "predlaga" večja potrošnja, po drugi strani pa se +znižujejo plače in zmanjšujejo oblike socialne zaščite, lahko askeza +"ponovno opredeli, kaj je resnično potrebno in kaj ne, zunaj režima +pomanjkanja, ki ga vsiljuje trg"[^286]. V tem kontekstu lahko askeza +predstavlja možnost, da se z življenjem z manj ponovno dosežejo boljši +življenjski pogoji, ne da bi se to "manj" spremenilo v ideologijo: +"manj *ni* več, manj je samo manj". Le s preseganjem ideološke avre +lahko manj postane izhodišče za alternativni način življenja, ki premaga +lažne potrebe, ki jih vsiljuje trg, in varčevalne politike, ki jih +vsiljuje dolg. S tega vidika je "*manj je dovolj"* poskus opredelitve +načina življenja, ki presega obljube rasti in grozečo retoriko +pomanjkanja"; asketski način življenja, ki postavlja sebe v središče, +vendar ponuja tudi možnost delitve prostora z drugimi. + +In morda prav ta pogoj ustreza tistemu, kar Marx imenuje "družbeno +bitje" posameznika[^287] : pogoj, ki ga po njegovem mnenju spodkopava +zasebna lastnina in ki ga -- nasprotno -- lahko v celoti oživi oblika +vzajemnosti, ki ne temelji na posedovanju, temveč na delitvi: kjer manj +kot imaš v smislu posedovanja, več moraš deliti. + +> Reči *dovolj* (namesto *več)* pomeni na novo opredeliti, kaj resnično +> potrebujemo za življenje (...), ki je ločeno od družbenega etosa +> lastništva, tesnobe proizvodnje in posedovanja, in kjer *manj pomeni +> dovolj*[^288]. + +Avtonomija, absolutnost, askeza: tem trem pojmom in njihovim relativnim +odsevom v konkretnem življenju, družbenih odnosih, prostorski +organizaciji je skupna -- kot smo že omenili -- oblika *odmaknjenosti.* +Takšno stanje se izkaže za nujno potrebno za tiste, ki se tako kot +Aureli nameravajo približati sodobnim vprašanjem (ne le tistim, ki so +povezana z omejenim področjem arhitekture, temveč vsem, na katera se to +področje na nek način nanaša), ne da bi jih "absorbirali"; ne +omejujejo se na to, da bi o njih zgolj ponavljali in oblikovali svoja +razširjena in utrjena mnenja, temveč se jih poskušajo lotiti *tako, da +od znotraj premislijo njihove pogoje*. Prav ta drža je značilna za +intelektualnega arhitekta in intelektualca nasploh: zmožnost, da prodre +v stvari in hkrati ostane dovolj odmaknjen, da jih lahko postavi v +*perspektivo, kot je* opozoril Tafuri, tj. da jih lahko opazuje z +vidika, ki je hkrati notranji in zunanji. Zavestna uporaba tehnike +perspektive zahteva tako pogled "od zunaj" na prostor, ki ga je treba +predstaviti, kot tudi natančen nadzor vsakega njegovega dela, tj. +njegovo popolno merljivost; pri čemer pogled "od zunaj" nikakor ni +enak možnosti "izhoda" iz prostora in pri čemer merljivost nikakor ne +pomeni, da se ga je treba takoj držati. Tako v enem kot v drugem primeru +je treba notranjost in zunanjost obravnavati kot povsem relativni točki +pogleda: glede na možnosti gibanja, ki so na voljo uporabniku +perspektive. + +Ta Aurelijeva teoretična postavitev se v smislu oblikovalske dejavnosti +ujema s postopno spremembo obsega projektov Dogma[^289]. Od nejasnosti +*okvira, ki* je zajemal gozd v projektu *Stop City,* ali od "prostora +(...), ki je popolnoma podrejen proizvodnji"[^290] v projektu *A +Simple Heart*, se zdaj preide k analizi, osredotočeni na hišo kot +"napravo za reprodukcijo življenja"[^291], tj. kot gledališče +obsežnega niza dejanj in funkcij. V projektih, kot so *Ladders* (2011), +*Frame(s)* (2011), *Every Day is Like Sunday* (2015), predvsem pa +*Communal Villa* (2015) in *Like a Rolling Stone* (2016), Dogma usmerja +svojo pozornost na dom kot sfero, v kateri življenje in proizvodnja vse +bolj sovpadata. Ob vzporedni zgodovinski raziskavi, ki jo je opravil +studio[^292], pa tudi ob rezultatih dejavnosti poučevanja v delavnicah, +ki jo je Aureli izvajal s svojimi študenti[^293], si ti projekti +prizadevajo radikalno premisliti -- to je do temeljev -- pogoje možnosti +stanovanja, ki je prostor sobivanja domačega in delovnega prostora; +sobivanja, ki ga je sodobno življenje dejansko podedovalo, vendar ga je +močno zaostrilo. *Like a Rolling Stone v tem* smislu izhaja iz študije +penzionov, zgrajenih v Angliji in Ameriki med drugo polovico 19. +stoletja in prvo polovico 20. stoletja, da bi prišel do novih projektov +*penzionov* za London, katerih tematsko jedro se vrti okoli razmerja med +prostori, namenjenimi posameznikom, in skupnimi službami[^294]. + +Ista tema je bila že obravnavana v predlogu za življenjski in delovni +prostor za umetnike v Berlinu, ki je bil pripravljen v sodelovanju z +delovno skupino za realizem[^295]. Z natančno opredelitvijo okoliščin +projekta (umestitev stavbe v infrastrukturne, mestne ali primestne osi; +opredelitev montažnih, jeklenih ali armiranobetonskih konstrukcijskih +sistemov zanj) avtorji ne nameravajo sankcionirati njegove +"resničnosti": raje se zavežejo vzpostaviti pogoje izvedljivosti z +opredelitvijo rešitev, ki omogočajo čim večje zmanjšanje stroškov. Toda +prav v prostorski organizaciji skuša projekt ponovno narediti pomemben +"premik" od pogojev, ki jih nalaga trg, in se meri z negotovostjo, v +kateri se v sodobnem času pogosto znajdejo "šibke" kategorije, kot so +umetniki. Z zmanjšanjem individualnih prostorov na minimum in +zagotovitvijo velikih skupnih prostorov (ateljeji, sejne sobe, kuhinje, +otroška igrišča in druge storitve) skuša *Komunalna vila* preseči +običajno stanovanjsko strukturo, ki temelji na družinskem jedru, in v +skupnost povezati posameznike, ki jih združujejo skupni interesi, +uporaba opreme in načini življenja. Projekt delovne skupine Dogma in +realizem še zdaleč ne potrjuje tradicionalne artikulacije doma (ki je +bil v tem primeru celo povzdignjen v status "vile" z vsemi simbolnimi +resonancami, ki jih ta izraz nosi s seboj), temveč je zasnovan za +alternativno obliko bivanja običajnemu, ki je bolj prilagodljiva in +morda celo bolj trajnostna kot slednja. + +Tako kot v primeru samostana, iz katerega očitno izhaja, tudi ta oblika +življenja temelji na predpostavki, da je edini način za skupno življenje +možnost, da hkrati živimo tudi sami. Samota in skupnost s tega vidika +predstavljata dve polarnosti, ki si nista trivialno nasprotni, temveč se +dopolnjujeta, tako kot arhitektura in mesto. In prav s tem, ko domeno +ekonomije (v prvotnem pomenu *oikonomia*, upravljanje doma) vrne v +domeno politike (razumljene tako, kot jo je razumel Carl Schmitt, kot +razsežnost antagonizma)[^296], Dogma pokaže svojo zmožnost, da projekt +ponovno premisli v njegovi najbolj pravilni perspektivi. Isti cilj, ki +ga Aureli sam vztrajno in lucidno zasleduje kot intelektualni arhitekt: +izpostaviti -- tako s svojimi reinterpretacijami kot s svojo prakso - +*politično razsežnost arhitekture*. + +# Arhitektura v in proti + +"Umetnost gradnje je volja dobe .*Zeitwille., ki* se prevaja v +prostor"[^297]. Znana trditev Ludwiga Miesa van der Roheja, ki jo je +izrekel in večkrat ponovil[^298], se morda na prvi pogled zdi +najpopolnejši izraz popolne podrejenosti arhitekture silam, ki delujejo +v času, v katerem se rodi in v katerega je umeščena. In res, prav +"služenje" predstavlja za Miesa van der Roheja bistveno nalogo +arhitekture: "Delo arhitektov mora služiti življenju .*dem Leben +dienen*.. Samo življenje mora biti njihovo vodilo"[^299]. Zdi se, da +bi s tem z glasom enega najbolj lucidnih in globokih arhitektov +prejšnjega stoletja konceptualno utemeljili držo arhitekture, da se +"postavi v službo" družbe in "subjektov", ki delujejo v njej; kar bi +na koncu arhitekturo -- vsaj do določene mere -- zreduciralo na preprost +"odsev" teh, natanko njihove dinamike in "volje". + +Toda kako natančno razumeti "služenje življenju" Miesa van der Roheja? +Massimo Cacciari je v izjemno intenzivnem eseju razložil povezavo med +*dem Leben dienen* in *Zeitwille* v misli nemškega arhitekta na morda +dokončen način: + +> ... zelo bi se motili, če bi mislili, da se ta služba nanaša le na +> "življenje" kot na vsoto potreb, zahtev, imperativov. Če bi bilo +> tako, se ne bi nahajali na antipodih, temveč sredi funkcionalistične +> ideje projekta (...) Povsem drugačen pečat ima *das Leben* za Miesa. +> Življenje in Ergon, življenje *in* transcendenca ideje dela tvorijo +> neločljivo celoto. Življenju človek služi le tako, da služi delu - +> svojemu času (...) služi le, če si je sposoben 'zamisliti' +> delo[^300]. + +Služba življenju torej nikakor ni preprosta podreditev vsakdanjim, +vsakdanjim "nalogam", ki so arhitekturi tako ali tako namenjene, niti +bolj izjemnim, "fasadnim" nalogam, ki so ji včasih naložene, prav tako +kot skladnosti z voljo dobe nikakor ni mogoče zreducirati na preprosto +zrcaljenje tega, kar doba "pričakuje" od dela. + +> Življenje je vedno razumljeno kot en-érgheia, življenje v in iz +> ergona: življenje, o katerem govori Mies, je veliko več kot zgolj +> dejstvo, je življenje, v katerem se ergon manifestira, v katerem se +> lahko zgodi resnica ergona. Življenje je torej izpolnjeno, + +ampak se uresniči v tem, da je v dejanju, en-érgheia. In še enkrat: + +> Življenje je za Miesa vedno duhovna odločitev za delo -- ločitev (...) +> od vsega "neposrednega" življenja, od vsega naravoslovno neposredno +> razumljenega življenja[^301]. + +Čeprav sankcionira deterministično povezavo, Miesijeva trditev o +korelaciji med voljo epohe in arhitekturo podaja natančen pogoj, ki +povezuje eno z drugim: prevajanje volje epohe v prostor, torej +"zamišljanje" dela, ni nikoli mehanična operacija, ki bi bila zgolj +uslužna, temveč vključuje *moč*, *en-érgheia, ki* izhaja iz samega dela +in je epoha ne more preprosto predvideti ali predpisati. Nasprotno, v +primeru dela, kot je Miesovo, ki meni, da je "bistvo umetnosti +gradnje" odločilno[^302], to ne more izhajati iz preproste subjektivne +"invencije", strogo gledano niti iz načrtovalne intencionalnosti, +temveč se mora "omejiti" na predstavljanje-manifestiranje resnice, ki +ga predhodi in presega. + +Nedeterministično pojmovanje razmerja med delom in epoho torej od +arhitekta zahteva učinkovito razumevanje strukture epohe, v katero je +potopljen, razumevanje, iz katerega izvira tista "domišljijska moč", +ki nima nič skupnega s fantazijo ali ustvarjalnostjo, temveč zahteva +"poslušanje" dela. + +Kakšna je struktura *njegove* dobe -- in v kolikšni meri se bistveno +razlikuje od strukture prejšnjih obdobij -- je Miesu zelo jasno: + +> Stroj je že zdavnaj postal gospodar proizvodnje. Takšne so bile +> približno predvojne razmere. Čeprav se je hitrost tega razvoja po +> izbruhu vojne zmanjšala, je njegova smer ostala nespremenjena. +> Pravzaprav se je celo zaostrila. Če se je prej zaradi tisočerih +> razlogov ekonomija izvajala svobodno, danes prav toliko razlogov sili +> k bolj tehtnemu razmišljanju. Kako močno je bilo življenje pred vojno +> povezano z gospodarstvom, se nam je v celoti pokazalo šele v povojnem +> obdobju. Zdaj obstaja "samo" gospodarstvo. Obvladuje vse, politiko +> in življenje[^303]. + +Z enakimi besedami bi danes lahko rekli, da obstaja "samo" ekonomija. +To pa tistim, ki znajo razumeti in poslušati, ne preprečuje, da bi +služili življenju s sproščanjem domišljijske moči dela, tako kot to +počne Mies van der Rohe. + +V dobi, kot je sedanja, v kateri vse bolj prevladuje ekonomija, politika +pa upada (ne toliko v smislu upravljanja kot v smislu zmožnosti +uveljavljanja idej ali zavzemanja stališč do vprašanj splošnega pomena), +je nedvomno težko ločiti se od življenja v "neposrednem" smislu in +služiti življenju v višjem smislu, kot je pravkar omenjeni. Še težje pa +se je v takem stanju upreti -- ali celo odkrito nasprotovati -- "volji +časa". In to še toliko bolj, če poskušamo oblike "upora" ali +"nasprotovanja" uskladiti z arhitekturnimi. + +Da bi vsaj poskusili poimenovati pogoje, ki omogočajo zavzemanje takšnih +stališč, je morda koristno pogledati nazaj na nekatere trenutke ali +epizode iz bolj ali manj bližnje preteklosti, ki so v nekaterih primerih +splošno znane. + +Ko Benjamin omenja nemost tistih, ki so se vrnili z bojišč prve svetovne +vojne, kot simptom izčrpanosti njihove zmožnosti posredovanja doživete +izkušnje, ko poudarja "povsem novo bedo", ki je "s tem ogromnim +razvojem tehnologije doletela ljudi (...)", je povsem jasno, da zanj +takšne "revščine izkušnje" ne razumemo v smislu, da jim nekaj manjka, +"kot da bi ljudje hrepeneli po nečem novem", temveč v smislu, da so +"hrepeneli po nečem novem".) s tem ogromnim razvojem +tehnologije"[^304], postane povsem jasno, da zanj takšne "revščine +izkušnje" ne gre razumeti v smislu, da jim nekaj manjka, "kot da bi +ljudje hrepeneli po novi izkušnji"[^305], temveč v smislu, da "želijo +biti izvzeti iz izkušnje". "Revščina izkustva" je reakcija na +presežek: ti ljudje "so 'požrli' vse, *Kultur* in 'človeka', in so +postali več kot siti in utrujeni od tega"[^306]. Posledica tega je +razvoj tistega "novega pozitivnega koncepta barbarstva"[^307], ki smo +ga že omenili, iz katerega tisti, ki so mu podvrženi, "izhajajo, da +začnejo znova; da začnejo z novim; da se zadovoljijo z majhnim; da +gradijo iz majhnega". To bi lahko razumeli kot odrekanje, vendar je to +tudi priložnost. "Začetek od začetka", pa tudi "čiščenje, (...) +ustvarjanje prostora"[^308], so dejanja, ki jim je skupna osvoboditev +od nečesa, pa naj gre za predmete ali zastarele oblike in miselne sheme. +Odmik od njih, opustitev, pozaba vedno pomeni novo odprtost. + +Morda ni naključje, da je v istem kontekstu zgodnjega povojnega obdobja +v Nemčiji, v okviru novoustanovljenega Bauhausa v Weimarju, prvi pouk +študentov (pripravljalni tečaj, tako imenovani *Vorkurs), ki ga* je +Gropius zaupal švicarskemu umetniku Johannesu Ittenu, obsegal radikalno +ponovno vzpostavitev njihove zaznavne in kognitivne gramatike z vrsto +vaj s temeljnim ciljem izbrisati, kar so se predhodno naučili ali +vedeli, da bi jih tako pripravili na nove učne izkušnje. Ittenova +didaktika je bila v veliki meri povezana z učenjem pedagoga Ernsta +Schneiderja na učiteljišču v Bernu-Hofwilu. Schneiderjeva metoda je +vključevala uporabo Jungovih psihoanalitičnih teorij in progresivnih +pedagoških praks, ki niso popravljale ustvarjalnega dela učencev, da ne +bi zatrle njihovih nagnjenj. Tem načelom je Itten dodal načela, ki se +jih je naučil v šoli nemškega slikarja Adolfa Hölzela v Stuttgartu v +letih pred vojno in so temeljila na kontrastnih barvnih kombinacijah in +njihovi uporabi v osnovnih oblikah, pa tudi na telesnih sprostitvenih +dejavnostih, ki jih je treba izvajati v tesni povezavi z ustvarjalnim +delom. Ittenov predhodni tečaj, ki je iz tega izhajal in združeval +telesne in gestikulacijske vaje, ritmično dihanje, reinterpretacije del +starih mojstrov, filozofsko-religiozno indoktrinacijo, ki jo je +navdihovala neozoroastrijska religija Mazdaznan, vegetarijansko +prehrano, revolucijo v oblačenju in več[^309], je bil namenjen temu, da +učencu podeli novo "enotnost" in ga hkrati prebudi iz "spanja +sveta". + +> Temeljni cilj pripravljalnega tečaja na Bauhausu je bil sprostiti +> ustvarjalno energijo in avtonomijo študentov ter okrepiti njihove +> sposobnosti in subjektivne preference. "Za Ittena je šlo za to, da bi +> človeka v celoti zgradil kot ustvarjalno bitje", ki bi se lahko +> uspešno spoprijelo s kompleksnostjo "oblikovnega projekta", ki je +> zahteval sinergijo različnih sil in sposobnosti, fizičnih, moralnih, +> duhovnih, intelektualnih[^310]. + +Po drugi strani pa je Walter Gropius, čeprav z drugačnimi poudarki in +"slogi" kot Itten ("Itten želi iz Bauhausa narediti samostan z veliko +svetniki in menihi," je zapisal Oskar Schlemmer v pismu iz leta +1921)[^311], s študijskim programom na Bauhausu želel arhitektu +povrniti integriteto s pomočjo učenja teorij, tehnik in materialov, ki +bi se šele v zadnjem trenutku morali sintetizirati v dejanski +oblikovalski praksi. Arhitekt -- tisti, ki je izšel iz Bauhausa - +katerega "programski cilj" bi lahko natančno sovpadal z benjaminovskim +"začeti znova", "začeti z novim", "zadovoljiti se z malim". +Osvoboditev od obeležij dosedanje prenesene in pasivno sprejete kulture +tako vodi v radikalno preobrazbo in odpira možnost *resnične* gradnje za +lastno dobo. + +Med barbarskimi "graditelji", ki jih Benjamin omenja -- poleg Renéja +Descartesa, Alberta Einsteina, Paula Kleeja, Paula Scheerbarta, Adolfa +Loosa in Le Corbusierja -, je tudi Bauhaus[^312]. Njihova skupna +značilnost je "popolno pomanjkanje iluzij o epohi in hkrati brezpogojno +zavzemanje zanjo"[^313]. Enako zlitje vpletenosti in odmaknjenosti je +mogoče zaznati tudi pri Miesu van der Roheju. + +Toda v kolikšni meri -- lahko se vprašamo -- bi ta nauk lahko koristil +danes? V "dobi nedoslednosti"[^314], v kateri se nahajamo, so ljudje +nič manj kot v zgodnjem povojnem obdobju v Nemčiji žrtve presežka, +nečesa "preveč"; nič manj kot takrat se jim *zdi* -- *nam se zdi* -- da +so vse "požrli" in da so "več kot siti in utrujeni od vsega". In +spet se zdi, da je podobno kot v tej okoliščini to posledica "izjemnega +razvoja tehnologije". + +V današnjem času je občutek sitosti in utrujenosti odziv na "presežek +enakega", kot ga imenuje Byung-Chul Han[^315], ki je posledica +"prekomerne proizvodnje", "presežka delovanja ali +komunikacije"[^316]. Presežek enakega ustvarja stanje nasičenosti. +Preveč podob, preveč dogodkov, preveč možnosti. Posledična utrujenost je +posledica izčrpanosti, psihične izčrpanosti, za katero ni preprostega +zdravila. + +Obstaja pa tudi druga vrsta utrujenosti: tista, ki predlaga upočasnitev +tempa, ki ne dopušča, da bi dejanje sledilo prej opravljenim dejanjem; +utrujenost, ki spodbuja počitek, nedejavnost, poslušanje, kontemplacijo. +Gre za isto vrsto stanja, ki povzroča "revščino izkušnje", o kateri +govori Benjamin: + +> ... v očeh ljudi, ki so utrujeni od neskončnih zapletov vsakdanjega +> življenja in za katere se življenjski cilj pojavlja le kot oddaljena +> izginjajoča točka v neskončni perspektivi sredstev, se obstoj, ki si +> na vsakem koraku zadostuje na najpreprostejši in obenem najbolj udoben +> način, zdi osvobajajoč[^317]. + +Da bi to dosegli, se morate nečemu odpovedati, si vzeti čas, "ustvariti +prostor", se umakniti, sprostiti, lenariti. + +Po drugi strani pa Han ponovno opozarja, da "čista norost ne ustvarja +ničesar novega, temveč reproducira in pospešuje tisto, kar je že na +voljo"[^318]. Zanimivo je, da južnokorejski filozof ta razmislek v +zvezi z Benjaminovo trditvijo o "globokem dolgčasu" kot predpogoju za +globoko, kontemplativno pozornost predstavi v eseju, ki je napisan kmalu +po pravkar citiranem in je z njim tesno povezan[^319]. Stanje duhovne +sproščenosti, katerega vrhunec za Benjamina predstavlja dolgčas +("dolgčas je začarana ptica, ki izleže jajce izkušnje"), je za Hana +pravo nasprotje sedanje oblike koncentracije: "hiperpozornosti", tj. +pozornosti, razpršene med preveč ciljev hkrati: "hitro menjavanje +pozornosti med različnimi nalogami, viri informacij in procesi"[^320], +ki se kaže v sodobnem praznem hiperaktivizmu. + +"Zadovoljevati se z malim", "graditi iz malega" ne odmevajo več kot +prazne formule, temveč se kažejo kot *konkretne rešitve* za tiste, ki so +se -- tako kot Benjaminovi "graditelji" ("ljudje, ki so radikalno novo +naredili za svoj cilj in ga utemeljili na razumevanju in +odrekanju")[^321] -- pripravljeni umakniti od presežkov dela in +proizvodnje, od frenetične hiperaktivnosti, ki se tihotapi kot družbena +"dolžnost" (in je v njihovih očeh pogosto upravičena v imenu denarja), +da bi namesto tega prevzeli vedenje, ki ga navdihuje dejavna +kontemplacija, "sprostitev", ki je obenem operativna. + +To se morda zdi nemogoče ali povsem oddaljeno od kakršne koli +arhitekturne uporabe. V resnici pa je bil v tem smislu v relativno +bližnji preteklosti narejen poskus, in sicer v organizaciji (in reviji) +Internationale Situationniste, ki je delovala v poznih petdesetih in +šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Za Guya Deborda, Asgerja Jorna, +Constanta Nieuwenhuysa, Gillesa Ivaina in druge člane skupine je +"arhitektura najpreprostejše sredstvo za *artikulacijo* časa in +prostora, za *oblikovanje* resničnosti, za to, da ljudje sanjajo", kot +beremo v prvi številki revije. Vendar z zelo jasnim pridržkom: + +> Ne gre le za artikulacijo in plastično modulacijo, za izraz minljive +> lepote. Gre za vplivno modulacijo, ki je vpisana v večno krivuljo +> človeških želja in napredka pri uresničevanju teh želja[^322]. + +Prevedeno v manj bombastičen jezik, situacionisti že od samega začetka +zavračajo transformativno poseganje v realnost in se odrekajo +instrumentu projekta kot konkretnemu načinu izvajanja, pa tudi kot +preprosti alternativni hipotezi, kot begu iz realnosti (in dejansko +Constantov izstop iz Internationale Situationniste leta 1960 naj bi bil +prav posledica nesoglasij, povezanih z *New Babilonom*, njegovim +projektom utopičnega mesta, in zlasti nasprotja med načinom, na katerega +ga je razvijal, tesneje povezanim s strukturnimi elementi in +arhitekturnimi oblikami, ter načinom, ki so ga zahtevali drugi +situacionisti, tesneje povezanim z vsebino)[^323]. Izhajajoč iz te +predpostavke bi se situacionistične prakse namesto v smeri arhitekturne +gradnje v tradicionalnem pomenu besede razvijale v smeri *gradnje +situacij*; pri čemer je treba pod "situacijo" -- v skladu z definicijo, +ki so jo podali sami -- razumeti "trenutek v življenju, konkretno in +namerno zgrajen s kolektivno organizacijo enotnega okolja in igro +dogodkov"[^324]. Odpoved materialnim in trajnim posegom ne pomeni +samodejnega zmanjšanja nemosti ali neukrepanja; prej pomeni spremembo +stališča do resničnosti, "delo" na njej, ki povzroči njeno dejansko +*resemantizacijo*. Za situacioniste se to kaže v "akcijah", znanih kot +"*drift"*: naključni prehodi mestnega prostora, katerih edini cilj je +ponovno branje prostora na nepričakovan način in poudarjanje +alternativnih, pozabljenih ali skritih vidikov prostora. Meščansko mesto +(ali njegovi deli -- ali celo zgolj fragmenti ali podrobnosti) tako dobi +nove pomene in nove "rabe" na obrobju uporabnega. + +Takšen odnos do mesta in resničnosti se lahko zdi popolnoma neučinkovit. +Ker ne prinaša takojšnjih in oprijemljivih sadov, je na prvi pogled +povsem odveč. Vendar ima situacionistična analiza -- in kritika - +korenine prav v preizpraševanju družbeno skupnih vrednot v določenem +zgodovinskem trenutku. Pomen tega dela bi napačno razumeli, če bi ga +zamenjali (kot se je to pogosto dogajalo v novejšem obdobju) za +produkcijo performativne umetnosti. V resnici imajo vsi situacionistični +elaborati -- od psihogeografskih pregledov mest do driftov prek gradiva, +objavljenega v reviji -- globoko in nedvoumno *politični* namen, tudi pod +krinko lahkotnosti in ironije. In prav na podlagi političnega premisleka +kategorij koristnega in nekoristnega ter produktivnega dela in igre +situacionisti vzpostavljajo svoje izkušnje. Zanje je res značilna +programska nestalnost in aleatoričnost, vendar jih člani skupine hkrati +podvržejo določeni metodološki "strogosti", zaradi katere so +sporočljive in izmenljive ter zato tudi deljive. S tega vidika je za +situacioniste temeljnega pomena, da drifi, ki jih izvajajo, ne ostajajo +izolirana, subjektivna izkustva, temveč so vedno socializirani. Le tako +se lahko uresniči delo re-signifikacije določenih krajev v mestu; in na +ta način sproži proces "ponovnega razvoja" (četudi le virtualnega) +istih krajev. Dejstvo, da ta proces poteka v ludistični perspektivi - +tj. v razsežnosti, v kateri homo *ludens* nadomešča *homo faber*[^325] +-, ne pomeni, da je nič manj misljiv: če že, je težje dosegljiv, tj. +dosegljiv le za ceno vsiljevanja običajnih pogojev realnosti, tj. +kršenja pakta, ki ga ta tiho vzpostavlja z "resnim" načinom +razumevanja družbe in sveta. + +Ob koncu 18. stoletja, ugotavlja Johan Huizinga, v času sočasnega +razvoja meščanskega razreda, industrijske revolucije in razsvetljenstva, +"delo in proizvodnja postaneta ideal, skorajda idol"[^326]. To je +začetna faza sedanjega časa. Prav v tem trenutku se po mnenju +nizozemskega zgodovinarja pojavi + +> ... .napačno. prepričanje, da bodo ekonomske sile in ekonomski +> interesi določali in obvladovali potek sveta. Precenjevanje +> ekonomskega dejavnika v družbi in človeškem duhu je bilo na neki način +> naravni sad racionalizma in utilitarizma. + +Za situacioniste je vrnitev -- ali pristanek -- v družbo igre natanko v +skladu s spodkopavanjem racionalizma in utilitarizma, torej kapitalizma. +Zavrnitev slednjega je predvsem zavrnitev produkcijske logike v +ekonomskem smislu, ne pa produkcije *tout court*. V tej logiki +postavljajo "igro" v središče svojega interesa. Čeprav je igra +neproduktivna v ekonomskem smislu, pa v zameno proizvaja zabavo. In prav +to je tisto, kar si situacionisti prizadevajo "proizvesti". +Razvedrilo, ki ni le pobeg iz običajnih družbenih pravil, odmik od sicer +prevladujoče "resnosti", temveč temelj družbe, ki temelji na igri in +ne na delu, na avanturi in ne na dolgočasju; nomadska in ne sedeča +družba, kot si jo je predstavljal Constantov *Novi Babilon*[^327]. + +Toda ne le v Constantovem projektu ima igra osrednjo vlogo pri +oblikovanju alternativnih urbanih situacij obstoječim. Koncept +"unitarnega urbanizma", ki ga je oblikovala Internationale +Situationniste, tj. "integralna gradnja okolja v dinamični povezavi z +izkušnjami vedenja"[^328], je hkrati kritika mesta kapitala in +prefiguracija družbenega prostora, razumljenega z vidika igre: + +> Unitaristični urbanizem ni urbanistična doktrina, temveč kritika +> urbanizma. (...) Nobena ločena disciplina ne more biti sprejeta sama +> po sebi, približujemo se globalnemu ustvarjanju obstoja. Unitaristični +> urbanizem se razlikuje od problemov habitata, a je vendarle namenjen +> temu, da jih zaobjame; še toliko bolj zato, ker se razlikuje od +> trenutne trgovine. V tem trenutku obravnava polje izkušenj za +> *družbeni prostor* prihodnjih mest. Ne gre za reakcijo na +> funkcionalizem, temveč za njegovo premagovanje: gre za uresničevanje +> vznemirljivega funkcionalnega okolja, ki presega neposredno +> uporabnost. (...) Tako kot habitat se tudi unitarni urbanizem +> razlikuje od estetskih problemov. Nasprotuje pasivnemu spektaklu, +> načelu naše kulture, v kateri se organizacija spektakla širi toliko +> bolj škandalozno, kolikor bolj se povečujejo sredstva človekovega +> posredovanja. Medtem ko se danes mesta sama ponujajo kot boleč +> spektakel, dodatek k muzejem, za turiste, ki jih prevažajo stekleni +> kurirji, unitaristični urbanizem jemlje urbano okolje kot podlago za +> igro sodelovanja. Unitaristični urbanizem ni idealno ločen od +> dejanskega terena mesta. Oblikuje se na podlagi izkušenj tega terena +> in obstoječih stavb. Izkoristiti moramo tako trenutne scenarije z +> afirmacijo igrivega urbanega prostora, saj ga zaradi drifta +> prepoznamo, kot tudi zgraditi povsem nove. (...) Unitarni urbanizem +> nasprotuje fiksiranju mest v času. (...) Unitarni urbanizem +> nasprotuje fiksaciji ljudi na določenih točkah v mestu. Je temelj +> civilizacije prostega časa in igre[^329]. + +Situacionistične "tehnike", čeprav so na videz zelo elementarne in +vsekakor zelo skromne v primerjavi s tistimi, ki jih uporabljajo njihove +nasprotne sile, vendarle temeljijo na jasnem razumevanju dinamike v +igri; razumevanju, ki jim omogoča "predvideti" poteze nasprotnika ali +si v nekaterih primerih celo prisvojiti regulativne mehanizme te +dinamike. Najbolj emblematičen primer je prav spektakularizacija +kapitalističnega mesta in družbe, ki so jo situacionisti že vnaprej +predvideli in kritizirali njeno "pasivno" naravo, nato pa jo je leta +pozneje v delu *La Société du Spectacle* (1967*) temeljito* analiziral +Guy Debord. Pojem spektakla ni bil preprosto zavrnjen, temveč je bil +prevzet in neposredno (in zavestno) uporabljen v nekaterih +situacionističnih praksah. Na primer, na straneh revije se pojavljajo +slike, presenetljive in včasih provokativne, ki spremljajo tehtne eseje, +s katerimi nimajo nobene očitne povezave; ali pa naslovnice revije, ki +so vse različno obarvane in metalizirane tako, da postanejo zrcalno +podobne, kar je bil takrat zapleten in drag postopek, katerega edini +namen je bil očitno narediti številke -- prav zato -- bolj spektakularne +in s tem privlačne. Po drugi strani pa se poleg enkratnosti teh primerov +kot splošnejši in trajnejši nauk iz primera Internationale +Situationniste ponuja to, da je za učinkovit boj proti nečemu treba +prodreti globoko v njegovo notranjost in s tega notranjega položaja +razumeti njegova pravila, celo tako daleč, da jih uporabimo. Biti +*znotraj* -- tudi v subverzivni situacionistični logiki -- tako ni zgolj +dejanski pogoj, ki ga vsiljujejo sovražne "zunanje" okoliščine, temveč +nujni predpogoj za biti *proti*. + +Proti temu bi lahko ugovarjali, da situacionistična "dejanja" -- tj. +situacije -, ki so po svoji naravi nestalna in povsem brez +substancialnosti, za seboj ne puščajo sledi ali vsaj ne dovolj +oprijemljivih sledi, da bi jih lahko objektivizirali, in posledično +razdružene, ki bi jih tisti, ki so jih doživeli, naredili druge. +Odrekanje produktivnosti svojih dejanj se tako zdi, da je "scotto", ki +ga je Internationale Situationniste prisiljena plačati, da bi s svojega +stališča ohranila "politično korektno" pozicijo. V resnici je stališče +situacionistov radikalno nasprotno: zaupati celotno delo +"neproduktivnemu delu" implicitno pomeni odvzeti mu možnost, da bi +postalo blago. S tem ko zavrača, da bi postalo "delo" (katerega +produktivnost "dodaja nove predmete umetnemu človeškemu svetu")[^330] +, situacija -- tako kot delovna sila -- "ne "proizvaja" ničesar drugega +kot življenje". Življenje, ki ni naključje, ki ga situacionisti +pravilno opredelijo v smislu "izkušnje". + +Situacionistična "neproduktivnost" pa ni edini način, kako se +osvoboditi bremena družbenih vrednot, ki so dolgo veljale za +"naravne". Ni malo primerov, ko so arhitekti vsaj poskušali prekiniti +"magični krog", ki zapira projekt in realnost v en sam objem; zavestno +so se odpovedali slednji in s tem projekt razbremenili naloge, da bi se +moral z njo sprijazniti. S tem pa, naj bo jasno, ne prekinemo enačbe +arhitektura = blago, saj vsak projekt vsaj potencialno uteleša oboje. +Seveda obstaja neskončno število nerealiziranih projektov, kar pa ne +vodi do enako velikega števila primerov, v katerih projekti namerno +nasprotujejo resničnosti. Pravzaprav bi lahko rekli, da si večina +nerealiziranih projektov najbolj od vsega želi, da bi bili uresničeni. +Vendar so tu zanimivi tisti veliko redkejši primeri -- v vseh pomenih +"izjeme" -, v katerih projekt povzroča težave in celo dobesedno ovira +možnost lastne uresničitve, tako daleč, da oblikuje pogoje lastne +neizvedljivosti. + +V zvezi s tem bi bilo preveč preprosto navesti številne utopične +projekte, ki jih je arhitekturna kultura ustvarila med drugo polovico +18. stoletja in zadnjimi desetletji 20. stoletja: projekte, ki pa jim v +večini primerov manjka zavedanje (ali morda bi bilo bolje reči +razočaranje), da so neizogibno "znotraj", da bi bili resnično proti. +Dejanska slabost utopij v tem smislu ni toliko v tem, da jih ni mogoče +uresničiti, temveč v tem, da se slepijo, da niso pogojene z +resničnostjo, da se predstavljajo kot prava alternativa slednji. V +takšnih projektih je utopično prav to himerično upanje. Tako kot je +tisto, kar se v njih na koncu izkaže za resnično neučinkovito, bolj kot +poskus opazovanja sveta z drugačnim pogledom prepričanje, da ta pogled +tako ali tako ne pripada "temu svetu", da lahko obstaja v njem, njemu +navkljub. + +Zunaj arhitekturnih utopij in ideologij, ki so z njimi neizogibno +povezane[^331], je v razsežnosti, ki je manj obremenjena z +"mesijanskimi pričakovanji", oddaljevanje projekta od resničnosti (tj. +od izpolnjevanja pogojev za njegovo vsaj možno uresničitev) bolj +zanimivo. Z nameni, ki so v vsakem primeru kritični ali polemični - +četudi so včasih izraženi tiho ali subtilno -- glede gospodarskega, +družbenega, političnega konteksta, skratka splošne vrednostne panorame, +v katero so vključeni (ali ki jo raje zavračajo). + +Med številnimi, ki bi jih lahko omenili, je s tega vidika izjemno +zanimiv primer Johna Hejduka. Po študiju na različnih ameriških +univerzah, kot sta Cooper Union v New Yorku in Univerza Harvard, so ga +poklicali k poučevanju na šoli za arhitekturo v Austinu (Teksas), kjer +je -- skupaj z drugimi kolegi, kot so Colin Rowe, Robert Slutzky, Werner +Seligmann in Bernhard Hoesli -- ustanovil skupino Texas Rangers[^332]. +Deloma pod vplivom abstraktno-geometričnega -- grafičnega in slikovnega - +dela Josefa Albersa (študenta in nato mojstra Bauhausa -- ter učitelja +*Vorkursa, ki* ga je poučeval že Itten -- pred njegovo emigracijo v ZDA, +nato direktorja Black Mountain College v Severni Karolini in oddelka za +oblikovanje na univerzi Yale) je skupina razvila pristop k +arhitekturnemu oblikovanju, ki je težil k marginalizaciji konkretnih +problemov, kot so program, funkcija ali gradbeni vidiki, in se namesto +tega osredotočil na vizualna načela in na arhitekturo, razumljeno kot +avtonomno disciplino. V tem kontekstu Hejduk raziskuje možnosti, ki jih +ponuja mreža devetih kvadratov kot matrica za neskončne kompozicijske +variacije. Na teh vajah temelji sedem "teksaških hiš", nastalih med +letoma 1954 in 1963[^333]. Po različnih delovnih izkušnjah v podjetjih +kvalificiranih strokovnjakov, kot so I. M. Pei and Partners, je Hejduk +leta 1965 v New Yorku odprl svoj arhitekturni biro. V projektih, ki jih +je ustvaril na prelomu teh let -- serija Diamond (1963-67), serija 1/4, +1/2, 3/4 (1968-74), Wall Houses (1971-73)[^334] -, se vztrajno obravnava +tema hiše: tema, ki pa v nasprotju s tem, kar se običajno dogaja, iz +svojega obzorja izključuje vsako hipotezo o izvedljivosti. Hejduk se +zateka k različnim kompozicijskim "strategijam" (rotacije, +koncentracije, razpolovitve, razširitve) in na pot projekta postavlja +različne vrste ovir, da bi "strašilo" izvedljivosti držal čim dlje od +njega. To je očitno arhitektura, ki se ukvarja z odzivanjem na povsem +teoretične zahteve. Vendar gre za "teorijo", ki ima malo pozitivnih +dokazov. Poleg elementarnih geometrijskih likov in purističnih oblik +izrecnega Lecorbusierovega izvora ti načrti hiš ali drugih vrst +prostorov ne vsebujejo ničesar drugega kot pravo nasprotje tistega, kar +bi običajno lahko imeli za udobno, enostavno, funkcionalno. V tem smislu +je na primer treba razumeti zelo dolg hodnik, ki povezuje in ločuje +prostore na dveh koncih hiše 3/4; ali ki se "razteza" v neskončnost v +Gunnovi hiši; ali spet deluje kot osrednji "čep" v Hiši podaljškov: +prave arhitekturne "ovire", ki se posmehljivo vmešajo v uporabnost +hiše, ki se na ta način bolj kot zatočišče kaže kot kraj bolečine. In +podobni učinki so vidni v projektih serije Diamond (Diamond House A, +Diamond House B, Diamond Museum C), kjer je kvadratni prostor zaprt in +notranje označen z ortogonalnimi stenami ali z ukrivljenimi oblikami, ki +so "svobodne" le zato, da omogočajo kroženje znotraj tega, kar se v +vseh pogledih izkaže za zapor. + +Manfredo Tafuri ima zagotovo prav, ko meni, da je John Hejduk "najbolj +empiričen in najmanj intelektualen"[^335] med člani skupine New York +Five, ki se ji je pridružil na srečanju, ki ga je organiziral Kenneth +Frampton v okviru konference arhitektov za preučevanje okolja v MoMA +leta 1969[^336]. In vendar tega empirizma njegovih teoretičnih +projektov ne bi mogli bolje opredeliti kot poskus spodkopavanja idej in +običajev, ki želijo, da bi bila arhitektura (in zlasti hiša) nekaj, kar +je daleč od pasti praznih špekulacij, popolnoma vpeto v opravljanje +koristnih nalog in katerega popolno integracijo s pravili trga +zagotavlja sam sistem, ki ga ima in nadzoruje. Zdi se, da Hejdukovi +nemogoči projekti v svoji bistveni, skoraj elementarni obliki +predstavljajo nasprotovanje takšnemu sistemu; nasprotovanje, ki nikakor +ni agresivno, temveč se izvaja z "orožjem" zelo resne ironije in +poetične odkritosti. S perspektive druge polovice šestdesetih let 20. +stoletja tudi ni pretirano uporniško upiranje logiki depersonaliziranega +profesionalizma velikih ameriških ateljejev, v katerih so -- bolj kot +*arhitekti* -- prevladovali *gradbeniki, ki so* se večinoma ukvarjali z +utrujenimi replikami slogovnih značilnosti *mednarodnega sloga*. In to +naj bi bilo še toliko bolj pomembno s posebne newyorške perspektive. + +Ko je Hejduk leta 1965 odprl arhitekturni biro in začel izdelovati +lastne projekte, tega ni storil zato, da bi se vključil v ta sistem, +temveč da bi se mu izognil. In tudi pozneje -- z redkimi izjemami, ki jih +predstavljajo redki realizirani projekti, vse pa druži okus za igrivost +in nespoštljiv posmeh "zdravemu razumu" (od nadrealističnih posegov v +šoli Cooper Union v New Yorku do "bahavega stroja" Studia za +glasbenika, do odtujujočih stavb, zgrajenih v Berlinu v okviru +Internationale Bauausstellung 1987)[^337] -- je vztrajal pri prostovoljni +"abstinenci" od realnosti in iskanju pomena arhitekture onkraj njene +konstrukcije, pri čemer je svojo pozornost raje preusmeril na teren +risbe in poezije. Stavbe, ki prestopajo meje tradicionalne objektivnosti +in fiksnosti, tako postanejo liki, objekti-subjekti, ki so protagonisti +"potovanja", ki jih iz Benetk postopoma popelje v Prago, Berlin, Rigo, +Vladivostok[^338]. V ekspresivnih, otroških risbah, ki sestavljajo +Hejdukove pustolovske knjige, oživita nadrealistični in situacionistični +duh, predvsem pa se prebuja duh, ki v zavračanju +konstruktivno-konstruktivne razsežnosti arhitekture ne prepozna njene +negacije, temveč vidi njeno osvoboditev od realnosti kot vrednoto. + +Na isti valovni dolžini kot "lucidno in perverzno razkrivanje +nesmiselnosti igre, ki se igra"[^339] Hejdukovih projektov so +spekulacije o arhitekturi, ki jih je razvil Peter Eisenman. Njihov +značaj je veliko bolj intelektualen, njihova demonstrativna volja veliko +bolj stroga, a kljub temu se ne razlikujejo od konteksta, v katerem se +gibljejo, in ciljev, ki jih oživljajo. Zlasti v znanem ciklu hiš I-X, +zasnovanem in delno realiziranem med letoma 1967 in 1976, je osrednja +tema variacije kompozicijskih operacij in preprostih, linearnih +elementov, ki pa postopoma postajajo vse bolj zapleteni v svojih +odnosih: nekakšna *ars combinatoria* ali "transformacijska gramatika" +*à la* Chomsky, na katero se Eisenman izrecno sklicuje. Tako kot pri +Hejdukovih projektih tudi tu arhitektura živi svoje lastno življenje, +ločeno od resničnosti: *govori o sebi,* o svojem lastnem sistemu +nesmiselnih, samoreferenčnih, tavtoloških znakov. Toda prav s tem, ko je +jezik potrjen kot popoln cilj sam po sebi, je ločitev arhitekturne +oblike od izkustvene razsežnosti sankcionirana. Eisenman piše o hiši III +(1969-71), zgrajeni v Lakevillu (Connecticut): + +> Ob vstopu v "lastno hišo" je lastnik vsiljivec, ki si jo poskuša +> prisvojiti in s tem uniči, čeprav v pozitivnem smislu, prvotno +> enotnost in celovitost arhitekturne strukture[^340]. + +In Tafuri: + +> Eisenmanovo neusmiljeno delovanje je v tem, da spozna, da zunaj prakse +> ni arhitekturnega jezika, da sintaktični laboratorij, ki ga ustvarjajo +> popolnoma omejeni predmeti v medsebojnem sporazumevanju znakov, *ne +> dopušča vsiljivcev*[^341]. + +"Zunaj prakse": ponovno nesprejemanje arhitekture kot zgolj +"praktične stvari", kot *stroja à fonctionner*. Vendar je tisto, čemur +Eisenman nasprotuje, ob natančnejšem pregledu, nekaj več kot delovanje +ali uporaba arhitekture: gre za usodo odvečnosti, "neoperativnosti", +ki jo po njegovem mnenju arhitektura na koncu prevzame v dobi zrelega +kapitalizma. Če je zreducirana na povsem funkcionalen objekt, tvega, da +bo paradoksalno postala neuporaben objekt. Eisenmanove hiše, ki jih je +sam krstil z imenom Cardboard Architecture[^342], so sicer šibek dokaz +take neuporabnosti -- ali bolje rečeno, take *neoperativnosti.* V hiši +VI, na primer, izvedeni pod imenom House Frank in Cornwall (Connecticut, +1972-75), križanje navpičnih ravnin, ki so pravokotne druga na drugo, +ustvari konstrukcijo, prepolno prostorskih protislovij: prepovedani +prehodi, nepričakovane povezave, stopnice, ki se končajo v niču. +Prostorske aporije, pojmovane kot sestavni del sistema, dajejo hiši +nepričakovano "avtonomno" zanimivost: hiša postane zanimiva *sama* po +*sebi* in ne toliko, kolikor je lahko udobna ali funkcionalna ali +kolikor ima tržno vrednost. + +Vendar pa se Eisenmannova teorija "izpraznitve pomena znakov", +aplicirana na konkretno telo arhitekture, izpostavlja možnim "padcem"; +ali pa se vsaj v nekaterih primerih izkaže za nevarno nagnjeno ravnino, +kot so stene Hiše X (1975), zadnje v seriji: hiše, ki je zasnovana kot +tridimenzionalna aksonometrija, v kateri je resničnost praktično +"upognjena" v svojo reprezentacijo in v kateri bi posledično življenje +dobesedno bilo nemogoče (in dejansko ne bo uresničeno). Ali kot so -- še +bolj -- nekatera njegova dela iz osemdesetih in devetdesetih let (Offices +of the Koizumi Sangyo Corporation, Tokio, 1988-90; Aronoff Center for +Design and Art, Cincinnati, 1988-96; Headquarters of the Nunotani +Corporation, Tokio, 1990-92, vsa realizirana), v katerih so posamezni +elementi in celotni volumni ukrivljeni tako, da je skoraj ogrožena +njihova sama uporaba. Prav tu se pokaže šibkost vdora teorije na ozemlje +resničnosti. Zunaj območja konstitutivne dvoumnosti med abstrakcijo in +realnostjo, v katerem so živeli njegovi zgodnji konceptualni projekti +hiš, ki so -- kljub občasnim potopom v snov -- ostali "virtualni +duhovi", telesa, izpraznjena do meja možnega, Eisenmanove poznejše +arhitekture uspejo kvečjemu uprizoriti parodijo tega konflikta; njihova +"dekonstrukcija" sveta je le maska, ki naj bi svetu zagotovila še eno +(*intelektualno)* krinko, s katero bi se lahko ohranil, nikakor pa ne +opozorilni znak za odpiranje "razpok" v njem. Za razpoko reda ne stoji +grožnja kakršnega koli razkola s svetom, temveč -- kar ni preveč +paradoksalno -- napoved rojstva "novega zavezništva" s svetom, kar med +drugim dokazujejo soglasja, ki so jih omenjene in podobne stavbe prejele +od različnih *korporacij*. Enako lahko rečemo za "neklasično +arhitekturo", "reprezentacijo same sebe, svojih vrednot in svoje +notranje izkušnje"[^343], ki jo je Eisenman teoretično in +kontekstualno uresničil v istih letih; arhitekturo, ki bi se sama +ustvarila iz povsem arbitrarnih predpostavk in ki bi kljub temu -- po +njegovem mnenju edinstveno -- zagotovila popolno avtonomijo od treh +*fikcij* (predstava, razum, zgodovina), pod katerih jarmom bi ostala od +renesanse do skoraj konca 20. stoletja. Toda oživitev "*arhitekture kot +neodvisnega diskurza,* osvobojenega zunanjih vrednot"[^344], prav tako +kot povzdigovanje arbitrarnosti na nov temelj, bi se izkazalo za +možnosti, ki so tako zapeljive kot na koncu iluzorne. + +Poleg vseh možnih pobegov v "sanjski svet" teorije in oblikovanja (in +celo tistih objektov, ki jih je -- čeprav so materialni in +tridimenzionalni -- mogoče zlahka uokviriti v okvir nerealnosti, kot v +primeru Eisenmanovih objektov) se bo morala arhitektura, ki se želi +postaviti na način, ki se dejansko razlikuje od prevladujoče logike in +univerzuma vrednot, z njimi soočiti na strožji in bolj bistven način. +Skratka, da bi presegli lahkoten videz svobode ali nepokorščine, ali še +bolje, da se ne bi zadovoljili s preprosto "disimulacijo" svobode od +vrednot, je treba najti nekaj -- in nekoga -, ki se bo sposoben resno +soočiti z resničnostjo. Z zelo jasnim zavedanjem, da se pri tem prehodu +arhitektura in arhitekti soočajo z veliko težjimi "bremeni" različnih +vrst, kot so upoštevanje fizikalnih zakonov, gradbenih predpisov in vseh +drugih omejitev -- eksplicitnih ali implicitnih -, ki pripadajo realnemu +svetu. + +Glede na te predpostavke ni veliko primerov, v katerih bi lahko za +stavbo in njenega arhitekta resnično rekli, da sta sposobna kršiti norme +in konvencije, *ne na* formalni strani, temveč na strani splošno +razširjenih in sprejetih pravil, s čimer bi dokazala, da sta jih +sposobna spreminjati od znotraj. Med temi redkimi izjemami je nedvomno +John N. Habraken, nizozemski arhitekt, ki je vso svojo poklicno pot +posvetil celovitemu ponovnemu razmisleku o vlogi, ki jo ima sam ali +drugi v procesu proizvodnje stavbe, in posledično spreminjanju tega +procesa. Leta 1961 je objavil knjigo *De dragers en de mensen, het einde +van de massawoningbouw* (v angleščino prevedena leta 1972 pod naslovom +*Supports: An Alternative to Mass Housing*)[^345], ki je vzbudila +zanimanje nizozemskih akademskih in strokovnih krogov. V tesni povezavi +s tem je bila leta 1964 ustanovljena organizacija Stichting Architecten +Research (SAR), organizacija za raziskave na stanovanjskem področju, ki +jo je financirala skupina nizozemskih arhitektov, vodil pa jo je sam +Habraken. Čeprav se SAR ni ukvarjala z neposrednim oblikovanjem +projektov, je svetovala drugim nizozemskim arhitektom, javnim upravam in +institucijam ter jim pomagala pri oblikovalskem eksperimentiranju na +stanovanjskem področju. Zamisel, ki jo je razvil Habraken, temelji na +razlikovanju znotraj stanovanjskih enot med stabilnimi elementi, tako v +smislu njihove funkcije kot tehnične vsebine, imenovanimi "nosilci" +*(supports),* in spremenljivimi elementi, katerih uporaba je bolj +subjektivna in se skozi čas spreminja, imenovanimi "ločljive enote" +(*infills*). V primerjavi s prejšnjimi "tradicijami" (vključno s +sodobno) se tako vzpostavi prva razlika: medtem ko je treba nosilce +postaviti na gradbišču, so ločljive enote izdelane v industriji. Razlika +pa se nanaša tudi na subjekte, ki sodelujejo v procesu določanja vsake +stanovanjske enote: če je pri *nosilcih* še vedno potrebna prisotnost +oseb, ki običajno vodijo gradbeni proces (arhitekt, inženir), so +"nosilci moči" pri *polnilih* uporabniki. Od tu bo Habraken v +naslednjih letih razvil diskurz, ki se bo nanašal na razmerje med +tistimi, ki imajo moč v procesu projektiranja, in obliko, ki jo ta moč +prevzame. Tako kot v vseh drugih primerih, + +> ... tudi pri množični gradnji morfologija izraža vrednote tistih, ki +> sprejemajo odločitve: v tem primeru intelektualne, strokovne elite, ki +> daje vrednostne sodbe in je odgovorna le svoji družbeni skupini. +> Razprava o kakovosti -- o tem, kaj je dobro in kaj ne, kaj bi bilo +> treba narediti in česa ne bi smeli -- poteka le med strokovnjaki. +> Pravila določajo prav tisti, ki jih izvajajo v praksi. Arhitekt, ki +> zagovarja novo obliko, se ne ukvarja s prihodnjimi uporabniki, temveč +> le z oblastmi. Organi poslušajo le strokovnjake in poznavalce. +> Rezultati se nato mednarodno primerjajo prek revij, kongresov, +> razstav, obiskov: dialog med strokovnjaki se nadaljuje[^346], + +pri tem pa so popolnoma izpuščeni tisti, ki bi bili kot neposredno +udeleženi upravičeni do sodelovanja. + +Čeprav je Habraken eden vodilnih zagovornikov dejanske vključenosti, tj. +"participacije" takšnih subjektov, je glede tega tudi zelo jasen in +realističen: "Dejanska participacija (...) lahko temelji le na +razmerju moči. (...) Zahtevati udeležbo pomeni, da nekdo nima nobene +moči v drugi strani". Proces participacije torej, + +> ... lahko deluje le, če se odnos razvije med dvema silama, ki se +> nekako uravnotežita -- med dvema silama, ki delujeta v različnih smereh +> in morata najti ravnovesje. V tem procesu je treba obe moči prepoznati +> in priznati. (...) Dokler tega ravnovesja ni, so tako imenovani +> participativni procesi le izraz problema in ne njegova rešitev[^347]. + +Na podlagi teh predpostavk lahko "primer" Matteottijeve vasi v Terniju +(1969-75), katere "arhitekt" je Giancarlo De Carlo, razumemo v +njegovem pravem pomenu: je poseg, ki upravičeno slovi ne le po svojih +rezultatih, zaradi katerih je "fragment" visokokakovostne arhitekture +po drugi svetovni vojni ter močno identiteten in enoten kompleks (kljub +neuspešni realizaciji dela, namenjenega javnim storitvam), temveč +predvsem zato, ker je -- med prvimi in redkimi primeri v Italiji -- v vasi +v procesu načrtovanja sodelovali prav uporabniki. + +V resnici je bilo sodelovanje, čeprav je imelo pomembno vlogo, le eden +od pogojev, ki jih je De Carlo postavil naročniku -- Acciaierie di Terni +-, da bi sprejel ponujeno provizijo. Pri tem je zanimivo opaziti, kako +se De Carlovo stališče do "sogovornika" skrajno razlikuje od stališča, +ki ga je zavzela večina njegovih sodobnih kolegov, še bolj pa skoraj vsi +današnji arhitekti. Da bi natančno razumeli, kakšno je De Carlovo +stališče, je dovolj prebrati besedilo, ki ga je sam napisal in v katerem +natančno sledi zgodbi o Terniju[^348]. V času fašizma so na skrajnem +jugovzhodnem obrobju Ternija zgradili delavsko četrt za zaposlene v +podjetju Acciaierie. Degradacija soseske, pomanjkanje storitev in +programska nepovezanost z mestom so vodstvu Acciaierie predlagali, da na +nek način posreduje: + +> Vodstvo se je nagibalo k temu, da bi hiše prodalo njihovim prebivalcem +> in se tako enkrat za vselej znebilo bremena velikih stroškov +> vzdrževanja ali, še huje, obnove. Delavski sveti pa so podpirali +> zamisel, da bi vse porušili in na isti površini ponovno zgradili +> toliko stanovanj, kolikor jih je dovoljeval prostorski načrt. Ker med +> obema nezdružljivima možnostma ni bilo mogoče najti rešitve, se je +> vodstvo po dolgotrajnih razpravah odločilo, da problem preda +> arhitektu, torej nekomu, ki bi ga lahko rešil povsem tehnično in zato +> nedvoumno[^349]. + +V tem zadnjem odlomku je treba poudariti naivno -- ali bolje rečeno dobro +premišljeno -- poistovetenje figure arhitekta s figuro "tehnika": s tem +izrazom je vodstvo Acciaierie očitno želelo namigniti na nekoga, ki je +sposoben opravljati objektivno, merljivo, "znanstveno" funkcijo -- in +zagotavljati storitev; popolno utelešenje "dobavitelja" sistema v +skladu s pričakovanji stranke. Namesto tega izbrani arhitekt tega +pričakovanja ne upošteva: + +> Toda arhitekt -- to sem bil jaz -- je hitro ugotovil, da bo, če bo +> presekal vozel, namesto da bi ga poskušal razvezati, igral dvoumno +> vlogo v službi oblasti, ki mu ni bila všeč. + +De Carlo razvije pet različnih hipotez o intervenciji: od popolne +prenove starega naselja, ki ne bi spremenila njegove prvotne +konfiguracije, vendar bi ga opremila s potrebnimi skupnimi storitvami in +popolnoma prenovila stanovanjske stavbe, do zamenjave prvotnega +stavbnega tkiva s sistemom stolpnic, podobnih tistim, ki so že bile +uporabljene v drugem projektu podjetja Acciaierie di Terni; od uporabe +sistema linijskih stavb, podobnega tistim, ki so jih v tistih letih +uporabljali zavodi za socialna stanovanja po Italiji, do sprejetja dveh +možnih sistemov stavb, sestavljenih iz treh nad seboj položenih plošč, +znotraj katerih so predvidene sekvence linijskih stavb, vključno z +bivališčem, storitvami, ki so neposredno povezane z bivališčem, in +kanali za gibanje pešcev. "Vsako od petih alternativ je spremljal opis +prednosti in slabosti, ki jih je prinašala, glede na različna stališča, +ki jih je bilo mogoče upoštevati". Predvsem: + +> Pet alternativ je bilo posredovanih in opremljenih z opombo, da bo +> arhitekt zainteresiran za pripravo projekta in s tem za prevzem naloge +> le, če bo izbrana četrta ali peta rešitev: prve tri je Acciaierie +> lahko izvedla sama ali pa se je obrnila na druge, ki so menili, da se +> z njimi lahko strinjajo[^350]. + +De Carlo se ne postavi povsem v "službo" naročnika in se ne podredi +njegovim zahtevam, temveč kot njegov čisti "dobavitelj" določi pogoje, +pod katerimi je pripravljen prevzeti projekt. In to nikakor niso +ekonomske zahteve. Gre za pogoje, ki so po njegovem mnenju najboljši za +*projekt* in posledično najboljši za tiste, ki naj bi od njega imeli +koristi. Koncept -- in praksa -- "sodelovanja" izhaja prav iz teh +predpostavk. Z vidika slednjih "naloga oblikovalca ni več, da bi +izdeloval zaključene in nespremenljive rešitve, temveč da jih pridobi iz +nenehnega soočanja s tistimi, ki bodo njegovo delo uporabljali"[^351]. +*Proces*, ne več zgolj projekt[^352]. + +Toda vprašanje participacije odpira tudi druge perspektive, ki jih De +Carlo le delno razvije. Na primer tiste, ki se nanašajo na "upravljanje +moči", tesno povezano z arhitekturo. + +De Carlo piše: + +> Sodelovanje se pojavi, ko vsi enakopravno sodelujejo pri upravljanju +> moči ali -- morda je to bolj jasno -- ko moč ne obstaja več, ker so vsi +> neposredno in enakopravno vključeni v proces odločanja[^353]. + +De Carlova zamisel, ki se navezuje na težnje anarhičnega komunizma, h +kateremu je bil usmerjen[^354], je zamisel o nekakšnem "razkroju +oblasti" z njeno delitvijo. Pravzaprav se zdi, da želi tu do korenin +podvomiti predvsem o vlogi arhitekta: "Perspektiva, ki se mi zdi zelo +zanimiva, je odvzeti arhitekturo arhitektom in jo vrniti ljudem, ki jo +uporabljajo"[^355]. Arhitekt je tisti, ki lahko in *mora* izvesti -- po +njegovem mnenju -- dejanje odpovedi lastni naravi *avtorja* (torej lastni +*auctoritas), da* bi bil projekt resnično uporaben za uporabnike. + +Toda če lahko arhitekt doseže to odrekanje, tako da arhitektura s +sodelovanjem postane "vse manj predstavništvo tistih, ki jo načrtujejo, +in vse bolj predstavništvo tistih, ki jo uporabljajo"[^356], se to +lahko zgodi le pod pogojem, da je arhitekt sam dosegel še eno +"osvoboditev", povsem simetrično prvi, v odnosu do naročnika. Dejansko +je očitno, da slednjega ni mogoče prisiliti, da bi bil dovzeten za +potrebe uporabnikov, niti mu ni mogoče naložiti, da bi jim pozorno +prisluhnil. Kadar se to zgodi, je treba to obravnavati bolj kot srečno +izjemo kot pa neomajno pravilo. Če izkušnja, ki jo opisuje De Carlo, +priča o sicer previdni odprtosti naročnika do arhitektovih zahtev, pa +nedvoumno priča tudi o arhitektovi *avtonomiji v odnosu do* njegovega +"sogovornika". S tem, ko lahko zavrne (ali vsaj preoblikuje) svojo +vlogo "tehnika", De Carlo ponovno vzpostavi odnos z naročnikom v +*političnem* smislu. In kot pri vseh zadevah politične narave se +učinkovitost ali neučinkovitost določenega dejanja meri na podlagi +zmožnosti, da prepriča (ali da ga prepričajo) njegovi "akterji", tj. +na podlagi razmerij moči, ki obstajajo med njimi. V tem smislu ne bi +smelo biti presenečenje, da De Carlu ni uspelo zmagati v svoji bitki, +temveč je bil prisiljen sprejeti več porazov. Vendar pa je šele njegova +distanca do zahtev naročnikov oziroma jasna neodvisnost od njih +omogočila, da je Matteottijevo naselje nastalo v sedanji obliki in na +sedanji način: tesno prepletena mreža stanovanjskih, skupnih in odprtih +prostorov; skoraj tridimenzionalni labirint ali sodobna *kasba,* v +kateri armirani beton in narava nista postavljena v nasprotje ali +antitezo, temveč obstajata v dialektičnem odnosu, v stanju soočenja in +zlitja. Predvsem pa gre za *človeško* naselje, preden postane urbano, za +*organsko skupnost,* v kateri prebivalci ponovno odkrijejo osrednjo +vlogo, za katero se zdi, da se je drugje v sodobnem času neizprosno +izgubila. + +Čeprav niso pogosti, pa arhitektovi "boji" za boljše pogoje niso tako +redki, da jih ne bi bilo. Čeprav pogosto ne dosežejo takšnega slovesa +kot v pravkar omenjenem primeru, saj potekajo brez pretiranega hrupa, v +"anonimnosti" odnosa med naročnikom in arhitektom, je cilj teh +"bojev" vsaj začasno in na lokalni ravni na novo opredeliti načine +ustvarjanja arhitekture, od predhodnega načrta do dokončane stavbe. +Lahko bi domnevali, da je predmet takšnih "zahtev" vedno arhitektova +zahteva po izboljšanju ekonomske obravnave. V resnici, čeprav te +možnosti vsekakor ne izključujemo, se arhitekt v zelo številnih primerih +bori tudi za povečanje kakovosti projekta ali -- kar ni tako zelo +drugače -- za podaljšanje časa njegove izvedbe, kar posledično koristi +delovnim pogojem in poveča natančnost pri njegovi izvedbi. + +Ne glede na predmet in vsebino takšnih pogajanj (ali -- v nekaterih +primerih -- vlečenja vrvi) je stalnica, da uporabniki zadevne stavbe, +bodisi bodoči lastniki bodisi najemniki, ostanejo izključeni iz +pogajanj. Tudi kadar je -- zelo redko -- predvideno njihovo sodelovanje +pri opredelitvi projekta (kot na primer v pravkar omenjenem primeru), +imajo prejemniki arhitekture malo ali nič besede, zlasti glede +ekonomskih vidikov "dobrine", do katere nameravajo priti. Prav +dostopnost "dobrine" -- arhitekture (v večini primerov bivališča) -- je +problem, s katerim se je prisiljeno soočiti ogromno število ljudi na +vseh koncih sveta. Ni treba ponovno prebrati "klasičnih" besedil +Friedricha Engelsa[^357], da bi vedeli, s kakšnimi težavami se soočajo +ekonomsko revnejši sloji -- tudi danes -, da bi si lahko "privoščili" +"lastno" stanovanje: stanovanje, katerega cena -- najemnina ali +lastništvo -- je pogosto vir dolga. Ne smemo pozabiti, da je finančni +zlom leta 2008, ki mu je sledilo dolgo obdobje gospodarske krize, +povzročil "mehurček" *hipotekarnih* posojil, ki so bila odobrena +ljudem z nezadostno sposobnostjo odplačevanja. + +Zato nadaljnji način aktivnega delovanja "v in proti" pravilom, ki jih +nalaga trg, pa tudi "v in proti" pogojem, ki v številnih državah sveta +vodijo v "lažno alternativo" spontanih, "neformalnih" naselij, +predstavlja strategija, ki jo je Alejandro Aravena uporabil v okviru +programa Elemental. Ta program, ki ga je skupaj z inženirjem Andrésom +Iacobellijem in arhitektom Pablom Allardom, prav tako Čilencem, ki ga je +spoznal na univerzi Harvard, začel izvajati leta 2001 v domačem Čilu, +uporablja nepovratno državno subvencijo v višini 7500 USD, ki jo čilsko +ministrstvo za stanovanja in urbanizem v okviru programa Vivienda Social +Dinámica sin Deuda (Dinamična socialna stanovanja brez dolga) dodeljuje +najrevnejšim slojem prebivalstva, za gradnjo hiše, ki je po velikosti in +kakovosti boljša od tiste, ki jo država običajno dodeli z enakimi +sredstvi. Dodeljeni znesek je moral pokriti stroške zemljišča ter +stroške načrtovanja in gradnje vsake posamezne stanovanjske enote. + +Poglobljena raziskava, ki jo je opravil Aravena z ekipo drugih +arhitektov in strokovnjakov z različnih področij, je privedla do +ugotovitve pogojev, da socialna stanovanja postanejo naložba in ne le +strošek za skupnost: + +> Ko kupimo hišo, vsi pričakujemo, da se bo njena vrednost povečala. +> Zato je hiša skoraj po definiciji naložba. Žal pa to ne velja za +> socialna stanovanja. Socialna stanovanja so bolj podobna nakupu +> avtomobila kot nakupu hiše: z vsakim dnem se njihova vrednost +> zmanjšuje[^358]. + +Da bi se to zgodilo, mora stanovanje samo postati instrument za +premagovanje revščine in ne le zavetje pred okoljem. Za podjetje +Elemental so temeljne zahteve: lokacija, ki ni preveč oddaljena od +središča območij, na katerih bodo zgrajena nova naselja, da bi se +prebivalci izognili nevšečnostim pri dostopu do delovnega mesta in šole; +možnost, da se stanovanjske enote iz začetnih 36 m^2^ povečajo na največ +72 m^2^ skupaj; možnost, da to drugo polovico hiše zgradijo prebivalci +sami z uporabo zelo poceni tehnik samogradnje; sodelovanje samih +uporabnikov pri izbiri oblike in na splošno njihovo soglasje k izvedenim +postopkom. V zvezi s tem so avtorji programa zapisali: + +> Tako kot v judu smo želeli izkoristiti moč nasprotnika -- v tem primeru +> pomanjkanje sredstev -- in jo uporabiti v svojo korist ter jo +> preusmeriti k ciljem našega projekta. Konkretno smo se osredotočili na +> ustavne organizacijske zmogljivosti družin[^359]. + +Prvi, zgodovinski poseg podjetja Elemental, dokončan leta 2004, se +nahaja v mestu Iquique na severu Čila, na puščavskem območju države. +Območje, imenovano "Quinta Monroy", ki je bilo dodeljeno v okviru +ministrskega programa Chile Barrio, se nahaja v osrednjem delu mesta in +je bilo v tridesetih letih pred posegom naseljeno s približno sto +družinami, ki so si tam zgradile neformalna bivališča. Vendar problema +ni lahko rešiti: + +> Če bi predpostavili, da 1 hiša = 1 družina = 1 parcela, bi na tem +> območju lahko nastanili le 30 družin. (...) Če bi v želji po +> učinkovitejši rabi zemljišča uporabili vrstne hiše, tudi če bi +> zmanjšali širino parcele, da bi se ujemala s širino hiše, še bolj pa s +> širino sobe, bi lahko namestili le 60 družin[^360]. + +Najdena rešitev, ki temelji na zamisli o gradnji objektov na treh +ravneh, ki se izmenjujejo s praznimi prostori, ki se lahko uporabijo za +morebitno širitev, omogoča namestitev vseh 93 družin in hkrati širitev +stanovanjskih enot. + +Z arhitekturnega vidika imajo hiše Elemental (ki so jih pozneje ponovili +na različnih drugih lokacijah v Latinski Ameriki, celo zunaj Čila, +skupaj pa je bilo zgrajenih nekaj tisoč stanovanjskih enot) v popolnem +skladu s svojim imenom osnovne, bistvene značilnosti: vzporedniki iz +prefabriciranih cementnih plošč, v katerih se projektanti omejijo na +postavitev najbolj zapletenih elementov, ki jih družina redko lahko +zgradi sama: tla, predelne stene, stopnice, sistemi, kopalnice in +kuhinje. Vse ostalo je prepuščeno pobudi stanovalcev, ki pa so +nadzorovani, da bi se izognili morebitnim zlorabam ali nevarnim +situacijam. Od leta 2006, ko je bil ustanovljen "Do Tank", Elemental +SA, je bilo nadaljevanje programa omogočeno s podporo Pontificia +Universidad Catolica de Chile v Santiagu (na kateri Aravena sam poučuje) +in Empresas Copec, čilske naftne družbe, ki svoje interese razširja tudi +na sektor energije, ribolova, gozdarstva in *nepremičnin*. + +Ne da bi bilo treba podrobneje opisovati že dobro znan primer, se je +vredno ustaviti pri tem, kaj je za Elemental zgledno z vidika zmožnosti +reševanja resničnega problema, ne da bi se zapletli v njegove mehanizme. +Prvič, program Elemental ni zasnovan z namenom, da bi tisti, ki so se z +njim ukvarjali, dobili priznanje ali rezultate, ki bi bili kakor koli +primerljivi s tistimi, ki naredijo dober vtis v monografijah ali na +straneh, posvečenih drugim arhitektom. Cilj programa Elemental je +narediti nakup hiše ekonomsko upravičen za vrsto prebivalcev, ki so v +običajnih razmerah prisiljeni vzeti hipotekarni kredit, da bi postali +lastniki stanovanja, ali celo najemniki (oba pogoja sta zanje pogosto +nedosegljiva), ali pa morajo sprejeti "logiko" "neformalnih" naselij +(beri *villas miseria*, *poblaciónes callampas* ali *favelas,* odvisno +od jezika in kraja) z vsemi težavami, ki jih to prinaša. Nič manj +pomembna ni socialna blaginja prebivalcev, kar pomeni vključitev hiš v +sprejemljive kontekste z vidika mestne lege in varnosti ter ustvarjanje +skupnih prostorov. Vendar je za Elemental prav tako prednostna kakovost +projekta, ki se odločno zagovarja ne kot vrednota sama po sebi (in +zase), temveč kot nujen pogoj za doseganje drugih ciljev. + +Da bi vse to dosegli, Aravena ter njegovi partnerji in sodelavci +uporabijo vse razpoložljive sile, tako šibke kot močne: od sil +prebivalcev, ki so jih spraševali o izbiri projekta in jih spodbujali k +sodelovanju prek pobud skupnosti, do sil potencialno "sovražnega" +subjekta, kot je naftno podjetje. Brez lažnega moralizma ali ideoloških +predsodkov, s kombinacijo "realizma", "pragmatizma" in +"ambicioznosti"[^361], družba Elemental analizira, razume in z +največjo natančnostjo uporablja zapleteno politično, družbeno in +gospodarsko dinamiko, povezano z dejavnostmi, ki jih izvaja, da bi jih +*preoblikovala* v tiste bistvene vidike, ki ji omogočajo, da jih +spremeni v svojo korist. + +Seveda se lahko zdi, da so rezultati oblikovanja po zahodnih standardih +neprivlačni -- in posledično neprimerni -- celo na področju socialnih +stanovanj, vendar je treba upoštevati kontekst in izredne razmere, v +katerih Elemental deluje. In prav ti dejavniki polarizirajo perspektivo +prejšnjega diskurza: Elemental dosega *senzacionalne rezultate s* +sprejemanjem soočanja s težkimi razmerami, tj. z odpovedjo posvečanju +lažjim, a tudi potencialno bolj "senzacionalnim" projektom. S tem, ko +dela "z malo". V okviru realnosti in proti vsem pričakovanjem. Dokaz +za to so številne nagrade in priznanja, ki so jih od zgodnjih let 2000 +dalje na vseh koncih sveta zbirali projekti podjetja Elemental[^362], +pa tudi Pritzkerjeva nagrada, ki jo je leta 2016 za isti projekt prejel +Alejandro Aravena[^363]. In pomenljivo -- in skoraj paradoksalno -- je, +da je prav žirija Pritzkerjeve nagrade prepoznala Aravenovo sposobnost +"preoblikovanja profesionalca v univerzalno figuro" in z njim +pozdravila "preporod bolj družbeno angažiranega arhitekta", ki se je +sposoben "boriti (...) za reševanje globalne stanovanjske krize (...) +in najti resnično skupne rešitve za grajeno okolje"[^364]. + +# Svoboda in arhitektura + +> ... branje arhitekturne ideologije kot elementa -- morda sekundarnega, +> a še vedno elementa -- proizvodnega cikla ima za posledico prevračanje +> splošno sprejete piramide vrednot. Ko bo takšno merilo sprejeto, bo +> dejansko postalo povsem smešno spraševati se, v kolikšni meri +> jezikovna izbira ali strukturna organizacija izraža ali poskuša +> predvideti "svobodnejše" načine obstoja[^365]. + +Yvonne Farrell in Shelley McNamara, kustosinji 16. mednarodne razstave +arhitekture na Beneškem bienalu 2018, sta za naslov dogodka izbrali +besedo *FREESPACE*. Vzdolž Corderie dell'Arsenale, v osrednjem +paviljonu in v številnih nacionalnih paviljonih, raztresenih po +Giardinih, so povabljeni arhitekti različno interpretirali omenjeni +"svobodni prostor": Tisti, ki so -- kot Caruso St John v sodelovanju z +umetnikom Marcusom Taylorjem -- britanski paviljon pustili povsem prazen +in nad njim postavili leseno teraso, podprto s kovinskim odrom, s katere +je bilo mogoče opazovati laguno od zgoraj, sedeti na tam postavljenih +stolih, se sončiti ali srkati čaj, točno postrežen ob 16. uri; drugi - +kot portugalski arhitekt Álvaro Siza -- so v Arsenalu postavili polkrožno +marmornato klop, ki jo je obdajala enako ukrivljena bela stena, da bi +utrujenim obiskovalcem ponudili prostor za druženje in počitek; tretji - +kot Švicar Valerio Olgiati -- so na koncu zelo dolge ladje Corderie +postavili majhen gozd stebrov, belih in brez okrasja ali reda. V +slednjem primeru ni jasno, na kakšno svobodo naj bi namigovali. Lahko bi +ga imeli za sugestivni, simbolni prostor, čeprav ni znano, kaj točno +pomeni; ali pa -- še bolje -- naj mu vsakdo sam pripiše pomen, ki ga želi. + +Predvsem pa je v kuratorskem projektu Farrella in McNamare (irska +arhitekta, ki sta leta 1978 ustanovila podjetje Grafton Architects) +osrednje mesto namenjeno "prostemu prostoru", ki sta ga kustosa +pomembno označila s pravim "manifestom". V njem med drugim beremo: + +> FREESPACE predstavlja velikodušnost duha in občutek za človečnost, ki +> ju arhitektura postavlja v središče svoje agende in se osredotoča na +> samo kakovost prostora. +> +> FREESPACE se osredotoča na sposobnost arhitekture, da tistim, ki jo +> uporabljajo, podari nove svobodne prostore, in na njeno sposobnost, da +> izpolni neizražene želje. +> +> FREESPACE slavi sposobnost arhitekture, da v vsakem projektu najde +> novo in nepričakovano velikodušnost, tudi v najbolj zasebnih, +> obrambnih, ekskluzivnih ali komercialno omejenih pogojih. +> +> FREESPACE nas vabi, da ponovno preučimo svoj način razmišljanja in +> spodbudimo nove načine gledanja na svet ter iznajdemo rešitve, s +> katerimi arhitektura poskrbi za dobro počutje in dostojanstvo vsakega +> prebivalca tega krhkega planeta. +> +> ....[^366] + +Iz tega "manifesta" izhaja optimistična in humanistična ideja +arhitekture, ki je nedvomno nejasna in abstraktna, vendar se tudi +vsekakor oddaljuje od načina, kako se arhitektura na splošno razume v +današnjem času: arhitektura, ki ni le v veliki meri namenjena +komercialnim namenom, temveč je tudi popolnoma potopljena v izključno +ekonomsko perspektivo. Farrellov in McNamarov "manifest" s tega vidika +izzveni bolj kot poziv kot izjava poetike ali priznanje trenutnega +stanja. In ne glede na to, kako naiven in v mnogih pogledih zastarel je, +se ta poziv predstavlja kot najbolj zanimiva "novost" bienala 2018. + +Kljub vsem svojim omejitvam ima poziv, ki ga je sprožil Grafton +Architects, zasluge -- če že ne za ponujanje rešitev -- vsaj za +opozarjanje na problem: da je svoboda (prostora: diskurz pa je mogoče +uporabiti tudi za splošnejši kontekst), za katero se na prvi pogled zdi, +da je v zahodnih družbah na voljo vsem, v resnici prav tisto, kar se +izkaže za najbolj izmuzljivo; morda ne povsem odsotno, ampak vsaj +*dvoumno* prisotno. + +Vendar bi bilo poenostavljeno slepiti se, da ga lahko dojamemo samo s +priklicem. Nasprotno, prav v svojih vse prevečkrat ponavljajočih se +ovacijah se svoboda trenutno kaže kot veliko bolj pripadajoča svetu +pojavnosti kot svetu vsebine. Brez pretiranega preplaha lahko +paradoksalno trdimo, da danes uresničevanje "svobode" poteka skozi +nešteto pogojenosti. Enako velja za arhitekturo. Po drugi strani pa prav +te (vidne in nevidne) pogojenosti povzročajo, da so tisti, ki si +prizadevajo opravljati svoje delo *znotraj* in *proti* dodeljenim +okoliščinam, pozorni in odzivni. In šele v polnem zavedanju *omejitev* +lastnega dela je mogoče ponovno odkriti učinkovite oblike svobode. + +Od tu je treba vsak diskurz o intelektualnem arhitektu ponastaviti. +Daleč od tega, da bi ga poistovetili z nejasno kulturno nagnjenostjo ali +nagnjenostjo k sterilnim filozofskim špekulacijam ali miselnemu +razglabljanju, je njegova značilnost sposobnost, da si prisvoji tiste +meje svobode, ki jih vsaka družba ne "ponuja" nujno spontano, a jih +kljub temu vsaj včasih dopušča. + +V svetu, v katerem prevladuje relativistična pluralnost vrednot (ki je +zelo oddaljena od tega, kar je Max Weber imenoval "Polytheismus der +Werte")[^367], je svoboda ena od redkih -- morda edina -- vrednot, za +katere smo popolnoma prepričani, da jih ne želimo ali ne moremo +umakniti. Z drugimi besedami, med številnimi vrednotami, za katere smo +se pripravljeni pogajati -- in med številnimi, ki so zdaj "neuporabne", +saj so izgubile svoj pomen -, vrednota svobode skoraj povsod po svetu +ostaja kot temeljni kamen, ki ga ni mogoče odtujiti. In to tako za +tiste, ki jo že uživajo, kot za tiste, ki jo morajo šele osvojiti. Toda +svoboda ima še eno posebnost: je ena redkih vrednot, za katero lahko +človek meni, da jo ima, tudi če je dejansko ne uživa. Prav v takšnem +stanju se danes nahaja velik del zahodnih družb: stanje, ki prav zaradi +raznolikosti izbir, ki jih je v njem očitno mogoče sprejeti, ter +mnogoterosti in relativnosti vrednot, ki so v njem prisotne, daje +tistim, ki se z njim seznanijo, popoln "občutek svobode". + +Michel Foucault je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja govoril o +"disciplinarnih družbah"[^368], tj. družbah, v katerih je vsak +posameznik zaprt v točno določen fizični prostor. Foucaultove raziskave +so se nanašale na tako imenovano "klasično dobo"[^369], tj. +zgodovinsko razumljeno moderno dobo, in so temeljile na zelo natančni +ideji, in sicer da je moč prostorska: moč ni nikoli absolutna, nikoli +abstraktna, vedno se izvaja tukaj in zdaj, v točno določenih fizičnih +prostorih. Gre za prostore, ki jih Foucault analizira v svojih knjigah, +in sicer za azil, bolnišnico, zapor, pa tudi vojašnico, šolo, tovarno. +Čeprav se ti prostori med seboj razlikujejo, imajo vendarle nekaj +skupnega: v vseh je vpisano "izvajanje nadzora", ki se je v +*Panoptikonu* Jeremyja Benthama (1787) izražalo fizično, skoraj +geometrično[^370], vendar obstaja tudi v drugih prostorih. V vseh +primerih gre za prostore nadzora, ki so organizirani prav v ta namen. + +V sodobnem času, ko se prostor organizira v smislu nadzora, pa narašča +tudi ideja svobode[^371]. Oba pojava sta enaka, kot dve strani istega +kovanca. Ne zaman je prav Bentham eden od očetov liberalizma, tj. tiste +doktrine, ki v središče postavlja pravice posameznika, znotraj katerih +izstopa svoboda. Seveda je svoboda disciplinarnih družb v veliki meri +"nadzorovana" svoboda; a vendar se v sodobnem, tj. razsvetljenskem +pomenu besede kot posameznikova vrednota, ki je predpostavljena kot +družbeni temelj, svoboda rodi tam: v trenutku, ko je vsak posameznik +uokvirjen v fizični prostor različnih "strojev" nadzora[^372]. + +Danes pa se zdi, da je disciplinarno družbo zamenjala "pregledna" +družba. "Družba transparentnosti", kot jo imenuje Han[^373], je +neoliberalistična digitalna družba, v kateri se je svoboda spremenila v +priložnost za izkoriščanje: + +> Neoliberalizem je zelo učinkovit sistem izkoriščanja svobode, celo +> pameten: izkorišča vse, kar je v praksah in oblikah izražanja svobode, +> kot so čustva, igra in komunikacija. Izkoriščanje nekoga proti njegovi +> volji ni učinkovito: v primeru izkoriščanja s strani drugih je donos +> zelo majhen. Le izkoriščanje svobode dosega najvišji donos[^374]. + +Namesto dela, razrednih spopadov ali prostorske organizacije mest je +danes prava kritična meja postala svoboda posameznika, ki je podvržen +stalni "pozornosti" omrežja in vseh drugih nevidnih nadzornih +sistemov, ki sledijo njegovemu gibanju, beležijo njegove nakupe in +spremljajo njegove želje[^375] ; vse to z izrecno privolitvijo -- ali +vsaj z nemim "sodelovanjem" -- posameznika samega. Še več, brez +najmanjšega videza odvzema posameznikove svobode in celo z občutkom +vsemogočnosti in neodvisnosti, ki ga uspeva posredovati digitalna +družba, kot dobro ve vsak uporabnik Googla, Wikipedije ali katerega koli +družbenega omrežja, katerega možnosti v smislu odnosov in informacij +pogosto vodijo k prepričanju, da ima človek neskončno znanja, takojšnjo +hitrost delovanja in brezpogojno pretočnost gibanja. To je vsota +elementov, ki se natančno prevedejo v popolno *iluzijo svobode*. + +Bolj ko je ta iluzija verodostojna in zavajajoča, manj je prisilna, tj. +manj je -- vsaj na videz -- prisilna in zavezujoča. In v tem je največja +zvijačnost "transparentne" družbe: v njej posameznik ni lepo urejen in +uokvirjen kot v disciplinarnih družbah, ampak se je -- ravno nasprotno - +sam spontano in skoraj navdušeno drži. Vsi sodelujejo pri njeni gradnji, +krepitvi in ohranjanju. Posameznik se počuti kot "subjekt", ki je +popolnoma ločen, popolnoma svoboden; vendar se prav kot tak, tj. kot +subiectum (dobesedno podjarmljen, podrejen)[^376], izkaže, da je veliko +manj gospodar svoje usode, kot je običajno prepričan. Na ta način se +razkrije vsa notranja *moč* družbe transparentnosti: v njej namreč ne le +da svoboda postane nova, plodna podlaga za izkoriščanje, temveč -- kot +trdi Han -- je to izkoriščanje delo samega "subjekta", ki tako doseže +pravo *samoizkoriščanje,* postane suženj samega sebe: + +> Ego kot projekt, ki verjame, da se je osvobodil zunanjih obveznosti in +> omejitev, ki so mu jih naložili drugi, se zdaj podreja notranjim +> obveznostim in omejitvam, ki si jih je sam naložil, ter se sili v +> učinkovitost in optimizacijo[^377]. + +In še enkrat: + +> Zaporniki v Benthamovem panoptiku so bili med seboj izolirani, da bi +> vzpostavili disciplino, in se med seboj niso mogli pogovarjati. +> Prebivalci digitalnega panoptika pa, nasprotno, med seboj intenzivno +> komunicirajo in se prostovoljno razgaljajo. Tako aktivno prispevajo h +> gradnji digitalnega panoptika. Družba digitalnega nadzora množično +> izkorišča svobodo: ta je mogoča le s samoizpostavljanjem, +> prostovoljnim samorazkrivanjem[^378]. + +V digitalnih okoljih *uporabniki* vsakodnevno in brez kakršne koli +prisile velikim iskalnikom, velikim družbenim omrežjem posredujemo svoje +podatke, svoja življenja, svojo intimnost, svojo naklonjenost, vse, kar +smo (misli, okuse, izkušnje, spomine). Svobodno smo v *mreži* (to je +dobesedno ujeti), torej v stanju spontanega suženjstva. To Byung-Chul +Han imenuje "podoben kapitalizem", ki se "po vsebini razlikuje od +kapitalizma 19. stoletja, ki je deloval prek obveznosti in disciplinskih +prepovedi"[^379]. *Like*, *we like*: to je meja svobode, ki se po eni +strani dojema kot "naravna", po drugi pa kot izkoriščana in zato +dvojno zahrbtna. + +Kako je arhitektura povezana z vsem tem? Kakšne preobrazbe doživlja - +ali bolje rečeno, udejanja -- v dobi samoodtujene svobode? Z modernega +vidika je arhitektura, ki se je ponosno ponašala s tem pridevnikom, +svobodo postavila v svoje geslo: svobodo, ki je bila razumljena kot +osvoboditev človeka od omejitev, ki se jim je moral doslej podrejati, in +ki se je v celoti izražala v prostorskem smislu. *Plan libre*, *façade +libre,* tako sta -- ne po naključju -- zveneli dve Lecorbusierijevi +"zapovedi" za "popolnoma novo arhitekturo, od stanovanjske hiše do +palače"[^380]. Toda če je za ideologijo moderne arhitekture svoboda +dosežek, se za postmodernost zdi, da svoboda in arhitektura zdaj +sovpadata. Pravzaprav bi morali namesto o svobodi govoriti o +"osvoboditvi"[^381]. Na to se lahko nanašajo nekatere +postmodernistične prakse ali težnje, kot so "določen igriv značaj +oblike, naključna proizvodnja novih oblik ali veselo kanibaliziranje +starih"[^382]. Vse te modalitete so povezane s tem, kar je bilo pred +njimi, in v različnih pogledih "reaktivne" na to, kar je bilo izrecno +usmerjeno, ne brez razloga, v popolno subverzijo "različnih ritualov" +in modernističnih "formalnih vrednot". + +Danes lahko rečemo, da je postmodernistična osvoboditev od +modernističnih "prividov" v celoti opravljena, saj današnja +arhitektura, ki je opustila izključno taktiko strmoglavljenja, uporablja +*vsa sredstva, ki so* ji na voljo, da bi dobila, "kar hoče", *vključno +z* modernimi oblikami in jeziki. Očiščene ideološke zapuščine, zdaj brez +"sporočila", se lahko takšne oblike in jeziki ponovno uporabijo +(skupaj z vsemi drugimi). Vendar to nikakor ni nevtralna, zgolj +"tehnična" uporaba. Vrnitev k sodobnim oblikam in jezikom -- po +možnosti podvrženim nadaljnjemu čiščenju -- ima zelo specifičen cilj, da +današnja arhitektura postane simbol svobode v obsegu, ki si ga morda +niti na začetku, v moderni dobi, ni bilo mogoče predstavljati. Absolutni +prvaki te težnje po utelešenju "filozofije" (hkrati pa tudi ekonomije, +*življenjskega sloga)* sodobne družbe "transparentnosti" so prav +stavbe, ki predstavljajo velika podjetja, ki proizvajajo, promovirajo in +razširjajo digitalne izdelke. Njihov vzor so lahkotnost, prilagodljivost +in iznajdljivost sodobnih elektronskih naprav. Tako so na primer +trgovine Apple Store, razpršene po vsem svetu (spomnimo se samo na +trgovino na Peti aveniji na Manhattnu, Bohlin Cywinski Jackson, 2006, in +novejšo na Trgu svobode v Milanu, Norman Foster + Partners, 2018), +nosilke estetike, ki je natančen prevod nematerialnosti in virtualnosti +računalniškega in spletnega univerzuma: steklene stene, popolnoma +prozorne; gladke, bele površine; enakomerna, razpršena svetloba. Podobe +tridimenzionalnega prostora, kolikor je le mogoče brez "telesa", ki +tiste, ki gredo skozi njega in se tam ustavijo, napolni z občutkom +popolne odsotnosti gravitacije: prostor nad vsakršno mislijo, nad +vsakršnim "brezdihom", kjer se biti brez telesa preprosto ujema z +biti. Prostor, kjer je vse mogoče, kjer nič ne teži, niti nakup +pametnega telefona ali prenosnega računalnika. + +Pravijo, da se dejstva v zgodovini vedno pojavijo dvakrat: "prvič kot +tragedija, drugič kot farsa"[^383]. Sredi šestdesetih let 20. stoletja +so se arhitekti ob postopnem izčrpavanju "zgodovinske funkcije" +moderne arhitekture znašli na razpotju: ali jo bodo opustili in jo +premagali ali pa jo bodo ohranili z radikalizacijo (tj. s prečiščevanjem +in stilizacijo do skrajnosti) njenih formalnih vidikov. Iz te druge +možnosti je nastal "minimalizem", *zadnji* od slogov, ne v +kronološkem, temveč v logičnem smislu; slog, ki s pretresanjem japonske +estetike in Miesa van der Roheja ter z obilnim dodatkom ledu doseže +briljanten rezultat: v večini primerov razkošno okolje[^384]. +Štirideset let pozneje se minimalizem vrača kot "odgovor" na svetovno +gospodarsko krizo, pa tudi kot slog kapitalizma, ki še vedno raje dosega +"boljše rezultate z manj sredstvi"[^385]. Zato ni naključje, da se na +mestih največje "intenzifikacije" "pregledne" družbe te značilnosti +pojavljajo na najvišji ravni koncentracije. Prav tako ne bi smelo biti +presenečenje, da se ti isti znaki postopoma izvijejo iz nevidne +"ograde" *vodilnih trgovin* in oblikujejo tudi druge poslovne +prostore. Emblematičen primer tega je nakupovalno središče Westfield +World Trade Center (znano tudi kot Oculus), ki ga je zasnoval Santiago +Calatrava in je bilo na Manhattnu odprto leta 2016. Stavba, zgrajena ob +mestu dvojčkov, z razprtimi belimi krili, pripravljenimi za polet, se +navzven zdi, da želi oživiti tradicijo *znamenitosti*. Toda njena prava +narava se razkrije takoj, ko prečkate vhod in vstopite na veliko +elipsoidno ploščad, na kateri se nahaja nakupovalno središče. Tu se pod +mišičasto streho, ki je značilna tudi za druge stavbe španskega +arhitekta in inženirja, zdi, da prostor izgublja svoje obrise, se +dematerializira, izginja. V dobi "virtualnih trgov" se zdi, da se +pravi trg Oculus umakne od resničnosti in se "virtualizira". To je +očitno neizogiben pogoj, da se vzbudi "občutek svobode", ki potrošnike +očara z močjo *podobnega*. + +Ob drugih priložnostih arhitektura podjetja za preglednost dobi izrecno +igriv ton. Takšen je primer Googleplexa v Mountain Viewu (Silicijeva +dolina -- Kalifornija), Googlovega sedeža, ki je bil dokončan leta 2004, +vendar je bil v naslednjih letih nenehno prenavljan, zlasti kar zadeva +notranje prostore. Od zunaj stavbe Googleplexa kažejo videz, ki ga je +mogoče -- le z nekaj, v bistvu obrobnimi popravki -- pripisati +"mednarodnemu učinkovitosti", ki je prevladujoč slog sedežev velikih +podjetij po vsem svetu. Vendar se najbolj zanimive stvari dogajajo v +notranjosti stavb. Svetel in duhovit "hišni slog", ki je kot +dobrodošlica vtisnjen v večbarvni logotip podjetja in povzet v geslo +"smart", ustvarja okolje, ki je popolnoma prežeto z Googlovo +"filozofijo": pisarne (ali kar naj bi bile pisarne) in drugi delovni +prostori so oblikovani z izrecnim namenom sporočanja ideje, da "tukaj +ne delaš": tukaj se zabavaš. *Pametno delo*. In v teh prostorih je res +prava igra. Igrivost je vanje vključena kot bistvena sestavina. *Google +Play*. Vsekakor ne kot spodbuda k brezdelju, temveč za doseganje večje +produktivnosti, učinkovitosti in ustvarjalnosti[^386]. Delo in igra +postaneta eno, enotno in neločljivo stanje. Situacionistični *homo +ludens* je tako iztrgan iz sistema, "vključen v delo", ne da bi se +tega skoraj zavedal. + +Ni naključje, da so izrazi, kot so "inteligenten", "prilagodljiv" in +"hibriden", vstopili v besednjak današnje arhitekture -- tudi na veliki +razdalji od Silicijeve doline in s posebnim poudarkom na delovnih in +poslovnih prostorih -- in da so najnovejši miti sodobnega programa "biti +skupaj", "deljenje" in "interakcija". Očitno, Google *docet*. +Fizični prostori, v katerih potekajo ta dejanja, se danes pogosto +obravnavajo in ponujajo kot prostori, ki lahko tistim, ki jih +uporabljajo, vlijejo srečo in dobro počutje, pred in celo bolj kot ideje +o treznosti in učinkovitosti. Da bi vzbudili te občutke, se delovni +prostori vse bolj preoblačijo v bivalne prostore (pojav, ki je podoben +pojavu *dela na domu*). Domačnost, neformalnost in *svoboda* doma +postajajo novi *idoli* "inteligentnega dela". Morda pa to ni dovolj, +da ne bi sprožili dvoma, da se prav tu uresničuje zlovešča obljuba iz +Auschwitza: "Arbeit Macht Frei". + +Nekaj kilometrov stran od Googleplexa, v Cupertinu, stoji Apple Park, ki +ga je zasnoval Norman Foster + Partners in je bil odprt leta 2017. Gre +za popolnoma zastekljeno stavbo v obliki obroča s premerom več kot 450 m +in obsegom 1,6 km, ob kateri stoji gledališče Steve Jobs Theatre, ki je +po velikosti precej manjše, a prav tako okroglo in v nastajajočem delu +popolnoma zastekljeno. V dobi digitalnega panoptika -- brezobličnega, +nematerialnega, vseprisotnega -- se na prizorišče nepredvidljivo vrača +Benthamov panoptikum: prostor fizičnega nadzora, ki pa ga je v primeru +Apple Parka treba razumeti le v metaforičnem smislu. Ob podrobnejšem +pregledu namreč v smislu, ki je ravno nasproten prvotnemu: oblika +disciplinskega nadzora kot "demonstracija" digitalne svobode. + +Zdi se, da sodobna arhitekturna scena, prepolna številnih ponudb in na +videz zelo raznolika, takšnim podobam vse preveč *dvoumne* svobode +zlahka ponudi *priložnost, da* se zoperstavi drugim, ki so bolj pristne +in hkrati bolj "zunaj sistema". Primerov bi bilo lahko toliko, kolikor +je subjektivnih izbir. Zato se je bolje obrniti na tiste, ki so se s to +temo ukvarjali zavestno. V seriji predavanj, ki jih je leta 2015 +organiziral Owen Hopkins na Kraljevi akademiji umetnosti v Londonu na +temo Arhitektura *in svoboda* ("Architecture is at the mercy of private +interests and the needs of capital as never previous")[^387], Reinier +de Graaf (OMA), J.MAYER.H, Farshid Moussavi (FMA, prej FOA) in Patrik +Schumacher (Zaha Hadid Architects) so svoje poglede na to temo +predstavili. Štirje arhitekti z različnim ozadjem in izkušnjami, ki pa +jim je skupno delovanje v velikih mednarodnih studiih, ki delujejo v +svetovnem merilu, pa tudi osredotočenost na teoretične spekulacije, v +skladu s prepletanjem načrtov, ki upravičeno sodijo v zapuščino +intelektualnih arhitektov. Čeprav ni priložnosti, da bi podrobno +analizirali argumente, o katerih je razpravljal vsak od govornikov, je +zanimivo opazovati, kako omenjeni arhitekti -- z edino izjemo Reinierja +de Graafa, ki si prizadeva pokazati, kako svet, v katerem deluje OMA po +letu 1991, po razpadu Sovjetske zveze, nikakor ni enoten v objemu +zahodnih liberalnih demokracij, kot je zapisal Fukuyama[^388] ; in kako +to z vidika arhitekturnega biroja ne predstavlja drame -- namesto da bi +kritizirali sedanje stanje, iz njega izhajajo, da bi svojo arhitekturo +vstavili v procese, ki potekajo, in jih skušajo prebrati čim bolj +koherentno. Tako lahko po Schumacherju le parametrizem postane +razlagalec urbane dinamike "nebrzdanega" prostega trga v +postfordistični družbi, saj mu uspe -- podobno kot v kompleksnem in +raznolikem redu naravnih okolij -- uglasiti številne sile, ki se tam +prelivajo[^389]. + +Za Jürgena Hermanna Mayerja se zdi, da je svoboda bolj kot vse drugo +sestavljena iz nakopičenega potenciala -- tehnološkega in +komunikacijskega -- za človeške dejavnosti, ki ga njegova arhitektura +poskuša prevesti tako, da postane generator in zbirališče družbenih +interakcij, kot v primeru strehe -- terase -- urbanega prostora *Metropol +Parasol* na Plaza de la Encarnación v Sevilli (2004-11)[^390]. Nazadnje +Farshid Moussavi, čeprav z obilico citatov in filozofskih opredelitev +pojma svobode, vprašanje pripelje nazaj do nekakšnega *aut aut aut* med +"slogom" kot potrditvijo identitete (arhitekta) in slogom kot +delovanjem stavbe in njenih posameznih elementov, ki so podrobno +analizirani in zasnovani z namenom, da bi jih čim bolj približali +"udeleženi" uporabi[^391]. + +Če bi v besedah omenjenih arhitektov iskali kompas, ki bi jih usmerjal +pri iskanju "reprezentacije" v svetu, ki se močno spreminja, bi bili +lahko razočarani. Zdi se, da za mnoge od njih svoboda sploh ni problem, +v nasprotju s tem, kar se je v drugih časih zgodilo drugim +arhitektom[^392]. + +Med najnovejšimi poskusi obravnave teme odnosa med svobodo in +arhitekturo je razstava, ki jo je med marcem in junijem 2018 v Parizu +posvetil Fondation Cartier pour l'art contemporain delu mladega +japonskega arhitekta Junye Ishigamija. Razstava *Freeing Architecture*, +ki je gostovala v diafanoičnih prostorih, ki jih je zasnoval Jean Nouvel +(sami so hipoteza konstruirane svobode)[^393], je predstavila 17 +projektov, ki jih je Ishigami razvil med letoma 2004 in 2018. Kaj ima v +mislih z "osvobajanjem arhitekture", je mogoče uganiti ob opazovanju +velikih modelov in drugih razstavljenih materialov: izraz arhitekture, +ki je včasih esencialna, strukturno drzna, a oblikovno vitka, na meji +anoreksije, drugič pridobljena z izkopavanjem, z odvzemanjem snovi, spet +tretjič pa s povsem nasprotnim postopkom kopičenja, ki se morda zdi kot +ledeniške mase, iz katerih nastanejo kroglasta in jamska telesa. +Arhitektura, ki je hkrati "minimalna" in želi presenetiti, hkrati pa +je nenehno napeta v iskanju povezovanja z naravo. Zato se zdi, da se +želi Ishigamijeva arhitektura znebiti vezi s tistimi disciplinarnimi +zapuščinami, ki skušajo stavbo urediti s tipološkega, funkcionalnega, +prostorskega in strukturnega vidika. Ponovno pisanje, ki ga predlaga v +tem smislu, služi kot poskus, da bi arhitekturo odvzel *nomoi,* ki ji +običajno vladajo, in jo (ponovno) pripeljal v nekakšno "dobo +nedolžnosti", kjer lahko še naprej obstaja v "suspendirani" +razsežnosti. Še bolj pa je ta "zasnova" očitna ob ogledu kataloga, +knjige velikega formata, ilustrirane s podobami nekje med otroškim in +slikovitim, ki jih prepletajo kratka besedila v skoraj poetičnem +tonu[^394]. + +Vendar pa naivnost takšnih namenov vsaj deloma izpodbija učinkovitost +rezultatov, ki jih dosegajo dela, ki jih je izvedel Junya Ishigami. Tako +je v primeru delavnice KAIT, stavbe, zasnovane kot prostor za študente +Tehnološkega inštituta Kanagawa na Japonskem (2004-2008). V tem prostoru +lahko oblikujejo, pišejo, pa tudi klepetajo in lenarijo. Podobe, ki jih +Ishigami uporablja za razlago, so podobe ozvezdij in dreves v gozdu: + +> Ljudje že tisočletja opazujemo nočno nebo in si iz naključne +> razporeditve zvezd ustvarjamo podobe in zgodbe. +> +> Narava ima stroge zakone. Čeprav jih morda ne moremo razumeti, jih +> rutinsko obidemo in jih subjektivno dešifriramo po svoji volji. +> +> Ali je mogoče arhitekturo osvoboditi na enak način? +> +> Ob upoštevanju svobode, kljub strogi namenski rabi in ustreznemu +> oblikovanju, to presežejo in prostor vidijo subjektivno, tako da +> omogočajo različne rabe. Svoboda, odprta za različne interpretacije. +> +> Delavnica za študente. +> +> Ta stavba nima sten. Vse strukture podpirajo izključno stebri. Vsi +> stebri so različnih dimenzij, različno orientirani in postavljeni v +> različnih razmikih. +> +> Vsak steber je posebej skrbno zasnovan. Hkrati je natančno izdelan +> načrt pregleden. +> +> Načrtovanje, medtem ko namen načrta ni več viden, postane namen tega +> načrta. +> +> Naključna razporeditev. Razporeditev dreves v gozdu. Razporeditev +> zvezd je podobna razporeditvi dreves v gozdu. Dejstvo, da v teh dveh +> na videz nepovezanih stvareh zaznavamo skupno naključnost, je morda +> posledica naključnosti, ki spada k bistvu narave[^395]. + +Kljub poudarkom, s katerimi je predstavljen, bi lahko KAIT v marsičem +primerjali z *vodilnima trgovinama, ki ju* vidimo zgoraj: enaka je +belina tal in 305 različno velikih stebrov, ki so nepravilno +razporejeni, da podpirajo ravno streho -- prav tako belo -- prepredeno s +strešnimi okni; enake so popolnoma zastekljene obodne stene; enaka je +breztežnost, ki jo izžareva celota. In enaka -- lahko domnevamo -- je tudi +tehnološka oprema, ki je na voljo študentom in zaradi katere je prostor +popolnoma povezan s svetom. A vendar se zdi, da Ishigami z +zagotavljanjem maksimalno prilagodljive razporeditve, ki lahko upošteva +spreminjajoče se potrebe študentov in predlaga uporabo, ne da bi jo +vsiljeval, namiguje na drugo vrsto svobode: bolj kot na +"zagotavljanje" neomejenih možnosti, na sposobnost *prilagajanja* +neomejenim možnostim. *Odprtost* prostora za spontane interakcije, ki bi +jo lahko razumeli kot pogoj za neizkoriščanje prostora. Ishigami nadalje +piše: + +> Naše vsakdanje življenje se odvija med izražanjem skrbno izračunanih +> rezultatov in svobodno interpretacijo. +> +> Razmislite o zasnovi arhitekture, ki red in nered ne bi obravnavala +> kot nasprotni vrednoti, temveč bi ju obravnavala enakovredno. +> +> Prostore odkrivajte poljubno in jim vsakič določite funkcijo. +> +> Ko je arhitekturno delo dokončano, se izkaže za privlačno na vse možne +> načine, ki presegajo arhitektove namene[^396]. + +Da je Ishigamijeva arhitektura globoko vpeta v sodobni svet, da ga +natančno naslavlja ("Arhitektura za dobo prostega dostopa do +informacij. Arhitektura za dobo prostega povezovanja. Arhitektura za +dobo svobode vrednot")[^397], je očitno. Vendar je prav tako očitno, +da se ne "zadovolji" s tem, kar predlaga realnost kot taka. V tem +smislu bi prožnost KAIT-ovih prostorov -- vsaj v nameri njihovega +avtorja -- rada pokazala, da so pravo nasprotje "prožnosti" kot +"svobodne prisile", ki jo današnje družbe pripisujejo svojim +"subjektom": če se morajo ti dejansko prilagoditi, se v njegovem +primeru zdi, da se prostor prilagaja različnim potrebam tistih, ki ga +uporabljajo. + +To arhitekturo bi lahko poimenovali -- če povzamemo velikokrat +obravnavani izraz Colina Rowa -- "arhitektura dobrih namenov"[^398]. +Lahko bi dodali, da gre za "prednamenske" namene, na podlagi pravkar +citiranih Ishigamijevih besed, ki pa takoj zatem opozarja, da se je +treba "bolj zavedati (...) že v fazi načrtovanja"[^399] možnih +stopenj svobode, ki jih lahko arhitektura *samostojno* prevzame. + +Vendar bi lahko sklepali tudi drugače: da je za Ishigamija -- tako kot za +druge zgoraj omenjene arhitekte -- prepričljiva "obvezna" svoboda +družbe transparentnosti le vabljiva priložnost za sprostitev +"ustvarjalnih fantazij" in s tem za izkoriščanje novih, plodnih +delovnih priložnosti; medtem ko bi "prava" svoboda, brezpogojna +svoboda -- kot se zdi Reinier de Graaf -- predstavljala bolj oviro. + +# Arhitekt kot "proizvajalec" in arhitektura kot projekt + +> Odkritje, da arhitekti kot aktivni ideologi propadajo, ugotovitev +> ogromnih tehnoloških možnosti, ki jih je mogoče uporabiti za +> racionalizacijo mest in ozemelj, skupaj z vsakodnevnim ugotavljanjem +> njihove potratnosti, staranjem specifičnih metod načrtovanja, še +> preden lahko svoje hipoteze preverijo v realnosti, ustvarjajo tesnobno +> vzdušje, ki na obzorju omogoča pogled na zelo konkretno ozadje, ki se +> ga bojijo kot najhujšega od zla: upadanje "profesionalnosti" +> arhitekta in vključevanje arhitekta brez večjih humanističnih zadržkov +> v programe, v katerih je ideološka vloga arhitekture minimalna[^400]. + +Da bi razumeli, kako zelo se je položaj arhitekta spremenil, odkar je +Manfredo Tafuri oblikoval svojo analizo -- in hkrati, koliko se je v tem +času slednje uresničilo -, je treba začeti prav na točki, ko je ta +analiza veljala za pretirano "dramatično" in s tem v bistvu popolnoma +napačno razumljeno. Gre za znamenito (in domnevno) "prerokbo" o +"smrti arhitekture". Tafuri sam se nanjo sklicuje, ko omenja odzive na +knjigo *Za kritiko arhitekturne ideologije,* ki so jo mnogi brali kot +"poklon apokaliptični drži, kot 'poetiko odpovedi', kot skrajno +obsodbo 'smrti arhitekture'"[^401]. To izkrivljeno branje, +presenetljivo zelo razširjeno[^402], je na koncu posledično izkrivilo +tudi poznejši kritični okvir. Tako izkrivljena Tafurijeva analiza ni +bila le označena za "nejasno prerokbo", povsem brez "znanstvene +vrednosti"[^403], temveč je mnoge (tako arhitekte kot zgodovinarje in +kritike) spodbudila k apriornemu nezaupanju do tega, kar je vsebovala; +tako v njej niso videli tistega, kar bi lahko bilo koristno zanje -- in +za generacije, ki bodo prišle za njimi. + +Ko Tafuri govori o "izumrtju (...) vloge discipline"[^404], o +"krizi ideološke funkcije arhitekture"[^405], ima v mislih izčrpanost +zgodovinske naloge, vsekakor pa ne želi oblikovati katastrofičnih +napovedi glede prihodnosti obeh. Če bi v tem smislu govorili o +"smrti", ta sploh ne bi zadevala arhitekture kot materialnega dejstva +(zgrajenega ali celo samo projektiranega): prej arhitekturo kot sistem +praks, kot poklic, ki ima tradicionalno v svojem jedru idejo risanja +(tj. projektiranja)[^406] in organiziranja prostora, od domačega do +urbanega (in še dlje), in ki kot taka vedno nujno vključuje relacijske, +družbene, etične in politične vidike[^407]. Če "smrt" (ali morda +bolje mrk) obstaja, manjka določen način pojmovanja določenih delov (ali +celo celotnega *korpusa) v tem* smislu razumljene arhitekture. + +Tako kot je arhitektura v svoji materialni razsežnosti podvržena +zgodovinski dinamiki, je tudi arhitektura kot proces podvržena +zgodovinski dinamiki; zato se tako kot se skozi zgodovino spreminjajo +stavbe, se spreminja tudi način, kako se arhitekturna disciplina razume +s konceptualnega vidika. V delih *Per una critica dell'ideologia +architettonica* in *Progetto e utopia je* Tafuri poskušal zgodovinsko +ubesediti vzroke (in v manjši meri tudi učinke) teh sprememb. Od +razsvetljenstva do avantgard 20. stoletja, od utopije kot ideološkega +projekta do očiščenja ideologije vseh utopičnih značilnosti, zgodovinski +cikel, ki ga je opredelil, kaže zelo natančno trajektorijo glede +pojmovanja arhitekture z disciplinarnega vidika: prevzemanje nalog +upravljanja velikih proizvodnih in družbenih sprememb, ki so se začele z +industrijsko revolucijo in so se nadaljevale do prvih treh desetletij +20. stoletja, da bi se po vojni ponovno aktivirale. Za disciplinarno +kulturo so svetilnik tega vrtinčastega in pogosto protislovnega razvoja +miti racionalizacije in načrtovanja, ki so se na različne načine in v +različnih kontekstih razgradili do trenutka, ko ji jih bodo -- kot +ugotavlja Tafuri -- odvzele politike "držav z razvitim kapitalizmom, kot +so ZDA, ali socializiranega kapitala, kot je ZSSR"[^408]. Tako, + +> ... ker so ideološko predvideli železni zakon načrta, se arhitekti, +> ki ne morejo prebrati poti, ki so jo zgodovinsko ubrali, upirajo +> skrajnim posledicam procesov, ki so jih pomagali sprožiti[^409]. + +Razumevanje teh sprememb -- tako danes kot takrat -- se izkaže za temeljni +element. Če se jih ne zavedamo ali jih celo zanikamo, je to enako, kot +če bi ostali povsem zunaj svojega obdobja in bi bili posledično +izključeni iz možnosti kritičnega branja. Če uporabimo omenjeno +razlikovanje, ki ga je predlagal Benjamin, je tovrstno stanje v +nezanemarljivi meri "najboljši" predpogoj za to, da se tisti, ki se z +njim ukvarjajo, znajdejo v položaju "oskrbnika", tj. v stanju neme in +slepe privolitve do družbe, za katero delajo. + +Toda preden se lotimo analize učinkov spremembe statusa sedanje +arhitekture v primerjavi s prejšnjimi zgodovinskimi obdobji, moramo +razjasniti morebitni "vtis", da je domnevni mrk določene ideje +arhitekture, do katerega je prišlo od šestdesetih in sedemdesetih let +20. stoletja dalje, lahko izključno plod tafurijske "deformacije". Za +potrditev hipoteze o "krizi ideološke funkcije" arhitekture s posebnim +ozirom na to obdobje je zato lahko koristno De Carlovo sodobno +pričevanje: + +> Ob hladnem pogledu na dogajanje lahko rečemo, da arhitektura nikogar +> več ne zanima. Ne zanima tradicionalnih naročnikov, ker ne rešuje +> učinkovito in hitro njihovih investicijskih in energetskih problemov; +> ne zanima institucij, ker proizvaja simbole, ki so prešibki in zbledli +> v primerjavi s tistimi, ki jih proizvajajo drugi, močnejši in +> agresivnejši sektorji dejavnosti; ne zanima navadnih ljudi, ker ne +> predlaga ničesar, kar bi ustrezalo njihovim pričakovanjem. Ker torej +> arhitektura nikogar več ne zanima, je obsojena na hitro +> izumrtje[^410]. + +Na prvi pogled se zdi, da je mračna slutnja Giancarla De Carla, ki jo je +izrekel pred skoraj pol stoletja, v nasprotju z dejstvi: arhitektura - +kljub vsemu -- obstaja, še naprej obstaja. + +Vendar pa podrobnejši pogled pokaže, da De Carlove besede niso tako +daleč od resnice: arhitektura, razumljena v smislu, kot jo razume +genovski arhitekt -- nekaj, kar je plod resničnega *interesa* ali bolje +rečeno učinkovitega *bivanja v bivanju,* prepletanja odnosov med +različnimi *bitji, od katerih* ima vsako svoj status korelacije, a +hkrati neodvisnosti od drugih -, ni le obsojena na izginotje, ampak +verjetno sploh ne obstaja več (če predpostavimo, da je kdaj obstajala v +"popolnejši" obliki). In tu je treba še enkrat pojasniti: arhitektura +vsekakor obstaja v svoji konkretnosti, v obliki stavb za "navadne +ljudi", glede na katerih "pričakovanja" pogosto razočara. In obstaja +v obliki predstavništev tistih "institucij" (javnih ali zasebnih), ki +svoje simbole v večini primerov vendarle iščejo in najdejo drugje, v +"močnejših in agresivnejših" sektorjih -- predvsem v marketingu in +oglaševanju -, ki jim je arhitektura sama podrejena in pogosto +asimilirana. Po drugi strani pa so "tradicionalni naročniki", ki so v +20. stoletju pripadali predvsem podjetniškemu in političnemu svetu, +izginili, saj so jih zamenjali novi naročniki, ki svoje "interese" +veliko manj želijo zasidrati v stabilne in materialne predmete ter jih +raje vlagajo v nematerialne in "nestalne" entitete. S pomembnimi +razlikami med novim političnim pokroviteljstvom, ki si vztrajno +prizadeva pokazati čim večjo (navidezno) ločenost oblasti od "palače" +in ga zato malo zanima, da bi postal njen simbol, in novim podjetniškim +pokroviteljstvom. V slednjem primeru problem ni toliko v drugačnem +pomenu izraza "interes", njegovem razkroju v povsem ekonomskem in ne +relacijskem smislu. To, da so interesi vlagateljev ekonomski, ne more +pretresti niti najbolj zagrizenih idealistov. Odločilna metamorfoza na +tem področju je prej prehod od "gospodarskega" kapitalizma, ki je še +vedno zakoreninjen na ozemljih in kulturah, k finančnemu kapitalizmu, ki +je brez obraza in brez "glave" ter zato brezoseben in neviden; +kapitalizmu, za katerega so lokalne pripadnosti, zgodovine, jeziki in +vprašanja zelo nepomembni. In prav to izkoreninjenje z vsemi posledicami +De Carlo zlovešče "napoveduje". + +Zato se zdi, da se De Carlova "napoved" danes ne uresničuje toliko na +ravni uresničene (ali celo le zamišljene) arhitekture, temveč bolj na +konceptualni in simbolni ravni. Lahko bi rekli, da na ravni *pomena*. V +današnji družbi arhitektura ne "šteje" oziroma šteje veliko manj kot +nekoč. Še enkrat preberite De Carla: + +> Da bi se prepričali, da ne gre za teroristično šalo ali celo za +> navadno šalo, je dovolj, da prelistamo diagnoze strokovnjakov, ki +> podpirajo odločitve politikov, ki jim je zaupana usoda sveta. Te +> diagnoze se strinjajo, da je vprašanje organizacije fizičnega prostora +> zelo resno, vendar tudi zelo preprosto. Za njegovo rešitev je dovolj, +> da opredelimo najpomembnejše probleme -- probleme bivanja in prometa - +> in jih zaupamo tistim, ki jih lahko rešijo čim hitreje in s čim manj +> napora[^411]. + +Največja hitrost in najmanjši napor: to so načini, ki jih kapitalistična +logika prednostno uporablja, ali bolje rečeno -- to so njeni glavni +cilji. Po drugi strani pa je iz De Carlovih besed jasno razvidno, da v +*tej* logiki "tisti, ki se lahko spopade" s takšnimi problemi, nikakor +ni arhitekt, kot ga razume, ki je sposoben organizirati prostor v vsej +njegovi kompleksnosti, tako fizični kot konceptualni; vsekakor ne +arhitekt, za katerega sta čas in delo pogosto nedoločeni količini, na +katerih pa nikakor ne varčuje. Nevarnost, ki po njegovem mnenju grozi, +je, da se bo za reševanje prostorskih vprašanj v bližnji prihodnosti +uporabilo "najučinkovitejša orodja, pri čemer se jih bo uporabljalo za +to, kar lahko dajo, ne da bi se zahtevalo kakovostno delovanje, ki je v +nasprotju z njihovo naravo". Težko je natančno povedati, kaj ima De +Carlo tu v mislih; vendar pa uporaba besede "instrumenti" jasno kaže +na "instrumentalno" naravo takšnih posegov. Medtem ko je izhod, ki se +mu zdi možen -- in ga je v različnih okoliščinah v svoji karieri tudi +predlagal -- arhitektura "na strani ljudi"[^412], arhitektura +participacije. + +Narava arhitekture, razumljena kot skupek nalog, zaupanih arhitektu, je +že od svojih začetkov v bistvu organizacijska, *vodstvena*[^413]. V +bistvu gre za izvajanje številnih specifičnih nalog (načrtovanje, +risanje, meritve, izbira materialov itd.), ki pa so v veliki meri +vključene v arhitektovo splošno sposobnost nadzora, usklajevanja in +predvsem *razumevanja* pogojev možnosti projekta, tudi če ga izvajajo +drugi. Čeprav je ta upravljavska dejavnost sestavni del njegovega +tradicionalnega profila, se je sčasoma tako razširila, da je postala +prevladujoči del njegovega dela. Vendar je še več: širjenje potencialnih +trgov zaradi globalizacije, posledična količinska in dimenzijska rast +stavb, njihova vedno večja tehnološka zapletenost ter zahteve po vse +bolj specializiranih in raznolikih znanjih so nekateri od dejavnikov, ki +so prispevali k temu, da je arhitekt izgubil osrednjo vlogo pri izdelavi +projekta, ki jo je imel prej. In prav tu se Tafurijeva zgodovinska +analiza "sreča" z De Carlovimi razmišljanji o poklicu. Če genealoška +raziskava, ki jo je opravil prvi, identificira vzroke za krizo +arhitekture kot discipline, "fenomenologija" drugega jasno poimenuje +njene učinke. Prav ti so temelj razvoja, ki ga trenutno doživljamo. + +Ogromen razvoj arhitekturnih podjetij, zlasti od druge polovice 19. +stoletja dalje, ne le v smislu števila zaposlenih, temveč tudi v smislu +notranje členitve in organizacijske kompleksnosti (spomnimo se samo +*arhitekturnih podjetij, ki so* nastala v Chicagu po požaru leta 1871, +pravih projektantskih podjetij, ki so se ukvarjala z velikim +povpraševanjem po *poslovnih stavbah* in *visokih stavbah*[^414] ; ali +*Architekturbüro, ki ga* je znanstveno ustanovil Otto Wagner za gradnjo +podzemnih postaj in zapornic Donavskega kanala in mu ga je leta 1894 +zaupala dunajska občina kot višjemu gradbenemu svetniku)[^415], se v +novejšem času ujema z enako impresivnim povečanjem upravljavskih +aparatov v takih podjetjih, kar se odlično izraža z uporabo računalnikov +namesto nekdanjih risalnih desk. To je plastičen dokaz dejstva, da so +danes sistemi za obdelavo in nadzor projektov postali skoraj v celoti +*instrumentalni, kot je* napovedal De Carlo. A čeprav gre za pomembno, +celo epohalno spremembo, ta na koncu ni tako pomembna, da bi povzročila +pravi preobrat v odnosu med arhitekturo in arhitektom. Vsekakor se je s +povečevanjem arhitekturnih praks, predvsem pa s prevzemanjem modela +taylorizacije dela, sčasoma povečala tudi delitev in specializacija +nalog znotraj njih.) danes pogosto najdemo kadrovike, renderiste, +strokovnjake za računalniško projektiranje, vodje BIM, arhitekte za +Revit, modelarje, arhivarje, vodje poslovnega razvoja, strokovnjake za +*odnose z javnostmi*, tiskovne predstavnike, če naštejemo le nekaj +možnih položajev. Prav tako je nesporno, da je arhitekturno delo v +največjih studiih po obsegu in produktivnosti mogoče primerjati z delom +v tovarni, z vsemi učinki izkoriščanja in odtujitve, ki so s tem +povezani[^416]. V takšnih razmerah, ko se nesorazmerno povečuje +razkorak med tistimi, ki zasedajo najvišje položaje in so običajno +sposobni sprejeti zapletenost -- in v nekaterih primerih celo pomen - +izvedenih postopkov, in tistimi, ki so namesto tega potisnjeni na nižja +področja hierarhične lestvice in so prisiljeni izdelovati preproste +"fragmente" takšnih postopkov[^417], je skoraj nemogoče govoriti o +"arhitektovem delu" na splošen in enoznačen način. Ta vidik potrjujejo +tudi različna "imena", s katerimi se pogosto označujejo prispevki +obeh: "delo" v primeru prvega, preprosto "delo" v primeru drugega: + +> Beseda "delo" spominja na avtorsko razsežnost izdelka, torej na +> idejo, da je izdelek, projekt ali stavba plod arhitekta. Nasprotno pa +> delo (...) v arhitekturi presega tradicionalne arhitekturne rezultate +> in zajema celoten napor -- trud -, ki je potreben za vzdrževanje +> proizvodnje "dela", od osebnega vzdrževanja do manjših opravil, ki +> jih mora arhitekt opraviti, da bi izpolnil nalogo[^418]. + +Čeprav je seveda "sama ideja *dela* kot nečesa, kar je mogoče omejiti +na izdelavo predmeta -- kot se še vedno trdi v naši stroki -- nevzdržna +farsa"[^419]. + +Vendar je bistvo zadeve v globoki spremembi, ki jo je doživel celoten +proizvodni proces arhitekture, podvržen napetostim zgoraj omenjenih +epohalnih preobrazb; sprememba, ki "prevlada" nad samo organizacijo +dela v ateljejih (ki jo je zdaj dosegel postfordistični "model" z +delovnimi metodami, ki so bolj "svobodne" od prejšnjih, in z nadzorom +nad znanjem, ki je v njem na voljo, zaradi česar ga zdaj razumemo kot +"kognitivni kapital")[^420] in ki arhitekta nujno sooča s potrebo, da +razmisli o svoji vlogi. Čeprav se je ta korenito spremenila, arhitekti v +mnogih primerih vztrajajo pri tem, da jo vidijo nespremenjeno, če ne v +njenih praktičnih vidikih, pa v njenem notranjem pomenu, v njeni +simbolni vrednosti. Izhajajoč iz tiste "ideološko izoblikovane podobe +arhitekta kot nespornega ustvarjalca"[^421], ki se še vedno upira, ne +le v raztreseni in neinformirani javnosti, temveč tudi v +samopredstavitvi mnogih arhitektov. Po drugi strani pa se v današnji +projektantski realnosti ne spreminja le "identiteta" protagonistov, +temveč tudi -- in to radikalno -- "zorni kot", po katerem jih je treba +opazovati: v njej dejansko ni več arhitekt, temveč "projekt, razdeljen +na ločeno izvedene dele, opredeljuje različne vloge odgovornosti in +zmogljivosti, razporejene vzdolž njegovega procesa"[^422]. *Projekt* +je tisti, ki "piše svojo usodo", to je tisti, ki narekuje pravila, ki +vsiljuje svoj program vsem strokovnim osebam, ki jih srečuje na svoji +poti. Če se je nekoč "vrtel" okoli arhitekturnega biroja (z izjemo +nujnih posegov inženirjev, ki so bili namenjeni izdelavi konstrukcijskih +izračunov in vgradnji rastlinskih sistemov, ter -- v redkejših primerih - +notranjih oblikovalcev), bi danes lahko rekli, da ima projekt svoje +"središče" v sebi: Po tem, ko je bil zasnovan in razvit v +arhitekturnem biroju v predhodni in končni fazi, se pogosto zgodi, da +projekt preide iz rok v roke in se v celoti prenese na inženirska +podjetja, ki ga samostojno prenesejo v izvedbeno fazo in ga optimizirajo +(v tehničnem jeziku "inženiring") z namenom realizacije. Pogosto pa +koraki niso tako natančno določeni, saj se lahko zgodi, da drugi +izvajalci projekt predelajo in spremenijo, tudi korenito, s +strukturnega, estetskega ali materialnega vidika, še preden pride do +faze gradnje, ki jo glavni izvajalec pogosto razdeli na več delov, od +katerih vsak izvedejo druga podjetja z ločenimi pogodbami. Gre za +zapleten proces, v katerem se projekt (ali "projektantska storitev", +kot se zdaj imenuje v italijanskem birokratskem jeziku) različno -- in s +strani različnih akterjev -- "obdeluje"; Kompleksen postopek, v katerem +se projekt (ali "storitev projektiranja", kot se zdaj imenuje v +italijanskem birokratskem jeziku) različno -- in s strani različnih +strank -- "obdeluje"; izraz, ki nehote nakazuje, kako je projekt +podvržen revizijam, med katerimi -- od enega k drugemu -- postopoma +izgublja vse sledi očetovstva (ali materinstva)[^423], ki bi jih v +drugih obdobjih lahko, če kaj, pomagalo pojasniti, nikakor pa vanje ni +mogoče dvomiti, dodajanje drugih imen in sposobnosti k arhitektovim. + +Gre torej za "proces", ki je bolj rezultat konkurence kot sodelovanja +in ki lahko privede tudi do popolne odtujitve "pravic" do projekta s +strani njegovega prvotnega avtorja; če je torej še vedno smiselno +opredeliti "avtorja" projekta kot nekoga, ki se, kot se v mnogih +okoliščinah dogaja, dejansko odpove materialni in intelektualni lastnini +že v trenutku, ko ta preide v njegove roke. + +Dejstvo, da je v sodobnem času projekt -- za pogosto zavajajočim +videzom -- konstitutivno "v iskanju avtorja", kaže, kako neodvisen je +od samega arhitekta. Vendar je to le "opozorilo", ki opozarja na +splošnejše stanje zaskrbljenosti. Je dokaz, da je arhitektura, ki še +zdaleč ni osrednja točka projekta, zdaj le "stopnja" -- in včasih niti +ne najpomembnejša -- na veliko daljši in bolj zapleteni poti. Toda v tem +je problem: s tem, ko arhitekturno delo sprejema kot omejeno, delno +nalogo, ločeno od celovitejšega in širšega branja in interpretacije +mesta in družbe ali politike in gospodarstva -- ko sprejema arhitekturo +kot *specializiran poklic,* kot operativni "predel" kapitala -, +arhitekt opredeli svoj položaj glede na to, še preden je naredil kakršno +koli projektantsko "gesto". + +Prav gotovo je bilo rečeno, da arhitektura, razumljena kot materialna +zgradba, kljub vsemu še vedno obstaja. In kljub pastem, ki jih virtualni +svet prinaša vsak dan, še vedno ni bil najden ustrezen nadomestek za +prave stavbe iz mesa in krvi. Kljub vzponom in padcem je torej +gradbeništvo še vedno eden najboljših sektorjev, ki mu je mogoče zaupati +kapital v iskanju varnih lokacij. Zato se zdi, da imajo arhitekti in +arhitekturni biroji, če jim uspe premagati vse številčnejšo in ostrejšo +konkurenco, še vedno veliko dela. Seveda ne gre vsem dobro, vendar je +skupni cilj večine od njih zelo jasen: vsak prispeva k izgradnji dela +sveta, kot ga poznamo, in ga *pusti takšnega, kot je* (z le manjšimi +prilagoditvami, v večini primerov estetske narave). To so arhitekti +"ponudbe". Kaj pa arhitekti "proizvajalci"? Benjamin tako imenuje +tiste, ki preoblikujejo proizvodni aparat v *tehničnem smislu*[^424]. + +Takoj je treba pojasniti, da ni *a priori* "dobaviteljev" arhitektov +in "proizvajalcev" arhitektov. Le glede na položaj, ki ga vsak od njih +zavzame v konkretni realnosti proizvodnih procesov arhitekture -- ali jih +pasivno sprejema in je zgolj posrednik, ali pa jih kritično +reinterpretira do te mere, da *jih* lahko na nek način *preoblikuje* od +znotraj[^425] -- se določi, ali so "dobavitelji" ali "proizvajalci". +Točno to je položaj, na podlagi katerega, kot ponovno ugotavlja +Benjamin, "se lahko določi ali bolje rečeno *izbere* mesto +intelektualca v razrednem boju"[^426]. In tu je treba odgovoriti na +bistveno vprašanje: ali ima ta diskurz *zunaj* perspektive "razrednega +boja" še vedno smisel? Se pravi zunaj *revolucionarne* perspektive, +kakršna je obstajala za Benjamina? Ali ni prav pomanjkanje tega -- ali +vsaj skupne ideologije ali cilja, četudi manj radikalnega -- tisto, +zaradi česar je Benjaminov diskurz težko ali celo nemogoče +aktualizirati? Na videz očitnejšemu in takojšnjemu odgovoru -- če ni +"razrednega boja", je tak diskurz *ipso facto* brez pomena -- moramo +nasprotovati z bolj premišljenim odgovorom. Trenutna odsotnost politične +alternative kapitalizmu je ugotovljeno dejstvo. Če je kdaj obstajala +potreba, jo z disciplinarnega vidika "dokazuje" današnja +reinterpretacija v povsem "znanstvenem" smislu (s Carlom Schmittom bi +lahko rekli "nevtralizacija" ali *depolitizacija*)[^427] arhitekture, +katere cilji -- od stavbe do mesta in celo širših *habitatov -* so +človeški in družbeni ter zato eminentno politični. Danes se namesto +politično skupnih kolektivnih ciljev, katerih doseganje bi Benjamin +lahko vsaj nakazal, uveljavljajo individualni interesi, v katerih poleg +sicer pomembne, a v večini primerov generične poklicanosti, da s svojim +posegom "spremeni svet", prevladujejo "cilji", kot sta osebna +afirmacija in doseganje večjega zaslužka. + +Vendar pa je ob podrobnejšem pregledu mogoče ugotoviti, da je slabo +počutje v zvezi z življenjskimi in delovnimi razmerami več kot le +splošno razširjeno, kar se ne nanaša le na posamezna stališča. Gre za +slabo voljo, ki v veliki meri presega singularnost subjektivnega, +omejenega in delnega pogleda in zdaj vključuje to, kar Paolo Virno +imenuje "množica"[^428]. Čeprav nima enotne perspektive, si množica +deli "jezik, intelekt, skupne sposobnosti človeštva"[^429]. Številni +posamezni subjekti, ki jo sestavljajo, si delijo želje in potrebe. To še +toliko bolj velja za natančno opredeljen sektor, kot je tisti, ki se +vrti okoli sveta arhitekture. Znotraj tega se že nekaj let ugotavljajo +ne le skupni razlogi za nezadovoljstvo (predvsem pogoji divjega +izkoriščanja delavcev, ki pogosto nimajo primerjave z intelektualnim ali +celo fizičnim delom)[^430], temveč tudi oblike medsubjektivnih odnosov, +ki, če že ne gredo tako daleč, da bi opredelili pravi politični subjekt, +imajo vsaj sposobnost analitičnega oblikovanja problemov[^431] ter +vzpostavljanja mrež komunikacije in izmenjave med vključenimi subjekti. +Solidarnostno vedenje in skupne zahteve pri vsem tem še zdaleč niso v +ospredju; predvsem pa manjka prava "razredna zavest", ki jo trenutno +nadomešča bolj splošna zavest o pripadnosti, o delitvi istega stanja ali +"usode". Hkrati pa se pojavljajo splošni in ponavljajoči se znaki +ponovnega vzbujanja pozornosti in zanimanja za politično branje +arhitekturne discipline kot celote, kar je v očitnem nasprotju s še +vedno prevladujočo usmeritvijo, ki jo vidi kot izključni izraz +znanstveno-tehnološke kulture, ki ji ustreza v smislu "uspešnosti" in +profesionalizma. In prav na poti -- čeprav dolgi in težavni - +opredeljevanja strategij in sprejemanja taktik, namenjenih organiziranju +večjega "odpora" ter učinkovitejšega in zavestnejšega boja, so +Benjaminova besedila -- in zlasti zgoraj citirano -- pogosto predstavljala +temeljni viaticum za arhitekturno kulturo[^432]. Čeprav je seveda zunaj +vsake realistične perspektive revolucije, je *revolucionarna +perspektiva, ki jo* je predlagal Benjamin -- posebej usmerjena v +intelektualno delo -, zagotovila in še vedno zagotavlja spodbudo in +možno "linijo ravnanja" za tiste, ki so v različnih vlogah vključeni v +proizvodni proces arhitekture. S tem ko Benjaminovo besedilo odvrne +pogled od bolj "junaških" scenarijev razrednega boja in ga usmeri na +bolj omejen cilj notranje dinamike produkcijskih odnosov, odpira pogled +v skoraj brezupni zgodovinski trenutek. Alternativa med tem, da +postanemo "dobavitelji" ali "proizvajalci" teh odnosov, dejansko +ohranja svojo veljavnost tudi zunaj radikalnejših političnih perspektiv +in se ponuja kot priložnost za tiste, ki se nameravajo, čeprav so +*znotraj* njih, *zoperstaviti* logiki, ki jih določa. + +In prav iz Benjaminovega besedila izhaja pomembno dejstvo: položaji, ki +jih zasedamo v proizvodnem procesu, so rezultat *izbire.* Ne obstaja +nobena logična ovira transcendentalnega reda, ki bi preprečevala, da bi +se postavili na eno ali drugo mesto. To ne pomeni, da gre za +"svobodno" izbiro: še vedno je odvisna od pogojenosti in konjunkture, +prav tako kot je odvisna od točke, s katere se izvaja. V igri so +gospodarski dejavniki, pa tudi kulturni in družbeni dejavniki, ki to +izbiro omejujejo in jo usmerjajo v eno ali drugo smer. Vendar pa je +arhitektova izbira položaja v proizvodnem procesu ob vseh možnih +omejitvah in v zgodovinsko določenih pogojih -- če že ne povsem +svobodna -- vsaj *mogoča.* Tako kot pri drugih nepredvidenih dogodkih v +individualnem in družbenem življenju je tudi ta rezultat pozitivne ali +negativne sestave konvencij in ugodnosti, ki nanjo lahko vplivajo, če je +že ne določajo v celoti. A kljub temu je in ostaja tudi *odločitev*: +oster, premišljen "rez", ki tako ali drugače razreši *quaestio.* Kot +vse odločitve tudi ta vključuje prevzemanje odgovornosti in izvajanje +prepričanja[^433]. Skratka, pri odločitvi za eno ali drugo stališče se +ni mogoče sklicevati na neizogibnost okoliščin ali "usodo", v nobenem +primeru ne v odločilni meri. + +Toda tako kot ni *apriornih arhitektov dobaviteljev in arhitektov +proizvajalcev, tudi ni* enkratnih arhitektov dobaviteljev in arhitektov +proizvajalcev. Vsak arhitekt se vsak dan in vsak trenutek odloča sam, +pogosto nezavedno, prav tako pogosto pa na neviden, neprikrit način. To +počne v okviru svojega dela, pri čemer sprejema ali ne sprejema ponudbe, +ki so mu dane, izpolnjuje ali ne izpolnjuje pogoje, ki so mu naloženi, +ponovno razpravlja o projektih, ki so mu naročeni, se daje ali ne daje +na voljo za sprejemanje kompromisov ali vsilitev. + +Skratka, gre za zelo pogoste primere in zelo konkretne izbire, zaradi +katerih se arhitekt postavi v položaj "dobavitelja" proizvodnega +aparata ali bolje rečeno "proizvajalca". Toda proizvajalec česa? Kako +natančno je treba razumeti ta izraz? Ali ni arhitekt tudi "dobavitelj" +proizvajalec, če proizvaja "izdelke"? Najprej lahko rečemo - +pravzaprav ponovimo -, da je vsa arhitektura izdelek, tj. blago. +Blagovne narave arhitekture nikakor ne prekliče ali celo spodkoplje +poseg arhitekta "proizvajalca" namesto arhitekta "dobavitelja" ali +obratno. Toda če je arhitektura nedvomno izdelek v primeru obeh, v +primeru arhitekta "proizvajalca", lahko rečemo, da je *tudi izdelek*, +vendar ne samo: to pomeni, da ni izdelek -- in -- ampak. Je tudi -- in v +bistvu -- *projekt*. Vendar ne tisti "projekt", ki ga arhitekt kot +arhitekt proizvaja (oziroma bi ga moral proizvajati, če drugi izvajalci, +drugi "akterji" -- kot smo videli -- ne bi spodkopavali njegove naloge) +z namenom možne realizacije. Prej projekt, ki ga je treba razumeti kot +*idejo,* kot *namen* (in ne zgolj kot predpostavko) same arhitekture. + +Povezovanje izdelka in projekta nikakor ni nekaj nenavadnega ali +presenetljivega. + +> Pro-produce in pro-project sta skupna izraza, ki v našem jeziku +> predstavljata eno "družino". Projekt razumemo kot sam po sebi +> produktivnega: izdeluje modele proizvodnje. Pro-dur je vključen v +> pro-projekt, kar osvetljuje njegov pomen in namen[^434]. + +V resnici se projekt veliko bolj, kot bi si mislili, oddaljuje od +preprosto produktivno-prognostične razsežnosti (zamisel, ki linearno +predvideva svojo uresničitev), da bi se namesto tega odprl za +"maksimalno (...) prekinitev nepredvidljivega"[^435]. Prav ta ideja +projekta se pojavlja v produkciji arhitekta "proizvajalca": kjer torej +arhitektura *kot projekt* ne pomeni zgolj razvoja začetne namere, +izvedbe nečesa, kar je v njej povsem prisotno in se zato popolnoma drži +"danega" programa (in "danega" prav s produkcijskim procesom kot +takim), temveč nekaj, kar ga "presega", kar se odpira nadaljnjim, +nepredvidenim, tveganim možnostim, ki izzivajo sam produkcijski proces. + +Arhitektura kot projekt pomeni, da se arhitektura kot celota, kot +praktična *in* konceptualna disciplina, v vseh svojih vidikih in fazah - +od teoretičnega razvoja do proizvodne organizacije, seveda vključno z +arhitekturnim projektom v tradicionalnem smislu, z vsemi procesi, ki +omogočajo njegovo uresničitev -- ponovno obravnava v projektni +perspektivi, v "odprtem", v prihodnost usmerjenem smislu, kot je bilo +že navedeno. + +Da bi lažje razumeli, kako je to treba razumeti (in da bi odpravili +morebitne nesporazume zaradi formalne podobnosti izrazov "arhitektura +kot projekt" in arhitekturni projekt, ki v resnici pomeni prepadno +razdaljo), bi se lahko spomnili pomena, ki ga izraz "projekt" dobi, ko +se nanaša na literarni ali umetniški projekt ali celo na politični +projekt ali življenjski projekt; pri čemer zadevni "projekt" očitno +nima nič skupnega s praksami na teh področjih, kot je to v primeru +arhitekture. Ali, še ustrezneje, bi se lahko sklicevali na Tafurijevo +rabo tega izraza v zvezi z zgodovinskim "projektom"[^436] ; v tem +primeru je namreč jasno, kako je ne le zgodovinsko delo na splošno +izenačeno s "projektom", temveč kako je ta "projekt" v marsičem +primerljiv z zgoraj opisanim odprtim, tveganim in sposobnim spraviti v +krizo lastni produkcijski proces[^437] : "projekt", ki ga ne slučajno +opredeli kot "projekt krize"[^438]. To je isti horizont, na katerega +se sklicuje Cacciari, ko govori o tehniki v povezavi z Benjaminovim +znanim esejem: "Ni pristnega diskurza o tehniki, dokler se ne +teoretizira njena *krizna* struktura: ta se pojavi le na podlagi kriz - +zaradi preoblikovanja prejšnjih kulturnih ureditev"[^439]. In še +enkrat: "Kriza ni trenutek, skozi katerega gre razvoj tehnik, temveč +njihova imanentna struktura". "Naključje", ki nikakor ni naključno, +saj se prav Cacciarijeva analiza "na koncu" ukvarja prav z *avtorjem +kot proizvajalcem*. Tu se še bolj osvetli tisto, kar je bilo prej +potrjeno v zvezi z zmožnostjo projekta, da spravi v krizo -- *tako da jih +preoblikuje* -- produkcijske procese: dejansko + +> .Krize ne moremo obravnavati špekulativno -- z *zunanjim* razmislekom +> o procesu preoblikovanja. Treba jo je *ustvariti*. (...) Vsaka +> intelektualna pozicija, ki se ne postavlja kot *produktivna,* je +> reakcionarna. *Produktivno* pa pomeni: ne le vključeno v produkcijsko +> razmerje -- temveč zmožno transformacije -, ki svoj tehnično-jezikovni +> aparat postavlja v krizo[^440]. + +Arhitektura kot projekt torej ne pomeni "projekta" zanjo ali *z* njo, +temveč pomeni, da je *sama* projekt. In to projekt, ki ni zgolj +potrditev, temveč dejansko *preobrazba* produkcijskih aparatov; projekt +krize. Subjekt takega projekta krize je arhitekt kot producent, ali +bolje, arhitekt, ki se strinja, da se potopi *v* takšne aparate, se +sooča z njimi, z njihovimi oblikami, njihovimi jeziki in se hkrati +odloči, da jih bo kritiziral, da bo *nasprotoval* njihovi nespremenjeni +ponovni ponudbi. Nikakor ne gre za to, da bi šlo zgolj za +"abstrakcije". Prej gre za natančna *razmerja, ki jih* je mogoče +razviti v proizvodni verigi, skozi katere različne člene postopoma +prehaja arhitekturni projekt: Odnosi z drugimi subjekti in drugimi +pristojnostmi v proizvodni verigi; odnosi z javnimi upravami, +institucijami in zasebnimi naročniki; odnosi z gradbenimi podjetji in +delavci; odnosi z dobavitelji; odnosi z uporabniki stavbe in, splošneje, +z državljani in javnostjo; odnosi z drugimi člani studia; odnosi s +svetom arhitekturne komunikacije (založništvo, revije, časopisi, +internet); odnosi med generacijami in s študenti. Ti odnosi so seveda +toliko pomembnejši, kolikor bolj so vpleteni subjekti pripravljeni +dopustiti, da se vključijo in spremenijo, vendar tudi ne izključujejo +uporabe konfliktnih načinov[^441] ; pravzaprav je to pogosto neizogibno. + +Temu seznamu lahko dodamo še organizacijo dela v podjetju, zakonodajni +okvir, v katerem se arhitekt giblje, disciplinarni teoretski korpus, +možne zgodovinske, sociološke, ekonomske in politične analize +arhitekture in mesta ter seveda sam projekt, v njegovih možnih različnih +merilih, arhitekturnih in urbanih, viden v vseh njegovih vidikih in +zlasti v profilu alternativnih načinov zamišljanja in organiziranja +prostora, ki je edini teren za uporabo in preverjanje politike v +arhitekturi. Gre za mnoštvo različnih področij, s katerimi -- na različne +načine in v različnih obdobjih svojega dela -- arhitekt prihaja v stik. Z +delovanjem na enem ali več teh področij, tj. z njihovim spodkopavanjem, +spreminjanjem, da bi *jih* inoviral -- predvsem pa, da bi *jih v* +največji možni meri *izboljšal*[^442] -, se arhitekt predlaga kot +intelektualec. + +V sedanjih razmerah se v nasprotju s prejšnjimi zgodovinskimi obdobji +zdi, da je lik intelektualca močno diskreditiran. Dejansko se zdi, da +kriza intelektualca ni endemična, čeprav ne sega v daljno preteklost: v +bolj ali manj oddaljeni preteklosti je intelektualec zasedal osrednje +položaje ne le ob vladarjih ali mogotcih in ne le kot član *respublica +litterarum,* temveč tudi v vitalnih in dejavnih družbenih +sektorjih[^443]. Zato se na tem mestu ni treba vračati k že omenjenemu +vprašanju njegove (domnevne) "krize", razen da poudarim, da se zdi +zanimivo, da se intelektualec glede na doslej povedano postavlja v +dvojni odnos s krizo: po eni strani kot tisti, ki jo trpi, po drugi pa +kot tisti, ki jo podeljuje. Tako, da se poraja dvom, da je kriza +intelektualca navsezadnje le preobrat njegovega lastnega odnosa do +krize. Ker so se že zdavnaj uveljavili kot poseben razred z izrecno +"kontemplativno" funkcijo -- kot privilegirani opazovalci - +družbe[^444], bi intelektualci s tem podcenjevali svojo hipertrofično +rast ali pa bi bili žrtve "omnipotentnega delirija", ki bi šel tako +daleč, da bi obrnil svoje orožje proti sebi. Ali pa morda raje s tem, ko +nenehno delujejo in "naseljujejo" krizo, njihovemu obstoju ne +nasprotuje njena prisotnost. + +Vsekakor pa lahko rečemo, da je vloga intelektualca poleg bolj očitne +vloge izobraževanja družbe s širjenjem kulture v različnih oblikah tudi +"razbijanje" ustaljenih konstelacij znanja in njihovo preoblikovanje v +skladu z drugimi strukturami pomena[^445]. To "razbijanje" je bilo +vedno temeljnega pomena za produktivnega in naprednega intelektualca. +Daleč od tega, da bi potrjeval že znane in razširjene pogoje in mnenja, +se predstavlja kot "tihi agitator", nosilec konflikta, ki pa ni +rezultat "osebne vizije", temveč pripada *stvarem samim*. "Da bi se +'vrnili k stvari', je treba (...) vedeti, kako jo umestiti v njeno +razhajanje z drugimi"[^446]. Webrov intelektualec s tega vidika morda +predstavlja vrhunec zmožnosti, da z *razočaranjem* nenehno ozavešča +konflikt, ki je v stvareh; oblika odtujenosti, slednje, ki pa je ni +mogoče sprejeti kot preprosto "držo" in je namesto tega gonilo +njegovega delovanja. + +Kar zadeva arhitekturo, zgoraj analizirane številke popolnoma ustrezajo +tem značilnostim: Ali -- kot Aldo Rossi -- na teoretični ravni na novo +oblikuje povezavo med arhitekturo in mestom, pri čemer se v veliki meri +sklicuje na druge disciplinarne kulture[^447] ; ali pa -- kot Aldo van +Eyck -- posreduje na urbani ravni, tako da predlaga inteligentno ponovno +uporabo velikega števila preostalih javnih prostorov in hkrati vzpostavi +plodno sodelovanje z občino[^448] ; ali pa s kljubovanjem družbenim in +tipološkim konvencijam ponuja relacijske prostore, ki so resnično +sposobni sorazmerja s svojimi uporabniki[^449], je tu vedno mogoče +prepoznati pečat intelektualnega arhitekta. Kot je razvidno iz teh dveh +primerov, različni arhitekti, ki smo jih omenili, pri obravnavi +posameznih področij ali tem uporabljajo različne metode in orodja: od +bolj tradicionalnih raziskav, ki se izvajajo individualno, do raziskav, +ki vključujejo številne prispevke, ki jih je zato treba izbrati in +medsebojno uskladiti, pa vse do neposrednega posega v mesto ali stavbo. +Uporabljena sredstva so in bi lahko bila še mnoga druga. To kaže na +širino spektra delovanja intelektualnega arhitekta, pa tudi na njegovo +popolno svobodo od kakršnih koli kulturnih "obveznosti". Kot opozarja +Gramsci v že omenjenem Zapisniku[^450], se navsezadnje za gradbenika, +organizatorja -- in torej tudi za arhitekta -- intelektualna dejavnost ne +izraža več v "zgovornosti (...), temveč v dejavnem mešanju s +praktičnim življenjem". Od arhitekta, ki deluje *sub specie +intellectualis,* se torej ne zahteva (in mu ni priznan) prazen +"intelektualizem". Če kaj, potem postaneta na tej točki razkazovanje +kulture in dimljena "abstraktnost" najboljši pokazatelji prisotnosti +zdaj že neznosnih psevdointelektualcev (arhitektov ali drugih)! In tako +kot ni nujno, da ima arhitekt intelektualec oratorske ali retorične +sposobnosti, tako tudi ni nujno, da svoja prizadevanja usmerja na +drugačen teren, kot je arhitekturni. + +Če jih beremo v tem smislu, so najbolj zanimivi "primeri" iz zgodovine +arhitekture prav tisti, ki *povzročijo krizo,* in ne tisti, ki prinesejo +red (ali tisti, ki prinesejo red, ta pa krizo). To so bolj trenutki +"preloma" kot trenutki kontinuitete. To so dela, ki odpravljajo +gotovosti, in ne dela, ki jih potrjujejo. Očitno je, da je to +utemeljeno. S tega vidika bi lahko celo pojem, ki je tako močno +obremenjen z idealistično matrico, kot je pojem "mojstrovine", +obnovili za produktivno kritiko. Idealistično je v kategoriji +"mojstrovine" pojmovanje umetniškega (ali arhitekturnega) dela kot +izjemnega, izoliranega izdelka, rezultata vzvišene intuicije genija; +prav tako idealistična je predpostavka o obstoju razmerja +"kontinuitete" med domnevno "mojstrovino" in njeno epoho, katere +"vrhunec" naj bi ta predstavljala. V resnici, če še vedno želimo +uporabljati to staro, degradirano kategorijo, bi morali v +"mojstrovini" po eni strani prepoznati popolno vpletenost v +produktivne spremembe njenega avtorja, po drugi strani pa sposobnost - +to je resnično izjemno -, da prekine s svojim časom, spodkoplje prejšnji +red in na njegovem mestu vzpostavi novega. S tega vidika mojstrovina +nikakor ni zunaj epohe, temveč je z njo povezana prav v tem smislu, da +*epoho* ustvarja, se pravi, da ustavi tok časa (*epoché*, suspenz). +Vendar pa mojstrovina s tem, da "naredi epoho", kaže svojo +revolucionarno držo, vsekakor pa ne nasprotne težnje, da bi zasedla +osrednje mesto v sliki, ki je ostala v bistvu nespremenjena. + +Poleg tega je za arhitekta kot intelektualca, podobno kot za avtorja kot +Benjaminovega proizvajalca, "tehnični napredek osnova njegovega +političnega napredka"[^451]. Tega nikakor ne gre zamenjevati s +tehnološkim napredkom. Čeprav ima temeljno vlogo zaradi prispevkov, ki +jih daje k proizvodnemu procesu arhitekture, tehnologija nima nič +skupnega s tehniko, kot jo v tem kontekstu razume Benjamin. Ko govori o +"tehničnem napredku", ima prej v mislih obvladovanje določenih +spretnosti in možen napredek, ki ga predstavlja njihovo nadaljnje +pridobivanje. Predvsem pa pravi "tehnični napredek" za Benjamina +nikakor ni povezan s povečanjem potenciala orodij, ki jih ima človek na +voljo, temveč ga je treba razumeti kot nekaj, kar ima človek na voljo v +sebi, to je -- še enkrat -- sposobnost poseganja v proizvodne procese na +način, da jih spreminja. V ta namen lahko -- kot arhitekt -- uporablja +tudi računalniške in digitalne naprave, vendar ne samo: poleg +tradicionalnih tehnik predstavljanja, povezanih z oblikovanjem in +načrtovanjem (od skiciranja in risanja do fotografije in videa), +"dober" arhitekt zna -- ali bi moral znati -- vsaj v določenih mejah +uporabljati tudi konstrukcijske, ocenjevalne, pravne, sociološke, +psihološke, politične in druge stroke. Pri tem uporablja besedo (v pisni +ali ustni obliki), zelo prilagodljivo in raznoliko orodje, ki tistim, ki +ga zavestno uporabljajo, ponuja možnost uporabe številnih "tehnik". In +prav na tem področju je mogoče meriti *produktivne* sposobnosti +intelektualnega arhitekta. Poleg tega, da je beseda pretirano +zlorabljeno komunikacijsko sredstvo, je -- ali bi morala biti -- tudi in +predvsem vrhunski "primerek" odnosov in neprimerljiv nosilec +inventivnega in transformativnega potenciala. Zato ne gre za "prazne" +besede, ki bi bile posledično namenjene temu, da padejo v prazno, temveč +za polnovredne, natančne in okoliščinske besede, katerih temeljno +poslanstvo je vsakič znova opredeliti pomen discipline v njenih +različnih vidikih, pa tudi omogočiti sodelovanje drugih področij, +"preostalega sveta", ki se tega prepogosto ne zaveda. + +V primerjavi z *rutinskim* delom preprostega "dobavitelja" se od +intelektualnega arhitekta zahteva nekaj več: ni dovolj, da ponavlja že +znane rešitve, temveč mora eksperimentirati z domiselnimi rešitvami, s +čimer osvaja nova ozemlja in raziskuje nove odnose. V tem smislu lahko +"proti" pomeni tudi proti dodelanemu, vnaprej določenemu delu, proti +konvencijam, proti nepreverjenim navadam. Z vidika intelektualnega dela +je navsezadnje prav tema "preverjanja" temeljnega pomena, kot je bilo +prej omenjeno v besedah Franca Fortinija, ki imajo morda nezavedne +benjaminovske odmeve[^452]. Ni pristno produktivnega dela brez skrbnega +preverjanja njegovih implikacij in posledic. In tako kot se ne more +"zanašati" na zgolj re-produkcijsko dejanje, tako tudi njegov avtor ne +more "trditi", da je prost potrebe po zagotavljanju kontinuitete +svojega dela: to je edini način, da dokaže svojo vlogo. Od tega je +odvisna njegova zanesljivost kot "proizvajalca", ki jo je prav tako +treba preveriti. V vsakem primeru pa arhitektu "proizvajalcu" nič ne +preprečuje, da bi ponovno "dobavljal". Zaradi svobode njegove izbire +je dana tudi možnost nedoslednosti. + +Ali se ta *idealtip* intelektualnega arhitekta -- nosilca nemira in +"pretresov" (*povzročitelja krize) v* samem jedru svojega dela, ki je +po svojem bistvu namenjen "graditvi" (ædes *facere*) ali vsaj +ukvarjanju z *rerum ædificatoriarum*[^453] -- lahko drži sedanjega +arhitekta? Se pravi, ali *dejanski* arhitekti ustrezajo temu idealnemu +liku? Lahko bi odgovorili, da je to vsekakor mogoče, tako kot je bilo v +prejšnjih časih in obdobjih, če seveda resničnosti ne idealiziramo +preveč. Toda pravo vprašanje ni, kako idealnemu profilu dodati resnične +obraze in imena; prav tako ne gre za sestavljanje seznamov izbranih in +prepovedanih, ki bi bili v vsakem primeru subjektivni in pristranski. V +"družino" arhitektov namreč ne spadajo le "velika" imena, temveč +tudi "običajna" imena in nešteto "anonimnih" ljudi, ki vsakodnevno +opravljajo svoje delo v ateljejih, tisti, ki opravljajo enake naloge na +drugih položajih, tisti, ki poučujejo, tisti, ki se zaradi svoje +sprevrženosti ali strasti posvečajo zgodovini in kritiki ...[^454]. +Skratka, zelo velika in zapletena "družina", ki se ukvarja z +intelektualno dejavnostjo, vendar vsi njeni člani niso *produktivni* v +navedenem smislu. Skratka, pravo vprašanje ni individualno ("ni več +intelektualnih arhitektov preteklosti ..."), temveč kolektivno. +Povedano drugače, pravo vprašanje, ki si ga je treba zastaviti, je +zgodovinska funkcija intelektualnega arhitekta v *sedanjem trenutku*. + +Če se zdi, da je določena lastnost značilna za sedanji trenutek (tj. +neoliberalno družbo), bi jo lahko opredelili z njeno popolno +"odpornostjo" na kakršno koli kritiko. Zdi se, da je prevladujoča +miselnost konstitutivno oddaljena od kritičnega duha, prav tako kot od +razvijanja kritičnega mišljenja (*kriznega* mišljenja). To pomanjkanje +ni naključna ali nevtralna značilnost, temveč se odziva -- vsaj v prvi +vrsti -- na točno določeno željo po apodiktičnem samopotrjevanju. Enako +krčevito iskanje konsenza je treba brati prav v tej luči: kot največji +odpor do krize (dejstvo, da se kriza ciklično ponavlja v "gospodarski" +obliki, tega odpora zagotovo ne zmanjšuje, če ne celo povečuje). Toda +hkrati se lahko prav v tem obdobju, ki se zdi brez kritičnega duha, +razvije kritični duh, čeprav sporadičen in neorganiziran ter na splošno +tuj prevladujoči logiki. To *ni nepričakovan* razvoj; to pomeni, da se +ne le tolerira, temveč se na neki način konča kot funkcionalen za +sistem. V družbi, kakršna je sedanja, pravzaprav, + +> ... antagonistična napetost med različnimi pogledi se izravna v +> množici indiferentnih pogledov. 'Nasprotje' tako izgubi svoj +> subverzivni pomen: v prostoru globalizirane permisivnosti cinično +> sobivajo neskladna stališča[^455]. + +Poleg tega kapitalizem kot *razvoj* kot tak[^456] vase vključuje in do +neke mere *izkorišča* kritiko, ki je bila izrečena na njegov račun; do +te mere, da naj bi bila -- kot se je trdilo -- glavni dejavnik +preoblikovanja kapitalizma sama kritika[^457]. + +Ob vsem tem -- če vam je to všeč ali ne -- je to sedanji trenutek. In če +lahko intelektualec (in intelektualni arhitekt) v njem odigra določeno +vlogo, čeprav je izpostavljen tveganju napačne interpretacije in +instrumentalizacije, je to igra, ki jo mora odigrati: brez praznega +"načela upanja", a tudi brez predhodnega razočaranja. Če že, pa z +razočaranjem -- in/ali odtujenostjo -, ki smo jo omenili zgoraj. Poskusi +v tem smislu obstajajo in nekateri od njih so bili analizirani na +prejšnjih straneh. Na splošno pa bi lahko rekli, da so takšni poskusi +danes manj strukturirani in morda celo manj "predani" kot v drugih +obdobjih. Vsekakor se zdi, da je njihova učinkovitost manjša, če se +lahko zdi, da je arhitekt kot intelektualec skorajda izginil s sedanjega +obzorja in da ga -- glede na morebitne še bolj zavajajoče "vtise" - +niti ni na dnevnem redu vodilnih predstavnikov te discipline. Toda morda +ni treba iskati prav v tem. V razmerah, kakršne so sedanje, razpete med +krizo in razvojem, se zdi, da je svet arhitekture po eni strani +zadovoljen s tem, kar ima, po drugi strani pa si prizadeva za to, česar +nima, in kaže znake nezaupanja in utrujenosti glede možnosti, da bi kar +koli spremenil. To je vsekakor težak položaj, morda celo težji od +tistih, ki smo jih doživeli v preteklosti. Toda -- kot piše Hölderlin, ki +ga navaja Heidegger -- "kjer je nevarnost, tam raste tudi tisto, kar +rešuje"[^458]. In prav zgodovina kaže, kako se v odločilnih razmerah +in trenutkih težave ne le da sploh ne kažejo kot ovira za doseganje +želenih rezultatov, temveč kako je včasih te iste rezultate mogoče +doseči prav zaradi njihove prisotnosti. Emblematičen primer v tem +smislu -- tj. očiten dokaz, kako je lahko vsaka priložnost "dobra" za +tiste, ki delujejo kot "proizvajalec" in se ne zadovoljijo z vlogo +"dobavitelja" -- predstavlja kompleks, ki sta ga za skupino The +Economist Group (1959-64) v Londonu izvedla Alison in Peter Smithson. +Naročilo je bilo pridobljeno z zmago na natečaju, namenjenem samo +povabilu, in je vključevalo gradnjo sedeža pomembnega britanskega +ekonomskega tednika, ki ga je leta 1843 ustanovil bankir in poslovnež +James Wilson. Od takrat naprej je časopis vseskozi ohranjal +liberalistično stališče, katerega temelj sta zasebna lastnina in tržno +gospodarstvo. Smithsonovi so se morali umestiti na parcelo nedaleč od +Cityja, s pogledom na ulico St James Street, ki je hkrati mejila na že +obstoječi klub, zgrajen sredi 18. stoletja, zato so tri stavbe (sedež +časopisa The Economist, banko in stanovanjsko stavbo s 15, 4 oziroma 8 +nadstropji) razporedili na kvadratnem platoju, dvignjenem nad okoliško +mestno vzpetino. Rešitev, ki sta jo našla arhitekta, se sicer navezuje +na obstoječe strukture na tem območju (od uličic do *arkad* in dvorišč, +ki prežemajo stavbe), vendar predstavlja pravi "prelom" s prejšnjimi +urbanističnimi posegi: *ploščad za* pešce, obložena s peščenjakom, se +ponuja kot otok miru znotraj goste in kaotične mreže ulic britanske +prestolnice. Prav tako intervenciji ne manjka jasnega zavedanja o njenem +strateškem pomenu in vlogi, ki bi jo lahko imela v širši urbani +perspektivi. Po besedah samih avtorjev je + +> ... ponuja prostor "pred vstopom", v katerem je čas, da si uredimo +> svoje občutke in se pripravimo na vstop v pisarne na obisk ali v +> službo. Mesto ostane zunaj meja območja in mu je dodan še en +> "vmesni" prostor; če bi tako kot v preteklosti več lastnikov +> prispevalo k tem "prekinitvam", bi bili možni drugačni vzorci +> gibanja; človek na ulici bi se lahko odločil poiskati svojo +> "skrivno" pot skozi mesto, lahko bi še naprej razvijal urbano +> občutljivost in tako prispeval h kakovosti uporabe[^459]. + +In še enkrat: + +> Economist je namenoma suhoparen, "didaktičen" sklop stavb. To se bo +> čez dvesto let morda zdelo napačno, vendar v naših razmerah ni druge +> poti kot "graditi" in "prikazovati". Nauk ni le v tem, kaj smo +> naredili, ampak tudi v tem, česa nismo naredili[^460]. + +S poudarjanjem "pedagoškega" pomena svojega posega (v zvezi s +"producenti" Benjamin opozarja prav na njihovo "didaktično +vedenje")[^461], Smithsonovi v celoti razkrivajo njegovo *politično* +naravo: fragment urbanega "arhipelaga" v *in proti* središču velikega +mednarodnega finančnega središča. In res, v popolnem skladu s tem je +*pravilna uporaba* tega prostora nakazana v uvodnem prizoru filma +Michelangela Antonionija *Blow up* (1966): džip z družbo zamaskiranih +mimov nenadoma vdre na *trg*; po kratkem ogledu zapuščenega prostora med +stavbami se džip zapusti in družba razposajenih mladih se peš razprši po +londonskih ulicah. Prestolnica je tako reinterpretirana kot oder za +veliko gledališče absurda; seme "igrivega odziva", ki je tam zasejano, +postane generator "subverzivnega" vedenja, v katerem je mogoče odkriti +nadrealistične in situacionistične odmeve. + +Ob takšnem "primeru" se sprašujemo, ali živimo v dobi, ko je takšna +"podoba sveta" še mogoča. Morda ni naključje, da danes finančno in +prestižno najbolj privlačne naloge večinoma končajo v rokah arhitektov, +ki jih lahko "dobavijo" (ali bolje rečeno, najdejo primerne studie in +projekte, ki jim lahko zaupajo svojo varno "dobavo"). Sodobna mesta so +večinoma narejena iz tega "materiala": velikanske darilne škatle brez +presenečenj. Pri tem se ne smemo pustiti preslepiti lahkotnim estetskim +učinkom: *bistvo* ostaja pogosto elegantno varovanje ustaljenega reda. +Vendar pa ne gre le za pomembne naloge, s katerimi se mora arhitekt +"proizvajalec" meriti, da bi bil kos svoji nalogi: gre za vlogo +javnega in mediatiziranega intelektualca z vso odgovornostjo, ki jo to +prinaša. Prav tako ni treba ocenjevati njegove morebitne vloge +intelektualca samo po tem ključu. Obstajajo -- če se omejimo samo na +projektno raven -- operacije veliko bolj zmernega obsega, včasih celo +skromne, ki pa kljub temu predstavljajo veljavno testno polje za +eksperimentiranje in inovacije, ki lahko privedejo do produktivnih +preobrazb. To so operacije, pri katerih mora arhitekt pogosto igrati +vlogo "substituta", ki ga zavezuje k izdelavi programov, ki morajo +različno upoštevati posebne lokalne pogoje, nenavadne uporabe, šibke +subjekte in izredne gospodarske razmere. Predvsem pa gre za vprašanje +"mentalitete". Ob tem pomislimo na številne intervencije, ki sta jih +Lacaton & Vassal (Anne Lacaton in Jean Philippe Vassal) izvedla v +zadnjih dvajsetih letih, od Palais de Tokyo v Parizu (2001-2014) do FRAC +(Fond régional d'art contemporain) Nord-Pas de Calais v Dunkerque +(2009-2015), ki se razlikujejo po zvrsti in velikosti, vendar jih vse +enako zaznamuje ista želja ponuditi nekaj več in drugače, kot se +pričakuje. Tudi če gremo tako daleč, da "izsilimo" zahteve iz +razpisov[^462], se projekti francoskih arhitektov odlikujejo po +"velikodušnosti" svojih prostorov, ki so pogosto količinsko večji od +načrtovanih, in po hkratni odpovedi prevzemanju vodilne vloge, da bi +prizorišče raje prepustili dejavnostim, ki naj bi bile na njem +nameščene[^463]. Ali pa nekaj posegov Marie Giuseppine Grasso Cannizzo, +ki so tako odmerjeni kot pozorni na vsako podrobnost: sicilijanska +arhitektka z občudovanja vredno trmo in preprostostjo izdeluje svoja +dela -- kontrolni stolp v turističnem pristanišču Marina di Ragusa +(2008-2009) in manjše število zasebnih hiš na Siciliji[^464] -- in +nadzoruje celoten postopek načrtovanja in izvedbe po "obrtniškem" +načinu, ki očitno pripada drugim časom. + +Če tovrstne posege imenujemo "odgovorna arhitektura"[^465], to +pomeni, da poudarjamo njihovo zmožnost odzivanja na družbeno kompleksna, +a izjemno pomembna vprašanja, namesto da bi se izgubili v praznih +besedah ali narcističnem zrcaljenju. Nič manj pomembno z vidika +dokazovanja "odgovornosti" ni dejstvo, da je arhitekt -- v tem primeru +resnično izjemen "proizvajalec" konfliktov za dobre namene -- za +pridobitev "pravice do obstoja" teh posegov neredko prisiljen v pravi +boj *proti* vsem okoliščinam, ki naj bi jih namesto tega omogočale. + +V drugih primerih -- ter za druge ravni in položaje -- zadostujejo +nevidne, od spodaj navzgor usmerjene poteze, ki se ne bodo zapisale v +zgodovino. "Prilagoditve", "rekonfiguracije", "preoblikovanja", ki +se lahko nanašajo na notranja razmerja do določenih delovnih ali +organizacijskih pogojev. Tihi načini delovanja v izboljševalnem smislu, +ki so enaki in nasprotni tistim, ki jih običajno sprejema proizvodni +aparat in ki konkretno spreminjajo način delovanja v njem ter omogočajo +*manjše* izkoriščanje in *večjo* izmenjavo znanja. + +Tudi ti zadnji načini posredovanja, tako kot prvi -- da ne omenjamo +tistih, ki so bolj neposredno kulturne narave -, za svojo produktivnost +vedno zahtevajo študij, znanje, uporabo in *zavezanost*, ki je, če je ne +moremo pravilno opredeliti kot politično, pogosto označujemo v civilnem +smislu. Vse to se mora zgoditi -- kadar se zgodi -- brez iluzij o lažni +osvoboditvi ali revoluciji; pogosto gre prej za naporno in nejasno +"delo upora" v danih razmerah in proti njim. In ne bi smelo biti +presenečenje, da je ta teren na koncu za *arhitekte zvezdnike* in druge +lovce na medijsko izpostavljenost lahko ne le enako zahteven, ampak celo +težji kot za "običajne" arhitekte, ki jih navdaja resnična želja po +spremembi ter pogum in potrpežljivost za to. Za vse, ki se podajo na to +pot, pa se ta pot ne more izkazati za luknjasto in polno nevarnosti: +Najprej se "izgubi" v lastni podobi "intelektualnega arhitekta"; +prav tako se izneveri lastnemu "mandatu", če zmotno verjame, da je +"pooblastilo" trajno podeljeno in prejeto, ne pa da ga je treba vsakič +znova pridobiti od začetka, z verodostojnostjo lastnih "dejanj"; in še +enkrat, da se v praznem in sterilnem ponavljanju samega sebe, v +potrjevanju -- in pogosteje v obrambi -- (strokovnih, kulturnih) stališč, +ki so že zastarela in izčrpana, znajde v praznih in sterilnih +ponovitvah. S tega vidika so vedno obstajale oblike "črevesnega" boja +med intelektualci za osvojitev hegemonije v določenem okolju in v +določenem obdobju; in te, kolikor so bolj in bolj znak "volje do moči" +kot katere koli legitimne "volje do znanja", lahko po drugi strani +predstavljajo zaželen dejavnik prenove. To na specifičnem področju +arhitekture zadeva pogosto težavno menjavo generacij in s tem neizogiben +spopad med starimi in novimi intelektualnimi težišči[^466] : pri čemer +se prvi trudijo ohraniti svoje mesto na podlagi pridobljenih položajev, +pridobljene avtoritete in sterilnih oporišč, da bi zaščitili svoj lastni +referenčni svet, pojmovan kot edini možen; medtem ko se drugi predlagajo +kot nova "inteligenca" sveta, ki se opira na druge "arhimedske +točke", nosilci ne le stališč, temveč tudi različnih znanj, ki iščejo +priznanje polnega kulturnega dostojanstva. Ob podrobnejšem pregledu, ko +preseže zgolj osebna nasprotja, pa ta spopad predstavlja element, ki +lahko pospeši razpravo, kritizira stare "zakrknjene" teze in preseje +nove hipoteze. Za oba -- stare in mlade predstavnike ambicije po +intelektualni hegemoniji -- pa ostaja vzajemna budnost pred dodatno +nevarnostjo starega in novega akademizma. Ne le tistega, ki se pojavlja +v šolah, kjer poučevanje arhitektov -- že v ne tako oddaljeni +preteklosti, pa tudi danes -- vedno tvega, da bodo "odtrgani" od +aktualnih vprašanj[^467] ; ampak tudi nevarnost "stilizacije" njihovih +lastnih izdelkov, kakršni koli že so; nevarnost, ki se konkretno kaže na +primer v običajni težnji nekaterih po "sterilizaciji" lastne +oblikovalske slovnice in sintakse ter v uporniški (vendar že dovolj +potrjeni) usmeritvi drugih k oblikovanju, ki je popolnoma ločeno od +prakse in predvsem od kakršne koli teoretične podlage. + +Pri izbiri, ki jo *lahko* vedno sprejme arhitekt -- to je treba še enkrat +poudariti -- gre za *resnične* cilje in ukrepe, ne za utopije ali himere. +Seveda pod pogojem, da dokaže, da ima določene osnovne sposobnosti: med +njimi najprej sposobnost, da mislimo in delamo *skupaj,* koherentno, kot +različne izraze *enega samega* namena; nato sposobnost, da izvajamo +raziskave, katerih posledica so lastni projekti in ne že predpostavka; +sposobnost, da uporabljamo zgodovino s polnim zavedanjem, ker imamo +idejo, vemo, čemu je ta ideja namenjena, spet glede na lastne projekte; +sposobnost preizpraševanja besed, konceptov, oblik, številk, celo +osnovnih, ki jih uporablja arhitektura, da bi ponovno ovrednotil njihov +pomen glede na njihovo možno uporabo; sposobnost križanja različnih +znanj, ki so nujno potrebna za razumevanje kompleksnega okvira, v +katerem se nahaja lastno delo; sposobnost razmišljanja o konkretnem +odnosu med *prostorom* in *življenjem,* ki je navsezadnje predmet in +namen celotnega dela; končno sposobnost prevajanja vsega tega v prostor. + +Bolj ko intelektualni arhitekt obvlada sredstva, ki jih ima -- ali bi jih +moral imeti -- na voljo, bolj "tehnično" lahko posega v proizvodne +procese. Kaj naj bi storil? Po eni strani bi lahko odgovorili, da lahko +povzroči večje ali manjše spremembe v svetu, ki ga obdaja. Pri tem ni +tako pomembno, ali gre za velike ali majhne vizije; ni pomembna +velikost. To pomeni (lahko bi tudi rekli), da bi moral biti cilj +arhitekta kot intelektualca imeti velike vizije tudi v majhnih +razsežnostih. Če ni več časa za utopije, je še vedno čas za *projekte*; +usmerjene, omejene, celo minimalne projekte, vsekakor pa projekte v +zgoraj omenjenem smislu, katerih *predmet je* arhitektura v njenem +najobsežnejšem pomenu. Po drugi strani pa je treba te iste procese in +svet, v katerem se odvijajo, narediti bolj razumljive; morda ne +revolucionarno, ampak vsaj tako, da se jih osvetli, da postanejo +prepoznavni. S tega vidika se delo intelektualnega arhitekta vedno +predstavlja (ali bi se moralo predstaviti) kot "razkrivanje", +izkopavanje v danih pogojih, da bi iz njih pridobil nekaj, kar je +izvzeto iz kolektivnega znanja. Kajti to, za kar si prizadeva, je +kolektivni in ne individualni cilj. + +Vedeti, seznanjati, demistificirati, oblikovati, deliti. Tako izražen +program arhitekta, ki se želi predstaviti kot intelektualec, se zdi več +kot zastrašujoč: mnoštvo perspektiv, ki si celo nasprotujejo, preveč +obremenjujoče za posameznika. Toda prav tu se lahko pokažejo učinki +delitve, ki "razbijejo" lažno naravnost delitve dela in proizvodnih +procesov. + +> Edini način, da bi ponovno pridobili nagnjenost k delovanju, je najti +> nove oblike sodelovanja pri arhitekturnem projektiranju, ki bi +> izenačile vse poklice, ki sodelujejo v procesu projektiranja in +> gradnje: arhitekte, gradbenike in inženirje, pa tudi pedagoge, +> zgodovinarje, kritike, grafične oblikovalce, urednike, fotografe in +> tehnike. Z vključevanjem skupnega in ne več specializiranega znanja bi +> takšen sodelovalni pristop k arhitekturi lahko pripeljal do večje +> strokovne moči in ekonomske pravičnosti, pri čemer bi bile delovne +> naloge enakopravno in ne več hierarhično porazdeljene. To bi s seboj +> prineslo novo institucionalno opredelitev arhitekture, ki ne bi več +> temeljila na hierarhičnih in izkoriščevalskih odnosih ter +> individualnem avtorstvu, temveč na sodelovanju delavcev kot +> soustvarjalcev arhitekture[^468]. + +Ali je ta *preobrazba* (ne smrt!) lahko prihodnost arhitekture? Ali pa +bo prihodnost arhitekture (kot se zdi, da napovedujejo trenutne razmere) +bolj strašljiva? Arhitektura, ki ne bo le montažna, ampak celo +predpakirana? *Pripravljena* arhitektura? Preprost rezultat zapletene +enačbe "problem = rešitev"? Pravi raj za "ponudnike", ki bodo prišli +... + +Vendar pa odgovor morda ni že napisan, lahko pride tudi z odločitvijo, +*izbiro*, tudi v mejah skupne "odtujenosti". Odločitev, da z +reševanjem vprašanj preženemo duhove. + +Bo vodenje prevzel intelektualni arhitekt? Ali pa morda nekdo, ki bo - +tako kot Foucault -- imel pogum in jasnost, da se bo imenoval "trgovec z +orodji, izdelovalec receptov, podajalec ciljev, kartograf, geodet +načrtov, oboroženec ...".[^469] + +[^1]: Tafuri, *Projekt in utopija,* cit., str. 166-67. + +[^2]: *Prav tam,* str. 2. Glej tudi R. Amirante, F. Dumontet, M. + Perriccioli in S. Pone, *Fortuna critica della "Tendenza",* v: + "Op.cit.", št. 50, 1981, str. 5-20, v katerem se avtorji + sklicujejo na "Tafurijevo znano tezo o 'smrti arhitekture'", na + kar Tafuri odgovarja s pismom ("Op. cit.", št. 51, 1981, str. 83), + v katerem citirani stavek opredeli kot "vulgarizem, od katerega se + mi niti ni treba distancirati". Takoj zatem doda: "Ne spomnim se + (...), da bi kdaj prepeval o neobstoječih grobovih. (...) Toda o + izumrtju vlog za stare discipline sem vsekakor govoril". + +[^3]: Glej na primer intervju Hansa van Dijka z Remom Koolhaasom, v + katerem med drugim beremo: "Občutek imam, da Tafuri in njegovi + prijatelji sovražijo arhitekturo. Arhitekturo razglašajo za mrtvo. + Zanj je arhitektura kup trupel v mrtvašnici.": Hans van Dijk, *Rem + Koolhaas Intervju,* v: "Wonen-TA/BK", št. 11, 1978, str. 18. + +[^4]: Paolo Portoghesi, *Autopsy or vivisection of architecture?,* v: + "Controspazio", št. 6, 1969, str. 7. Portoghesijeva dolga + recenzija je vendarle najbolj lucidna pri kritiki in -- delno - + dekonstrukciji Tafurijevih stališč. + +[^5]: Tafuri, *Projekt in utopija,* cit., str. 3. + +[^6]: *Prav tam,* str. 169. + +[^7]: Kot je znano, Leon Battista Alberti v *De re ædificatoria* + opredeljuje *lineamenta kot* nekaj, kar bi lahko prav tako imenovali + "oblikovanje" kot "projekt"; glej Alberti, *L'architettura* + cit., zv. I, str. 18-19. + +[^8]: "Arhitektova vloga je vloga posrednika med naročnikom ali + naročnico, tj. osebo, ki se odloči za gradnjo, in delovno silo z + njenimi nadzorniki, ki jih lahko skupno imenujemo gradbeniki": + Spiro Kostof, *Predgovor,* v: Id (ur.), *Arhitekt* cit. *delo,* str. + XVII. + +[^9]: Tafuri, *Per una critica dell'ideologia architettonica* cit., + str. 77. + +[^10]: Tafuri, *Projekt in utopija,* cit., str. 167. + +[^11]: De Carlo, *L'architettura della partecipazione* (1973) cit., + str. 76-77. Poglavje, ki mu pripada citirani odlomek, ima pomenljiv + naslov *È morta l'architettura: Viva l'architettura!* + +[^12]: *Prav tam,* str. 77. + +[^13]: De Carlo, *L'architettura della partecipazione* cit., str. 78. + Na splošno velja spomniti na De Carlovo angažiranje v tej smeri prek + revije Spazio e Società, ki jo je ustanovil in vodil med letoma 1978 + in 2000: glej Isabella Daidone, *Giancarlo De Carlo. Gli editoriali + di Spazio e Società,* Gangemi, Rim 2018. + +[^14]: Spomnite se zgoraj omenjene vitruvijske definicije. Zanimivo pa + je opaziti, kako se vloga "nadzornika" proizvodnih sil na + gradbišču, dodeljena arhitektu, ki jo je leta 1567 potrdil Philibert + Delorme v svojem *Premier tome de l'architecture* (stoletje pred + njim pa Leon Battista Alberti), v Franciji 16. stoletja še vedno zdi + "presenetljiva": glej odličen esej Catherine Wilkinson, *The New + Professionalism in the Renaissance*, v Kostof (ur.), *The Architect* + cit., str. 124-60, zlasti str. 131. + +[^15]: Carl W. Condit, *The Chicago School of Architecture. A History of + Commercial and Public Building in the Chicago Area, 1875-1925,* The + University of Chicago Press, Chicago 1964. + +[^16]: Otto Antonia Graf, *Otto Wagner: Das Werk des Architekten + 1860-1918,* 2 zvezka, Bölhau, Wien 1994; Robert Trevisiol, *Otto + Wagner*, Laterza, Roma-Bari 2006. + +[^17]: O tem glej Riccardo M. Villa, *L'architetto e la fabbrica,* v: + GIZMO, *Backstage. L'architettura come lavoro concreto,* uredili + Florencia Andreola, Mauro Sullam, Riccardo M. Villa, Franco Angeli, + Milano 2016, str. 17-27. Na splošno na temo razvoja arhitekturnega + dela v dobi digitalizacije glej Peggy Deamer in Phillip G. Bernstein + (ur.), *Building (in) the Future. Recasting Labor in Architecture,* + Yale School of Architecture -- Princeton Architectural Press, New + Haven -- New York 2010. + +[^18]: Poleg tega pogosto delajo zelo veliko, tudi več kot osem ur na + dan, "prožnost" delovnega časa pa pomeni, da so zaposleni ob + večerih in nočeh, delo pa se podaljša tudi na sobote in nedelje. Vse + to v okviru, v katerem je dopust le sanje, odpravnina le privid, + pokojnine pa so le še navidezne. Ta vprašanja sem obravnaval v + člankih *L'architettura come mestiere*, + www.gizmoweb.org/2012/03/larchitettura-come-mestiere/, 25. marec + 2012, in *Architettura e lotta di classe*, + www.gizmoweb.org/2014/05/architettura-e-lotta-di-classe/, 4. maj + 2014. + +[^19]: Aureli, *Labor and Work in Architecture* cit., str. 72. + +[^20]: *Prav tam,* str. 74. + +[^21]: Carlo Vercellone (ur.), *Kognitivni kapitalizem. Znanje in + finance v postfordistični dobi,* Manifestolibri, Rim 2006. + +[^22]: Pier Vittorio Aureli, *History, Architecture and Labour: A + Program for Research,* v: Aaron Cayer, Peggy Deamer, Sben Korsh, + Eric Peterson in Manuel Shvartz berg (ur.), *Asymmetric Labors: The + Economy of Architecture in Theory and Practice,* The Architecture + Lobby, New York 2016, str. 158. + +[^23]: Giulio Barazzetta, *Kaj storiti,* v: GIZMO, *Backstage. + L'architettura come lavoro concreto* cit., str. 50. + +[^24]: Filarete, *Treatise on Architecture,* cit., knjiga II, str. + 39-41. + +[^25]: Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. 207 in nasl. + +[^26]: Pravzaprav, kot piše Massimo Cacciari, *Introduction to* Max + Weber, *Il lavoro intellettuale come professione,* Mondadori, Milan + 2018, str. XXVII, "... za to obdobje ni (...) interpretacije, ki + ne bi bila transformacija". + +[^27]: Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. 207 (kurziva moja). + +[^28]: Carl Schmitt, *Doba nevtralizacije in depolitizacije* (1929), v: + Id., *Kategorije "političnega"*, cit. str. 167-83. + +[^29]: Virno, *Gramatika mnoštva,* cit. + +[^30]: *Prav tam,* str. 14. + +[^31]: O tem se sklicujem na svoj članek *L'architettura come lavoro + concreto,* v GIZMO, *Backstage. L'architettura come lavoro + concreto* cit., str. 7-10. + +[^32]: Poleg zgoraj navedenih del glej tudi Peggy Deamer (ur.), *The + Architect as Worker. Immaterial Labor, The Creative Class and the + Politics of Design,* Bloomsbury, London 2015. Na to temo v širšem + smislu glej tudi *IWW: Immaterial Workers of the World,* v: + "DeriveApprodi", št. 18, monografska številka, 1999. + +[^33]: Dobesedno nemogoče je pojasniti število citatov *Der Autor als + Produzent* v arhitekturni razpravi, najprej v sedemdesetih letih + prejšnjega stoletja, nato pa še v novejšem času, skoraj vedno brez + ustrezne historizacije. V zvezi z morebitnimi dvoumnostmi njegove + uporabe je dovolj, če spomnimo, da iste odlomke eseja *proti* + Tafuriju uporabi Portoghesi, *Autopsy or vivisection of + architecture?* cit. (recenzija *Per una critica dell'ideologia + architettonica),* nato pa jih v druge namene uporabi sam Tafuri v + *L'Architecture dans le Boudoir*. *The language of criticism and + the criticism of language,* v "Oppositions", št. 3, 1974, str. + 37-62, kjer med drugim ugotavlja, da se "tu Benjamin razkriva kot + dvoumen in se lahko prepusti različnim interpretacijam" (str. 62). + +[^34]: Očitno gre za sklicevanje na knjigo Maxa Webra *Politics as a + Profession* (1919), v: *Intellectual Labour as a Profession,* cit., + str. 49-130. + +[^35]: Tafuri, *Projekt in utopija,* cit., str. 166-67. + +[^36]: *Prav tam,* str. 2. Glej tudi R. Amirante, F. Dumontet, M. + Perriccioli in S. Pone, *Fortuna critica della "Tendenza",* v: + "Op.cit.", št. 50, 1981, str. 5-20, v katerem se avtorji + sklicujejo na "Tafurijevo znano tezo o 'smrti arhitekture'", na + kar Tafuri odgovarja s pismom ("Op. cit.", št. 51, 1981, str. 83), + v katerem citirani stavek opredeli kot "vulgarizem, od katerega se + mi niti ni treba distancirati". Takoj zatem doda: "Ne spomnim se + (...), da bi kdaj prepeval o neobstoječih grobovih. (...) Toda o + izumrtju vlog za stare discipline sem vsekakor govoril". + +[^37]: Glej na primer intervju Hansa van Dijka z Remom Koolhaasom, v + katerem med drugim beremo: "Občutek imam, da Tafuri in njegovi + prijatelji sovražijo arhitekturo. Arhitekturo razglašajo za mrtvo. + Zanj je arhitektura kup trupel v mrtvašnici.": Hans van Dijk, *Rem + Koolhaas Intervju,* v: "Wonen-TA/BK", št. 11, 1978, str. 18. + +[^38]: Paolo Portoghesi, *Autopsy or vivisection of architecture?,* v: + "Controspazio", št. 6, 1969, str. 7. Portoghesijeva dolga + recenzija je vendarle najbolj lucidna pri kritiki in -- delno - + dekonstrukciji Tafurijevih stališč. + +[^39]: Tafuri, *Projekt in utopija,* cit., str. 3. + +[^40]: *Prav tam,* str. 169. + +[^41]: Kot je znano, Leon Battista Alberti v *De re ædificatoria* + imenuje *lineamenta* tisto, kar bi lahko opredelili kot "načrt" in + "projekt"; glej Alberti, *L'architettura* cit., zv. I, str. + 18-19. + +[^42]: "Arhitektova vloga je vloga posrednika med naročnikom ali + stranko, tj. osebo, ki se odloči za gradnjo, in delovno silo z + njenimi nadzorniki, ki jih lahko skupno imenujemo gradbeniki.": + Spiro Kostof, *Predgovor,* v: Id (ur.), *Arhitekt* cit. *delo,* str. + XVII. + +[^43]: Tafuri, *Per una critica dell'ideologia architettonica* cit., + str. 77. + +[^44]: Tafuri, *Projekt in utopija,* cit., str. 167. + +[^45]: De Carlo, *L'architettura della partecipazione* (1973) cit., + str. 76-77. Poglavje, ki mu pripada citirani odlomek, ima pomenljiv + naslov *È morta l'architettura: Viva l'architettura!* + +[^46]: *Prav tam,* str. 77. + +[^47]: De Carlo, *L'architettura della partecipazione* cit., str. 78. + Na splošno velja spomniti na De Carlovo angažiranje v tej smeri prek + revije Spazio e Società, ki jo je ustanovil in vodil med letoma 1978 + in 2000: glej Isabella Daidone, *Giancarlo De Carlo. Gli editoriali + di Spazio e Società,* Gangemi, Rim 2018. + +[^48]: Spomnite se zgoraj omenjene vitruvijske definicije. Zanimivo pa + je opaziti, kako se vloga "nadzornika" proizvodnih sil na + gradbišču, dodeljena arhitektu, ki jo je leta 1567 potrdil Philibert + Delorme v svojem *Premier tome de l'architecture* (stoletje pred + njim pa Leon Battista Alberti), v Franciji 16. stoletja še vedno zdi + "presenetljiva": glej odličen esej Catherine Wilkinson, *The New + Professionalism in the Renaissance*, v Kostof (ur.), *The Architect* + cit., str. 124-60, zlasti str. 131. + +[^49]: Carl W. Condit, *The Chicago School of Architecture. A History of + Commercial and Public Building in the Chicago Area, 1875-1925,* The + University of Chicago Press, Chicago 1964. + +[^50]: Otto Antonia Graf, *Otto Wagner: Das Werk des Architekten + 1860-1918,* 2 zvezka, Bölhau, Wien 1994; Robert Trevisiol, *Otto + Wagner*, Laterza, Roma-Bari 2006. + +[^51]: O tem glej Riccardo M. Villa, *L'architetto e la fabbrica,* v: + GIZMO, *Backstage. L'architettura come lavoro concreto,* uredili + Florencia Andreola, Mauro Sullam, Riccardo M. Villa, Franco Angeli, + Milano 2016, str. 17-27. Na splošno na temo razvoja arhitekturnega + dela v dobi digitalizacije glej Peggy Deamer in Phillip G. Bernstein + (ur.), *Building (in) the Future. Recasting Labor in Architecture,* + Yale School of Architecture -- Princeton Architectural Press, New + Haven -- New York 2010. + +[^52]: Poleg tega pogosto delajo zelo dolgo, tudi več kot osem ur na + dan, "prožnost" delovnega časa pa pomeni, da so zaposleni tudi + zvečer in ponoči ter da se delo podaljša na sobote in nedelje. Vse + to v okviru, v katerem je dopust le sanje, odpravnina le privid, + pokojnine pa so le še navidezne. Ta vprašanja sem obravnaval v + člankih *L'architettura come mestiere*, + www.gizmoweb.org/2012/03/larchitettura-come-mestiere/, 25. marec + 2012, in *Architettura e lotta di classe*, + www.gizmoweb.org/2014/05/architettura-e-lotta-di-classe/, 4. maj + 2014. + +[^53]: Aureli, *Labor and Work in Architecture* cit., str. 72. + +[^54]: *Prav tam,* str. 74. + +[^55]: Carlo Vercellone (ur.), *Kognitivni kapitalizem. Znanje in + finance v postfordistični dobi,* Manifestolibri, Rim 2006. + +[^56]: Pier Vittorio Aureli, *History, Architecture and Labour: A + Program for Research,* v: Aaron Cayer, Peggy Deamer, Sben Korsh, + Eric Peterson in Manuel Shvartz berg (ur.), *Asymmetric Labors: The + Economy of Architecture in Theory and Practice,* The Architecture + Lobby, New York 2016, str. 158. + +[^57]: Giulio Barazzetta, *Kaj storiti,* v: GIZMO, *Backstage. + L'architettura come lavoro concreto* cit., str. 50. + +[^58]: Filarete, *Treatise on Architecture,* cit., knjiga II, str. + 39-41. + +[^59]: Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. 207 in nasl. + +[^60]: Pravzaprav, kot piše Massimo Cacciari, *Introduction to* Max + Weber, *Il lavoro intellettuale come professione,* Mondadori, Milan + 2018, str. XXVII, "... za to obdobje ni (...) interpretacije, ki + ne bi bila transformacija". + +[^61]: Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. 207 (kurziva moja). + +[^62]: Carl Schmitt, *Doba nevtralizacije in depolitizacije* (1929), v: + Id., *Kategorije "političnega"*, cit. str. 167-83. + +[^63]: Virno, *Gramatika mnoštva,* cit. + +[^64]: *Prav tam,* str. 14. + +[^65]: O tem se sklicujem na svoj članek *L'architettura come lavoro + concreto,* v GIZMO, *Backstage. L'architettura come lavoro + concreto* cit., str. 7-10. + +[^66]: Poleg zgoraj navedenih del glej tudi Peggy Deamer (ur.), *The + Architect as Worker. Immaterial Labor, The Creative Class and the + Politics of Design,* Bloomsbury, London 2015. Na to temo v širšem + smislu glej tudi *IWW: Immaterial Workers of the World,* v: + "DeriveApprodi", št. 18, monografska številka, 1999. + +[^67]: Dobesedno nemogoče je pojasniti število citatov *Der Autor als + Produzent* v arhitekturni razpravi, najprej v sedemdesetih letih + prejšnjega stoletja, nato pa še v novejšem času, skoraj vedno brez + ustrezne historizacije. V zvezi z morebitnimi dvoumnostmi njegove + uporabe je dovolj, če spomnimo, da iste odlomke eseja *proti* + Tafuriju uporabi Portoghesi, *Autopsy or vivisection of + architecture?* cit. (recenzija *Per una critica dell'ideologia + architettonica),* nato pa jih v druge namene uporabi sam Tafuri v + *L'Architecture dans le Boudoir*. *The language of criticism and + the criticism of language,* v "Oppositions", št. 3, 1974, str. + 37-62, kjer med drugim ugotavlja, da se "tu Benjamin razkriva kot + dvoumen in se lahko prepusti različnim interpretacijam" (str. 62). + +[^68]: Očitno gre za sklicevanje na knjigo Maxa Webra *Politics as a + Profession* (1919), v: *Intellectual Labour as a Profession,* cit., + str. 49-130. + +[^69]: Massimo Cacciari, *Progetto,* v "Laboratorio Politico", št. 2, + 1981, str. 88. + +[^70]: *Prav tam,* str. 114. + +[^71]: Tafuri, *The Historical 'Project'* cit., str. 3-30. + +[^72]: Tafuri piše (*prav tam,* str. 13): "Pravi problem je, kako + oblikovati kritiko, ki se lahko nenehno spravlja v krizo tako, da + spravlja v krizo realno. + +[^73]: "Zgodovinski 'projekt' je vedno 'projekt krize'": *prav + tam,* str. 5. O tem glej Biraghi, *Progetto di crisi* cit., str. + 9-53. + +[^74]: Massimo Cacciari, *Di alcuni motivi in Walter Benjamin,* v: + "Nuova Corrente", št. 67, 1975, str. 238. Omenjeni Benjaminov esej + je *Umetniško delo v dobi njegove tehnične ponovljivosti* (1936). + +[^75]: Cacciari, *Di alcuni motivi in Walter Benjamin* cit., str. 241. + +[^76]: V zvezi s tem glej pojem "odnosa" v Enzo Paci, + *Dall'esistenzialismo al relazionismo,* D'Anna, Messina-Florence + 1957. + +[^77]: O "izboljševalnih" učinkih transformacij v produkcijskih + odnosih glej Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. 212. + Očitno je, da je v njegovem primeru to "izboljšanje" treba + razumeti v povezavi z didaktično-organizacijsko funkcijo proizvodnje + v luči komunistične revolucije. V današnjih razmerah je treba vsako + "izboljšavo" omenjenih aparatov presojati glede na njeno zmožnost, + da vanje vnese večjo pravičnost in zagotovi boljše pogoje za njihove + uporabnike. + +[^78]: Čeprav je omejena samo na Italijo, je zanimiva študija + *Intelektualci in oblast* (*Storia d'Italia Einaudi. Annali 4,* + uredil Corrado Vivanti, Torino 1981), v kateri je lik intelektualca + obrobljen s številnimi subjekti, ki se glede na družbeni in + zgodovinski kontekst ukvarjajo z zelo različnimi sektorji in na zelo + različnih ravneh (medicina, pedagogika, umetnost, religija itd.). + Glej tudi Alberto Asor Rosa, *Intellettuali,* v: *Enciclopedia + Einaudi,* Torino 1979, zvezek VII, str. 801 in naslednje. + +[^79]: Tafuri, *Projekt in utopija,* cit., str. 166-67. + +[^80]: *Prav tam,* str. 2. Glej tudi R. Amirante, F. Dumontet, M. + Perriccioli in S. Pone, *Fortuna critica della "Tendenza",* v: + "Op.cit.", št. 50, 1981, str. 5-20, v katerem se avtorji + sklicujejo na "Tafurijevo znano tezo o 'smrti arhitekture'", na + kar Tafuri odgovarja s pismom ("Op. cit.", št. 51, 1981, str. 83), + v katerem citirani stavek opredeli kot "vulgarizem, od katerega se + mi niti ni treba distancirati". Takoj zatem doda: "Ne spomnim se + (...), da bi kdaj prepeval o neobstoječih grobovih. (...) Toda o + izumrtju vlog za stare discipline sem vsekakor govoril". + +[^81]: Glej na primer intervju Hansa van Dijka z Remom Koolhaasom, v + katerem med drugim beremo: "Občutek imam, da Tafuri in njegovi + prijatelji sovražijo arhitekturo. Arhitekturo razglašajo za mrtvo. + Zanj je arhitektura kup trupel v mrtvašnici.": Hans van Dijk, *Rem + Koolhaas Intervju,* v: "Wonen-TA/BK", št. 11, 1978, str. 18. + +[^82]: Paolo Portoghesi, *Autopsy or vivisection of architecture?,* v: + "Controspazio", št. 6, 1969, str. 7. Portoghesijeva dolga + recenzija je vendarle najbolj lucidna pri kritiki in -- delno - + dekonstrukciji Tafurijevih stališč. + +[^83]: Tafuri, *Projekt in utopija,* cit., str. 3. + +[^84]: *Prav tam,* str. 169. + +[^85]: Kot je znano, Leon Battista Alberti v *De re ædificatoria* + definira *lineamenta,* ki bi ga lahko prav tako imenovali + "oblikovanje" kot "projekt"; glej Alberti, *L'architettura* + cit., zv. I, str. 18-19. + +[^86]: "Arhitektova vloga je vloga posrednika med naročnikom ali + naročnico, tj. osebo, ki se odloči za gradnjo, in delovno silo z + njenimi nadzorniki, ki jih lahko skupno imenujemo gradbeniki.": + Spiro Kostof, *Predgovor,* v: Id (ur.), *Arhitekt* cit. *delo,* str. + XVII. + +[^87]: Tafuri, *Per una critica dell'ideologia architettonica* cit., + str. 77. + +[^88]: Tafuri, *Projekt in utopija,* cit., str. 167. + +[^89]: De Carlo, *L'architettura della partecipazione* (1973) cit., + str. 76-77. Poglavje, ki mu pripada citirani odlomek, ima pomenljiv + naslov *È morta l'architettura: Viva l'architettura!* + +[^90]: *Prav tam,* str. 77. + +[^91]: De Carlo, *L'architettura della partecipazione* cit., str. 78. + Na splošno velja spomniti na De Carlovo angažiranje v tej smeri prek + revije Spazio e Società, ki jo je ustanovil in vodil med letoma 1978 + in 2000: glej Isabella Daidone, *Giancarlo De Carlo. Gli editoriali + di Spazio e Società,* Gangemi, Rim 2018. + +[^92]: Spomnite se zgoraj omenjene vitruvijske definicije. Zanimivo pa + je opaziti, kako se vloga "nadzornika" proizvodnih sil na + gradbišču, dodeljena arhitektu, ki jo je leta 1567 potrdil Philibert + Delorme v svojem *Premier tome de l'architecture* (stoletje pred + njim pa Leon Battista Alberti), v Franciji 16. stoletja še vedno zdi + "presenetljiva": glej odličen esej Catherine Wilkinson, *The New + Professionalism in the Renaissance*, v Kostof (ur.), *The Architect* + cit., str. 124-60, zlasti str. 131. + +[^93]: Carl W. Condit, *The Chicago School of Architecture. A History of + Commercial and Public Building in the Chicago Area, 1875-1925,* The + University of Chicago Press, Chicago 1964. + +[^94]: Otto Antonia Graf, *Otto Wagner: Das Werk des Architekten + 1860-1918,* 2 zvezka, Bölhau, Wien 1994; Robert Trevisiol, *Otto + Wagner*, Laterza, Roma-Bari 2006. + +[^95]: O tem glej Riccardo M. Villa, *L'architetto e la fabbrica,* v: + GIZMO, *Backstage. L'architettura come lavoro concreto,* uredili + Florencia Andreola, Mauro Sullam, Riccardo M. Villa, Franco Angeli, + Milano 2016, str. 17-27. Na splošno na temo razvoja arhitekturnega + dela v dobi digitalizacije glej Peggy Deamer in Phillip G. Bernstein + (ur.), *Building (in) the Future. Recasting Labor in Architecture,* + Yale School of Architecture -- Princeton Architectural Press, New + Haven -- New York 2010. + +[^96]: Poleg tega pogosto delajo zelo dolgo, tudi več kot osem ur na + dan, "prožnost" delovnega časa pa pomeni, da so zaposleni ob + večerih in nočeh ter da se delo podaljša na sobote in nedelje. Vse + to v okviru, v katerem je dopust le sanje, odpravnina le privid, + pokojnine pa so le še navidezne. Ta vprašanja sem obravnaval v + člankih *L'architettura come mestiere*, + www.gizmoweb.org/2012/03/larchitettura-come-mestiere/, 25. marec + 2012, in *Architettura e lotta di classe*, + www.gizmoweb.org/2014/05/architettura-e-lotta-di-classe/, 4. maj + 2014. + +[^97]: Aureli, *Labor and Work in Architecture* cit., str. 72. + +[^98]: *Prav tam,* str. 74. + +[^99]: Carlo Vercellone (ur.), *Kognitivni kapitalizem. Znanje in + finance v postfordistični dobi,* Manifestolibri, Rim 2006. + +[^100]: Pier Vittorio Aureli, *History, Architecture and Labour: A + Program for Research,* v: Aaron Cayer, Peggy Deamer, Sben Korsh, + Eric Peterson in Manuel Shvartz berg (ur.), *Asymmetric Labors: The + Economy of Architecture in Theory and Practice,* The Architecture + Lobby, New York 2016, str. 158. + +[^101]: Giulio Barazzetta, *Kaj storiti,* v: GIZMO, *Backstage. + L'architettura come lavoro concreto* cit., str. 50. + +[^102]: Filarete, *Treatise on Architecture,* cit., knjiga II, str. + 39-41. + +[^103]: Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. 207 in nasl. + +[^104]: Pravzaprav, kot piše Massimo Cacciari, *Introduction to* Max + Weber, *Il lavoro intellettuale come professione,* Mondadori, Milan + 2018, str. XXVII, "... za to obdobje ni (...) interpretacije, ki + ne bi bila transformacija". + +[^105]: Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. 207 (kurziva + moja). + +[^106]: Carl Schmitt, *Doba nevtralizacije in depolitizacije* (1929), v: + Id., *Kategorije "političnega"*, cit. str. 167-83. + +[^107]: Virno, *Gramatika mnoštva,* cit. + +[^108]: *Prav tam,* str. 14. + +[^109]: O tem se sklicujem na svoj članek *L'architettura come lavoro + concreto,* v GIZMO, *Backstage. L'architettura come lavoro + concreto* cit., str. 7-10. + +[^110]: Poleg zgoraj navedenih del glej tudi Peggy Deamer (ur.), *The + Architect as Worker. Immaterial Labor, The Creative Class and the + Politics of Design,* Bloomsbury, London 2015. Na to temo v širšem + smislu glej tudi *IWW: Immaterial Workers of the World,* v: + "DeriveApprodi", št. 18, monografska številka, 1999. + +[^111]: Dobesedno nemogoče je pojasniti število citatov *Der Autor als + Produzent* v arhitekturni razpravi, najprej v sedemdesetih letih + prejšnjega stoletja, nato pa še v novejšem času, skoraj vedno brez + ustrezne historizacije. V zvezi z morebitnimi dvoumnostmi njegove + uporabe je dovolj, če spomnimo, da iste odlomke eseja *proti* + Tafuriju uporabi Portoghesi, *Autopsy or vivisection of + architecture?* cit. (recenzija *Per una critica dell'ideologia + architettonica),* nato pa jih v druge namene uporabi sam Tafuri v + *L'Architecture dans le Boudoir*. *The language of criticism and + the criticism of language,* v "Oppositions", št. 3, 1974, str. + 37-62, kjer med drugim ugotavlja, da se "tu Benjamin razkriva kot + dvoumen in se lahko prepusti različnim interpretacijam" (str. 62). + +[^112]: Očitno gre za sklicevanje na knjigo Maxa Webra *Politics as a + Profession* (1919), v: *Intellectual Labour as a Profession,* cit., + str. 49-130. + +[^113]: Massimo Cacciari, *Progetto,* v "Laboratorio Politico", št. 2, + 1981, str. 88. + +[^114]: *Prav tam,* str. 114. + +[^115]: Tafuri, *The Historical 'Project'* cit., str. 3-30. + +[^116]: Tafuri piše (*prav tam,* str. 13): "Pravi problem je, kako + oblikovati kritiko, ki se lahko nenehno spravlja v krizo tako, da + spravlja v krizo realno. + +[^117]: "Zgodovinski 'projekt' je vedno 'projekt krize'": *prav + tam,* str. 5. O tem glej Biraghi, *Progetto di crisi* cit., str. + 9-53. + +[^118]: Massimo Cacciari, *Di alcuni motivi in Walter Benjamin,* v: + "Nuova Corrente", št. 67, 1975, str. 238. Omenjeni Benjaminov esej + je *Umetniško delo v dobi njegove tehnične ponovljivosti* (1936). + +[^119]: Cacciari, *Di alcuni motivi in Walter Benjamin* cit., str. 241. + +[^120]: V zvezi s tem glej pojem "odnosa" v Enzo Paci, + *Dall'esistenzialismo al relazionismo,* D'Anna, Messina-Florence + 1957. + +[^121]: O "izboljševalnih" učinkih transformacij v produkcijskih + odnosih glej Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. 212. + Očitno je, da je v njegovem primeru to "izboljšanje" treba + razumeti v povezavi z didaktično-organizacijsko funkcijo proizvodnje + v luči komunistične revolucije. V današnjih razmerah je treba vsako + "izboljšavo" omenjenih aparatov presojati glede na njeno zmožnost, + da vanje vnese večjo pravičnost in zagotovi boljše pogoje za njihove + uporabnike. + +[^122]: Čeprav je omejena samo na Italijo, je zanimiva knjiga + *Intelektualci in oblast* (*Storia d'Italia Einaudi. Annali 4,* + uredil Corrado Vivanti, Torino 1981), v kateri je lik intelektualca + obrobljen s številnimi subjekti, ki se glede na družbeni in + zgodovinski kontekst ukvarjajo z zelo različnimi sektorji in na zelo + različnih ravneh (medicina, pedagogika, umetnost, religija itd.). + Glej tudi Alberto Asor Rosa, *Intellettuali,* v: *Enciclopedia + Einaudi,* Torino 1979, zvezek VII, str. 801 in naslednje. + +[^123]: Corrado Vivanti, *Presentation,* v: *Intellectuals and Power* + cit., str. XIX-XX. + +[^124]: O intelektualcu kot "destabilizatorju" in "dvigovalcu + zavesti" (od Sokrata do Heinricha Heineja -- lahko bi dodali, da + tudi do Karla Krausa in naprej) glej Maldonado, *What is an + Intellectual?* cit., str. 92-95. Glej tudi Edward W. Said, *Telling + the Truth. Intelektualci in oblast,* Feltrinelli, Milano 2014. + +[^125]: Cacciari, *Uvod* cit., str. XI. + +[^126]: Sklic je na Rossi, *L'architettura della città* cit. Za analizo + Rossijevih virov za knjigo glej Elisabetta Vasumi Roveri, *Aldo + Rossi and L'architettura della città*. *Genesi e fortuna di un + testo,* Allemandi, Torino 2010. + +[^127]: Gre za *igrišča, ki jih* je van Eyck ustvaril v Amsterdamu za + javno upravo med letoma 1947 in 1978. Poleg Lefaivre (ur.), *Aldo + van Eyck. Playgrounds* cit. glej tudi Anna van Lingen in Denisa + Kollarova, *Aldo van Eyck. Seventeen Playgrounds*, Lecturis, + Eindhoven 2016, in Merijn Oudenampsen, *Aldo van Eyck and the City + as Playgrounds,* v: *Urbanacción 07/09,* uredila Ana Mendez de + Andés, La Casa Encendida, Madrid 2010, str. 25-39. + +[^128]: Tako je v primeru amsterdamske sirotišnice (1955-60) samega van + Eycka, o kateri glej Francis Strauven, *Aldo Van Eyck's Orphanage. + A Modern Monument,* NAi Publishers, Rotterdam 1997. + +[^129]: Gramsci, *Quaderni del carcere* cit., vol. III, zvezek 12 + (XXIX), § 3, str. 1551. + +[^130]: Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. 209. + +[^131]: Fortini, *Verifikacija pooblastil,* cit., str. 41-57. + +[^132]: Pri tem je treba opozoriti na dvoumnost Albertijevega naslova + *De re ædificatoria, ki* za svojih deset knjig namenoma ne uporablja + očitne vitruvijske besede *architectura,* temveč bolj "vzgojno". + Za natančno analizo tega naslova glej Leon Battista Alberti, + *Prologue to 'De re ædificatoria',* uredila Elisabetta Di Stefano, + Edizioni ETS, Pisa 2012, str. 9-17. + +[^133]: Med tistimi, ki so se v zadnjih letih najbolj dosledno in resno + ukvarjali z interpretacijo vlog arhitekta in zgodovinarja + arhitekture v 20. stoletju, je Carlo Olmo: glej zlasti *Architettura + e Novecento. Rights, conflicts, values,* Donzelli, Rim 2010, in + *Architettura e storia. Paradigme diskontinuitete,* Donzelli, Rim + 2013. + +[^134]: Slavoj Žižek, *Arhitekturni paralaks*. *Pennacchi in drugi + pojavi razrednega boja,* v: Id., *Il trash sublime,* uredil Marco + Senaldi, Mimesis, Sesto San Giovanni 2013, str. 56-57. + +[^135]: Kot piše Raniero Panzieri (v *Relazione sul neocapitalismo* + (1961), v Id., *La ripresa del marxismo-leninismo in Italia,* Nuove + Edizioni Operaie, Rim 1977, str. 170-71), "bi lahko rekli, da sta + izraza kapitalizem in razvoj ista stvar". + +[^136]: Luc Boltanski in Ève Chiapello, *Novi duh kapitalizma*, Mimesis, + Sesto San Giovanni 2014. + +[^137]: Martin Heidegger, *La questione della tecnica* (1953), v: Id., + *Saggi e discorsi,* uredil Gianni Vattimo, Mursia, Milano 1980, str. + 22. Himna, iz katere je vzet citirani verz Friedricha Hölderlina, se + imenuje *Patmos* (1803). + +[^138]: Alison Smithson in Peter Smithson, *The Charged Void: + Architecture,* The Monacelli Press, New York 2001, str. 248. + +[^139]: Alison Smithson in Peter Smithson, v: Marco Vidotto, *A + P + Smithson,* Sagep Editrice, Genova 1991, str. 35. Glede + "didaktičnega" značaja projekta za "The Economist" vztraja tudi + Kenneth Frampton, *The Economist and the Hauptstadt,* v: + Architectural Design, št. 194, 1965, str. 62. + +[^140]: Dodaja: "Najboljša težnja je napačna, če ne uči, kakšno držo je + treba zavzeti, da bi jo zadovoljili." Benjamin, *The Author as + Producer* cit., str. 212. + +[^141]: To je med drugim primer École d'Architecture v Nantesu + (2003-2009), kjer "projekt kot pedagoško orodje postavlja pod + vprašaj program but in prakse šole, pa tudi norme, tehnologije in + lasten proces izdelave": glej + www.lacatonvassal.com/index.php?idp=55#. + +[^142]: Antonio Lavarello, *Indifference as a form of political + engagement*, v: + www.gizmoweb.org/2015/12/indifferenza-come-forma-di-impegno-politico-edifici-e-spazi-pubblici-nellopera-di-lacaton-vassal/#.ftn14, + 24. december 2015. + +[^143]: Maria Giuseppina Grasso Cannizzo, *Loose Ends,* uredila Sara + Marini, Lars Muller Publishers, Zürich 2014; Sara Marini, *On the + Author. Maria Giuseppina Grasso Cannizzo in njeni kristalni + gozdovi,* Quodlibet, Macerata 2017. + +[^144]: Glej poglavje *L'architettura responsabile,* v Biraghi in + Micheli, *Storia dell'architettura italiana 1985-2015* cit., str. + 329-52. + +[^145]: O tem se sklicujem na svoj članek *L'ultima resistenza ovvero + la lotta degli anziani contro i giovani,* v GIZMO, *MMX. + Architettura zona critica* cit. delo, str. 15-21, in *Non si può + fare meno dell'architettura,* v: Chiara Baglione (ur.), *Ernesto + Nathan Rogers 1909-1969,* Franco Angeli, Milano 2012, str. 196-98. + +[^146]: Glej poglavje *Dall'architettura disegnata all'architettura + insegnata: l'accademia della composizione,* v Biraghi in Micheli, + *Storia dell'architettura italiana 1985-2015* cit., str. 183-95. + Kritika, ki jo je izvedel Massimo Scolari v članku *Una generazione + senza nomi, v* "Casabella", št. 606, 1993, str. 45-47, še vedno + velja -- čeprav s potrebnimi prilagoditvami. + +[^147]: Aureli, *Labor and Work in Architecture* cit., str. 81. + +[^148]: Foucault, *disciplina in demokracija. Intervju: J.-L. Ezine* + cit., str. 90. + +[^149]: *Prav tam,* str. 9. + +[^150]: Max Weber, *Protestantska etika in duh kapitalizma* (1905), + Rizzoli, Milano 1991. + +[^151]: Aureli, *Manj je dovolj,* cit., str. 11-12. + +[^152]: *Prav tam,* str. 13. + +[^153]: *Prav tam,* str. 16. + +[^154]: Aureli, *Manj je dovolj,* cit., str. 24. + +[^155]: Aldo Rossi, *Quaderno inedito (Varie 1 -- Milano -- Arch. Veneta - + Abitazione -- Pref. II ed. L'arch. della città -- Politecnico),* + 1969-70, navedeno v Gianni Braghieri, *Presentazione*, v + "Soundings", št. 1, 2017, monografska številka, posvečena Aldu + Rossiju, uredila Lamberto Amistadi in Ildebrando Clemente, str. 68. + +[^156]: Giorgio Agamben, *Velika revščina. Samostanska pravila in oblike + življenja,* Neri Pozza, Vicenza 2011. + +[^157]: Benjamin, *Izkušnje in revščina,* cit., str. 53. + +[^158]: Walter Benjamin, *The Destructive Character* (1931), v Id., + *Experience and Poverty* (2018), uredil Massimo Palma, cit. str. 41. + +[^159]: Aureli, *Manj je dovolj,* cit., str. 40. Glej tudi Id., *Soba + brez lastništva,* v: *Hannes Meyer: Co-op Interieur,* Spector Book, + Leipzig 2015, str. 33-39. + +[^160]: Aureli, *Manj je dovolj,* cit., str. 40-41. + +[^161]: *Prav tam,* str. 41. + +[^162]: *Prav tam,* str. 58. + +[^163]: Karl Marx, *Ekonomsko-filozofski rokopisi iz leta 1844,* uredil + Norberto Bobbio, Einaudi, Torino 2018, str. 113. + +[^164]: Aureli, *Manj je dovolj,* cit., str. 59. + +[^165]: O tem prehodu obsega glej Pier Vittorio Aureli in Martino + Tattara, *A Limit to the Urban: Notes on Large-Scale Design,* v: + *Dogma: 11 Projects* cit., str. 42-45, in Id., *Barbarism Begins at + Home: Notes on Housing*, *prav tam,* str. 86-90. + +[^166]: Dogma, *Preprosto srce*, v: *Dogma: 11 Projekti* cit., str. 22. + +[^167]: Aureli in Tattara, *Barbarstvo se začne doma,* cit., str. 86. + +[^168]: Raziskava *Living/Working,* ki je potekala od leta 2013, je + privedla do objave knjige Dogma, *The Room of One's Own,* Black + Square Press, Milano 2017. + +[^169]: Pier Vittorio Aureli in Maria S. Giudici, *Velika domača + revolucija. Revisiting the Architecture of Housing*, Diploma 14, + Architectural Association School, London, a.a. 2013-14; Pier + Vittorio Aureli in drugi, *How to Live To gether. Homes for + Houston,* Advanced Design Studio -- Yale School of Architecture, New + Haven (pomlad) 2014. + +[^170]: Dogma + Black Square, *Like a Rolling Stone. Revisiting the + Architecture of the Boarding Houses,* Black Square Press, Milano + 2016. + +[^171]: Delovna skupina Dogma + realizem, *Komunalna vila. Production + and Reproduction in Artists' Housing,* Spector Books, Leipzig 2016. + Realism Working Group je umetniški kolektiv s sedežem v nemški + prestolnici. + +[^172]: Carl Schmitt, *Koncept "političnega"* (1932), v: Id., + *Kategorije "političnega",* cit., str. 101-65. + +[^173]: Peter Eisenman, *Inside Out. Writings 1963-1988,* Quodlibet, + Macerata 2014; Id., *Written into the Void. Selected Writings + 1990-2004,* Yale University Press, New Haven 2007. + +[^174]: Rem Koolhaas, *Delirious New York* (1978), uredil Marco Biraghi, + Electa, Milano 2001; Id., *Junkspace,* uredil Gabriele Mastrigli, + Quodlibet, Macerata 2006; Id., *Singapore Songlines,* uredil + Manfredo di Robilant, Quodlibet, Macerata 2010. + +[^175]: Monestiroli, *Arhitektura resničnosti*, cit., str. 29. + +[^176]: Robert Venturi, *Complexity and contradictions in architecture*, + Edizioni Dedalo, Bari 1993; Robert Venturi, Denise Scott Brown in + Steven Izenour, *Learning from Las Vegas. The Forgotten Symbolism of + Architectural Form,* Quodlibet, Macerata 2010. + +[^177]: Glej med drugim Mirko Zardini (ur.), *Paesaggi ibridi. Un + viaggio nella città contemporanea*, Skira, Milano 1996; Stefano + Boeri, *I detective dello spazio,* v: "Il Sole -- 24 Ore", priloga, + 16. marec 1997; Id., *Atlanti eclettici,* v: Multiplicity, + *USE-Uncertain States of Europe -- Viaggio nell'Europa che cambia*, + Skira, Milano 2003, str. 425-45. + +[^178]: Glej http://oma.eu/office. + +[^179]: Glej med drugim AMO, *History of Europe and The European Union,* + Archis, revija z eno številko, Amsterdam 2005; Rem Koolhaas, Ole + Bouman in Mitra Khoubrou (ur.), *Al Manakh: Dubai Guide, Gulf + Survey, Global Agenda*, Archis, Amsterdam 2007; Todd Reisz (ur.), + *Al Manakh: Gulf Continued,* ivi 2010; *Roadmap 2050. A practical + Guide to a Prosperous, Low-carbon Europe,* OMA, Amsterdam 2010; glej + tudi www.roadmap2050.eu/project/roadmap-2050. + +[^180]: Glej npr. MVRDV, *Farmax. Excursions on Density,* 010 + Publishers, Rotterdam 1998; Id., *KM3. Excursions on Capacity,* + Actar, Barcelona 2005; BIG -- Bjarke Ingels Group, *Yes Is More. An + Archicomic on Architectural Evo* lution, Taschen, Köln 2009; Id., + *Hot to Cold. An Odyssey of Architectural Adaptation,* ivi 2015. + +[^181]: Tafuri, *La sfera e il labirinto* cit., str. 349. + +[^182]: V zvezi s tem se sklicujem na Marco Biraghi, *Eisenman o + dell'interpretazione,* v: Pier Vittorio Aureli, Marco Biraghi in + Franco Purini, *Peter Eisenman. Tutte le opere,* Electa, Milano + 2007, str. 22-37. + +[^183]: Za pogovore med Eisenmanom in Derridajem ter za besedila + slednjega o Eisenmanu glej Jacques Derrida, *Adesso + l'architettura*, uredil Francesco Vitale, Libri Scheiwiller, Milano + 2008, str. 181-238; glej tudi *Unfortunate Marriage. Derrida in + arhitektura,* uredila Peter Bojanić in Damiano Cantone, v: 'aut + aut', št. 368, 2015. + +[^184]: K. Michael Hays (ur.), *Oppositions Reader. Selected Readings + from a Journal for Ideas and Criticism in Architecture 1973-1984,* + Princeton Architec tural Press, New York 1998. + +[^185]: Rafael Moneo, *La solitudine degli edifici e altri scritti,* 2 + zvezka, I. *Questioni intorno all'architettura*; II. *Sugli + architetti e il loro lavoro,* uredila Andrea Casiraghi in Daniele + Vitale, Allemandi, Torino 1999-2004; Id., *Inquietudine teorica e + strategia progettuale nell'opera di otto architetti contemporanei,* + Electa, Milano 2005. + +[^186]: "Sedanje kulturne razmere v svoji značilni razdrobljenosti in + nepovezanosti nakazujejo potrebo po opustitvi ustaljenih kategorij + pomena in kontekstualne zgodovine. Zato bi se veljalo odreči + vsakršnemu pojmu postmoderne arhitekture v korist + "posthumanistične" arhitekture, ki ne poudarja le razpršenosti + subjekta in moči družbenih pravil, temveč tudi učinek te + decentralizacije na celotno predstavo o enotni in koherentni + arhitekturni obliki.": Bernard Tschumi, *Disjunctions* (1987), v: + Id, *Architettura e disjununzione,* edited by Ruben Baiocco and + Giovanni Damiani, Pendragon, Bologna 1996, str. 164. + +[^187]: O tem glej na primer Maurizio Lazzarato, *Immaterial Labor*, v: + Paolo Virno in Michael Hardt (ur.), *Radical Thought in Italy. A + Potential Politics,* University of Minnesota Press, Minneapolis + 2006, str. 132-46. + +[^188]: Gianni Pettena (ur.), *Radikalci. Architettura e Design + 1960-1975*, La Biennale di Venezia -- Il Ventilabro, Firence 1996; + Andrea Branzi, *Modernità debole e diffusa,* Skira, Milano 2006. + +[^189]: Giorgio Grassi, *La costruzione logica dell'architettura*, + Marsilio, Benetke 1967. Za "posodobljeno" ponovno branje Rossija + in Grassija glej baukuh, *Due saggi sull'architettura,* Sagep + editors, Genova 2012. + +[^190]: Daniele Balicco, *Non parlo a tutti. Franco Fortini + intellettuale politico,* Manifestolibri, Rim 2006, str. 43. + +[^191]: Franco Fortini, *Verifica dei poteri* (1960), v: Id., *Verifica + dei poteri,* Garzanti, Milano 1974, str. 54-55. + +[^192]: Sklicujem se na Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. + 201. + +[^193]: Franco Fortini, *Astuti come colombe* (1962), v: Id., *Verifica + dei poteri* cit., str. 66-87. + +[^194]: Mario Tronti, *La fabbrica e la società,* v: Quaderni Rossi, št. + 2, 1962, str. 21. + +[^195]: Tafuri, *Intelektualno delo in kapitalistični razvoj,* cit., + str. 241-81, str. 280. + +[^196]: *Prav tam,* str. 281. + +[^197]: Mario Tronti, *Delavci in kapital,* Einaudi, Torino 1966, str. + 14. + +[^198]: Poleg močnega povečanja proizvodnje Rossijevih slik in risb v + povezavi z njegovimi potovanji v Združene države in pod vplivom + ameriškega trga v drugi polovici sedemdesetih let je treba omeniti, + da je bila prva izdaja *Znanstvene avtobiografije* objavljena v + Združenih državah: Aldo Rossi, *Scientific Autobiography,* The MIT + Press, Cambridge (Mass.) 1981. + +[^199]: Temeljni Debord, *The Society of the Spectacle* cit. + +[^200]: Roberto Esposito, *Pensiero vivente. Origine e attualità della + filosofia italiana,* Einaudi, Torino 2010; Dario Gentili, *Italian + Theory. Dall'operaismo alla biopolitica*, il Mulino, Bologna 2012; + Dario Gentili in Elettra Stimilli (ur.), *Differenze italiane,* + DeriveApprodi, Rim 2015. + +[^201]: Glej na primer Paolo Virno, *Gramatika množice. Per una analisi + delle forme di vita contemporanee*, DeriveApprodi, Rim 2009; Mario + Tronti, *Noi operaisti,* DeriveApprodi, Rim 2009. Zanimiv poseg na + disciplinarno področje je Marco Assennato, *Linee di fuga. + Architettura, teoria, politica,* :duepunti edizioni, Palermo 2011. + +[^202]: Michael Hardt in Antonio Negri, *Imperij. Novi red + globalizacije,* Rizzoli, Milano 2002. + +[^203]: Tafuri, *Projekt in utopija,* cit., str. 166-67. + +[^204]: *Prav tam,* str. 2. Glej tudi R. Amirante, F. Dumontet, M. + Perriccioli in S. Pone, *Fortuna critica della "Tendenza",* v: + "Op.cit.", št. 50, 1981, str. 5-20, v katerem se avtorji + sklicujejo na "Tafurijevo znano tezo o 'smrti arhitekture'", na + kar Tafuri odgovarja s pismom ("Op. cit.", št. 51, 1981, str. 83), + v katerem citirani stavek opredeli kot "vulgarizem, od katerega se + mi niti ni treba distancirati". Takoj zatem doda: "Ne spomnim se + (...), da bi kdaj prepeval o neobstoječih grobovih. (...) Toda o + izumrtju vlog za stare discipline sem vsekakor govoril". + +[^205]: Glej na primer intervju Hansa van Dijka z Remom Koolhaasom, v + katerem med drugim beremo: "Občutek imam, da Tafuri in njegovi + prijatelji sovražijo arhitekturo. Arhitekturo razglašajo za mrtvo. + Zanj je arhitektura kup trupel v mrtvašnici.": Hans van Dijk, *Rem + Koolhaas Intervju,* v: "Wonen-TA/BK", št. 11, 1978, str. 18. + +[^206]: Paolo Portoghesi, *Autopsy or vivisection of architecture?,* v: + "Controspazio", št. 6, 1969, str. 7. Portoghesijeva dolga + recenzija je vendarle najbolj lucidna v kritiki in -- delno - + dekonstrukciji Tafurijevih stališč. + +[^207]: Tafuri, *Projekt in utopija,* cit., str. 3. + +[^208]: *Prav tam,* str. 169. + +[^209]: Kot je znano, Leon Battista Alberti v *De re ædificatoria* + definira *lineamenta,* ki bi ga lahko prav tako imenovali + "oblikovanje" kot "projekt"; glej Alberti, *L'architettura* + cit., zv. I, str. 18-19. + +[^210]: "Arhitektova vloga je vloga posrednika med naročnikom ali + naročnico, tj. osebo, ki se odloči za gradnjo, in delovno silo z + njenimi nadzorniki, ki jih lahko skupno imenujemo gradbeniki.": + Spiro Kostof, *Predgovor,* v: Id (ur.), *Arhitekt* cit. *delo,* str. + XVII. + +[^211]: Tafuri, *Per una critica dell'ideologia architettonica* cit., + str. 77. + +[^212]: Tafuri, *Projekt in utopija,* cit., str. 167. + +[^213]: De Carlo, *L'architettura della partecipazione* (1973) cit., + str. 76-77. Poglavje, ki mu pripada citirani odlomek, ima pomenljiv + naslov *È morta l'architettura: Viva l'architettura!* + +[^214]: *Prav tam,* str. 77. + +[^215]: De Carlo, *L'architettura della partecipazione* cit., str. 78. + Na splošno velja spomniti na De Carlovo angažiranje v tej smeri prek + revije Spazio e Società, ki jo je ustanovil in vodil med letoma 1978 + in 2000: glej Isabella Daidone, *Giancarlo De Carlo. Gli editoriali + di Spazio e Società,* Gangemi, Rim 2018. + +[^216]: Spomnite se zgoraj omenjene vitruvijske definicije. Zanimivo pa + je opaziti, kako se vloga "nadzornika" proizvodnih sil na + gradbišču, dodeljena arhitektu, ki jo je leta 1567 potrdil Philibert + Delorme v svojem *Premier tome de l'architecture* (stoletje pred + njim pa Leon Battista Alberti), v Franciji 16. stoletja še vedno zdi + "presenetljiva": glej odličen esej Catherine Wilkinson, *The New + Professionalism in the Renaissance*, v Kostof (ur.), *The Architect* + cit., str. 124-60, zlasti str. 131. + +[^217]: Carl W. Condit, *The Chicago School of Architecture. A History + of Commercial and Public Building in the Chicago Area, 1875-1925,* + The University of Chicago Press, Chicago 1964. + +[^218]: Otto Antonia Graf, *Otto Wagner: Das Werk des Architekten + 1860-1918,* 2 zvezka, Bölhau, Wien 1994; Robert Trevisiol, *Otto + Wagner*, Laterza, Roma-Bari 2006. + +[^219]: O tem glej Riccardo M. Villa, *L'architetto e la fabbrica,* v: + GIZMO, *Backstage. L'architettura come lavoro concreto,* uredili + Florencia Andreola, Mauro Sullam, Riccardo M. Villa, Franco Angeli, + Milano 2016, str. 17-27. Na splošno na temo razvoja arhitekturnega + dela v dobi digitalizacije glej Peggy Deamer in Phillip G. Bernstein + (ur.), *Building (in) the Future. Recasting Labor in Architecture,* + Yale School of Architecture -- Princeton Architectural Press, New + Haven -- New York 2010. + +[^220]: Poleg tega pogosto delajo zelo dolgo, tudi več kot osem ur na + dan, "prožnost" delovnega časa pa pomeni, da so zaposleni ob + večerih in nočeh ter da se delo podaljša na sobote in nedelje. Vse + to v okviru, v katerem je dopust le sanje, odpravnina le privid, + pokojnine pa so le še navidezne. Ta vprašanja sem obravnaval v + člankih *L'architettura come mestiere*, + www.gizmoweb.org/2012/03/larchitettura-come-mestiere/, 25. marec + 2012, in *Architettura e lotta di classe*, + www.gizmoweb.org/2014/05/architettura-e-lotta-di-classe/, 4. maj + 2014. + +[^221]: Aureli, *Labor and Work in Architecture* cit., str. 72. + +[^222]: *Prav tam,* str. 74. + +[^223]: Carlo Vercellone (ur.), *Kognitivni kapitalizem. Znanje in + finance v postfordistični dobi,* Manifestolibri, Rim 2006. + +[^224]: Pier Vittorio Aureli, *History, Architecture and Labour: A + Program for Research,* v: Aaron Cayer, Peggy Deamer, Sben Korsh, + Eric Peterson in Manuel Shvartz berg (ur.), *Asymmetric Labors: The + Economy of Architecture in Theory and Practice,* The Architecture + Lobby, New York 2016, str. 158. + +[^225]: Giulio Barazzetta, *Kaj storiti,* v: GIZMO, *Backstage. + L'architettura come lavoro concreto* cit., str. 50. + +[^226]: Filarete, *Treatise on Architecture,* cit., knjiga II, str. + 39-41. + +[^227]: Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. 207 in nasl. + +[^228]: Pravzaprav, kot piše Massimo Cacciari, *Introduction to* Max + Weber, *Il lavoro intellettuale come professione,* Mondadori, Milan + 2018, str. XXVII, "... za to obdobje ni (...) interpretacije, ki + ne bi bila transformacija". + +[^229]: Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. 207 (kurziva + moja). + +[^230]: Carl Schmitt, *Doba nevtralizacije in depolitizacije* (1929), v: + Id., *Kategorije "političnega"*, cit. str. 167-83. + +[^231]: Virno, *Gramatika mnoštva,* cit. + +[^232]: *Prav tam,* str. 14. + +[^233]: O tem se sklicujem na svoj članek *L'architettura come lavoro + concreto,* v GIZMO, *Backstage. L'architettura come lavoro + concreto* cit., str. 7-10. + +[^234]: Poleg zgoraj navedenih del glej tudi Peggy Deamer (ur.), *The + Architect as Worker. Immaterial Labor, The Creative Class and the + Politics of Design,* Bloomsbury, London 2015. Na to temo v širšem + smislu glej tudi *IWW: Immaterial Workers of the World,* v: + "DeriveApprodi", št. 18, monografska številka, 1999. + +[^235]: Dobesedno nemogoče je pojasniti število citatov *Der Autor als + Produzent* v arhitekturni razpravi, najprej v sedemdesetih letih + prejšnjega stoletja, nato pa še v novejšem času, skoraj vedno brez + ustrezne historizacije. V zvezi z morebitnimi dvoumnostmi njegove + uporabe je dovolj, če spomnimo, da iste odlomke eseja *proti* + Tafuriju uporabi Portoghesi, *Autopsy or vivisection of + architecture?* cit. (recenzija *Per una critica dell'ideologia + architettonica),* nato pa jih v druge namene uporabi sam Tafuri v + *L'Architecture dans le Boudoir*. *The language of criticism and + the criticism of language,* v "Oppositions", št. 3, 1974, str. + 37-62, kjer med drugim ugotavlja, da se "tu Benjamin razkriva kot + dvoumen in se lahko prepusti različnim interpretacijam" (str. 62). + +[^236]: Očitno gre za sklicevanje na knjigo Maxa Webra *Politics as a + Profession* (1919), v: *Intellectual Labour as a Profession,* cit., + str. 49-130. + +[^237]: Massimo Cacciari, *Progetto,* v "Laboratorio Politico", št. 2, + 1981, str. 88. + +[^238]: *Prav tam,* str. 114. + +[^239]: Tafuri, *The Historical 'Project'* cit., str. 3-30. + +[^240]: Tafuri piše (*prav tam,* str. 13): "Pravi problem je, kako + oblikovati kritiko, ki se lahko nenehno spravlja v krizo tako, da + spravlja v krizo realno. + +[^241]: "Zgodovinski 'projekt' je vedno 'projekt krize'": *prav + tam,* str. 5. O tem glej Biraghi, *Progetto di crisi* cit., str. + 9-53. + +[^242]: Massimo Cacciari, *Di alcuni motivi in Walter Benjamin,* v: + "Nuova Corrente", št. 67, 1975, str. 238. Omenjeni Benjaminov esej + je *Umetniško delo v dobi njegove tehnične ponovljivosti* (1936). + +[^243]: Cacciari, *Di alcuni motivi in Walter Benjamin* cit., str. 241. + +[^244]: V zvezi s tem glej pojem "odnosa" v Enzo Paci, + *Dall'esistenzialismo al relazionismo,* D'Anna, Messina-Florence + 1957. + +[^245]: O "izboljševalnih" učinkih transformacij v produkcijskih + odnosih glej Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. 212. + Očitno je, da je v njegovem primeru to "izboljšanje" treba + razumeti v povezavi z didaktično-organizacijsko funkcijo proizvodnje + v luči komunistične revolucije. V današnjih razmerah je treba vsako + "izboljšavo" omenjenih aparatov presojati glede na njeno zmožnost, + da vanje vnese večjo pravičnost in zagotovi boljše pogoje za njihove + uporabnike. + +[^246]: Čeprav je omejena samo na Italijo, je zanimiva študija + *Intelektualci in oblast* (*Storia d'Italia Einaudi. Annali 4,* + uredil Corrado Vivanti, Torino 1981), v kateri je lik intelektualca + obrobljen s številnimi subjekti, ki se glede na družbeni in + zgodovinski kontekst ukvarjajo z zelo različnimi sektorji in na zelo + različnih ravneh (medicina, pedagogika, umetnost, religija itd.). + Glej tudi Alberto Asor Rosa, *Intellettuali,* v: *Enciclopedia + Einaudi,* Torino 1979, zvezek VII, str. 801 in naslednje. + +[^247]: Corrado Vivanti, *Presentation,* v: *Intellectuals and Power* + cit., str. XIX-XX. + +[^248]: O intelektualcu kot "destabilizatorju" in "dvigovalcu + zavesti" (od Sokrata do Heinricha Heineja -- lahko bi dodali, da + tudi do Karla Krausa in naprej) glej Maldonado, *What is an + Intellectual?* cit., str. 92-95. Glej tudi Edward W. Said, *Telling + the Truth. Intelektualci in oblast,* Feltrinelli, Milano 2014. + +[^249]: Cacciari, *Uvod* cit., str. XI. + +[^250]: Sklic je na Rossi, *L'architettura della città* cit. Za analizo + Rossijevih virov za knjigo glej Elisabetta Vasumi Roveri, *Aldo + Rossi and L'architettura della città*. *Genesi e fortuna di un + testo,* Allemandi, Torino 2010. + +[^251]: Gre za *igrišča, ki jih* je van Eyck ustvaril v Amsterdamu za + javno upravo med letoma 1947 in 1978. Poleg Lefaivre (ur.), *Aldo + van Eyck. Playgrounds* cit. glej tudi Anna van Lingen in Denisa + Kollarova, *Aldo van Eyck. Seventeen Playgrounds*, Lecturis, + Eindhoven 2016, in Merijn Oudenampsen, *Aldo van Eyck and the City + as Playgrounds,* v: *Urbanacción 07/09,* uredila Ana Mendez de + Andés, La Casa Encendida, Madrid 2010, str. 25-39. + +[^252]: Tako je v primeru amsterdamske sirotišnice (1955-60) samega van + Eycka, o kateri glej Francis Strauven, *Aldo Van Eyck's Orphanage. + A Modern Monument,* NAi Publishers, Rotterdam 1997. + +[^253]: Gramsci, *Quaderni del carcere* cit., vol. III, zvezek 12 + (XXIX), § 3, str. 1551. + +[^254]: Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. 209. + +[^255]: Fortini, *Verifikacija pooblastil,* cit., str. 41-57. + +[^256]: Pri tem je treba opozoriti na dvoumnost Albertijevega naslova + *De re ædificatoria,* ki za svojih deset knjig namenoma izključuje + uporabo očitne vitruvijevske besede *architectura* in izbira bolj + "vzgojno". Za natančno analizo tega naslova glej Leon Battista + Alberti, *Prologue to 'De re ædificatoria',* uredila Elisabetta Di + Stefano*,* Edizioni ETS, Pisa 2012, str. 9-17. + +[^257]: Med tistimi, ki so se v zadnjih letih najbolj dosledno in resno + ukvarjali z interpretacijo vlog arhitekta in zgodovinarja + arhitekture v 20. stoletju, je Carlo Olmo: glej zlasti *Architettura + e Novecento. Rights, conflicts, values,* Donzelli, Rim 2010, in + *Architettura e storia. Paradigme diskontinuitete,* Donzelli, Rim + 2013. + +[^258]: Slavoj Žižek, *Arhitekturni paralaks*. *Pennacchi in drugi + pojavi razrednega boja,* v: Id., *Il trash sublime,* uredil Marco + Senaldi, Mimesis, Sesto San Giovanni 2013, str. 56-57. + +[^259]: Kot piše Raniero Panzieri (v *Relazione sul neocapitalismo* + (1961), v Id., *La ripresa del marxismo-leninismo in Italia,* Nuove + Edizioni Operaie, Rim 1977, str. 170-71), "bi lahko rekli, da sta + izraza kapitalizem in razvoj ista stvar". + +[^260]: Luc Boltanski in Ève Chiapello, *Novi duh kapitalizma*, Mimesis, + Sesto San Giovanni 2014. + +[^261]: Martin Heidegger, *La questione della tecnica* (1953), v: Id., + *Saggi e discorsi,* uredil Gianni Vattimo, Mursia, Milano 1980, str. + 22. Himna, iz katere je vzet citirani verz Friedricha Hölderlina, se + imenuje *Patmos* (1803). + +[^262]: Alison Smithson in Peter Smithson, *The Charged Void: + Architecture,* The Monacelli Press, New York 2001, str. 248. + +[^263]: Alison Smithson in Peter Smithson, v: Marco Vidotto, *A + P + Smithson,* Sagep Editrice, Genova 1991, str. 35. Glede + "didaktičnega" značaja projekta za "The Economist" vztraja tudi + Kenneth Frampton, *The Economist and the Hauptstadt,* v: + Architectural Design, št. 194, 1965, str. 62. + +[^264]: Dodaja: "Najboljša težnja je napačna, če ne uči, kakšno držo je + treba zavzeti, da bi jo zadovoljili." Benjamin, *The Author as + Producer* cit., str. 212. + +[^265]: To je med drugim primer École d'Architecture v Nantesu + (2003-2009), kjer "projekt kot pedagoško orodje postavlja pod + vprašaj program but in prakse šole, pa tudi norme, tehnologije in + lasten proces izdelave": glej + www.lacatonvassal.com/index.php?idp=55#. + +[^266]: Antonio Lavarello, *Indifference as a form of political + engagement*, v: + www.gizmoweb.org/2015/12/indifferenza-come-forma-di-impegno-politico-edifici-e-spazi-pubblici-nellopera-di-lacaton-vassal/#.ftn14, + 24. december 2015. + +[^267]: Maria Giuseppina Grasso Cannizzo, *Loose Ends,* uredila Sara + Marini, Lars Muller Publishers, Zürich 2014; Sara Marini, *On the + Author. Maria Giuseppina Grasso Cannizzo in njeni kristalni + gozdovi,* Quodlibet, Macerata 2017. + +[^268]: Glej poglavje *L'architettura responsabile,* v Biraghi in + Micheli, *Storia dell'architettura italiana 1985-2015* cit., str. + 329-52. + +[^269]: O tem se sklicujem na svoj članek *L'ultima resistenza ovvero + la lotta degli anziani contro i giovani,* v GIZMO, *MMX. + Architettura zona critica* cit. delo, str. 15-21, in *Non si può + fare meno dell'architettura,* v: Chiara Baglione (ur.), *Ernesto + Nathan Rogers 1909-1969,* Franco Angeli, Milano 2012, str. 196-98. + +[^270]: Glej poglavje *Dall'architettura disegnata all'architettura + insegnata: l'accademia della composizione,* v Biraghi in Micheli, + *Storia dell'architettura italiana 1985-2015* cit., str. 183-95. + Kritika, ki jo je izvedel Massimo Scolari v članku *Una generazione + senza nomi, v* "Casabella", št. 606, 1993, str. 45-47, še vedno + velja -- čeprav s potrebnimi prilagoditvami. + +[^271]: Aureli, *Labor and Work in Architecture* cit., str. 81. + +[^272]: Foucault, *disciplina in demokracija. Intervju: J.-L. Ezine* + cit., str. 90. + +[^273]: *Prav tam,* str. 9. + +[^274]: Max Weber, *Protestantska etika in duh kapitalizma* (1905), + Rizzoli, Milano 1991. + +[^275]: Aureli, *Manj je dovolj,* cit., str. 11-12. + +[^276]: *Prav tam,* str. 13. + +[^277]: *Prav tam,* str. 16. + +[^278]: Aureli, *Manj je dovolj,* cit., str. 24. + +[^279]: Aldo Rossi, *Quaderno inedito (Varie 1 -- Milano -- Arch. Veneta - + Abitazione -- Pref. II ed. L'arch. della città -- Politecnico),* + 1969-70, navedeno v Gianni Braghieri, *Presentazione*, v + "Soundings", št. 1, 2017, monografska številka, posvečena Aldu + Rossiju, uredila Lamberto Amistadi in Ildebrando Clemente, str. 68. + +[^280]: Giorgio Agamben, *Velika revščina. Samostanska pravila in oblike + življenja,* Neri Pozza, Vicenza 2011. + +[^281]: Benjamin, *Izkušnje in revščina,* cit., str. 53. + +[^282]: Walter Benjamin, *The Destructive Character* (1931), v Id., + *Experience and Poverty* (2018), uredil Massimo Palma, cit. str. 41. + +[^283]: Aureli, *Manj je dovolj,* cit., str. 40. Glej tudi Id., *Soba + brez lastništva,* v: *Hannes Meyer: Co-op Interieur,* Spector Book, + Leipzig 2015, str. 33-39. + +[^284]: Aureli, *Manj je dovolj,* cit., str. 40-41. + +[^285]: *Prav tam,* str. 41. + +[^286]: *Prav tam,* str. 58. + +[^287]: Karl Marx, *Ekonomsko-filozofski rokopisi iz leta 1844,* uredil + Norberto Bobbio, Einaudi, Torino 2018, str. 113. + +[^288]: Aureli, *Manj je dovolj,* cit., str. 59. + +[^289]: O tem prehodu obsega glej Pier Vittorio Aureli in Martino + Tattara, *A Limit to the Urban: Notes on Large-Scale Design,* v: + *Dogma: 11 Projects* cit., str. 42-45, in Id., *Barbarism Begins at + Home: Notes on Housing*, *prav tam,* str. 86-90. + +[^290]: Dogma, *Preprosto srce*, v: *Dogma: 11 Projekti* cit., str. 22. + +[^291]: Aureli in Tattara, *Barbarstvo se začne doma,* cit., str. 86. + +[^292]: Raziskava *Living/Working,* ki je potekala od leta 2013, je + privedla do objave knjige Dogma, *The Room of One's Own,* Black + Square Press, Milano 2017. + +[^293]: Pier Vittorio Aureli in Maria S. Giudici, *Velika domača + revolucija. Revisiting the Architecture of Housing*, Diploma 14, + Architectural Association School, London, a.a. 2013-14; Pier + Vittorio Aureli in drugi, *How to Live To gether. Homes for + Houston,* Advanced Design Studio -- Yale School of Architecture, New + Haven (pomlad) 2014. + +[^294]: Dogma + Black Square, *Like a Rolling Stone. Revisiting the + Architecture of the Boarding Houses,* Black Square Press, Milano + 2016. + +[^295]: Delovna skupina Dogma + realizem, *Komunalna vila. Production + and Reproduction in Artists' Housing,* Spector Books, Leipzig 2016. + Realism Working Group je umetniški kolektiv s sedežem v nemški + prestolnici. + +[^296]: Carl Schmitt, *Koncept "političnega"* (1932), v: Id., + *Kategorije "političnega",* cit., str. 101-65. + +[^297]: Tafuri, *Projekt in utopija,* cit., str. 166-67. + +[^298]: *Prav tam,* str. 2. Glej tudi R. Amirante, F. Dumontet, M. + Perriccioli in S. Pone, *Fortuna critica della "Tendenza",* v: + "Op.cit.", št. 50, 1981, str. 5-20, v katerem se avtorji + sklicujejo na "Tafurijevo znano tezo o 'smrti arhitekture'", na + kar Tafuri odgovarja s pismom ("Op. cit.", št. 51, 1981, str. 83), + v katerem citirani stavek opredeli kot "vulgarizem, od katerega se + mi niti ni treba distancirati". Takoj zatem doda: "Ne spomnim se + (...), da bi kdaj prepeval o neobstoječih grobovih. (...) Toda o + izumrtju vlog za stare discipline sem vsekakor govoril". + +[^299]: Glej na primer intervju Hansa van Dijka z Remom Koolhaasom, v + katerem med drugim beremo: "Občutek imam, da Tafuri in njegovi + prijatelji sovražijo arhitekturo. Arhitekturo razglašajo za mrtvo. + Zanj je arhitektura kup trupel v mrtvašnici.": Hans van Dijk, *Rem + Koolhaas Intervju,* v: "Wonen-TA/BK", št. 11, 1978, str. 18. + +[^300]: Paolo Portoghesi, *Autopsy or vivisection of architecture?,* v: + "Controspazio", št. 6, 1969, str. 7. Portoghesijeva dolga + recenzija je vendarle najbolj lucidna pri kritiki in -- delno - + dekonstrukciji Tafurijevih stališč. + +[^301]: Tafuri, *Projekt in utopija,* cit., str. 3. + +[^302]: *Prav tam,* str. 169. + +[^303]: Kot je znano, Leon Battista Alberti v *De re ædificatoria* + definira *lineamenta kot* nekaj, kar bi lahko prav tako imenovali + "oblikovanje" kot "projekt"; glej Alberti, *L'architettura* + cit., zv. I, str. 18-19. + +[^304]: "Arhitektova vloga je vloga posrednika med naročnikom ali + stranko, tj. osebo, ki se odloči za gradnjo, in delovno silo z + njenimi nadzorniki, ki jih lahko skupno imenujemo gradbeniki.": + Spiro Kostof, *Predgovor,* v: Id (ur.), *Arhitekt* cit. *delo,* str. + XVII. + +[^305]: Tafuri, *Per una critica dell'ideologia architettonica* cit., + str. 77. + +[^306]: Tafuri, *Projekt in utopija,* cit., str. 167. + +[^307]: De Carlo, *L'architettura della partecipazione* (1973) cit., + str. 76-77. Poglavje, ki mu pripada citirani odlomek, ima pomenljiv + naslov *È morta l'architettura: Viva l'architettura!* + +[^308]: *Prav tam,* str. 77. + +[^309]: De Carlo, *L'architettura della partecipazione* cit., str. 78. + Na splošno velja spomniti na De Carlovo angažiranje v tej smeri prek + revije Spazio e Società, ki jo je ustanovil in vodil med letoma 1978 + in 2000: glej Isabella Daidone, *Giancarlo De Carlo. Gli editoriali + di Spazio e Società,* Gangemi, Rim 2018. + +[^310]: Spomnite se zgoraj omenjene vitruvijske definicije. Zanimivo pa + je opaziti, kako se vloga "nadzornika" proizvodnih sil na + gradbišču, dodeljena arhitektu, ki jo je leta 1567 potrdil Philibert + Delorme v svojem *Premier tome de l'architecture* (stoletje pred + njim pa Leon Battista Alberti), v Franciji 16. stoletja še vedno zdi + "presenetljiva": glej odličen esej Catherine Wilkinson, *The New + Professionalism in the Renaissance*, v Kostof (ur.), *The Architect* + cit., str. 124-60, zlasti str. 131. + +[^311]: Carl W. Condit, *The Chicago School of Architecture. A History + of Commercial and Public Building in the Chicago Area, 1875-1925,* + The University of Chicago Press, Chicago 1964. + +[^312]: Otto Antonia Graf, *Otto Wagner: Das Werk des Architekten + 1860-1918,* 2 zvezka, Bölhau, Wien 1994; Robert Trevisiol, *Otto + Wagner*, Laterza, Roma-Bari 2006. + +[^313]: O tem glej Riccardo M. Villa, *L'architetto e la fabbrica,* v: + GIZMO, *Backstage. L'architettura come lavoro concreto,* uredili + Florencia Andreola, Mauro Sullam, Riccardo M. Villa, Franco Angeli, + Milano 2016, str. 17-27. Na splošno na temo razvoja arhitekturnega + dela v dobi digitalizacije glej Peggy Deamer in Phillip G. Bernstein + (ur.), *Building (in) the Future. Recasting Labor in Architecture,* + Yale School of Architecture -- Princeton Architectural Press, New + Haven -- New York 2010. + +[^314]: Poleg tega pogosto delajo zelo veliko, tudi več kot osem ur na + dan, "prožnost" delovnega časa pa pomeni, da so zaposleni ob + večerih in nočeh, delo pa se podaljša tudi na sobote in nedelje. Vse + to v okviru, v katerem je dopust le sanje, odpravnina le privid, + pokojnine pa so le še navidezne. Ta vprašanja sem obravnaval v + člankih *L'architettura come mestiere*, + www.gizmoweb.org/2012/03/larchitettura-come-mestiere/, 25. marec + 2012, in *Architettura e lotta di classe*, + www.gizmoweb.org/2014/05/architettura-e-lotta-di-classe/, 4. maj + 2014. + +[^315]: Aureli, *Labor and Work in Architecture* cit., str. 72. + +[^316]: *Prav tam,* str. 74. + +[^317]: Carlo Vercellone (ur.), *Kognitivni kapitalizem. Znanje in + finance v postfordistični dobi,* Manifestolibri, Rim 2006. + +[^318]: Pier Vittorio Aureli, *History, Architecture and Labour: A + Program for Research,* v: Aaron Cayer, Peggy Deamer, Sben Korsh, + Eric Peterson in Manuel Shvartz berg (ur.), *Asymmetric Labors: The + Economy of Architecture in Theory and Practice,* The Architecture + Lobby, New York 2016, str. 158. + +[^319]: Giulio Barazzetta, *Kaj storiti,* v: GIZMO, *Backstage. + L'architettura come lavoro concreto* cit., str. 50. + +[^320]: Filarete, *Treatise on Architecture,* cit., knjiga II, str. + 39-41. + +[^321]: Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. 207 in nasl. + +[^322]: Pravzaprav, kot piše Massimo Cacciari, *Introduction to* Max + Weber, *Il lavoro intellettuale come professione,* Mondadori, Milan + 2018, str. XXVII, "... za to obdobje ni (...) interpretacije, ki + ne bi bila transformacija". + +[^323]: Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. 207 (kurziva + moja). + +[^324]: Carl Schmitt, *Doba nevtralizacije in depolitizacije* (1929), v: + Id., *Kategorije "političnega"*, cit. str. 167-83. + +[^325]: Virno, *Gramatika mnoštva,* cit. + +[^326]: *Prav tam,* str. 14. + +[^327]: O tem se sklicujem na svoj članek *L'architettura come lavoro + concreto,* v GIZMO, *Backstage. L'architettura come lavoro + concreto* cit., str. 7-10. + +[^328]: Poleg zgoraj navedenih del glej tudi Peggy Deamer (ur.), *The + Architect as Worker. Immaterial Labor, The Creative Class and the + Politics of Design,* Bloomsbury, London 2015. Na to temo v širšem + smislu glej tudi *IWW: Immaterial Workers of the World,* v: + "DeriveApprodi", št. 18, monografska številka, 1999. + +[^329]: Dobesedno nemogoče je pojasniti število citatov *Der Autor als + Produzent* v arhitekturni razpravi, najprej v sedemdesetih letih + prejšnjega stoletja, nato pa še v novejšem času, skoraj vedno brez + ustrezne historizacije. V zvezi z morebitnimi dvoumnostmi njegove + uporabe je dovolj, če spomnimo, da iste odlomke eseja *proti* + Tafuriju uporabi Portoghesi, *Autopsy or vivisection of + architecture?* cit. (recenzija *Per una critica dell'ideologia + architettonica),* nato pa jih v druge namene uporabi sam Tafuri v + *L'Architecture dans le Boudoir*. *The language of criticism and + the criticism of language,* v "Oppositions", št. 3, 1974, str. + 37-62, kjer med drugim ugotavlja, da se "tu Benjamin razkriva kot + dvoumen in se lahko prepusti različnim interpretacijam" (str. 62). + +[^330]: Očitno gre za sklicevanje na knjigo Maxa Webra *Politics as a + Profession* (1919), v: *Intellectual Labour as a Profession,* cit., + str. 49-130. + +[^331]: Massimo Cacciari, *Progetto,* v "Laboratorio Politico", št. 2, + 1981, str. 88. + +[^332]: *Prav tam,* str. 114. + +[^333]: Tafuri, *The Historical 'Project'* cit., str. 3-30. + +[^334]: Tafuri piše (*prav tam,* str. 13): "Pravi problem je, kako + oblikovati kritiko, ki se lahko nenehno spravlja v krizo tako, da + spravlja v krizo realno. + +[^335]: "Zgodovinski 'projekt' je vedno 'projekt krize'": *prav + tam,* str. 5. O tem glej Biraghi, *Progetto di crisi* cit., str. + 9-53. + +[^336]: Massimo Cacciari, *Di alcuni motivi in Walter Benjamin,* v: + "Nuova Corrente", št. 67, 1975, str. 238. Omenjeni Benjaminov esej + je *Umetniško delo v dobi njegove tehnične ponovljivosti* (1936). + +[^337]: Cacciari, *Di alcuni motivi in Walter Benjamin* cit., str. 241. + +[^338]: V zvezi s tem glej pojem "odnosa" v Enzo Paci, + *Dall'esistenzialismo al relazionismo,* D'Anna, Messina-Florence + 1957. + +[^339]: O "izboljševalnih" učinkih transformacij v produkcijskih + odnosih glej Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. 212. + Očitno je, da je v njegovem primeru to "izboljšanje" treba + razumeti v povezavi z didaktično-organizacijsko funkcijo proizvodnje + v luči komunistične revolucije. V današnjih razmerah je treba vsako + "izboljšavo" omenjenih aparatov presojati glede na njeno zmožnost, + da vanje vnese večjo pravičnost in zagotovi boljše pogoje za njihove + uporabnike. + +[^340]: Čeprav je omejena samo na Italijo, je zanimiva študija + *Intelektualci in oblast* (*Storia d'Italia Einaudi. Annali 4,* + uredil Corrado Vivanti, Torino 1981), v kateri je lik intelektualca + obrobljen s številnimi subjekti, ki se glede na družbeni in + zgodovinski kontekst ukvarjajo z zelo različnimi sektorji in na zelo + različnih ravneh (medicina, pedagogika, umetnost, religija itd.). + Glej tudi Alberto Asor Rosa, *Intellettuali,* v: *Enciclopedia + Einaudi,* Torino 1979, zvezek VII, str. 801 in naslednje. + +[^341]: Corrado Vivanti, *Presentation,* v: *Intellectuals and Power,* + cit., str. XIX-XX. + +[^342]: O intelektualcu kot "destabilizatorju" in "dvigovalcu + zavesti" (od Sokrata do Heinricha Heineja -- lahko bi dodali, da + tudi do Karla Krausa in naprej) glej Maldonado, *What is an + Intellectual?* cit., str. 92-95. Glej tudi Edward W. Said, *Telling + the Truth. Intelektualci in oblast,* Feltrinelli, Milano 2014. + +[^343]: Cacciari, *Uvod* cit., str. XI. + +[^344]: Sklic je na Rossi, *L'architettura della città* cit. Za analizo + Rossijevih virov za knjigo glej Elisabetta Vasumi Roveri, *Aldo + Rossi and L'architettura della città*. *Genesi e fortuna di un + testo,* Allemandi, Torino 2010. + +[^345]: Gre za *igrišča, ki jih* je van Eyck ustvaril v Amsterdamu za + javno upravo med letoma 1947 in 1978. Poleg Lefaivre (ur.), *Aldo + van Eyck. Playgrounds* cit. glej tudi Anna van Lingen in Denisa + Kollarova, *Aldo van Eyck. Seventeen Playgrounds*, Lecturis, + Eindhoven 2016, in Merijn Oudenampsen, *Aldo van Eyck and the City + as Playgrounds,* v: *Urbanacción 07/09,* uredila Ana Mendez de + Andés, La Casa Encendida, Madrid 2010, str. 25-39. + +[^346]: Tako je v primeru amsterdamske sirotišnice (1955-60) samega van + Eycka, o kateri glej Francis Strauven, *Aldo Van Eyck's Orphanage. + A Modern Monument,* NAi Publishers, Rotterdam 1997. + +[^347]: Gramsci, *Quaderni del carcere* cit., vol. III, zvezek 12 + (XXIX), § 3, str. 1551. + +[^348]: Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. 209. + +[^349]: Fortini, *Verifikacija pooblastil,* cit., str. 41-57. + +[^350]: Pri tem je treba opozoriti na dvoumnost Albertijevega naslova + *De re ædificatoria,* ki za svojih deset knjig namenoma izključuje + uporabo očitne vitruvijevske besede *architectura* in izbira bolj + "vzgojno". Za natančno analizo tega naslova glej Leon Battista + Alberti, *Prologue to 'De re ædificatoria',* uredila Elisabetta Di + Stefano*,* Edizioni ETS, Pisa 2012, str. 9-17. + +[^351]: Med tistimi, ki so se v zadnjih letih najbolj dosledno in resno + ukvarjali z interpretacijo vlog arhitekta in zgodovinarja + arhitekture v 20. stoletju, je Carlo Olmo: glej zlasti *Architettura + e Novecento. Rights, conflicts, values,* Donzelli, Rim 2010, in + *Architettura e storia. Paradigme diskontinuitete,* Donzelli, Rim + 2013. + +[^352]: Slavoj Žižek, *Arhitekturni paralaks*. *Pennacchi in drugi + pojavi razrednega boja,* v: Id., *Il trash sublime,* uredil Marco + Senaldi, Mimesis, Sesto San Giovanni 2013, str. 56-57. + +[^353]: Kot piše Raniero Panzieri (v *Relazione sul neocapitalismo* + (1961), v Id., *La ripresa del marxismo-leninismo in Italia,* Nuove + Edizioni Operaie, Rim 1977, str. 170-71), "bi lahko rekli, da sta + izraza kapitalizem in razvoj ista stvar". + +[^354]: Luc Boltanski in Ève Chiapello, *Novi duh kapitalizma*, Mimesis, + Sesto San Giovanni 2014. + +[^355]: Martin Heidegger, *La questione della tecnica* (1953), v: Id., + *Saggi e discorsi,* uredil Gianni Vattimo, Mursia, Milano 1980, str. + 22. Himna, iz katere je vzet citirani verz Friedricha Hölderlina, se + imenuje *Patmos* (1803). + +[^356]: Alison Smithson in Peter Smithson, *The Charged Void: + Architecture,* The Monacelli Press, New York 2001, str. 248. + +[^357]: Alison Smithson in Peter Smithson, v: Marco Vidotto, *A + P + Smithson,* Sagep Editrice, Genova 1991, str. 35. Glede + "didaktičnega" značaja projekta za "The Economist" vztraja tudi + Kenneth Frampton, *The Economist and the Hauptstadt,* v: + Architectural Design, št. 194, 1965, str. 62. + +[^358]: Dodaja: "Najboljša težnja je napačna, če ne uči, kakšno držo je + treba zavzeti, da bi jo zadovoljili." Benjamin, *The Author as + Producer* cit., str. 212. + +[^359]: To je med drugim primer École d'Architecture v Nantesu + (2003-2009), kjer "projekt kot pedagoško orodje postavlja pod + vprašaj program but in prakse šole, pa tudi norme, tehnologije in + lasten proces izdelave": glej + www.lacatonvassal.com/index.php?idp=55#. + +[^360]: Antonio Lavarello, *Indifference as a form of political + engagement*, v: + www.gizmoweb.org/2015/12/indifferenza-come-forma-di-impegno-politico-edifici-e-spazi-pubblici-nellopera-di-lacaton-vassal/#.ftn14, + 24. december 2015. + +[^361]: Maria Giuseppina Grasso Cannizzo, *Loose Ends,* uredila Sara + Marini, Lars Muller Publishers, Zürich 2014; Sara Marini, *On the + Author. Maria Giuseppina Grasso Cannizzo in njeni kristalni + gozdovi,* Quodlibet, Macerata 2017. + +[^362]: Glej poglavje *L'architettura responsabile,* v Biraghi in + Micheli, *Storia dell'architettura italiana 1985-2015* cit., str. + 329-52. + +[^363]: O tem se sklicujem na svoj članek *L'ultima resistenza ovvero + la lotta degli anziani contro i giovani,* v GIZMO, *MMX. + Architettura zona critica* cit. delo, str. 15-21, in *Non si può + fare meno dell'architettura,* v: Chiara Baglione (ur.), *Ernesto + Nathan Rogers 1909-1969,* Franco Angeli, Milano 2012, str. 196-98. + +[^364]: Glej poglavje *Dall'architettura disegnata all'architettura + insegnata: l'accademia della composizione,* v Biraghi in Micheli, + *Storia dell'architettura italiana 1985-2015* cit., str. 183-95. + Kritika, ki jo je izvedel Massimo Scolari v članku *Una generazione + senza nomi, v* "Casabella", št. 606, 1993, str. 45-47, je še vedno + veljavna -- čeprav s potrebnimi prilagoditvami. + +[^365]: Tafuri, *Projekt in utopija,* cit., str. 166-67. + +[^366]: *Prav tam,* str. 2. Glej tudi R. Amirante, F. Dumontet, M. + Perriccioli in S. Pone, *Fortuna critica della "Tendenza",* v: + "Op.cit.", št. 50, 1981, str. 5-20, v katerem se avtorji + sklicujejo na "Tafurijevo znano tezo o 'smrti arhitekture'", na + kar Tafuri odgovarja s pismom ("Op. cit.", št. 51, 1981, str. 83), + v katerem citirani stavek opredeli kot "vulgarizem, od katerega se + mi niti ni treba distancirati". Takoj zatem doda: "Ne spomnim se + (...), da bi kdaj prepeval o neobstoječih grobovih. (...) Toda o + izumrtju vlog za stare discipline sem vsekakor govoril". + +[^367]: Glej na primer intervju Hansa van Dijka z Remom Koolhaasom, v + katerem med drugim beremo: "Občutek imam, da Tafuri in njegovi + prijatelji sovražijo arhitekturo. Arhitekturo razglašajo za mrtvo. + Zanj je arhitektura kup trupel v mrtvašnici.": Hans van Dijk, *Rem + Koolhaas Intervju,* v: "Wonen-TA/BK", št. 11, 1978, str. 18. + +[^368]: Paolo Portoghesi, *Autopsy or vivisection of architecture?,* v: + "Controspazio", št. 6, 1969, str. 7. Portoghesijeva dolga + recenzija je vendarle najbolj lucidna pri kritiki in -- delno - + dekonstrukciji Tafurijevih stališč. + +[^369]: Tafuri, *Projekt in utopija,* cit., str. 3. + +[^370]: *Prav tam,* str. 169. + +[^371]: Kot je znano, Leon Battista Alberti v *De re ædificatoria* + imenuje *lineamenta* tisto, kar bi lahko opredelili kot "načrt" in + "projekt"; glej Alberti, *L'architettura* cit., zv. I, str. + 18-19. + +[^372]: "Arhitektova vloga je vloga posrednika med naročnikom ali + stranko, tj. osebo, ki se odloči za gradnjo, in delovno silo z + njenimi nadzorniki, ki jih lahko skupno imenujemo gradbeniki.": + Spiro Kostof, *Predgovor,* v: Id (ur.), *Arhitekt* cit. *delo,* str. + XVII. + +[^373]: Tafuri, *Per una critica dell'ideologia architettonica* cit., + str. 77. + +[^374]: Tafuri, *Projekt in utopija,* cit., str. 167. + +[^375]: De Carlo, *L'architettura della partecipazione* (1973) cit., + str. 76-77. Poglavje, ki mu pripada citirani odlomek, ima pomenljiv + naslov *È morta l'architettura: Viva l'architettura!* + +[^376]: *Prav tam,* str. 77. + +[^377]: De Carlo, *L'architettura della partecipazione* cit., str. 78. + Na splošno velja spomniti na De Carlovo angažiranje v tej smeri prek + revije Spazio e Società, ki jo je ustanovil in vodil med letoma 1978 + in 2000: glej Isabella Daidone, *Giancarlo De Carlo. Gli editoriali + di Spazio e Società,* Gangemi, Rim 2018. + +[^378]: Spomnite se zgoraj omenjene vitruvijske definicije. Zanimivo pa + je opaziti, kako se vloga "nadzornika" proizvodnih sil na + gradbišču, dodeljena arhitektu, ki jo je leta 1567 potrdil Philibert + Delorme v svojem *Premier tome de l'architecture* (stoletje pred + njim pa Leon Battista Alberti), v Franciji 16. stoletja še vedno zdi + "presenetljiva": glej odličen esej Catherine Wilkinson, *The New + Professionalism in the Renaissance*, v Kostof (ur.), *The Architect* + cit., str. 124-60, zlasti str. 131. + +[^379]: Carl W. Condit, *The Chicago School of Architecture. A History + of Commercial and Public Building in the Chicago Area, 1875-1925,* + The University of Chicago Press, Chicago 1964. + +[^380]: Otto Antonia Graf, *Otto Wagner: Das Werk des Architekten + 1860-1918,* 2 zvezka, Bölhau, Wien 1994; Robert Trevisiol, *Otto + Wagner*, Laterza, Roma-Bari 2006. + +[^381]: O tem glej Riccardo M. Villa, *L'architetto e la fabbrica,* v: + GIZMO, *Backstage. L'architettura come lavoro concreto,* uredili + Florencia Andreola, Mauro Sullam, Riccardo M. Villa, Franco Angeli, + Milano 2016, str. 17-27. Na splošno na temo razvoja arhitekturnega + dela v dobi digitalizacije glej Peggy Deamer in Phillip G. Bernstein + (ur.), *Building (in) the Future. Recasting Labor in Architecture,* + Yale School of Architecture -- Princeton Architectural Press, New + Haven -- New York 2010. + +[^382]: Poleg tega pogosto delajo zelo dolgo, tudi več kot osem ur na + dan, "prožnost" delovnega časa pa pomeni, da so zaposleni ob + večerih in ponoči ter da delo podaljšajo na sobote in nedelje. Vse + to v okviru, v katerem je dopust le sanje, odpravnina le privid, + pokojnine pa so le še navidezne. Ta vprašanja sem obravnaval v + člankih *L'architettura come mestiere*, + www.gizmoweb.org/2012/03/larchitettura-come-mestiere/, 25. marec + 2012, in *Architettura e lotta di classe*, + www.gizmoweb.org/2014/05/architettura-e-lotta-di-classe/, 4. maj + 2014. + +[^383]: Aureli, *Labor and Work in Architecture* cit., str. 72. + +[^384]: *Prav tam,* str. 74. + +[^385]: Carlo Vercellone (ur.), *Kognitivni kapitalizem. Znanje in + finance v postfordistični dobi,* Manifestolibri, Rim 2006. + +[^386]: Pier Vittorio Aureli, *History, Architecture and Labour: A + Program for Research,* v: Aaron Cayer, Peggy Deamer, Sben Korsh, + Eric Peterson in Manuel Shvartz berg (ur.), *Asymmetric Labors: The + Economy of Architecture in Theory and Practice,* The Architecture + Lobby, New York 2016, str. 158. + +[^387]: Giulio Barazzetta, *Kaj storiti,* v: GIZMO, *Backstage. + L'architettura come lavoro concreto* cit., str. 50. + +[^388]: Filarete, *Treatise on Architecture,* cit., knjiga II, str. + 39-41. + +[^389]: Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. 207 in nasl. + +[^390]: Pravzaprav, kot piše Massimo Cacciari, *Introduction to* Max + Weber, *Il lavoro intellettuale come professione,* Mondadori, Milan + 2018, str. XXVII, "... za to obdobje ni (...) interpretacije, ki + ne bi bila transformacija". + +[^391]: Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. 207 (kurziva + moja). + +[^392]: Carl Schmitt, *Doba nevtralizacije in depolitizacije* (1929), v: + Id., *Kategorije "političnega"*, cit. str. 167-83. + +[^393]: Virno, *Gramatika mnoštva,* cit. + +[^394]: *Prav tam,* str. 14. + +[^395]: O tem se sklicujem na svoj članek *L'architettura come lavoro + concreto,* v GIZMO, *Backstage. L'architettura come lavoro + concreto* cit., str. 7-10. + +[^396]: Poleg zgoraj navedenih del glej tudi Peggy Deamer (ur.), *The + Architect as Worker. Immaterial Labor, The Creative Class and the + Politics of Design,* Bloomsbury, London 2015. Na to temo v širšem + smislu glej tudi *IWW: Immaterial Workers of the World,* v: + "DeriveApprodi", št. 18, monografska številka, 1999. + +[^397]: Dobesedno nemogoče je pojasniti število citatov *Der Autor als + Produzent* v arhitekturni razpravi, najprej v sedemdesetih letih + prejšnjega stoletja, nato pa še v novejšem času, skoraj vedno brez + ustrezne historizacije. V zvezi z morebitnimi dvoumnostmi njegove + uporabe je dovolj, če spomnimo, da iste odlomke eseja *proti* + Tafuriju uporabi Portoghesi, *Autopsy or vivisection of + architecture?* cit. (recenzija *Per una critica dell'ideologia + architettonica),* nato pa jih v druge namene uporabi sam Tafuri v + *L'Architecture dans le Boudoir*. *The language of criticism and + the criticism of language,* v "Oppositions", št. 3, 1974, str. + 37-62, kjer med drugim ugotavlja, da se "tu Benjamin razkriva kot + dvoumen in se lahko prepusti različnim interpretacijam" (str. 62). + +[^398]: Očitno gre za sklicevanje na knjigo Maxa Webra *Politics as a + Profession* (1919), v: *Intellectual Labour as a Profession,* cit., + str. 49-130. + +[^399]: Massimo Cacciari, *Progetto,* v "Laboratorio Politico", št. 2, + 1981, str. 88. + +[^400]: Tafuri, *Projekt in utopija,* cit., str. 166-67. + +[^401]: *Prav tam,* str. 2. Glej tudi R. Amirante, F. Dumontet, M. + Perriccioli in S. Pone, *Fortuna critica della "Tendenza",* v: + "Op.cit.", št. 50, 1981, str. 5-20, v katerem se avtorji + sklicujejo na "Tafurijevo znano tezo o 'smrti arhitekture'", na + kar Tafuri odgovarja s pismom ("Op. cit.", št. 51, 1981, str. 83), + v katerem citirani stavek opredeli kot "vulgarizem, od katerega se + mi niti ni treba distancirati". Takoj zatem doda: "Ne spomnim se + (...), da bi kdaj prepeval o neobstoječih grobovih. (...) Toda o + izumrtju vlog za stare discipline sem vsekakor govoril". + +[^402]: Glej na primer intervju Hansa van Dijka z Remom Koolhaasom, v + katerem med drugim beremo: "Občutek imam, da Tafuri in njegovi + prijatelji sovražijo arhitekturo. Arhitekturo razglašajo za mrtvo. + Zanj je arhitektura kup trupel v mrtvašnici.": Hans van Dijk, *Rem + Koolhaas Intervju,* v: "Wonen-TA/BK", št. 11, 1978, str. 18. + +[^403]: Paolo Portoghesi, *Autopsy or vivisection of architecture?,* v: + "Controspazio", št. 6, 1969, str. 7. Portoghesijeva dolga + recenzija je vendarle najbolj lucidna pri kritiki in -- delno - + dekonstrukciji Tafurijevih stališč. + +[^404]: Tafuri, *Projekt in utopija,* cit., str. 3. + +[^405]: *Prav tam,* str. 169. + +[^406]: Kot je znano, Leon Battista Alberti v *De re ædificatoria* + definira *lineamenta kot* nekaj, kar bi lahko prav tako imenovali + "oblikovanje" kot "projekt"; glej Alberti, *L'architettura* + cit., zv. I, str. 18-19. + +[^407]: "Arhitektova vloga je vloga posrednika med naročnikom ali + stranko, tj. osebo, ki se odloči za gradnjo, in delovno silo z + njenimi nadzorniki, ki jih lahko skupno imenujemo gradbeniki.": + Spiro Kostof, *Predgovor,* v: Id (ur.), *Arhitekt* cit. *delo,* str. + XVII. + +[^408]: Tafuri, *Per una critica dell'ideologia architettonica* cit., + str. 77. + +[^409]: Tafuri, *Projekt in utopija,* cit., str. 167. + +[^410]: De Carlo, *L'architettura della partecipazione* (1973) cit., + str. 76-77. Poglavje, ki mu pripada citirani odlomek, ima pomenljiv + naslov *È morta l'architettura: Viva l'architettura!* + +[^411]: *Prav tam,* str. 77. + +[^412]: De Carlo, *L'architettura della partecipazione* cit., str. 78. + Na splošno velja spomniti na De Carlovo angažiranje v tej smeri prek + revije Spazio e Società, ki jo je ustanovil in vodil med letoma 1978 + in 2000: glej Isabella Daidone, *Giancarlo De Carlo. Gli editoriali + di Spazio e Società,* Gangemi, Rim 2018. + +[^413]: Spomnite se zgoraj omenjene vitruvijske definicije. Zanimivo pa + je opaziti, kako se vloga "nadzornika" proizvodnih sil na + gradbišču, dodeljena arhitektu, ki jo je leta 1567 potrdil Philibert + Delorme v svojem *Premier tome de l'architecture* (stoletje pred + njim pa Leon Battista Alberti), v Franciji 16. stoletja še vedno zdi + "presenetljiva": glej odličen esej Catherine Wilkinson, *The New + Professionalism in the Renaissance*, v Kostof (ur.), *The Architect* + cit., str. 124-60, zlasti str. 131. + +[^414]: Carl W. Condit, *The Chicago School of Architecture. A History + of Commercial and Public Building in the Chicago Area, 1875-1925,* + The University of Chicago Press, Chicago 1964. + +[^415]: Otto Antonia Graf, *Otto Wagner: Das Werk des Architekten + 1860-1918,* 2 zvezka, Bölhau, Wien 1994; Robert Trevisiol, *Otto + Wagner*, Laterza, Roma-Bari 2006. + +[^416]: O tem glej Riccardo M. Villa, *L'architetto e la fabbrica,* v: + GIZMO, *Backstage. L'architettura come lavoro concreto,* uredili + Florencia Andreola, Mauro Sullam, Riccardo M. Villa, Franco Angeli, + Milano 2016, str. 17-27. Na splošno na temo razvoja arhitekturnega + dela v dobi digitalizacije glej Peggy Deamer in Phillip G. Bernstein + (ur.), *Building (in) the Future. Recasting Labor in Architecture,* + Yale School of Architecture -- Princeton Architectural Press, New + Haven -- New York 2010. + +[^417]: Poleg tega pogosto delajo zelo veliko, tudi več kot osem ur na + dan, "prožnost" delovnega časa pa pomeni, da so zaposleni ob + večerih in nočeh, delo pa se podaljša tudi na sobote in nedelje. Vse + to v okviru, v katerem so počitnice le sanje, odpravnine le privid, + pokojnine pa le še hipera. Ta vprašanja sem obravnaval v člankih + *L'architettura come mestiere*, + www.gizmoweb.org/2012/03/larchitettura-come-mestiere/, 25. marec + 2012, in *Architettura e lotta di classe*, + www.gizmoweb.org/2014/05/architettura-e-lotta-di-classe/, 4. maj + 2014. + +[^418]: Aureli, *Labor and Work in Architecture* cit., str. 72. + +[^419]: *Prav tam,* str. 74. + +[^420]: Carlo Vercellone (ur.), *Kognitivni kapitalizem. Znanje in + finance v postfordistični dobi,* Manifestolibri, Rim 2006. + +[^421]: Pier Vittorio Aureli, *History, Architecture and Labour: A + Program for Research,* v: Aaron Cayer, Peggy Deamer, Sben Korsh, + Eric Peterson in Manuel Shvartz berg (ur.), *Asymmetric Labors: The + Economy of Architecture in Theory and Practice,* The Architecture + Lobby, New York 2016, str. 158. + +[^422]: Giulio Barazzetta, *Kaj storiti,* v: GIZMO, *Backstage. + L'architettura come lavoro concreto* cit., str. 50. + +[^423]: Filarete, *Treatise on Architecture,* cit., knjiga II, str. + 39-41. + +[^424]: Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. 207 in nasl. + +[^425]: Pravzaprav, kot piše Massimo Cacciari, *Introduction to* Max + Weber, *Il lavoro intellettuale come professione,* Mondadori, Milan + 2018, str. XXVII, "... za to obdobje ni (...) interpretacije, ki + ne bi bila transformacija". + +[^426]: Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. 207 (kurziva + moja). + +[^427]: Carl Schmitt, *Doba nevtralizacije in depolitizacije* (1929), v: + Id., *Kategorije "političnega"*, cit. str. 167-83. + +[^428]: Virno, *Gramatika mnoštva,* cit. + +[^429]: *Prav tam,* str. 14. + +[^430]: O tem se sklicujem na svoj članek *L'architettura come lavoro + concreto,* v GIZMO, *Backstage. L'architettura come lavoro + concreto* cit., str. 7-10. + +[^431]: Poleg zgoraj navedenih del glej tudi Peggy Deamer (ur.), *The + Architect as Worker. Immaterial Labor, The Creative Class and the + Politics of Design,* Bloomsbury, London 2015. Na to temo v širšem + smislu glej tudi *IWW: Immaterial Workers of the World,* v: + "DeriveApprodi", št. 18, monografska številka, 1999. + +[^432]: Dobesedno nemogoče je pojasniti število citatov *Der Autor als + Produzent* v arhitekturni razpravi, najprej v sedemdesetih letih + prejšnjega stoletja, nato pa še v novejšem času, skoraj vedno brez + ustrezne historizacije. V zvezi z morebitnimi dvoumnostmi njegove + uporabe je dovolj, če spomnimo, da iste odlomke eseja *proti* + Tafuriju uporabi Portoghesi, *Autopsy or vivisection of + architecture?* cit. (recenzija *Per una critica dell'ideologia + architettonica),* nato pa jih v druge namene uporabi sam Tafuri v + *L'Architecture dans le Boudoir*. *The language of criticism and + the criticism of language,* v "Oppositions", št. 3, 1974, str. + 37-62, kjer med drugim ugotavlja, da se "tu Benjamin razkriva kot + dvoumen in se lahko prepusti različnim interpretacijam" (str. 62). + +[^433]: Očitno gre za sklicevanje na knjigo Maxa Webra *Politics as a + Profession* (1919), v: *Intellectual Labour as a Profession,* cit., + str. 49-130. + +[^434]: Massimo Cacciari, *Progetto,* v "Laboratorio Politico", št. 2, + 1981, str. 88. + +[^435]: *Prav tam,* str. 114. + +[^436]: Tafuri, *The Historical 'Project'* cit., str. 3-30. + +[^437]: Tafuri piše (*prav tam,* str. 13): "Pravi problem je, kako + oblikovati kritiko, ki se lahko nenehno spravlja v krizo tako, da + spravlja v krizo realno. + +[^438]: "Zgodovinski 'projekt' je vedno 'projekt krize'": *prav + tam,* str. 5. O tem glej Biraghi, *Progetto di crisi* cit., str. + 9-53. + +[^439]: Massimo Cacciari, *Di alcuni motivi in Walter Benjamin,* v: + "Nuova Corrente", št. 67, 1975, str. 238. Omenjeni Benjaminov esej + je *Umetniško delo v dobi njegove tehnične reproduktibilnosti* + (1936). + +[^440]: Cacciari, *Di alcuni motivi in Walter Benjamin* cit., str. 241. + +[^441]: V zvezi s tem glej pojem "odnosa" v Enzo Paci, + *Dall'esistenzialismo al relazionismo,* D'Anna, Messina-Florence + 1957. + +[^442]: O "izboljševalnih" učinkih transformacij v produkcijskih + odnosih glej Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. 212. + Očitno je, da je v njegovem primeru to "izboljšanje" treba + razumeti v povezavi z didaktično-organizacijsko funkcijo proizvodnje + v luči komunistične revolucije. V današnjih razmerah je treba vsako + "izboljšavo" omenjenih aparatov presojati glede na njeno zmožnost, + da vanje vnese večjo pravičnost in zagotovi boljše pogoje za njihove + uporabnike. + +[^443]: Čeprav je omejena samo na Italijo, je zanimiva študija + *Intelektualci in oblast* (*Storia d'Italia Einaudi. Annali 4,* + uredil Corrado Vivanti, Torino 1981), v kateri je lik intelektualca + obrobljen s številnimi subjekti, ki se glede na družbeni in + zgodovinski kontekst ukvarjajo z zelo različnimi sektorji in na zelo + različnih ravneh (medicina, pedagogika, umetnost, religija itd.). + Glej tudi Alberto Asor Rosa, *Intellettuali,* v: *Enciclopedia + Einaudi,* Torino 1979, zvezek VII, str. 801 in naslednje. + +[^444]: Corrado Vivanti, *Presentation,* v: *Intellectuals and Power,* + cit., str. XIX-XX. + +[^445]: O intelektualcu kot "destabilizatorju" in "dvigovalcu + zavesti" (od Sokrata do Heinricha Heineja -- lahko bi dodali, da + tudi do Karla Krausa in naprej) glej Maldonado, *What is an + Intellectual?* cit., str. 92-95. Glej tudi Edward W. Said, *Telling + the Truth. Intelektualci in oblast,* Feltrinelli, Milano 2014. + +[^446]: Cacciari, *Uvod* cit., str. XI. + +[^447]: Sklic je na Rossi, *L'architettura della città* cit. Za analizo + Rossijevih virov za knjigo glej Elisabetta Vasumi Roveri, *Aldo + Rossi and L'architettura della città*. *Genesi e fortuna di un + testo,* Allemandi, Torino 2010. + +[^448]: Gre za *igrišča, ki jih* je van Eyck ustvaril v Amsterdamu za + javno upravo med letoma 1947 in 1978. Poleg Lefaivre (ur.), *Aldo + van Eyck. Playgrounds* cit. glej tudi Anna van Lingen in Denisa + Kollarova, *Aldo van Eyck. Seventeen Playgrounds*, Lecturis, + Eindhoven 2016, in Merijn Oudenampsen, *Aldo van Eyck and the City + as Playgrounds,* v: *Urbanacción 07/09,* uredila Ana Mendez de + Andés, La Casa Encendida, Madrid 2010, str. 25-39. + +[^449]: Tako je v primeru amsterdamske sirotišnice (1955-60) samega van + Eycka, o kateri glej Francis Strauven, *Aldo Van Eyck's Orphanage. + A Modern Monument,* NAi Publishers, Rotterdam 1997. + +[^450]: Gramsci, *Quaderni del carcere* cit., vol. III, zvezek 12 + (XXIX), § 3, str. 1551. + +[^451]: Benjamin, *The Author as Producer* cit., str. 209. + +[^452]: Fortini, *Verifikacija pooblastil,* cit., str. 41-57. + +[^453]: Pri tem je treba opozoriti na dvoumnost Albertijevega naslova + *De re ædificatoria,* ki za svojih deset knjig namenoma izključuje + uporabo očitne vitruvijevske besede *architectura* in izbira bolj + "vzgojno". Za natančno analizo tega naslova glej Leon Battista + Alberti, *Prologue to 'De re ædificatoria',* uredila Elisabetta Di + Stefano*,* Edizioni ETS, Pisa 2012, str. 9-17. + +[^454]: Med tistimi, ki so se v zadnjih letih najbolj dosledno in resno + ukvarjali z interpretacijo vlog arhitekta in zgodovinarja + arhitekture v 20. stoletju, je Carlo Olmo: glej zlasti *Architettura + e Novecento. Rights, conflicts, values,* Donzelli, Rim 2010, in + *Architettura e storia. Paradigme diskontinuitete,* Donzelli, Rim + 2013. + +[^455]: Slavoj Žižek, *Arhitekturni paralaks*. *Pennacchi in drugi + pojavi razrednega boja,* v: Id., *Il trash sublime,* uredil Marco + Senaldi, Mimesis, Sesto San Giovanni 2013, str. 56-57. + +[^456]: Kot piše Raniero Panzieri (v *Relazione sul neocapitalismo* + (1961), v Id., *La ripresa del marxismo-leninismo in Italia,* Nuove + Edizioni Operaie, Rim 1977, str. 170-71), "bi lahko rekli, da sta + izraza kapitalizem in razvoj ista stvar". + +[^457]: Luc Boltanski in Ève Chiapello, *Novi duh kapitalizma*, Mimesis, + Sesto San Giovanni 2014. + +[^458]: Martin Heidegger, *La questione della tecnica* (1953), v: Id., + *Saggi e discorsi,* uredil Gianni Vattimo, Mursia, Milano 1980, str. + 22. Himna, iz katere je vzet citirani verz Friedricha Hölderlina, se + imenuje *Patmos* (1803). + +[^459]: Alison Smithson in Peter Smithson, *The Charged Void: + Architecture,* The Monacelli Press, New York 2001, str. 248. + +[^460]: Alison Smithson in Peter Smithson, v: Marco Vidotto, *A + P + Smithson,* Sagep Editrice, Genova 1991, str. 35. Glede + "didaktičnega" značaja projekta za "The Economist" vztraja tudi + Kenneth Frampton, *The Economist and the Hauptstadt,* v: + Architectural Design, št. 194, 1965, str. 62. + +[^461]: Dodaja: "Najboljša težnja je napačna, če ne uči, kakšno držo je + treba zavzeti, da bi jo zadovoljili." Benjamin, *The Author as + Producer* cit., str. 212. + +[^462]: To je med drugim primer École d'Architecture v Nantesu + (2003-2009), kjer "projekt kot pedagoško orodje postavlja pod + vprašaj program but in prakse šole, pa tudi norme, tehnologije in + lasten proces izdelave": glej + www.lacatonvassal.com/index.php?idp=55#. + +[^463]: Antonio Lavarello, *Indifference as a form of political + engagement*, v: + www.gizmoweb.org/2015/12/indifferenza-come-forma-di-impegno-politico-edifici-e-spazi-pubblici-nellopera-di-lacaton-vassal/#.ftn14, + 24. december 2015. + +[^464]: Maria Giuseppina Grasso Cannizzo, *Loose Ends,* uredila Sara + Marini, Lars Muller Publishers, Zürich 2014; Sara Marini, *On the + Author. Maria Giuseppina Grasso Cannizzo in njeni kristalni + gozdovi,* Quodlibet, Macerata 2017. + +[^465]: Glej poglavje *L'architettura responsabile,* v Biraghi in + Micheli, *Storia dell'architettura italiana 1985-2015* cit., str. + 329-52. + +[^466]: O tem se sklicujem na svoj članek *L'ultima resistenza ovvero + la lotta degli anziani contro i giovani,* v GIZMO, *MMX. + Architettura zona critica* cit. delo, str. 15-21, in *Non si può + fare meno dell'architettura,* v: Chiara Baglione (ur.), *Ernesto + Nathan Rogers 1909-1969,* Franco Angeli, Milano 2012, str. 196-98. + +[^467]: Glej poglavje *Dall'architettura disegnata all'architettura + insegnata: l'accademia della composizione,* v Biraghi in Micheli, + *Storia dell'architettura italiana 1985-2015* cit., str. 183-95. + Kritika, ki jo je izvedel Massimo Scolari v članku *Una generazione + senza nomi, v* "Casabella", št. 606, 1993, str. 45-47, še vedno + velja -- čeprav s potrebnimi prilagoditvami. + +[^468]: Aureli, *Labor and Work in Architecture* cit., str. 81. + +[^469]: Foucault, *disciplina in demokracija. Intervju: J.-L. Ezine* + cit., str. 90. + +--- +# vim: spelllang=sl spell +... diff --git a/.engels_ludwig_feuerbach.md b/.engels_ludwig_feuerbach.md new file mode 100644 index 0000000..c9b2a6a --- /dev/null +++ b/.engels_ludwig_feuerbach.md @@ -0,0 +1,63 @@ +--- +title: "Friedrich Engels, Ludwig Feuerbach in konec klasične nemške filozofije" +... + +Engels o Marxovih enajstih tezah o Feuerbachu: + +> To so beležke, ki bi jih bilo treba pozneje izdelati, napisane v +> naglici, nikakor ne namenjene za tisk, toda neprecenljive vrednosti +> kot prvi dokument, v katerem je genialna kal novega svetovnega nazora +> [@engels1945ludwig, 4]. + +Kako odpraviti neko filozofijo: + +> Heglova šola se je razkrojila, toda Heglove filozofije ni nihče +> kritično obvlada. Strauss in Bauer sta pobrala iz nje vsak po eno +> stran in sta ju polemično obrnila drugo proti drugi. Feuerbach je +> sistem razbil in ga meni nič tebi nič zavrgel. Toda z neko filozofijo +> še nisi opravil, če jo kratkomalo proglasiš za napačno. In tako +> ogromnega dela, kakor je Heglova filozofija, ki je tako silno vplivala +> na duhovni razvoj vsega naroda, nisi mogel odstraniti na ta način, da +> si ga meni nič tebi nič ignoriral. Treba jo je bilo "odpraviti" v +> njenem lastnem smislu, to se pravi v tem smislu, da si kritično uničil +> njeno obliko, toda rešil novo vsebino, ki jo je ta filozofija +> ustvarila [@engels1945ludwig, 14]. + + + +> Vse, kar spravlja ljudi v gibanje, mora skoz njihovo glavo; toda zelo +> je odvisno od okoliščin, kakšno obliko bo dobilo v njihovi glavi. +> Delavci se nikakor niso pomirili s kapitalističnim strojnim obratom, +> odkar ne razbijajo več, kakor še leta 1848 ob Renu, strojev kratko in +> malo na drobne kose [@engels1945ludwig, 42]. + + +Fetiš kapitala: D -- D' [gl. kapital3 440] + +> Boj zatiranega razreda proti vladajočemu postane nujno političen boj, +> je to boj predvsem proti političnemu gospostvu tega razreda; zavest o +> zvezi tega političnega boja z njegovo ekonomsko osnovo pa otopeva in +> se lahko povsem izgubi. Kjer pa je sami udeleženci tega boja ne izgube +> popolnoma, pa jo skoraj vedno izgube zgodovinopisci ... TODO +> [@engels1945ludwig, 46] + + +Strogatsky tezko je biti bog + +--- +lang: sl +references: +######################################################################## +- type: book + id: engels1945ludwig + author: + - family: Engels + given: Friedrich + title: "Ludwig Feuerbach in konec klasične nemške filozofije" + title-short: "Ludwig Feuerbach" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Cankarjeva založba + issued: 1945 + language: sl +# vim: spelllang=sl +... diff --git a/.ferro_nacrt_gradbisce.md b/.ferro_nacrt_gradbisce.md new file mode 100644 index 0000000..259dade --- /dev/null +++ b/.ferro_nacrt_gradbisce.md @@ -0,0 +1,141 @@ +--- +title: "Sérgio Ferro, Dessin/chantier" +--- + +## Gradbišče + +Posebno pozornost namenja makroekonomski vlogi "zaostalosti" gradbene +industrije (ki je vzporejena tudi produktivni vlogi "zaostalosti" +periferije). + + +Gradbišče zaseda posebno mesto znotraj družbene produkcije. Glede na +način produkcije gre za manufakturo, ki je jasno razločena tako od obrti +kot velike industrije: od obrti je različno po svoji naprednejši delitvi +dela, od velike industrije je različno po tem, da svojih delnih operacij +ne prenaša na stroje. Občasno uporablja industrijske produkte kot so +materiali, sestavi in nebistveni stroji, a temeljna značilnost gradbišča +ostaja v uporabi žive delovne sile [@ferro2016dessin, 94]. + +V manufakturi je razmeroma več delovne sile kot v veliki industriji. +Organska kompozicija kapitala (razmerje med deležem variabilnega +kapitala -- vrednost delovne sile -- in deležem konstantnega kapitala -- +vrednost poslopja, materiala, orodja -- v kolikor je določena s tehnično +kompozicijo istega) je v manufakturi nižja kot v industriji. Če +vzamemo, da samo variabilni kapital ustvarja presežno vrednost, +manufaktura kapitalu zagotavlja izdatnejši del presežne vrednosti v +primerjavi z industrijo. Kljub temu, da je zaostala, je manufaktura +ekonomsko donosnejša v primerjavi z veliko industrijo. Razlika se +zakrije v procesu izravnave profitnih stopenj različnih panog +[gl. @marx1973kapital3, 175-195; ali @heinrich2013kritika, 153-158]. +Ferro temu doda, da zgodovinsko tako imenovani "zaostali" sektorji s +svojo višjo presežno vrednostjo podpirajo "napredne" sektorje +[@ferro2016dessin, 95]. + +Po Ferru je posledica te lastnosti manufakture, posebej gradbene +dejavnosti, daljnosežna. Ne samo, da presežna vrednost proizvedena v +gradbeništvu vzdržuje splošno profitno mero, temveč služi kot vir +akumulacije kapitala in + +> je ena glavnih naprav -- skupaj z monopolnim sistemom, kolonializmom +> in imperializmom --, ki jih kapital uporablja v borbi proti njegovi +> najhujši nočni mori: neizogibnemu tendenčnemu padanju profite mere s +> stalnim napredovanjem produktivnih sil [@ferro2016dessin, 95]. + + + +S tem makroekonomskim ogrodjem (poenostavljenim) Ferro pravi, da je +se industrializacija gradbišča (kar ne vključuje prefabrikacije) ne bo +zgodila, saj bi pomenila ekonomsko katastrofo. + + +> Gradbena manufaktura tako ostaja manufaktura z marginalnimi +> izboljšavami, kot jih na primer omogočijo napredki v informacijski +> tehnologiji. + + + +## Načrt + + + +--- +lang: sl +references: +######################################################################## +- type: book + id: lloyd2016industries + editor: + - family: Lloyd Thomas + given: Katie + - family: Amhoff + given: Tilo + - family: Beech + given: Nick + title: "Industries of architecture" + publisher-place: London + publisher: Routledge + issued: 2016 + language: en +######################################################################## +- type: chapter + id: contier2016anintroduction + author: + - family: Contier + given: Felipe + title: "An introduction to Sérgio Ferro" + container-title: "Industries of architecture" + editor: + - family: Lloyd Thomas + given: Katie + - family: Amhoff + given: Tilo + - family: Beech + given: Nick + publisher-place: London + publisher: Routledge + issued: 2016 + page: 87-93 + language: en +######################################################################## +- type: chapter + id: ferro2016dessin + author: + - family: Ferro + given: Sérgio + title: "Dessin/chantier: an introduction" + title-short: "Dessin/chantier" + container-title: "Industries of architecture" + editor: + - family: Lloyd Thomas + given: Katie + - family: Amhoff + given: Tilo + - family: Beech + given: Nick + translator: + - family: Agarez + given: Ricardo + - family: Kapp + given: Silke + publisher-place: London + publisher: Routledge + issued: 2016 + page: 94-105 + language: en +# vim: spelllang=sl spell +... diff --git a/.fortini_dve_avantgardi.md b/.fortini_dve_avantgardi.md new file mode 100644 index 0000000..efa19c2 --- /dev/null +++ b/.fortini_dve_avantgardi.md @@ -0,0 +1,880 @@ +--- +title: "Franco Fortini, Dve avantgardi" +... + + + +> 1\. Če povzamemo Lukácsev motiv, lahko rečemo, da tako imenovana +> zgodovinska avantgarda temelji na zavračanju kategorije mediacije. +> Avantgardistična drža nastane, se ve, z Romantiko iz živahnega občutka +> protislovja in konflikta. Protislovje in konflikt, ki sta se pri +> nekaterih evropskih intelektualcih zelo zaostrila, ko se rousseaujevska +> in jakobinska revolucija razjasni kot mati filistrskega meščanstva. +> Vozlišča zgodovinske avantgarde se pokažejo ob vsaki stiski razvoja +> industrializiranih družb, vsaj od napoleonske dobe dalje. + + + +> To protislovje spregleda dialektiko: gre za sklop ali polarno izmenjavo +> med absolutno subjektivnostjo in absolutno objektivnostjo, med +> abstraktno iracionalnostjo in abstraktno racionalnostjo, torej +> spoznavnostjo na diskurziven način, v posebnem naturalističnem in +> pozitivističen smislu ideje "razuma". Avantgarda se zateka v eno ali +> drugo skrajnost ali pa ju istočasno živi, na dobro poznan način vsej +> mistični tradiciji. V tem pogledu so pregovorni odlomki iz *Prvega +> nadrealističnega manifesta*. + + + +> V polemičnem pamfletu R. Barthesa (*Critique et vérité*, Pariz 1966) +> sem slučajno prebral, da so vsa "estetsko-moralna nasprotja med +> organskim, impulzivnim, avtomatskim, brezobličnim, surovim, mračnim +> itd. človekom ter voljno, lucidno, plemenito, slavno literaturo, zaradi +> izraznih omejitev opredeljena kot "neumna" ... ker psihoanalitični +> človek ni geometrično deljiv" in tako dalje. Tudi brez vmešavanja +> psihoanalize se lahko spomnimo, da je to "neumno" nasprotje mogoče +> preseči le dialektično; sicer ne razumem, kaj sploh so lahko ta premična +> *avers* in *revers* človeka (pojma, ki ju Barthes prevzame od Lacana), +> "katerega dele jezik nenehno transmutira". Vsi vemo, da antitezi +> racionalnost-iracionalnost meščanska kultura povzdiguje, a avantgarda ne +> razrešuje, če ne v sočasnosti nasprotij. Nadaljujmo torej z njuno +> uporabo prav zato, ker se navezujeta na zelo natančno zgodovinsko +> dediščino; gre za eno od točk v kateri avantgarda zagotovo ni v ničemer +> presegla kulture, proti kateri je verjela, da se bori. + + + +> 2\. To ubežno gibanje je želelo biti sovražno družbi in kulturi, ki je v +> večjem delu svojih družbenih, ekonomskih in političnih izrazov še vedno +> želela verjeti v možnost vseh mediacij, predvsem v imenu zgodovine in +> napredka, in ki je sprejemala raztrganje samo kot "spiritualno aromo" v +> redu občutij in najstva. Hegemona kultura je želela verjeti v možnost +> realnih mediacij; drugače rečeno, zanikala je razredno delitev. V tem +> smislu lahko prvo in največjo avantgardo, tisto od osamljenih +> napovedovalcev nevihte iz 19\. stoletja, označimo za preroško za +> spopade, revolucije in poboje našega stoletja. Kakor koli, +> meščansko-pozitivistično raztrganje, med znanstvenim racionalizmom in +> dekadentnim hrepenenjem, med demokratično "prozo" in +> aristokratsko-simbolističnimi "sanjami", je še vedno imelo široke +> možnosti preživetja, med koncem 18\. stoletja in začetkom 19\. in v tem +> smislu (a le v tem) je zgodovinska avantgarda prvega desetletja stoletja +> resnično zasmehovanje in prelom, postavlja se proti pogojem tega +> nesoglasja, se jim posmehuje, razkriva realnost globokega soglasja ... +> in se, nemalokrat, pripravlja, da ga nadomesti. Ne pozabimo, da sta +> morali biti ideji (reformističnega) napredka in (tudi revolucionarne) +> spremembe za zgodovinsko avantgardo, ali vsaj za njen večji del, +> odvratni. Če ni bilo (kot v primeru ruskih kubofuturistov), je šlo za +> bistven nesporazum, katerega so nadaljnji dogodki poskrbeli razjasniti, +> celo s krvjo; zaradi očitne vzporednice med destruktivnim momentom +> politične revolucije in umetnikov ter pisateljev avantgarde. + + + +> 3\. Zdaj sledi, da je ena od osnovnih značilnosti družb novega +> kapitalizma (ki se kažejo skupaj s tehnološkim in ekonomskim razvojem +> zadnjih petnajstih let, a so se, tako kot v ZDA, družbeno-kulturni +> zenici razkrile že veliko prej, tik pred drugo vojno in med njo) *težnja +> po utišanju ali zakrivanju iz večjega dela svojih ideoloških izrazov +> vsako možnost uporabe kategorije mediacije*, kaj šele razsežnost in sam +> smisel zgodovinskega gibanja. (Ne naključno se zdi, da je velik del +> katoliške misli, da bi preživel, postal dedič in zagovornik preživetega +> humanizma). Tehnično-znanstveni univerzum, kibernetične kodifikacije, +> produktivna racionalizacija, tehnike napovedovanja, vse kar navdihuje +> matematična logika se popolnoma ujema z etiko konsumpcije in +> nepredvidljivosti, z osvoboditvijo instinktov, s stalno absurdnostjo, in +> tako dalje. Anarhična negacija se je vrnila točno kot je bilo +> napovedano, da bi zacvetela na istem deblu produktivne moči in +> neokapitalističnega (tudi vojaškega) reda. Ne gre za nov proces; gre za +> poveličevanje procesa, ki traja celo naše stoletje. Zdaj stroga tišina o +> čemer "ni mogoče govoriti" –– poraja, celo v posmeh in sarkastično, ta +> "občutek skrivnosti", ki ga je stari neapeljski humanist, na začetku +> druge svetovne vojne, smatral za vir vsakega nesrečnega iracionalizma. +> Neizrekljiva avantgarda je druga plat množičnega klepetanja. Spajanje +> med neoavantgardo in meščansko-kapitalističnega reda postane organsko in +> nedvoumno potem, ko je bila za zgodovinsko avantgardo le implicitno in +> posredno. + + + +> 4\. Temeljne forme zgodovinske avantgarde so, na kratko, danes postale +> preprosti izrazni instrumenti, zgolj moduli v službi današnjega izraza +> in komunikacije. V literarnih formah nove avantgarde ne morem zaznati +> novosti, ki bi se bistveno razlikovale od tistih, ki jih je evropska +> avantgarda razvila v prvih tridesetih letih stoletja. (Zagotovo ne bi +> rekel iste stvari za likovno umetnost ali glasbo). Ali bolje, novost, ki +> bi bila, je, in je temeljna; in bila je programsko zaznana, pred ducat +> leti, Sanguineti, ko mi je napisal frazo, ki jo je pozneje večkrat +> ponovil, čeprav, bi rekel, ji je dalje oporekal za potrebe razširjanja +> vere: in torej, da je treba narediti iz avantgarde trajno umetnost kot +> to iz muzejev. Prav to sem takrat slabo razumel in kar zdaj pravim: +> edina realna razlika med neoavantgardo in zgodovinsko avantgardo je, +> kadar je, v skoraj izključno ironični in "klasicistični" uporabi +> ikonografskega, verbalnega in psihičnega materiala, ki je v večini +> zgodovinskih avantgard bil še pogosto "tragičen" in neposredno +> romantičnega izvora. + + + +> Naj pojasnim, brez zapravljanja ponavljanja že prevečkrat izvedene +> predstavitve: če se je moč "denunciacije" v umetniškem izrazu avantgarde +> zmanjšala do mere, da obstaja le za pagi, za kulturno nerazvita območja; +> če so isti apologeti avantgarde prisiljeni predpostavljati nekakšen +> avtomatski preporod moči opozicije zaradi integracije (toda ali ni to +> morda moč oporekanja implicitna v *kateremkoli* umetniškem delu?) se to +> zgodi prav zato ker "tragična" dimenzija avantgarde (njen +> katastrofično-agonijski vidik) je izgubila in izgublja pomembnost v prid +> "ironičnemu" momentu (parodije, posmeha, zaničevanja). Slednje je v +> očitni, da ne rečem v absolutni, prevladi: ne samo v vseh formah +> "vizualne poezije" ali izrezkov, temveč tudi v veliki večini kompozicij +> v verzu ali prozi, ki temeljijo na uporabi "besednih zvez" ali +> mikrocitatov. Vse forme sarkastične, humoristične, patafizične, +> lunatične, posmehljive, epigramske literature skrunjenja komunikativnega +> in prepričevalnega jezika (skrbno navdihnjene z bretonskimi antologijami +> "črnega humorja") so pri nas in v zadnjih letih imele razvoj neznan +> prejšnjim dobam; kabaretistika in polemična popevka, te žanri ki pred +> dvajsetimi leti so bila pri nas skoraj neznani, se zdijo da so postale +> mirne demokratične institucije (kot bosta nadzor rojstva in ločitev...) +> To se zdi, skratka, da je provinca, hočem reči *domena*, nedavne +> avantgarde. + + + +> V tej drugi polovici stoletja zaporedni valovi avantgard, ta od +> ekspresionistov, imagistov, futuristorv in Espirit Nouveau, dadaistov in +> nadrealistov, in tako dalje do tistih iz zadnjih let, se prekrivajo, +> spodkopavajo in izpraznjujejo številne forme, ki so kakorkoli spremljale +> naše stoletje, hočem reči pripoved o "kritičnem realizmu" in +> postsimbolični poeziji. Toda do 1930 je bilo vse to že opravljeno, z +> deli Charlota, Picassa, Kleeja, Mondriana, Kandiskega; Prousta, Joyca, +> Kafka, Musila; in z večjim delom del Brechta, Bretona, Eluarda. Dela in +> ustvarjalci, ki so nastali po tem, torej v zadnjih tridesetih letih, +> verjetno nimajo kaj zavidati delom in ustvarjalcem prvih trideset let +> stoletja. Toda nasprotno pa imajo veliko za zavidati skupine. Te so bile +> ne samo instrumenti literarne vojne, ampak prave delavnice form. + + + +> 5\. Cases se je pred kratkim vrnil k temi avantgarde in dejal, da je +> bila njena izkušnja "veljavna in pomembna v kolikor je pokazala na +> bolečo točko, na neustreznost humanistične dediščine za razumevanje +> zahtev sedanjosti, na brezno, ki se koplje pod nogami civilizacije". +> Toda to "gesto" avantgarde – kot drugje opozarja tudi sam Cases – je +> treba interpretirati s starim (celo tisočletnimi, bi rekel neizogiben +> imbecil) besedami Lukácsa: "Bolj kot so te izkušnje pristne in globoke, +> bolj odločilno prekinjajo to konkretno in čutno enotnost ki je premisa, +> temelj vsake estetske stvaritve". To pomeni: veljavna in pomenljiva +> izkušnja zgodovinske avantgarde je v razbitju, skupaj s temeljem +> *estetske* stvaritve, tančico, ki je preprečevala uvideti brezno; je v +> ukazovalni zahtevi svojega konca, svojega preseganja v subverzivni in +> revolucionarni praksi. Kaj je sicer smisel "pritiskanja na bolečo +> točko"? Če humanistična dediščina nas je prevarala, nas preslepila da +> lahko stabilno posedujemo, medtem ko, to posestvo je vedno ali od vseh +> ali od nikogar, avantgardna polemika proti tej dediščini v celoti je +> veljavna v kolikor potrdi, in ne samo z besedo, konec pesniške in +> umetniške institucije (v meščansko-kapitalistični družbi, seveda). + + + +> Toda to ni pot, ki jo je nova avantgarda vzela v obzir; nasprotno prav v +> tem ali samo v tem, ponavljam, se realno razlikuje od prejšnje. Kot sem +> že rekel, novost je v odpovedi od skrajnosti in od praktičnega +> prestopka. V meri v kateri nekateri predstavniki italijanske avantgarde +> sledijo Bretonovim stopinjam, zaključijo z neizogibnim sprejetjem (toda +> v meri ) tistega kompromisa med nadrealističnim dejanjem in pesmijo, ki +> je bil *felix culpa* najboljših *zvestih ljubezni* prvih skupin in +> žalosten propad mnogih epigonov. Ni veliko veredno, da njihova politična +> skrajnost, neškodljiva v meri v kateri se ne dotika, ne v teoriji ne v +> praksi, pravih problemov v temelju današnjega sveta, ampak jo uporablja +> zgolj kot ornament lastni parenezi. Veliko bolj koherentni, med +> avantgardisti, ki institucionalizirajo posmeh in brezobzir in se +> postavljajo na "desno". Te ljudje, se mi zdi, so pravilno zaključili +> (Cases to zanika in jasno tudi jaz to zanikam za zgodovinsko avantgardo +> *toda to imam za resnično za zadnje prišleke*), da je avantgarda +> "preprosta prilagoditev umetnosti dobi tehnike"; so dojeli, da je treba +> odkritja starih staršev sistematično uveljaviti kot relativno inovativen +> sistem znakov, toda brez pretvarjanja, da presegajo literarno-umetniško +> institucijo. Treba je dodati da, iz tega stališča, bolj nedavne tendence +> strukturalističnega formalizma (R. Barthes), prav z poudarjanjem ideje, +> da literatura ni drugega kot funkcija jezika, +> literarno-umetniško institucijo. Dodati je treba, da so s tega vidika +> najnovejše težnje strukturalističnega formalizma (R. Barthes) s +> poudarjanjem ideje, da je literatura (pa tudi kritika in nasploh +> humanistične vede) le funkcija jezika, in z obnavljanjem vrednot +> klasično-srednjeveške "retorike" pomagajo razkriti dvojno igro +> neosurrealističnega ekstremizma in se konstituirajo, kot dejansko so, +> telesni stražarji formalizma, ki je v svojem nominalističnem bistvu zelo +> "tradicionalen" in ki lahko v sebi zelo dobro sprejme tako *kolaž* čiste +> zabave kot zgodbo paradoksalne logike, zgodbo baročne amplifikacije, +> neorfično ali elektronsko poezijo itd. + + + +Povedano bolj na kratko: zgodovinski preskok med avantgardo 1905-30 in +današnjo (italijansko) avantgardo je – v nasprotju z mestom v sedanjem +jeziku – preskok iz "odprte" faze izražanja (in družbenega boja) v – v +Evropi - "zaprto" fazo. + + + +6\. *Odpeljal sem ga nazaj v tihi hlev.* Ta znani Sanguinetijev verz, ki +govori o *doslednem repu! frigidnem biču! o mišici! o pesti! +prodirajoči, se* mi zdi, da ga je mogoče razumeti, če odmislimo njegovo +genitalno metaforo, kot alegorijo afere avantgarde. "Pronicljiva pest" +je bila vrnjena v hlev. To pomeni v okviru institucije. Osebno menim, da +je hlev zelo koristen; in zavest o hlevu. In, ponavljam, tu je, ko je, +edina razlika med starimi in novimi avantgardami. To pomeni, da *novi +niso avantgarda*. To so literarne skupine, ki se trudijo po svojih +najboljših močeh, to so pisatelji, ki jim uspe, in pisatelji, ki jim ne +uspe, ne glede na to, ali so odlični ali neumni, povprečni ali dobri in +tako naprej. Seveda kot bralec ali kritik upoštevam različne avtorje, ki +so v zadnjih desetih letih pisali v avantgardnem slogu, in za nekatere +od njih ali za nekatera njihova dela imam tudi velik pomen. Menim, da je +bila celotna operacija koristna. Boljše: absolutno koristno, tehnološka +posodobitev; uvedba novih strojev, ki so morda presenetili literarne +sindikaliste, vajene starega sloga lirske agitacije, a ki sprožajo nove +probleme na naprednejši ravni; probleme, ki pridejo po dobrem počutju, +probleme *cafard après la fête*. Po drugi strani pa menim, da nismo +dolžni ne spoštovanja ne upoštevanja, in sicer na splošno za +racionalizacije, ideologizacije, psevdokritične dejavnosti. To je ravno +nasprotno od tega, kar običajno slišimo od tistih, ki hvalijo ideološko +in kritiško inteligenco naših avantgard, na "ustvarjalna" besedila pa +gledajo z nezaupanjem: ta so včasih zanimiva in pogosto celo živa - kar +veliko pove -, medtem ko so kritično-ideološke smeti zaradi grobosti, +eklekticizma, poceni branja in pogosto preprostega šumenja ali neznanja +skoraj vedno na zastrašujoči ravni. Nonšalantnost kar nekaj +neoavantgardnih obdelovalcev bi bila vrlina, če ne bi bila tiste vrste, +ki jo imajo psi, ki jim manjka vsakršnega človeškega spoštovanja ali +sramežljivosti, ko prečkajo spalnico, kurilnico, koncertno dvorano ali +anatomsko sobo: to je nedolžnost. In seveda je malo škoda, če se +spomnimo, da jih je kar nekaj že pred leti obsodilo manever umazanih +starcev *establišmenta, ki jih je* želel obkrožiti in ubiti s +sladkostjo. Moralo je biti. V tekočem pesku dvignejo svoje nasledstvene +nazive in se spomnijo, ko so bili mlajši in malo manj objavljeni. + + + +7\. Dobro se je zavedati, da danes ni bistvene razlike med množično in +elitno kulturo. Ne ali ne samo zaradi že obstoječe homogenosti med +proizvajalci tega in onega ter med njihovimi naslovniki, temveč tudi +zaradi podobnosti struktur. + + + +V tem smislu menim, da je smer raziskovanja, ki jo je predlagal Barthes, +pravilna: predvideva namreč, da so globoke osi tako imenovane "slabe +literature" ali "množične literature" in tako imenovane "dobre +literature" ob natančni analizi homologne; začenši z avantgardo. To +seveda ne pomeni, da lahko navidezno razlikovanje izgine; za industrijo +je preveč potrebno. To tudi ne pomeni, da imajo prehodi, jezikovni +prenosi iz enega sektorja v drugega kakšno posebno vrednost ali da bi +morali vzbujati poseben strah ali zaskrbljenost. Soočamo se z +dvoumnostjo, ki jo lahko razreši le praksa, torej uporaba. Če rečemo, da +vsaj na Zahodu razlika med elitno in množično literaturo in kulturo ne +obstaja, lahko dejansko trdimo, da razredne razlike izginjajo ali pa se +uvajajo, tako da v vsakem od nas zdaj sobivajo gospodar in hlapec, +kapitalist in izkoriščani, proizvajalec in potrošnik subkulture; in ta +reakcionarna uporaba razlikovanja pravzaprav izpušča pravi argument, ki +je, da sploh ne gre za to, da bi ločili, združili ali pomešali +sporočila, ki prihajajo iz tako imenovane množične kulture, od in s +tistimi, ki prihajajo iz druge, "visoke" kulture, temveč za to, da +opazujemo, v kakšnem kontekstu, v kateri vnaprej oblikovani "kulturi", v +kakšno tkivo vrednot posegajo. To pomeni, da se moramo spomniti, da za +edino kulturo, ki za nas obstaja (kultura kapitalizma), ni mogoče +ustvariti pedagogike, ki ne bi bila neskladna, in hkrati ponovno +potrditi identiteto – ki sta jo že izkusili sovjetska in kitajska +revolucija – med socialistično revolucijo in splošno pedagogiko vseh +skozi vse; edino pristno "množično kulturo", če je kdaj obstajala. + + + +Natančnejši razmislek o razvoju literarnih oblik in izrazov v drugih +delih sveta bi moral zagovornikom italijanske neoavantgarde morda +predlagati drugačno politiko. Občutek je, da je uredniško posredovanje +neoavantgarde javnosti ponudilo napačno ali izkrivljeno mrežo ali +interpretacijski ključ. Ta pojav pa se ne dogaja samo v Italiji, kar +dokazujejo nekatere impresivne okrogle mize o problemih avantgarde, +romana ali nove poezije, ki jih objavljajo francoske ali nemške revije. +Človek ima občutek, da je bila volja po posodobitvi, prilagoditvi, +deprovincializaciji napačna ne pri cilju, temveč pri sredstvih; sredstva +so bila dejansko izključno voluntaristična. Seveda – tako so rekli v +Firencah – ne moreš narediti niti kisa. Verjeli smo, da se lahko +prilagodimo nekemu stanju – to je dediščini, repertoarju zgodovinske +avantgarde -, ne da bi razumeli, da je to mogoče le pod pogojem, da z +repom izbrišemo svoje sledi, kot je to v srednjem veku počel lev, to je +brez ustvarjanja "gibanj". Jasno je, da je uredniško-merkantilistična +potreba po tem, da bi šla po poti hrupa, "gibanja", "skupine", zato smo +bili prisiljeni izumiti ali ekshumirati vse teorije (nadrealistične in +dadà), ki so mešale akcijo in izraz, gesto in besedo itd., in jih +zaobiti s pojmom odprtega dela, vizualne ali tehnološke poezije, z +razstavami, večeri in drugimi manifestacijami aktivizma. Ne da bi se +zavedali, da se je po vsem svetu že zgodil kapitalski premik: po eni +strani so formalne novosti avantgard postale repertoar, zato so lahko +novi izrazi mirno sprejeli, še preden so se rodili (namesto da bi se med +kričanjem in gestikulacijami pretvarjali, da trpijo), tisti trg-muzej +ali muzej-trg, ki jim pripada že od Homerjevih časov; po drugi strani pa +so akcije-dela našle druge oblike, postale so množično vedenje ali vsaj +vedenje velikih slojev zahodnega prebivalstva, v *beatniški* preobleki, +v političnem neo-anarhizmu, relativno nedosegljive za tiste, ki se kljub +vsemu želijo še naprej imeti za "pisatelja" ali "umetnika". Nekateri so +seveda razumeli to zamudo in napako; in ker so se odvrnili od bolj +blaznih in "vročih", so kmalu začeli iskati specializirano hladnost. +Toda prijetne *podobe* lokalne neoavantgarde ni bilo mogoče tako zlahka +zavreči. To je bila blagovna znamka, oznaka, stala je veliko denarja. Po +drugi strani pa je znano, da so v naši državi nekateri nesporazumi tako +dolgo obstajali zaradi neenakomernega razvoja in neenakomernosti našega +gospodarstva. Knjige in revije ni treba razširjati po vseh delih +polotoka; avantgardna revija, ki jo natisnejo v Chietiju ali Trevisu, +ali kulturna razprava o prihodnosti knjižnega jezika v Circolo Salvemini +v Mazara del Vallo ali v Kulturnem domu v Roveretu se nahajajo v +kontekstu, ki je tako drugačen od konteksta tako imenovanih velikih +mest, in opravljajo tako različne funkcije, da na koncu – z delom tistih +sil, ki so prav v provincah in manjših centrih pogosto pametnejše, +pripravljene in velikodušnejše od drugih +- dobijo utemeljitev in pomen, ki ju same po sebi ne bi imele; tudi + zaradi stalne indolentne prisotnosti nazadnjaških in ne le +nazadnjaških stališč. Dokler bo torej obstajal krožek, združenje ali +umetniška galerija, bodo komercialni predstavniki tehnološke literature, +neodadaistične, vizualne, elektronske ali kakršne koli že, imeli delo, +mladi srednješolci delo, ki ga bodo spodbujali in vznemirjali, gospe +delo, ki ga bodo vznemirjale, dostojni duhovniki delo, ki ga bodo +osvajali ("Naj Cerkev prepozna nove umetniške smeri, prilagojene našemu +času", Pastoralna konstitucija *Gaudium et spes,* par. 62). + + + +8\. Pred nekaj leti mi je Viktor Sklovskij povedal, da je, ko sta se v +Sovjetski zvezi obudila zanimanje za formalizem v literarni kritiki (za +katerega je bil, kot vsi vedo, eden glavnih promotorjev v dvajsetih +letih, med revolucijo, državljansko vojno in Nepom) in njegovo +preučevanje, nekaj mladih znanstvenikov, več kot on, tako rekoč na novo +odkrilo te delovne metode, ne brez podpore najnovejših tehnik, +elektronske opreme in matematičnih formul. Tako zelo, da je bil +Sklovskij ob neki javni razpravi v Moskvi, polni študentov, po +intervenciji enega od teh neoformalistov povabljen k besedi in je dejal: +"Zadovoljen sem z nekaterimi potrditvami. Naši predniki, Skiti, so vedno +razpravljali dvakrat, če je bila zadeva zelo pomembna: prvič, ko so bili +omamljeni, drugič, ko so imeli trezno glavo. Trezno ponavljate to, kar +smo pred petindvajsetimi leti prvič povedali, ko smo bili pijani. + + + +Gesta te šale, ki je drzna do velikodušnosti, se dobro drži proti vnukom +zgodovinske avantgarde. Kljub temu ima treznost, če jo resnično +izvajamo, svoje prednosti. V svetu, ki ga oblikuje današnja industrija, +duša vina ne poje več v steklenicah, kot je pela v času pesnika, ki se +je prvi posmehoval uporabi vojaške terminologije v pismih in politiki. V +letih, ki so nam bila blizu, se je smrt Dylana Thomasa zaradi akutnega +etilizma zdaj zdela nenavadno pozna in izven časa. Newyorške ali +kalifornijske droge so družbeni pojav, preden postanejo instrument +literarne levitacije. *Ali vas pusti trezne? Lahko berete zjutraj?* s +temi besedami je Brecht – ki je prišel, on, iz zgodovinske avantgarde, a +tam ni ostal – zapustil dragocen nasvet novi avantgardi in nam. + + + + + +1\. Torej sta obe avantgardi eno. Novi je za prejšnjega kot... (odrasli +za mladega...?) Toda zakaj bi iskali naprej? Dovolj je, da se spomnimo, +kot sem že omenil, povečanja ironije, zmanjšanja konkurence (odnos med +trgom in muzejem se ni rodil kar naenkrat, razvijal se je vsaj pol +tisočletja). Delirij je postal delirij negibnosti. Toda tu se bomo +vprašali, zakaj so imele oblike zgodovinske avantgarde v Italiji tako +malo sreče. To je pomemben argument, saj razkriva številne nesporazume. + + + +Površni odgovor bi krivdo za zamudo pripisal industrijskemu razvoju. +Toda ruska avantgarda? Španci? Bolgarski, bosanski, savdski, martiniški +nadrealisti? Na svetu ni sile, ki bi v tridesetih letih prejšnjega +stoletja skupini intelektualcev iz Bukarešte ali Ovieda, iz Krakova ali +Aleksandrije preprečila, da bi si ogledali film *Chien Andalou* ali +izdali revijo avtomatskega pisanja in esejev o Sadu. Odgovor je drug: +zgodovinske avantgarde so imele v Italiji na svoj način srečo. Morda ni +bila zaničevalna, cinična, galantna, perverzna ali uporniška, toda +futurizem ni bil le Marinetti, ampak tudi Palazzeschi in Ungaretti, in +"Lacerba" je bila italijanska revija. In še pozneje, v nekaterih +formulah literarnega Novecenta. + + + +2\. Ena od običajnih sofistik apologetov današnje avantgarde je, da +začnejo z natančnim razlikovanjem med zgodovinsko in nezgodovinsko +avantgardo, med to in ono skupino ter med trendom in podtrendom; potem +pa v svojih peroralnih razmišljanjih pozabijo na vse te lepe stvari in +se branijo z obrambo svojih pradedov (ki jim gre zelo dobro tudi brez +njih); nasprotno, uporabljajo najbolj neumne argumente, tiste o +običajnem nerazumevanju, ki spremlja novo in njegovo neizogibno slavo +itd. Neumno, ker zabriše, koliko tega novega ni bilo – pogosto +upravičeno – nikoli razumljenega; in izsiljuje sedanjost z nepreverljivo +prihodnostjo. Neumno je, ker ne upošteva, koliko novega, pogosto +upravičeno, ni bilo nikoli razumljeno, in ker izsiljuje sedanjost z +nepreverljivimi prihodnostmi. Pri tem tudi najbolj pametni in +brezobzirni pogosto uporabijo argument novosti: "ampak kako," pogosto +beremo, "to je argument izpred tridesetih, petdesetih let" ali "tako je +bilo napisano pred vojno" in podobno. Kaj je predsodek tega načina +govorjenja (ne bom rekel: utemeljevanja, to bi bilo preveč), bi moral +videti vsakdo. + + + +3\. Ideja, da je – ne avantgarda, temveč umetnost na splošno – odziv na +preoblikovanje človeških odnosov v stvari (reifikacija) in s tem način +ohranjanja ali konserviranja človeške podobe, da bi, kot je želel +Schiller, iz kopije nekoč lahko rekonstruirali izvirnik, je prav ideja +Goetheve dobe. In to, kar včasih slišim imenovati konstitutivna in +soobstoječa momenta avantgarde, junaško-patetski moment in cinični +moment, se mi ne zdi nič drugega kot dva stara predstavnika romantične +kulture: tragedija in ironija. V stoletju in pol so se tako eni kot +drugi gotovo spremenili, vendar se v svojem bistvu niso zares +spremenili, kar je natanko odziv na stanje, ki je bilo postavljeno +človeku kot blagu. + + + +4\. Zdi se mi, da je Sanguineti večkrat želel vzpostaviti razmerje med +komodifikacijo in avantgardo. Slednje bi bilo povezano z ekonomskimi +pogoji, v katerih se razvija in dozoreva zgodovina meščanske umetnosti, +natančneje z ekonomsko-socialnimi odnosi, ki se odražajo na trgu +umetnosti in v intelektualnem psevdo-razredu. Toda prav zato, ker gre za +psevdo razred, nam pravijo, ni mogoče sklepati o nujnem razmerju med +razredom in avantgardo, kar naj bi *dokazovalo* pomanjkanje korelacije +med avantgardo in *političnimi stališči* njenih sestavnih delov. + + + +Na ta način, s to igro treh tablic, se razredni značaj avantgarde +briljantno razblini, ravno ko se s tem spektakularnim poudarjanjem +družbeno-ekonomskih odnosov izkaže, da smo strašno "marksistični". + + + +*Razredna* konotacija, kot moramo vedeti, nikakor ne ustreza *politični* +konotaciji. Sedanji primer "političnega" razhajanja med ruskim +kubofuturizmom in italijanskim futurizmom pomeni le, da se je politična +uporaba ideologije obeh skupin razhajala (prav v skladu z dvoličnostjo, +značilno za *inteligenco),* nikakor pa ne pomeni, da ni bilo globoke +sorodnosti (ali da vsaj sorodnosti niso premagale razlik) med umetniško +in literarno ideologijo, ki je navdihovala obe gibanji, ki sta bili +zgolj cvetovi iz vej splošne ideologije evropskega, italijanskega ali +ruskega meščanstva. + + + +Vendar bi bilo bolje, če pri tem ne bi vztrajali. Po eni strani hočemo +avantgardo postaviti v razmerje s komodifikacijo (kam bi sicer prišel +"marksizem"?), da ne bi padli v močvirje nediferencirane, ahistorične in +kozmične "odtujitve", ki je prav tako draga avantgardi, vendar "pravi". +Po drugi strani pa se ne želimo odreči dobri vesti, ki prihaja iz +"neoavantgarde" tako imenovanih "socialističnih" držav; ne želimo se +odreči užitku, da smo na strani revolucije in napredka ... Vsekakor pa +je to lep nered. diff --git a/.greppi_produkcija_in_prostorsko_nacrtovanje.md b/.greppi_produkcija_in_prostorsko_nacrtovanje.md new file mode 100644 index 0000000..3ab8f66 --- /dev/null +++ b/.greppi_produkcija_in_prostorsko_nacrtovanje.md @@ -0,0 +1,571 @@ +--- +title: "Claudio Greppi in Alberto Pedrolli, Produkcija in načrtovanje prostora" +... + + + +> 1\. Nekateri nedavni razvoji prostorskega načrtovanja v Italiji +> terjajo analizo, da bi dokumentirali težnje kapitala na polju +> prostorskih razporeditev (produkcijskih ter rezidenčnih) ter povezav +> (promet). Zdi se, da smo sredi pripravljalne faze utrjevanja +> kapitalističnega razvoja na ozemlju, torej sredi integracije +> tovarne-ozemlja. + + + +> Te priprave se odvijajo predvsem v dveh smereh: a) v izpopolnjevanje +> mehanizmov načrtovanja; b) v iskanje razpoložljivih zemljišč. + + + +> Kultura in urbanistična tehnika trpita (hkrati) pod temeljitim +> preoblikovanjem in prilagajanjem na dejstvo stopnje kapitalističnega +> razvoja, torej na zgodovinsko pogojene možnosti njegovega poseganja v +> organizacijo ozemlja. + + + +> Od faze, v kateri se urbanizem uporablja kot čisto negativen +> instrument za razbijanje delavskega razreda, preidemo v fazo, v kateri +> urbanizem in ozemeljsko načrtovanje na splošno postaneta tehniki za +> integracijo ozemlja v plan kapitala. + + + +> V prvem primeru, medtem ko veliki projekti globalne ureditve mesta +> ostajajo neuslišani, ker so tuji stopnji razvoja produktivnih sil +> kapitala, so miti o "vrtnem mestu", individualni stanovanjski gradnji, +> "soseski", sosedski skupnosti doživeli velik uspeh. Dejansko se je +> urbanizem rodil prav z nalogo, da olajša zatiranje revolucionarnih +> teženj, od časa, ko je baron Haussmann srednjeveško strukturo Pariza +> -- preveč zabarikadirano -- preoblikoval v kompleks, funkcionalen za +> potrebe manevriranja velike policijske vojske, do današnjega pristopa +> k stanovanjskemu problemu kot razdiralni funkciji delavskih sosesk, ki +> so se zreducirale na polkmečke aglomeracije (glej na primer involucijo +> koncepta soseske od zgodnjega racionalizma do projekta INA-Casa). + + + +> V drugem primeru, tj\. v fazi kolektivnega kapitalizma, postane +> teritorialno načrtovanje nujno za rešitev razmerij med mestom in +> ozemljem, med industrijo in kmetijstvom ali vsaj za uravnoteženje +> notranjih disfunkcij procesa cirkulacije. Tako je zastareli koncept +> razvoja mest s samozadostnimi satelitskimi središči, zasidran v +> statični, tradicionalni viziji odnosov med mestom in podeželjem, +> zamenjal koncept *mestne regije* kot okrožne strukture, ki organizira +> celotno ozemlje organizira bolj produkcijsko funkcionalno. V ozadju te +> zasnove ostaja, tako kot prej, poskus vključevanja delovne sile v +> razvojni plan, tokrat ne le z represijo, temveč tudi prek +> demokratičnih institucij in "bitk" množičnih strank. + + + +> Infrastrukturni sklop, ki povezuje celotno okrožje in okrožja, +> racionalizira razmerja med produktivnimi silami na podoben način kot +> tehnike organizacije podjetij. Tako kot te tehnike tudi tehnike +> urbanističnega načrtovanja sledijo usodi, ki jim jo pripravlja +> kapital, ko jih uporablja in ko ne, ko jih naredi za steber splošnega +> interesa in ko se mirno odloča po svoje, mimo načrtov in s škandalom +> nad urbanisti. + + + +> Le z obravnavo "mestne regije" kot projekcije tovarniškega sistema na +> celotno ozemlje je mogoče ovreči njeno tehnicistično vizijo odprte, +> dinamične prostorske oblike, ki je objektivna zahteva napredne družbe, +> "osvobojene od odtujitvenih tehnik razredne družbe" (kot pišejo +> nekateri mladi teoretiki). "Mestna regija" ohranja vse birokratske +> značilnosti tovarniškega sistema, ki sistematično onemogoča poskuse +> racionalizacije ozemlja: Dobro se je zavedati, da so načrti vedno +> izven faze naraščajoče mobilnosti, ki jo kapital vsiljuje vsem +> proizvodnim dejavnikom, in tudi zato poleg tehnike, mistificirane +> oblike znanosti, ki ne upošteva razredne strukture kapitalistične +> družbe, vedno najdemo utopijo, operativno nesposobnost: to sta dva +> pola, znotraj katerih se trenutno izvaja kritična in operativna +> dejavnost arhitektov-urbanistov. + + + +> 2\. Prvi postopek, ki se izvaja v tej fazi priprave, je iskanje +> razpoložljivih zemljišč. Medtem ko je za industrijske lokacije ta +> problem enostavno rešljiv, pa za stanovanjsko gradnjo kapital +> potrebuje nove pravne instrumente. V prvem primeru je dejansko mogoče +> opaziti, da se lahko industrija še vedno giblje po svojih željah in +> vedno najde poceni, če ne celo brezplačno, zemljišče in vse vrste +> olajšav s strani javne uprave. Tako se doseže decentralizacija, v +> resnici brez velikih žrtev. Ne gre za problem cene zemljišča, ki +> usmerja pozornost kapitala na to ali ono zemljišče, temveč za vrsto +> drugih vidikov, ki spadajo v merila teritorialnega načrtovanja. + + + +> Po drugi strani pa se stanovanja, zlasti delavska, še vedno nameščajo, +> kjer je to mogoče, tj. kjer to omogočajo tržni pogoji. Ta položaj +> odraža sedanjo fazo povezovanja med mestom in podeželjem, za katero +> sta značilna vsakodnevni pritok množic delavcev iz provinc v mesta in +> elefantiaza celotnega prometnega sistema. Stroški stavbnih zemljišč v +> mestih so eden od najbolj neposrednih vzrokov za neusklajenost +> lokacij. Uporaba novega zakona "o oblikovanju načrtov za gospodarska +> in ljudska stanovanja" (št. 167, april 1962) bo zato imela precejšnje +> posledice. Cilj tega zakona je zamrzniti območja širitve večjih mest, +> da bi jih lahko uporabljali (zasebni in javni organi) po razumnih +> cenah. Čeprav se vsi nameni zakona ne zdijo izvedljivi (zlasti +> možnost, da občine razlastijo 50 % teh površin po tržni ceni izpred +> dveh let), je zakon zanimiv, ker izraža dva interesa: a) olajšati +> sedanji razvoj, ki temelji na mali gradbeni industriji; b) pripraviti +> teren za prihodnje obsežne posege bolj razvite gradbene industrije. + + + +> Polovico območij širitve mesta naj bi občina razlastila, jih po nizki +> ceni predala malim gradbenim podjetjem in jih opremila z +> urbanističnimi storitvami, druga polovica pa je rezervirana za +> posredovanje javnih organov. Ker trenutno pokrivajo le 7 % gradbene +> industrije, je jasno, da so ta področja za zdaj rezervirana za +> tehnološko preoblikovanje gradbene industrije. + + + +> To je eden od načinov, s katerimi italijanski kapitalizem zagotavlja +> razpoložljivost mestnih območij, hkrati pa je to pogoj za novo fazo +> povezovanja med industrijo in kmetijstvom, ki temelji na globalnem +> nadzoru ozemlja in vseh lokacij (tako industrije kot delovne sile). + + + +> Opozoriti je treba, da zakon št\. 167 ni bil rezultat "demokratičnih +> bitk", temveč neposredne pobude ministra Sulla: prišel je +> nepričakovano in sprva nihče ni razumel njegovega pomena. To je še en +> razlog, zakaj ga je mogoče razlagati kot zahtevo velike gradbene +> industrije brez posredovanja reformistične politike. Po drugi strani +> pa razpoložljivost gradbenih površin ne bi bila smiselna, če ji ne bi +> sledil velik tehnološki preskok v proizvodnji stanovanj: to se zdi +> danes mogoče zaradi velike razpoložljivosti kapitala, ki ga je +> zagotovila nacionalizacija elektroenergetske industrije, in tudi +> zaradi potrebe po obvladovanju obsežnega posega francoskih montažnih +> metod (ki so jih na primer že uvedli v Milanu v okviru načrta za +> socialna stanovanja). + + + +> 3\. Zdi se, da si je kapital hkrati s potrebo po zagotavljanju +> razpoložljivosti mestnih območij za veliko gradbeno industrijo zadal +> nalogo oblikovati nov mehanizem teritorialnega načrtovanja. +> Najpomembnejša raven načrtovanja je raven *okrožja*, tj. vmesna raven +> med regionalnim načrtom in občinskim prostorskim načrtom. V veljavni +> zakonodaji je na voljo le medobčinski načrt, ki ga je zelo težko +> izvajati zaradi potrebnega soglasja vseh zadevnih občin. Novi zakon o +> prostorskem načrtovanju (ki ga je pripravil minister Sullo, nato pa ga +> je poslanski zbornici predstavila komunistična skupina) pa odločno +> rešuje problem okrožij, katerih velikost ni več vezana na upravne +> enote in ki lahko učinkovito sledijo potrebam proizvodnega razvoja. +> Okrožje je najzanimivejši instrument, ki ga predlaga novi zakon, pri +> ostalih (odnosi z gospodarskim načrtovanjem, predpisi o razlastitvi +> itd.) pa gre zgolj za prilagajanje italijanske zakonodaje zakonodaji +> drugih kapitalističnih držav. Čeprav bo pobuda komunistične poslanske +> skupine zagotovo odložila sprejetje zakona Sullo (zdaj Sullo-Natoli), +> hipoteza o razdelitvi celotnega nacionalnega ozemlja na okrožja ni +> futuristična, saj jo kapital že danes upošteva pri reševanju problema +> novih lokalizacij. + + + +> Tehnologija to težnjo kapitala podpira s celotno ideologijo "mestne +> regije", ki naselitev kapitala na ozemlju ter racionalno reševanje +> stanovanjskih in prometnih problemov spreminja v demokratične cilje. +> Po drugi strani pa je razvoj kapitala tisti, ki izključuje možnost +> dokončne naselitve in racionalne rešitve, zato je morda edina popolna +> rešitev s kapitalističnega vidika rešitev ameriških *caravan-towns* z +> delavskimi stanovanji na kolesih, ki so kadar koli na voljo na katerem +> koli delu ozemlja. Nasprotno se zdi, da je vsak poskus "statične" +> rešitve razmerja med industrijo in stanovanji obsojen na neuspeh, kot +> na primer v angleških *news-towns,* kjer se je povezovanje tovarne in +> ozemlja izkazalo za iluzorno in se je prometni problem ponovno pojavil +> pod istimi pogoji. + + + +> Podobno se zdi, da bi bil načrt integracije tovarn in ozemelj (ki bi +> temeljil na industrijski decentralizaciji in filtrirni industriji na +> kmetijskih območjih) v Italiji obsojen na neuspeh, če ne bi ustrezal +> mehanizmu za nadzor virov delovne sile na celotnem ozemlju, hkrati z +> odpravo antagonizma med mestom in podeželjem ter kapitalističnim +> razvojem kmetijstva. + + + +> Prostorsko načrtovanje priskoči na pomoč tako, da z določitvijo +> velikosti okrožij omogoči, da se določi nadaljnji čas razvoja +> industrijskih lokacij glede na rezerve delovne sile in razvoj +> kmetijstva na podlagi proizvodnega cikla kapitalističnega podjetja. + + + +> Velikost okrožij je pomembna iz dveh razlogov: prvič, ker je +> funkcionalna glede na sedanjo raven razvoja; regija je prevelika, +> občina pa premajhna, obe pa ustrezata le upravni in ne proizvodni +> geografiji. Z okrožjem se torej poskuša premagati nevarnost prevelike +> togosti mehanizma načrtovanja, pri čemer se najnižjim ravnem +> načrtovanja (občinskim) omogoči določena mera avtonomije v okviru +> neposrednega nadzora ozemlja z vidika, ki je bližji regionalnemu. + + + +> Drugič, velikost je lahko neposredno odvisna od polmera vpliva pilotne +> industrije ali kapitalistične kmetije. Primere lahko zlahka najdemo v +> primeru južnih razvojnih poljan in živinorejskih kmetij, katerih +> proizvodni cikel se razteza od pašnikov do predelovalne industrije. + + + +> V teh primerih je povezava med prostorskim in gospodarskim načrtom +> neposredna. Nekateri poskusi medobčinskega načrtovanja na pretežno +> kmetijskih območjih (npr\. načrt Trentino) imajo že danes značaj +> pravih gospodarskih načrtov, čeprav še ne delujejo v celoti. + + + +> Toda tudi v primeru povsem teritorialnih načrtov je mogoče najti +> sedanje in prihodnje značilnosti geografske naselitve kapitala in s +> tem posredno nekatere smernice, ki služijo za pojasnitev -- zlasti -- +> novih razmerij med industrijo in kmetijstvom ter med stanovanji in +> proizvodnjo. + + + +> 4\. Iz zgornjih ugotovitev izhajajo številne delovne možnosti. +> Poznavanje metod vključevanja ozemlja s kapitalom najprej razširi +> polje preverjanja razvojnih hipotez, oblikovanih na ravni tovarniške +> analize. V tem primeru se je treba znebiti tehničnih mitov ("mestna +> regija"), ki predstavljajo tovarno zgolj kot objektivno dejstvo, na +> katerem se zadržuje določeno število delavcev in ki povzroča določen +> promet. Nasprotno, le z analizo proizvodnje je mogoče razumeti vzroke +> za določene transformacije teritorialnega reda; problem ni več +> "demokratično" poseganje v transformacije (tj\. na ravni obtoka ali +> potrošnje): te izgubijo svoj značaj avtonomnih "ciljev" in ostanejo +> teoretični instrumenti političnega delovanja, ki na ravni proizvodnje +> nasprotujejo delavskemu razredu in kapitalu. + + + +> To pa ne izključuje dejstva, da obstajajo nekatere realne možnosti za +> poseg, nekatere alternativne izbire, če upoštevamo ozemlje kot +> projekcijo tovarne. Medtem ko je na primer "antimonopolna vsebina" +> teritorialnega načrta povsem iluzorna (razen če jo želimo odkriti v +> zmožnosti dajanja spodbude proizvodnemu razvoju), lahko praktično +> reševanje nekaterih problemov služi za absorbiranje ali, nasprotno, za +> spodbujanje razrednega delovanja. Na primer, nikakor ni nepomembno, +> ali so hiše za delavce zgrajene na kmetijah, v majhnih jedrih ali v +> velikih koncentracijah delavcev: v prvem primeru -- ki je značilen za +> skoraj vse toskanske nekdanje najemniške delavce -- gospodar ohrani +> neposreden nadzor nad posameznim delavcem in neomejeno možnost +> superizkoriščanja (proizvodnja absolutne presežne vrednosti); V drugem +> primeru (podeželske vasi, ki so bile tako drage katoliški ideologiji) +> se je ohranila vrsta vrednot in mitov, ki so odločilno ovirali +> prizadevanja za ponovno sestavo kmečkega delavskega razreda kot enote; +> ta prizadevanja je po drugi strani spodbujala zahteva po stanovanjskih +> pogojih, enakih tistim, ki jih imajo delavci, saj se je prek nje +> kazala želja po samostojnosti in odločilni ločitvi od kmečkega stanja. +> Razpad kmetijskega delavskega razreda je dejansko povezan s kmečkimi +> predejavnostmi, med katerimi je stanovanje (osamljeno ali v podeželski +> vasi). + + + +> Vzporednica s položajem delavcev v industriji je nepredstavljiva; +> noben industrialec, niti v Engelsovem času, ni nikoli trdil, da +> delavci spijo s svojimi družinami v tovarni, kar je smiselno v primeru +> kmetije. Toda tudi pri delavskih stanovanjih obstaja možnost izbire +> ene vrste stavbe pred drugo: danes lahko ugotovimo, da so bili edini +> resnično revolucionarni poskusi na področju urbanizma delavske +> trdnjave, zgrajene v okviru evropskega revolucionarnega gibanja v +> dvajsetih letih 20\. stoletja. Buržoazija nato topove, ki so v +> dunajskem dvorcu Karla Marxa zadušili delavski upor, zamenja z +> orožjem, ki ga predstavlja prodiranje malomeščanskih zasebnih vrednot +> in uničevanje delavskih stanovanj. Odgovor lahko najdemo le v ponovni +> potrditvi kolektivnih stanovanj kot instrumenta delavskega upora proti +> dezintegraciji. + + + +> V tem smislu lahko govorimo tudi o "vmesnih ciljih" in alternativnih +> izbirah: vedno pa le v odnosu do dejanskega gibanja rekompozicije +> razreda v tovarni in kapitalističnem podjetju, brez katerega ti cilji +> nimajo dosti smisla, saj so čista abstrakcija, ampak obstaja realna +> nevarnost, da bodo uporabljeni za preusmerjanje zavesti razreda. Z +> drugimi besedami, zdi se nam, da je treba ob teh možnih izbirah vedno +> navesti, kako jih je mogoče uporabiti bodisi v funkciji vključevanja +> delovne sile v kapital bodisi v funkciji rekompozicije razreda: +> politična vsebina je v uporabi in ne v samih ciljih. Povezava med +> tovarno in domom je lahko element večje ozaveščenosti ali, nasprotno, +> mistifikacije. + + + +> Nazadnje lahko opazimo, da ti predlogi delovanja vključujejo tudi +> možnost kulturne zaposlitve arhitektov zunaj stroke, ki so vključeni v +> kapital. S sodelovanjem v razrednem gibanju najdejo svoje raziskovalno +> področje: arhitekturo z delavskega vidika, oblikovanje novega Karla +> Marxa Hofa, v katerem je struktura kolektivnih stanovanj orodje boja, +> ki ga delavski razred in revolucionarna kultura nasprotujeta +> meščanskim mistifikacijam, tako kot so na Dunaju meščanskim topovom +> nasprotovali velikim zidovom in trdnim barikadam. + +--- +references: +- type: article-journal + id: greppi1963produzione + author: + - family: Greppi + given: Claudio + - family: Pedrolli + given: Alberto + title: "Produzione e programmazione territoriale" + container-title: "Quaderni rossi" + volume: 3 + issued: 1963 + page: 94-101 + language: it +... diff --git a/.krasovec_tujost_kapitala.md b/.krasovec_tujost_kapitala.md new file mode 100644 index 0000000..02bb3bc --- /dev/null +++ b/.krasovec_tujost_kapitala.md @@ -0,0 +1,41 @@ +--- +title: "Primož Krašovec, *Tujost kapitala*" +... + +## Zgodovinska prelomnost kapitalizma + +## Tujost kapitala + +## Odmiranje razrednega boja + +## Ideologija kot tehnologija + +## Ksenokultura + +--- +lang: sl +references: +######################################################################## +- type: article-journal + id: krasovec2017tujost + author: + - family: Krašovec + given: Primož + title: "Tujost kapitala" + container-title: "ŠUM" + issue: 7 + issued: 2017 + page: 747-775 + language: sl +######################################################################## +- type: book + id: krasovec2021tujost + author: + - family: Krašovec + given: Primož + title: "Tujost kapitala" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Sophia + issued: 2021 + language: sl +... diff --git a/.kritika_arhitekturne_ideologije.md b/.kritika_arhitekturne_ideologije.md new file mode 100644 index 0000000..de02e10 --- /dev/null +++ b/.kritika_arhitekturne_ideologije.md @@ -0,0 +1,4175 @@ +--- +title: "Prispevek k obnovi kritike arhitekturne ideologije" +author: Uroš Mikanovič +date: 2022 +abstract: | + Naloga obravnava zgodovinska izhodišča tafurijanske kritike + arhitekturne ideologije, njene teoretske vire in obzorje znotraj + katerega je delovala, da bi preverila sodobne pogoje njene obnove, to + je aktualizacije. S tem posegamo v sodobno razpravo, kjer so zopet v + ospredju možnosti arhitekturnega delovanja na družbo in v njej, s tem + pa je obnovljeno tudi zanimanje za kanonizirana arhitekturnoteoretska + dela italijanskega arhitekturnega zgodovinarja Manfreda Tafurija. Ker + ta dela zadevajo najosnovnejša določila discipline, je njihov + zgodovinski sprejem in povzemanje zgodovina teoretskih polemik. K + obnovi zato pristopamo z natančnejšim pregledom tafurijanskih + teoretskih izhodišč, da bi natančneje določili teoretski aparat in + tako vprašanja, ki si jih zastavlja. Obnovi sledimo usmerjeno v tisti + del tafurijanskega opusa, ki je predmet najostrejših polemik in ki mu + pripisujemo najizrazitejšo distinktivnost do ostalih teoretskih + tradicij znotraj arhitekturne teorije, to je usmerjeno v Tafurijev + predlog kritike arhitekturne ideologije, ki je umeščen znotraj + marksovske kritično-zgodovinske tradicije. Z nalogo želimo + obravnavati najintenzivnejše teoretske formulacije določil + arhitekturnega delovanja, nasloviti prevladujoče (površne) + interpretacije teh ter predlagati njihovo doslednejše branje, ki je, + menimo, še vedno veljavno v kontekstu sodobne arhitekture. Uspešno + obnovo kritike arhitekturne ideologije razumemo kot njeno (delno) + preseganje skozi strog sprejem njenih temeljnih teoretskih kategorij. + Uvodoma bi naslovili osnovna problemska izhodišča, ki zaznamujejo + marksovsko, torej tafurijansko, kritiko, ter se s tem lotili + odpravljanja njenih najbolj poenostavljenih interpretacij. Obnovljeno + interpretacijo bi gradili na natančnejši kontekstualizaciji + predhodnega in neposrednega intelektualnega miljeja osrednjih besedil + tafurijanske kritike. Šele na tej podlagi preverjamo produktivnost + kritike arhitekturne ideologije, kot je izvorno predlagana, pri + razlagi položaja in statusa arhitekturnega delovanja v trenutnem + kapitalističnem ciklu. +# abstract: | +# The thesis examines the historical foundations of the +# Tafurian critique of architectural ideology, its theoretical sources +# and the horizon within which it operated, in order to examine the +# contemporary conditions of its renewal, that is its actualization. In +# doing so, we are intervening in a contemporary debate where the +# possibilities of architectural action on and in society are once again +# at the forefront, and with it there is a renewed interest in the +# canonised architectural theoretical works of the Italian architectural +# historian Manfredo Tafuri. Since these works concern the most +# fundamental determinants of the discipline, their historical reception +# and summarisation is a history of theoretical polemics. We therefore +# approach the restoration with a closer examination of Tafurian +# theoretical foundations, in order to define more precisely the +# theoretical apparatus and thus the questions it raises. We follow the +# renewal by focusing on the part of Tafurian oeuvre that is the subject +# of the most acute polemics and to which we attribute the most +# pronounced distinctiveness toward other theoretical traditions within +# architectural theory, that is by focusing on Tafuri's proposal for a +# critique of architectural ideology, which is situated within the +# Marxian critical-historical tradition. The aim of the thesis is to +# address the most intensive theoretical formulations of the +# determinations of architectural action, to address the dominant +# (superficial) interpretations of these, and to propose a more rigorous +# reading of them, which we believe is still valid in the context of +# contemporary architecture. The successful renewal of the critique of +# architectural ideology is understood as its (partial) transcendence +# through a rigorous acceptance of its fundamental theoretical +# categories. We will begin by addressing the basic problematic starting +# points that characterise Marxian, that is Tafurian, critique, and +# thereby set out to dismantle its most simplistic interpretations. A +# renewed interpretation will be built on a more accurate +# contextualisation of the prior and immediate intellectual milieu of +# the central texts of Tafurian critique. Only on this basis do we test +# the productivity of the critique of architectural ideology, as +# originally proposed, in explaining the position and status of +# architectural activity in the current capitalist cycle. +keywords: + - arhitekturna teorija + - Manfredo Tafuri + - kritika arhitekturne ideologije + - kapitalistični razvoj + - arhitekturno delo + - marksizem +# keywords: +# - architectural theory +# - Manfredo Tafuri +# - critique of ideology +# - capitalist development +# - architectural work +# - Marxism +lang: sl +... + + + + + +# Uvod in kar je na kocki + +Zdi se, da ponoven začetek razprave o marksovski kritiki arhitekturne +ideologije, potrebuje obsežnejši uvod. Na eni strani zato, ker mora +vsako novo branje vstopiti na »homersko bojišče« živahnih in tekmovalnih +interpretacij zapuščine besedil, ki so po svojem izidu pred več kot +petdesetimi leti stalen predmet arhitekturnoteoretske razprave, do te +mere, da je ta zapuščina vključena v sam kanon arhitekturne teorije. +Govorimo, seveda, o prispevkih Manfreda Tafurija v reviji *Contropiano* +iz konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let 20\. stoletja, [gl\. +@tafuri1969critica; -@tafuri1970lavoro; -@tafuri1971socialdemocrazia; +-@tafuri1971austromarxismo] med katerimi so nekatera kasneje razširjena +in izdana kot samostojno delo. [gl\. @tafuri1977progetto; slovenski +prevod v @tafuri1985projekt] Ta dela, dela sorodnih avtorjev ter +komentarji in kritike argumentacije in teoretskega obzorja teh del +skupaj tvorijo eno najbolj zastopanih »zvrsti« v antologijah, ki +obravnavajo obdobje po njihovem nastanku. [gl\. @nesbitt1996theorizing; +@hays1998architecture] Zastopanost teh besedil in njihovih posledic v +arhitekturnih razpravah priča o pomembnosti, morda nerazrešenosti, teme, +ki jo naslavljajo: to je tema, v najsplošnejšem obsegu, položaja in +vloge arhitekturnega poklica, to je intelektualnega dela, znotraj +kapitalističnega razvoja. Narava razprave – to, da se poteguje za +razlago najosnovnejših značilnosti družbenega ustroja discipline, +področja ali poklica ter posledično za opis mej kritično zavestnega +delovanja znotraj njega – do neke mere izključuje možnost zadovoljivih +absolutnih zaključkov ali zadnjih besed. Vprašanju aktualnosti je torej, +zahvaljujoč tej naravi, samoumevno zadoščeno. A obuditev razprave o +zapuščini kritike arhitekturne ideologije, kvalitetni prispevki o +intelektualni zgodovini Manfreda Tafurija in šole, ki jo predstavlja +znotraj arhitekturne teorije in zgodovine, ter pozivi k strožjem in +doslednejšem historiziranju [v mislih imamo vsaj zelo natančno +bibliografsko študijo @leach2006choosing; kvalitetno biografsko študijo +@hoekstra2005building; razdelavo tafurijanskega projekta v odnosu do +arhitekturne sodobnosti @biraghi2013project; ter (ponoven) poziv k virom +@aureli2010recontextualizing] vseeno terjajo strožjo in natančnejšo +razdelavo mej in ciljev predloga novega branja. Na drugi strani zato, +ker je zgodovina gradiva tudi zgodovina njegovega nerazumevanja in +»neodgovornih branj«. Vsako novo branje mora zato biti tudi strategija +izogibanja že popisanih slepih ulic in stereotipov. To bi bilo +odgovorno. Kaj točno to pomeni, katere strategije so to, mora dokončno +biti prikazano tekom same naloge, uvodoma pa naj na razliko, ki jo +zasledujemo, namigne naša ocena, da je zgodovinska in nominalna +»pomembnost« prispevkov marksovske kritike arhitekturne ideologije in +kritične arhitekturne zgodovine možno pripisati distinktivnosti teh +prispevkov, ne le znotraj arhitekturne teorije, ampak tudi znotraj +marksistične tradicije. Kvalitete »epistemološkega reza« – katere bomo +postopno izpeljali iz orisa njegovega splošnega teoretskega obzorja in +natančneje iz specifične zgodovinske epizode v kateri so se razvile in +izkazale –, ki ga je opravil tafurijanski moment, ni mogoče omejiti +zgolj na arhitekturno področje, ampak zadeva širša družbena in +zgodovinska vprašanja intelektualnega dela, umetnosti in mesta. Zadeva +torej področja za razumevanje katerih se poteguje tudi marksovski +teoretski aparat posebej. Kar se tiče obravnave kritike arhitekturne +ideologije, novo branje torej v osnovi predlaga, namesto posledic in +zapuščine, raziskovanje njenih teoretskih in epistemoloških pogojev, če +želimo njen predmet položaja intelektualnega dela znotraj +kapitalističnega razvoja zopet kritično prikazati z istim uspehom, ki ji +je zgodovinsko že priznan. + +Nedolžnih branj, se ve, ni, vsak sprejem besedila je obremenjen ravno s +tistimi vprašanji, s katerimi je lahko zgolj sam obremenjen. Iz tega pa +ne sledi, da so vsa branja še vedno zadevna. Ravno nasprotno, brez slabe +vesti, ki jo nalagajo postmoderni interpretativni ključi, lahko priznamo +skromno merilo, ki, menimo, uveljavlja in razveljavlja posamična branja: +merilo zgodovinske razrešitve »strani« iz katere se je pristransko +bralo, torej, izginotje izvornega bremena, ki je besedilu pripisalo +svoja lastna vprašanja. Kar ne pomeni, da je že sama pristranskost ali +omejenost nelegitimna, temveč zgolj, da se zgodovinsko ni izkazala kot +zadovoljiv odgovor na še vedno odprta vprašanja, ki so jih je odprli +ravno izvorni prispevki. Če se želimo natančneje potegovati za »pravilno +branje«, moramo pravzaprav govoriti o širšem miljeju – tako biografskem, +filološkem, zgodovinskem, predvsem pa teoretskem – katerega skoraj +slučajen rezultat je besedilo. Dogmatična raztopitev besedila v njegov +kontekst je sicer plodno polje špekulacij in dvoumnih alibijev, a temu +se lahko, skoraj protislovno, zoperstavlja z natančnim branjem besedila. +Morda osrednje sporočilo predgovora k *Projektu in utopiji* je poskus +kontekstualizacije očitno napačno izpeljanih sporočil in njihovih +posledic: + +> Kontekst revije, ki je gostila ta esej (in druge eseje pisca in +> tovarišev, ki so delovali v tej smeri), je bil na tak način opredeljen +> z njegovo politično zgodovino in smermi notranje razprave, da smo +> domnevali, da se bomo številnim dvoumnim branjem a priori izognili. +> +> A ni bilo tako. Z osamitvijo arhitekturne tematike od teoretskega +> konteksta, katerega nosilka je bila revija, so naš spis presojali kot +> poklon nekemu apokaliptičnemu obnašanju, kot »poetiko odpovedi«, kot +> ekstremno napoved »smrti arhitekture«. +[@tafuri1985projekt, 3] + +Posamezni članki v omenjeni reviji se nanašajo na raziskave in +argumentacije v člankih, ki so objavljeni v prejšnjih ali istih +številkah iste revije. Ansambel piscev in razpon tematik je v treh letih +obstoja revije precej stalen, spremembe te sestave pa so transparentno +objavljene, preusmeritve zavzeto argumentirane. Če značaja ne izda že +sam polni naslov – *Contropiano: materiali marxisti* –, kontekst revije +v istem predgovoru povzame tudi Tafuri: »[P]olje politične teorije, ki +je prisotno v najbolj razvitih raziskavah marksističnega mišljenja od +l\. 1960 do danes [1973, op\. a.].« [@tafuri1985projekt, 4] Del +dvoumnosti gradiva, lahko torej povzamemo, izhaja iz, na eni strani +precenjene, na drugi neizkoriščene, »tehnične pristojnosti« bralcev. +Sorodno oceno bralcev zasledimo tudi v Tafurijevi arhitekturni zgodovini +moderne Italije kjer »neodgovorni intelektualni ludizem« neoavantgardnih +arhitekturnih skupin kot so *Archizoom* in *Superstudio* izhaja iz +»nepremišljenega branja« revij »nove levice« kot so *Quaderni rossi*, +*Classe operaia* in *Contropiano*. [@tafuri1989history, 99; +@tafuri2002storia, 125] Ne gre torej zgolj za nenaklonjena arhitekturna +branja, temeljno nerazumevanje teoretskega obzorja kritike ideologije +arhitekture je bilo lastnost tudi naklonjenih, *arhitekturno omejenih* +branj. Nobeno produktivno branje ne more biti zgolj sintetična +aplikacija najbolj površinskih obrisov enega besedila v termine +praktičnega področja. Za vsakim besedilom stoji kontinent intelektualne +in teoretske zgodovine, kar ob enostranskem prestopanju kontekstov (na +primer z »osamitvijo arhitekturne tematike«) ni samoumevna ugotovitev. + +Ker je možnost, oziroma nezmožnost, sinteze (arhitekturnega) *projekta* +na podlagi kritične (strokovne) zavesti poseben predmet prispevkov v +*Contropianu* bodo tovrstna projektantska branja naslovljena na mestu, +kjer bomo rekonstruirali argumente teh prispevkov. Razliko strategije +našega branja moramo prikazati na podlagi enega od pomembnejših +teoretskih sprejemov in njegovega razvoja. + +Specifično angloameriško arhitekturnoteoretsko branje tafurijanske +kritike ideologije je še vedno prevladujoče optika skozi katero se +razume in prikazuje ta opus. Sicer gre za navdušen sprejem, ki pa +pretežno ni bil dovzeten za specifično politično stališče prispevkov, +temveč je »evropsko teorijo« obravnaval kot generičen prikaz +»marksizma«. [Angloameriški sprejem povzemamo po @day2012manfredo, kjer +je to »napačno« branje tudi produktivno uporabljeno; gl\. +@day2012manfredo, 36 in dalje; deloma povzemamo tudi po +@leach2006choosing, poglavje 1, kjer je poudarjena selektivnost +angleških prevodov na račun Tafurijevih zgodovinskih spisov o renesansi; +o tej temi gl\. tudi @ockman1995venice] Angloameriški sprejem je bil +filtriran skozi specifične interese skupin sprva okoli zbornika +*Oppositions* ter kasneje okoli študijske skupine *Revisions*. Zbornik +je skozi leta gostil več originalnih besedil beneške šole, a v splošnem +se je evrofilsko navduševal nad pestrim razvojem široko razumljene +*theory* »izmov« ter, sicer zgodovinsko razumljivo, dekontekstualiziral +specifično zahodnoevropsko problematiko kritike razvoja, napredka, +reformizma in marksistične sholastike. To eklektično zoperstavljanje +karikatur – kar bo končno zoperstavljanje karikature »zgodovinskega +determinizma« in »avtonomnega formalizma«, kot nasprotja znotraj +zbornika dramatizira Hays [@hays1998oppositions:hays, ix] – bo eden +izmed izvorov ozkega ameriškega Tafurija. Ločeno od zbornika, a znotraj +istega *Institute of Architecture and Urban Studies*, se je skupina +*Revisions* ustanovila ravno z namenom bolj osredotočeno raziskovati +»arhitekturo in politiko«. V začetku osemdesetih so organizirali +simpozij o arhitekturi in ideologiji ter kasneje na tej podlagi izdali +knjigo. [gl\. @ockman1985architecture] Takrat, že v času začetka konca +*Oppositions*, si je *Revisions* zadal nalogo v arhitekturno razpravo, +vsaj na retorični ravni, vnesti kategorije razreda, kritike ideologije, +ter celo vprašanje družbene ali disciplinarne transformacije – +revolucije. A, morda antiklimaktično v razmerju do takratne zanesenosti +skupine, je razprava ostala omejena znotraj akademskega kroga in +svetovna arhitekturna kultura, z angloameriško na čelu, se je, tudi s +spoznanjem, da produktivnost kritike ni premo sorazmerna s subjektivnimi +strastmi kritikov, preusmerila v bolj pragmatična početja. Na tem mestu +Gail Day v svojem spisu zanimivo trdi, da je do depolitizacije +ameriškega Tafurija prišlo ravno z njegovo naivno politizacijo: »Kljub +temu se je zgodil proces, v katerem je bilo Tafurijevo pisanje ločeno od +njegovega konteksta družbenega spomina. Paradoksalno je šlo za +depolitizacijo, ki se je zgodila *skozi* vztrajanje na politiki.« +[@day2012manfredo, 293] Če lahko dvoumnosti projektantskih branj +pripišemo zanemarjanju razdalje med disciplinami, gre v tem primeru, +menimo, za zanemarjanje razdalj teoretskega obzorja. Slepa pega takšne +dekontekstualizacije in konstruktiven nasvet proti tej je nakazan v +pismu Manfreda Tafurija naslovljenega Joan Ockman. V pismu je +italijanski profesor pod vtisom, da so Američani »proizvedli Tafurija, +ki je nekoliko preveč drugačen od tistega, ki ga sam pozna.« +[@ockman1995venice, 67; Pismo je, natančneje, odziv na izid +@ockman1985architecture oziroma na nekatera vsebovana besedila] Sledijo +kratke razjasnitve pojmov *ideologija* in *revolucija* kot jih misli in +uporablja avtor, zaključi pa se s predlogom, da naj opustijo enostavne +»tipologije« in njegovo misel raje *historizirajo*. Deliti si teoretsko +obzorje ni zgolj stvar formaliziranega prenosa njegovega aparata, ampak +je kompleksna stvar njegove smiselne rabe, ki vsakič, ko izkaže svojo +uporabnost, ustvari tudi meje te uporabnosti (»1973 ni 1980, ni 1985 +...« [Manfredo Tafuri navedeno po @ockman1995venice, 67]) Ta +»streznitev« skupine *Revisions* pravzaprav sorodno z determinističnim +Tafurijem zbornika *Oppositions* sodeluje v tistih branjih, ki jih +naslavlja predgovor *Projekta in utopije*: kritika ideologije kot +»apokaliptična« »poetika odpovedi«. + +A ta epizoda vsebuje tudi (posredno) pozitivno demonstracijo branja, ki +ga zasledujemo: prispevek Fredrica Jamesona na simpoziju skupine +*Revisions*, kjer obravnava tafurijansko kritiko ideologije arhitekture, +[@jameson1985architecture; zdaj tudi v @jameson1998architecture] in +kasnejši razvoj Jamesonove misli v odnosu do kritičnega delovanja +znotraj arhitekture. V prispevku je tafurijanska kritika ideologije +ocenjena za enega najnaprednejših predlogov »tretjega termina«, ki za +Jamesona pomeni tisti odgovor na slepo ulico fenomenološkega in +strukturalističnega pojmovanja prostora. Hkrati pa je do Tafurijevega +pojmovanja zgodovine kot »totalnega sistema« kritičen, saj je takšno +pojmovanje dovzetno za pesimistična in brezupna pojmovanja delovanja +znotraj kulturne sfere. [@jameson1998architecture, 452] Zanj je torej +nujno, nasprotno od Tafurija, konstruiranje nekakšnih enklav, na ravni +nadstavbe, to je na ravni kulture, anticipirati novo družbo. Predlaga +torej, nejasno razdelan, pozitiven *gramšijanski* arhitekturni projekt. +S tem izrazom označuje praktičen politični projekt, ki bi danes +anticipiral prihodnjo osvobojeno družbo v kulturnih terminih. Pustimo ob +strani – da ne bi špekulirali o jezikovni dostopnosti besedil in +intimnih namerah avtorja –, da tafurijanski argument spodbuja k +premisleku ravno tistih profesionalnih kulturnih praks, ki se s +precenjevanjem lastne avtonomije nujno zaključijo v brezupu, in da je +konstrukcija enklav poseben predmet kritike arhitekturne ideologije in +ekspliciten predmet študij, ki izhajajo iz začetnih deklaracij +tafurijanskega kritičnega programa [v desetletju po izidu prvih besedil +v *Contropiano* Tafuri in sodelavci sistematično obravnavajo zgodovinske +primere realiziranih utopičnih enklav, njihova prizadevanja in zaključke +ter njihovo vlogo kot operativni zgodovinski modeli, ki informirajo +sedanjost. Gl\. obravnavo arhitekture Oktobrske revolucije v +@asorrosa1972socialismo; obravnavo ameriške rekonstrukcije v +@ciucci1980american; obravnavo Rdečega Dunaja v @tafuri1980vienna; cikel +teh študij se zaključi z izidom @tafuri1987sphere] V kasnejši Jamesonovi +kritiki kritičnega regionalizma, [@jameson1994seeds, 189-205] za +katerega bi lahko rekli, da je ravno takšne vrste gramšijanski +arhitekturni projekt, pa lahko prepoznamo podobno strukturo +argumentacije kot v širšem opusu Manfreda Tafurija. Četudi vemo, da je +Tafurijevo pisanje pomembno vplivalo na Jamesona, [za pregled tega +vpliva gl\. @day2012manfredo, 42-46; ali v slovenščino prevedena dela +@jameson2012kulturni, poglavje 1, 7 in 8] ga je ta, kot smo morda videli +tudi zgoraj, vedno obravnaval kritično; zatorej menimo, da gre za ločena +spoznanja, ki se kasneje (nezavedno) zbližajo. Podobnosti so zato +subtilne, našteli bi, nesistematično, zgolj nekaj točk. (1) Izpeljava +postmodernizma iz modernizma: »jasno je, da je zadostna mera modernizma +stanje postmodernizma in začetna točka marsikaterim razvojem slednjega.« +[@jameson1994seeds, 131] Sicer ne zagovarja popolne izpeljave enega iz +drugega (ali totalizirajoče enačenje enega z drugim), kot bi Jameson sam +morda očital Tafuriju (za katerega sta tako »postmodernizem« kot »kriza +modernizma« pomirjujoča diskurza in neuporabni kategoriji historizacije +kapitalizma), a vseeno menimo, da gre v povezavi z ostalimi točkami za +primer zbliževanja. (2) Vprašanje političnih in ekonomskih pogojev, ki +bi šele omogočali arhitekturni projekt: + +> Dejansko, je pri [kritičnemu regionalizmu] težava tudi v tem, da je +> odnos do družbenih in političnih gibanj, ki naj bi spremljala njegov +> razvoj, služila kot kulturni kontekst ali zagotavljala moralo in +> podporo, neteoretiziran [@jameson1994seeds, 193. Vsi prevodi iz tuje literature so naši, prevedeni iz navedenih objav in izdaj.]. + +Gre za podobno vprašanje, kot je zastavljeno v *Projekt in utopija*: + +> Kdor zastavlja [slogan »kake osvobojene družbe«], se izogne vprašanju, +> če pustimo ob strani njegov boleč utopizem, ali se ta cilj lahko +> doseže brez lingvistične, metodološke, strukturalne revolucije, katere +> teža je daleč stran od enostavne subjektivne volje in enostavne +> posodobitve sintakse. +[@tafuri1985projekt, 114] + +Tudi če ugibamo o političnem stanju regionalne avtonomije, je avtonomija +intelektualcev, ki bi izvrševali tak preskriptiven arhitekturni projekt, +zgolj prispodoba za nacionalno (politično-ekonomsko) avtonomijo, torej +za politično-ekonomski projekt umeščen, v tem primeru, v geopolitično +shemo globaliziranega kapitalizma. Kar privede do zadnje točke +zbliževanja, ki bi jo izpostavili. (3) Vprašanje povezave estetskih +zahtev s povsem notranjimi (objektivnimi) zahtevami kapitalizma: + +> Še resnejši ugovor proti strategijam kritičnega regionalizma, kot tudi +> različnim postmodernizmom na splošno, ko sebi pripisujejo politično +> poslanstvo, se poraja zaradi vrednote pluralizma in slogana +> različnosti, ki ju vsi tako ali drugače podpirajo. Ugovor ne sestoji +> iz nekega prepričanja, da je pluralizem vedno liberalna, ne pa +> resnično radikalna, vrednota – dogmatično in doktrinarno stališče, ki +> bi ga ovrgel pregled katerega koli od številnih aktivnih momentov v +> zgodovini. Ne, nelagodje izvira iz same narave poznega kapitalizma, o +> katerem se lahko vprašamo, če nista pluralizem in razlike nekako +> povezana z njegovo globljo notranjo dinamiko. +[@jameson1994seeds, 204] + +Ta razvoj Jamesonove misli glede arhitekturnih ideologij lahko uporabimo +za natančnejšo opredelitev novega branja, ki ga zasledujemo. Manfredo +Tafuri in Fredric Jameson si v tem momentu delita *teoretsko obzorje*, +ki jima na teoretskem torišču arhitekture omogoča zastavljanje istih +vprašanj. Enostavneje rečeno, arhitekturne problematike se lotevata +znotraj marksovske tradicije. Distinkcija, ki jo zavzemajo Tafurijevi +prispevki v *Contropiano* in Jamesonova obravnava postmoderne, do +ostalih pristopov k arhitekturni problematiki, distinkcija, ki ji +pripisujemo produktivnost, ki je drugim pristopom ne, je v spoznavnih +orodjih, katerih pogoji so razviti le znotraj te marksovske tradicije. +Skupaj z distanco do projektantskih branj ima naša strategija torej dva +momenta, ki opisujeta, končno, tudi pristranskost in interese našega +početja: področje arhitekture problematiziramo kot arhitekturni +teoretiki, ne kot arhitekti na sploh, in problematiziramo ga kot +marksovci, ne kot teoretiki na sploh. To se nam zdi primeren pristop k +eksplicitnemu predmetu naloge, ki je položaj in vloga arhitekturnega +dela znotraj kapitalističnega razvoja, kot produktivno izhodišče za +obravnavo arhitekture nasploh. Hkrati pa zasleduje tudi intimno tezo +naloge, ki trdi, da, če že želimo povedati kaj o arhitekturi, moramo +govoriti o svetu in obratno, če želimo povedati kaj o svetu, moramo +govoriti o arhitekturi – torej da je arhitektura, kot način materialnega +mišljenja, bistvena vstopna točka zgodovinsko in materialistično +obravnavo družbe. + +Zadnji nalogi uvoda v takšno početje sta torej uvoda v vprašanji, kaj je +teorija in kaj je marksovska tradicija. + +Gre za uvoda, ker nam nikoli ne gre za *bistvo* teh ali za njihovo +povzemanje *v celoti*. Obstaja, menimo, didaktičen vstop v ta vprašanja, +ki so se že odvila kot teoretska polemika med »marksovsko strujo« +arhitekturne teorije ter, kot jo sami poimenujemo, ljubljansko +arhitekturno šolo. Struja je zgodovinsko zavzemala stroga teoretska +stališča, ki se lahko znotraj ljubljanske arhitekturne šole kazala zgolj +kot krtačenje te šole proti njeni dlaki, saj: »Učenjaki niso risarji in +risarji niso možje besede; zato so bila moja predavanja slaba.« [Jože +Plečnik, navedeno po @omahen1976izpoved, 159] + +Antiintelektualizem ljubljanske arhitekturne šole pa še ne pomeni, da ta +šola ne priznava *nobene* teorije. Prav v marksistični literaturi +arhitekt nastopa kot idealni producent in prav tam velja, da celo +najslabši med njimi mislijo: + +> Pajek opravlja operacije, ki so podobne tkalčevim, in čebela z gradnjo +> svojih voščenih celic osramoti marsikaterega človeškega stavbenika. A +> tudi najslabšega stavbenika že vnaprej pred najboljšo čebelo odlikuje +> to, da celico, preden jo gradi v vosku, zgradi v svoji glavi. Na koncu +> delovnega procesa nastane rezultat, ki je bil ob njegovem začetku že +> navzoč v delavčevi predstavi, torej že idejno. +[@marx2012kapital, 149-150] + +Sami bi šli še korak dlje in dodali: ne le, da je kakor vsaka družbena +praksa tudi arhitektura nujno miselna praksa, temveč, da orodja, s +katerimi ljubljanska arhitekturna šola misli, tvorijo skladen sistem, ki +ima poleg praktičnih tudi povsem teoretske cilje. Četudi je +antiintelektualistična in pragmatična, koncepti ljubljanske +teorije^[Glede na stališče, ki ga tudi sami zavzemamo znotraj te +polemike, bi morali reči »ljubljanske ideologije«, ker strogo rečeno ne +gre za alternativna pristopa ene ali drugačne teorije, temveč za +izključujoča pojmovanja samega spoznavnega predmeta arhitekture, kar en +»pristop« postavlja kot teorijo, drugega pa kot »apologetski diskurz«.] +– v mislih imamo ponotranjen žargon: *kontekst*, *iskrenost*, +*avtentičnost* s pridruženim *konceptom* – delujejo ne le v smeri +vsakokratne opore in opravičila določenega projekta v teku, ampak tudi +za zagovor arhitekture *nasploh*, kot praktične discipline. + +In ta diskurz je nujna posledica vzpostavitve arhitekture kot avtonomne +discipline in nujen pogoj njenega vsakokratnega vzpostavljanja kot +avtonomne discipline. Poseganje v človeški svet in njegovo spreminjanje +v skladu s predhodno zamišljenimi idejami o tem svetu ni zgolj tema za +katero se posamezno arhitekturno podvzetje lahko odloči: je bistvena +predpostavka arhitekturnega delovanja in torej predpisana tema vsakega +arhitekturnega projekta. V tem smislu je arhitektura vedno ideološka +praksa: normativen predlog uresničevanja zamisli sveta, ki s poljubnimi +metodami legitimira svoje objektivizirane ideale. Skupinski refleksiji +(arhitektov in arhitektk kot družbene skupine z družbenim položajem in +družbenimi cilji) teh določujočih parametrov arhitekturnega delovanja +pravimo arhitekturna zavest, ki »vedno znova obravnava lasten predmet,« +[@zlodre2011zapiski, 7] to je pojasnjuje splošne in temeljne +predpostavke, ki omogočajo razumevanje arhitekture. Pojmovanje +(konceptualizacija) predmeta je bistveno za vzpostavitev področja +predmeta. Arhitekturna zavest znotraj družb blagovne proizvodnje si +vprašanja o svojem predmetu zastavlja kot vprašanja o svojem +*proizvodu*. Prevladujoče pojmovanje predmeta je tako pojmovanje +proizvoda ali *projektiranje*. Pojmovanje predmeta strukturira celotno +področje zato je prevladujoče pojmovanje tudi vladajoče pojmovanje, ki +se mora priznavati kot bistveno določilo področja arhitekture, kot edini +proces, ki arhitekturo utemeljuje in jo uveljavlja. Vzvratno pa mora +projektiranje oziroma projektant arhitekturo predstaviti kot objektivno +in univerzalno kategorijo, ki je predvsem izraz nadzgodovinsko +veljavnega odnosa med projektantovo (arhitektovo) zavestjo in projektom +(arhitekturo). Vsa »zunanja« problematika, oziroma dejanska protislovja, +se tako skozi strokovno optiko reducira na spopad med (arhitekturno) +zavestjo in dejanskostjo. Protislovja so postavljena na abstraktno +raven, arhitektura je izenačena z idejo samo, z ideali, ki so razglašeni +za splošno človeške. Arhitektura izenačena z idejo samo (Arhitektura) +torej sprva ni projektirana, temveč pojmovana, teoretizirana. Razlike +med oblikami arhitekturne zavesti se vzpostavljajo z različnimi odgovori +znotraj istega pojmovanja predmeta. Preobrati, kritike, revolucije, +alternativne definicije in teorije obstoječemu projektiranju +nasprotujejo z drugačnim projektiranjem, z »antiprojektiranjem«, a še +vedno pripadajo isti teoretični ravni, ki jo določa naloga, ki si jo +zavest zastavlja: projektiranje proizvodov. Razlike med njimi torej +dejansko ni, dokler je ne vzpostavimo s spremembo teoretične ravni, +torej s spremembo vprašanja oziroma naloge. [@zlodre2011zapiski, 7-8] + +A četudi smo vsi vpleteni prisiljeni priznati, da arhitekturna teorija, +poleg arhitekturnega projektiranja, mora biti sestavni del Arhitekture, +so priznane zgolj tiste teorije, ki priznavajo primat projektiranja. +Takšne teorije so subsumirane znotraj projektantske naloge in ne +potrebujejo posebnega zagovora. (Za merilo priznanja je tu vzeta +potrebnost posebnega zagovora.) Sprememba teoretične ravni in posledična +sprememba naloge, ki jo zasledujejo tiste teorije s temeljno drugačnimi +pristopi, pa se kaže kot grožnja Arhitekturi in vsemu kar je izenačeno s +tem pojmom (Ideja ter Dobro). Te teorije, oziroma arhitekturna teorija +kot teorija, iz zgodovinsko legitimnih vzrokov na ljubljanski šoli za +arhitekturo potrebujejo poseben zagovor. + +Postopoma se oddaljujemo od vključujočih pojmovanj teorije, ki zajemajo +katerikoli diskurz, ki spremlja praktične dejavnosti. Teza o posebni +vrednosti marksovske kritike znotraj arhitekturne teorije pa bo terjala +tudi postopno oddaljevanje od široko razumljene *theory* kot obstaja tam +kjer je sicer institucionalizirana kot samosvoja disciplina. Ta v svoji +najmanj vključujoči definiciji začetek arhitekturne teorije postavi v +šestdeseta leta 20\. stoletja, ko je »prevladovalo občutje, da se od +kulturne produkcije v njenem tradicionalnem pojmovanju – kultura kot +hkrati nekaj čemur nekdo pripada in kar nekdo ima [...] – ne more več +pričakovati, da bo spontano vzniknila kot dejstvo družbenega poteka, +temveč, da mora biti nenehno konstruirana, dekonstruirana in +rekonstruirana skozi samozavedne teoretske postopke.« +[@hays1998architecture:hays, x] Natančneje torej v obdobje za katerega +se zdi, da je od arhitekture začelo terjati posebno preizpraševanje, saj +zaradi objektivnih okoliščin (konkretno gre za krizo modernizma, tudi +modernizma v arhitekturi) sooznačevanje ali enačenje Arhitekture in +Dobrega ni več samoumevno ali spontano na voljo. Četudi takšno +antologiziranje priznava primat kritičnega obrata, ki so ga prispevale +marksistična in poststrukturalistična literatura, še vedno na isti ravni +vzporeja tako apologetsko kot kritično teorijo – nenazadnje mora +vključevati tudi tiste pragmatične obrate, ki teorijo kot samostojno +prakso zanikajo. To vzporejanje privede torej do nestabilne kategorije +teorije, ki znotraj sebe zanika svoje nasprotujoče si dele: na eni +strani ne ustreza naši tezi o posebni vrednosti marksovske kritike +znotraj arhitekturne teorije, na drugi ne ustreza ljubljanski šoli, ki +je v svojih šestdesetih (z značilno zamudo torej v osemdesetih letih) iz +svojega obrata izobčila marksovce (in ustoličila prej omenjeni žargon +avtentičnosti). Ta polemika je zabeležena v zbirki del +[@jakhel1979iluzija; @rotar1981pomeni; @gantar1985urbanizem; +@rotar1985risarji; @tafuri1985projekt], ki + +> materialistično in zgodovinsko konceptualizirajo ideologijo na +> področju zidave, gre za prispevke k *spoznanju* problematike in +> problematičnosti arhitekture ter zidave mest. Ta dela, drugače kot +> dušni pastirji, ki jih zanimajo samo udobne molilnice in higienski +> kropilniki in za katere sta arhitektura in mesto zgolj »estetski +> objekt«, objekt apologetskega diskurza in malikovanja, so arhitekturo +> tudi pri nas končno premestila na torišča raziskovanja oziroma +> *teorije*. Utrla so problemsko polje, kjer se je arhitektura zares +> postavila pod vprašaj, postavila v krizo, in kjer je postala »predmet« +> analize. +[@zlodre1988pastirju, 15] + +Natančnejši povzetek polemike, zagovor »materialističnega in +zgodovinskega« pojmovanja arhitekture ter opis splošne strukture med +področji in teorijami področij (med ideologijo in znanostjo) poda Braco +Rotar v svojih študijah slovenske arhitekturne kulture +[@rotar1981pomeni; @rotar1985risarji]. Tam opisuje dve skupini bralcev +njegovih del, oziroma dve skupini arhitektov, pri čemer so eni +»arhitekturni arhitekti« drugi pa teoretiki. [@rotar1985risarji, 7-9] +Glavna razlika je v njihovem pojmovanju arhitektur in mesta. Za prve so +to zgolj estetski objekti, za druge pa torišče raziskovanja +(konceptualno torišče). Drugo ima lastnosti, ki si jih arhitektura kot +umetniško početje in estetski objekt ne more priznati (zato publikacijo +spremlja polemika in nelagodje). Obe pojmovanji pa imata svojo zgodovino +in sta torej obe »zgodovinsko legitimni«: + +> [A]rhitektura (mesto) kot estetski objekt lahko obstaja le, če doseže +> tako družbeno priznanje, ki velja za splošno družbeno priznanje. Tako +> priznanje je glavni cilj apologetskega diskurza, ki »spremlja«, +> natančneje, konstituira arhitekturo kot umetnost oziroma kot +> intelektualen poklic, odkar se je v Quattrocentu vzpostavila kot +> avtonomen poklic. Arhitektura kot estetski objekt je potemtakem vselej +> podvojena z apologetskim diskurzom (traktatom, programom, kritiko), ta +> dvojnost pa je tisto, kar omogoča, da se ta koncepcija perpetuira, +> natančneje, omogoča, da se nenehno regenerira. Znanost oziroma teorija +> tej nujnosti konstitucije arhitekture arhitektov ne streže. Zanjo je +> arhitektura realen objekt, se pravi, empirična kategorija, ki jo +> teorija lahko konceptualizira le kot snop ali skupek konceptov, ki so +> teoretsko pertinentni. Spoznanje namreč ni natančno isto kot +> izdelovanje ali občudovanje. +[@rotar1985risarji, 8] + +(Takšna struktura »torišča« – arhitekturna disciplina kot praksa +podvojena z »apologetskim diskurzom«, ki jo v tej strukturi »realno« +zapopade zgodovinski in materialistični teoretski pristop – bo z drugimi +oznakami prisotna tudi v Tafurijevih spisih. Tam arhitekturno disciplino +tvorita arhitekturni tehnični diskurz in arhitekturni teoretski diskurz, +ki jo »realneje« zapopade kritična zgodovina te strukture.) [gl\. +@tafuri1980theories; @tafuri1968teorie; prav tako gl\. »renesančna +problematika« pod Tafurijevim geslom -@tafuri1969rinascimento, 223 in +dalje] + +Dalje Rotar razliko opiše kot razliko v vprašanjih, ki si jih skupini +sploh lahko zastavita. Arhitekturi kot formi družbene institucije, +pravi, pripada kod družbenega obnašanja, ki velja tudi kot vrednota, kot +nekaj samoumevnega, univerzalnega, od narave ali od boga danega. Da je +sploh možno postaviti vprašanje o naravi in zgodovinski izdelavi tega +koda, ali pa vprašanje o drugih družbenih interesih, ki se skozi te +forme uveljavljajo, pomeni zanikati to vrednoto. Zaradi tega med +arhitekturnim arhitektom in teoretikom »ni mogoč takšen dialog, v +katerem bi lahko obe strani ostali na svojem zemljišču – eden ali drugi +se mora odpovedati sami naravi svojega početja.« [@rotar1985risarji, 9] +Poudarili bi, da ne gre za nasprotne interese dveh različnih skupin, ali +za medsebojno izključujočo nesposobnost. Interesi so neprimerljivi in +razmejujejo (torej omejujejo) dva načina delovanja, četudi delujejo na +istem področju. Nujnost enega in drugega je ravno v omejenosti +nasprotnega, ki se razkrije v kriznih situacijah. Tako razumemo, če +nadaljujemo z »naštevanjem« distinktivno marksovskih prispevkov k +arhitekturni problematiki, tudi Adornov poziv k začasni suspenziji +»tehnične pristojnosti«: + +> Vendar se mi ne zdi popolnoma nemogoče, da bi ne bilo s časa na čas – +> v latentnih kriznih situacijah – vendarle tudi dobro, da zavzamemo do +> fenomenov večjo distanco, kot bi jo bil pripravljen dopuščati patos +> tehnične pristojnosti. Ustrezanje materialu (*Materialgerechtigkeit*) +> temelji na delitvi dela, s tem pa je priporočljivo, da tudi izvedenec +> od časa do časa položi račun o tem, v kolikšni meri njegovo +> izvedenstvo trpi zaradi delitve dela, v kolikšni meri lahko potrebna +> umetniška naivnost postane svoja lastna pregrada.« +[@adorno2020funkcionalizem, 146] + +Med seboj različni avtorji znotraj marksovske tradicije, ločeno drug od +drugega, teoretizirajo o »epistemoloških rezih«, kritičnih +(distanciranih) obravnavah, ki naj suspendirajo omejitve delitve dela, +tudi o revolucijah v mišljenju (torej o presekih, prevratih, +prekinitvah), pravzaprav o nujnosti *teoretskega* pristopa tam kjer +prevladujejo spontane ali praktične skrbi. Povsem verjetno zato, ker +takšno vlogo zgodovinsko igra marksovska kritika do svojega predmeta in +ki jo marksovska kritika tudi postulira kot nujno v obravnavi tega +predmeta. Tu zasledujemo kar najbolj sekularno opredelitev te kritike, +opredelitev za katero menimo, da bi bila nepopolna v kontekstih v katere +je njen namen poseči – to je politični kontekst in končno tudi +zgodovinski –, a znotraj naloge, ki ima tudi omejen namen zgolj pokazati +osnovno edinstvenost in nezvedljivost doprinosa te kritike – kar se tiče +obravnave vloge in položaja arhitekturnega dela v kapitalističnem +razvoju –, je takšna omejena opredelitev, menimo, bolj primerna. +Pomagali bi si s tezo Michaela Heinricha o štirih rezih Marxove kritike +politične ekonomije s teoretskim poljem klasične politične ekonomije. Ne +le zato, ker gre za kakovosten jedrnat povzetek Marxove misli, ampak +tudi, ker je teza bila razvita znotraj splošnega teoretskega momenta, ki +je soroden in podoben Tafurijevemu: gre za različna ponovna branja +Marxa, ki so se po Madžarski revoluciji leta 1956 pojavila v Zahodni +Evropi izven uradnih komunističnih strank. Natančneje gre pri Heinrichu +za »novo branje Marxa« (*neue Marx-Lektüre*), za specifično recepcijo in +reinterpretacijo Marxa, ki se je razvila v Nemčiji v šestdesetih letih +20\. stoletja in katere danes najvidnejši predstavnik je prav on. Novo +branje se osredotoča na pojasnjevanje osnovnih pojmov in na +rekonstrukcijo Marxove kritike v polemiki s tistimi branji, ki to +kritiko pojmujejo kot pozitivno ekonomsko znanost. Ta polemika je tudi +posredno povzeta v morda najslavnejšem Tafurijevem citatu, kjer je tudi +podlaga glavni tezi: + +> Mi se raje sprašujemo, kako to, da je marksistično inspirirana kultura +> vse do sedaj z ekstremno pozornostjo in vztrajnostjo, ki je vredna +> česa boljšega, zanikala ali z občutkom krivde zakrivala enostavno +> resnico: tako kot ne more obstajati razredna Politična ekonomija, +> ampak samo razredna kritika Politične ekonomije, tako se ne more +> utemeljiti razredne estetike, umetnosti, arhitekture, ampak samo +> razredno kritiko estetike, umetnosti, arhitekture, mesta. +[@tafuri1985projekt, 114] + +To tezo, v kolikor se nanaša specifično na arhitekturo, bomo obravnavali +kasneje, tu pa jo navajamo za prikaz, da je izpeljana, oziroma povezana, +iz osnovne marksovske teoretske operacije do politične ekonomije. +Natančneje se bomo v pogoje in značilnosti reinterpretacije Marxa, ki +zaznamovala Tafurijevo misel, poglobili v naslednjih poglavjih, ko bo ta +podlaga razdelana za namene natančnejšega razumevanja tafurijanske +kritike arhitekturne ideologije in, predvsem, njene distiktivnosti. Če +se vrnemo k Heinrichovi tezi o Marxovih štirih rezih, gre za: rez z +antropologizmom, z individualizmom, z empirizmom in z ahistorizmom. +[povzemamo po @furlan2013michael, 270-277] + +Vsi štirje so rezi s temeljnimi predpostavkami klasične politične +ekonomije, ki imajo svojo vlogo tudi kot ideologije. Antropologizem +temelji na ideji nadzgodovinskega človeškega bistva: takšni »posamezni +in oposameznjeni« Robinzoni so izhodišča političnih ekonomistov kot sta +Smith in Ricardo. Marx, nasprotno, trdi, da je to ideal, ki je možen le +(kot ideal) v zgodovinskem kontekstu družbe svobodne konkurence, ki je +nastopila po razkroju fevdalnih družbenih form. Antropologizem je torej +projekcija idealov človeka na zgodovino, postavljanje tega ideala kot +izhodišča zgodovine, ne kot historični rezultat. [@marx1985uvod, 19] +Drugi rez, prelom z (metodološkim) individualizmom, je zgoščen v Marxovi +tezi, da »družba ne sestoji iz individuov, ampak izraža vsoto odnosov, +razmerij, v katerih so ti individui drug do drugega.« [@marx1985ocrti, +159] Spet, v nasprotju z, na primer, Smithom in Ricardom, ki +družbenoekonomske pojave poskušata deducirati iz opazovanja posameznika, +Marx tem pojavom pristopi iz obratne smeri. S tem metodološkim obratom +lahko Marx osnovne kategorije politične ekonomije obravnava kot družbeno +nujne, torej hkrati so zgodovinske, se spreminjajo, in hkrati se zdijo +objektivne. Rez z empirizmom je rez s tezo, da je čutno izkustvo edini +vir vednosti. Ta rez je v arhitekturni teoriji in teoriji (kritični +teoriji družbe) morda še najbolj posplošen. Spoznavni predmet kritike +politične ekonomije ni prosojen, njegova »dejstva« niso neposredno +dostopna čutni zavesti. To je pravzaprav izhodišče ali predpostavka +kritike ideologije (ali kritične teorije družbe, ki je v takšni ali +drugačni obliki bila in še vedno je zelo zastopana v arhitekturni +teoriji): [Gl\. tudi @hays1998architecture:hays, navedeno tudi zgoraj] +družbo je treba spoznati tudi v njeni neistovetnosti, povezano tudi s +prejšnjim rezom, gre za pristop, ki je nujen, ko se posledice povsem +zavestnih, subjektivnih dejanj zdijo objektivne, stvarne. Zadnji rez, +rez z ahistorizmom, je pri Tafuriju morda najbolj očiten, saj ga lahko +zelo očitno primerjamo z njegovo izhodiščno kritiko modernizma in +njegovo poklicno odločitvijo. Ahistorizem, kot predpostavka buržoazne +misli, vse institucije deli na naravne in umetne: institucije fevdalizma +so umetne, buržoazne institucije so naravne, zgodovina potemtakem je +bila, ni je pa več. Zdi se pa tudi, da je to rez, ki ga je še danes +najpomembneje poudariti: ena vztrajnejših značilnosti poznega +kapitalizma je ideologija konca zgodovine in naturalizacija obstoječega +stanja. + +Na teh osnovah, ki se v samih besedilih sicer nikoli ne pojavijo tako +sistematizirano ali plastično, menimo, da se razprava o marksovskem delu +opusa Manfreda Tafurija šele lahko produktivno odvije. Z razumevanjem +teh metodoloških ali epistemoloških razmejitev je lažje pristopiti k +aparatu, ki je svoje kategorije razvil znotraj njih, da bi postopoma +razdelali in razumeli distinktivnost njihovega delovanja, ter na podlagi +tega preverili možnosti njihove teoretske aktualizacije. Še zadnjo +splošno marksovsko opombo, ki jo morda terja nenaslovljena različnost +področij politične ekonomije in kulture ali tistega področja človeškega +življenja in zgodovine, ki pač ni politična ekonomija. Res so predmet +najbolj razdelanih Marxovih del strogo političnoekonomske kategorije, a +to zato, ker je organizacija zadoščenja potreb vsakokratne družbe, po +Marxu, osnova, kateri šele ostale oblike zavesti ustrezajo: + +> Obči rezultat, do katerega sem prišel in ki je, ko sem ga enkrat imel, +> rabil mojim študijam za vodilo, lahko na kratko formuliram takole: V +> družbeni produkciji svojega življenja stopajo ljudje v določena, +> nujna, od njihove volje neodvisna razmerja, produkcijska razmerja, ki +> ustrezajo neki določeni razvojni stopnji njihovih materialnih +> produktivnih sil. Celokupnost teh produkcijskih razmerij tvori +> ekonomsko strukturo družbe, realno bazo, na kateri se dviga neka +> pravna in politična nadzidava, in kateri ustrezajo določene družbene +> forme zavesti. Produkcijski način materialnega življenja pogojuje +> socialni, politični in duhovni življenjski proces sploh. Ni zavest +> ljudi tista, ki določa njihovo bit, temveč narobe, njihova družbena +> bit je tista, ki določa njihovo zavest. +[@marx1989kritiki, 90] + +Poenostavitev odnosa med ekonomsko strukturo in njeno nadzidavo v tem +povzetku drugje ni natančneje razdelana. Težko torej govorimo o +kanonični razdelani Marxovi teoriji o bazi in nadzidavi. Zlahka pa bi na +podlagi štirih vrstic, brez soočenja z natančnejšimi argumenti, odpisali +eno pomembnejših epizod arhitekturne teorije na podlagi očitkov +»determinističnega« razumevanja arhitekture. Odnos med bazo in nadzidavo +natančneje teoretizirajo kasnejši misleci in to počnejo na različne +načine, najživahneje seveda znotraj marksovske tradicije. Tafurijevi +spisi bodo kritično posegli ravno v eno takšnih nadaljevanih in razvitih +pojmovanj te dvojice. Natančnejša zgodovina teh in njihova uporaba +znotraj Tafurijevega miljeja torej ne spada v uvod. + +Na teh osnovah lahko prispevamo k različnim strategijam preseganja +Tafurija. Naše zainteresirano branje zasleduje aktualizacijo kritike +arhitekturne ideologije. Menimo pa, da opisujemo tudi splošne možnosti +preseganja: razumevanje marksovskega dela in njegovo delovanje znotraj +Tafurijevega opusa je pogoj tudi za kakšno konzervativno obnovo področja +arhitekture ali angažirano obnovo njene splošne družbene učinkovitosti, +torej za razvitejšo kritiko Tafurija na teoretski ravni, ki je lahko +zgolj delna, saj menimo, da so pogoji preseganja tafurijanske kritike +arhitekturne ideologije v strogem sprejetju njenih teoretskih kategorij. + +Glede na uvedeno pa za našo nalogo ustreza naslednja, mestoma že +napovedana, struktura: zgodovinska in teoretska kontekstualizacija ter +izvor natančnejšega epistemološkega in metodološkega aparata kot je ta +bil potreben za osnovne teze tafurijanske kritike plana in ideologije; +na tej podlagi rekonstrukcija argumenta kot se prvič pojavi v reviji +*Contropiano*, da je arhitekturna zavest že strukturirana po shemah, ki +jih posredno narekuje kapitalistični razvoj; demonstracija delovanja teh +shem, to je demonstracija »ideološkosti« arhitekture, tudi v pogojih +postmodernizma, ko prevladujejo ideje o »koncu zgodovine in ideologije«; +ter predlog teoretskega projekta osvetlitve značaja arhitekturne +produkcije in arhitekturnega dela v trenutnem kapitalističnem ciklu. +Zadnjemu poglavju pripisujemo tudi osvetlitev mej arhitekturnega +delovanja, ki navdušeno išče možnost zavestne spremembe sveta, da bi v +teoretskih mejah prek dramatizacije objektivne situacije spodbudili +projektivne dvome v iskanje novih orodij delovanja na višji ravni +zavesti. Na tem mestu naj malo historiziramo tudi lasten položaj in +pripomnimo, da s tem predlogom ne impliciramo, da gre za izčrpen +preizkus najproduktivnejšega pristopa. Možno, da je najproduktivnejši +način preseganja usodne kritike arhitekturne ideologije v kakšnem bolj +pragmatičnem početju – za arhitekturo kot disciplino je misliti to +možnost bistveno – in da je naša teoretska usmeritev bolj soočenje s +subjektivnimi, ne objektivnimi preprekami arhitekturnega poklica v +kapitalizmu. A statistično je to manj verjetno. Kakor koli pa, v luči +tega pogrešanega pragmatizma, je projektantski obrat za to nalogo že +zamujen, ker se je že začela. + +# Arhitektura in plan kapitala + +> Neogibni pogoj za znosen položaj delavca *je torej kar najhitrejše +> naraščanje produktivnega kapitala*. +> +> – K\. Marx, *Mezdno delo in kapital*, 1949 + +> Kaj pa je naraščanje produktivnega kapitala? Naraščanje moči +> nakopičenega dela nad živim delom. Naraščanje gospostva buržoazije nad +> delavskim razredom. +> +> – K\. Marx, prav tam + +Vsako novejše zainteresirano branje Tafurija, ki izpostavi njegovo mesto +v (pozabljeni) intelektualni zgodovini italijanskega disidentskega +marksizma šestdesetih let 20\. stoletja – tako imenovanega *operaizma* – +vsaj do neke mere dolguje Pier Vittorio Aurelijevem eksplicitnem pozivu +k takšni rekontekstualizaciji, [@aureli2010recontextualizing] ali pa +njegovi implicitni uporabi te dediščine operaizma pri teoretiziranju +njegove dobro poznane arhitekturne drže. [@aureli2008project] Predlog +rekontekstualizacije besedil v njihove bolj neposredne miselne tokove v +njihovem specifičnem zgodovinskem okolju je kvalitativen preskok po +desetletjih poenostavljenega mapiranja tafurijanskega doprinosa kot +zgolj pojmovnega samorazvoja nekje med Althusserjem in Foucaultom. +Vseeno pa ta rekontekstualizacija z Aurelijem še ni izvršena ali +ustrezno izvedena na podlagi vsaj dveh točk. Operacionalizacija +operaizma, oziroma njegove intelektualne dediščine, v namene +arhitekturne avtonomije, menimo, nima ustrezne podlage v gradivu na +katerega se sklicuje. Celovitejši pregledi tega dela zgodovine +italijanskega marksizma so zadržani do povzdigovanja enotnih konceptov, +ki bi lahko zajemali *ves* razvoj operaizma (pravzaprav gre zgolj za +prepoznavanje skupnih sestavin širokega teoretskega kontinenta), če pa +že morajo opraviti takšno poenostavitev, pa se odločijo za operaistični +koncept *razredne sestave*. [@wright2002storming, 4] S tem bi se tudi +sami strinjali, saj je začetni operaistični vzgib v začetku šestdesetih +let analiza delavskih veščin in subjektivnosti v luči tovarniške +modernizacije, eden ključnih trenutkov takoj po koncu »klasičnega« +operaizma je Tafurijev prispevek s konca šestdesetih let o razvoju vlog +intelektualnega dela v luči kapitalističnega razvoja (racionalizacije), +eden zadnjih (post)operaističnih konceptov v sedemdesetih letih pa so +prve teorije prekarizacije v luči informacijskih tehnologij. Drugo točko +pa prej razumemo kot komplementarno, ne izpodbijajočo, jedru Aurelijeve +rekontekstualizacije. Zgodovina operaizma ni prosojna, je večkrat +razcepljena, pozabljena in različno povzeta. Rekontektualizacija +Tafurija kot dejavnega znotraj in ob operaizmu torej ni dovolj, saj pove +zelo malo, oziroma ne razreši napetosti, ki kljub kategorizaciji +ostajajo. V ta namen je potrebna tudi kritična obnova operaizma in +pregled (še obstoječih in dejavnih) posledic njegovih epistemoloških +novosti znotraj marksizma; Aurelijev povzetek tega konteksta je lahko +dobrodošel začetek, v svoji osnovni obliki pa še ne zajema specifične +polemike operaizma do takratne marksistične tradicije in specifične +tafurijanske polemike do operaizma. Dodatno natančnost razdelave pomena +in odnosov operaistično razvitih konceptov znotraj tafurijanske kritike +ideologije terja tudi, podobno kot pri angloameriškem +arhitekturnoteoretskem sprejemu, delno in nedosledno prehajanje te +intelektualne tradicije v angloameriško akademijo, kjer koncepti +ponavadi šele dobijo svoj splošno priznani pomen, ki je posredovan in +odvisen od specifičnega interesa te akademije. Sklicevanje na operaizmo +na sploh in kot na teoretsko ozadje ključnih člankov kritike +arhitekturne ideologije zato lahko zdrsne v sklicevanje na njegovo +romantizirano ali neprizanesljivo karikaturo. Strategij kako enotno in +enostavno povzeti ves operaizem je več. Najmanj informirano, a v sili +tudi ustrezno, saj karikature pač imajo svoje racionalno jedro, se +povzame z dobesedno angleško inačico *workerism*, ki se ponavadi +uporablja kot slabšalna oznaka za vse teoretske nazore, ki tovarniškemu +delavcu pripisujejo večji (revolucionarni) pomen kot ga razumno zasluži, +ali pa ta pomen pripisuje na škodo ostalim podjarmljenim elementom +družbe. Drugačni povzetki se osredotočajo na posamične avtorje, kar +pomeni, da so znotraj istega pojma sploščeni dramatično raznoliki +pristopi kot se te pojavljajo v življenjskem delu nekaterih +marksističnih teoretikov. Primer tega je osredotočanje na Tonija +Negrija. Pozornost na njegov prispevek k operaizmu so izzvala tudi +njegova poznejša dela s sodelavcem Michaelom Hardtom, [gl\. +@hardt2000empire] ki niso nujno skladna z zgodnejšimi ali pa je misel +nadaljevana do mere, ko ni več značilna za tudi za obdobje, ki ga +zasledujemo orisati. [Tu mislimo na prispevke v revijah, ki jih še bomo +obravnavali. Na tem mestu naj omenimo, da slovenski prevodi nekaterih +njegovih del nastopijo v istih okvirjih (študentsko oporečništvo in +*Zveza socialistične mladine Slovenije*) kot slovenski prevod *Projekta +in utopije*, gl\. @negri1984delavci]. Drug primer bi bil Mario Tronti +katerega knjiga, označena za temeljno delo operaizma, se v angleškem +prevodu pojavi več kot pol stoletja za izvirnikom [gl\. +@tronti2018workers]. K novi izdaji je dodano avtorjevo pričevanje in +osebno pojmovanje operaizma [@tronti2018our] kjer izrazi nujno +parcialnost pojmovanja, ki prej izključuje različne odvode gibanja kot +pa jih povzema. Najbolj celovito, vsaj v angloameriškem kulturnem +območju, razlago konteksta in vsebine operaizmov poda Steve Wright +[-@wright2002storming; Gl\. tudi @wright2021weight kjer je v središču +revijalno življenje te struje], ki tudi, menimo, ustrezno osredini +njihove notranje napetosti in razlike. + +Naša strategija povzemanja bo sledila zgodovinskim pogojem v katerih je +operaizmo kot metodološki in epistemološki teoretski projekt nastal: v +najbolj osnovnem pomenu je »tako imenovani *operaizmo* poskus +političnega odziva na krizo delavskega gibanja v petdesetih letih.« +[@negri1979operaio, 31] Lotili bi se torej obnove tega zgodovinskega +ozadja, postopno in (zgolj) do točke, ko nastopi *Contropiano*. +Osredotočali bi se na teoretske pojme, ki značilno nastopijo tudi +znotraj tafurijanske kritike arhitekturne ideologije, razvili pa so se +znotraj marksistične razprave, ki je skušala zapopasti nove stopnje +kapitalističnega razvoja v povojni Italiji in kritizirati neustreznost +njegovih ustaljenih političnih reprezentacij. Časovno se torej omejujemo +na obdobje petdesetih in šestdesetih let 20\. stoletja, +intelektualno-zgodovinsko pa na obdobje revij *Quaderni rossi*, *Classe +operaia* in končno *Contropiano*, ko je sam izraz operaizmo lahko že +neprimeren.^[Strogo operaistična, v smislu samega izvora pojma, je zgolj +*Classe operaia*, ki ni teoretska publikacija in zato niti ni poučna za +namene teoretskega razvoja kritike arhitekturne ideologije. Revija +*Quaderni rossi* nastopi pred njo in jo tako smatramo kot »klasični +operaizmo« kjer so osnovne teoretske značilnosti operaizma, ki bodo, +menimo, odločilno informirale Tafurijev teoretski razvoj, prvič +razdelane. *Contropiano* pa že označuje ponoven teoretski umik in +refleksijo operaizma, ki pa se kot politično gibanje razvija ločeno, kot +*avtonomizmo*, in več ne informira teoretskega razvoja, ki ga tu +zasledujemo.] + +Leta tik po vojni in petdeseta leta v Italiji, tako imenovano obdobje +rekonstrukcije, so bila obdobje temeljnih ekonomskih in družbenih +sprememb: od gospodarskega kaosa in množične podhranjenosti +prebivalstva, do večkratnega vrednostnega in gmotnega povečanja +proizvodnje in potrošnje. Gospodarski čudež, razvoj sekundarne +industrije, je gonilo priseljevanje delovne sile iz juga države, kjer jo +je pred tem sprostila agrarna reforma. Ni pa ta rast bila povsem +linearna ali brez ovir. Četudi se je večina fiksnega kapitala iz vojnega +obdobja ohranila, je *Resistenza*, široka koalicija oboroženega +antifašističnega odpora pod vodstvom Italijanske komunistične partije +(PCI), uvedla nekatere nove načine ravnanja z njim: starejši severni +industrijski delavci so med vojno nekatere tovarne zasegli in izborjene +upravne vloge tudi ohranili v novi republiki, posledično pa so lahko +svoje politične zahteve uveljavljali tudi izven tovarn. Iz stališča +kapitala je bila glavna ovira pred nemoteno rekonstrukcijo nepokornost +severne tovarniške delovne sile [@wright2002storming, 6-7; glej tudi +@ginsborg1990history, 72-73]. In PCI, takrat druga največja stranka v +Italiji, z največjim vplivom na prej omenjenih samoupravnih delovnih +mestih, in največja komunistična stranka na zahodu, s Palmirom +Togliattijem na čelu je bila, iz previdnosti zaradi grškega scenarija +ter zaradi občih parlamentarnih političnih ciljev v tej rekonstrukciji +pripravljena konstruktivno sodelovati. Uradna politika PCI je bila torej +medrazredno sodelovanje pri industrializaciji in modernizaciji Italije, +kar je dejansko pomenilo pripravljenost uveljavljanja miru med delavci v +severnih tovarnah ter ponovne utrditve menedžerske hierarhije in +pripravljenost italijanskemu kapitalu omogočiti želeno rast. Stališče +PCI o razvoju se tako ni kaj razlikovalo od stališča političnih +predstavnikov kapitala: *razvoj* je politično oziroma razredno nevtralen +in višja produktivnost, ki jo prinaša, je osvobajajoča sila. Kljub +iskrenim naporom pri krotenju lastne baze pa so leve stranke bile +izključene iz parlamenta, nenazadnje so ZDA s tem pogojevale razvojne +investicije in denarno pomoč *Marshallovega načrta*. Z zlomljenim +vplivom na delovnih mestih, odtujenimi sindikati in izobčenimi +delavskimi strankami iz parlamenta bo imel kapital prosto pot, da družbo +oblikuje po svoji podobi. + +In temu razvoju arhitekturna problematika ni vzporedna, ravno nasprotno: +povojna obnova, odnos intelektualne avantgarde do delovnih razredov in +objektivne zahteve kapitala bodo v središču arhitekturne problematike +ter obratno, arhitekturna problematika, bolj izrazito pod stanovanjskimi +in sociološkimi znaki, bo v središču evropske povojne razvojne +problematike. + +Kar se tiče demonstracije, da so parametri razrednega boja ključni za +razumevanje Tafurijeve zgodovinarske zavzetosti, lahko navedemo več +virov. Primarni vir bi seveda moralo biti že omenjeno dejstvo, da je +serija najbolj prepoznavnih spisov nastala v tesnem sodelovanju znotraj +marksovskega projekta, ki kritizira stanje in usmeritev uradnega +delavskega in komunističnega gibanja. Drugi je sama vsebina teh in +ostalih spisov, kjer je na delu analiza in kritika iz »strogega a +parcialnega marksističnega stališča«. A kljub eksplicitnem izražanju +jukstapozicija analize zgodovinskih avantgard – na primer Weimarskega in +avstromarksističnega arhitekturnega reformizma in populizma – s povojnim +arhitekturnim razvojem znotraj arhitekturne teorije običajno ni +natančneje razdelana, ko se poskuša povzemati ali obnavljati +tafurijanski projekt. V ta namen je zelo uporabna Tafurijeva zgodovina +povojne italijanske arhitekture. [@tafuri1989history; @tafuri2002storia] +Prva oblika besedila nastane 1982 za serijo zgodovine italijanske +umetnosti, kasneje (prvič 1986) je razširjena in izdana samostojno. V +tem delu, za katerega bi lahko rekli, da ne sodi več v avtorjevo +izrazito »marksovsko obdobje« (knjiga je naslovljena splošni strokovni +javnosti, oziroma ne nastaja znotraj izrecno marksistične publicistike), +so izpostavljene teme povojnega arhitekturnega razvoja, ki, lahko +sklepamo, so avtorju obče ključne za razumevanje arhitekture in ki, +menimo, so povzetki ali ponovna razdelava tistih tez, ki so bile +namensko preverjene na zgodovinskih primerih kritike ideologije +arhitekture. Za dodatno razumevanje je zanimiva tudi zbirka Tafurijevih +zgodnjih zapisov, [@tafuri2022progetto] ki so nekakšen sproten +prvoosebni zapis tega obdobja, a ga še razlagajo in vrednotijo na enak +način kot kasneje napisana zgodovina. [Zanimivo je, da Tafuri sam sebe v +*Zgodovini italijanske arhitekture* nikoli ne omeni, čeprav je, kot +arhitekt ali avtor, v njej neposredno udeležen. O »operativnosti« te +»iluzije« gl\. @leach2002everything] Predmet tafurijanske kritike +arhitekturne ideologije torej ni abstrakten ali oddaljen proces ali +zgolj interpretacija zgodovinskih avantgard, temveč v prvem planu +(sodobne) možnosti in omejitve angažiranega intelektualnega dela, v +drugem torej razvoj tega dela znotraj kapitalističnega razvoja in torej +struktura reprezentacij te intelektualne prakse do zgodovine. + +V letih rekonstrukcije bodo arhitekti, primorani poiskati lastno +identiteto utemeljeno v novi realnosti, svoji disciplini nadeli serijo +ideologij: soočenje arhitekture z aktivno politiko se je zdelo nujno. Na +etični ravni bo šlo za udejanjanje vrednot *Resistenze*, na tisti ravni +kjer arhitektura vstopa v najsplošnejše družbene procese pa za poziv k +novem nacionalnem planu. Sledijo prve, čisto formalne vaje – na primer +plani racionalizacije podeželja v namene boljše porazdelitve +prebivalstva in turizma ter plan za Milano in njegovo širše območje, ki +ga razdela CIAM, ki zasleduje antišpekulativne cilje –, ki ostanejo +ravno to: čisto formalne vaje, saj so predlagane kot arhitekturne +izvedbe samostojnih ekonomskih in političnih odločitev, ne pa kot sama +ekonomska in politična dejavnost: + +> Italijanski urbanisti, soočeni s problemom rekonstrukcije, so lastno +> disciplinarno tradicijo vztrajno povezovali s politično-ekonomskimi +> odločitvami, ki so predlagane »same na sebi.« Bolj kot »nadomeščanje« +> je njihovo delo ostalo »simulacija«. +[@tafuri2002storia, 9] + +V tem obdobju Tafuri prepozna čisto arhitekturni projekt nekakšne +redefinicije ekonomskih problemov v terminih teritorialne organizacije. +To je pogoj za razumevanje arhitekture kot tiste discipline, ki +pravzaprav predlaga obliko družbenega reda, torej za razumevanje +arhitekture kot ideološke prakse. Neustreznost formalnih vaj – +nezapopadljivost podeželja s strani plana ter neučinkovitost statičnih +mestnih planov iz vidika dinamičnih zahtev povojne ekonomije – je +arhitekte silila svoja prizadevanja po novem družbenem redu izraziti v +oblikovnih, formalnih sporočilih. Druga odprta fronta, ki jo je bojevala +arhitekturna skupnost, pa je bila notranja: arhitekti so morali +odpraviti tudi s svojimi starimi tradicijami in institucijami, ki so jih +prej vezale na prejšnji red, kot pa približevale oblikovanju novega. To +je nekakšno arheološko polje arhitekturnega *neorealizma*, kot ga oceni +Tafuri: nejasna politična opredelitev, ki stremi profesionalno +arhitekturno usodo zvezati s prevladujočim širšim kulturnim in +političnim projektom. + +Ključna praksa bo zgoščena okoli osebnosti arhitektov Maria Ridolfija in +Ludovica Quaronija, oziroma njunih socialnih stanovanjskih projektov. +Njihovi principi so bili najprej razdelani kot teoretske tipološke +študije in arhitekturni priročniki, kasneje pa uresničeni in preverjeni +znotraj programa *INA-Casa*, državne sheme za gradnjo stanovanj, ki je +imela prednostni cilj tudi vpiti čim večji delež nezaposlene populacije +– modernizacija javnega gradbenega sektorja je zato namenoma zavrta. V +teh pogojih se arhitekturni neorealizem na formalni ravni razvije kot +populistična arhitekturna smer, ki svoje revne materialne pogoje +povzdigne v realistično estetiko, ki se ljudstvu želi približati s +povzemanjem njihovih spontanih zavračanj ponavljanja in uniformnosti +značilnih za industrijsko estetiko. To soočenje med intelektualci in +ljudstvom Tafuri označi za »avtobiografsko«: + +> Ti intelektualci so zavzeli sartrovsko stališče: izbrali so +> identificirati usodo svoje tehnike in njenega jezika z usodo razredov, +> ki so se nenadoma pojavili v ospredju, bogati z »izgubljeno« +> preteklostjo, a prežeti z vrednotami, če so jim te omogočale +> profilirati se kot nosilci nove »čistosti«. Malo pomembno je bilo, če +> je ta zraslost preveč spominjala na katarzično kopel, če je +> raziskovanje teh tradicij zakrivalo mazohistično potrebo po +> identifikaciji s poraženci, če je iskanje korenin v kmečkem ognjišču +> odstranjevalo tesnobo zaradi dezorientiranosti, ki se jo doživlja ob +> stiku z množično družbo. Niti niso znali oceniti, da jih je z +> razmišljanjem, da bodo delovali kot kralji modreci ter da bodo +> novoizvoljenim podarili lasten *engagement*, dobesedno nagovoril načrt +> znotraj katerega so nezavedno postajali ubogljivo orodje. +[@tafuri2002storia, 15-16)] + +Avtobiografsko torej zato, ker Tafuri neorealizem – realistično poetiko +»ponosne skromnosti«, ki se lahko sporazumeva s preprostim ljudstvom – +oceni kot arhitekturno usmeritev, katere namen je, še preden se izkaže +za nesposobno uresničiti lasten cilj najprej zgraditi in potem +oplemenititi preprosto življenje svojih uporabnikov, pomiriti +arhitektovo tesnobo pred izgubo lastnega smisla in vloge v stiku z +»množično družbo«. Intelektualna praksa, samorazumljena kot zavestno +upravljanje s planom (kot subjekt plana), se prav tako izkaže za objekt +plana. Samospraševanje in implicirano samorazumevanje intelektualnih +poklicev glede svoje vloge *do* družbe še danes uokvirja ustaljene +razlage arhitekturne zgodovine. Pretresi znotraj arhitekturne kulture +(na primer konec modernizma in začetek postmodernizma) so opredeljeni +kot projekti propadli na ravni zadoščanja abstraktnim željam po +samoizpolnjevanju (bolj konkretne razlage gredo korak nazaj in propad +modernizma pripišejo njegovi dozdevni nenaklonjenosti barvam, erotiki in +variaciji v množičnih stanovanjih – torej propad zaradi potrošniške +izbire –, a onkraj popularizacije barvne fotografije se pomanjkljivosti +modernizma v splošnem obsegu še ni naslovilo), napredek arhitekture bi +po takem pojmovanju bil odvisen od zasebne inventivnosti arhitektov v +pogojih njihove splošne naveličanosti na ravni formalnega snovanja. + +A razočaranje na področju zidave je bolj konkretno, družbeno odločilno +in izmerljivo kot bi disciplina s samopripisanim kar najširšim družbenim +pomenom dopuščala misliti. + +Povojna nagla gospodarska rast se je izkazovala tudi na področju zidave, +na eni strani kot katastrofa v odnosu do naravne krajine in historičnih +mestnih središč – predvsem zaradi turizma, ki se je uveljavil kot varna +nacionalna ekonomska usmeritev, in zemljiške špekulacije –, na drugi, a +vendar povezano, kot katastrofa v odnosu do življenjskega standarda v +kolikor je ta odvisen od kakovosti in varnosti novogradenj ter gostote +in opremljenosti novih naselij. Povsem znano stanje modernosti, ki sega +skozi dovolj različnih zgodovinskih in geografskih enot, da ga ne moremo +esencializirati: izhaja iz natančnih zgodovinskih in političnih pogojev +zakonsko zagotovljene oziroma državno varovane najvišje stopnje svobode +zasebnim investitorjem, ki je pogoj tako pojmovane gospodarske rasti. +[@ginsborg1990history, 246-247] Kot ukrep proti spremljajoči rasti +brezposelnosti (Tafuri poroča o rasti od milijon in pol leta 1946 do +dveh milijonov brezposelnih leta 1948) [@tafuri2002storia] in +naraščajočim razlikam v razvoju med severom in jugom je leta 1949 +ustanovljena že omenjena *INA-Casa*, javna služba z namenom *povečanja +delovnih mest in zagotavljanja gradnje delavskih stanovanj*. Nameni +*plana*, javnega oziroma državnega posredovanja v gradbeni in +stanovanjski sektor, so jasno torej zaustavitev rasti brezposelnosti, +podreditev gradbenega sektorja gonilnim sektorjem, njegova ohranitev na +predindustrijski ravni in vezava na razvoj malih podjetij. S tem čim +dlje stabilizirati nihajoči del delavskega razreda, ki ga je mogoče +izsiljevati, a ne pomasoviti, ter iz javnega službe napraviti podporo +zasebnemu posredovanju. [@tafuri2002storia, 22] Teoretske študije in +razdelave predstavnikov arhitekturnega neorelizma s temi cilji, po +Tafuriju, vstopijo »posebno sožitje«: »slavljenje obrtništva, lokalizma, +ročnega dela, pa tudi vztrajanje pri organskosti naselij, ki so – tako +idealno kot prostorsko – oddaljena od „mesta kompromisov“, so +priviligirane sestavine neorealistične poetike in prvih sedmih let +INA-Casa.« [@tafuri2002storia, 22-23] + +A že na urbanistični ravni ta javna stanovanjska politika arhitekturni +vesti predstavi izziv. Umikanje javnih gradbenih projektov stran od +urbanih središč, da bi izkoristili ugodnejše cene zemljišč, okoli novih +sosesk spodbudi zasebne investicije in tako javno financirana +infrastruktura postane dodatno gonilo izhodiščni katastrofi, ki naj bi +jo naslavljala. + +Šolski primer arhitekturnega neorealizma je stanovanjska soseska +*INA-Casa Tiburtino* v Rimu, ki sta ga, med drugimi, načrtovala oba +glavna predstavnika, Quaroni in Ridolfi. Na tem projektu so preverjene +vse formalne sestavine neorealizma: oddaljenost od mesta, antiformalizem +oziroma izrazit realizem estetike revnih materialov, posnemanje +tradicionalnih nacionalnih motivov v elementih in opremi, posnemanje +ruralne spontanosti z zavračanjem geometrijske mreže. A ljudsko izročilo +povzdignjeno v oblikovni material, ki je potem poljubno uporabljen kot +zasebna intelektualna odločitev, samih arhitektov ni prepričalo, da je +realizem lahko formalna izbira, temveč je lahko zgolj vsiljeno stanje. +Pri analizi tega projekta Tafuri spet poudari avtobiografsko dejanje +prevajanja arhitekturnega »stanja duha« v opeke, plošče in nekakovosten +omet. [@tafuri2002storia, 25] Arhitekturna družbena zavzetost do +uporabnikov in antiformalistična subverzivnost pa je učinkovala +nasprotno od njenih dobrih namenov: + +> Jasno je namreč, da ves subverzivni naboj, ki izhaja iz antiformalizma +> Tiburtina, iz tega spomenika negotovi meji, ki ločuje razočaranje in +> *engagement*, vsebuje, paradoksalno, »veliki da« izrečen silam, ki iz +> izolacije socialnih stanovanj napravijo spodbudo za špekulacijo, iz +> tehnološke zaostalosti instrument razvoja naprednih sektorjev, iz +> elokvence motiv stabilizacije. +[@tafuri2002storia, 25] + +Kljub občutnem razočaranju je sklep arhitektov lahko le realpolitično +sodelovanje in iskanje prizanesljivejših centrov moči. Eden teh se je +ponujal pod mecenstvom tovarnarja Adriana Olivettija oziroma njegove +levosredinske stranke *Comunità*. Olivetti je že pred vojno snoval +hipotetične projekte racionalno urejenih mest, koncipiranih okoli +trgovine. Kot lastnik enega večjih in bolj dinamičnih podjetij je +interese delil z levimi političnimi izbirami – državno poseganje je v +enem delu zasebnega gospodarstva (FIAT, Pirelli, Olivetti) spodbujalo +rast, prav tako je prisotnost socialistov v parlamentu pomirjala +napetosti na tovarniških tleh na severu države [@ginsborg1990history, +264-265] – in kot idejni (in finančni) pobudnik »kapitalizma s človeškim +obrazom« z napredno inteligenco. Tovarnar je svoje politično delovanje +usmerjal tudi v tako imenovano južno vprašanje in stanovanjsko +problematiko. Kot funkcionar v *UNRRA-Casas*, stanovanjski sklad, ki je +sredstva prejemal od sklada Združenih narodov za povojno obnovo, se je +lotil »sramote Italije« *Sassi di Matera*, naselja jamskih bivališč na +jugu države. Pri najbolj »literarnem« primeru +arhitekturno-urbanističnega naslavljanja južnega vprašanja, projekt +novega naselja *La Martella*, je prav tako sodeloval *Quaroni* z iztekom +v podobnem razočaranju. Osnovni cilj premestitve jamskih stanovalcev v +nova naselja višjih in sodobnejših standardov, poroča Tafuri, +[@tafuri2002storia, 33-36] ni bil dosežen že zaradi posredovanja +lokalnih političnih institucij, ki so jame evakuirale, preprečile pa +zemljiško reformo, ki bi omogočila njihovo nadomeščanje v zadostnem +obsegu. Tako jasno ni dosežen niti višji cilj nasloviti neenakosti v +razvoju med jugom in severom: neenakost se zaostri in vloga juga kot +(zgolj) agrarnega še bolj utrdi. Takšen status juga in njegovih novih +naselij, ugotavlja Tafuri, najde svoje funkcionalno mesto v +kapitalističnem razvoju: + +> Primer Matera, ki mu je italijanska kultura posvetila toliko +> pozornosti, zagotovo ni najresnejši primer nacionalne nerazvitosti: je +> pa zagotovo najbolj »literaren«, kar opravičuje osredotočenost +> zanimanja. V resnici so v južnih mestih kot so Neapelj, Bari ali +> Palermo javna dela in gradnja služila kot sredstvo za obvladovanje +> brezposelnosti in kot instrument začetnega usposabljanja kmečkega +> razreda ter njegovega usmerjanja v priseljevanje v razvite regije, da +> bi tam oblikovali rezervno armado za ohranjanje nizke ravni plač. +> +> Soočena s tem temeljnim planom arhitekturna in urbanistična kultura ni +> imela ustreznega orožja in sklicevanje na stranke levice – sicer +> splošno in sumljivo – ga prav tako ni moglo zagotoviti. Povsod kjer so +> arhitekti poskušali uporabiti lastno tehniko pri preoblikovanju +> struktur se znajdejo v težavnem šahu: mesta in obmestja so prizorišča +> najbolj nebrzdanih špekulacij kot postranska posledica neoliberalnih +> politik, ki jih vsiljujejo centri moči. +[@tafuri2002storia, 35-36] + +Izkušnjo rekonstrukcije in prvih sedem let *INA-Casa*, obdobje +arhitekturnega stremljenje k realnosti, Tafuri povzame kot obkolitev +sosesk s strani špekulativnega mesta – kar je »predviden in izračunan +pojav« – ter ugotavlja, da arhitekturnemu oblikovanju ni uspelo izvesti +niti »otokov realizirane utopije«. Realizem, zaključi, se izkaže za to +kar v resnici je: produkt nekoristnega kompromisa. [@tafuri2002storia, +46] + +Vsi poskusi redefinicije in razrešitve ekonomskega problema kot +arhitekturnega projekta so zavreti in vsakič zavora namiguje na zahteve, +ki izhajajo iz notranjosti tovarne, kjer se je med tem *Olivetti*, na +primeru lastne tovarne v *Ivrei*, osredotočal na preoblikovanje +delovnega okolja z uvajanjem parcelacije dela in kasneje s pospešeno +mehanizacijo. Tu ni šlo za alternativni center moči, kot ga je tovarnar +predstavljal kot javni funkcionar v *UNRRA-Casas*: njegove teorije +skupnosti in humanistične podobe produkcije naj bi, nasprotno od +nejasnosti javnega posredovanja, bile uresničljive pod pogoji +podjetnikovega jasnega razsvetljenstva ter na njegovi lasti kot zasebno +posredovanje. + +Zavezništvo med Olivettijevimi kulturno-menedžerskimi politikami in +podobo, ki so jo ponudili arhitekti, povzema Tafuri, je vzdržalo na +ravni izdelkov, na ravni planiranja pa ne. [@tafuri2002storia 47] V +*Ivrei* so se kakovostna arhitekturna dela, brez vnaprej določenega +jezika, kopičila kot zbirateljski predmeti: od mednarodnega sloga, bolj +sproščenih geometrizmov rombov in šest-kotnikov, do organske +arhitekture. Pomenska pa je posamezna uporaba arhitekturnega jezika v +razmerju do funkcij, ki jih te prostori privzemajo znotraj procesa +produkcije in reprodukcije: + +> »[D]obra oblika« je tam zato, da zabriše vsako razliko, da pokaže, da +> tiste, ki želijo vstopiti v *koiné*, ki ga omogočajo produkcijska +> razmerja, v katerih kapital in delo sprejemata nove oblike menjave, +> čaka »drugačno življenje«; »delavnica v steklu« želi biti poklon +> transparentnosti te menjave, teži izničiti – tako kot, med drugim, +> »organske« storitvene stavbe – realnost neizbrisljivih razlik, +> realnost dela za tekočim trakom, zakonitosti (nepojmljive vsakemu +> skupnostnemu projektu), ki urejajo nacionalno in mednarodno strategijo +> podjetja. +[@tafuri2002storia, 49] + +Še najbolj uspešno sodelovanje med intelektualnim delom in kar je +nenazadnje tržna operacija pa je na ravni samih izdelkov podjetja in +njihove predstavitve. Industrijsko zavezništvo je namreč zajemalo tudi +pisce in oblikovalce, ki so okoli najslavnejših izdelkov – predvsem je +takrat šlo za tipkarske stroje – oblikovali nadzgodovinsko podobo +javnosti in družbe. Izdelki se torej niso predstavljali kot izdelki, +ampak kot ideja nove družbe, kot del projekta »nove klasike«, kateremu +tradicionalni prostori distribucije niso več ustrezali. Pod tem znakom, +razume Tafuri, je treba obravnavati Olivettijeve trgovine v Italiji in +po svetu, katerih značaj je zaupan »arhitekturnemu nadrealizmu, ki je +izdelek postavil v vakuum, ki ga izolira, predvsem, od njegovega +materialnega konteksta, da bi izbrisal njegov blagovni značaj,« izdelki +so torej zaupani arhitektom, da jim ti vdahnejo »nedoumljivo avro«. +[@tafuri2002storia, 51] + +A to občasno uspešno sovpadanje Olivettijevega razsvetljenega gibanja in +arhitekturnih ambicij ni imelo dovolj trdne osnove, da bi preživelo dlje +od kratkega obdobja, ko se je zdelo, da Olivetti lahko zagotavlja tisto, +česar ostale institucije niso uspele. Na ravni urbanističnega +načrtovanja oziroma planiranja je odnos med intelektualci in poslovnimi +interesi postajal vse bolj težaven. Tovarnar je, vezano tudi z njegovim +interesom do »južnega vprašanja« razumljenega kot +prostorsko-načrtovalskega problema, za namene regionalnega načrta Ivree +združil arhitekte (med njimi spet Quaroni) in obsežno skupino +ekonomistov, sociologov ter agrarnih in industrijskih strokovnjakov v +*Gruppo Tecnico Coordinamento Urbanistico del Canavese*. Skupina je bila +priložnost, da se kompleksen problem, ki zajema najrazličnejše vidike +teritorialne strukture, naslovi interdisciplinarno na način, ki bi +privedel do splošno boljšega razumevanja prostorskega problema kot se +zastavlja v kapitalizmu (razvojni prepad med mestom in podeželjem) in do +splošno uporabnih interdisciplinarnih (znanstvenih) orodij. Svoje +razočaranje so arhitekti predstavili na desetem Milanskem trienalu +(1954) v seriji treh kratkih filmov, ki sta jih, med drugimi, pripravila +*Quaroni* in *Giancarlo De Carlo*. V filmih je »mit +interdisciplinarnosti« neposredno kritiziran: tri karikature – arhitekt, +prometni inženir in birokrat – se lotijo mesta kjer vsak zaporedoma +izniči prizadevanja in strokovnost prejšnjega s poslednjo besedo +birokrata, ki nastopa kot zastopnik ekonomske abstrakcije in +kalkulacije. Prav tako je v filmih predstavljena ideja mesta kot +posledica zgodovine razrednega konflikta in človeškega stremljenja k +lastni osvoboditvi, ki nagovarja Olivettijeve slogane »skupnosti« in +»urbanističnega načrtovanja za enotnost kulture« v točkah kjer te +slogani dele »skupnosti« in njihove interese izključujejo, ker so izven +mej poslovnih interesov. Kakor koli pa Olivettijev utopizem naleti na +objektivne meje finančne krize in težave pri poskusu vstopa na trg +elektrotehnike. + +Značaj preostanka petdesetih in začetka šestdesetih let je v veliki meri +že določen s parametri, ki so se vzpostavili tekom prvega obdobja +*INA-Casa* in izvornega Olivettijevega razsvetljenstva. Drugo obdobje je +tako nekakšna mešanica rutine in stopnjevanja. Javni gradbeni sektor +dobi novo funkcionalno vlogo kjer ne le vpija presežno delovno silo, +ampak regulira tudi povpraševanje po potrošnih dobrinah, spet, podrejeno +najnaprednejšim sektorjem ekonomije: + +> Obsežna infrastruktura – avtoceste in plinovodi –, poklicana naj +> reorganizira teritorij, je dejansko vzdrževala rast zasebne potrošnje +> (avtomobilski sektor), krepila oblikovanje velemestnih območij in se +> razkrila kot nezmožna obrniti trend geografije razvoja. +[@tafuri2002storia, 55] + +Kljub premostitvi izvornih ekonomskih težav po vojni in kljub velikem +industrijskem razvoju gradbeni sektor ohranja svojo nazadnjaško vlogo v +razmerju do prvakov industrije. Večanje migracijskega toka na razvita +območja se ohrani, gradbeni sektor, ki ostaja na nizki tehnološki ravni, +vpija rezervno armado delovne sile, ki prek osebne potrošnje vpija +povečano gospodarsko proizvodnjo. A ker gradbeni bum nima več sekundarne +funkcije zagotavljati delavskih stanovanj, je pritisk toliko večji na +središčno nerentabilno urbano zemljo, kot so zgodovinska središča in +zelene površine – na eni strani tako prostorski razvoj postane moralni +problem splošnega obsega, ne le nesreča delavskega razreda. + +Druga posledica pa je vsaj delno spremenjeno vzdušje znotraj +arhitekturne discipline, ki na podlagi dolgoletnih izkušenj privzema vse +bolj kritično držo do lastnih instrumentov in išče nove tehnike. In zdaj +je jasno, preverjeno na širokem vzorcu alternativ, da bi kakršna koli +nova tehnika zahtevala pogoje – konec liberalnega zemljiškega trga –, ki +ne sovpadajo z interesi vladajočih sil. Na tem mestu Tafuri določi +dokončen konec realizma kot ideologije, a brez politične opredelitve +akterja, ki bi izbojeval pogoje za nove arhitekturne tehnike, doda, je +realizem zamenjala obnova utopije. [@tafuri2002storia, 63] + +V takšna šestdeseta vstopa napredna inteligenca. Kritika »mita +ravnovesja« – kot ekonomsko ideologijo, tako državno kot tisto naprednih +tovarnarjev, opredeli Tafuri – terja razvoj nove discipline, ločene od +uradnih centrov moči. In na tem mestu intelektualna zgodovina +arhitekturne teorije in marksovske kritike privzema iste oblike. Menimo, +da ni naključje, da se arhitekturna in marksistična problematika +povezave med védenjem in delovanjem tako skladno prekrivata: obe +»disciplini« imata, najsplošneje izraženo, za svoj predmet zavestno +spreminjanje družbe, s poseganjem v okolje ali v zgodovino. Prometejski +mit obeh, napravljen v funkcionalno gonilo *sveta kot je*, pa je +potreboval kritični pretres. Z dokončnim propadom stalinističnega mita +leta 1956 je PCI svojo politiko medrazrednega sodelovanja uradno +povzdignila v samostojen program »Italijanske poti k socializmu« in iz +lastnih vrst izgnala, če niso razočarani že sami odšli, še zadnje +ostanke bolj vzhodno usmerjenih intelektualcev in vstajniško nagnjene +ortodoksije, ki so bili tudi zadnji ostanki njene predvojne razredne +politike. Socialistična stranka (PSI), kot leva alternativa tudi za +tiste marksiste, ki so se hoteli izogniti politični hegemoniji PCI, je +združevala toliko različnih pojmovanj sebe kot je imela članov, kar +pomeni tudi, da dokler se ni do konca desetletja konsolidirala v +zmernejšo socialdemokracijo, je znotraj sebe dopuščala prostor za tiste +kritične intelektualce, ki bodo postali pomembne referenčne točke za +operaiste. A tisti, ki bo morda prvi, ki bo problem desetletja izrazil v +kar bo kasneje znano kot operaistični problematiki, je Raniero Panzieri: +kot funkcionar v centralnem komiteju PSI bo kulturne in politične izgube +levice pripisal dotlej nereflektiranem sooznačevanju teorije, partije in +razreda. Temeljna naloga, zanj, je ponovno obnova marksizma (teorije) +kot »permanentne kritike« in, kar gre z roko v roki, politični preporod +delavskega gibanja (razreda). [gl\. @wright2002storming, 17-19] In v +svoji kritiki ne bo sam. Cela mlajša generacija članov tako PSI kot PCI +bo na krizo organizacij odgovorila z obnovljeno nujo po kritiki +ideologije, ki prevladuje tudi znotraj uradnega delavskega gibanja, in s +projektom ponovne preveritve marksističnih hipotez na njihovem +»izvornem« terenu: na tovarniških tleh, kjer je stavkovni val v letih +1959–1963 – izdan iz strani uradnih sindikalnih in parlamentarnih +predstavnikov – nakazoval in terjal novo analizo in novo politiko izven +uradnih organizacij. + +Olivettijeva politika zaposlovanja naprednih strokovnjakov bo ključna +tudi za začetne teze operaizma. Na tem primeru bo humanistični zagovor +mehanizacije, napredka, racionalizacije in planiranja praktično ovržen, +demonstracija tega pa neposredno dostopna sociologom, piscem in +teoretikom, ki jih je »kapital s človeškim obrazom« zaposloval. Vzdušje +znotraj tega dela napredne inteligence tako privzame destruktivne cilje, +kot to izrazi *Alberto Asor Rosa* v eni izmed številk revije *Quaderni +rossi*, prvega projekta *operaizma*: + +> Resnica je, da ta (psevdo)znanstvena nevtralnost [znanosti, orodij, +> planiranja, op\. a.] predstavlja največjo mistifikacijo v svetu, ki je +> razdeljen na razrede in *sam po sebi* ni nevtralen. Pravzaprav: če +> pozabimo na družbeno dinamiko, ki poganja industrijski svet, na eni +> strani dobimo njegovo deformirano in delno podobo in industrija sama, +> ki je stalna referenčna točka tovrstnega diskurza, postane zgolj +> abstrakcija brez realnega zgodovinskega in družbenega pomena; na drugi +> strani pa novega kulturnega predloga ne moremo umestiti znotraj +> ideoloških shem sistema, saj je tudi sistem v tem primeru (lažna) +> nepremična danost, objektivna, torej neodpravljiva, možna je zgolj +> integracija: in mi vemo, da je edini način za razumevanje sistema +> zamišljanje njegovega uničenja. +[@asorrosa1962punto, 125] + +To intenzivno teoretsko obdobje bomo povzeli z obnovo njegovih ključnih +pojmovnih stopenj, ki so, menimo, temeljni za produktivno razumevanje +osrednjih besedil kritike arhitekturne ideologije: *Panzirerijeva* +kritika objektivnosti razvoja in racionalizacije (*plana*) kot +razrednega gospostva; *Trontijeva* teza, da je celotna družba prizorišče +razrednega boja, ki po svoji obliki izhaja iz tovarne; ter *Fortinijevi* +komentarji o strategiji in vlogi intelektualnega dela kot kulturnih +posrednikih dejstva *družbene tovarne*. [V prvih dveh točkah gre za +formalno enak pristop kakor v @aureli2008project, gl\. predvsem poglavji +4 in 5; gl\. tudi @wright2002storming, 36-46] + +Panzierijevo besedilo o kapitalistični rabi strojev [@panzieri1961uso] +je teoretski prispevek k poročilom in študijam, ki so postopoma +prihajale iz najnaprednejših tovarn [gl\. @alquati1961relazione; +@alquati1962composizione; @alquati1963composizione] in je tako eno prvih +demonstracij operaističnega programa ponovne preveritve marksističnih +tez v novem kapitalističnem ciklu za katerega je značilno planiranje v +velikem obsegu.^[V italijanskih izvirnikih uporabljen izraz +*neocapitalismo* se je v angleščino prevajalo kot *late capitalism*, ki +se v slovenščini pojavlja kot *pozni kapitalizem*. Opozarjamo, da ima ta +izraz danes že novo rabo, ki želi zajeti kvalitativne spremembe +kapitalizma v obdobju zadnjih 30 let.] + +Uvodoma Panzieri obnovi poglavja iz *Kapitala* o kooperaciji, +manufakturi ter veliki industriji, [gl\. @marx2012kapital, poglavja 11, +12 in 13] da bi izpeljal svojo osnovno tezo v polemiki s tako +imenovanimi »objektivisti«. Kapitalizem predpostavlja svobodnega +mezdnega delavca, ki *kot posameznik* svojo delovno sposobnost proda +kapitalu. Stopanje delavcev v razmerja drug z drugimi, se začne šele v +delovnem procesu, ko so že nehali pripadati sami sebi. Produktivna sila, +ki izhaja iz teh okoliščin sodelovanja, je zato produktivna sila +kapitala, delavec je ne razvije sam. Družbena produktivna sila se tako +pojavlja kot kapitalova imanentna produktivna sila. Znotraj tovarne, ki +je temeljno mesto procesa razvoja delitve dela, se torej delavcem +nasproti postavlja kapitalist kot zastopnik enotnosti in volje delovnega +telesa. Panzieri nadaljuje, z gostim sklicevanjem na *Kapital*, in +poudari vlogo razvoja tehnologije na delovnih mestih: prva organizacija +dela pod kapitalom je zgolj formalna, podlaga manufakturi je še vedno +obrtna izučenost posameznega delavca, celoten mehanizem, ki funkcionira +v manufakturi torej še nima »objektivnega skeleta, neodvisnega od samih +delavcev« in zato »se kapital stalno spopada z nepokorščino delavcev«. +Ozka tehnična podlaga manufakture tako vstopi v protislovje »s +produkcijskimi potrebami, ki jih je sama ustvarila,« ki ga kapitalist +preseže z uvajanjem strojev. Značaj mehanizacije delovnega procesa je +dvojen: na eni strani delavca osvobaja od dosmrtne specializiranosti, na +drugi ga napravi dosmrtno odvisnega od strojev, torej od tovarniške +celote, torej od kapitalista. Na tem mestu so že izražena merila s +katerimi bo Panzieri analiziral povojni cikel avtomatizacije tovarn. +Uvajanje tehnologije v delovni proces izzove razredna nasprotja na +delovnih mestih, torej tehnološki razvoj se dogaja povsem znotraj +kapitalističnega procesa. In obratno prav tako, razvoj tehnologije, +oziroma produktivna sila tehnologije se kaže kot lastnost kapitala, kot +kapitalistični razvoj. Torej, ugotavlja, prvič, da kapitalistična raba +strojev ni enostavno izkrivljanje ali odklon od »objektivnega« razvoja, +ki bi bil sam po sebi racionalen, temveč da kapitalistična raba določa +tehnološki razvoj. In drugič, da »znanost, neizmerne naravne sile in +množično družbeno delo«, ki so utelešeni v strojih, skupaj s stroji +predstavljajo moč »gospodarja«. [@panzieri1961uso, 53-56] + +Tako imenovane »objektivistične« interpretacije tehnološkega napredka +pa, po Panzieriju, tehnologijo obravnavajo v idealizirani, čisti formi. +S to kritiko, pravi, se ne obrača na kapitalistične ideologe, ampak na +predstavnike delavskega gibanja, ki tehnološkemu napredku pripisujejo +skrito objektivnost, ki bo »avtomatsko« ali »nujno« odpravila obstoječe +odnose. (Torej, tako napredek kot revolucijo pojmujejo kot objektivni +dejstvi, neodvisni od razrednih nasprotij. To teoretsko stališče na +praktično-politični ravni predstavljajo tako imenovani rumeni sindikati, +parlamentarna levica in reformistični intelektualci.) Pomembno je +poudariti, da Panzierijeva kritika racionalnosti ne zajema zgolj ozko +razumljene tehnologije grobih strojev, temveč se nanaša na tehnologijo +kot organizacijo delovnega procesa in tako zajema tudi nove tehnike – +razne menedžmentske znanosti, od *taylorizma*, *fordizma* in takrat +aktualne *methods-time measurement* ter novih informacijskih tehnik – in +torej nove hierarhizacije delovnega procesa z uvajanjem sociologov in +inženirjev v njegovo organizacijo. V tehnološko-idilični predstavi +»objektivistov« se novovzpostavljene vloge povezane z upravljanjem +pojavljajo kot težnja proti razdrobljenosti in anarhiji kapitalistične +produkcije, ki v sebi združujejo s stroji odvzeto vsebino dela. Nov tip +delavca – tehnik, »intelektualec produkcije« – analogno s stroji, ki +zopet združijo v razvoju ločene gibe delavca – združuje naloge +odgovornosti, odločanja, priprave in vodenja, ki so bili z uvedbo +strojev delavcem odvzeti. Protislovja na delovnih mestih se njim +pojavljajo kot začasna »tehnična neskladnost«, kot nujno zlo v določeni +fazi produkcije, ki bo preseženo z nadaljnjim tehnološkim razvojem. A +realnost, ki jo kažejo aktualni boji, opozarja Panzieri, je, da se +ročnim delavcem vsako planiranje procesa kaže kot gospostvo, tehnični +delavci pa ugotavljajo, da morajo svoje objektivno primernejše rešitve +zavračati, da bi upoštevali omejitve, ki jih določajo zasebni interesi. +[@panzieri1961uso, 56-61] + +Panzieri v nadaljevanju prispevka opredeljuje politične dimenzije +opravljenih analiz. Zavzemati »objektivna« stališča o kapitalistični +racionalizaciji postane politično neustrezno za opredeljevanje značaja +kapitalistične produkcije, saj ta objektivnost zgodovinsko nastaja +znotraj sistema kapitalistične produkcije – produkcijska razmerja so del +produkcijskih sil, potrdi Panzieri, s sklicevanjem na *Kapital*. Takrat +ustaljeni politični domišljiji pa umanjka potencialno revolucionarna +ugotovitev, da objektivni razvoj kapitalizma nujno ustvarja tudi delna +stališča znotraj sebe, ki dvojni značaj produkcije – konkretno +produkcijo uporabnih stvari in abstrakten uvrednotevalni proces – lahko +zaznajo enotno le kot razredno gospostvo. Vrnitev teoretske analize in +političnega delovanja na *razredno* raven, enotno razumevanje +»tehnološkega« momenta s politično-gosposkim, pravi + +> se ne izraža kot napredek, temveč kot prelom, ne kot »razkritje« +> skrite racionalnosti, ki je neločljivo povezana s sodobnim +> produkcijskim procesom, temveč kot izgradnja radikalno nove +> racionalnosti, ki nasprotuje racionalnosti, ki jo prakticira +> kapitalizem. +[@panzieri1961uso, 60] + +Prispevek *Maria Trontija* v naslednji številki *Quaderni rossi*, +*Tovarna in družba*, [@tronti1962fabbrica; angleški prevod danes v +@tronti2018workers] lahko razumemo kot delno logično nadaljevanje +*Kapitalistične rabe strojev*. Če je Panzieri razdelal sopomen razvoja +in kapitalističnega gospostva znotraj tovarne, je Tronti obravnavo tega +prenesel na celotno družbo kjer so produkcija, distribucija in +konsumpcija sestavljene v »organsko celoto«. [@tronti1962fabbrica, 7] +Podobno kot Panzieri na začetku prispevka primerja italijansko povojni +bum z zgodovinskimi vložki v *Kapitalu*, Tronti moderno realnost +premisli skozi Marxovo analizo bojev za normalni delovni dan in tako +imenovanih tovarniških zakonov. [gl\. @marx2012kapital, poglavje 8] +Sredi 19\. stoletja so britanski kapitalisti prisiljeni, tako s strani +delavskega boja kot s strani »kolektivnega kapitalista«, skrajšati +delovni dan. Prisvajanje presežne vrednosti je tako dobilo absolutne +meje, kapitalistični odziv je bil torej relativno povečati to +prisvajanje [gl\. tudi @marx2012kapital, 10\. poglavje] s preurejanjem +razmerij na tovarniških tleh med mrtvim in živim delom, to je med +konstantnim in variabilnim kapitalom, to je med delavci in stroji. +Delovna sila, ugotavlja Tronti, tako deluje kot kapitalu notranji moment +njegovega razvoja – in obratno, kapitalistični razvoj pod tem pritiskom +nenehno reorganizira, »razgrajuje in ponovno sestavlja«, delovni proces +in s tem delavski razred kot produktivno silo. V tej »dialektiki«, +prepozna Tronti, se kapitalizem vse bolj socializira: vsak spopad med +delom in kapitalom razredni antagonizem prestavi na »višjo družbeno +raven«, kar je na primeru bojev za osemurni delavnik in tovarniških +zakonov premik od posamičnih antagonizmov med kolektivi in njihovimi +lastniki do urejanja delovnih razmerij in, posledično, urejanja vstopnih +pogojev za kapital na obči družbeni, torej politični ravni. + +In tu je pomen Trontijevega koncepta *družbene tovarne*: posploševanje +kapitalističnih odnosov širše od tovarniških tal ne pomeni le, da +tovarniško stanje gospodari nad družbo, temveč, da družbo povsem +absorbira. Moment, ko se mora razredni antagonizem izraziti na +splošnejši ravni je moment, ko kapital postane družbena sila. Vsa +področja realno še izven kapitalistične produkcije zdaj postanejo +predmet kapitalističnega razvoja. Kapitalistični razvoj postane interna +kolonizacija vseh družbenih področij, postane kapitalovo urejanje družbe +po njegovi podobi, postane *realna subsumpcija* dela pod kapitalom: + +> Bolj ko kapitalistični razvoj napreduje, to je bolj ko se produkcija +> relativne presežne vrednosti širi in prodira, bolj se cikel +> produkcija-distribucija-menjava-konsumpcija nujno sklene, to je bolj +> postaja razmerje med kapitalistično proizvodnjo in buržoazno družbo, +> med tovarno in družbo, med družbo in državo organsko. Na najvišji +> stopnji kapitalističnega razvoja družbeno razmerje postane *moment* +> produkcijskega razmerja, celotna družba postane *izraz* produkcije, to +> je celotna družba živi kot funkcija tovarne in tovarna razširi svojo +> izključno oblast nad celotno družbo. +[@tronti1962fabbrica, 19-20] + +Toda posploševanje kapitalističnih razmerij, posploševanje mezdnega +dela, opozarja Tronti, paradoksalno ta razmerja ravno mistificira: + +> Ko tovarna prevzame vso družbo – ko celotna družbena produkcija +> postane industrijska produkcija – se posebne značilnosti tovarne +> izgubijo v splošnih značilnostih družbe. Ko je vsa družba reducirana +> na tovarno, se zdi, da tovarna kot taka *izgine*. Na tej materialni +> bazi, na višji realni ravni, se nadaljuje in zaključi najvišji +> ideološki razvoj buržoaznih metamorfoz. Najvišja stopnja razvoja +> kapitalistične produkcije pomeni najglobljo mistifikacijo vseh +> buržoaznih družbenih razmerij. Realni proces vse večje +> *proletarizacije* se predstavlja kot formalni proces *terciarizacije*. +> Redukcija vsake oblike dela na industrijsko delo, vsake vrste dela na +> blago delovne sile se predstavlja kot izumiranje same delovne sile kot +> blaga in tako kot razvrednotenje njene vrednosti kot produkta. +> Plačevanje vseh cen dela v obliki mezd se predstavlja kot absolutno +> zanikanje kapitalističnega profita, kot absolutna odprava presežnega +> dela delavcev. +[@tronti1962fabbrica, 21-22; Prim\. »Če je analiza resničnih, notranjih +zvez v kapitalističnem procesu produkcije, kot je bralec na svojo žalost +spoznal, zelo zapletena reč in zelo obširno delo, če je naloga znanosti, +da reducira vidno, na površini se pojavljajoče gibanje na notranje +resnično gibanje, potem je čisto samo po sebi umevno, da morajo nastati +v glavah agentov kapitalistične produkcije in cirkulacije o zakonih +produkcije predstave, ki so popolnoma drugačne od teh zakonov in ki so +le zavestni izraz navideznega gibanja.« @marx1973kapital3, 351] + +Posledica Trontijeve razširitve analize kapitalističnih mistifikacij +onkraj rabe strojev na celotno družbo vodi tudi v preskok v zaključku. +Četudi je zopet, kakor v Panzierijevi *Kapitalistični rabi strojev*, +poudarjena tema parcialnosti stališč – to je odstranjevanje mistifikacij +z obravnavo države s stališča družbe, družbe s stališča tovarne in +tovarne s stališča delavcev –, Trontijeva do skrajnosti pripeljana +analiza obriše kategorijo *političnega*, ki je raven najvišje +socializiranega razrednega antagonizma in ki je zato posebej avtonomno +področje. Tronti svoj politični zaključek zato ne usmerja v delavsko +zoperstavljanje »radikalno nove racionalnosti« kapitalističnemu +upravljanju produkcije, ampak predlaga zoperstavljanje najbolj parcialne +delavske subjektivnosti najsplošnejši družbeni formi, ki jo privzema kot +blago: + +> [D]elavski razred se mora materialno odkriti kot *del* kapitala, če se +> želi zoperstaviti *celotnemu* kapitalu. Prepoznati se mora kot +> *poseben* del kapitala, če se želi predstaviti kot njegov *splošen* +> antagonist. Kolektivni delavec se ne zoperstavlja zgolj stroju kot +> konstantnemu kapitalu, temveč tudi sami delovni sili kot variabilnem +> kapitalu. Delo mora svojega sovražnika videti v delovni sili *kot +> blagu*. +[@tronti1962fabbrica, 25] + +Kljub teoretski prebojnosti *Tovarne in družbe* pa pojmovanje +kapitalizma kot identitete nasprotij ni enostavno prevedljivo v +politično strategijo pod sloganom »znotraj in proti«. Dvoumnosti, ki se +porajajo ob težavni praktični sintezi širokega pojmovanja tovarne (kot +vse družbe) in hkratnega ozkega pojmovanja delavskega razreda (kot zgolj +zaposlenih v tovarni), bodo informirale tudi kasnejša karikirana +pojmovanja operaizma kot nerazumno redukcionističnega v luči +terciarizacije industrije, [V buržoazni ekonomiji se uporablja pojem +»deindustrializacija«, ki namiguje na nekakšno preseganje modernističnih +oblik dela in samih kapitalističnih odnosov, čeprav se to preseganje +odraža zgolj v delavskih standardih, kot njihovo izginotje, v +materialnem značaju »postindustrijskega« dela in zaposlitev pa ne. Ravno +v »postindustrijski« ekonomski retoriki je potrjena Trontijeva teza, da +se »[p]lačevanje vseh cen dela v obliki mezd predstavlja kot absolutno +zanikanje kapitalističnega profita, kot absolutna odprava presežnega +dela delavcev,« @tronti1962fabbrica, 22] ki so jo sami teoretsko +napovedali. [za kritično analizo marksoloških »zmot« v operaistični +teoriji gl\. @tomba2014fragment; za kritiko filozofskih temeljev +operaizma gl\. @zanini2010philosophical; na tem mestu se poraja +vprašanje če in kako so te dvoumnosti presežene v Aurelijevem +-@aureli2008project: ali so teoretsko dosledno ponovljene, ali so na +bolj sproščenem obzorju arhitekturne teorije realno odpravljene ali +zgolj prikrite] Onkraj pojmovanja možnih logičnih sosledij med +Panzierijevo in Trontijevo analizo, pa te teoretski preboji označujejo +korak k postopni teoretski ločitvi, ki jo bodo kasneje dokončno potrdile +razlike v analizi in vrednotenju izgredov na *Piazza statuto*. Po dolgih +pogajanjih o novi kolektivni pogodbi v FIATovi tovarni sta +reprezentativna sindikata zjutraj sedmega julija 1962 sprejela sklep o +začetku stavke. Tako imenovani »rumeni sindikat«, ki ga je organiziralo +vodstvo tovarne, pa je z upravo sprejel ločen sporazum, kar je izzvalo +nekaj tisoč stavkajočih napasti njihov sedež na *Piazza Statuto* v +središču Turina. Po konfrontaciji s policijo so se začeli tridnevni +izgredi, ki so se končali s tisoč aretacijami. Izgredi so dodatno +otežili odnos med operaisti in uradnim delavskim gibanjem ter prav tako +med samimi operaisti. Splošno javno mnenje ni bilo naklonjeno +izgrednikom, ki naj bi bili večinoma ročni delavci priseljeni z juga +države, sindikati in PCI so izgrede pripisale saboterjem in +provokatorjem izven delavskega razreda, del operaistov, skupina okoli +*Trontija*, je v izgredih videl potrditev, da je samodelovanje razreda +preseglo potrebo po uradnih sindikatih, med tem ko *Panzieri* izgredom +ni pripisal posebne revolucionarne vrednosti in alternative sindikatom +trenutno ni videl. S tem razkolom in posledično ustanovitvijo nove +revije, *Classe operaia*, se stroga zgodovina operaizma pravzaprav šele +začne. Trontijev zaključek kot je nakazan že v tem prispevku, ki bo kot +politična strategija pomenil absolutno podrejanje vseh (političnih in +teoretskih) revolucionarnih anticipacij vsakokratnemu vedênju delavskega +razreda, kasneje ne nastopa neposredno v kritiki arhitekturne ideologije +(enostavno zato, bi lahko rekli, ker Tafuri ne naslavlja delavskega +razreda). Nastopa pa kot estetska tema, oziroma likovna strategija, v +operaistični likovni produkciji: kapitalistično velemesto se ne +upodablja več kot potencialni raj, ki si ga je potrebno izboriti, temveč +konkretni pekel modernosti, in zoper ustaljenega upodabljanja delavskega +razreda kot množice zglednih in postavnih herojev upodabljajo delavca +kot premetenega nasprotnika vsaki buržoazni omiki, posebej tisti, ki +postavlja delo kot vrednoto. [gl\. prihajajočo knjigo +@galimberti2022images] Operaistična pojmovanja kapitalističnega razvoja +in delavske subjektivnosti zato v odnosu do širše kulture, znanosti in +politike zavzemajo mesto škandala. + +Kot morda dokazuje zgodnje teoretsko sodelovanje arhitektov pri +*Quaderni rossi*, [gl\. @greppi1963produzione] kasnejše estetizirano +obravnavo operaističnih tem s strani nekaterih italijanskih +arhitekturnih neoavantgard šestdesetih let in nenazadnje tudi Aurelijevo +vzdrževanje te misli danes, je jasno, da arhitekt ali arhitektka ne +potrebujeta posebnega povabila ali opravičila, da marksovsko obravnavo +kapitalističnega cikla kot je razvita na straneh revije prevedeta, +uporabita ali k njej tudi prispevata: obravnavana tematika je, menimo, +že arhitekturna, oziroma, arhitekturno področje je že družbeno. A vseeno +zasledujemo tafurijansko distinkcijo, ki zahteva še en korak natančnosti +pri sledenju konstitutivne teoretske mreže kritike arhitekturne +ideologije. Omenili smo že, da razvijanje teorije subjektivitete +tovarniškega delavca ni osrednji argumentativni cilj kritike +arhitekturne ideologije: značaj industrijske družbe, kapitalističnih +odnosov in kategorije kapitalističnega plana ter družbene tovarne so že +(v obravnavanem obdobju izhajanja prispevkov kritike arhitekturne +ideologije) teoretska izhodišča, kar se zasleduje pa je teoretizacija +vloge kulture, intelektualnega dela in njegovega posredovalnega značaja +znotraj kapitalističnega razvoja. Prve razdelave v takšnih okvirjih, ki +združuje tako teoretske preboje v *Quaderni rossi* kot prve izražene +kritike razočaranih kulturnih delavcev v službi javnih političnih +institucij ali razsvetljenih tovarnarjev (med njimi tudi arhitekti +Quaroni, De Carlo in, seveda, Tafuri), bo opravil pesnik in literarni +kritik Franco Fortini. + +Njegovo besedilo *Premeteni kot golobje* [@fortini2016cunning] se opira +na Trontijevo *Tovarno in družbo*, posega pa v razpravo v literarni +reviji *Il menabò*^[Literarna revija, ki sta jo ustanovila in urejala +Elio Vittorini in Italo Calvino in ki je neredno izhajala med leti 1959 +in 1967] v številki o industriji in literaturi ter številki o literarni +komunikaciji in industrijski organizaciji kjer je besedilo leta 1962 +tudi prvič objavljeno. Razprava je potekala o odnosu kulturnikov do nove +industrijske realnosti in o primernih umetniških formah ter temah za +naslavljanje te realnosti: natančneje, bi lahko povzeli, o možnosti +pristnega umetniškega posredovanja odtujenosti človeka v industrijski +družbi, ne da bi to umetniško posredovanje prisostvovalo isti +odtujenosti – predmet razprave je torej možnost progresivnega delovanja +v kulturni sferi. Kljub izrecnejši obravnavi literature so razpravo +spremljali tudi arhitekti. Tako tudi Tafuri v soavtorstvu v enem +zgodnejših besedil, kjer obravnava vsiljeno »novo razsežnost« +arhitekturnega področja (mesto-teritorij) in predlaga snovanje novih +konceptualnih in političnih orodij za napredno arhitekturno delovanje, +omenja zadevnost literarne razprave za arhitekturo: + +> V podobnih, če ne tudi bolj eksplicitnih, terminih bi bilo treba +> ubesediti zanimanje, ki ga je vzbudila razprava v četrti in peti +> številki »Il Menabò«. Vittorinijevo vabilo pisateljem naj, četudi +> fantazijsko, upoštevajo »spremembe na industrijski ravni, ki jih +> industrijska „stvar“ povzroča v vseh drugih vrstah stvari« se lahko +> skoraj v celoti prenese na italijansko arhitekturo in urbanizem, ki se +> spričo teh novih realnosti zdita tako raztresena in, v skrajnem +> primeru, opisna. +[@tafuri2022citta, 136] + +In nadaljuje z navedkom: + +> Industrijski svet, ki je prek človeške roke nadomestil »naravnega«, je +> še vedno svet, ki ga ne posedujemo in ki nas poseduje prav tako kakor +> »naravni«. Od njega je podedoval staro moč, da nas določa vse do naše +> zmožnosti njegovega koriščenja, in zato mora prestati nadaljnjo +> preobrazbo, ki mu odvzame moč pogojevanja naših odločitev. +[Elio Vittorini, *Industria e letteratura*, navedeno po +@tafuri2022citta, 136] + +Franco Fortini bo kritiziral to, zanj, nenatančno in mistifirajočo +pojmovanje industrijskega sveta in zoper Vittorinijev predlog nove +humanistične in progresivistično-realistične izrazne etike predlagal +drugačno strategijo. Prva točka kritike se tiče predlaganega +»materializma stvari«, ki pozablja, da predmet industrije niso le +stvari, temveč tudi človeška dejavnost. Njihovo poudarjanje do točke +estetizacije dejstva sveta industrijskih stvari, blag, pravi Fortini, +pozablja, da vse to predpostavlja tudi človekovo stanje kot blago. Ta +zmota, pravi, ima paternalistične in razsvetljenske posledice, ki so +predvidene že v Marxovi tretji tezi o Feuerbachu [»Materialistični nauk +o spremembi okoliščin in vzgoje pozablja, da okoliščine spreminjajo +ljudje in da mora vzgojitelj sam biti vzgajan. Zato mora družbo +razdeliti na dva dela – od katerih je eden vzvišen nad njo. Sovpadanje +spreminjanja okoliščin in človeške dejavnosti ali samospreminjanje je +moči dojeti in racionalno razumeti le kot revolucionarno prakso.« +@marx1976teze, 357] in ki jih progresivna italijanska kultura izkuša že +desetletje v službi javnih in zasebnih reformističnih projektov. Na tej +zmoti sloni vsa progresivna skrb o umetniškem posredovanju pravilnih +tem, ki pa za Fortinija niso enostavno odločitve intelektualca. Zanj je +osveščanje o temah in ciljih intelektualnega ali umetniškega dela +sočasno z (razrednimi) napetostmi, ki zaznamujejo tudi sektor +intelektualne in umetniške produkcije. Vse možne kombinacije med +angažiranostjo in pasivnostjo ter temami in cilji »našega časa« so torej +že strukturirane v kulturne, ideološke in svetovnonazorske sheme. Pri +vseh možnih ravneh branja dela torej ni možno vedeti, ali podcenjujemo +njegov eksplicitni predmet ali precenjujemo njegove sociološke in +kulturne kontingence. Če, pravi, »*obstaja privilegirana tema, to je +„tema našega časa“, ne obstaja privilegiranega „subjekta“, ki bi to temo +prenašal*.« [@fortini2016cunning, 127] Umetniško delo kot *tudi* +zgodovinsko, filozofsko ali politično delo bo njegova zadnja, ne prva +beseda. Fortini v razpravo ne vstopa le kot literarni teoretik, ampak +tudi politično: + +> Z vso močjo moramo negirati lažni progresivizem po katerem bi morala +> industrijska realnost, v njenem momentu produkcije ali konsumpcije, +> najti literarni izraz ker je »pomembna«. Posebej tisti, ki, kakor jaz, +> potrjujejo primat industrijske produkcije pri določanju naše družbene +> usode; posebej tisti, ki prepoznavanju in uničevanju kapitalističnih +> korenin naše družbe (in torej produkcijskega načina in prisvajanja) +> dodeljujejo *vso preverljivo* dolžnost ljudi, se morajo odzvati proti +> današnjemu literarnemu »progresivizmu«. Slednji izsiljuje vsako +> stališče in zavest, ki resnično želi negirati sedanjo družbo, in +> predlaga elemente, ki vsekakor so uporabni za spoznanje-delovanje, +> vendar skupaj z vse hujšimi odmerki reformističnih banalnosti, ki so v +> praksi diverzije. »Progresivizem«, ki se je med drugim vedno +> opravičeval z zloglasnim argumentom o zaostalosti množic. Zaostalost v +> razmerju do česa? V razmerju do radikalnega progresivizma +> reformističnega vodstva, ki si napredka množic ne more zamisliti +> drugače kot »vzpon« na njihovo raven ... +[@fortini2016cunning, 128] + +Če je reformistična zavzetost v praksi škodljiva in če literarni objekt +na formalni ravni lahko presega svoje svetovnonazorske, razredne in +družbene okoliščine ter lahko tako samo po sebi posreduje enako močne +»energije«, kot tiste, ki izhajajo iz zasebnih predstav avtorjev, ne da +bi izčrpalo lastno resnico, je odnos med literarnim objektom in +industrijsko produkcijo, pravi, stvar zgodovinopiscev. Namesto tega +literaturi (in sektorju intelektualnega dela nasploh) predlaga +osredotočanje na odnos med intelektualci kot producenti in industrijo +kot nosilko družbenih odnosov. Razprava, pravi, bi imela korist od +premisleka o spremembah ekonomskega in družbenega statusa intelektualcev +zadnjih dvajset let, ko je osebni odnos intelektualca do industrije kot +vira njegovega dohodka postal mnogo bolj razširjen in odločilen. Vidimo, +da gre za ponovno obujen Benjaminov predlog kot je postavljen v *Avtor +kot proizvajalec* [»Namesto da se sprašujemo: kakšen je odnos določenega +dela do proizvodnih odnosov določene dobe? Se z njimi strinja, je +reakcionarno ali pa si prizadeva za preobrat, je revolucionarno? – +namesto tega vprašanja ali vsekakor pred tem vprašanjem bi vam rad +predlagal drugo vprašanje. Se pravi, preden se vprašam: kakšen je odnos +določenega pesništva do proizvodnih odnosov neke dobe, bi rad vprašal: +kakšen je položaj pesništva *znotraj* teh proizvodnih odnosov? To +vprašanje se neposredno nanaša na funkcije, ki jih ima literarno delo +znotraj pisateljskih proizvodnih procesov svojega časa.« +@benjamin2009avtor, 319-320] s poudarjeno spremembo ekonomskega statusa +intelektualcev: če so še pred vojno, ko so sicer sredstva množičnih +medijev tehnično že dovršena, avtorji bili odvisni od države, kot +civilni uslužbenci, od agrarne rente, kot aristokrati, ali od štipendij +političnih grupacij, jih danes pretežno, posredno ali neposredno, +zaposluje javna ali zasebna *kulturna industrija*. To pa zaostruje tiste +pogoje, da kakšno delo, če uporabimo Benjaminov izraz, ne bi bilo zgolj +rutinsko. Ko je intelektualna produkcija vključena v krogotok +industrijskega kapitala, to je, ko kapital zaposluje intelektualno delo, +pomeni, da je porajanje nove vrednosti že osamosvojeno od kakršne koli +konkretne vsebine najetega dela. Zadostuje, da je vsak produkt +intelektualnega dela predogled naslednjega, kar omogoča, da kapitalizem +sistematično financira lastno opozicijo in izniči vsakršno negacijo +obstoječega reda, ki je morebitna vsebinska tema dela. + +Kjer se v razpravo ne vstopa iz te smeri, pravi, so vse kritične +operacije zgolj apologija: nasproti »abstraktnega« in »formalističnega« +govora o »ideologiji« Vittorini postavlja »stvari«, kar zgodovino +nadomesti s »starim« in »novim«. S takšno ahistorično obravnavo so +izključena vprašanja o industrijskih pogojih, koga zaposluje, komu +koristi – industrijski svet je zgolj postavljen v kontrast z naravnim +kjer je potem mogoče obravnavati značilnosti te ahistorične »stvari«. In +to je podlaga mistificiranemu pojmovanju industrije kot tehnologije (ki +jo opisuje že prej obravnavan Panzierijev prispevek): + +> Res je, da pri Vittoriniju »industrija« pomeni »tehnika«, to je »način +> delanja stvari«. Toda kateri že sindikalist mi je pred časom govoril o +> čudovitih zbirkah kratkih dokumentarnih filmov o posameznih +> produkcijskih dejavnostih, o katerih nemški sindikalisti razpravljajo +> z lastniki podjetij? Ti sindikati so to kar so, to je zgolj orodje +> razrednega sodelovanja in sicer prav v kolikor sprejemajo ločitev +> tehničnega od političnega ali celostnega momenta. Če industrijo +> izenačimo s tehniko (ali s tehnologijo kot pravimo s precejšnjim +> anglizmom), pomeni, da industriji pripisujemo racionalno usodnost, ki +> je nima. To je čista apologetika. In noben apologet ni tako učinkovit +> kot tisti v dobri veri. +[@fortini2016cunning, 132] + +Kulturna obravnava industrije kot literarne teme, nadaljuje, je težavna +in (progresivno) politično neplodna, ker industrija ni *neka* tema, +temveč manifestacija *poglavitne* teme, ki je kapitalizem. Posplošen +razvoj literarne obravnave industrije, kot ga povzame, od naturalistične +(skoraj etnološke ali sociološke, populistične) obravnave notranjščine +tovarne, to je dela, do njemu sodobne obravnave industrijske +zunanjščine, to je stvari, industrijskih izdelkov (kar so tudi tematski +parametri takratnega tehnološkega humanizma v arhitekturi), je razvoj +njihove postopne politične neuporabnosti, saj takšne statične obravnave +posameznih aspektov realnosti ne zajemajo historičnega značaja +industrije, ki se, pravi, razkrije ob realizaciji njenih protislovij, +konkretno, predlaga primer, ob zaustavitvi dela, sabotaži, stavki. Tu +Fortini v kulturnih terminih povzema tezo *Tovarne in družbe*, kjer +posplošitev notranjščine tovarne v njeno zunanjščino posebne značilnosti +tovarne izgubi v splošnih značilnostih družbe (in, opominjamo, »ko je +vsa družba reducirana na tovarno, se zdi, da tovarna kot taka +*izgine*«), razkrije pa jo lahko samo delavski razred v momentu, ko +kljubuje sebi kot delovni sili, blagu. + +Njegov predlog intelektualne drže v takšnih pogojih bo preizprašujoč in, +do neke mere namerno, dvoumen. Če je med realnostjo industrijske +produkcije in intelektualnim delom celo brezno kulture, ki je, zanj, +tudi epistemološko brezno v smislu, da intelektualec spoznanj o +površinskih posledicah industrije in o njenem notranjem delovanju ne +črpa iz istega vira, in če je poglavitna ideološka značilnost +industrijskega kapitala, da vpije in negira vsak protest, ki ga +predlaga ideološka produkcija napredne inteligence v obliki nenehnega +poustvarjanja neoavantgard, je prvi način, če želimo razočarati +pričakovanja kapitala, da lastnega dela ne krasimo z alibijem +progresivne zavesti. Tako naj se prekine rutinsko dovajanje materiala +in se ostanke revolucionarne zmožnosti intelektualnega dela prihrani +ter zakrije kakor »pilo v štruco namenjeno dosmrtnemu zaporniku«. +Predlaga torej novo potujitveno napravo, sorodno Brechtovski, ki jo +povzame s hiazmom slavnega biblijskega reka: »Bodite torej premeteni +kakor golobje in preprosti kakor kače.« [Matej 10,16 v +@fortini2016cunning] + +Jasno bo, kako so Fortinijeva kritika neoavantgard, njegova strategija +preverbe kritičnih orodij, ki so intelektualnemu delu dostopna, ter +materialistična in zgodovinska obravnava vloge intelektualnega dela +znotraj kapitalističnega razvoja kasneje predpostavke tafurijanske +kritike arhitekturne ideologije. Biografsko-kronološko smo sicer še +prezgodnji – prvi razglas projekta kritike arhitekturne ideologije, in +prvo neposredno sklicevanje na Fortinija, bo nastajal od leta 1964 in +izšel 1968, ko se kmalu začne tudi Tafurijevo tesno sodelovanje z revijo +*Contropiano* – a že v zadnjem besedilu v zbirki Tafurijevih zgodnjih +zapisov, ki naj bi sledila razvoju njegovih dokončnih poklicnih +odločitev, lahko vidimo vzporednice s Fortinijevo strategijo zavračanja +(ali vsaj zaostreno pozornostjo) in preusmeritev v študijo zgodovinskih +pogojev arhitekturne in urbanistične kulture kot ideološke produkcije, +čeprav še vedno obremenjeno z aktualnimi praktičnimi skrbmi. +[@tafuri2022teoria] + +Izhodišče prispevka je kritičen zgodovinski pregled evropskih +urbanističnih ideologij, da bi »preverili zgodovinskost in kontinuiteto +aktualnega kulturnega momenta z njegovimi izvori.« [@tafuri2022teoria, +151] Tafuri prepozna dva tokova buržoazne teorije mest +(ideološko-utopičnega izraženega v misli Owen–Fourier–Cabet in +metodološkega v misli Garnier–Le Corbusier/Gropius) in poudari, da +obstaja očitna potreba po sintezi, ki je anticipirana v marksistični +misli, ta anticipacija pa se kaže »v opustitvi kakršne koli toge +vizualizacije prihodnje organizacije mesta bodisi v figurativnem bodisi +v sociološkem smislu.« [@tafuri2022teoria, 152] Sledi dokaj prvoosebna +obnova povojnega urbanizma in prostorske politike in začrtana je še +zadnja margina programskih upov: + +> [V] sedanjem načrtovalskem ozračju, ki je sicer brezbrižno in ni +> odporno korporativističnim in tehnokratskim defektom, je naloga +> angažirane kulture, da nenehno razdeluje in predlaga programske +> alternative, da se ne zapira v agnostično in neutemeljeno izolacijo, +> da se pasivno ne prepusti vpitju v nove strukture in telesa. +[@tafuri2022teoria, 159-160] + +Ter z optimizmom volje povabi vse strokovne negotovosti, ki so se +nakopičile tekom povojne obnove, da se soočijo z negotovostmi, ki +prihajajo v naslednjem poglavju: + +> [Z]daj se je začela nova, naprednejša faza boja in od vseh nas bo +> odvisno, da se ne konča z novimi, kot je to v Italiji pogosto, še bolj +> katastrofalnimi neuspehi. +[@tafuri2022teoria, 160] + +# Kritika kot *kontraplan* + +> Čudovita stvar je moč v skupno dobro zbrati surove ljudi, jih +> podrediti kulturi in disciplini, varnosti in miru v mestih in utrdbah; +> potem z večjim nasiljem proti naravi sekati skale, votliti gore, +> polniti doline, sušiti močvirja, graditi ladje, usmerjati reke, +> utrjevati pristanišča, graditi mostove in presegati samo naravo v +> stvareh, v katerih narava presega nas, in tako delno zadovoljevati +> prirojeno željo po Večnosti. +> +> – D\. Barbaro, *I dieci libri dell'architettvra di m\. Vitrvvio*, 1556 + +> Čim več produkcijskih sil vzbuja kapitalizem, tem več sil upora vzbuja +> in pripravlja znotraj sebe. Ko se bodo v Benetkah poleg kupol in +> zvonikov za slavo neba potegovali dimniki in bo glas siren prekinil +> lenobno tišino lagune, bo socializem tu imel svoj pravi začetek. +> +> – F\. Ciancani, *Per l'industrializzazione di Venezia*, 1914 + +Znotraj toka intelektualne zgodovine in teoretske argumentacije, ki mu +sledimo, naslednjo »fazo« predstavljajo Tafurijevi teoretski spisi, ki, +ali programsko razdelajo arhitekturnoteoretski projekt kritike +arhitekturne ideologije, ali pa temu projektu sledijo kot demonstracije +te kritike. Kritika arhitekturne ideologije je ta »sprememba +strategije«, ki jo napovedujejo in obrisujejo (marksovske) analize in +kritike opravljene tekom desetletja izkušenj intelektualnega dela v +službi obnove in reformizma ter izkušenj operaistične politične prakse. +Najširši možni predmet poglavja so torej izhodiščne teze v *Teorija in +zgodovina arhitekture*, leta sodelovanja z revijo *Contropiano* in spisi +nastali tekom usmerjenega raziskovanja arhitekturnih avantgard in +arhitekture 20\. stoletja na *Inštitutu za kritično in zgodovinsko +analizo* na *IUAV*: omejili pa se bomo na *Teorija in zgodovina +arhitekture* in na prispevke v *Contropiano*, ki sta eksplicitni +napovedi teoretskega programa kritike arhitekturne ideologije, oziroma +so *Teorija in zgodovina* retrogradno označena za njegovo napoved. +[@tafuri1980theories; @tafuri1969critica] Ker smo v samem uvodu +marginalno odprli temo selektivnosti (branj, prevajanj, založništva) v +razmerju do širšega opusa, bi naslovili tudi razpravo o odnosu kritike +arhitekturne ideologije do, na primer, kasnejšega Tafurijevega +zgodovinopisja, ki naj bi predstavljal umik od kategorij ideologije, +politične ekonomije in razreda. Ocenjujemo, da je formula »dveh +Tafurijev«, kjer naj bi eden bil eksplicitno politično motiviran, drug +pa resigniran filolog, še vedno prevladujoča. [Takšno stališče +reproducirajo tudi nekateri bivši sodelavci, na primer Alberto Asor Rosa +v -@asorrosa1995critique] To formulo informira tudi uvodoma omenjen +angloameriški sprejem, ki favorizira zaporedje izhajanja prevodov, kar +zakriva morebiten vzorec stopnjevanja kritičnih namenov v zaporedju +italijanskih izvirnikov. Obstaja pa tudi korekcija takšne delitve, ki +neprekinjeno kontinuiteto misli utemeljuje v disciplinski kontinuiteti +Tafurija kot arhitekturnega zgodovinarja. Za enega najkvalitetnejših +prispevkov v tej smeri štejemo doktorsko disertacijo Andrewa Leacha, +[@leach2006choosing, gl\. predvsem 1\. poglavje] ki se vsem +uveljavljenim »resnicam« o tej zapuščini produktivno izogne s +sistematično obravnavo »primarnih virov« te zapuščine in kvalitetno +rekonstruira Tafurijeva raziskovalna vodila in njihove posledice za +arhitekturno zgodovino kot disciplino. Tako arhitekturnozgodovinske +preboje ne reducira na enostavne dnevnopolitične izbire in jih lahko +obravnava in vrednoti na sebi kot zgodovinopisne metode. Z njegovo +oceno, da se arhitekturna teorija na Tafurija nanaša predvsem preko +retoričnih stališč, se moramo, kot smo se že v uvodu, strinjati. Vseeno +pa moramo zavrniti tihi zaključek njegove korekcije, ki zanemarja +sledenje distinktivnosti marksovskega prispevka tafurijanski +kritično-zgodovinski metodi in opusu (ki je v disertaciji sicer, menimo, +posredno prisotno v točkah kjer je prikazana »zapuščina« Benjaminovih +spisov o kritiki in zgodovini). [gl\. @leach2006choosing, poglavje 5. +Seveda s tem prav tako trdimo, da je Benjamin *predvsem* marksovski +pisec, kar je tudi svojevrstna polemika.] Leacheva obravnava je +disciplinsko sicer – v vprašanjih in ciljih – ločena od arhitekturne +teorije, menimo pa, da v svoji gesti nakazuje tudi na +arhitekturnoteoretski kriterij, ki lahko ločuje teoretske *prispevke* od +retoričnih stališč (ki sicer lahko pogosto krasijo čisto +arhitekturnoteoretske prispevke, a si z gradivom ne delijo teoretskega +obzorja). Ta gesta sestoji seveda iz obravnave prispevkov na sebi. +Znotraj naše naloge to pomeni znotraj discipline arhitekturne teorije. +In v kolikor sami, za potrebe sledenja teoretskim prispevkom, kritiko +arhitekturne ideologije »izpeljujemo« iz njenega (dnevnopolitičnega, +kulturnega) miljeja, je to vedno podrejeno izkazovanju, da je ta »nujno« +predstavljala najbolj produktivno obravnavo lastne problematike, ker je +problematika najbolje zapopadena tudi kot arhitekturnoteoretski problem +– to, menimo, bo jasneje izraženo v nadaljevanju, tiče pa se stalne +prisotnosti arhitekturne teorije v reviji *Contropiano*. Na ta način se +izogibamo redukciji prispevkov kritike arhitekturne ideologije na +politične ali biografske muhe avtorja in spet poudarjamo uvodoma +opredeljeni dvojni kriterij produktivnega branja: področje arhitekture +problematiziramo kot arhitekturni teoretiki, ne kot arhitekti na sploh, +in problematiziramo ga kot marksovci, ne kot teoretiki na sploh. V tem +smislu menimo, da naše omejevanje na le določene tafurijanske prispevke +in le določeno intelektualno obdobje ne sodeluje pri formuli »dveh +Tafurijev« – ob kakšni drugi priložnosti bi lahko celo natančneje +zagovarjali, da je ravno marksovska kritika arhitekturne ideologije kot +razkrivanje odnosov med miselnimi strukturami dobe (avtorja) in +strukturami, ki jih vzpostavlja arhitekturno delo, tista stalna +značilnost tafurijanske zgodovinske discipline tudi, ko je predmet +obravnave renesansa –, ampak je to omejevanje primerno nalogi, ki +tafurijansko arhitekturno teorijo rekonstruira kot kritiko arhitekturne +ideologije in to rekonstruira kot distinktiven marksovski prispevek +arhitekturni teoriji. Redukcija arhitekturne teorije na politično +dogajanje prav tako reducira delovanje marksovske tradicije znotraj +Tafurijeve argumentacije na retorično stališče, ki je ustrezalo +takratnim trendom in se je spreminjalo skupaj z usodo tega trenda. Da se +je način obravnave spreminjal v odnosu do prejšnjih del, v odnosu do +spremenjenih institucionalnih okoliščin ter v odnosu do obravnavane teme +ali obdobja, se nam ne zdi pretirano pomenljiva ugotovitev glede na to, +da zasledujemo specifična teoretska in metodološka jedra ene misli in ne +popisujemo občih biografskih kuriozitet, katerih končne ugotovitve, da +je nekoč v Italiji obstajal arhitekturni zgodovinar z zelo širokim +pogledom na stvari, so obče veljavne, a ne pretirano produktivne, ko +želimo gradivo razumeti kot osredotočeno teoretsko *prakso*. + +In *Teorije in zgodovina* v arhitekturno problematiko vstopa prav kot +osredotočena analiza in kritika, kot sprememba strategije, ki je, v tem +primeru, sprememba (teoretskega) obzorja. Delo ima sicer svoj predmet, +ločen (morda splošnejši) od predmeta prispevkov v *Contropiano*, ki so +podrejeni zasledovanju arhitekturne institucije kot ideološkega +instrumenta kapitalizma – in tudi teoretskemu in političnemu programu +revije –, a vseeno predstavlja »prolog v nebesih« kritike arhitekturne +ideologije. *Teorije in zgodovino* torej obravnavamo na mestih, ki jih +sami razumemo kot eksplicitno napoved ali teoretski pogoj kritike +arhitekturne ideologije. + +Izhodišče dela je priznanje, da je arhitekturna kritika – razumljena kot +demistifikacija pojavov z njihovo obravnavo kot zgodovinskih – v težkem +položaju, saj so znotraj umetniške produkcije normativne in kritične +geste ali operacije neločljivo zvezane. Umetniške avantgarde v svoji +zgodovini sprva nastopijo kot revolucionarna kritika – kopičijo in +stopnjujejo protislovja starega reda – in s tem hkrati ustvarjajo novo +»ideološko prtljago«, nove mite, ki po zmagi, ko doseže svoje cilje, +prek svoje uresničitve izgubijo svojo idejno moč in postanejo predmet +razprave. In v takšna sedemdeseta (knjiga prvič izide leta 1968) vstopa +mednarodna arhitekturna kultura, ki materialno izčrpano tradicijo +modernizma selektivno povzema na številne (odrekajoče ali obnavljajoče) +načine. V takšno kaotično stanje, ugotavlja, mora vstopiti kritik, da bi +iz njega izluščil logično strukturo med samimi temelji modernega +gibanja, med njegovo vsakdanjo obliko kot monoliten korpus idej ter med +novimi vrednotami, ki se porajajo ob njegovi krizi. (Vsekakor *Teorije +in zgodovina* torej v razpravo vstopa kot polemika proti normativni +arhitekturni zgodovini, ki je takrat v Rimu dobila nov institucionalni +zagon, a poleg tega gre tudi za revizijo in pripravo lastnega +teoretskega – kritično-zgodovinskega – projekta, ki je povsem trezno +naslavljal tudi lastno izkušnjo neprepričljivosti tako +humanistično-modernistične nostalgije, kot neoavantgard, ki so posredno +prav tako nostalgična, torej regresivna izhodišča.) Če povzamemo, je, po +Tafuriju, naloga kritike, brez moraliziranja ali usmiljenja do +predpripravljenih zaključkov, zgodovinsko zapopasti modernizem, ki se +predstavlja kot ahistorična, naravna institucija sedanjosti; *Teorije in +zgodovina* arhitekturni teoriji predstavlja *rez z ahistorizmom*, ki je +epistemološki pogoj, da je modernizem sploh mogoče historizirati. Pogoj +takšne naloge pa je, meni, odpovedati se za arhitekturno normalni +neločljivosti prakse od kritike: + +> Če lahko arhitekt vedno najde lastno doslednost tako, da se zatopi v +> protislovja lastna njegovemu »poklicu« projektiranja, bi kritik, ki bi +> užival v podobnem položaju negotovosti, lahko bil zgolj skeptik ali +> nedopustno površen. V raziskovanju zmožnosti, ki so vpisane v poetike +> in kode sodobne arhitekture, ki jo opravljajo tisti, ki delujejo +> konkretno, je mogoče obnoviti kulturno pozitivnost in konstruktivnost, +> četudi pogosto omejeno na obrobne probleme. Toda kritiku, ki se zaveda +> negotovega in *nevarnega* položaja v katerem se je znašla moderna +> arhitektura, niso dovoljene nobene iluzije ali umetno navdušenje: prav +> tako – in to je morda še pomembneje – kot mu niso dovoljene +> defetistične ali apokaliptične drže. +[@tafuri1968teorie, 10-11] + +Kakršnakoli kriza modernizma torej zanj ni zgolj površinski neuspeh, +temveč notranja, disciplinska kriza – prej kriza tiste »neločene« +kritične prakse, kakor pa samega projektiranja – med reprezentacijo +zgodovinske vednosti in arhitekturne zavesti, med zgodovino in +avantgardo. Prva natančnejša tema (pravzaprav pa »druga« bistvena tema, +če štejemo tudi programsko napoved kritike), ki bo podlaga argumentaciji +kasneje v *Contropiano*, so torej zgodovinske avantgarde in njihova +vloga ter odnosi z zgodovino. »Pravi izvor« modela avantgarde prepozna v +toskanskem quattrocentu. V tem obdobju prepozna prvi arhitekturni poskus +aktualizacije zgodovinskih vrednot – prevajanje mitološkega časa v +sedanji čas, arhaičnih pomenov v revolucionarne, antičnih besed v +civilna dejanja –, katerega protagonista sta Brunelleschi, s selektivnim +sestavljanjem antičnih fragmentov in njihovim zoperstavljanjem +srednjeveškemu urbanemu tkivu, in Alberti s formalizacijo tega jezika. +To je prvi primer nanašanja na zgodovino, ki to zgodovino pravzaprav +»dehistorizira« in poljubna merila tega nanašanja sestavi v (sodobnosti) +primeren ideološki kod, ki ga povzdigne v novo naravo. Torej, prvi +primer selektivnega nanašanja na zgodovino za namene dokazovanja +nezgodovinskosti. V tem Tafuri prepozna začetek dinamike, kjer se zdi, +da se »izničena zgodovina« maščuje z vsakokratnim izkazovanjem +poljubnosti vsega, kar je povzdignjeno v večno in naravno: zgodovina +postane skupek sodb o zgodovini, ki se morajo nenehno potrjevati ali +presegati, vsakič kot rez s preteklostjo, ki je poljubno določen v +skladu s aktualnimi vrednotami in cilji. Dostopnost zgodovinskega +gradiva za prilastitev v cilje prihodnosti – prenos zgodovinske +abstrakcije v ideološko sporočilo – postane podlaga arhitekturnemu +delovanju, tradiciji. Na tej podlagi – kot izključna manipulantka +zgodovinskih sporočil na področju zidave – vzpostavlja arhitektura, +arhitekturni objekt, avtonomno sporočilo v odnosu do ostalega zidanega +tkiva in tako arhitekturna produkcija avtonomno področje od njenega +širšega urbanega, vojaškega, verskega konteksta. [@tafuri1968teorie, +24-28] Že na tem mestu lahko opozorimo na več odločilnejših »sestavin«. +Prvič, četudi je jasno – v smislu prisotnosti takšnega pojmovanja skozi +besedilo –, da so ekonomski pogoji arhitekture kot avtonomne discipline +v vzhajajočem trgovskem kapitalu (ni slučaj, da so središča začetkov +renesanse trgovske republike) in novih tehnikah organizacije gradbišč +(tu imamo v mislih »tehnologije« formalizacije, kot je perspektiva, ki +posežejo v delitev dela na področju zidave), je raven razprave o njenem +položaju na ravni kjer nastopa avtonomno preko lastnih predmetov +discipline: na ravni stavb, diskurza, simbolov in sporočil, torej +objektov in teorije. Drugič, izkaz te avtonomije je vzpostavljen na +odnosu do ostalega tkiva, torej eno določilo zgodovinske dinamike +arhitekture je odnos med objektom in mestom. Struktura dinamike razvoja +»avantgard« – to maščevanje zgodovine – sledi z naraščajočim razkorakom +med tradicijo in zgodovino. Ravno z ustanovitvijo tradicije ta preneha +biti zgodovina in, ker je dostopnost zgodovine predpogoj in izvor +teoretskega diskurza, ki vzpostavlja avtonomijo arhitekture, lahko +zgodovina – tisto kar je z razkorakom s tradicijo lahko (ponovno) +prepoznano kot zgodovina – vsakič ponovno vstopi v tradicijo (in torej +vsakič kot rez in nova sinteza). Ker gre za protislovno in stopnjujočo +interno dinamiko arhitekture kot avtonomne discipline, Tafuri uporablja +izraz dialektika. Arhitekturna kultura 16\. stoletja zato lahko +zgodovino odkrije ponovno in lahko arhitekturni tradiciji predstavi novo +provokativno motnjo. Arhitekturna praksa ima zdaj tudi zgodovino +lastnega odnosa do preteklosti, kar omogoča, da sam ta odnos postane +predmet arhitekturnega teoretskega diskurza. Borromini, razvija Tafuri, +se lahko tega predmeta loti problemsko in tako zastavi arhitekturi +povsem notranji projekt sestavljanja celega loka zgodovinskih objektov v +tipološke sinteze in prostorske konfiguracije, ki naj bi kritizirale +posredovan odnos med preteklostjo in njihovo arhitekturno +reprezentacijo, hkrati pa izkazovale arhitekturi lasten značaj kot +komunikacijsko orodje. Kot taka pa lahko arhitektura razvija in +razdeluje kompleksen sistem podob in geometrijsko-simbolnih matric torej +širi polje arhitekturne komunikacije onkraj gradnje. [@tafuri1968teorie, +30] + +Borrominijevo citiranje zgodovinskega gradiva je torej povsem +nedogmatično in usmerjeno v prenos pomenov v okvir neodvisno izgrajenega +novega organskega prostora. Na tej »oskrunitvi« vsebine, arheološki +dostopnosti antike, na novi vrednoti neposredovanega védenja se lahko +baročnemu zoperstavi razsvetljenski *revolucionarni historicizem*, +katerega pomen Tafuri povzame z Marxovimi besedami: + +> Tradicija vseh mrtvih rodov kakor mora leži na možganih živih ljudi. +> In ravno ko se zdi, da si prizadevajo spremeniti sebe in stvari ter +> ustvariti, česar še ni bilo, ravno v takih obdobjih revolucionarne +> krize boječe zaklinjajo duhove preteklosti, naj jim služijo, +> izposojajo si njihova imena, bojna gesla in kostume, da bi v tej stari +> častitljivi preobleki in v tem izposojenem jeziku uprizorili nov +> prizor svetovne zgodovine. Tako se je Luther maskiral v apostola +> Pavla, revolucija v letih 1789–1814 se je izmenično drapirala kot +> rimska republika in kot rimsko cesarstvo [...] +> +> Obujanje mrtvih je bilo torej v takratnih revolucijah namenjeno temu, +> da bi poveličevali nove boje, ne pa da bi parodirali stare, da bi dano +> nalogo poveličali v domišljiji, ne pa da bi zbežali pred njeno +> rešitvijo v resničnosti, da bi spet našli duha revolucije, ne pa da bi +> povzročili, da bi spet hodila okoli kot pošast. +[@marx2018brumaire, 14-15] + +Od razsvetljenske revolucije dalje simbolnim strukturam umetniške +dejavnosti ne vladajo več absolutne vrednote, »temveč se kot +protagonistke predlagajo pustolovščine človeštva, ki terjajo odkritje +nove konstruktivnosti forme, neposredno povezane z zaznavo, +koristnostjo, z mondenim in kontingentnim simbolizmom« – narava in +zgodovina sta združeni pod »kultom razuma«. Arhitekturna praksa in +zgodovinska praksa sta tako ločeni: »avtoriteta diskurza razsvetljenske +arhitektura temelji na selektivni zgodovini izbrani v luči razuma, toda +poljubnost tega izbora se prikriva«. [@tafuri1968teorie, 40] Toda to še +ne bo pomenilo, da arhitekturna kultura sebe ne bo več predstavlja kot +legitimno tolmačko zgodovine, kar bo pomenilo vabilo zunanjim vrednotam +v arhitekturo, da bi tako opravičevala svoje razloge. Imperativ +arhitekturne produkcije po sprejemanju *posredovanih* zgodovinskih +pomenov pa pomeni vstop zunanjih določil v arhitekturo, ki se +predstavljajo kot notranji. Jasno je torej, da kritika +operacionalizirane zgodovine, to je operativne kritike – ki je morda +najslavnejša tema *Teorije in zgodovina* – ni splošna kritika o +dejanskosti vsebine operativnih zgodovin, niti splošna etična kritika o +vtisu, ki bi ga operativna zgodovina lahko želela podati o neki dobi. +Kritika se usmerja v čisto spoznavni problem, ki nastane ob ideološki +razprodaji vseh spoznavnih orodij o statusu arhitekture v svetu. + +Sledenje »dialektiki avantgarde« kot krizi ali mrku zgodovine se seveda +ne konča pri razsvetljenstvu – statusu preteklosti se bo sledilo vse do +antihistoricizma modernih avantgard ter operacionalizacije zgodovinskega +védenja v utopične namene modernega gibanja –, a nadaljnjemu razvoju +bomo sledili, ko se ta, z drugačnimi poudarki, pojavi v *Kritiki +arhitekturne ideologije*. Pred tem pa je treba upoštevati še eno +bistveno temo, ki jo *Teorije in zgodovina* odpira sočasno z krizo +zgodovine. Razsvetljenska raztopitev pomenov dela v mondeno in slučajno +pomeni tudi konec tradicionalnega pojma umetniškega dela. Na tem mestu +Tafuri Heglovo prerokbo o smrti umetnosti rajši predlaga kot diagnozo in +z mrkom zgodovine poveže tudi konec *objekta*, ki ga je razsvetljenstvo, +z »osvoboditvijo« arhitekture od njenih formalnih procesov, +»normaliziralo«, napravilo vsakdanje. Status »objekta« je prav tako +kritično-zgodovinski spoznavni problem: zastavlja se kot vprašanje +ustreznega razmerja med analizo objekta od »znotraj« – in se s tem +odpovedati vsaki možnosti objektivnosti –, ali popolnoma od »zunaj« – in +se s tem odpovedati razumevanju njegovih posebnih značilnosti. Umetnost, +ki je zavrnila sporočanje absolutnih in nadzgodovinskih vrednot, da bi +se sporazumevala skozi razsvetljenski epiricizem, senzualizem in +kriticizem, ugotovi, da svojih razlogov ne more več iskati samo v sebi. +[@tafuri1968teorie, 95-98] Arhitekturni objekt postane relativna +vrednota umeščena v svoj »naravni« kontekst in objekti morajo izgubiti +ves svoj pomenski naboj in avtonomijo, da jih lahko zaznamo preko +njihovih čisto relacijskih vrednot. Kriza objekta je, po razvoju +industrije kot določujoče zunanje logike, po uvedbi tehnične +reprodukcije v arhitekturno produkcijo, povezana tudi s koncem »avre« +arhitekturnega objekta: + +> Četudi okoliščine, v katerih se utegne znajti proizvod tehnične +> reprodukcije umetnine, ne bi prizadevale njegovih temeljev, vsekakor +> razvrednotijo njegov »tukaj« in »zdaj« [... Ta postopek prizadeva] +> najobčutljivejše jedro v umetniškem procesu, ki mu po občutljivosti v +> naravi ni podobnih – to je njegova pristnost. Pristnost neke stvari je +> zbir vsega, kar ji je od začetka dodala tradicija, od njenega +> materialnega rajanja vse do zgodovinskega pričevanja. Ker je drugo +> zasnovano v prvem, v reprodukciji pa se je prvo človeku izmaknilo, +> izgubi zadnje, se pravi zgodovinsko pričevanje, svojo trdnost. V +> resnici se zamaje avtoriteta stvari. +[@benjamin1998umetnina, 151] + +Dvoumen status objekta v razsvetljenem svetu ima kot posledico torej +nesoglasje med statusom objekta iz stališča avtorja – objekt kot cilj – +in statusom objekta iz stališča uporabnika, občinstva in nenazadnje +zgodovine – objekt kot rezultat. Sama tehnika reprodukcije privzame +komunikativne in pomenske funkcije, privzame značaj sistema simbolov in +objekti znotraj njega značaj člena. Kot posamezen izdelek, vzet sam na +sebi, postane izven procesa, znotraj katerega je nastal, nem: + +> Ločevanje predmeta od njegove lupine, razkroj avre, je znamenje +> čutnega zaznavanja, katerega »smisel za enakovrstno v svetu« se je +> tako povečal, da človek opazi to enakovrstnost s pomočjo reprodukcije +> tudi v enkratnem pojavu. Tako se na čutnem področju razodeva tisto, +> kar na področju teorije opažamo kot povečani pomen statistike. +> Usmeritev realnosti k množicam in množic k njej je dogajanje z +> neomejenimi posledicami, tako za mišljenje kot za vizualno opažanje. +[@benjamin1998umetnina, 153] + +Protislovje med »prepričevalno« vlogo objekta do občinstva in kritično +vlogo objekta do svoje dejavnosti, ki jo arhitekturna ideologija nalaga +arhitekturi, bo »gonilo« dialektike avantgarde v razpravi *Kritike +arhitekturne ideologije*. Benjaminova razprava o statusu umetniškega +dela, oziroma Tafurijeva o koncu tradicionalnega pojmovanja objekta, pa +ima tudi »metodološke« posledice za Tafurijevo obravnavo in pojmovanje +arhitekture. Če je avtor pri mišljenju pomenov svojega objekta omejen s +pogoji njegovega izdelovanja in če občinstvo prav tako objekt zaznava v +seriji kot žanr teh pogojev, vprašanje ustreznega pristopa ni od +»znotraj« ali od »zunaj« ampak v »stičišču«, v pogojih njegovega +izdelovanja. Zato ker arhitekturne tradicije več ne gospodujejo +produkcijskim pogojem in pogojem recepcije arhitekture, se analiza +arhitekture ne more več nadaljevati zgolj v arhitekturnih (ideoloških) +terminih. Drugače bi bila reduktivna. + +Vprašanje statusa arhitekture v svetu in vprašanje pojmovanja +arhitekture, ki ne reducira kompleksnih dvoumnosti, ki jih ta +vzpostavlja do svoje notranjščine in zunanjščine, so na kocki pri +razlikovanju kritično-zgodovinske analize ali zgodovinskega in +materialističnega pojmovanja arhitekture od, iz stališča tega +razlikovanja imenovane, operativne zgodovine ali ideološkega pojmovanja +arhitekture. Takšno početje ne more neposredno predlagati *pozitivnega* +delovanja, toda: + +> Prav tako ne moremo trditi, da naloge, ki jih zdaj izgovarjamo, +> kritiko reducirajo na teroristično in nihilistično delovanje. Sartre +> je dejal, da je naloga literature, da »kliče k svobodi tako, da izkaže +> lastno svobodo«. Če arhitektura danes nikogar ne poziva k svobodi, če +> je njena svoboda sama iluzorna, če vsi njeni primeri tonejo v močvirju +> »podob«, ki so v najboljšem primeru »zabavne«, ni razloga, da ne bi +> zavzeli odločnega stališča proti sami arhitekturi in splošnemu +> kontekstu, ki pogojuje njen obstoj. +[@tafuri1968teorie, 271-272] + +Praktična stava takšnega teoretskega projekta je zgolj posredna: »kritik +s tem arhitektu postavlja napredne ovire in ga izziva jih premagati«. +[@tafuri1968teorie, 272] Vsekakor to početje sebe ne razume, kot da +»obvlada« stanje in da lahko gotovo razreši »temeljno aporijo našega +stoletja«: + +> V zgodovini ne obstajajo »rešitve«. Ampak lahko vsakič prepoznamo, da +> je dramatizacija antitez, spopad stališč, poudarjanje protislovij +> edina možna pot. In to ne zaradi kakšnega posebnega sadomazohizma, +> temveč zaradi hipoteze o radikalni spremembi, ki bi nas prisilila, da +> bi začasne naloge, ki smo si jih s to knjigo skušali razjasniti, +> skupaj z zaskrbljujočim sedanjim položajem, šteli za presežene. +[@tafuri1968teorie, 272] + +In ti zaključki bodo zanimivi za nastajajoč revijalni projekt pod imenom +*Contropiano*. + +Revija je leta 1967 ustanovljena kot organ teoretske refleksije, ki naj +bi po desetletju delavskih bojev tistim, ki so bili potisnjeni v ta boj, +prispeval orientacijo in premislek. Gre za zgodovinsko točko, ko strogi +operaistični postulat sledenja vedênju delavskega razreda že predstavlja +teoretsko in politično slepo ulico: Trontijev idealizem (razrednega) +subjekta pomeni, da je delovanje tega subjekta *ipso facto* nesporno +pravilno. V obdobjih, ko se razredni boj stopnjuje, so posledice tega +idealizma pretežno neškodljive, a v obdobjih razrednega umika – ali +nazaj k uradnim organom, ali nazaj k nepolitičnim zahtevam – je +operaistična teorija prisiljena, pod pritiskom lastnih ugotovitev in +legitimnosti, slediti in opravičevati ta umik. V obeh primerih pa pomeni +potrditev že obstoječega. [za politično oceno operaizma, prvič +objavljeno leta 1980, gl\. @sbardella2000nep] Revija delno zasleduje ta +umik, ki, ob presenečenju svetovnega protestniškega gibanja, že ob prvi +številki vodi v spor in izhod Tonija Negrija iz uredništva. Preostali +del uredništva – Massimo Cacciari in Alberto Asor Rosa – ter skupina +tesnih sodelavcev revije – med njimi tudi Mario Tronti in Manfredo +Tafuri – pa se včlanijo (nazaj) v PCI za namene obrambe (ali +rekonstrukcije) njenih zadnjih političnih ostankov levo od +socialdemokracije. Temu političnemu kontekstu ustreza teoretska in +uredniška usmeritev revije, ki, nasprotno od sorodnih predhodnic in +kljub »maju 68«, programsko zasleduje distanco, refleksijo in +daljnovidnost. Vsekakor prevladuje prepričanje, »*da se eno zgodovinsko +obdobje izteka, drugo pa se naporno in boleče odpira*,« in da situacija +prekipeva od možnosti, »ki čakajo, da jih teoretsko spoznamo in +organizacijsko rekonstruiramo,« a da nedvomno »ne smemo podcenjevati +druge plati tega pojava, ki se negativno kaže v tem, da stežka določimo +skupno os in enotno usmeritev tistih, ki prepogosto in iz +najrazličnejših smeri domnevajo, da so že sami odkrili ključ +revolucionarne zgodbe v Evropi«. [@asorrosa1968primo, 238-239] Problem +je torej primarno teoretski: od razumevanja in vrednotenja razrednih +gibanj do razumevanja in vrednotenja kapitalistične družbe v njeni +celoti. Demistificiran opis tega spoznavnega predmeta in nakazilo +preoblikovanja tega spoznanja v delovanje pa, menijo, je mogoč le iz +*stališča popolnoma odtujenega razreda*, iz stališča »negativnosti«, ki +jo sistem nujno poraja, torej iz notranje točke protislovja. Njihov +raziskovalni program torej pojmujejo kot »delavsko znanost«, ki ne more +biti drugega kot kritika ideologije kapitalističnih institucij na vseh +ravneh: + +> Naša revija dejansko naslavlja zelo širok razpon interesov, kar je +> razvidno že iz njene prve številke. Menimo namreč, da se mora odziv +> delavskega stališča izkazati za učinkovitega ob soočenju z vsemi +> ravnmi kapitalističnih »institucij«. Seveda je povsem jasno, da na tem +> področju revija ne more dajati pozitivnih napotkov, temveč le spodbude +> za zavračanje in negacijo. Skratka, ne nameravamo rekonstruirati +> kulturne sistematike delavskega razreda [...], temveč sistematično in +> do najglobljih temeljev [...] uničiti *razredno kulturo buržoaznega +> nasprotnika*, ki se še vedno zdi vse prej kot poražena in neučinkovita +> (še posebej, če jo razumemo kot »sistem« intelektualnega gospostva in +> ideološke prisile enega razreda nad drugim). +[@asorrosa1968primo, 243] + +Na tej točki lahko, menimo, še preden natančneje razdelamo argumente +najslavnejših prispevkov kritike arhitekturne ideologije v tej reviji, +konkretneje naslovimo dve vrsti sodb, ki so (in še vedno) spremljajo +tovrstna arhitekturnoteoretska početja [Opominjamo: »[z] osamitvijo +arhitekturne tematike od teoretskega konteksta, katerega nosilka je bila +revija, so naš spis presojali kot poklon nekemu apokaliptičnemu +obnašanju, kot „poetiko odpovedi“, kot ekstremno napoved „smrti +arhitekture“.« @tafuri1985projekt, 3] Programsko usmerjenost tega +raziskovalnega projekta lahko razumemo le kot dolgoročno stavo kar +najširših praktičnih posledic: če obstaja enotna tema intelektualne +zavesti povojne Evrope je to odnos med spoznanjem in delovanjem, teorijo +in prakso. Po zdaj že dveh desetletjih vztrajnega zmanjševanja +manevrskega prostora, kjer se je preoblikovanje enega v drugega še zdelo +pod strokovno, umetniško ali intelektualno pristojnostjo, postane +predmet obravnave ravno dinamika izgube tega manevrskega prostora, da bi +spoznanje o tem lahko informiralo delovanje zoper to izgubo. Toliko o +»poetiki odpovedi«. Da mora takšno početje privzeti obliko kritike +*vseh* ravni kapitalističnih institucij je dedukcija iz +*materialističnega* pojmovanja *odnosov* kapitalistične družbe. Da je +takšno početje razumljeno kot ples na grobu arhitekture, pa priča o +omejenem pojmovanju arhitekture (s strani takšnih branj), ki jo miselno +hkrati postavlja nad materialni svet (nad družbo), hkrati pa je ne zmore +pojmovati drugače kakor znotraj mej, ki ji jih je ta materialni svet +odstopil. Toliko o »smrti«. + +(In če tudi sproščeno posežemo v tisto raven razprave, ki kritiki +ideologije pripisuje moralni značaj: Lefebvrejeva kritika Tafuriju očita +omejevanje marksistične obravnave arhitekture na zgolj kritiko +arhitekturne ideologije, ki »komaj zakriva njegovo ljubezen do nje«. +[@lefebvre2014architecture, xxxvi] Čeprav menimo, da se govor o +kritičnem početju kot o ljubezni ali zlobi izogiba razpravi o +konceptualni strogosti in metodološkosti kritike ideologije, je +analogija posredno posrečena. Benjaminovo branje Goetheja in sočasna +demonstracija njegove teorije kritike, ki je vsekakor vplivala na +Tafurija, uporabi ravno takšen primer: »Recimo, da spoznamo osebo, ki je +lepa in privlačna, vendar zaprta, ker v sebi nosi skrivnost. Obsojanja +vredno bi bilo, če bi želeli prodreti vanjo. Vendar dovoljeno bi bilo +vprašati, ali ima sorojence in ali njihov značaj do neke mere pojasni +tujčevo skrivnost. Povsem na enak način išče kritika sorojence +umetniškega dela.«) [@benjamin1974goethes, 172] + +Distanca, ki pa jo zavzemajo, je do *takojšnje nujnosti* kulturne +kodifikacije protestništva,^[Eno prvih soglasij med protestništvom in +silami predmajske Evrope bo ravno stavba novega umetniškega centra v +Parizu.] torej odpoved – če govorimo o arhitekturi – od neposredno +pozitivnih (v smislu normativnih) projektivnih napotkov: najširša +javnost kritike ideologije je teoretska javnost, ki ima arhitekturo za +spoznavni objekt, ne cilj izdelovanja (ali ožja javnost, ki pogoje tega +izdelovanja vsaj problematizira). + +Kar pa bi lahko bilo za raziskovalce nujnosti arhitekture bolj zanimivo +je, da ob večplastnem pristopu revije do raziskovanja najširše +zastavljenih problemov ravno arhitekturno področje zavzema stalno mesto +kot produktivna točka za vstop v takšno raziskovanje [O Tafurijevi vlogi +znotraj revije in pomenu arhitekturne teorije za celoten projekt gl\. +@asorrosa1995critique] (in ne zgolj kot ena plast: stalno prisotne so +tudi razprave o urbanističnem in prostorskem načrtovanju). Kontekstualne +razmere teh arhitekturnoteoretskih spisov ima za nas, poleg izogibanju +»dvoumnim branjem«, dodaten pomen, saj izkazujejo da, če že želimo +povedati kaj o arhitekturi, moramo govoriti o svetu in obratno, če +želimo povedati kaj o svetu, moramo govoriti o arhitekturi. + +*Kritiko arhitekturne ideologije*[@tafuri1969critica] lahko razumemo kot +natančnejše nadaljevanje ali dopolnjevanje *Teorij in zgodovine* v +točki, kjer je v slednji teoretiziran vstop zunanje logike v +arhitekturno produkcijo. Predmet je torej sledenje interni »dialektiki« +arhitekture kot je ta razvrščena v sistem pomenov, torej relacijske +vloge arhitekture v tem sistemu. V strožje marksovskih kategorijah, ki +so eksplicitna izhodišča revije, je predmet obravnave *razredna +funkcija* arhitekture. + +»Oddaljiti tesnobo z razumevanjem in ponotranjenjem njenih vzrokov: to +se zdi eden poglavitnih etičnih imperativov buržoazne umetnosti.« +[@tafuri1969critica, 31] S tem je povzeta dinamika intelektualnih +poklicev v kapitalističnem razvoju, ki je izhodišče tako prispevka kot +revije nasploh: intelektualno delo posreduje konflikte in protislovja, +ki jih ta razvoj poraja – govora je razrednih konfliktih, tu bi opomnili +spet na prispevke Panzierija in Trontija – v njihovi družbeno +sprejemljivi, mistificirani obliki. V tem smislu obstaja med +intelektualnimi avantgardami in naprednim kapitalom »tiho soglasje«, ki +ga ideološke konotacije revolucije in reforme, ki so se zgodovinsko +nalagale tem gibanjem, zakrivajo. In ravno v zgodovinski točki kjer del +teh ideoloških funkcij izginja, je videz neposrednega konflikta med +zasebno intelektualno zavestjo in kapitalom, torej videz, da imajo +intelektualni produkti objektivne vrednote, ločene in nasprotne od +kapitala, največji. Takšno mistificirano pojmovanje družbenega konflikta +pa ne more zapopasti vseh konstruktivnih vlog, ki jih je intelektualno +delo znotraj kapitalističnega razvoja privzemalo, in položaja, v katerem +se je potem samo znašlo. Razsvetliti to tiho soglasje med kapitalom in +arhitekturo, meni Tafuri, pomeni poskusiti razsvetliti, zakaj mora eden +zgodovinsko najbolj funkcionalnih predlogov reorganizacije sodobnega +kapitala doživljati »najbolj ponižujoča razočaranja«. +[@tafuri1969critica, 31] Iz prej obravnavanega razvoja sledi, da so +»razočaranja«, o katerih je govora, relativni neuspeh, v odnosu do enega +pojmovanja modernizma, zadovoljivo vključiti arhitekturo v tiste podobe +prihodnosti, ki ji je sledil povojni industrijski kapital. Omeniti pa je +potrebno tudi, da imajo te strukturne spremembe prostorskih investicij +in načrtovanja *materialne* posledice tudi za nove generacije arhitektov +in arhitektk. Kot so povzete v *Zgodovini italijanske arhitekture* gre +za: manjše zaposlitvene možnosti novih diplomantov (samo 36\ % milanskih +diplomantov arhitekture generacij 1963–1969 je dejansko opravljalo +poklic arhitekta); okrnjeno vlogo arhitekture v gradbeni dejavnosti +(groba ocena deleža projektiranih in izvedenih kubičnih metrov, ki so +delo arhitektov, je leta 1974 znašala 3\ %); padec javne gradnje, ki je +pravzaprav materialni pogoj modernistične arhitekturne kulture, v katero +je še danes usmerjene toliko nostalgije (delež pade iz ravni 25\ % leta +1951 na 6\ % leta 1968). [@tafuri2002storia, 123 in dalje] Obravnavati +ta razvoj arhitekture iz stališča kritike arhitekturne ideologije, da +zaobjema celoten cikel moderne arhitekture, narekuje začetek zgodovinske +obravnave v obdobju, »ki je priča tesni povezavi med buržoazno +ideologijo in intelektualnimi pričakovanji«: razsvetljenstvo. +[@tafuri1969critica, 32] To obdobje je priča formiranju arhitekturnih +ideologij v razmerju do mesta – formacija arhitekta kot ideologa +»družbenega« in opredelitev polja poseganja v urbano – in formiranju +protislovij, ki še vedno spremljajo potek sodobne umetnosti – kompleksen +odnos vlog, ki jih arhitektura vzpostavlja do svojega »občinstva« in do +svoje dejavnosti, ter kompleksen odnos vlog med arhitekturnim objektom +in urbano strukturo. + +Tafuri bo sledil razsvetljenskim arhitekturnim tokovom 18\. stoletja, +začenši z Laugierjevo razpravo, ki naj bi imela dvojno namero: na eni +strani reducirati mesto na naraven pojav, na drugi povzdigniti obravnavo +mesta na isto formalno področje kot slikarstvo. Na ideološki ravni +enačenje mesta z *naravnim* objektom pomeni asimilacijo urbanih procesov +– to je predrevolucionarnih buržoaznih procesov akumulacije, ločenih od +izkoriščanja zemlje – v naraven, ahistoričen in univerzalen proces, ki +je tako »osvobojen vsake strukturne obravnave« in prikazan kot +»objektivno nujen«. Estetika pitoresknega pa umetniški dejavnosti na +področju urbanega zagotavlja ideološko vlogo pri poseganju v to mesto, +ki, četudi smatrano za naravno, mora preiti skozi sito umetnikove +kritične selekcije in pridobiti »pečat družbene moralnosti«. +Arhitekturna urbana ideologija na tej točki deluje kot »ideološka odeja« +nad protislovji *ancien régime*, kjer že trčita urbani kapitalizem v +formiranju in predkapitalistično izkoriščanje zemlje: urbani naturalizem +prepričuje, da ni nobenega preskoka med uvrednotenjem narave in +uvrednotenjem mesta. A to soočenje Narave in Razuma pravzaprav pomeni, +da razsvetljenski racionalizem še ne more prevzeti vse odgovornosti za +strukturne spremembe v mestih. Ker še nima razvitih orodij in metod, da +bi konstruktivno posegel v ta razvoj – lahko ga samo ideološko zakriva +–, ima predvsem destruktivno, kritično vlogo do dosedanjih (baročnih) +disciplinskih parametrov in konvencij (In v tej točki Tafuri pripisuje +Piranesiju, oziroma njegovim grafikam, »izum« buržoazne znanosti kritike +vsebovane v praksi ali *kritičnega delovanja*). Na eni strani to pomeni +odpoved formiranju objektov, da bi postala tehnika organizacije vnaprej +formiranih materialov. Kar disciplini nalaga dvoumen – v razmerju do +njene avtonomije – položaj, ko se morajo arhitekturni instrumenti +preverjati izven arhitekture, in postavi oblikovno vlogo arhitekture +znotraj mesta v oklepaj. Zato mora arhitektura svoje tradicionalne +simbolne vloge, da bi se izognila uničenju same sebe, zamenjati za +znanstveno poslanstvo: na eni strani lahko postane instrument družbenega +ravnovesja (vprašanje tipov), na drugi znanost senzacij (*architecture +parlante*). S tem arhitektura sprejme »politično« nalogo in iz te naloge +sledi imperativ nenehnih iznajdb rešitev, ki so uporabne na +najsplošnejših ravneh. Na tej točki Tafuri obrobno polemizira z sodobnim +zgodovinopisjem o razsvetljenstvu (in opozarjamo, če ni očitno, gre za +posredno polemiko s sodobnim zgodovinopisjem o modernizmu), ki temu +pripisuje utopičen značaj. Nasprotno trdi, da razsvetljenstvo pravzaprav +ne vsebuje nobenih utopij, ampak da gre za popoln realizem, ki, tudi ko +zasleduje geometrijsko izčiščenost ali ko dimenzijsko poveličuje, +preverja uresničljivost modelov za nove metode projektiranja, ki bi bili +primerni za vstop arhitekture v strukture buržoaznega mesta, to pa bo +pomenilo razkroj arhitekture – v razmerju do mesta – v »uniformnost, ki +jo zagotavljajo vnaprej vzpostavljene tipologije«. [@tafuri1969critica, +38] Posledice tega razkroja, nadaljuje, do skrajnosti predvidi Piranesi +v svojem *Campomarzio*, ki naj bi bil »grafični spomenik« poznobaročne +kulture v soočenju z revolucionarnimi zahtevami razsvetljenske: z +združitvijo arhitekturnih kosov, ki so zdaj obravnavani kot zgolj +fragment enega reda, v mesto so ti izropani vsake avtonomije, četudi na +ravni posameznega arhitektura sledi popolnosti; oblikovanje posameznih +tipov je v nasprotju s samim pojmom tipologije; vpoklicana vrednota +zgodovine zavrača arheološko realnost; in imperativ oblikovne invencije, +ki se zdi, da izraža lasten primat, terja obsedeno ponavljanje izumov in +reducira celoten urbani organizem na neke vrste velikanski »nekoristni +stroj«. [@tafuri1969critica, 39] S tem se zdi, da racionalizem odkrije +lastno iracionalnost, in novo arhitekturno načelo soočeno z mestom, ki +ostaja neznanka, terja, da se morata iracionalno in racionalno prenehati +izključevati: + +> Nadzor neorganske realnosti, da bi ukrepali zoper to neorganskost, ne +> zaradi predrugačenja strukture, temveč, da bi iz nje izluščili +> kompleksen nabor sočasnih pomenov: to je zahteva, ki jo spisi +> Laugierja, Piranesija, Milizije in – kasneje ter z zmernimi toni – +> Quatremère de Quincy uvedejo v arhitekturno razpravo. +[@tafuri1969critica, 41] + +Proti tej zahtevi vzniknejo zahteve tradicionalnega rigorizma, idealno +opozicijo med njimi Tafuri prepozna v opoziciji, tik ob začetku 19\. +stoletja, med Antolinijevim planom za *Foro Bonaparte* in posegi vladne +(napoleonske) arhitekturne komisije. Slednja sprejema »razpravo« z +nakopičeno strukturo mesta, kjer naj »spopad« med novimi in starimi +posegi in rušitvami kompleksnemu zgodovinskemu tkivu poda novo +racionalnost in tako preko urejenega kaosa izkazuje novo civilno +vrednost ter nakazuje usodo mesta. Antolini pa to razpravo zavrača: +njegov plan predstavlja radikalno alternativo zgodovini mesta in si +zastavi spremembo urbane strukture v celoti. Obliko teh alternativ +Tafuri prepozna v celotnem poteku moderne umetnosti: na eni strani +kritično dejavnost, ki se skuša dokopati do drobovja realnosti, da bi +spoznala ter prevzela njene vrednote in bedo, na drugi kritična +dejavnost, ki želi seči onkraj realnosti, zgraditi novo realnost z +novimi vrednotami in javnimi simboli. Tretja pot, ki konkretno presega +to epizodo in razreši dilemo arhitekturne kulture, se kaže v +pragmatičnih shemah urbanizma novega sveta. Ameriški urbanizem, +pravzaprav neobremenjen s prostorskimi in disciplinskimi zapuščinami +*ancien régime*, omogoča posvajanje novih orodij in enostavnejše +zavezništvo med »silami, ki izzivajo morfološke spremembe v mestu« in +arhitekturo. Pravilne prometne mreže so uporabljene kot podpora urbani +strukturi, v kateri je nenehna spremenljivost predvidena. S tem je +uresničen cilj avtonomije in svobode fragmenta znotraj hkratnih rigidnih +zakonov na ravni celote: + +> Urbanizem in arhitektura sta končno ločeni. Geometrizem plana ne želi +> poiskati, niti v Washingtonu, niti v Philadelphii in kasneje v New +> Yorku, arhitekturnega soglasja v posameznih formah zgradb. Za razliko +> od Peterburga ali od Berlina je arhitektura prosta, da raziskuje +> najrazličnejša in najbolj oddaljena polja komunikacije. Urbanemu +> sistemu je odrejena naloga izražanja stopnje nadomestljivosti te +> figurativne svobode, ali bolje rečeno, naloga zagotavljanja stabilne +> referenčne dimenzije kot njegove formalne rigidnosti. Urbana struktura +> na ta način izžareva neverjetno izrazno bogastvo, ki se, še posebej od +> druge polovice 19\. stoletja dalje, nalaga na svobodno mrežo mest ZDA: +> svobodnjaška etika se sreča z pionirskimi miti. +[@tafuri1969critica, 43-44] + +Iz analize arhitekturne kulture 18\. stoletja, povzema Tafuri, izhaja +kriza tradicionalnega pojma *forme*, ki je odkrita ravno z zavestjo o +mestu kot avtonomnem polju komunikativnih izkušenj. Na eni strani je +odziv arhitekturne kulture 19\. stoletja lingvistični eklekticizem Toda +osredotočanje na arhitekturno operacijo, brez njene preveritve izven +zaprtega kroga arhitekturne razprave, se izkaže za utopizem. Kriza +odnosa med arhitekturo in mestom, ki jo zastavi razsvetljenstvo, se s +pojavom industrijskih mest samo še zaostri. Romantični eklekticizem +morda za arhitekte takrat predstavlja pravilen odgovor na razkrojevalne +učinke nove tehnološke realnosti, toda potrdil se bo nov značaj urbane +strukture, ki je prav zmožnost, da privzema oblike odprte strukture, ki +lahko vpije celo predlagano dvoumnost kot vrednoto. Romantični +eklekticizem, pravi, je zgolj tolmač »neusmiljene konkretnosti +ublagovljenja človeškega okolja,« ki dokazuje, da noben »subjektiven +napor ne more več povrniti za vedno izgubljene avtentičnosti«. +[@tafuri1969critica, 46] Alternativo, čeprav ob enakih ugotovitvah, +predstavljajo predlogi, ki presegajo ta tradicionalni utopizem bega in +predlagajo utopijo, ki je implicirana v realiziranih dejstvih, utopijo +»stvari«. Drugačen odziv je torej prekinitev s tradicionalnim +pojmovanjem arhitekture, ki podaja formo trajnim vrednotam: + +> Tistemu, ki želi razbiti to tradicionalno pojmovanje in arhitekturo +> povezati z usodo mesta, ne preostane drugega kot samo mesto pojmovati +> kot specifičen kraj tehnološke produkcije in kot tehnološki produkt +> sam, ter s tem redukcija arhitekture na enostaven moment produkcijske +> verige. +[@tafuri1969critica, 45] + +Opozarjamo na uvodni stavek prispevka: eklekticizem ali tradicionalni +utopizem, bi lahko rekli, vzroke tesnobe »ponotranji«, novi politični +utopizem pa jih »razume«. Ena posledica tega razumevanja (povrnitve +splošnih problemov na strukturno raven) je prikaz konkretnega »šaha« v +katerega se samoobsodi utopija: možnost arhitekture, da predlaga usodo, +ki bo presegla protislovja mesta, se zanaša na mehanizme istega mesta. +In druga: z uničenjem iluzij o sovpadanju subjektivnih dejanj s potekom +»usode« družbe buržoazni misli razkrije, da je koncept *usode* produkt +novih produkcijskih razmerij in da lahko odločno sprejemanje usode +odreši od bede, ki jo je ta ista usoda vpeljala v vse ravni družbenega +delovanja in predvsem v mesto. Arhitekturno pojmovanje mesta kot +produkta, natančneje humanitarne in utopične kritike mesta, torej +arhitekturna obravnava mesta, prepriča napredno buržoazijo naj »ustrezno +zastavi temo soglasja med racionalnostjo in iracionalnostjo«. +[@tafuri1969critica, 45] + +In tu Tafuri prepozna pogoje, ki sledijo razvoju arhitekture kot +ideološkem instrumentu kapitala: + +> Arhitektura, v kolikor je neposredno povezana s produktivno +> realnostjo, torej ni zgolj prva, ki s strogo jasnostjo sprejme +> posledice svojega že izvršenega ublagovljenja: izhajajoč iz lastnih +> specifičnih problemov je moderna arhitektura v svoji celoti, še preden +> mehanizmi in teorije politične ekonomije priskrbijo instrumente za +> izvedbo, sposobna razviti ideološko vzdušje, ki je uperjeno k celostni +> integraciji *designa*, na vseh ravneh delovanja, v Projekt, ki je +> objektivno usmerjen v reorganizacijo produkcije, distribucije in +> konsumpcije v povezavi s kapitalističnim mestom. +[@tafuri1969critica, 47] + +Ta razvoj, pravi, poteka od okoli projekta *industrijskega mesta* (1901) +Tonyja Garnierja, do okoli leta 1939, ko je kriza modernega gibanja kot +ideološkega instrumenta že preverljiva v vseh sektorjih in na vseh +ravneh. Sledimo lahko trem stopnjam tega razvoja: prva se zaključuje s +formiranjem urbane ideologije kot preseganja romanticizma; v drugi bomo +priča razvoju vlog umetniških avantgard kot ideoloških projektov +»nezadovoljenih potreb«, ki bodo izročeni arhitekturi za njihovo +konkretizacijo; ter tretjo, ko arhitekturna ideologija postane +*ideologija Plana*. [@tafuri1969critica, 48] + +Sledi torej obravnava umetniških avantgard v odnosu do velemesta, ki je +tudi nadaljevanje ali razvoj distinktivno tafurijanske teorije o vlogah +in »funkcijah« avantgard, ki mora biti sestavni del kritično-zgodovinske +»metode«, da je zgodovinska obravnava (historiziranje) modernizma sploh +mogoča. Sprva, posredno preko Benjaminovih spisih o Baudelairju, uvede +pojem velemesta, [Nit teorije o velemestu seveda seže do v arhitekturi +dobro poznanega spisa @simmel2000metropole; Velemesto bo tudi osrednji +pojem Tafurijevih sodelavcev, gl\. @cacciari1993dialectics] ki je +prizorišče kapitalističnih procesov družbene abstrakcije. Kot tako se ne +nanaša na konkreten kraj (čeprav velemestno stanje spremljajo konkretni +kapitalistični prostorski procesi), ampak je realna abstrakcija – +kapitalizmu ustrezna družbena forma tehnično-prostorske konfiguracije. +Eno prvih obravnav življenjskih pogojev velemesta opravi Engels, ki se +še, iz oddaljenega in provincialnega stališča, na nove značilnosti +množice odzove moralistično. Baudelaire pa, ugotavlja Benjamin, ki ga +povzema Tafuri, nanjo ni mogel gledati od zunaj in jasno mu je, da +množica pripada velemestu in velemesto pripada množici, da je idealni in +»naravni« tip posameznika iz takšne množice apatični *flâneur*, ki je +»prisiljen spoznati lasten nevzdržen položaj udeleženca v vse bolj +posplošenem ublagovljenju« [@tafuri1969critica, 49] in mora »iskanje +avtentičnosti reducirati na iskanje ekscentričnosti«. +[@tafuri1969critica, 50] Baudelairejevega flâneurja Benjamin primerja z +delavcem, oziroma velemestno stanje (kapitalistični urbani razvoj) +primerja s kapitalističnim razvojem znotraj tovarne: izginotje vsebine +dela in dresura delavca ob vpeljavi strojev ima svoj analog v +velemestnem Lunaparku, veleblagovnici, igralnici ... njegovi mimoidoči +se obnašajo, »kot da bi se, prilagojeni avtomatom, lahko izražali zgolj +avtomatsko«. [@tafuri1969critica, 50] Na tem mestu Tafuri nadaljuje z +izvirno povezavo med tem vdorom produkcijskih načinov v strukturo urbane +morfologije in odzivom velemestnih avantgard. Jasno je, da tu zapolnjuje +vrzel med operaistično *družbeno tovarno* oziroma tezo o posploševanju +kapitalističnih odnosov izven tovarne na vse bolj splošnih ravneh in +arhitekturno teorijo (od sociologije in zgodovine urbanega razvoja do +vloge modernističnih gibanj). Pejsaži in veleblagovnice, nadaljuje, +vsekakor so kraji, vizualni in prostorski instrumenti, za +»samoizobraževanje množic iz stališča kapitala«, to je instrumenti za +subjektivacijo po podobi kapitala. Toda ideologija občinstva ne more +biti sama sebi namen, »ni nič drugega kot moment ideologije mesta kot +produkcijske enote v pravem pomenu in sočasno kot instrumenta +koordinacije cikla produkcija-distribucija-konsumpcija«. +[@tafuri1969critica, 51] In tu arhitekturne tipologije 19\. stoletja +razkrivajo nepopolnost svojih predlogov: dokler izkušnjo množice +posredujejo le kot trpečo udeležbo, prispevajo k posploševanju +produkcijske realnosti, ne pa tudi k njenemu napredku. (Tafurijeva +teorija avantgard jim torej ne nalaga le posredovanja organske enotnosti +kapitalističnega cikla produkcija-distribucija-konsumpcija, ampak +teoretizira tudi o njenem produktivnem vključevanju vanj.) Velemestne +avantgarde se bodo torej ponudile tudi kot ideologije *pravilne uporabe* +mesta: + +> Odvzeti izkušnjo *šoka* od vsakega avtomatizma, na tej izkušnji +> utemeljiti vizualne kodekse in kodekse delovanja izposojene od +> značilnosti, ki so jih kapitalistična velemesta že utrdila – hitrost +> preoblikovanja, organizacija in sočasnost komunikacij, pospešeni časi +> uporabe, eklekticizem –, reducirati strukturo umetniške izkušnje na +> čisti objekt (jasna metafora objekta-blaga), soudeležiti občinstvo, ki +> je poenoteno v deklarirano medrazredno, in *zatorej* protiburžoazno, +> ideologijo: to so naloge, ki so jih avantgarde 20\. stoletja, v +> celoti, privzele kot svoje. +[@tafuri1969critica, 52] + +In to vlogo pripisuje zgodovinskim avantgardam *v celoti*, brez +bistvenega razlikovanja med njimi, pravi celo, da je njihova številčnost +odraz značaja industrijske produkcije nenehne tehnične revolucije. +Avantgarde posredujejo zakone produkcije v sfero doživljanja: predlagajo +model vedênja, kjer je velemestni *šok* ponotranjen in ga posredujejo +kot neizogibno, torej nujno, naravno in univerzalno stanje bivanja. In +ker tolmačijo zgolj nekaj nujnega, lahko sprejmejo začasno +nepriljubljenost in problematičnost do ostale umetnosti: na tem sploh +utemeljujejo vrednost svojega početja. Spet pa, kot sta ti dve »poti« +vzpostavljeni že v razsvetljenstvu, iz tega nastajajo »nova +nerazrešljiva protislovja«: antitetična življenje in umetnost (kar se +nas tiče: velemesto in arhitektura) morata poiskati ali instrumente +posredovanja med njima ali način prehajanja enega v drugo. Na tej točki +je obrobno predlagan kriterij koherentnosti celotnega modernega gibanja +– od Piranesija dalje – kot projekt modeliranja »buržoaznega človeka« +kot idealnega tipa: tako *Campomarzio* kot Picassov *Violon* sta +»projekta«, vsak na svojem področju, ki s kritičnimi instrumenti +formalne razdelave razkrivata globoko resnico in to, kar bi se še lahko +zdelo partikularno, napravita univerzalno. Toda z uvedbo in kodifikacijo +*readymade* objektov kot sredstev komunikacije je jasno, da je realnost +zdaj samozadostna, da ne potrebuje reprezentacije, ter da domnevno +slikarjevo gospostvo nad formo ni drugega kot zakrivanje, da je forma +zdaj tista, ki prevladuje nad slikarjem. S tem da je zdaj kot »formo«, +dodaja, treba razumeti »logiko subjektivnih reakcij na objektivni +univerzum produkcije«. [@tafuri1969critica, 54] Kubizem poskuša +opredeliti zakone teh reakcij, želi realizirati »projekt« vedênja, toda +na notranje protisloven način, ki sicer izhaja iz subjekta a se zaključi +z njegovim popolnim zavračanjem: kot »projekt« naslavlja občinstvo, mu +narekuje aktivacijo, a hkrati namerava dokazati nujni in univerzalni +značaj »nove narave« kapitala ter sovpadanje nujnosti in svobode v njej. +Avantgardni projekti vedênja, ki težijo k aktivni umestitvi občinstva in +k preseganju pasivnosti in apatičnosti flâneurja, ki ga poraja +velemestno stanje, so ravno v točki kjer ne sprejemajo negativnosti +velemesta pozitiven predlog k njegovemu napredku (k napredku organskosti +cikla produkcije–distribucije–konsumpcije). Ne neposredno, kot njihov +objekt, temveč kot referenčna vrednota, ki se nenehno predpostavlja. In +»pozitiven predlog« avantgard bo izpostavljena potreba po planu – De +Stijl nasproti kaosu postavi princip forme, dada to potrebo izpostavlja +*via negativa*, z ironizacijo kaosa –, ki jo avantgarde lahko +opredelijo, a mu niso kos podati ustrezne forme. Na tej točki lahko +vstopi arhitektura in na »neizpolnjeno potrebo«, ki so jo prepoznale +avantgarde, odgovori z Bauhausom in *designom*: + +> Bauhaus, kot dekantacijska komora avantgard, je določil to zgodovinsko +> nalogo: izbrati vse prispevke avantgard ter jih postaviti v preizkus +> pred potrebe realnosti industrijske produkcije. *Design*, metoda +> organizacije produkcije še prej kot metoda konfiguracije objektov, +> osmisli utopične ostanke, ki so vpisani v poetiko avantgard. +> Ideologija se zdaj ne nalaga nad operacijami – zdaj konkretnimi, ker +> so povezane z realnimi produkcijskimi cikli –, ampak je notranja samim +> operacijam. +[@tafuri1969critica, 56-57] + +Toda *design* prav tako postavlja neizpolnjene zahteve in torej vsebuje +vsaj margine utopije, toda ta je zdaj funkcionalna za cilje +reorganizacije produkcije. In zastavljeni cilji tega *plana*, ugotovi +arhitekturna kultura, so uresničljivi le ob povezovanju gradbenega +sektorja s splošnejšo reorganizacijo mest. Torej gre za stopnjevanje +»dialektike avantgarde«: tako kot so zgodovinske avantgarde razglasile +zahteve, ki so se nanašale na sektor vizualnih komunikacij, ki je +najbolj neposredno umeščen v ekonomske procese (arhitektura in +*design*). Tako se mora planiranje, ki ga razglašata arhitekturne in +urbanistične teorije, nanašati še bolj neposredno na nekaj izven sebe: +na *plan kapitala*. Utopija arhitekture je v zaupanju, da bosta +arhitektura in urbanizem z vstopom v »horizont splošne reorganizacije +produkcije« subjekt, ne objekt tega plana. Teh posledic ni bila +pripravljena sprejeti, svojo nalogo razume politično: arhitektura – ki +tu, pravi Tafuri, že označuje planiranje in plansko reorganizacijo mesta +– rajši kot revolucija. Toda s tem je arhitektura že na voljo +oblikovanju po podobi kapitala. Ravno v politično najbolj angažiranih +krogih se metoda projektiranja prilagodi idealizirani strukturi tekočega +traku: posamezna razrešitev delcev tekočega traku (standardnih +elementov) in njihova formalna raztopitev v montažo, s tem pa tudi +revolucija estetske izkušnje, to je premik kritične pozornosti od +objekta k *procesu*. [@tafuri1969critica, 58] + +In s to integracijo projektiranja v termine tekočega traku se začne +epizoda najnaprednejših upoštevanih arhitekturnih predlogov: medvojni +reformizem evropske stanovanjske arhitekture. Njihov najbolj trezen +predstavnik je Hilberseimer, ki se zaveda realnosti velemesta: v +njegovih spisih lahko prepoznamo, pravi Tafuri, priznanje, da je +velemesto postalo ogromen »družben stroj«, in zastavitev problema +velemestne arhitekture, ki mora predvsem – izolirano in v abstrakciji – +razrešiti probleme posameznih prostorskih členov, ki si sledijo od +celice (sobe) do urbanega organizma v celoti (mesta). Gre za razrešitev +(četudi s premestitvijo) problematičnega odnosa med arhitekturnim +objektom in urbano strukturo, ki spremlja arhitekturno kulturo od +razsvetljenstva dalje. S takšno zastavitvijo se sicer specifična +arhitekturna dimenzija (vsaj v tradicionalnem smislu) popolnoma raztopi +v mestu, omogoča pa pojmovanje mesta kot enotnega objekta in torej ga +lahko arhitekturno pojmuje kot sklenjeno polje poseganja. +Hilberseimerjeva velemestna arhitektura zahteva oblikovanje občih +zakonov, ki lahko strukturirajo posamezne člene in odnose med njimi, to +pa zahteva oblikovanje enotnih oblikovnih zakonov, »redukcijo +arhitektonske forme na najpičlejše, najnujnejše, najobčejše«. +[Hilberseimer nav\. po @tafuri1969critica, 60] Tu, opozarja Tafuri, ne +gre za puristični manifest, temveč izražanje na najabstraktnejši ravni +vse koordinate in razsežnosti projektiranja, ki sploh ustreza novim +nalogam faze kapitalistične reorganizacije: + +> Pred posodobitvami produkcijskih tehnik in ekspanziji ter +> racionalizaciji trga je arhitekt kot proizvajalec »objektov« zdaj +> neustrezna figura. Zdaj ne gre več za podajanje forme posameznim +> elementom mestnega tkiva, niti, kvečjemu, preprostim prototipom. Ko je +> mesto enkrat prepoznano kot realna enotnost produkcijskega cikla, je +> za arhitekta edina primerna naloga *organizator* tega cikla. Če +> pripeljemo to trditev do njene skrajnosti, je dejavnost razdelave +> »organizacijskih modelov«, od katere se Hilberseimer ne želi ločiti, +> edina v kateri se popolnoma odraža nujna potreba po taylorizaciji +> gradbeništva in nova naloga tehnika, ki je vanjo vključen na najvišji +> ravni. +[@tafuri1969critica, 60-61] + +Toda protislovja in omejitve, ki jih pri Hilberseimerjevih in ostalih +predlogih napredne evropske arhitekturne kulture ne smemo spregledati, +izhajajo iz poskusa ločevanja »tehničnih predlogov od spoznavnih +ciljev«. [@tafuri1969critica, 61] Mayev Frankfurt, Wagnerjev Berlin, van +Eesterenjev Amsterdam, Schumacherjev Hamburg vsekakor so »realizirane +utopije« na obrobjih urbane realnosti, a izven teh enklav se protislovja +zgodovinskih mest še naprej kopičijo in kmalu postanejo odločilnejša od +instrumentov, ki jih je arhitekturna kultura razvila pri poskusu +njihovega nadzora. Vzporednice z italijansko povojno stanovanjsko +gradnjo so očitne, jasna pa je tudi prisotnost Panzierijeve kritike +tehnologije. Arhitekturi, pojmovani kot čisto tehnični predlog +poseganja, so reformistična gibanja pripisovala *objektivno* naprednost, +brez sklicevanja na subjektivne pogoje. Tehnologija in racionalizacija +sta torej pojmovani kot razredno nezaznamovani, tehnični predlog se +lahko poda sam na sebi in preživi sam na sebi, neodvisno od razrednih +razmerij, zgolj s sklicevanjem na lastno objektivnost. Alternativo temu +takrat predstavlja arhitektura ekspresionizma, ki protislovja vsekakor +komentira, do njih zavzema kritično stališče in se pri svojih objektih +vrača k formalni dramatizaciji, a vendar, opozarja Tafuri: + +> naj nas videz ne zavede. Gre za dialektiko med intelektualci, ki za +> produkcijski sistem na poti k reorganizaciji svoj ideološki potencial +> reducirajo na instrumentalizacijo naprednih programov, in +> intelektualci, ki izkoriščajo zaostalosti evropskega kapitalizma. +> Häringov ali Mendelsohnov subjektivizem v tem smislu gotovo privzame +> kritičen pomen v razmerju do Hilberseimerjevega ali Gropiusovega +> taylorizma; toda objektivno gre za kritiko opravljeno iz retrogardne +> pozicije, torej nezmožne, zaradi njene narave, predlagati globalnih +> alternativ. +[@tafuri1969critica, 62] + +Kljub očitni polarnosti predlogov, pa je na eni točki res točno govoriti +o tem obdobju kot »enotnem ciklu«. Pogoj srednjeevropske +socialdemokratske arhitekture je poenotenje upravne moči in +intelektualnih predlogov in, nadaljuje, zatorej ni slučaj, da May, +Wagner in Taut prevzemajo tudi politične funkcije upravljanja +socialdemokratskih mest. S tem pa se razširi problemsko polje, ki ga +projekti *Siedlungov* še izključujejo: zdaj mora celo mesto privzeti +strukturo tekočega traku in se soočiti s tistimi elementi, ki ekspanzijo +in posodabljanje zemljiškega trga ter industrializacijo in +racionalizacijo gradbišč – vse to so, opominjamo, pogoji »projekta« – +blokirajo, predvsem z zasebno lastnino zemlje. Arhitekturni predlog kot +urbani model, ki zajema vse ekonomske in tehnološke cikle mesta ter +povezuje vse njihove člene, je že v celoti vključen v ideologijo plana. +Na tej točki je vpeljana tudi formalna fleksibilnost znotraj +*Siedlungov*, da tem političnim ciljem poda »kulturni pečat« in jih +napravi »realne«. [@tafuri1969critica, 63] Predlogi socialdemokratske +srednjeevropske arhitekture temeljijo na zavezništvu med intelektualci +levice, naprednimi sektorji kapitala in lokalnimi upravami in preko +reprodukcije modela podjetja na ravni družbe v sferi distribucije in +konsumpcije želijo realizirati videz splošne proletarizacije. Politični +zaključki ideologije medrazrednosti, ki bodo vsekakor tudi svojevrsten +konec modernega gibanja, so dobro poznani in na tem mestu naslavljajo +tudi italijanske povojne medrazredne nacionalne politične in +arhitekturne projekte. Specifično na polju arhitekture pa predpostavke +metodološke enotnosti *designa* v različnih merilih izkažejo +protislovnost »ideologije Siedlunga«: na ravni celote zapuščina Bauhausa +in konstruktivizma vsekakor dovršuje »uničenje avre«, nasprotno pa +povabljeni ekspresionistični objekti znotraj njih težijo ravno k +povrnitvi neke »avre«. Sploh pa razviti instrumenti srednjeevropske +arhitekture z njihovo minimalno funkcionalno povezavo arhitekturnih +členov v »tekoči trak« težko ohranjajo svojo aktualnost v napredujočih +integracijskih potrebah kapitalističnega razvoja. Ne le, da zasledujejo +racionalnost po podobi kapitala, zasledujejo – in tu Tafuri razvije +Panzierijevo kritiko racionalizacije do nove ravni – zastarelo in +idealizirano idejo racionalizacije: + +> Negotovost, polifunkcionalnost, mnogovrstnost in dezorganiziranost v +> vseh protislovnih vidikih privzetih v globini modernega mesta +> kapitala, ostajajo zunaj analitične racionalizacije, ki jo zasleduje +> srednjeevropska arhitektura. +[@tafuri1969critica, 65] + +Vsa ta protislovja bo, nadaljuje Tafuri, razrešil, oziroma vsaj naslovil +Le Corbusier med svojim *recherche patiente* (1919–1929) in izkušnjami +predlogov planov, nazadnje s planom *Obus* (1929–1931). In lotil se jih +bo, trdi, z lucidnostjo, ki na področju *progresivne* evropske kulture +nima para. »Arhitekt kot organizator« zanj ni samo slogan, temveč +imperativ, ki povezuje intelektualno prizadevanje z najvišje opredeljeno +idejo družbe, *civilisation machiniste*. Kot avantgarda te ideje mora +členiti svoje delo na tri tire: na eni ravni iskanje produktivnega +zavezništva z industrijo; na drugi iskanje avtoritete, ki lahko gradbeno +in urbanistično planiranje posreduje kot civilno reorganizacijo; in +tretje na ravni interpelacije arhitekturnega občinstva, da se napravi v +aktiven subjekt konsumpcije. Do neke mere posamezno že prepoznani nujni +vzvodi, a za Le Corbusierja ti predhodijo samim določilom plana in raven +na kateri naj bodo sintetizirani je celoten antropogeografski potek +družbe. Projekt na katerem Tafuri zagovarja Le Corbusierjevo +»najnaprednejšo teoretsko hipotezo modernega urbanizma« je plan *Obus* +za Alžir, ki obstoječe kazbatsko tkivo, zaliv in hribovje jemlje za +*readymades* v gigantskem merilu in jih poveže, pravzaprav preseže, z +novo enotno urbano strukturo. Le Corbusier prekine gropiusevsko +zaporedje arhitektura-četrt-mesto in predlaga fizično in funkcionalno +enoto, ki odnose vzpostavlja na geografski ravni mesto-teren. Ob +maksimalni pogojenosti (ki jo uveljavlja s formalno zaključenostjo) +predvideva maksimalno fleksibilnost in tako celoten tridimenzionalen +prostor urbane strukture postane razpoložljiv in, kot posplošljiv model, +celotna zemlja. Protislovja, ki smo jim sledili pri zgodovinskih +avantgardah, – napetosti med »kosom« in strukturo, funkcijo in simbolom, +racionalnim in problematičnim – so tu pozitivno izrabljena, vzroki +tesnobe so dejansko ponotranjeni. Toda plan *Obus* se ne omejuje le +pomiritev arhitekturne zavesti, temveč dejansko predstavlja tudi +napreden predlog v razmerju do kapitalističnega razvoja. Povrnitev +maksimalne fleksibilnosti na raven najmanjše celice – delavska +stanovanja v serpentinah – pomeni vabilo občinstvu, da se napravi v +aktivnega projektanta mesta, predvidi celo vstavljanje ekscentričnih in +eklektičnih struktur v mrežo fiksnih struktur: svoboda občinstva se mora +zagotoviti do te mere, da mu omogoča razdelavo lastnega »slabega okusa« +in torej maksimalno integracijo. In v odnosu do industrije je ta svoboda +še pomembnejša: Le Corbusier ne gre, kakor May, do funkcionalnih +elementov kuhinje, temveč se ustavi pri stanovanju in tako upošteva +zahtevo po nenehni tehnološki revoluciji in hitri konsumpciji, ki jo +narekuje kapitalizem. Stanovanje je tako teoretično potrošljivo v hitrem +času in mogoče ga je zamenjati ob vsaki spremembi (individualnih ali +industrijskih) potreb. Gre za projekt integracije – občinstva, +arhitekta, industrije – do skrajnih ravni: + +> Subjekt urbane reorganizacije je občinstvo, ki je nagovorjeno in +> napravljeno kritično sodelovati v svoji kreativni vlogi: industrijska +> avantgarda, »oblast«, potrošniki so, s teoretično homogenimi +> funkcijami, soudeleženi v zagnanem in »povzdignjenem« procesu +> nenehnega razvoja in preoblikovanja. Od produkcijske realnosti, do +> podob, do uporabe podob, ves urbani stroj potiska »družbene« +> potenciale *civilisation machiniste* do konca skrajnosti njenih +> implicitnih možnosti. +[@tafuri1969critica, 70] + +Na vprašanje, odgovarja, kako to, da projekt za Alžir ni nikoli +uresničen, se lahko odgovori na več načinov. Najprej, Le Corbusier se ne +povezuje z lokalnimi in državnimi oblastmi. Dalje, njegova metoda je +obratna tej weimarske socialdemokracije: projekt razdeluje od +posameznega k univerzalnemu in je zato kot metoda posplošljiva in +privzema značilnosti eksperimentov, ki se ne morejo v celoti prevesti v +realnost. Njihova posplošljivost pa je na tej točki že v nasprotju z +zaostalimi strukturami, ki jih naslavlja: + +> če so zahteve po revolucioniziranju arhitekture v skladu z +> najnaprednejšimi nalogami ekonomske in tehnološke realnosti še +> nezmožne jim dati koherentne in organske forme, ni čudno, da se +> realizem hipotez predstavlja kot utopija. +[@tafuri1969critica, 70-71] + +»Brodolom« Alžira je zato potrebno brati kot pojav mednarodne krize +moderne arhitekture. + +Tu Tafuriju pripisujemo najizvirnejše in najproduktivnejše +historiziranje krize modernizma. Vse cilje arhitekturne ideologije plana +prepozna tudi v Keynesovi *Splošni teoriji*, [@keynes2006splosna] ki +odločno informira mednarodno reorganizacijo kapitala in vzpostavitev +anticikličnih sistemov po gospodarski krizi 1929. Temelje +keynesijanskega intervencionizma prepozna v temelju poetike moderne +umetnosti in Le Corbusierjevih urbanističnih teorij: razredni kompromis +– med delom in kapitalom – v obliki subvencioniranja in spodbujanja +potrošnje ter s tem prenos konfliktov na višjo raven, ki je kosumpcija. +[Na tem mestu se Tafuri sklicuje na razredno analizo keynesijanizma prav +tako objavljeno v *Contropiano* in prevedeno tudi v slovenščino, gl\. +@negri1984delavci] Tako v keynesijanizmu kot pri Le Corbusierju je +strukturna negativnost kapitalizma (stopnjevanje razrednih konfliktov in +»posledični« dvig mezd) napravljena v njegovo pozitivno spodbudo. +Potrošnja je napravljena v aktivni faktor produkcije. In v tej +uresničitvi plana je premagana arhitekturna ideologija plana, ki zdaj +nima več funkcije: + +> Kriza moderne arhitekture se začne natanko v trenutku, ko njen naravni +> naslovnik – veliki industrijski kapital – njeno temeljno ideologijo +> naredi za svojo ter postavi na stran nadzidave. Od tega trenutka dalje +> arhitekturna ideologija izčrpa lastne naloge: njena vztrajna želja +> videti realizacijo lastnih hipotez postane, ali sredstvo za +> premagovanje zaostale realnosti, ali nadležna motnja. +[@tafuri1969critica, 72] + +In v tej luči Tafuri bere nazadovanja in involucijo modernega gibanja od +1935 dalje. Na eni strani lahko spremljamo nadaljnje zahteve po +racionalizaciji mest, ki ostajajo neizpolnjene, saj se ta problem zdaj +naslavlja na višji ravni. Na drugi, kot odziv, pa opustitev +realističnega poslanstva in potopitev nazaj v kontemplacijo Nereda in +privzemanje dvoumnih sloganov, ki izzivajo »tehnološko civilizacijo«. Po +odpovedi iskanju vzrokov neuspehov pri poseganju v mesto se umetnost +(ali arhitekturna kultura) osredotoča na iskanje novih vsebin, ki bi jih +ponudila za nova zavezništva z industrijo. Te Tafuri prepozna v obratu k +podobam – govora je o pojavih *op* in *pop arta*, *industrial design*, +jasno pa tudi o *Podoba mesta* [gl\. @lynch2011podoba] –, ki z +metodološkimi predlogi in analizami raznovrstnih podob realna +protislovja mesta, ki še vedno uhajajo planu, simbolno povzdignejo na +formalno kompleksnost, katerih obravnava kot gradivo je omejena na raven +nadzidave, torej brez izhodišč v njihove materialne pogoje. Poleg +povratka v demonstracijo neizbežnosti neravnovesja in kaosa, je tem +pripisana tudi neomejena možnost uporabe in neodkrit potencial igre. Na +tej podlagi se oblikuje tudi nova urbana ideologija, ki spet, v odnosu +do občinstva, privzame prepričevalno vlogo. Konkreten primer teorije +neoavantgard, ki ga obravnava, je *Livre blanc de l'art total* Pierrja +Restanyja, vzorec, ki ga prepozna, pa je vsekakor opazen tudi +situacionistični kritiki mesta (preko sklica na francoski »maj«), ki +ima še danes zagotovljeno romantično stojišče v kritični umetniški +dejavnosti v razmerju do mesta: + +> Krog se sklene. Markuzejanska mitologija je izkoriščena za +> dokazovanje, da je možno doseči neko nedoločeno »kolektivno svobodo« +> znotraj trenutnih produkcijskih razmerij in ne z njihovim +> spodkopavanjem. Dovolj je zgolj »podružbiti umetnost« in jo postaviti +> na čelo tehnološkega »napredka«: ni pomembno, če celoten cikel moderne +> umetnosti dokazuje – včeraj morda razumljivo, danes zgolj zaostalo – +> utopičnost teh predlogov. Za to postane dopustno celo vpijanje najbolj +> dvoumnih *slogans* francoskega »maja«. *Imagination au povoir* +> odobrava dogovor med protestništvom in konzeravtivizmom, med +> simbolično metaforo in produkcijskimi procesi, med begom in +> *realpolitik*. +[@tafuri1969critica, 75] + +Kritika torej postane operativna, umeščena znotraj produkcijskih ciklov +njegova protislovja prestavlja na vedno naprednejše ravni, ki so tam +izolirano kontemplirane v mejah domišljije (in predvsem lobanje). + +Neumorno iskanje odvodov v simbolne in marginalne politične akcije (ter +njihova takojšnja funkcionalizacija), spoznavanje ogromnih tehnoloških +zmožnosti racionalizacije (skupaj z vsakodnevnimi ugotovitvami o njihovi +brezkoristnosti) in zastaranje metod projektiranja še preden so njihove +hipoteze lahko preverjene, pravi, tvorijo tesnobno vzdušje, ki na +obzorju nakazuje zastrašujoč prizor proletarizacije arhitekturnega dela. +Da se, zaradi nezmožnosti zgodovinske in materialne analize »opravljene +poti«, posledicam procesov, ki so jih »sami sprožili«, upirajo s poskusi +rekuperacije »etike« moderne arhitekture in rekuperacije idealiziranega +poklicnega dostojanstva, kaže na »politično zaostalost te skupine +intelektualcev«. [@tafuri1969critica, 77] Iz stališča opravljene analize +si zgodovinski pomeni mnogovrstnih poskusov – konstruktivizem in +»protestna umetnost«, racionalizacija in subjektivizem, plan in kaos – +končno ne nasprotujejo: oba pola sta bistvena za kapitalistični razvoj. +Tako projekt kot utopija (iluzija možnosti nasprotovanja projektu z +alternativnim projektiranjem), sta »bistvena za integracijo kapitalizma +v vse baze in nadzidave človeškega obstoja«. Na tej analizi +zgodovinskega poteka in izteka avantgard sloni slavni zaključek: + +> Lahko bi se reklo, da za arhitekturo in planning obstajajo številne +> marginalne in retrogardne naloge. Nas rajši zanima kako to, da je +> marksistično usmerjena kultura, doslej s skrajno skrbnostjo in +> vztrajnostjo, ki je vredna boljšega cilja, po krivem zanikala ali +> zakrivala to preprosto resnico: da, kot ne more obstajati razredna +> politična ekonomija, ampak zgolj razredna kritika politične ekonomije, +> tako ne moremo utemeljiti razredne estetike, umetnosti, arhitekture, +> ampak zgolj razredno kritiko estetike, umetnosti, arhitekture, mesta. +[@tafuri1969critica, 78] + +Del odlomka verjetno predstavlja najširše reproduciran del prispevka, +navajamo ga pa v celoti, saj razkriva usmeritve kritike ideologije, ki +jih želimo poudariti. Da ne gre za »poetiko odpovedi« in »smrt +arhitekture« smo že poudarili, a ob vseh stališčih »*contro*«, ki so se +utemeljevali od *Teorij in zgodovine*, samih izhodišč revije in do +obravnavanega spisa, so točke dvoumnih branj povsem na voljo. Tu ne +moremo mimo tega, da je že občinstvo tega političnega sporočila zelo +omejeno, kaj šele teža, ki si jo sam pripisuje. S tem ne mislimo, da je +trivialno, temveč predlaga strateško usmeritev tistim, ki si izhodišča +za razumevanje objektivnega stanja v veliki meri že delijo – recimo temu +marksistično usmerjena kultura. Do te, bi lahko rekli, Tafuri zavzema +»sektaško« stališče, kot to ob drugi priložnosti tudi sam pojmuje, +izhaja pa iz Fortinijevega vabila, da je v kritičnih časih to edina pot +do novih enotnosti. [»Pridevniki, s katerimi lahko komentirali te moje +izjave, že obstajajo in sektaški je eden od njih. Menim, da smo dolgo +trpeli zaradi pomanjkanja „sektaštva“, to je drže do ločitve, ki je +edini način za novo enotnost,« v @fortini2016cunning, 128] Do svojega +arhitekturnega občinstva, do »arhitektov levice«, pa bi vseeno +zagovarjali, da zavzema nekakšno spodbujevalno stališče. Že zaključek +*Teorij in zgodovine* je možna posledica dramatizacije protislovij +spodbuda in izziv arhitekturi. Vsekakor gre za namero, ki jo +upravičeno tudi tu prepoznamo: možnost odčarane kritike, ki jo, tako +ali drugače, arhitekturna praksa »vzame na znanje« in, tako ali +drugače, prevede v delovanje. Seveda izhaja, da mora vsako takšno +dejanje ohranjati utopičnost, ampak to nikoli ni izključevalo realnih +učinkov arhitekture na svet. + +Četudi so dalje omenjene »intelektualne iluzije« [»Med intelektualnimi +iluzijami, ki jih je treba najprej poraziti, je ta, ki je, zgolj z +vrednoto podobe, usmerjena v anticipacijo pogojev nekakšne arhitekture +za „osvobojeno družbo“. Kdor predlaga takšen slogan, če postavimo na +stran njihov boleč utopizem, se izogiba vprašanju, ali ta cilj lahko +dosežemo brez lingvistične, metodološke, strukturne revolucije, ki +presega preprosto subjektivno voljo ali preprosto posodobitev sintakse,« +v @tafuri1969critica, 78] in »pogoji razrednega boja« [»Refleksija o +arhitekturi kot kritika konkretne ideologije, ki jo „izvaja“ arhitektura +sama, ne more drugega, kot iti dlje in doseči specifično politično +dimenzijo v kateri je sistematična destrukcija mitologij, ki vzdržujejo +razvoje, le eden od ciljev: in samo prihodnji pogoji razrednega boja +bodo dali vedeti, če je to kar si zastavljamo avantgardna ali +retrogardna naloga,« v @tafuri1969critica, 79] danes v veliki meri +neprepoznavne »dnevnopolitične« kategorije, menimo, da imajo za +arhitekturno teorijo – kot kategorije razreda, produkcijskih odnosov, +kapitalističnega razvoja in »dialektike« intelektualnih poklicev, ki se +ravno z uveljavljanjem svoje avtonomije določajo do njih – tudi +»dolgotrajnejše« posledice, namreč da so predlog ene +kritično-zgodovinske ali analitične prakse. + +Zgodovinska in materialistična obravnava arhitekture bo po našem mnenju +toliko bolj ključna v dobi, ko bo prevladujoča ideologija svoj čas +pojmovala ravno kot »konec zgodovine« in »konec ideologije«. + +# Predmet kritike po koncu zgodovine + +> [L'aura] non c'è, è andata via +> +> – F\. Neviani, *Laura non c'è*, 1996 + +> [Avre] ni več, odšla je drugam +> +> – M\. Rudan, *Laure ni več*, 1998 + +Rekontekstualizacija je lahko neskončno opravilo. Če jo vzamemo za pogoj +aktualizacije, se poraja vprašanje o posplošljivosti teoretske niti in +njenih zaključkov, ki smo jih zasledovali. Natančneje, če smo +epistemološke in zgodovinske pogoje teorije izpeljevali na podlagi +»italijanske situacije« in če smo dokazovali distinktivnost in bistven +doprinos teorije v razmerju do te situacije tudi na podlagi njene +konceptualne strogosti do bistvenih kategorij modernističnega +industrijskega kapitala in razredne sestave, se poraja vprašanje o +italijanskosti in modernosti teh doprinosov. Enostavneje rečeno, poraja +se vprašanje o relevantnosti tafurijanske kritike arhitekturne +ideologije ter zgodovinskega in materialističnega pojmovanja +arhitekture, ki ga smatramo za bistven temelj te kritike, za vedno +nejasno historizirano »današnjo in tukajšnjo družbenopolitično +situacijo«. Ne gre pa zgolj za nalogi interno vzniklo zagonetko: če je +eden poglavitnih ciljev kritike arhitekturne ideologije možnost +historiziranja lastnega cikla, potem mora aktualizacija te kritike prav +tako biti svojevrstno historiziranje aktualnega. + +Najprej mora biti jasno, da obravnavano gradivo »samo sebe« vsekakor +»razume« za globalno posplošljivo in v razpravi, v kolikor opisuje krizo +modernizma in simptome njegovega konca, vsekakor prepoznamo tudi naše +predstave o današnjem stanju v arhitekturi in upali bi si trditi, da, če +ne analiza, vsaj izhodiščni sentiment, si te predstave delijo vsi, ki si +zastavljajo vprašanje o vlogi in učinkih svojega disciplinarnega +početja. Kot smo že omenili se kritika arhitekturne ideologije kot +disciplinarni projekt loti vseh globalnih alternativ, ki so imeli tudi +svoj arhitekturni izraz. Že v »glavnem« eseju so predmet vse evropske +zgodovinske avantgarde, weimarska socialdemokracija in Le Corbusier. +Nadaljnje delo *Inštituta za kritično in zgodovinsko analizo* bo +obravnavalo tudi arhitekturni projekt ameriškega *New Deala*, enklavo +Rdečega Dunaja, ter arhitekturo Oktobrske revolucije in NEPa. Seveda, +saj bistvena kategorija *plana*, kot ga pojmujejo Tafuri in operaisti, +ni seštevek aspiracij vodilnih osebnosti vsakega »gibanja«, ampak se +tako rekoč vsem tem aspiracijam »prikrade« kot zahrbtna strukturajoča +nujnost, ki jo vzpostavlja družbena abstrakcija. (Seveda pa je iz +njihove ločene obravnave jasno tudi, da so prav tako priznane vse +potrebne specifike.) + +Marsikdo bi lahko pogrešal tovrstno analizo razvoja modernizma na +primeru Jugoslavije, na kateri se, kot tretji globalni alternativi +znotraj (ali izven) hladne vojne, pasivno gradi mit (ne samo +arhitekturni) nekakšnega Atlantisa 20\. stoletja, ki je dobrodošlo +umeščen v splošno modernistično nostalgijo. [V mislih imamo dogodke kot +so @stierli2018concrete; in novo poglavje @frampton2020yugoslavia] +Vsekakor enostavna in površinska »primerjalna zgodovina« ne odpravi +potrebe po resnih kritično-zgodovinskih obravnavah modernizma +neuvrščenih ali modernizma tržnega socializma, a nekaj dostopnih (in +omejenih na Slovenijo) podobnosti bi vseeno našteli. Prvič podoben +značaj italijanske Rezistence in Osvobodilne fronte – obe pod hegemonijo +ustrezne komunistične partije, a vseeno dovolj široko zastavljeni, da +privzemata ljudski in kulturni značaj – in podobna zaostalost gradbenega +sektorja pomeni vsaj začetno iskanje primerne nove popularne in +realistične arhitekturne sintakse. Iniciativo na specifičnem področju +analize likovne umetnosti NOB je že prevzela slovenska umetnostna +zgodovina in zdaj tudi začela zbiranje prvih gradiv za analizo +arhitekture mreže zadružnih domov. [gl\. @malesic2021skupno] Prav tako +je sprotno dokumentirana, a nikakor poglobljeno analizirana v odnosu do +arhitekture, razprava, kjer so teme strukturna funkcije stanovanjske +gradnje in možnosti njene umestitve v produkcijske in konsumpcijske +cikle vedno prisotne. Parametri teh razprav bodo vedno razpoložljivost +delovne sile (ki bo, kakor v Italiji, strukturno prihajala iz juga +države), organska sestava, racionalizacija in industrializacija +gradbišča ter integralno vključevanje inženirskih poklicev v celostno +načrtovanje mest (ter s tem cikla produkcija-distribucija-konsumpcija). +Navedemo lahko, na primer, *Program 80*, interesne skupnosti za urbani +razvoj, komunalno opremo in zemljiško ureditev Šiške, ki je združevala +gospodarske, politične in samoupravne akterje pod enotnim 10-letnim +investicijskim planom: + +> Pri projektiranju sosesk »Programa 80« velja načelo »integralnega +> projektiranja«, ki poteka paralelno znotraj organizacijske sheme +> projektnih timov, ki jih za programirano obdobje gradnje sosesk v +> ureditvenem območju angažira »Program 80«. Zazidalni načrti in vsi +> ostali načrti kot detajlna urbanistična in investicijsko-tehnična +> dokumentacija so močno povezani s samim gradbenim procesom. Zato smo +> proces projektiranja tesno povezali s tehnološkim procesom +> organizacije in nastajanjem naselja (gradbena tehnologija). Glavne +> oblike racionalnega projektiranja združujemo v naslednjih pojmih: +> +> tehnološko projektiranje (pri izdelavi projekta je treba že upoštevati +> tehnologijo gradnje, ki bo uporabljena); +> +> industrijsko oblikovanje (projektiranje), ki jemlje v vsakem primeru +> kot izhodišče funkcijo elementa, proizvoda, objekta ter pomeni v +> bistvu metodo najbolj dosledne kompleksne racionalizacije; +> +> metoda limitiranja cen (zasnova na konkretnih izbranih projektih in na +> preizkušeni tehnologiji gradnje, ki je proučena v detajle); +> +> metoda projektiranja v sistemu (metoda predstavlja organski del glavne +> naloge, tj\. graditev v sistemu in strnitev projektnega in gradbenega +> procesa v neizmenično odvisnost). +[@1973program, priloga; gl\. tudi *Progetto 80*, italijanska petletka, +ki je tudi obroben predmet razprave v @tafuri1970lavoro] + +Sami po sebi (sploh pa v neurejeni obliki) se ti »faktoidi« za +arhitekturno razpravo ne zdijo bistveni, a glede na to, da je slovenski +modernizem v splošnem nemisljiv izven projektov določenih na strukturni +ravni, bo manko razmisleka o strukturni povezanosti »realizirane +utopije« in povojnega razrednega kompromisa onemogočal pomenljive +ugotovitve o vzrokih današnjega (slovenskega) statusa arhitekture in +pogojih arhitekturnega dela nasploh. Da se na jugoslovanskem +demokratičnem planiranju prav tako kopičijo in stopnjujejo protislovja +med subjektivnimi cilji in objektivnimi pogoji, je jasno, če ne drugače +iz postopnega uvajanja (ali prevlade) tržnih mehanizmov in, na primer na +področju upravljanja prostora, dvoumnega statusa družbene lastnine in iz +tega izhajajočega naraščajočega konflikta med nosilci lastninskih pravic +in nosilci upravljavskih. V tem smislu slovenska razprava o prostorskem +razvoju – tako v strokovnih publikacijah (*AB* ali *Sinteza*) kot v +»oporečniškem« tisku (*Mladina* ali *Tribuna*) – po svoji problemski +tematiki prav nič ne zaostaja za kapitalističnim zahodom. + +Je pa res, da razvojna protislovja jugoslovanskega modela zaostajajo za +zahodnim v smislu, da jih jugoslovanska razvojna ideologija ni bila +zmožna eksternalizirati. Ideologija objektivnosti racionalizacije +nastane s kapitalističnim razvojem in znotraj jugoslovanskega modela +zgolj preživi, kjer se mora racionalizacija produkcije vedno sklicevati +na delavski razred. Temeljni element mistifikacije razrednega značaja +razvoja – zasebna lastnina kapitala – je torej zavrt, kar +realsocialističnim predlogom razvoja daje negotov in neorganski značaj. +Despotizem tovarniške organizacije, neučinkovitost zadovoljevanja +družbenih potreb in sama kulturna obravnava teh pojavov in dejavnikov +ima zato v realsocialističnih družbah neposredno političen značaj, med +tem ko se v kapitalističnih ekonomsko in politično zdi ločeno. +Privatizacija stavbnega fonda je pospremljena z opombo, da bo zaradi +privatizacije in denacionalizacije »[s]ocialna in ekonomska učinkovitost +stanovanjske oskrbe radikalno povečana«. [iz parlamentarne razprave l\. +1991 o Osnutku Stanovanjskega zakona, navedeno po @mandic1996stanovanje, +152] Jasno je kako obnovo kapitalizma spremljajo klasične ideološke +mistifikacije, ki se tičejo zgodovine in tehnologije: buržoazni družbeni +odnosi so naravni, vsak poskus njihove politizacije – to je +problematizacije zaradi spremembe ali zgolj preverbe – je umeten in +predstavlja odklon od naravnega zaključka zgodovine; in dalje, četudi je +ideologija napredka na ravni posameznih zavesti ovržena, ta vztraja +znotraj splošne ločitve političnega od ekonomskega, ki kapitalističnemu +razvoju pripisuje inherentno racionalnost in učinkovitost, ki se bo s +tehnološkim razvojem, ki naj bi prav tako izhajal iz narave kapitala, +zgolj stopnjevala. + +Dozdevna apolitičnost involucije temeljev modernistične družbe ima tudi +svoj odraz na področju arhitekture (in umetnosti), ki zgodovino svoje +modernistične angažiranosti, in posledičnega razočaranja, korigira z +»vrnitvijo k estetskemu« in ponovnemu pojmovanju arhitekture kot +umetnosti – vsekakor menimo, da gre za eno izmed arhitekturi lastnih +refleksij o njenem »izgonu« v nadzidavo. Toda redefinicijo arhitekture, +ki se je v osemdesetih letih 20\. stoletja vršila v strokovnih +publikacijah, bi podcenjevali, če ne bi v njej prepoznali tudi nov +program arhitekture kot družbene skupine in poskus produktivnega vstopa +v novo poslovno in pravno realnost. Da je arhitektura pravzaprav +umetnost, je imelo tudi družbeno-ekonomske posledice, ki jih je +predvidela pravna novost *Zakona o samostojnih kulturnih delavcih* +sprejetega leta 1982. Smisel zakona, iz stališča njegovih pobudnikov in +zagovornikov, je primarno ureditev pravno-formalnih možnosti za +ustanovitev zasebnih galerij, ki naj bi naslovile tudi slab (oziroma vse +slabši) socialni položaj svobodnih umetnikov in umetnic. [epizodo +gospodarskega »osamosvajanja« umetnikov povzemamo po +@kocjancic2019zacetki, 29-33] Zakon je umetnikom združenim v trajne ali +začasne delovne skupnosti – prva bo Equrna, trajna delovna skupnost +samostojnih kulturnih delavcev Ljubljana in prva zasebna galerija, kmalu +za tem pa tudi Delovna skupnost samostojnih arhitektov, DESSA – +dovoljeval zasebno razpolaganje z njihovimi deli in storitvami, to je +podeljeval vse pravice, ki v buržoaznih družbah pripadajo zasebnim +akterjem na prostem trgu. Da bi zakon veljal tudi za arhitekturno +dejavnost, je bila potrebna tudi potrditev, da je tudi arhitektura +umetniška dejavnost. Uradno takšno potrditev, kakor je nam znano, dobi +na 28\. seji Sveta za kulturo pri Predsedstvu Republiške konference +Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, kjer je obravnavano +*Gradivo o aktualnih vprašanjih arhitekture na Slovenskem*, ki so ga +pripravili arhitekti. [gradivo in razprava okoli njega je objavljena v +@1982aktualna] + +Splošna tafurijanska »shema« arhitekturnega avtobiografskega +napovedovanja lastne usode ravno preko pozitivnih predlogov izvzemanja +iz te usode se zdi na primeru postmoderne rekvalifikacije dodatno +dopolnjena: + +> Po tem, ko so ideološko predvideli železni zakon Plana, se arhitekti, +> nezmožni zgodovinskega branja opravljene poti, upirajo skrajnim +> posledicam procesov, ki so jih sami pomagali sprožiti. +[@tafuri1969critica, 77] + +Če je vstop arhitekturnega projekta v razsežnost kapitalističnega plana +označeval objektivno ublagovljenje arhitekture, je nadaljnje estetsko +»raziskovanje« tega ublagovljenja in spremljajoče iskanje novih +»zavezništev« onkraj industrijskega kapitala napovedovalo prekarizacijo +arhitekturne dejavnosti. Specifični razvoj slovenske arhitekturne +prekarizacije, v kolikor je postmoderni obrat k trgu moral potekati s +samostojnim političnim delovanjem v samoupravnih organizacijah, ni zgolj +lokalna »zanimivost«, ampak postane eden jasnejših primerov globalnosti +sprememb, ki jih je od arhitekture kot institucije terjala postmoderna +reorganizacija kapitala. + +Stališče iz katerega Tafuri historizira vse postmoderne obrate je +kritično stališče do modernizma. Zanj ima postmoderni obrat zelo jasne +korenine v krizi modernizma. Ob priložnosti, ko se nova arhitekturna +stopnja že samorazume kot »post«, ta pojem zavrača kot pomirjujoč +diskurz, ki se slepi glede preseganja protislovij modernizma. +Hipermodernisti, kot je označil Portoghesija ter »opinion makers« +Jencksa in Sterna, so s tem podlegli iluziji preprostih formalnih in +pomenskih sintez. Delno posvojitev vseh razkrojevalnih učinkov +postmodernizma in toda hkratno zaupanje v njih označi za »nepopolni +nihilizem«. [@tafuri2002storia, 193] Na tej točki so v Tafurijevih (in +Cacciarijevih) besedilih že bolj izrazite ničejanske teme. +Postmodernizem vsekakor označuje tudi »krizo marksizma«, toda iz tega +nikakor ne sledi, da je prišlo do bistvenih sprememb v tafurijanskem +pojmovanju kapitalističnega razvoja. »Pozno« tafurijanskim nihilističnim +poudarkom bomo kasneje sledili v njihovi marksovski obliki, kjer so +jasna njihova produktivna teoretska raba. + +Vseeno pa je treba delno upoštevati Jamesonovo alternativno +historizacijo postmodernizma. Vsekakor je pri njemu modernistični razvoj +prav tako podlaga postmodernizmu, oziroma, zanj prehod od enega k +drugemu ne predstavlja temeljnih sprememb na ravni produkcijskega +načina. Vzame pa postmoderno stanje kot izhodišče, torej ga obravnava +kot specifično kulturno logiko poznega kapitalizma. Da prepozna +strukturne spremembe kapitala kot porast financializacije, torej +»osvoboditev« kapitala od industrije, se nam vsekakor zdi ustrezno +izhodišče za obravnavo nekaterih spektakularnih in formalističnih teženj +postmoderne arhitekture. Toda vseeno smatramo Jamesonovo obravnavo +specifično arhitekture za manj odločilen del njegove teorije +postmoderne, kar je razumljivo. Sploh pa, menimo, nas nedavni +kapitalistični razvoj vrača nazaj v nekatere termine izrazito +industrijskega kapitala. V kolikor je Tafurijeva kritika arhitekturne +ideologije kritika kapitalistične modernosti, je na mestu, ravno, ko +prevladuje postmoderno stanje, določena mera pozornosti glede uporabe +pojma modernega, da ne bi v samem rezultatu opravljene analize pozabili +na njena izhodišča. Namreč danes je, menimo, v zgodovinski +jukstapoziciji prevladujoče ideologije o koncu zgodovine ravno pojem +modernega – torej moderno kot pred postmodernim – privzelo nekatere +pomene kolektivnega poskusa kapitalizmu podati cilje, ki presegajo +profit. Da danes, iz stališča Atenine sove ob neoliberalnem somraku, +kritiko ideologije arhitekture vidimo pozitivno uresničeno v +arhitekturnem postmodernizmu – analogno kot bi lahko, na primer, +operaistični kritiki planskega kapitalizma očitali ali pripisovali +pozitivno razrešitev v postfordističnem prelomu povojnega razrednega +kompromisa in posplošitev neoliberalizma – je svojevrstna ideološka +funkcija kapitalističnega razvoja. Seveda iz tega prav tako sledi, da +aktualizacija kritike arhitekturne ideologije kot kritike postmoderne +arhitekturne ideologije ne obrisuje pozitivnega predloga modernistične +nostalgije. + +Kdor želi predstaviti kakršen koli pojav v njegovem razvoju, se mora +neizogibno in nujno soočiti z dilemo: ali prehiteti čas ali ostati v +ozadju. Toda »poglavitne teme našega časa« se, menimo, ponujajo pod vse +bolj enostavnima ključnima besedama »zeleno« in »digitalno«. Nikakor ne +moremo trditi, da arhitekturna kultura ti dve področji šele presenečeno +odkriva: ekologija in informacijske tehnologije tekom celotnega +povojnega razvoja modernizmu predstavljata vseprisotne izzive ali +očitke. Toda prav tako se, tekom tega razvoja, ne pojavljata kakor +enotni ali zvezni arhitekturni tendenci na ravni oblikovanja. Onkraj +številnih oblikovnih ali projektantskih principov, ki jih v tej luči +lahko privzemajo arhitekturni akterji – popis teh je na kakšen drugem +mestu vsekakor na mestu –, ti dve temi pravzaprav problemsko vse ožje +izpostavljata vprašanje položaja arhitekture znotraj najvišje +opredeljenih družbenih procesov in vprašanje arhitekturnega dela znotraj +tako opredeljene arhitekture. Enostavneje, izpostavljata vprašanje +arhitekture kot sredstva in vprašanje arhitektovih sredstev v specifični +situaciji globalne eksistencialne grožnje, ki terja ukrepanje na ravni +najvišje opredeljenih tehnik poseganja. + +Učinki tako imenovane *financializacije* nepremičninskega in torej +gradbenega sektorja ter posledičen pritisk na uvajanje novih +(digitalnih) metod racionalizacije v proces oblikovanja in načrtovanja +so se – ocenjuje Peggy Deamer v eni pomembnejših zbirk +arhitekturnoteoretske obravnave digitalnega razvoja v arhitekturi +[@deamer2010introduction] – znotraj arhitekture odražali kot »subtilen +premik« od oblikovnih vprašanj do vprašanj fabrikacije in produkcijskega +procesa. S tem pa – in to je izhodišče arhitekturnoteoretskega početja, +ki ga uvaja – se zdi, da se je arhitekturna teorija umaknila v +»postkritično« in na škodo kritične obravnave parametričnega oblikovanja +in digitalne fabrikacije dala prednost zgolj »delanju stvari«. +[@deamer2010introduction, 19-20] Zbrana besedila vsekakor so kritični +prispevki do vprašanj, ki pestijo profesionalce ob vsaki disruptivni +uvedbi novih tehnologij na področju zidave: na kocki so, kot se tem +lotevajo zbrani avtorji, (pojemajoča) vloga obrtništva, učinkovitost +sodelovanja med vpletenimi poklici, napetosti med determinirajočimi +dejavniki standardizacije in oblikovnimi intencami ter status avtorstva, +avtentičnosti in odgovornosti znotraj instrumentaliziranega oblikovanja. +Toda v splošnem – kot je zapečateno s prispevkoma urednice in urednika +[@deamer2010detail; @bernstein2010models] – kritični moment te zbirke +pomeni zgolj začasno distanco, ki služi učinkovitejši profesionalni +reorientaciji za popoln sprejem vseh površinskih pomenov tehnološkega +razvoja, [iz te ocene je vsekakor potrebno izključiti Framptonov +prispevek: »[Mlajšo generacijo bi morali] opremiti z globljo in +treznejšo predstavo o mejah modernega projekta v političnem in tehničnem +smislu. Hkrati bi morali spodbujati preučevanje enako škodljivega +sodobnega Kandidskega mita o neizogibnih tržnih koristi globalizacije v +kombinaciji z namišljenim svetovnim zmagoslavjem liberalne demokracije,« +v @frampton2010intention] brez temeljitejšega prikaza dinamik, ki ta +razvoj sploh ženejo, in subjektivnih pomenov, ki jih tehnologija +privzema v razrednih družbah. + +Omenjeni »igralci« na novem terenu, ki ga vzpostavlja digitalni razvoj, +so zgolj profesionalci – arhitekti, inženirji, gradbeniki – s tem, da je +predpostavljen vedno individualen arhitekt, z gradbenikom pa je vedno +mišljen gradbeni obrat kot enota. Premostitve vrzeli med oblikovno ali +načrtovalsko in izvedbeno fazo (v besedilu jih izvajajo tako imenovani +»thinkers« in »makers«), ki jih optimistično pripisujejo novim +tehnologijam, tako označujejo zgolj večjo integracijo menedžerskih nalog +različnih področij, ne pa, na primer, vrzeli med intelektualnim in +ročnim delom znotraj posameznega področja, ki jih tehnologija pravzaprav +poudarja in formalizira. Tržni imperativi so ves čas prisotni kot +objektivna danost (torej kot teren, ne igralec), kar ne spodbija zgolj +izražene namere odmika od pragmatizma, ampak tudi izključuje vse +subjektivne luknje navidezno objektivne racionalizacije. Niti naročniku +ni dovoljeno biti subjektivni »zastopnik« kapitala: v »objektivistični« +zasnovi je povezovanje in sodelovanje vseh partikularnih interesov +enačeno z usodo celotnega sistema: + +> Sčasoma se bodo [digitalne informacije, ki jih nosijo nove +> reprezentacijske tehnologije (BIM),] neposredno povezale z +> računalniško nadzorovanimi fabrikacijskimi napravami in temeljito +> zapolnile vrzel namere-izvedbe ter popolnoma odpravile potrebo po +> tradicionalni gradbeni dokumentaciji. +> +> Spodbude so očitne in orodja se hitro razvijajo, toda osnovni poslovni +> modeli se morajo še naprej spreminjati, da bi omogočili nadaljnje +> izboljšave procesa. Zlasti so potrebne prilagoditve znotraj +> zgodovinsko asimetričnega odnosa med arhitekti in njihovimi naročniki +> tako, da se koristi pričakovanih izboljšav procesa uravnotežijo v prid +> projektanta. Toda če bodo arhitekti te koristi opredelili zgolj v +> terminih oblikovnih ali estetskih ciljev, bodo zamudili temeljno in +> edinstveno priložnost, ki jo prehod ponuja. Zapolnitev vrzeli +> namera-izvedba, premostitev dejanj »thinking« in »making«, bo v enaki +> meri gnana iz strani naročnikove želje po povečanju produktivnosti in +> doseganju bolj predvidljivih izidov, zato so poslovni modeli, ki se +> tesneje opirajo na sodelovanje med thinkers in makers, oblikovalci in +> gradbeniki, arhitekti in inženirji, lahko vezani na rezultate. +> Trenutni preskriptivni poslovni modeli častijo najnižje izhodiščne +> fiksne cene in standardne oblike pogodb. Pri alternativnih +> »integriranih« pristopih so tveganja in nagrade odvisni od merljivih +> rezultatov, opredeljenih na začetku projekta, uspeh ali neuspeh pa se +> pripisuje celotni ekipi [arhitektov, inženirjev, gradbenikov], ne le +> posameznemu udeležencu. Potencialnih nagrad uspeha torej ne izkorišča +> le največji porabnik (gradbenik), temveč tudi projektant, čigar +> vpogled (in iz tega izhajajoči rezultati) že od začetka narekuje +> rezultat. Vsi zmagajo, ali vsi izgubijo. +[@bernstein2010models, 196] + +Za nas zbirka torej ne presega »objektivističnega« pojmovanja +tehnologije, katerega kritika je eden teoretskih temeljev klasičnega +operaizma in kasneje tafurijanske kritike arhitekturne ideologije. +Presenetljivo je v kolikšni meri sodobna arhitekturna tehnološka +govorica razpravo postavlja nazaj v okvirje že prehojene poti povojnega +modernizma. »Brezšivnost« procesa od načrtovanja do izvedbe digitalne +tehnologije zgolj simulirajo na omejeni ravni, ki jo vzpostavljajo, in +neposreden prevod te brezšivnosti na teren je zgolj stava, ki jo je +treba šele preveriti. V tej luči bodo, na primer, *Arhitekturne +industrije* [@lloyd2016industries] nove tehnologije obravnavale +razširjeno, v odnosu do širših družbenih procesov, kot *industrijo*. +Tako uredniki v uvodniku: + +> Prehoda od obrtne k industrijski gradnji ni mogoče ločiti od sprememb +> družbenih razmerij in produkcijskih razmerij v gradbeništvu. +> Arhitektura je bila neločljiv del znanstvenega menedžmenta pred in po +> avantgardni projekciji idealizirane strojne estetike. Torej +> raziskovanje danes arhitekture *kot* industrije neizogibno pomeni +> upoštevati delitev dela, upoštevati delo tistih, ki sodelujejo pri +> gradnji in tudi prepoznati, da arhitekti niso zgolj »avtorji«, temveč +> tudi »delavci«. Prepoznati to znotraj discipline zahteva kritično +> prevpraševanje položaj in odnos arhitekturnega poklica do drugih +> elementov znotraj delitve dela. +[@lloyd2016industries, 6] + +V tej zbirki je vsebovano tudi poročilo kjer je nova tehnologija +preverjena »na terenu«, natančneje na gradbišču hotela v peti gradbeni +fazi s 140 delavci, vrednost te javno-zasebne investicije je bila 50 +milijonov funtov. [@beech2016site, 305] Kjer se mora povečana +učinkovitost medstrokovne komunikacije izkazati niz hierarhijo, so +ugotovitve nasprotne optimizmu »thinker-makerjev«. Težave nastopijo +predvsem med prenosom iz idealno izračunanih zaporedij in urnika +gradbenih in obrtniških del v realne razmere. Avtorji izpostavljajo, da +se je potek del, kljub popolni posvojitvi BIM tehnik s strani +projektantskega obrata in načrtovalca ter izvajalca strojnih ter +elektroinštalacij, nenehno zanašal na »neumne« tehnologije tiskanih in +ročno dopolnjenih dokumentov ter na sprotne ustne koordinacije med +različnimi delovnimi skupinami znotraj katerih so neformalna znanja – +med drugim tudi znanje pakistanščine in vzhodnoslovanskih jezikov – +ostajala ključna za izvajanje korekcij. [@beech2016site, 307] Vsekakor +iz tega, menimo, ne sledi, da gradbišče absolutno uhaja kakršni koli +digitalni racionalizaciji: del napak se z razvojem na ravni programske +opreme lahko odpravi – na primer natančnejša programska opredelitev +odnosa med zidanimi stenami in stenskimi odprtinami –, prav tako napake +v zvezi z razporejanjem urnika del, če ne drugače z upoštevanjem +časovnih »rezerv«. Toda ravno menedžerske tehnologije v svojem realnem +delovanju, še posebej ob svojih mejah, razkrivajo odločilnejša področja +njihove disruptivnosti: značaj digitalnih rešitev se razkriva ob realnih +problemih, ki jih naslavlja. Nekateri so povsem »tehnični« in so v +gradbenem sektorju že dolgo naslavljajo. Tradicionalni problem gradbene +industrije, iz stališča kapitala, je gradbeno dejavnost približati +zanesljivosti ostalim fiksnim industrijam. Te imajo tehnični +»privilegij«, da lahko sebi ustrezno delovno okolje, to je prostorske +pogoje delovnega procesa, izgradijo. Predmet gradbene industrije pa je +ravno ta gradnja, kar pomeni, da nikoli ne more potekati znotraj +nadzorovanih prostorskih pogojev: na severni polobli je po svoji naravi +sezonska in podvržena vremenskim presenečenjem. Tradicionalno je visoko +specializirana, končni izdelek je kompleksen produkt ločenih +podindustrij in obrti. Dela izvaja po naročilu, kar pomeni, da ne more +kopičiti zalog. V povezavi s tem in s praktičnimi prostorskimi +omejitvami – gradbeni obrat je, v primerjavi z enostavnejšimi +industrijami, relativno bolj vezan na lokalni trg – je odvisna od +sezonske delovne sile. [Te specifike obravnavajo že weimarski +socialdemokratski arhitekti, gl\. @wagner1987socialization] + +Te omejitve naslavljajo že modernistična vpeljava strojev, +standardizacija gradbenih in montažnih elementov ter spremljajoče +organizacijske in načrtovalske tehnike (katerih sestavni del je +zgodovinsko vsekakor tudi arhitekturna disciplina bila). So pa te +»pomanjkljivosti« lahko tudi funkcionalno izkoriščene, kot smo videli +pri Tafurijevi analizi vloge povojne gradbene industrije v razmerju do +prvakov italijanske industrije, kjer je nizka organska sestava +gradbenega kapitala lahko anticiklični dejavnik. + +Nove digitalne tehnologije pa, menimo, predstavljajo še nadaljnji korak +k poskusu vzpostavitve laboratorijskih pogojev znotraj gradbenega cikla +in nasproti vsem subjektivnim kontingencam delovnega procesa (končno) +postavljajo enoten »objektivni skelet«. Da idealno zaporedje gradbenih +in obrtniških del ter njihov urnik, ki ga prek simulacije vzpostavi +program, v realnosti neizogibno propade, ni absolutno odločilno za +uporabnost te tehnologije. Odločilnejša je funkcija merila, ki jo +tehnologija predstavlja investitorju. Nasproti tempu in postopku, ki je +do sedaj v domeni delavca, predstavi neodvisen in racionaliziran +asddsa (intenzificiran) ideal postopka. Šele ob tem merilu vse rezerve +postanejo »človeške napake« in, kot reden pojav, »nepokorščina«. V tem +smislu BIM ne predstavlja kvalitativne ali zgodovinske novosti, zato +menimo, da je Panzierijeva kritika tehnologije – seveda kritika +nevtralnosti in objektivnosti tehnologije v razredni družbi – v tem +primeru še vedno veljavna. Kot smo rekli je mehanizacija gradbišča, +četudi gradbena industrija tradicionalno upočasnjeno uvaja +tehnologijo, že »star« pojav. Novost je stopnja mehanizacije in +spremenjen značaj dela, ki pripada tej stopnji, ter, za arhitekturo, +predvsem zaporedna stopnja cikla na katero se osredotoča. + +Če se vrnemo na poročilo, je potrjeno, da uvedba novih digitalnih +tehnologij je zmanjšala število delovnih ur na stopnji same gradnje, +torej skrajšala čas oziroma povečala učinkovitost gradnje. Toda povečal +se je obseg odgovornosti in čas trajanja vseh načrtovalskih stopenj, ki +jih program zdaj združuje v eno kontinuirano stopnjo. [@beech2016site, +308] In na ravni tehnologije je predvideno, da se delo na modelu ne +konča z začetkom ali koncem gradnje, mišljeno je, da model simulira +celoten »življenjski cikel« stavbe. Povečan pritisk, ki izhaja iz +povečane odgovornosti, ki je naložena načrtovalski stopnji, in iz +povečanega deleža investicije, ki jo stopnja predstavlja, v nobenem +smislu ne namiguje na »nadgradnjo« stroke, kot je, na primer, +optimistična Deamer. [gl\. @deamer2010detail, 86-88] + +Svoj optimizem izpeljuje iz potenciala, ki ga prepozna v »krizi +detajla«. Vsaka temeljna sprememba v produkcijskih pogojih, uvaja, se v +kulturi kaže kot tesnoba glede ekspresivnosti ter družbenega in +ekonomskega statusa detajla. V parametrizaciji sredstev detajliranja +vidi razrešitev serije problemov, ki so jih, našteva, opredelili Ruskin, +Loos, Semper, Otto Wagner in nazadnje fordizem 20\. stoletja. Ruskinova +moralistična obsodba ločitve načrtovanja detajla od njegove izvedbe in +iz tega izhajajoča odtujitev obrtnika od svojega predmeta dela ter +posledični (profesionalni) antagonizem med obrtnikom in arhitektom je +razrešen z avtomatsko in mehansko podprto enotnostjo načrtovanja in +izvedbe. Identiteta dejanja risanja s strojnim navodilom sublimira +ločeni vlogi obrtnika-arhitekta v enotno vlogo. Ta prav tako razrešuje +Loosovo oceno, sicer nasprotno Ruskinovem moralizmu, problema ločenosti +arhitektove (umetnikove) težnje po avtobiografskem izrazu od neosebne, +proceduralne in po naravi »moderne« obrtniške dejavnosti. Loosov +»arhitekt brez svinčnika« je uresničen v proceduralni logiki s katero +zdaj upravlja. Kako nova tehnologija razrešuje nadaljnje stopnje – +Semperjev model primata detajla, ki naj bo izhodišče procesa, Wagnerjeva +napoved specializacije in kompozicijske neodvisnosti ter fordistični +problem vertikalne hierarhizacije in fragmentacije – je še bolj dvoumno +razdelano. Vsekakor bi lahko rekli, da način dela, ki ga predvideva +parametrično detajliranje, predstavlja težnjo poenotenja z vsemi +nadaljnjimi postopki. Toda ravno to poudarja omejenost tehnologije. +Odločilnost izhodiščnega parametra je v popolnem skladu z uporabnostjo +novega orodja (poenostavljanje in poenotenje procesa) a hkrati +spodkopava potencialno (spekulativno) uporabnost, ki jo obljublja, +oziroma mu jo pripisujemo (oblikovalčeva svoboda, ki izhaja iz +obvladovanja izdelovanja in sestave). Nikakor nimamo v mislih +izključevanja procesu zunanjih estetskih teženj: pod dvomom je +upravičenost razumevanja arhitektove vloge kot odločilne pri tem +procesu. Revitalizacija detajla pod novimi produkcijskimi pogoji, +izpeljuje Deamer, restrukturira delovni proces s posledicami v +subjektiviteti arhitektov in oblikovalcev. Popredmetenje procesa v +kompleksno orodje naj bi izenačevalo vstopne pogoje vseh, ki uporabljajo +orodje. Avtomatizacija vsekakor odpravlja pogoje starih delovnih +razmerij mojster-vajenec in prek osvobajanja od vsebine dela enači +različne udeležence v procesu, toda prav tako formalizira in poudarja +nove hierarhije. Da je privzemanje novih menedžerskih vlog videno kot +razkroj hierarhij, razkriva zgolj ideološko pojmovanje predmeta, ki se +»menedžerira«. Da za delovnimi sredstvi in gradivom, ki jih program +upravlja, ni prepoznana – oziroma se spekulira, da bo izginila – nujna +aktivacija človeške delovne sile, ni zgolj funkcija profesionalne +arhitekturne diferenciacije do ostalega procesa, temveč zakriva tudi +lasten značaj objekta znotraj procesa. Optimizem glede reorganizacije, +ki jo napovedujejo nova orodja, sloni na zaupanju, da bo arhitektura +subjekt, ne objekt te reorganizacije. To je razvidno tudi v avtoričini +oceni posledic demografskih sprememb – te se, dodajamo, postavljajo že +šestdeset let in njihova vsakokratna uresničitev privzema prav nasproten +značaj od optimističnega pojmovanja –, ki bodo razkrojile identitete +»šefa« in »osebja« ter vzpostavile novega svobodnega subjekta sodobne +produkcije – tako imenovani »neoprofesionalci« –, ki bo prosto stopal v +razmerja s sebi enakimi. [@deamer2010detail, 87-88] + +Tehnološki optimizem, »objektivistične« – če vztrajamo na Panzierijevem +pojmovanju – interpretacije tehnološkega napredka in obravnava +tehnologije v idealizirani in čisti formi imajo svojo vlogo tudi znotraj +arhitekturne obravnave okoljske krize. Oziroma je pravilneje reči, da +primarno učinkujejo znotraj splošne (politične in ekonomske) obravnave +te krize, parametre katere privzema arhitektura (ali pa so ji te +naloženi). Problem se namreč izkaže že ob definicijah vseh parametrov +krize. S tem ne mislimo na dvome o obstoju ali o človeškem izvoru +okoljskih sprememb – ti morajo ob njihovi očitnosti v vsakdanjem +življenju biti izključeni iz vsake resne razprave – temveč o obstoju in +o človeškem izvoru družbenih sil, ki te spremembe začnejo in +stopnjujejo, torej o historičnosti okoljske krize. + +Neoliberalno politično obzorje izključuje vsak neposreden poseg ali +regulacijo družbene produkcije. V poročilih IPCC – mednarodni panel za +podnebne spremembe, znanstveni in politični organ z mandatom OZN, da +koordinira globalni odziv na podnebne spremembe – lahko zato zaznamo +oster kontrast med znanstvenimi izsledki o nepopravljivih spremembah +vseh planetarnih podsistemov, ki vzdržujejo človeško življenje kot ga +poznamo, in relativno neambicioznimi predlogi politik, ki se omejujejo +predvsem na tržne spodbude. Podnebne spremembe so tako pojmovane kot +»neuspehi trga« in eksternalizirani stroški zasebne produkcije ali +potrošnje. Ukrepi se torej osredotočajo na internalizacijo teh stroškov +preko tržnih mehanizmov. Na eni strani to ustvari nekakšno tržišče (in +možnost špekulacije) z ogljikom, kjer lahko industrija svoj ogljični +odtis odkupi z zelenimi programi, ki večinoma niso strogo opredeljeni. +Na drugi strani pa se kaže kot potrošniška izbira, ponavadi za višjo +ceno. Neoliberalna ideologija torej predlaga zelo omejeno vizijo +mogočega. + +Nikakor nismo edini, ki odkrivamo pasti, marginalne vloge in neželene +učinke povratne zanke vseh usmeritev, ki jih ponuja politično in +arhitekturno obzorje na tej točki kapitalističnega razvoja. Ravno +svetovna gospodarska kriza 2008 in vse obsežneje izkustveno zaznane ter +vse natančneje teoretsko modelirane družbeno pogojene okoljske spirale +smrti so odpravile zadnje ostanke legitimnosti občutka »konca zgodovine« +in ponovno uvedle nekatere modernistične teme planiranja, možnosti +globalnih alternativ in naslavljanja temeljev družbenih konfliktov. S +tem pa so znotraj arhitekture odpravljeni, vsaj na njenih družbeno +najbolj izpostavljenih ravneh, do sedaj pomirjujoči umiki v pragmatizem +in lokalno samoraziskovanje, ki so bili značilni za dolgo »Bilbao +desetletje«. Tega nikakor ne moremo razumeti kot negativen razvoj, saj +obdobjem splošnih kulturnih in političnih rekonfiguracij pripisujemo +dovzetnost za iskreno preizpraševanje določil institucij discipline, če +ne tudi nove teoretske in praktične preboje. + +»Ali je arhitektura po svoji naravi ekstraktivna? Ali je predestinirana +biti instrument družbene krivičnosti in soudeleženka pri izumrtju +človeštva? Ali si je mogoče zamisliti arhitekturo, ki se ne zanaša na +prikrite stroške in eksternalije? Če se hočemo izogniti tej usodi, je +najprej potrebno preoblikovati samo arhitekturo.« +[@spacecaviar2021nonextractive, 256] Tu prepoznamo morda najskrajnejše +meje arhitekturne zavesti. Gre za kuriran raziskovalni in razstavni +program Josepha Grimaja in skupine *Space Caviar*, navedena zbirka +besedil, [opozarjamo na izvrstno recenzijo zbirke, gl\. +@rogan2022picking] ki ji bo sledil tudi drugi del, vzpostavlja +»teoretski okvir« programa. V uvodniku [@grima2021design] so vprašanja +in izhodišča projekta še najnatančneje opredeljena. Ali si je v znotraj +razpršenega in odprtega sistema, ki se hrani s svojim okoljem v +eksponentno rastoči meri, možno zamisliti model blaginje, ki nima +eksternaliziranih stroškov? Nikakor ni arhitektura sama zmožna ponuditi +odgovora, je pa, nadaljuje, odgovorna sodelovati v razpravi o materialni +prihodnosti, saj je zgodovinsko imela bistveno vlogo pri dejavnostih, ki +so prispevale k trenutnemu stanju. In vse pasti so trezno priznane: + +> Kaj mislimo z neekstraktivno arhitekturo? Enostavno rečeno, nič +> drugega kot pristop k oblikovanemu okolju, ki sprejema popolno +> odgovornost zase in katerega uspešnost ne sloni na ustvarjanju +> eksternalij drugje – ne glede na to ali je ta »drugje« časovno ali +> prostorsko oddaljen. To ne pomeni nujno planetarnega moratorijuma na +> rudarjenje – navsezadnje arhitekti verjetno niso najbolj usposobljeni +> za tak poziv, še manj za njegovo uvedbo –, vendar pa pomeni +> upoštevati, da je nepremišljeno izčrpavanje omejenih virov nevzdržno, +> in predlagati alternativo tistemu, kar drugje ni upoštevano. Ne +> zagovarja živeti z manj, vendar postavlja pod vprašaj ali je rast kot +> cilj sama po sebi dejansko proizvaja blaginjo. Ne obrača se +> nostalgično v preteklost, vendar pa preizprašuje, če je več +> tehnologije vedno rešitev. Vsekakor postavlja pod vprašaj kult +> osebnosti »arhitekta-zvezdnika« enaindvajsetega stoletja, ki je +> podedovan iz evropskega modernizma, in definitivno zavrača temelje +> družbenega in okoljskega izkoriščanja, na katerih sloni. Skratka, +> končni cilj neekstraktivne arhitekture je uporabiti sredstva, ki jih +> ima na voljo projektant, za ustvarjanje alternativnega »načina biti« +> na terenu, ki ni odvisen od kopičenja ekosistemskih razpok na +> planetarni ravni – kar Bellamy Foster opredeljuje kot metabolične +> vrzeli. +[@grima2021design, 14-16] + +Toda ravno v najskrajnejših razdelavah problemskega terena, znotraj +katerega se giblje arhitekturna kultura, so ideološka pojmovanja +discipline in družbe v kateri deluje najbolj očitna. Rekli bi celo, da +so presenetljiva, saj menimo, če resno vzamemo objektivno grožnjo kot je +opisana – in sami jo jemljemo resno ter resno jemljemo, da je z druge +strani iskreno ugotovljena in priznana –, da je potreben poseben napor +oklepati se neaktualnih pojmovanj discipline. Namreč zgodba, ki jo Grima +plete skozi uvod, govori o vasi Baratti na italijanski obali. Da uvede +pojem ekstrakcije, sledi zgodovini tega najprej etruščanskega +pristanišča, ki se nahaja strateško blizu okoliških virov mineralov in +gozdov, ki so poganjali metalurško dejavnost. Rimljani so to dejavnost +in torej to vlogo mesta še dodatno poudarili in šele v zgodnjem +dvajsetem stoletju, pravi, je arheološka dejavnost dobila natančnejši +vpogled v njen obseg. Odkrili so, da okoliški hribi (nekateri do dvajset +metrov visoki) niso naravni, temveč so kupi žlindre, ki je nekoristen +stranski produkt taljenja rud. Obseg rimske industrije je v svoji +petstoletni zgodovini trajno spremenil krajino, skrčil gozdove in celo +konfiguriral zemeljsko površje. Z dvajsetim stoletjem, nadaljuje, dobi +zgodba Barattija ironičen obrat: oboroževalna industrija fašistične +Italije začne etruščanske in rimske industrijske odpadke taliti v +sodobnejših pečeh z večjim izkoristkom. Tako ustvari nekakšno zvezno +dolgo zgodovino evropskega ekstraktivizma, ki se sicer stopnjuje, a v +svojih bistvenih določilih ostaja enoten način obravnave narave. +[@grima2021design, 8-10] + +Kar neekstraktivna arhitektura predlaga je »zapreti brezno med arhitekti +in materialnim svetom, ki ga oblikujejo« s kompleksnejšim osredotočanjem +na materialnost svojih početij. Modernistični brezbrižni rabi betona, ki +je neločljiva od eksternaliziranih stroškov, ki jih ustvarja, zoperstavi +Albertijev traktat *De Re Aedificatoria* in poudari, da je del traktata +posvečen materialom in njihovim izvorom ter da je postulirana kar +najdaljša trajnost stavb. [@grima2021design, 18] + +Grimajev materializem materialov in uporaba zgodovine naturalizirata +zgodovino človeškega občevanja z naravo od rimske metalurgije do +industrijskega kapitala. S tem onemogoča pomenljivo določitev družbenih +pogojev krize in torej družbenih pogojev njene odprave. Kljub sklicu na +»metabolično vrzel« – pojem, ki ga Foster oblikuje po Marxovih +naravoslovnih zapiskih kjer je, na podlagi raziskav znanstvenikov prsti, +historizirana pozitivna povratna zanka med upadom rodovitnosti prsti in +industrializacijo tekom tako imenovane druge agrarne revolucije v letih +1830–1880 [gl\. @foster1999marx] – je obzorje razprave, ki ga +vzpostavlja z »materializmom stvari« – če uporabimo termine Fortinijeve +polemike –, omejeno na govor o arhitekturni krivdi ali odnosu *do* tega +stanja. Spominjajo na razpravo, v katero je Fortini posegel proti +humanističnim materialistom – in menimo, da očitek še vedno velja: + +> Želite razsvetliti odnos med predmetom in uporabnikom, med objektom in +> proizvajalcem? Zakaj bi torej zakrivali človeški izvor objektov? Če bi +> bili dovzetni za Marxove citate, bi lahko nekatere prijatelje spomnil +> na tretjo tezo o Feuerbachu, kjer so razsvetljenske in paternalistične +> posledice te napake že predvidene vse do sodobnih križarskih pohodov +> arhitektov in *designers* ter sociološke tesnobe tistih, ki +> prestrašeno obsojajo sodobnega človeka potopljenega v močvirju blag, +> da bi jih spomnilo, da vse to predpostavlja človekovo stanje kot tudi +> blago. +[@fortini2016cunning, 125-126] + +Kevin Rogan v recenziji zbirke poprime za njene provokativne namene in +jih dopolni v iskrenejšo obliko, ki se je zbirka izogiba: »Nova knjiga +zagovarja, da je arhitekturo obupno potrebno popraviti. Toda kaj pa, če +jo je namesto tega treba pokvariti?« Invokacija Albertija parametre +razprave napravi očitne in opravičuje tudi samozadane politične meje, ki +pa jih razume kot možnosti: arhitektura je bdela nad zgodovino in +vprašanje njenega »sodelovanja« se je ves čas postavljalo kot moralna +dilema, ki si jo lahko vsak arhitekturni agent neodvisno zastavi. Ne gre +nam toliko za očitek moralizma, ki je vsekakor minimalni pogoj zaznave +problema, kot pa za poudarek, da je ključni problem ravno to, da se +prepoznani škodljivci – fosilne, gradbene, turistične industrije – ne +odzivajo na moralne predloge. + +Menimo, da prispevek Swarnabha Ghosha znotraj iste zbirke +[@ghosh2021toward] predstavlja možnosti preseganja tradicionalnih +okvirjev znotraj katerih napredna arhitekturna kultura še vedno vztraja. +Podlaga prispevku je mikrozgodovina sodobne indijske gradbene industrije +in prek marksisitčnega in feminističnega teoretskega obzorja predlaga +kompleksnejšo razpravo o arhitekturi, njenih družbenih razmerjih, +institucijah in teoretskih praksah. Uvodoma začne z ameriško skupino +*Who Builds Your Architecture?* (WBYA?), ki se je po svetovni +gospodarski krizi lotila lociranja arhitekture in gradbenih delavcev +znotraj istega sistema, ki ju je zgodovinski razvoj postopoma vse bolj +oddaljeval. V tem smislu gre torej tudi za zgodovinsko obravnavo delitve +dela v katero je nazadnje disruptivno posegla tudi digitalna +tehnologija. Zanimiva je Ghoshova ocena razvoja napredne arhitekturne +kulture po letu 2008 z razkrojem legitimnosti neoliberalnih ideologij se +znova pojavijo »okosteneli družbeni boji«, pozivi k novim vrstam +solidarnosti in oživitev »govora o kapitalizmu«. [@ghosh2021toward, +158-159] Ta razvoj je spodkopal tudi absolutno optimistična pojmovanja +globalizacije in obrnil kritično pozornost k vlogi globalnega arhitekta +– osvobojeni »neoprofesionalci« – pri kršenju človekovih pravic na +gradbiščih ikoničnih arhitektur Arabskega zaliva. Aktivistične skupine +kot so WBYA? in sorodne, nadaljuje, so pomembno prispevale k +razsvetlitvi izkoriščevalskih odnosov na katerih arhitektura temelji, a +so se omejili zgolj na visokoizpostavljene zvezdniške projekte +arhitekturnih birojev globalnega severa, ki so delovali večinoma na +področju Arabskega zaliva. S tem pa še niso mogli sistematično raziskati +specifike sodobne gradbene industrije iz specifičnega stališča +arhitekturne discipline. Torej prehod od »govora o kapitalizmu«, pravi, +do dejanske »kapitalkritik« tako ostaja nedokončan. Pomembno se nam zdi, +kar želi izpostaviti z zoperstavljanjem »govora o kapitalizmu« in +»kapitalkritik«. Dvojico si sposoja od teoretičarke Nancy Fraser, ki s +prvim označuje splošno obnovo zanimanja za kapitalizem kot predmet +razprave in kritike, ki nastopi ob (vsaki) krizi. A zanjo to +predstavlja šele »retorično stopnjo«, šele željo po sistematični +kritiki in ne še bistvenega prispevka k njej. »Kapitalkritik« pa so +sistematične teorije kapitalizma, ki so zgodovinsko predstavljale +preboje pri njegovem razumevanju. Vsaka generacija ima torej +*teoretski izziv* preseči lastno »družbeno amnezijo« in prispevati k +tej tradiciji za lastne potrebe. [gl\. @fraser2014behind, 55-56] + +Vprašanja, ki jih aktivisti odpirajo, nadaljuje Ghosh, nujno potrebujejo +novo teoretsko konceptualizacijo arhitekture in gradnje kot »notranje +povezanih« delov iste celote. Tu se nanaša na »filozofijo notranjih +razmerij« Bertella Ollmana, ki razmerja, znotraj katerih se katera koli +stvar nahaja, obravnava kot bistvene dele tega kar ta stvar je, tako da +pomenljive spremembe katerih koli od teh razmerij razume kot tudi +kvalitativno spremembo sistema, katerega del ta stvar je. [gl\. +@ollman2015marxism, 10] Vsaka stvar je tako stopnja sebe in hkrati +odnos. Posledice tega Ghosh uporabi pri obravnavi arhitekture in gradnje +kot sokonsititutivni ene do druge, kar nam – v luči videza ločenega +razvoja intelektualnega in ročnega dela kot ga prikazuje tehnološki +razvoj – predvsem predstavlja teoretsko preseganje miselne zapore, ki jo +predstavlja upanje, da bo »arhitektura subjekt, ne objekt plana,« ki se +zgodovinsko ponavlja. Hkrati pa vsak del, tako pojmovan, predstavlja +dimenzijo celote, ki ni omejena. Torej lahko posamezen del, sicer +»enostransko«, predstavlja celo razsežnost celote: + +> Filozofija notranjih odnosov gre pri obravnavi relacijskih delov +> [celote] še dlje, saj svoje relacijske dele, ko se razširijo do svojih +> skrajnih meja, obravnava kot številne različice – čeprav enostranske – +> celote. Enostranskost je rezultat tega, kje začnemo preučevati +> interakcije in spremembe, ki se dogajajo, in njene vloge pri določanju +> reda, vidnosti in relativne pomembnosti preostalega, kar pride na +> plan. To tudi pomeni, da lahko le z »dovoljšnjim« preučevanjem +> (količina, ki se razlikuje od primera do primera) pomembnejših +> odnosov, ki sestavljajo katero koli celoto, upamo, da bomo ustrezno +> razumeli, kaj je celota, kako deluje, kam teži in kako lahko nanjo +> vplivamo. +[@ollman2015marxism, 10] + +Za Ghosha to pomeni, da je (sistematičen, oziroma, ki se ne omejuje na +najvidnejše pojave) teoretski prikaz partikularnega in torej +specifičnega razvoja delitve dela znotraj (iz stališča) arhitekture eden +nujnih prikazov obče krivulje kapitalističnega razvoja, ki povratno +dodatno opredeli status partikularnega. Za nas pa takšen pristop +predstavlja primer razdelave teze, da če že želimo povedati kaj o +arhitekturi, moramo govoriti o svetu in obratno, če želimo povedati kaj +o svetu, moramo govoriti o arhitekturi. + +--- + +Čeprav se ne navezuje na tafurijansko kritiko arhitekturne ideologije – +jasno pa je, da si delita teoretsko obzorje –, menimo, da razmerje, ki +ga Ghosh vzpostavi med arhitekturnim aktivizmom in arhitekturno teorijo, +teži k sklepu kroga, ki zajema tudi tafurijanske spise v *Contropiano*. +Na praktičnem »terenu« ob objektivnem razvoju različne arhitekturne +skupine – v tem primeru gre za WBYA?, potrebno pa je omeniti še vsaj +*The Architecture Lobby* in, na primer, *Architectural Workers United*, +pojav katerih prav tako označuje vzorec razkroja neoliberalnih +arhitekturnih optimizmov – postavijo zahtevo *solidarnosti* +arhitekturnega dela z ostalimi delavci v industriji. Ghoshevo +pogojevanje napredka te zahteve s kritično-zgodovinskim teoretskim +projektom, sami povezujemo s *pesimistično* tafurijansko kritiko +zgodovinskega vzorca arhitekturnega upanja, »da bo subjekt, ne objekt +plana«. Menimo namreč, da se pogoji preseganja ali prenove kritike +arhitekturne ideologije gibljejo okoli pojmov *solidarnosti* in +*pesimizma*, ki sta nenehno podtalno prisotna v Tafurijevih spisih. +Podtalno, ker nista nikoli dobesedno uporabljena, sta pa dobesedno +prisotna v različnih Benjaminovih spisih, ki so na številne načine +podlaga kritiki arhitekturne ideologije. Na primer »izplen«, ki ga +Benjamin ponuja v zaključku *Avtor kot proizvajalec*: + +> Solidarnost izvedencev s proletariatom je vedno lahko le posredna. +> Aktivisti in predstavniki nove stvarnosti se lahko vedejo, kakor +> hočejo: ne morejo odpraviti dejstva, da intelektualca niti +> proletarizacija skoraj nikoli ne privede do proletarca. Zakaj? Ker mu +> je meščanski razred v obliki izobrazbe dal na pot proizvajalno +> sredstvo, za katerega je na podlagi privilegija izobrazbe solidaren z +> meščanskim razredom, še bolj pa je ta razred solidaren z njim. +[@benjamin2009avtor, 335] + +»Revolucionarnost« intelektualca se torej predvsem pojavlja kot »izdaja +svojega izvornega razreda«. To pa za Benjamina ne pomeni zgolj +destruktivne vloge. Pomembno je, da govori o *izvedencih*, ki so +specifična oblika intelektualnih vlog, kot jih kapitalistični razvoj +opredeli tudi v intelektualnih sektorjih, to je znotraj strokovnih +disciplin. Intelektualec torej ne potrebuje zavzemati pokroviteljskih +vlog do proletariata, to je univerzalnega subjekta, ki ga sistem +vzpostavlja kot del sebe, kot absolutne »negativnosti«. Kar »terja« od +intelektualca je zgolj eno: »naj *misli*, naj premišljuje o svojem +položaju znotraj proizvodnih procesov,« [@benjamin2009avtor, 334] in +nadaljuje s predlogi vprašanj: »Mu je uspelo spodbujati podružbljanje +duhovnih proizvajalnih sredstev? Vidi poti, kako naj bi se duhovni +delavci sami organizirali znotraj proizvodnih procesov? Je podal +predloge za spremembo funkcije romana, drame ali pesmi?« +[@benjamin2009avtor, 336; Vprašanja ponovno zastavi Tafuri v +-@tafuri1988architecture] + +Tej *solidarnosti* do partikularnih interesov je komplementaren trezen +*pesimizem* glede celote. Ko se predlaga »trezno« razumevanje položaja +intelektualnega dela, je impliciten tudi predlog teoretskega horizonta, +to je marksovskih kategorij in zgodovinske ter materialistične obravnave +predmeta. »Organizacijo pesimizma« Benjamin predlaga v drugem, nekaj let +zgodnejšem spisu. V svojem spisu o nadrealizmu [zdaj v +@benjamin1997surrealism] kritizira optimizem buržoaznih strank in strank +socialdemokracije, ki temelji na ideologiji linearnega napredka. Temu +nasprotuje s svojim pojmovanjem pesimizma, ki nikakor ne pomeni +kontemplativnega ali fatalističnega solipsizma, temveč z »organiziranim +pesimizmom« – zveza privzeta od sopotnika nadrealistov Pierreja Navilla +– misli na pripravljenost z vsemi sredstvi na »prihod najhujšega«. Kar +»najhujše« v tem besedilu neposredno označuje je medvojna »kriza +inteligence«, ki jo povezuje s kapitalističnim razvojem, porastom +fašizma. Naloga intelektualca je, zaključuje v nadrealističnem slogu, +biti »budilka, ki v vsaki minuti zazvoni za šestdeset sekund«. +[@benjamin1997surrealism, 56] Ta urgentnost se, menimo, prevaja v +tafurijansko vztrajanje pri nujnosti kritike arhitekture kot kritike +arhitekturne ideologije in zavračanje pomirjujočih koncesij arhitekturi. +»Dramatizacija protislovij«, kot svojo nalogo opredeli v zaključku +*Teorij in zgodovine*, ni enostavno predlog podan »izven« arhitekture, +ampak je vezan na sam razvoj arhitekturne ideologije. Pozitivni moment +solidarnosti in negativni pesimizma je znotraj Tafurijevih besedil, +menimo, najbolje izražen v drugem prispevku k reviji *Contropiano*: + +> Ne verjamemo v ponavljajoče se izume novih *zaveznikov* delavskega +> razreda. Toda bilo bi samomorilsko, če ne bi prepoznali, da so prav +> smeri kapitalističnega razvoja tiste, ki za lastne namene ponovno +> sestavijo praviloma vse bolj homogeno delovno silo, ki je sposobna +> delovati pod znakom neposrednih interesov delavskega razreda. [...] +> Toda to ni mogoče, če se ne premaga vsako reakcionarno iluzijo, vsak +> predlog, ki želi ponovno vzpostaviti profesionalno *dostojanstvo* tem +> »degradiranim« intelektualcem. Konkretno pokazati na reakcionarnost +> vsakega diskurza, ki želi ponuditi »alternativne« perspektive +> intelektualnemu delu, pomeni torej prepoznati, da so zgolj *znotraj* +> objektivnih vlog, ki jih vsiljuje gospostvo razvoja, pogoji za uporabo +> boja intelektualnih slojev, ki so neposredno vpiti v produkcijo, v +> celostnem napadu na plan kapitala: kar v bistvu pomeni razširiti +> politično rabo boja *za* mezdo na vse širše družbene sloje. [...] In +> zato edini cilj h kateremu mora stremeti kritika ideologije ali +> kritika plana ni drugega kot nova oblika razredne organizacije, ki je +> sposobna premagati, zdaj brez utopije, brez takoj preverljivih +> »alternativnih modelov«, brez subjektivnih pričakovanj konkretno +> realnost programirane reorganizacije kapitala. +[@tafuri1970lavoro, 281] + +Iz razvoja sodobne napredne arhitekturne kulture v luči obnove +tafurijanske kritike ideologije (ter povratno), sklepamo shemo: že z +zavzemanjem parcialnega *arhitekturnega* stališča – in skrajnost tega je +zavzemanje parcialnega stališča *arhitekturnega dela* znotraj +arhitekture – arhitekt zavzema univerzalno stališče. Vprašanje torej ni, +kaj lahko arhitekt doprinese razrednemu boju, temveč kaj si lahko iz +njega pribori. V to kritika ideologije ne vstopa s pozitivnimi predlogi, +saj je razvoj partikularnega stališča arhitekturnega dela lahko stvar +zgolj objektivnega razvoja – in tudi je. Kritika ideologije vstopa +izrazito »negativno«, z demistifikacijo preseženih miselnih shem, s +katerimi arhitekturna praksa oblači svoje interese in razproda svojo +avtonomijo. V tem smislu kritika ideologije ne pomeni razsvetljevanja, +kaj vse je »lažno« pri arhitekturni zavesti, temveč kaj vse je +»resnično«. Izguba »avre«, razpad vsake skladnosti subjektivnih in +objektivnih pomenov arhitekture, sama po sebi ne predstavlja negativnega +ali pozitivnega razvoja stanja. Njen trezen sprejem, tako pri Benjaminu +kot pri Tafuriju, potencialno odpira številne možnosti samospreminjanja, +tragično iskanje novih (objektivno nemogočih) sintez pa obzorje +arhitekturne dejavnosti zapira v »brezizhodno kapsulo«. Problem, da +kritika arhitekturne ideologije ne ponuja pozitivnega projekta je torej +problem »domišljije« arhitekturnega proizvajalca; problem, ki ga ravno +kritika ideologije prepozna in določi. Preseganje kritike ideologije +lahko pomeni zgolj sprejem delov realnosti, ki jih uspe demistificirati. +In na točki prevoda spoznanja v delovanje lahko govorimo o vstopu +kritike v ideologijo, o ideološki rabi kritike ideologije, kar je v +praksi, kot je opredeljeno zgoraj v zaključku *Intelektualnega dela in +kapitalističnega razvoja*, oblikovanje lastnih institucij in njihovo +praktično zoperstavljanje prevladujočim idejam. + +S tem smo se vrnili v uvodne termine *Teorij in zgodovine*: + +> Vso orožje kritika, ki se zavzema za revolucijo, je uperjeno proti +> staremu redu, koplje v njegova protislovja in hipokrizije, ustvarja +> novo ideološko prtljago, ki lahko privede celo do ustvarjanja mitov: +> saj so za vsako revolucijo miti nujna in nepogrešljiva idejna sila za +> izsiljevanje položajev. Toda ko revolucija – in ni dvoma, da so se +> umetniške avantgarde 20\. stoletja borile za revolucijo – doseže svoje +> cilje, se podpora, ki jo je kritika prej našla v svoji popolni +> zavezanosti revolucionarni stvari, izgubi. +[@tafuri1968teorie, 9] + +Namenoma smo zgoraj uporabili izraz, da sodobni razvoj na področju +arhitekturnega aktivizma in arhitekturne kritične teorije zgolj »teži k +sklepu kroga« in kroga ne sklene, saj ne mislimo, da se ponujajo kakšne +sklepne sinteze. Nasprotno, napredna arhitektura in kritika arhitekturne +ideologije na nobeni točki ne izčrpata svojih predmetov. Prav tako pa ne +želimo miselno odpraviti pravega pomena tega neskladja z enostavnimi +oznakami o »plesu protislovij«. Kritika arhitekturne ideologije ni +abstraktna razvrstitev splošnih konceptov nemoči, subjekta in delovanja +v družbo, ki je na ravni prispodobe predstavljena v arhitekturnih +terminih. Je specifična in natančna preveritev in vsaj predlog analize +konkretnih določil arhitekturnega dela v družbah kjer prevladuje +kapitalistični proizvodni način. Predpogoj tega je sploh historizacija, +to je zgodovinsko in materialistično pojmovanje, sedanjosti in +arhitekture. Jasno je kako je Tafurijevo historiziranje arhitekture +nastopilo kot kritika operativni zgodovini: ponavljamo, da ni šlo za +kritiko resničnostne vrednosti dejstev predstavljenih skozi operativno +zgodovino – ni šlo za kritiko na podlagi nasprotujočih si +pozitivističnih ciljev. Nikakor ne moremo reči, da »marksizem«, ki smo +mu sledili znotraj tafurijanske misli, arhitekturi umetno vsiljuje teme +in vidike, ki so ji sicer tuji. Ravno arhitektura odpira na specifično +(in edinstveno) arhitekturni način – kot arhitekturna ideologija primata +nad celotnim področjem zidave, a prav tako kot napet institucionalni +»vmesnik« med intelektualnim in ročnim, kulturnim in tehničnim delom – +»družbene teme«, katerih obravnava iz univerzalnega stališča ne bi +zapopadla možnosti vplivanja na njihove spremembe. Historizirati +(materialistično) se nenazadnje tiče možnosti mišljenja statusa +arhitekture v svetu pri čemer je zavzeto stališče, da pomeni, statusi in +odnosi, ki jih arhitektura nosi, nastajajo, se razvijajo in opuščajo +tekom te zgodovine. Torej, da niso univerzalni in naravni; so seveda +zgodovinsko »pogojeni«, ampak zgodovino, nenazadnje, »delajo« ljudje. + +--- +# vim: spelllang=sl spell +... + diff --git a/.panzieri_o_kapitalisticni_rabi_strojev.md b/.panzieri_o_kapitalisticni_rabi_strojev.md new file mode 100644 index 0000000..3d719e6 --- /dev/null +++ b/.panzieri_o_kapitalisticni_rabi_strojev.md @@ -0,0 +1,1578 @@ +--- +title: "Raniero Panzieri, O kapitalistični rabi strojev v poznem kapitalizmu" +... + + + +> Ve se, da po Marxu enostavna kooperacija zgodovinsko nastopi na +> začetku procesa razvoja kapitalističnega produkcijskega načina. Toda +> ta *enostavna podoba* kooperacije je le *posebna forma* kooperacije +> kot *temeljne forme* kapitalistične produkcije.[^1] "Kapitalistična +> forma pa že na samem začetku predpostavlja svobodnega mezdnega +> delavca, ki svojo delovno silo prodaja kapitalu." Toda delavec, kot +> lastnik in prodajalec svoje delovne sile, v razmerje s kapitalom stopi +> le kot *posameznik*. Kooperacija, stopanje delavcev v razmerja drug z +> drugimi "se začne šele v delovnem procesu, toda v delovnem procesu so +> že nehali pripadati sami sebi. Z vstopom vanj so inkorporirani v +> kapital. Kot kooperirajoči, kot členi dejavnega organizma, so sami le +> poseben eksistenčni način kapitala. Produktivna sila, ki jo delavec +> razvije kot družbeni delavec, je zato produktivna sila kapitala. +> Družbena produktivna sila dela se razvije brezplačno, brž ko so +> delavci postavljeni v določene okoliščine, v te okoliščine pa jih +> postavi kapital. Ker družbena produktivna sila dela kapitala nič ne +> stane in ker je na drugi strani delavec ne razvije, dokler sámo +> njegovo delo ne pripade kapitalu, se pojavlja kot produktivna sila, ki +> jo ima kapital po naravi, kot njegova imanentna produktivna sila."[^2] + +[^1]: Karl Marx, *Kapital*, zv. I, Ljubljana 2012, str. 280. + +[^2]: *Prav tam*, str. 278--279. + + + +> Kapitalistični produkcijski proces se v svojih različnih zgodovinskih +> fazah razvija kot proces razvoja delitve dela, in temeljno mesto tega +> procesa je tovarna: "To, da se delavcem duhovne potence materialnega +> produkcijskega procesa postavljajo nasproti kot tuja lastnina in moč, +> ki jih obvladuje, je produkt manufakturne delitve dela. Ta proces +> ločevanja se začne v enostavni kooperaciji, v kateri kapitalist +> nasproti posamičnim delavcem zastopa enotnost in voljo družbenega +> delovnega telesa. Razvija se v manufakturi, ki delavca pohabi v +> delnega delavca. Dopolni se v veliki industriji, ki znanost kot +> samostojno produkcijsko potenco loči od dela in prisili k službi +> kapitalu."[^3] + +[^3]: *Prav tam*, str. 301. + + + +> Razvoj tehnologije se v celoti odvija znotraj tega kapitalističnega +> procesa. Čeprav je delo parcelirano, je podlaga manufakturi še vedno +> obrtna izučenost, "in ker celotni mehanizem, ki funkcionira v njej, +> nima objektivnega skeleta, neodvisnega od samih delavcev, se kapital +> stalno spopada z nepokorščino delavcev." Manufaktura ima torej *ozko +> tehnično podlago*, ki vstopi v protislovje "s produkcijskimi +> potrebami, ki jih je sama ustvarila."[^4] Uvajanje strojev v velikem +> obsegu pomeni prehod iz manufakture v veliko industrijo. Ta prehod se +> na eni strani razume kot preseganje "tehničnih razlogov za dosmrtno +> priklenitev delavca na delno funkcijo. Na drugi strani pa padejo +> omejitve, ki jih je to načelo še vedno nalagalo gospostvu +> kapitala."[^5] + +[^4]: *Prav tam*, str. 306. + +[^5]: *Prav tam*, str. 307. + + + +> Tehnologija, inkorporirana v kapitalistični sistem, hkrati uničije +> "stari sistem delitve dela" in ga "sistematično reproducira in utrjuje +> kot sredstvo za eksploatacijo delovne sile v še gnusnejši obliki. Iz +> dosmrtne specializiranosti za vodenje kakega delnega orodja nastane +> dosmrtna specializiranost za služenje kakemu delnemu stroju. Tako se +> ne samo pomembno zmanjšajo stroški, potrebni za reprodukcijo delavca, +> ampak se hkrati tudi dopolni njegova nemočna odvisnost od tovarniške +> celote, torej od kapitalista."[^6] + +[^6]: *Prav tam*, str. 348. + + + +> Tako se sam tehnološki napredek predstavlja kot način eksistence +> kapitala, kot njegov razvoj. "Celo olajšanje dela postane sredstvo +> torture, saj stroj ne osvobodi delavca dela, ampak njegovo delo +> vsebine. Vsej kapitalistični produkciji, kolikor je ne le delovni +> proces, temveč hkrati proces uvrednotevanja kapitala, je skupno, da ne +> uporablja delavec delovnega pogoja, pač pa, obratno, delovni pogoj +> uporablja delavca, a šele s stroji dobi ta sprevrnitev tehnično +> otipljivo dejanskost. S to preobrazbo v avtomat stopi delovno sredstvo +> med samim delovnim procesom delavcu nasproti kot kapital, kot mrtvo +> delo, ki obvladuje in izčrpava živo delovno silo."[^7] + +[^7]: *Prav tam*, str. 349. + + + +> Avtomatska tovarna vzpostavlja *potencialno* gospostvo producentov +> združenih v delovnem procesu. Toda s kapitalistično uporabo strojev, v +> sodobnem tovarniškem sistemu, "pa je sam avtomat subjekt, delavci pa +> so kot organi z zavestjo le dodeljeni njegovim organom, ki so brez +> zavesti, in skupaj z njimi podrejeni osrednji gonilni sili."[^8] Tako +> lahko med drugim ugotovimo: 1) da kapitalistična uporaba strojev ni +> zgolj enostavno izkrivljanje ali odklon od "objektivnega" razvoja, ki +> bi bil sam po sebi racionalen, temveč, da ta določa tehnološki razvoj; +> 2) da "so znanost, neznanske naravne sile in družbeno množično delo +> utelešeni v strojnem sistemu in skupaj z njim tvorijo moč +> "gospodarja"."[^9] Tako se tehnološki razvoj pred posameznim +> "izpraznjenim" delavcem kaže kot razvoj kapitalizma: "kot kapital, in +> kot takšen ima avtomat zavest in voljo v kapitalistu".[^10] V +> "možganih gospodarja so stroji in njegov monopol nad njimi neločljivo +> zraščeni".[^11] + +[^8]: *Prav tam*, str. 347. + +[^9]: *Prav tam*, str. 349. + +[^10]: *Prav tam*, str. 334. + +[^11]: *Prav tam*, str. 349. + + + +> Proces industrializacije, preko katerega se postopoma uveljavljajo vse +> naprednejše stopnje tehnološkega napredka, sovpada z vztrajnim +> povečevanje kapitalistove *avtoritete*. Z rastjo obsega produkcijskih +> sredstev, nasproti delavcu, raste kapitalistova potreba po absolutnem +> nadzoru. Mezdnim delavcem povezanost njihovih del nasproti stopa +> idejno kot kapitalistov *plan*, "praktično pa kot kapitalistova +> avtoriteta, kot moč tuje volje".[^12] Tako torej tesno je razvoj +> kapitalističnega načrtovanja povezan z razvojem kapitalistične uporabe +> strojev. Razvoju kooperacije, družbenemu delovnemu procesu, ustreza, +> pod kapitalističnim vodenjem, razvoj plana kot *despotizma*. V tovarni +> kapital v vedno večji meri uveljavlja svojo moč "kot z zasebnim +> zakonom". Njegov despotizem je njegovo načrtovanje, "le kapitalistična +> karikatura družbene ureditve delovnega procesa".[^13] + +[^12]: *Prav tam*, str. 277. + +[^13]: *Prav tam*, str. 350. + + + +> # Tehnične in organizacijske transformacije kapitalizma ter njihove objektivistične interpretacije + + + +> Marxova analiza delitve dela znotraj sistema kapitalistično vodene +> velike industrije se kaže kot primerna metodologija za izpodbijanje +> raznih "objektivističnih" ideologij, ki vznikajo na terenu +> tehnološkega napredka (zlasti teh v zvezi s fazo avtomatizacije). +> *Kapitalistični* razvoj tehnologije vključuje, skozi različne faze +> racionalizacije vse bolj izpopolnjenih oblik integracije itd., vse +> večji kapitalistični nadzor. Temeljni dejavnik tega procesa je vse +> večji delež konstantnega kapitala v razmerju do variabilnega. V +> sodobnem kapitalizmu je znano, da se kapitalistično načrtovanje +> brezmerno širi s postopnim prehodom na monopolistične in +> oligopolistične forme, ki vključujejo postopno širitev načrtovanja iz +> tovarne na trg, na širše družbeno področje. + + + +> Ni nobenega "objektivnega", skritega dejavnika, prirojenega +> tehnološkemu razvoju ali načrtovanju današnjih kapitalističnih družb, +> ki bi zagotavljal "avtomatsko" transformacijo ali "nujno" odpravo +> obstoječih odnosov. Nove "tehnične podlage", ki jih postopoma dosegajo +> v produkciji, kapitalizmu predstavljajo nove možnosti *konsolidacije* +> njegove moči. Kar seveda ne pomeni, da hkrati ne povečujejo možnosti +> odprave sistema. Toda te možnosti sovpadajo s povsem subverzivnim +> predznakom, ki ga "nepokorni delavci" pridobivajo spričo "objektivnega +> skeleta", ki je vse bolj neodvisen od kapitalističnega mehanizma. + + + +> "Objektivistične" in "ekonomistične" ideologije tako, očitno, +> predstavljajo najbolj zanimive vidike v zvezi s problemi tehnološkega +> razvoja in organizacije podjetja. Pri tem seveda nimamo v mislih +> neokapitalističnih ideologij, temveč stališča, ki se izražajo znotraj +> delavskega gibanja, in njegove teoretične problematike. + + + +> V nasprotju s starimi ideološkimi kristalizacijami sindikalnega +> delovanja se je proces prenove razrednega sindikata v teh letih +> razvijal predvsem okoli prepoznanja "nove realnosti" sodobnega +> kapitalizma. Toda pozornost, ki se jo upravičeno namenja spremembam, +> ki spremljajo trenutno tehnološko in ekonomsko fazo, je, v številnih +> stališčih in raziskavah, izkrivljena v reprezentacijo "čistih" form, +> idealiziranih, slečenih konkretnih povezav s splošnimi in odločilnimi +> elementi (moči) kapitalistične organizacije.[^14] Racionalizacija, s +> svojo skrajno parcelacijo dela, s svojo "izpraznitvijo" delavčevega +> dela, se obravnava kot prehodna faza, kot "boleč", a nujen prehod v +> stadij, ki "parcelirano delo ponovno združi v enotnem smislu". Dvoumno +> se priznava, da pojemanje uporabe živega dela v produkciji in ustrezno +> povečanje konstantnega kapitala sili v smer neprekinjenega +> nadaljevanja cikla, saj se "notranja in zunanja soodvisnost še +> povečujeta: kakor posameznega delovnega mesta in posameznega delavca +> znotraj produkcijske enote ni možno obravnavati drugače kot del +> organsko povezane celote, tako sta navzven vsaka posamezna +> produkcijska enota in njeno delovanje tesno povezana s celotnim +> gospodarskim korpusom".[^15] + +[^14]: Menimo, da je koristno omeniti prve dokumente sindikalnega +"obrata", na podlagi katerih se razprava razvija še danes: *I lavoratori +e il progresso tecnico. Atti del Convegno tenuto all'Istituto "Antonio +Gramsci" in Roma, nei giorni 29--30 giugno e 1° luglio 1956, sul tema: +"Le trasformazioni tecniche e organizzative e le modificazioni del +rapporto di lavoro nelle fabbriche italiane"*; Silvio Leonardi, +*Progresso tecnico e rapporti di lavoro*, Torino 1957. Leonardijevo delo +jemljemo kot temeljno referenco, ki razširja in poglablja poročilo, ki +ga je podal na konferenci Istituto Gramsci. Za novejše razvoje razprave +gl. poročila in govore na nedavnem Conresso sul progresso tecnologico e +la società italiana, ki so navedeni v nadaljevanju. Gl. tudi, v tem +"Zvezku", recenzijo Dina De Palme. V teh zapisih ne upoštevamo vse +obsežne literaturo (tako neokapitalistično kot marksistično) na to temo, +temveč se sklicujemo samo na razpravo, ki poteka v našem sindikalnem +gibanju. + + +[^15]: Gl. Leonardi, nav. d., str. 93; gl. tudi str. 35, 46, 55--59. + + + +> Novi značilni vidiki, ki jih privzema kapitalistična organizacija, se +> tako zamenjujejo za stadije razvoja objektivne "racionalnosti". Tako +> se, na primer, poudarja pozitivna funkcija, "racionalnost" +> *Methods-time-measurementa*, saj je "tehnik, skozi čas, dolžan +> preučevati metode"![^16] In še enkrat: ogromna prelomna vrednost tega, +> da veliko moderno podjetje "z načrtovano produkcijo realizirano v +> neprekinjenem toku", predpostavlja "nestrinjanje delavca, skupine +> delavcev, s tem kar se od njih zahteva na podlagi programskih napovedi +> podjetja"[^17] je popolnoma pozabljena, da bi namesto nje razsvetlili +> zahtevo (seveda "racionalno") "tako imenovanega "moralnega" razmerja +> med zaposlovalci in delavci, ki je pogoj in namen tako imenovanih +> "človeških razmerij", ravno ker se zgolj na njihovi podlagi lahko +> vzpostavi sodelovanje": dejansko "mora integrirani produkciji +> odgovarjati integracija delavca v podjetje, in ta integracija mora +> biti prostovoljna, saj nobena prisila ali disciplina ne more od ljudi +> pridobiti odpovedi svobodi, da, na primer, en dan proizvede malo manj +> in drug dan malo več" itd.[^18] Tako da "so razlogi za izčrpavanje +> tega gibanja ["človeških razmerij"] lahko v vpijanju veljavnega dela +> njegove tematike": seveda, sindikati morajo posredovati "da bi +> prekinili s škodljivimi oblikami podjetništva, ki so tesno povezane s +> "človeškimi razmerji" samimi"![^19] Tako, *substanca* procesov +> integracije je sprejeta, v njih je prepoznana notranja nujnost, ki naj +> bi neizogibno izhajala iz značaja "moderne" produkcije. Treba je zgolj +> opozoriti na potrebo, da se nekatere "distorzije", ki jih je v te +> postopke vnesla kapitalistična raba, popravi. Sama "funkcionalna" +> organizacija produkcije je znotraj tega okvira videti le v njeni +> tehnološko "sublimirani" formi, celo kot skok onkraj hierarhizacije, +> ki je značilna za prejšnje faze mehanizacije. Niti se ne posumi, da +> lahko kapitalizem nove "tehnične osnove", ki jih ponuja prehod iz +> prejšnjih stadijev k napredni mehanizaciji (in avtomatizaciji), +> uporabi za perpetuacijo in konsolidacijo *avtoritarne* strukture +> tovarniške organizacije; pravzaprav se celoten proces +> industrializacije predstavlja kot gospostvo "tehnološke" usode, ki +> vodi k osvoboditvi "človeka od omejitev, ki mu jih je naložilo okolje +> in fizične možnosti". "Administrativna racionalizacija", ogromna rast +> "zunanjih organizacijskih funkcij", so prav tako zajete v "tehnični", +> "čisti" formi: razmerje med temi razvoji in procesi ter protislovji +> sodobnega kapitalizma (njegovo iskanje vedno bolj zapletenih sredstev +> za realizacijo in uveljavljanje *svojega* načrtovanja) -- konkretna +> zgodovinska realnost v kateri delavsko gibanja živi in se bori, +> današnja "kapitalistična uporaba" strojev in organizacija -- sta +> popolnoma prezrta v korist tehnološko-idilične predstave. + +[^16]: *Prav tam*, str. 48. + +[^17]: *Prav tam*, str. 50. "Preprost zaostanek, odsotnost ali celo +zmanjšanje produkcije za enega samega delavca se lahko odraža na celotni +liniji strojev", itd. (str. 50 in nasl.). + +[^18]: *Prav tam*, str. 50--51. + +[^19]: *Prav tam*, str. 52. + + + +> Posebej resna so izkrivljanja, posledica "objektivne" obravnave nove +> tehnološko-organizacijske forme, ki se nanašajo na značaj opravljanja +> dela v moderni tovarni. Pojavlja se težnja, da bi razdrobljenost +> izginila ter se vzpostavile nove naloge enotnega značaja, za katere bi +> bili značilni odgovornost, sposobnost odločanja in številne tehnične +> priprave.[^20] Razvoj tehnik in funkcij povezanih z *menedžmentom* je +> ločen od konkretnega družbenega konteksta v katerem se proizvaja, tj. +> od vse večje koncentracije kapitalistične moči, in se zato obravnava +> kot podpora novim kategorijam delavcev (tehniki, "intelektualci +> produkcije"), ki naj bi seveda prinesli, kot neposreden odraz njihove +> nove strokovnosti, rešitev protislovij "med značilnostmi in potrebami +> produktivnih sil ter produkcijskih razmerij".[^21] Nasprotje med +> produktivnimi silami in produkcijskimi razmerji se tu pojavlja kot +> tehnična "neskladnost": "na primer, v primeru ko med izbiro najboljše +> kombinacije določenih produktivnih faktorjev, ki jih je zdaj možno +> določiti z vse bolj objektivno veljavnimi metodami, so [novi tipi +> delavcev] prisiljeni zavreči objektivno primernejše rešitve, da bi +> upoštevali omejitve, ki jih določajo zasebni interesi".[^22] S tega +> stališča je jasno, da "sta srp in kladivo [...] danes lahko simbol +> človeškega dela je z idealističnega stališča"![^23] Vse to, seveda, se +> neposredno odraža v pojmovanju delavskega boja v predstavi samih +> protagonistov tega boja. Realnost aktualnih bojev kaže, da se različne +> "ravni" delavcev, ki jih določa aktualna organizacija velike +> tovarne[^24], usmerja k *vodstvenim* zahtevam. Treba je razumeti, da +> gre za proces, ki poteka na podlagi objektivnih faktorjev, ki jih +> predstavljajo prav različni "položaji" delavcev v produkcijskem +> procesu, različni tipi razmerij do produkcije, do organizacije itd. +> Toda specifičnega elementa tega procesa "enotne rekompozicije" ni +> mogoče razumeti, če spregledamo ali če zavrnemo povezavo med +> "tehnološkim" elementom in organizacijsko-političnim elementom (moči) +> v kapitalističnem produkcijskem procesu. *Razredna* raven se ne izraža +> kot napredek ampak kot prelom, ne kot "razkritje" okultne +> racionalnosti vgrajene v modernem produkcijskem procesu, temveč kot +> konstrukcija radikalno nove racionalnosti, ki nasprotuje +> racionalnosti, ki jo prakticira kapitalizem. To kar je značilno za +> aktualne procese pridobivanja razredne zavesti med delavci velikih +> tovarn (na primer teh, ki jih obravnavamo v tem "Quaderno") "ni samo +> primarna potreba po uresničevanju svoje osebnosti med delom, ampak +> strukturno motivirana potreba po upravljanju politične in gospodarske +> moči podjetja in skozi njo družbe".[^25] + +[^20]: Leonardi, nav. d., str. 55--56. + +[^21]: *Prav tam*, str. 82. O "popolni odtujitvi" "intelektualcev +proizvodnje" glej zelo natančna in ostra opažanja Pina Tagliazucchija v +članku *Aspetti della condizione impiegatizia nell'industria moderna*, v +"Sindacato moderno", št. 1, februar-marec 1961, str. 53 in naslednje. + +[^22]: Leonardi, nav. d., str. 81--82. + +[^23]: *Prav tam*, str. 67. + +[^24]: Glej v tem "Zvezku", Alquatijevo poročilo. + +[^25]: *Prav tam*. + + + +> Zato so zgoraj navedeni faktorji, ki "objektivno" označujejo različne +> sloje delavcev v produkcijskem procesu, zagotovo pomembni pri +> oblikovanju "kolektivne" zavesti delavcev o političnih implikacijah +> produktivne dejanskosti. Toda te faktorji se nanašajo na oblikovanje +> enotne prelomne sile, ki teži v vseh svojih aspektih napasti trenutno +> tehnološko-organizacijsko-lastniško realnost kapitalistične tovarne. + + + +> # Integracija in ravnovesje sistema + + + +> Očitno je, da se s polnim potrjevanjem procesov racionalizacije (če +> jih obravnavamo kot skupek produkcijskih tehnik, razvitih v okviru +> kapitalizma) pozablja, da je ravno kapitalistični "despotizem" tisti, +> ki privzame formo tehnološke racionalnosti. S kapitalistično uporabo +> so, ne le stroji, ampak tudi "metode", organizacijske tehnike itd. +> inkorporirane v kapital, delavcu se zoperstavljajo kot kapital: kot +> tuja "racionalnost". Kapitalistično "načrtovanje" predpostavlja +> načrtovanje živega dela, in toliko bolj se trudi predstaviti kot +> zaprt, popolnoma racionalnih sistem pravil, toliko bolj je abstrakten +> in parcialen, primeren za uporabo le v hierarhičnih organizacijah. Ne +> "racionalnost", temveč *nadzor*, ne tehnično načrtovanje, temveč +> projekt moči združenih producentov lahko zagotovi ustrezen odnos z +> globalnimi tehnično-ekonomskimi procesi. + + + +> Dejansko je znotraj okvira "tehnične", psevdoznanstvene obravnave +> novih problemov in novih protislovij, ki se pojavljajo v današnjem +> kapitalističnem podjetju, možno najti vse bolj "napredne" rešitve za +> nova neravnovesja, ne da bi se dotaknili bistva odtujenosti, temveč da +> bi zagotovili ravnovesje sistema. Sociološke in organizacijske +> ideologije sodobnega kapitalizma prikazujejo različne faze, od +> taylorizma do fordizma pa do razvoja integracijskih tehnik, *human +> engineeringa*, človeških razmerij, regulacija komunikacij itd.[^26], +> prav v vse bolj zapletenem in prefinjenem poskusu, da bi prilagodile +> načrtovanje živega dela stadijem, ki jih z nenehno rastjo konstantnega +> kapitala dosegajo potrebe produktivnega načrtovanja.[^27] Očitno je, +> da znotraj tega okvira vse večji pomen dobivajo "informacijske" +> tehnike, usmerjene k nevtralizaciji delavskega upora, ki neposredno +> izhaja iz "totalnega" značaja procesov odtujitve v veliki +> racionalizirani tovarni. Seveda se konkretna analiza znajde tudi pred +> situacijami, ki se med sabo, zaradi številnih nezanemarljivih +> faktorjev (razlike v tehnološkem razvoju, subjektivne usmeritve +> kapitalističnega vodstva itd.), lahko močno razlikujejo; vendar točka, +> ki jo želimo poudariti je, da ima kapitalizem pri uporabi +> "informacijskih" tehnik za manipulacijo delavske drže velike, +> nedoločljive margine "koncesij" (ali bolje rečeno, "stabilizacij"). +> Meja onkraj katere "informacije" o globalnih produkcijskih procesih +> prenehajo biti stabilizacijski faktor kapitalistične moči ni +> določljiva. Gotovo pa je, da informacijske tehnike težijo, v bolj +> kompleksnih situacijah sodobnih kapitalističnih podjetij, k obnovitvi +> te "privlačnosti" (zadovoljstva) dela o kateri je govoril že +> *Manifest*.[^28] + +[^26]: Gl. Nora Mitrani, *Ambiguité de la technocratie*, v: "Cahiers +internationaux de sociologie", letnik XXX, 1961, str. 111. + +[^27]: Franco Momigliano je pravilno ugotovil|opomnil, da "moderna +tovarna ne le vedno bolj izključuje delavce iz zavestne udeležbe v samem +trenutku razdelave racionalnega plana produkcije, v globalnem +produkcijskem procesu, temveč od delavcev, podrejenih novi +racionalnosti, zahteva, da hkrati poosebljajo "antiracionalni" moment, +ki ustreza filozofiji "prilagajanja", staremu empirizmu. Tako se sam +delavski upor, paradoksalno, racionalno izgorišča". Gl. *Il Sindicato +nella fabbrica moderna*, in "Passato e Presente" št. 15, maj-junij 1960, +str. 20--21- + +[^28]: "Delo proletarcev je z razširjanjem strojev in z delitvijo dela +izgubilo sleherno samostojnost in s tem ves mik za delavca. Le-ta +postane zgolj pritiklina stroja". + + + + + +> Širitev informacijskih tehnik in njihovega polja uporabe ter prav tako +> širitev sfere tehničnega odločanja[^29] se popolnoma ujemata s +> kapitalistično "karikaturo" družbene regulacije produkcije. Zato je +> potrebno poudariti, da "produktivna zavest" ne privede do odprave +> sistema, da je sodelovanje delavcev pri "funkcionalnem planu" +> kapitalizma, samo po sebi, faktor integracije, tako rekoč odtujitve, +> na skrajnih mejah sistema. Res je, da imamo z razvojem +> "stabilizacijskih faktorjev" neokapitalizma takšne pogoje za delavsko +> akcijo, da je takojšnja popolna odprava kapitalističnega reda nujna. +> Delavski boj se zato predstavlja kot nujnost globalnega +> zoperstavljanja kapitalističnemu planu, kjer sta temeljna faktorja +> zavest o, recimo temu dialektičnem, ujemanju "tehničnega" in +> "despotskega" momenta v sedanji produktivni organizaciji. Kar zadeva +> tehnološko "racionalnost", je odnos revolucionarnega delovanja do nje +> v tem, da jo "dojame", toda ne zato, da bi jo priznaval in +> poveličeval, temveč zato, da bi jo podvrgel novi uporabi: +> socialistični uporabi strojev.[^30] + +[^29]: O zahtevi po "demokratičnem" sodelovanju delavcev za bolj +racionalno kapitalistično upravo glej zelo pomembno knjigo Seymourja +Melmana, *Decision Making and Productivity*, Oxford, 1958. + +[^30]: Najnovejši razvoj ekonomskih in tehničnih raziskav v Sovjetski + zvezi je dvoument. Mentem ko zagovor avtonomnega raziskovalnega + momenta nedvoumno ima pomen kontrasta in preloma v odnosu do grobih + oblik volontarizma v stalinističnem tipu načrtovanja, razvoj + "racionalnih" procesov, neodvisno od družbenega nadzora produkcije, + se prej zdi (koliko že danes? in koliko kot možna prihodnost?) kot + predpostavka in podpora novim razvojem starih birokratskih procesov. + Vsekakor pa je pomembno ne spregledati bistvene razlike med + sovjetskim in kapitalističnim načrtovanjem. Avtoritarni, despotski + element organizacije produkcijske se rodi v kapitalističnih odnosih + in *preživi* v birokratskih planskih gospodarstvih. Birokracija v + svojem odnosu|razmerju do delavskega razreda se ne more sklicevati + na objektivno racionalnost, ampak mora vedno priklicati|se sklicati + na sam delavski razred. Upad|padec|propad temeljnega elementa, + lastniškega elementa, odvzame birokratski organizaciji, tako rekoč, + lasten temelj. Tako se v ZSSR in v ljudskih demokracijah kažejo + drugače, despotizem pa ima negotov in neorganski značaj. Kar seveda + ne pomeni, da njegove manifestacije|manifestacije njega ne moreje + privzeti prav tako surovega aspekta|vidika kot ga imajo + kapitalistične družbe. Glej temeljne opazke Rodolfa Morandija v + spisih: *Analisi dell'economia regolata* (1942) in *Criteri + organizzativi dell'economia collettiva* (1944), ponatis v *Lotta di + popolo*, Torino 1958. Izključevanje|izključitev lastniškega elementa + in upoštevanje avtoritarno-birokratskega elementa ali tehnične + odtujitve (ali obeh) sta, kot vemo, v središču neskončnih ideoloških + literature neokapitalistične in reformistične. Eden od naših + "Zvezkov" bo posvečen analizi teh ideologij. + + + +> # Mezde in politična sužnost + + + +> Ker "teoretično" z moderno organizacijo produkcije za delavski razred +> rastejo možnosti nadzora in vodenja produkcije, "praktično" pa se +> skozi vedno bolj rigidno centralizacijo moči veča odtujenost, delavski +> boj, *vsak* delavski boj, teži predlagati *politični* zlom sistema. A +> dejavnik tega zloma ni soočenje med "racionalnimi" zahtevami, ki +> izhajajo iz novih tehnik in njihovih kapitalističnih rab, ampak +> zoperstavljanje delavskega kolektiva, ki terja podreditev +> produkcijskih procesov družbenim silam. V redu tehnično-ekonomskega +> razvoja ni kontinuitete, ki bi jo revolucionarni skok potrdil: +> delavska akcija pod vprašaj postavlja temelje sistema in vse njegove +> posledice ter vidike, na vseh ravneh. + + + +> Kapitalističnemu procesu je, seveda, prirejen tehnološki napredek, +> "čedalje hitreje druga drugo spodrivajoče iznajdbe in odkritja, ta v +> doslej neverjetni meri dan za dnem stopnjujoča se produktivnost +> človeškega dela".[^31] + +[^31]: Gl. Friedrich Engels, *Uvod k "Mezdnemu delu in kapitalu"*, v +"Izbrana dela", zv. 2, Ljubljana 1976, str. 672. + + + +> Toda medtem ko Engels meni, da ta proces vodi v "razcepitev družbe v +> majhen, čezmerno bogat razred in v velik razred mezdnih delavcev, ki +> nima ničesar", Marx predvideva povečanje ne le nominalnih, temveč tudi +> realnih mezd: "če se torej delavčev dohodek z naglim naraščanjem +> kapitala povečuje, tedaj se hkrati širi tudi družbeni prepad, ki +> ločuje delavca od kapitalista, tedaj se hkrati povečuje moč kapitala +> nad delom, odvisnost dela od kapitala".[^32] Torej toliko hitrejša kot +> je rast kapitala, toliko boljša je *materialna* situacija delavskega +> razreda. In toliko bolj so mezde povezane z večanjem kapitala, toliko +> bolj neposredna je odvisnost dela od kapitala. To pomeni, v tolikšni +> meri kot se izboljšuje materialna situacija delavca, v tolikšni je +> slabša njegova družbena situacija, poglablja se "družbeni prepad, ki +> ločuje delavca od kapitalista".[^33] + +[^32]: *Prav tam*, str. 697. + +[^33]: *Prav tam*, str. 697. + + + +> V tem neposrednem razmerju med mezdami in kapitalom je "najugodnejši +> pogoj za mezdno delo kar najhitrejše naraščanje produktivnega +> kapitala": to pomeni, "čim hitreje pomnožuje in povečuje delavski +> razred sovražno si silo, tuje bogastvo, ki mu zapoveduje, v tem +> ugodnejših pogojih mu je dovoljeno delati znova za pomnožitev +> meščanskega bogastva, za povečanje moči kapitala, vsemu zadovoljnemu, +> da sam sebi kuje zlate verige, s katerimi ga buržoazija vleče za +> seboj."[^34] + +[^34]: *Prav tam*, str. 697. + + + +> Poleg tega bi Engels sam priznal, da "je torej sistem mezdnega dela +> sistem sužnosti, in sicer sužnosti, ki postaja toliko hujša, kolikor +> bolj se razvijajo družbene produktivne sile dela, *pa naj dobi delavec +> boljše ali slabše plačilo*" (poudarek naš). Lenin poudarja, da je ta +> vidik znotraj marksizma očiten: "pojmovanje akumulacije, ki so ga +> razdelali klasiki in ki ga je sprejela Marxova teorija, priznava, da +> toliko bolj konkreten razvoj produktivnih sil in socializacija dela, +> toliko boljši je položaj delavcev, vsaj do mere, ki je v trenutnem +> sistemu družbene ekonomije mogoča".[^35] Postopno večanje "družbenega +> prepada" med delavci in kapitalisti Marx izrazi tudi v obliki +> *relativne mezde* in njenega zmanjševanja. Toda očitno je, da ta pojem +> vključuje element politične zavesti, natančneje zavedanja, da +> izboljšanju materialnih pogojev, povečanju nominalne in realne mezde, +> ustreza zaostritev "politične odvisnosti". Tako imenovana neizogibnost +> prehoda v socializem ni na ravni materialnega konflikta, temveč na +> sami osnovi *ekonomskega* razvoja kapitalizma v povezavi z +> "nevzdržnostjo" družbene vrzeli, ki se lahko izrazi le kot politična +> zavest. Prav zato je delavska odprava sistema negacija celotne +> organizacije, v kateri se odraža kapitalistični razvoj, ter predvsem +> tehnologije, ki je povezana s produktivnostjo. + +[^35]: Lenin, *Caratteristiche del romanticismo economico*, v *Opere*, +vol. II, it. prev., Rim 1955, str. 136. + + + + + +> Zato zloma, preseganja mezdno-produktivističnega mehanizma ni mogoče +> postaviti kot "splošne" zahteve za višanje mezd. Jasno je, da akcija +> za odpravo neenakosti v mezdah predstavlja enega izmed aspektov +> preseganja tega razmerja. Sama po sebi pa na noben način ne zagotavlja +> zloma sistema, temveč samo "bolj pozlačene verige" za ves delavski +> razred. Zgolj z napadom na korenine odtujitvenih procesov, z +> določitvijo naraščajoče "politične odvisnosti" od kapitala je mogoče +> oblikovati resnično splošno razredno akcijo.[^36] + +[^36]: Glej aktualno razpravo v "Politica ed economia" v člankih +Garavinija, Tatòja, Napoleonija itd. (št. od novembra 1960 dalje). + + + +> Z drugimi besedami, subverzivna moč delavskega razreda, njegova +> revolucionarna sposobnost je (potencialno) najmočnejša prav v "točkah +> razvoja" kapitalizma, kjer prevladujoče razmerje konstantnega kapitala +> nad živim delom, z racionalizacijo, ki jo uteleša, delavski razred +> neposredno postavlja pred vprašanje njegove politične sužnosti. Poleg +> tega je naraščajoča odvisnost "zunanjih" globalnih družbenih procesov +> od kapitalističnega plana, ki se kaže predvsem na ravni podjetja, tako +> rekoč v osnovni logiki kapitalističnega razvoja. Znano je, da je Marx +> večkrat vztrajal na tem vedno širšem razraščanju korenin +> kapitalistične moči: delitev dela v tovarni, v skrajnem primeru, +> sovpada z družbeno delitvijo dela -- ki je, seveda, ne smemo razumeti +> na ozko ekonomističen način. + + + +> # Potrošnja in prosti čas + + + +> "Objektivizem" sprejema kapitalistično "racionalnost" na ravni +> podjetja, razvrednoti boj znotraj struktur in razvojnih točk, ter +> namesto tega poudarja vrednost delovanja v zunanji sferi, v sferi mezd +> in konsumpcije; od tod izhaja -- z raziskovanjem "dialektike" na višji +> ravni, v okviru sistema, med kapitalom in delom -- precenjevanje +> delovanja na državni ravni, razlikovanje-ločevanje med sindikalnim in +> političnim momentom itd. Tako se tudi v najresnejših in "najbolj +> današnjih" razpravah na koncu v bolj kritičnih in modernih oblikah +> pojavi zgolj potrditev starih "demokratičnih" pristopov k delavskemu +> boju. Vse raziskovalno delo in prilagajanje sindikalnega delovanja +> načinom kapitalističnega razvoja tvegajo potrditev starih stališč +> obogatenih z novo vsebino, a v mistificirani obliki. Tako je +> "avtonomno delovanje širokih množic možno zgolj naknadno odločitvam +> gospodarjev in nikoli pred njimi".[^37] + +[^37]: Glej Ruggero Spesso, *Il potere contrattuale dei lavoratori e la +"razionalizzazione" del monopolio*, v "Politica ed economia", november +1960, str. 10. Posebej je treba obravnavati stališča, ki jih je izrazil +Franco Momigliano. Upravičeno poudarja, da mora biti +upoštevanje|obravnava "instrumentov organizacije in racionalizacije +modernega sveta" za sindikat predstavljati izhodišče za "iskanje pogojev +učinkovite konkurence in hegemonske sposobnosti delavskega razreda" +(zgoraj navedeni članek, str. 2029). Večkrat je poudaril, da mora +delavski razred, tako, ponovno pridobiti pravo in popolno avtonomijo +pred kapitalom. Vendar se ne razume kako je te teze in zahteve možno +uskladiti s potrditjivo "specifičnega institucionalnega terena +sindikata", s posledično zavrnitvijo|zavračanjem prepoznati isto +sindikalno akcijo kot naraščanje napetosti preloma s sistemom (gl. F. +Momigliano, *Struttura delle retribuzioni e funzioni del sindicato*, v +"Problemi del socialismo", junij 1961, str. 633). Gl. tudi, prav tako +Momigliano: *Una tematica sindicale moderna*, v "Passato e Presente", +št. 13, januar-februar 1960; la Relazione al Congresso sul Progresso +tecnologico e la società italiana (Milano, junij 1960) na temo: +"Lavoratori e sindicati di fronte alla trasformazioni del processo +porduttivo nell'industria italiana". + + + +> Medtem ko postajajo procesi, značilni za kapitalistično akumulacijo, +> vse bolj globalno veljavni, tako "znotraj" kot "zunaj", tako na ravni +> podjetja kot na splošni družbeni ravni, se različna stališča, ki so +> ponovno vzniknila celo znotraj keynesijanskega delavskega gibanja, +> predstavljajo kot prave pravcate ideologije, ki odsevajo +> neokapitalistični razvoj. Zoper njih še vedno, celo bolj, velja Marxov +> opomin: "Sfera cirkulacije ali blagovne menjave, v mejah katere se +> gibljeta nakup in prodaja delovne sile, je dejansko resnični raj +> prirojenih človekovih pravic." Ne zaman se potrošnji, ki jo "vsiljuje" +> kapitalizem, zoperstavlja "poštena" potrošnja, ki jo predlaga delavski +> razred, in splošno višanje mezd, torej potrditev politične sužnosti, +> pa se predstavlja kot "primer" delavca, ki kot "človeške oseba" +> zahteva (znotraj sistema!) priznanje in potrditev svojega +> "dostojanstva".[^38] + +[^38]: Glej Antonio Tatò, *Ordinare la struttura della retribuzione + secondo la logica e i fini del sindacato*, v "Politica e economia", + februar-marec 1961, str. 11--23. + + V vseh marksističnih raziskavah se poudarja vse večji neposredni + družbeni vpliv sfere produkcije. Tako kot drugi avtorji, Paul M. + Sweezy v *The Theory of Capitalist Development* (London 1962), z + različnih vidikov prikazal kar velja še danes (gl. zlasti str. 307 + in naslednje, 350 in naslednje, itd. v italijanskem prevodu, Torino + 1951). + + Sweezy opozarja na odlomek iz knjige Rose Luxemburg *Reforma in + revolucija*: "'Družbeni nadzor' ... nima nič opraviti z omejevanjem + kapitalistične lastnine, temveč gre, nasprotno, za njeno zaščito. + Ali, v ekonomskem smislu, ne gre za napad na kapitalistično + izkoriščanje, temveč prej za normalizacijo in regulacijo tega + izkoriščanja". (Sweezy nav. d., str. 249; gl. tudi *Kapital*, zv. 1, + poglavje 8, podpoglavje 6. v zvezi z angleško zakonodajo o + omejevanju delovnega dne). + + + +> Sama zahteva po "osnovnih potrebah" (kultura, zdravje) zoper +> konsumpcijo, ki jo vsiljuje kapitalizem (ali neokapitalizem), nima +> smisla -- kot je pravilno izpostavil Spesso -- brez zavrnitve +> kapitalistične racionalizacije in brez delavske zahteve po nadzoru in +> upravljanju s sfero produkcije.[^39] + +[^39]: Gl. Spesso, nav. d.: "Upanje na ... večjo kulturno konsumpcijo + nima smisla, če te kulture ne moremo smatrati kot uporabne za + posameznike prav v njihovi kreativni dejavnosti, in to je prav v + delovnem procesu ... Sama konsumpcija posameznika je v celoti + odvisna od njegovega položaja v produkcijski dejavnosti ... "osnovne + potrebe" (kultura, zdravje) nastajajo in se potrjujejo v zavračanju + *work rules*, v ozaveščanju|pridobivanju *delavske* zavesti glede + vloge dela", (str. 9--10). + + Reprezentacija odtujitve v neokapitalizmu kot odtujitve potrošnika + je hkrati ena najbolj neumnih in razširjenih ideologij dandanes. + + + +> Pomenljivo je, da "revizionistična" stališča, z izkrivljanjem, +> spominjajo na Marxovo pojmovanje prostega časa, njegovo razmerje do +> delovnega dne in njegov položaj znotraj perspektive komunistične +> družbe. Obstaja težnja, torej, na podlagi "ekonomistične" +> interpretacije Marxove misli komunistično svobodo enačiti z +> razširitvijo prostega časa na podlagi vse bolj "objektivnega" in +> racionalnega načrtovanja produktivnih procesov.[^40] + +[^40]: Glej Paul Cardan, *Capitalismo e socialismo*, v: "Quaderni di + unità proletaria", št. 3. Vseeno je treba poudariti, da se Cardan na + to razlago sklicuje, da bi v polemiki z marksizmom, izrazil + revolucionarno stališče. + + + +> Dejansko, za Marxa, prosti čas "osvojen za svobodno, duhovno in +> družbeno dejavnost individuov" nikakor|sploh ne sovpada enostavno z +> redukcijo|krajšanjem "delovnega dne". Predpostavlja radikalno +> preoblikovanje pogojev človeškega dela, odpravo mezdnega dela, +> "družbeno ureditev delovnega procesa". Predpostavlja, torej, +> integralno|popolno odpravo kapitalističnega razmerja med despotizmom +> in racionalnostjo, za oblikovanje|formacijo družbe, s katero +> upravljajo svobodni proizvajalci, v kateri so -- z odpravo produkcije +> zaradi produkcije -- načrtovanje, plan, racionalnost, tehnologija +> podvrženi stalnim nadzorom družbenih sil, in delo lahko tako (in +> le|zgolj tako) postane človekova "prva življenska potreba". Preseganje +> delitve dela , kot cilj družbenega procesa, razrednega boja, ne pomeni +> preskoka|skoka v "kraljestvo prostega časa", ampak|temveč osvojitev +> prevlade družbenih sil nad sfero produkcije. "Celostni razvoj" +> človeka, njegovih fizičnih in duhovnih sposobnosit (na katere se +> toliko "humanističnih" kritikov "industrijske družbe" radi sklicujejo) +> izpade|se zdi kot mistifikacija, če je predstavljeno kot "uživanje +> prostega časa", kot abstraktna "vsestranskost" itd., neodvisna od +> razmerja|odnosa človeka do produkcijskega procesa, do prilaščanja +> produktov in vsebine dela s strani delavca, v družbi asociacije +> svobodnih producentov.[^41] + +[^41]: Prikaz komunistične družbe kot družbe "izobilja" dobrin (četudi + ne samo materialnih) in "prostega časa" je pogost v sovjetskih + ideologijah in je očitno posledica zanikanja učinkovitega družbenega + urejanja delovnega procesa. Tem ideologijam danes pripomorejo + "tehnološke" iluzije. Za Strumilin, na primer, "vodstvene funkcije + produkcijskega procesa" identificira|enači s "tehničnim" nadzorom, z + "višjo intelektualno vsebino" dela, ki ga omogoča "tehnični razvoj s + svojimi čudežnimi avtomatskimi mehanizmi in elektronskimi + "mislečimi" stroji" (gl. *Sulla via del comunismo*, Moskva 1959). In + tako avtomatizacija dopušča realizacijo resnično "bogate" družbe + potrošnikov "prostega časa"! (Gl. zgoraj, opomba 30). Kot primer + tipičnega izkrivljanja Marxovih besedil, gl. Georges Friedman, *Dove + va il lavoro umano?*, it. prev., Milano 1955, str. 333 in nadaljnje, + kjer reapropriacija produkta in vsebina samega dela s strani delavca + je prepoznana|enačena s "psihično-fiziološkim nadzorom dela"! + + + +> # Revolucionarna perspektiva delavskega nadzora + + + +> "Nove" delavske zahteve, ki označujejo|so značilne za sindikalne boje +> (obravnavane v tem "Zvezku") nimajo takojšnje revolucionarne politične +> vsebine niti ne pomenijo|implicirajo avtomatskega razvoja v +> istem|samem smislu. Vendar njihovega ponema ne moremo niti omejiti na +> vrednoto "prilagajanja" modernim tehnološkim in organizacijskim +> procesom v moderni tovarni, ki predpostavljajo "sustematizacijo" +> delovnih razmerij na splošno a višji ravni. Vsebujejo +> *kazalce|kazalnike razvoja*, ki zadevajo delavski boj v svojem|njegovi +> celoti in njegovi politični vrednosti. Te kazalniki ne izhajajo +> zgolj|čisto enostavno iz povpraševanj|raziskave in "povzetkov" +> zahtevkov, ne glede na to kako drugačni ali "naprednejši" se zdijo v +> primerjavi s tradicionalnimi cilji. Pogajanja o času in ritmu dela, o +> sestavi|kolektivu|številu zaposlenih, razmerju med mezdo in +> produktivnostjo, itd. evidentno|jasno|očitno nasprotujejo kapitalu +> prav v samem mehanizmu akumulacije in na ravni njegovih "faktorjev +> uveljavljanja|stabilizacije". Dejstvo, da jih predlagajo|da +> napredujejo z bojem delavskih celic v najmočnejših najrazvitejših +> podjetij potrjuje njihovo avantgardno, prelomno vrednost. Poskus, da +> bi jih instrumentalizirali|izkoristili za cilje splošnega zgolj +> mezdnega boja je le iluzorno iskanje novih velikih enotnih razrednih +> akcij: na tem mestu|v tej smeri bi se v praksi uresničilo ravno|prav +> to, čemur se želijo izogniti, tj. ponoven padec v podjetniško +> zapiranje, ki (mu) nujno sledi izpraznitev potencialnih elementov +> političnega razvoja. Trend, ki ga je objektivno mogoče zaznati kot +> vodilno hipotezo je krepitev in širitev zahteve po upravljanju. Ker se +> zahteva po upravljanju ne zastavlja kot zgolj zahteva po "kognitivnem" +> sodelovanju|udeležbi, temveč je investirana|usmerjena v konkretno +> razmerje racionalizacija-hierarhija-moč, se ne zapira v okolje +> podjetja, naslavlja prav proti "despotizmu" ki ga kapital projecira in +> izvaja nad vso|celotno družbo in na vseh svojih ravneh, izraža se kot +> nuja popolne odprave sistema skozi|preko globalnega ozaveščanja in +> splošnega boja delavskega razreda kot takega. + + + +> Menimo|vztrajamo, da, praktično in takoj, ta trend|linija lahko izrazi +> z zahtevo po delavskem nadzoru|upravljanju. Vendar je tu potrebno +> nekaj razjasnitev. Formulo delavskega nadzora je danes lahko soditi +> enako|enoznačno, možno asimilirani v "centristični" pristop , +> omiljevanju|omilitvi ali spravi|sprijaznjenju revolucionarnih zahtev, +> ki jih predlagajo boji|bitke tradicionalnih +> nacionalnih-parlamentarnih-demokratičnih usmeritev: v resnici ne +> manjka namigov uporabe te formule v tej smeri|smislu. Neuresničljiva +> in dvouma je, na primer, navedba delavskega nadzora, če imamo v mislih +> nadaljevanje ali ponovitev pojmovanja|koncepta in izkušenj upravnih +> svetov [Consigli di gestione]. V gibanju upravnih svetov je bila +> avtentična zahteva po delavskem nadzoru podrejena -- do izničenja -- +> "kolaboranionističnemu" elementu, vezanemu|povezaneu z ideologijo +> nacionalne obnove|prenove in ustanitev|ustalitev (instrumentalizacija) +> realnega gibanja v institucionalno-elektoralni plan. Enako dvoumnost +> je mogoče zaznati, ko se smer|stališče delavskega nadzora predlaga kot +> "sprejemljiva" alternativa, kot "korekcija|popravek" "ekstremizma" +> perspektivi delavskega samoupravljanja. Zdaj je jasno, da formulacija, +> ki ne bi bila mistificirana, delavskega nadzora ima smisel le|zgolj v +> povezavi s ciljem revolucionarnega preloma in s perspektivo +> socialističnega samoupravljanja. V tem okviru, delavski nadzor izraža +> nujnost premostitve "vrzeli|skoka", ki trenutno obstaja +> najnaprednejšimi delavskimi zahtevami na ravni sindikatov in strateško +> perspektivo. Zato predstavlja, ali bolj rečeno, lahko predstavlja v +> nemistificirani različici, politično usmeritev, ki je neposredno|takoj +> alternativa tistim, ki jih predlagajo trenutne|aktualne razredne +> stranke. + + + +> Jasno je da tu linija|stališče smer delavskega nadzora je predvidena +> kot dejavnik pospešitve časa splošnega razrednega boja: politični +> instrument za realizacijo "bližnjih" časov|bližanje časov +> revolucionarnih prelomov. Zdaleč da bi lahko predstavljal kot +> "nadomestek" osvojitve politične moči, delavski nadzor lahko +> konstituira|vzpostavi|predstavlja fazo *maksimalnega* pritiska na +> kapitalistično moč|vlado (kot izrecna grožnja koreninam sistema). +> Delavski nadzor torej moramo videti kot pripravo situacija "dvojne +> moči" v razmerju do popolne politične osvojitve. + + + +> Nesmiselno|brezkoristno je vztrajati pri motivih|razlogih, ki vodijo +> do predloga delavskega nadzora kot splošnega in trenutnega|aktualnega +> političnega predloga. Kar je zares pomembno je, da polemika proti +> formulam ni alibi za beg pred splošnim političnim problemom, ki ga +> vsiljuje|narekuje delavski boj, in ki konkretno delamo na ponovni +> vzpostavitvi, na osnovi|podlagi teh bojev, nove politične perspektive +> ki zagotavlja|preprečuje degradacijo delavskega delovanja in njegovo +> ponovno vpitje v kapitalistični razvoj. + +--- +resources: +######################################################################## +# vim: spelllang=sl,it +... diff --git a/.planiranje_metropole.md b/.planiranje_metropole.md new file mode 100644 index 0000000..cf9a60e --- /dev/null +++ b/.planiranje_metropole.md @@ -0,0 +1,600 @@ +--- +title: | + Planiranje metropole: odnos teorija-praksa-tehnika v socialni politiki + socialdemokracije med drugo in tretjo internacionalo +author: Uroš Mikanovič +date: 2023 +abstract: | + Področje zidave je v prvi tretjini dvajsetega stoletja bilo + privilegirano področje planskih ideologij. Neproduktivnost podedovane + geografije predindustrijskega in špekulativnega mesta, koncentracija + primanjkljaja delavskih bivališč, temu odgovarjajoča politična, + moralna in higienska nepokorščina proletariata ter tehnološka + zaostalost gradbene industrije kapitalističnemu razvoju predstavljajo + meje, ki jih ne more enostavno spontano preseči. Avantgarde + modernističnega gibanja razdelajo arhitekturne in urbanistične + programe, ki na obči ravni razrešujejo te probleme ter jih ponudijo + industrialcem in lokalnim upravam. Na predavanju bo predstavljena + epizoda socialdemokratskega upravljanja mest v obdobju Weimarske + Nemčije in Rdečega Dunaja, ko razreševanje protislovij + kapitalističnega mesta prvič postane poseben cilj organiziranega + delavskega gibanja. Ogledali si bomo razvoj in zaključek poskusov + integracije urbanističnega in gospodarskega planiranja v pogojih + lokalno omejenih političnih uspehov nemške in avstrijske + socialdemokracije; poskusov, ki so še danes mitološka referenca + levičarskih programov stanovanjske preskrbe. +lang: sl +... + +# Planiranje metropole: odnos teorija-praksa-tehnika v socialni politiki socialdemokracije med drugo in tretjo internacionalo + + + +Socialdemokratski arhitekturni in urbanistični poskusi v nemško govoreči +srednji Evropi zasedajo posebno mesto v sodobni arhitekturni kulturi. +Zaradi njihovega neposrednega političnega konteksta kot osrednje +sredstvo socialne politike nemške socialdemokratske stranke v weimarskem +obdobju () ali -- v nekoliko drugačni obliki, +oziroma pod drugačnimi pogoji -- avstrijske socialdemokratske stranke v +obdobju tako imenovanega Rdečega Dunaja () pa sta +ti arhitekturni in urbanistični epizodi tudi redni referenci sodobnih +evropskih socialističnih gibanj. Posebna pozornost, ali medvojnemu +evropskemu arhitekturnemu modernizmu ali medvojnemu reformizmu, je +zgodovinsko legitimna. Gre za obdobje profesionalizacije avantgardnih +(arhitekturnih) umetniških gibanj in njihovega vstopa v nove gospodarske +in politične institucije. To dejansko pomeni ustanovitev arhitekture v +obliki, ki je dobršen del 20\. stoletja disciplini omogočala +relativno avtonomen razvoj novih vlog in polj za uresničevanje lastnih +programov. In hkrati gre za obdobje, ko zastopniki organiziranega +delavskega gibanja prvič razdelajo politične prakse in instrumente boja +z zemljiško rento, zadružnega upravljanja socialne stanovanjske gradnje +in tehnološke prenove gradbenega obrata. S tem množična stanovanjska +gradnja postane poseben cilj delavskega gibanja in še danes ostaja +programski temelj evropskih levih strank. Kar pa sodobna angažirana +arhitekturna kultura pri sklicevanju na evropsko modernistično tradicijo +spregleda, so dejanski pogoji enotnosti političnih, gospodarskih in +urbanističnih ciljev socialdemokratske arhitekture ter dejanska +parcialnost projektov, ki so bili pod temi cilji izvedeni. + +Pri osvetljevanju temeljnega trenutka socialdemokratskega upravljanja +mest torej ne gre za enostavno ugotavljanje politične angažiranosti +nemške arhitekturne avantgarde, temveč za razkrivanje ideoloških +predpostavk ter strateških odločitev tako arhitekturne inteligence kot +klasične socialdemokracije, ki so takšno sodelovanje omogočale in +narekovale, ter dejanske rezultate ter učinke tega sodelovanja, ki so, +za razliko od danes, takrat že bili tema tako tehničnih kot političnih +polemik. + + + +Pri obravnavi se bomo zanašali na dela italijanskega arhitekturnega +zgodovinarja Manfreda Tafurija, ki je s sodelavci v desetletju +1970--1980 arhitekturo Weimarske republike in Rdečega Dunaja analiziral +v sklopu širše raziskave koncepta arhitekturne avantgarde [kritiko +(umetniške, intelektualne) avantgarde, kot zgodovinski pojav buržoazne +kulture z začetki v renesansi, prvič razdela v @tafuri1968teorie; +angleški prevod @tafuri1980theories; bolj osredotočena analiza vloge +avantgard in modernističnega gibanja znotraj kapitalističnega razvoja v +@tafuri1973progetto; slovenski prevod @tafuri1985projekt; zaključek +cikla "kritike avantgarde", kjer so v posameznih poglavjih, med drugim, +natančneje razdelana napredna arhitekturna in urbanistična gibanja treh +ekonomskih programov, v @tafuri1980sfera; angleški prevod +@tafuri1987sphere]. Po Tafuriju morajo umetniške avantgarde zaradi +svoje nepopolne negacije lastne tradicije, kot buržoazna inteligenca, +prehoditi krožno pot, na kateri si v svoji revolucionarni fazi +nakopičijo ideološko prtljago, ki jih po doseženi "umetniški revoluciji" +pusti razorožene in nepripravljene [@tafuri1980theories, 1-3]. +Natančneje, če govorimo o obdobju med vojnama, arhitekti in arhitektke +svoje interese kot družbena skupina na ideološki ravni vežejo na takrat +napredne politične in gospodarske programe. Evropski arhitekti in +arhitektke svoje umetniške in tehniške programe opredelijo v terminih +organiziranega delavskega gibanja in tako cilje razrednega boja +opredelijo v povsem tehničnih ukrepih. Intervencijski modeli, ki jih je +modernistična arhitektura pod temi cilji razvila, so imeli vprašljivo +korist izven ozkega parlamentarnega obzorja nemške socialdemokracije. +Področja, ki jih je modernistična arhitektura naslavljala -- +neproduktivnost podedovanega stanja v prostoru (predkapitalistični +zemljiški odnosi ter vzorci zidave), večanje in koncentracija +stanovanjskega primanjkljaja, temu odgovarjajoča politična, moralna in +higienska nevarnost urbanega proletariata ter tehnološka zaostalost +gradbene industrije --, so predstavljala predvsem zgornje meje +reprodukcije kapitala [gl\. @tafuri1985projekt, 69 in dalje]. Za +Tafurija je pri modernistični arhitekturi, urbanizmu in oblikovanju +ključno razumeti njihovo vlogo pri substitucionizmu, ki je razredni boj +proletariata zamenjal za tehnološki napredek. Pri tem naj v zadnji +instanci ne bi šlo za nič drugega kot integracijo delavskega boja v +*kapitalistični razvoj* kot njegov konstruktivni dejavnik. Zanj je +zgodovina modernistične arhitekture zgodovina preoblikovanja sredstev +distribucije in potrošnje, vseh aspektov človeškega obstoja, po podobi +kapitala. Na podlagi tega kapital razdela tudi lastne anticiklične +instrumente za obvladovanje svojih kriz ter s tem napravi posredovanja +napredne inteligence odvečno. Vodilna vloga arhitekture na področju +mesta je s tem presežena, svojo novo neaktualnost, h kateri je sama +prispevala, pa čuti kot posebno krizo: + +> Odkritje njihovega zatona kot dejavnih ideologov, ugotovitve o +> ogromnih tehnoloških možnostih, ki se lahko uporabijo pri +> racionalizaciji mesta in teritorija, ki vsakodnevno spodbujajo njihove +> napore, zastarevanje posebnih metod projektiranja, še preden se lahko +> preverijo v dejanskosti, porajajo za arhitekte tesnobno klimo, ki na +> obzorju ponuja vpogled na zelo konkretno ozadje, največjo nesrečo, ki +> se je bojijo: zaton "profesionalnosti" arhitekta in njegovo uvrstitev, +> brez poznoromantičnih zadržkov, v programe, v katerih je ideološka +> vloga arhitekture kar najmanjša [@tafuri1985projekt, 112]. + +Tafuri svojo kritiko prvič razdela v tekom šestdesetih letih 20\. +stoletja, v dobi neoavantgard in povojnih arhitekturnih humanizmov, ki +so želeli funkcije modernistične arhitekture obnoviti v navezavi na nove +protagoniste povojne Evrope oziroma znotraj socialne države. Zaradi +omejujočih zaključkov glede usod zgodovinskih avantgard in dvoma v +sodobne arhitekturne aktivizme sicer priznanega arhitekturnega +zgodovinarja znotraj arhitekturne kulture spremljajo zadržki glede +njegovega kulturnega pesimizma ter zgodovinskega ali ekonomskega +determinizma [za razgrnitev problema, ki ga tafurijanska diagnoza +predstavlja arhitekturi, ter resen poskus njenega preseganja gl\. +@ceferin2016niti, 57-75]. Toda impulz takšne historizacije +modernistične arhitekture ne izhaja iz stroge problematike strokovne ali +umetniške avtonomije arhitekture, temveč iz razprave o razmerju med +delavskim gibanjem in kapitalističnim planiranjem [gl\. +@corna2016thinking, pogl\. 1]. Njen zgodovinski kontekst je, kot smo +omenili, Evropa, oziroma, Italija po letih povojne obnove, ko je v +središču politične razprave nadzorovan ekonomski razvoj in je nujnost +kapitalističnega planiranja, tudi zaradi zahtev ZDA glede porabe +sredstev iz Programa za obnovo Evrope, samoumevna. Pobudo in sredstva +določanja značaja dolgoročnega razvojnega načrta je obvladovala takratna +italijanska krščanska demokracija. Kritika nestrankarske levice, zbrane +okoli revije *Classe operaia* in kasneje okoli revije *Contropiano* [ta +revija je izvorni kontekst spisov, ki bodo kasneje razširjeni v +kanonične učbenike arhitekturne zgodovine, gl\. @tafuri1969peruna; +@tafuri1970lavoro; @tafuri1971socialdemocrazia; +@tafuri1971austromarxismo] je bila, da sta takšne koordinate planiranja +nekritično sprejeli tudi italijanski socialistična in komunistična +stranka. Pragmatični obrati in taktike iskanja "italijanske poti k +socializmu", ki so jih dodatno okrepili tudi notranja in zunanja +politika Sovjetske zveze sredi 50\. let, naj bi teoretske predpostavke +strank uradnih predstavnic delavskega gibanja o racionalnosti +modernizacije in vloge države v gospodarstvu vse bolj zbližale s +keynesijansko politiko italijanske krščanske demokracije [gl\. +@wright2002storming, 5-15]. + +Tem teoretskim predpostavkam ni sledil določen del italijanskih delavcev in, +kar je za nas zanimivo, določen del italijanske tehnične inteligence. + +Pri tej razdelavi kritike kapitalističnega planiranja je zanimiva +zastopanost arhitektov in sorodnih profesionalcev, ki delujejo na +področju umeščanja v prostor in prostorskega planiranja. To je mogoče +pripisati vlogi, ki so jo znotraj institucij kapitalističnega planiranja +imeli, in razočaranju z rezultati tega planiranja [za različne vloge, ki +jih je arhitekturna inteligenca imela znotraj kapitalističnega +planiranja ter kako se je na podlagi teh razvilo tudi tafurijansko +arhitekturno zgodovinopisje in kritika gl\. @galimberti2022images]. Na +eni strani kot tehnični kader, ki jih je zaposloval napredni tovarnar +Olivetti tudi pri načrtovanju humanega tovarniškega mesta. Na drugi +kot javni uslužbenci pri načrtovanju in izvajanju stanovanjskih +programov ali programov urbanizacije juga države. +Ravno stanovanjsko vprašanje, kot socialna politika in dejavnost +gradbene industrije, je spodkopavalo teoretske predpostavke o +racionalnosti kapitalističnega planiranja in reformizmu kot zadovoljivi +in vzdržni socialistični strategiji. + +Tafurijevo pozornost do arhitekturne epizode socialdemokracije v času +Weimarske republike in Rdečega Dunaja je treba gledati tudi v tej luči, +kot političnoteoretsko intervencijo v svoj strokovni in politični milje, +ki je optimizem svoje volje trošil na repu buržoazne ideologije. To je +na omejujočem horizontu pojmovanja socialistične politike kot socialne +politike in družbenega napredka kot kapitalističnega razvoja. + +Ker je, tudi zaradi okoljske krize in zaostrovanja mednarodnih trgovskih +odnosov, vprašanje industrijske politike z dolgoročnimi cilji spet +legitimno vprašanje znotraj zahodnih buržoaznih strank in ker tako +angažirana arhitektura kot sodobna levica v to potencialno obnovo +projekta modernizacije projicirata svoje politične in strokovne cilje, +se nam zdi vredno vrniti se k Tafurijevi analizi Weimarske in Dunajske +socialdemokracije. Pogledali bomo ideološke predpostavke nemških +umetniških avantgard in arhitekturnega modernističnega gibanja, ki so +vzdrževale poroko med arhitekturno inteligenco in socialno politiko. +Dalje bomo pogledali razvoj orodij takšne politike v pogojih po +stabilizaciji weimarske ekonomije. Pogledali bomo učinkovanje teh +orodij na primeru arhitektov osredotočenih na socialno gradnjo v Berlinu +in Frankfurtu ter njihovo razočarano samokritiko. Obdobje Rdečega +Dunaja bomo, zaradi političnih in arhitekturnih specifik, obravnavali +ločeno. + +## Delo brez kapitala: od razprave o svetih in podružbljanju do ekonomske demokracije + + + +Na tem mestu ne moremo slediti vsem razlikam v držah, ki so jih različne +nemške umetniške avantgarde od začetka stoletja do po koncu prve +svetovne vojne zavzemale do vprašanja revolucije in konkretnih +političnih dejanj po njej [glede tega gl\. @tafuri1987ussrberlin; prav +tako gl\. @fowkes2023theshock]. Za vse pa velja zvezanost z izkušnjo +metropole, to je z mestom industrializiranega kapitalizma: + +> Osvoboditi doživljanje šoka od vsakega avtomatizma, utemeljiti na tej +> izkušnji vizualne kodekse in kodekse delovanja, ki so jih posodile že +> utrjene značilnosti kapitalistične metropole -- hitro spreminjanje, +> organizacija in sočasnost komunikacij, pospešena izraba, eklekticizem +> -- reducirati strukturo umetniške izkušnje na čisti predmet (boleča +> metafora predmeta--blaga), vključiti občinstvo, ki je združeno v +> deklarirani medrazredni in *zato* protiburžoazni ideologiji: to so +> naloge, ki so jih v celoti kot svoje prevzele avantgarde v 20\. st\. +> +> Ponavljamo: v njihovi celoti, ne glede na vse razlike med +> konstruktivizmom in protestno umetnostjo. Kubizem, futurizem, dada, +> De Stijl [@tafuri1985projekt, 54]. + +Presnavljanje iracionalnosti kapitalistične produkcije kot se izraža v +urbanem prostoru in naslavljanje politično nejasno opredeljenega +občinstva je po Tafuriju skupna tema vseh umetniških avantgard in +njihova temeljna značilnost. + +Nujnost in možnost politične konkretizacije njihovega delovanja +spodbudita revoluciji v Rusiji in Novembrska revolucija v Nemčiji. Ob +katastrofi vojne so nemški intelektualci hitro prevzeli perspektivo +"novega sveta", ki jo je ustvaril pojav ljudskih množic kot političnega +protagonista, kot nov teren delovanja, kjer bo mogoče obnoviti pomen +intelektualnega dela [@tafuri1987ussrberlin, 121]. Sklicevanje na +Novembrsko revolucijo je neposredno -- vizualni umetniki in arhitekti +ustanovijo na primer *Novembergruppe* in po vzoru vojaških in delavskih +svetov tudi umetniški, *Arbeitsrat für Kunst* (AfK) --, a njihovi +programi ostajajo politično generični (v manifestu *Novemberguppe* tako +lahko beremo, da se ne opredeljuje niti kot razred, niti kot stranka, +temveč kot človeška bitja, ki želijo s svojim delom prispevati k +skupnemu dobremu) in so konkretneje razdelani v tistih točkah, kjer +pričakujejo tesnejše sodelovanje znotraj institucij [gl\. na primer +manifeste in programe *Novembergruppe*, *Bauhausa* in *Arbeitsrat für +Kunst* v @benson2002between, 204-208]. + +Navezovanje avantgardnih skupin na politiko sicer ni enoznačno za vse +struje, a po političnih porazih manjšinske SPD, KPD in gibanja svetov se +krha njihova transgresivna drža. Tako se na primer *AfK* leta 1919 po +volilnem neuspehu manjšinske SPD, s katero so bili povezani, distancira +od politike. Soustanovitelj *AfK*, arhitekt Bruno Taut odstopi in +njegovo mesto prevzame Walter Gropius, ki prepriča socialdemokratsko +vlado v Sachsen-Weimar, da ustanovi šolo uporabnih umetnosti, ki bo +znana kot *Bauhaus* [@fowkes2023theshock, 68-69]. Uresničevanje +programov umetniških avantgard se bo moralo zgoditi v navezavi z +večinsko SPD. + +Pomembno vlogo v tej smeri bo imel arhitekt in urbanist Martin Wagner, +ki se leta 1919 včlani v SPD in se vključi v razpravo o svetih in +podružbljanju. "Kot urbanist in arhitekt, ki se odziva na ekonomske +implikacije vsake pobude v odnosu do preoblikovanja fizičnega reda, je +bil Wagner eden vodilnih znotraj nemške arhitekturne kulture, ki se je +eksperimentalno boril za dokončno 'politizacijo tehnike'." +[@tafuri1987sozialpolitik, 200] Kot mestni arhitekt leta 1919 projektira 500 +stanovanj Grosssiedlung Lindenhof, kjer poskuša s standardizacijo +gradnje odpraviti pavze in neproduktivne stroške. S svojim besedilom +"Die Sozialisierung der Baubetriebe" neposredno vstopi v razpravo o +delavskih svetih s popolnim planom podružbljanja gradbene industrije +[Angleški prevod v @wagner1987thesocialization]. + +V uvodu svoj prispevek predstavi kot praktično dopolnilo doslej zgolj +teoretskih načrtov iz Erfurtskega programa in iz Kautskijevega +*Richtlinien für ein sozialistisches Aktionsprogramm*. Pravzaprav začne +s kritiko socialdemokracije, da v vseh teh letih ni pripravila +praktičnega načrta za podružbljanje gradbenega sektorja, da ni čas za +besede, temveč so potrebna dejanja za rešitev tehnično-organizacijskih +problemov, preden Nemčijo doleti kaos iz Rusije +[@wagner1987thesocialization, 235-236]. Cilj socialdemokratskih +političnih posegov na področje gradbene industrije je seveda zagotovitev +socialne stanovanjske gradnje. Značilnosti gradbene industrije pa +predstavljajo poseben organizacijski problem: gradnja se izvaja na +mestu; je specializirana in različne vključene obrti niso konsolidirane; +novogradnja je sezonska; gradbeni delavci so mobilna delovna sila; +deluje po naročilu in ne more kopičiti zalog; omejena in usmerjena je na +lokalni trg [@wagner1987thesocialization, 247]. Wagner problematiko +vidi skozi prizmo usklajevanja racionalizacije delovnih procesov, +delavske participacije in akumulacije kapitala. + +Subvencioniranje zasebnih izvajalcev je -- poleg očitnih problemov, ki +jih predstavlja stavkovni val in val ustanavljanja delavskih svetov -- +nevzdržno, saj se pri značilni strukturno nizki organski sestavi +gradbenega kapitala pritiski na plače v večji meri prenesejo v stroške +gradnje, ki bi jim potem morali slediti dodatni javni izdatki. +[@wagner1987thesocialization] + +Prav tako je za Wagnerja neustrezna tudi nacionalizacija ali +komunalizacija gradbenega sektorja. Nacionalizacija je primerna, pravi, +samo za industrije, kjer sta proizvodnja in prodaja dosegle maksimalno +mero zveznosti in racionalizacije, da bi lahko prenesli birokratizacijo +teh procesov. Prav tako pa za takšno upravljanje nemški delavci, po +Wagnerju, še niso pripravljeni. [@wagner1987thesocialization, 237-238] +Zanj je nujno sistem zasebnih odgovornosti, zmogljivosti in odločitev +posameznih obratov zaščititi pred birokratizacijo, ki bi jo +"parlamentarizacija" upravljanja preko nacionalizacije prinesla. + +Za Wagnerja je največ potenciala v Kautskijevem najbolj dvoumnem +predlogu ustanavljanja združb gradbenih delavcev. Zanimivo je, da +se Wagner, da bi bolje razdelal to idejo, spusti v +zgodovino srednjeveških gradbenih delavnic, *Bauhütten*. Tu poudari, da +je šlo za sodelovanje na podlagi delovne etike, ki so jo sodobna +industrijska razmerja spodkopala, kar spodbuja konflikt med delavci in +upravo. + +Wagnernerjev predlog previdnega podružbljanja gradbene industrije +ohranja konkurenco med posameznimi gradbenimi obrati in prosto določanje +višine mezd. Primerna organizacijska forma posameznega podružbljenega +gradbenega obrata je, pravi, podobna delniški družbi. Sestavljajo jo +uprava sestavljena iz arhitektov, tehnikov, upravljavcev, ki projektira +zgradbe in vodijo projekte. Lokalni svet sestavljen iz predstavnikov +zaposlenih na gradbišču in uprave. Ta skrbi za organizacijo na +gradbišču. Predsedstvo, ki skrbi za letne proračune, določa plače in +kosovne mezde, odpušča in zaposluje ... Sindikat, ki združuje funkcije, +ki so pred podružbljanjem v domeni sindikata, združenja delodajalcev, +javnih servisov. Ta organ je zadolžen za arbitražo in za deljenje +presežkov med deležnike. + +Zanimivo je, da je v tej razdelani organizacijski shemi predvidenih več +vzvodov za nadzorovanje oziroma pomirjanje zahtev članstva oziroma +delavcev. Edini predviden vzvod delavskih zahtev je predviden v +lokalnem svetu, ki je podrejen sindikatu in ni stalen organ. Zanimivo +je tudi, da je predviden in vgrajen (zaradi značilnosti gradbene +industrije) dvotirni sistem delavcev: stalnih in začasnih. Pravice +začasnih delavcev so bolj omejene, ker nimajo dolgoročnega interesa v +firmi. Delež presežkov, ki pripada začasnim delavcem, bi se, predvidi +Wagner, lahko plačeval prek davkov socialni blagajni. + +Ti mehanizmi, od omejevanja potencialnih terjatev s strani delavcev, do +konkurence med posameznimi podružbljenimi obrati, naj bi zagotavljali +ustrezno cenovno dostopnost izgrajenih stanovanj. Pod Wagnerjevimi +pogoji naj bi bilo zagotovljeno, da bi se gradnja racionalizirala, plače +pa bi ostale dovolj nizko, da ne bi višale najemnin izgrajenih +stanovanj. Podružbljanje kot ga zagovarja Wagner, pravi Tafuri, je bolj +instrument, zaupan sindikalnemu menedžmentu, da upravlja z delovno silo, +kot pa da upravlja s cilji produkcije na strani delavskega razreda. +[@tafuri1987sozialpolitik, 201] Sklicevanje na bratstvo in delovno etiko +v srednjeveških *Bauhütte* je ideološko dopolnilo temu. + +Wagner leta 1919 ustanovi prvi berlinski Soziale Bauhütte. Leta 1920 +ustanovi združenje socialnih gradbenih zadrug (*Verband sozialer +Baubetriebe*). To so praktični koraki k uresničevanju njegove sheme. + +Od populizma umetniških avantgard, njihovega generičnega poziva za +poenotenje umetnosti in ljudstva, zmede glede menedžerskih vlog v +delovnem procesu, do Wagnerjevega predpostavke etičnega zavezništva med +tehnično inteligenco in delavci, Tafuri označi za nostalgijo po delu +brez kapitala, ki odgovarja tudi tisti taktiki socialdemokracije, ki se +je izogibala neposredni konfrontaciji z nemškim kapitalom in se zapletla v +ohranjanje buržoazne demokracije. + +Po letu 1923, po stabilizaciji ekonomije, se spopad med delom in +kapitalom prenese na spopad med "socialnim" sektorjem, ki ga upravljata +sindikalna konfederacija ADGB in SPD, ter industrijo. + +Reforma nemške centralne banke, davčna reforma in vstop ameriškega +kapitala, ki so del tako imenovanega *Dawesovega plana*, da se umiri +inflacijo, krizo okupacije Porurja ter zagotovi nemško sposobnost +plačevanja reparacij okrepi nemške industrijske kartele. Posredno pa +zagotovi tudi finance za izvajanje weimarske stanovanjske politike. +Pravi temelj weimarske socialne politike je bil namreč nadzor +stanovanjskega trga s programom državnih posojil gradbenim podjetjem in +zadrugam. Zakon o državnih posojilih neprofitnim gradbenim družbam +(*Gemeinnützige Baugesellschaften*) je sprejel že pruski deželni zbor +leta 1918, tak zakon je bil sprejet tudi na federalni ravni oktobra +istega leta -- torej še pred revolucijo. Toda do leta 1924 je edina +politika, ki dejansko odgovarja na stanovanjsko vprašanje, omejitev +rasti najemnin v času inflacije. Šele februarja 1924 nov nepremičninski +davek (*Hauszinssteuer*), ki je ciljal na lastnike nepremičnin, ki jim +je inflacija odplačala dolgove -- zagotovi dovolj sredstev, da se +izvajanje zakona iz leta 1918 lahko začne. + +Pred tem se morajo obstoječe *Bauhütte* nekoliko reorganizirati, saj so +do sredstev stanovanjskega programa upravičene le, če se znebijo + delavskega razpolaganja z dobičkom. + +ADGB ustanovi DEWOG, ki se v stanovanjsko preskrbo vključi kot +demokratičen naročnik, lastnik in upravljavec stanovanj. Kapital mu +zagotavljajo vključene potrošniške zadruge in sindikati. Deluje na +državni ravni, ima 11 hčerinskih družb, ki delujejo v posameznih mestih. + +Delavsko gibanje, po zakonu o financiranju javnih stanovanj in +reorganizaciji zadružnih struktur, upravlja z dobršnim delom +stanovanjskega sektorja in uživa skoraj monopol. Na drugi strani, na +primer dobavitelji gradbenega materiala, ostajajo zasebna podjetja. +Pravzaprav vsi sektorji, ki so odvisni od gradbene industrije in +stanovanjske preskrbe -- kot je promet --, ampak niso podružbljeni, se +lahko pospešeno razvijajo na tej podlagi in v veliki meri cene izdelkov +in storitev teh industrij posredno tudi določajo "socialnost" +weimarske stanovanjske politike. + +Nov okvir, ki ga vzpostavlja DEWOG -- kompaktno upravljanje in +potegovanje za dozdevno predvidljive in stalne finančne tokove -- organe +delavskega razreda dokončno spremenijo iz političnih organizacij v nabor +storitev. Prav tako se mora zdaj razviti stroga tehnika izvajanja teh +storitev. Arhitekti kot so Wagner, Ernst May in Bruno Taut so +poklicani, da izpeljejo to novo tehnično-intelektualno vlogo in v letih +1924--1929 razvijejo najznačilnejši arhitekturni izraz +socialdemokracije. + +## Novi Frankfurt + +SPD župan Landmann bo leta 1925 poklical arhitekta Ernsta Maya, da +prevzame tehnično-organizacijsko vlogo v novih načrtovalskih strukturah, +ki so jih spodbudile nove možnosti javnega financiranja. + +Specifične tehnike, ki jih ti arhitekti razvijejo se ne tičejo zgolj +organizacije gradbenega obrata, organizacije gradbišča, racionalizacije +delovnega procesa gradnje -- kot je to takrat domet Wagnerjevih +predlogov -- ampak se tičejo same standardizacije razporeditev, dimenzij +in zasnove bivalnih prostorov. Izgradnjo spremljajo publikacije in tudi +filmi o pravilni uporabi stanovanj in opreme, o obnašanju novega +človeka. + +Ampak vse te nove tehnike, tako imenovani *Existenzminimum*, poskus +določitve minimalnih uporabnih in sprejemljivih dimenzij stanovanjskih +prostorov, in prefabrikacija se vseeno izkažejo za nezadostna orodja, ko +se cene gradbenih materialov lahko prosto določajo. + +Stroški gradnje in oskrbovanja *Praunheima*, kot še kakšnega projekta, +so previsoki, da bi bili dostopni nižjim slojem. Ob določitvi +minimalnih standardov se mora zagnati tudi program podstandardne +gradnje, da se zagotovi predvidoma začasne kapacitete za tiste, ki jim +standard socialdemokratskih socialnih stanovanj ni dostopen. V merilu +celotne stanovanjske krize industrializirajoče Nemčije in Frankfurta to +sicer ni znaten pojav, ampak zgolj za demonstracijo protislovja v +socialdemokratskih programih: nove tehnike gradnje privedejo tudi do +nove skupine brezdomnih, to je bivših obrtnikov vezanih na gradbeno +dejavnost, ki so postali tehnološki višek. +[@tafuri1987sphere, 211-213] + +Ta *Existenzminimum* bo kasneje kmalu deležen še največ samokritike s +strani modernističnih arhitektov. Ne nujno zato, ker bi bil surovo +določen prenizko. Ampak, ker ni niti finančno zares utemeljen saj +stroški izgradnje ne rastejo linearno ob večanju kvadrature. + +Ampak kritika in razočaranje nad eksperimenti razvijejo že tisti, ki so +jo pomagali oblikovati. + +Hilberseimer, profesor na Bauhausu, bo napisal teoretsko kritiko taktike +umeščanja naselij na obrobje mest in taktiko izoliranih uresničenih +enklav »demokratične ekonomije«, da naivno obravnavajo »metropolo« kot +nekaj, čemur se enostavno lahko izogneš. Teoretizira o metropoli kot +produktivni sili, ki ne pozna centralizacije ali decentralizacije, ker +je enakomerno zajela ves teritorij. Zanesljivi urbanistični posegi v +takšno realnost so mogoči le skozi centralno planiranje, ki presega +nacionalne meje.[@tafuri1987sphere, 219] + +Ta kritika se je potrjevala tudi v realnosti. Siedlungi so brez nenehnih +javnih izdatkov ostajali nerentabilni, generirali pa so razvoj +storitvenega sektorja v starih jedrih, ki je višal dohodke iz rent v +mestih, dodatno centraliziral populacijo in tako dalje, se pravi +ustvarjal stanovanjsko krizo na novo. + +Tudi Wagner bo 1931 izstopil iz SPD in spisal dolgo kritiko socialdemokratske +zemljiške politike. Krivdo bo sicer pripisal povsem osebnim napakam +posameznikov. Tudi bo razočaran ugotavljal, da so mestna uprave doslej +bile le »nočni čuvaj potratnemu sistemu«, da je urbanistično načrtovanje +v Nemčiji farsa, da je zaenkrat UN možno le v Sovjetski zvezi, saj nam je +Rusija pokazala, da urbanistično načrtovanje ne more biti nič drugega +kot gospodarsko planiranje.[@tafuri1987sphere, 224-225] + +Razpad sistema bo sovpadal s poročilom Ernsta Maya iz Sovjetske zveze. +Skupaj s celotno frankfurtsko ekipo, tako imenovano *Mayevo brigado*, je +bil povabljen za dobo treh let v Sovjetsko zvezo, da pripravi krovne +urbanistične načrte za 20 mest. Do konca prvega leta, na primer, je imel +nalogo izvesti stanovanja, mesto za 700.000 ljudi. + +Weimarski arhitekti so na podlagi zapoznele ugotovitve iz lastne +izkušnje cenili nekaj, kar je bilo v Sovjetski zvezi samoumevno: +prostorska politika, načrtovanje prostorskega razvoja ne more biti +osnovano samo na socialnih servisih, ampak zahteva tudi planiranje +industrije, narekovanja produkcije, produkcijskih ciljev. + +Še ena prednost sovjetske situacije je nacionalizacija zemlje, weimarske +mestne oblasti so zemljo kupovale od lastnikov (kar je ali vodilo v +slabo prostorsko politiko ali negospodarnost). + +## Kontinuitete Rdečega Dunaja + +Enotna obravnava Weimarja in Dunaja glede na arhitekturne razlike med +njima se ne zdi neposredno upravičena. Skupaj jih obravnavamo, ker +imata enotno ideološko podlago, razlike pa izhajajo iz različnih usod +nemških in avstrijskih revolucionarnih gibanj tik po vojni. Razlike so +torej kontingentne. Zaključiti z Rdečim Dunajem je pomembno prav tako +zato, ker bolj neposredna kontinuiteta današnje dunajske stanovanjske +politike z obdobjem Rdečega Dunaja informira sodobne mitologije +stanovanjskih socialnih politik. Skupaj jih obravnavamo, ker lahko tako +dobimo bolj celostno sliko odnosa med tehniko in politiko ter hkrati +naslovimo cel blok socialdemokratskih mitologij. + +Ideološke predpostavke Weimarske republike in Rdečega Dunaja so si na +osnovni ravni zelo podobne. Pri obojih se tekom dogajanj po prvi +svetovni vojni kažejo kot zadržek do boljševizma in znotraj tega zadržka +kot previdno manevriranje znotraj buržoazne demokracije. Prav tako si +delijo zmedo glede menedžerskih in delavskih vlog v svetih, socializem +razumejo kot delovno etiko [povzemamo po @tafuri1971austromarxismo]. + +Razlika je v situaciji v kateri se znajdejo SPÖ oziroma Dunaj v razmerju +do ostale države in Nemčije. + +Dunaj kot mesto je bilo ob koncu vojne odrezano od zaledja, do katerega +je sploh razvil svojo industrijsko funkcijo. Že v času imperija je +velik del funkcij Dunaja bil simbolen, reprezentančen. Z izgubo zaledja +in z ustanovitvijo republike Dunaj postane skoraj dvojno nefukcionalen. +Upanje avstromarksistov, da pride do združitve Avstrije in Nemčije se ne +uresniči in tako ostane mesto izolirano znotraj lastne države, odrezano +od mreže socialdemokratskih lokalnih uprav v Nemčiji. + +Zanimivo je kako se takšna izolacija kaže v tehnikah, ki stanovanjski +arhitekturi Rdečega Dunaja dajejo izraz. Vojna zajame Dunaj ravno v +času obsežne špekulativne prenove in širitve mesta ob sprostitvi +zemljišč, ki jih je nekoč zasedalo obzidje. Pri strukturi brezposelnih +po vojni gre tako predvsem za gradbene delavce. Stanovanjski program +Rdečega Dunaja zato načrtno zavira tehnološki napredek gradbene +industrije in vpliva na arhitekturni stil, tudi v etične namene, tako, +da ta zaposli čim večji del manualnega dela. Ob istih ideoloških +predpostavkah klasične socialdemokracije tako dobimo arhitekturno +alternativo visokemu modernizmu Weimarja. Tipologija, ki jo razvije +Rdeči Dunaj je tako dokaj regresivna, gre za obodne stavbne bloke, masivne konstrukcije iz opeke. + +Zaradi izolacije in zapuščine predvojne špekulacije je tehnična +inteligenca, ki je na voljo, da prevzame tehnični vidik naloge +socialdemokratskega programa, sestavljena predvsem iz konzervativnejših +arhitektov, ki projekte obravnavajo kot formalni problem. Ker SPÖ tako +ali tako ne more ponuditi konkretnejših rezultatov kot simbolnih +priznanj, sodelovanje med nemodernističnimi arhitekti in simbolno +politiko samoupravljanja reprodukcije delavcev privede do nekakšnih +ekspresivnih delavskih palač, ki pa, kot stavbni bloki, ostajajo +izolirani od mesta, kot otoki realiziranih regresivnih utopij [tehnično +regresivnost Dunajskega stanovanjskega modela kritizira tudi Martin +Wagner na gradbeni konferenci na Dunaju, njegovo poročilo je v +@tafuri1980vienna, 228-231]. + +Preoblikovanje SPÖ v sistem storitev se v primerjavi z weimarsko SPD zdi +bolj izsiljena pozicija. + +\*\*\* + +Kar je nenazadnje kritika površnih sklicevanj na tradicije +socialdemokratskega upravljanja in načrtovanja mest ne more ponuditi +zaključka, ki bi bil politično neposredno uporaben. Lahko pa v +razmislek izpostavi točke kjer je primerjava sodobnih reformističnih +prizadevanj na področju mesta s to tradicijo zdaj smiselna. + +Najprej je treba omeniti, da *osnovna* oblika javne stanovanjske +preskrbe, ki prevladuje kot legalna in legitimna politična možnost v +sodobnih evropskih liberalnih demokracijah -- naj se ta izvaja kot +javna subvencija na mestu potrošnje, ali kot javno financiranje gradnje -- +ne predstavlja kvalitativne razlike s politično ali tehnično inovacijo +socialdemokratskega upravljanja mest. Tako sta ji skupni tudi +protislovja, ki izhajajo iz omejevanja razrednega interesa na socialno +politiko ob nedotaknjenih razmerjih v produkciji. Finančna nevzdržnost +socialnih programov ob nedotaknjenem trgu vodi v postopno prelaganje +stroškov na potencialne upravičence -- tako je na primer zgodovina dunajske +stanovanjske politike po drugi svetovni vojni zgodovina uvajanja +instrumentov financiranja iz lastnih sredstev upravičencev ali +aktivacije zasebnega kapitala, prav tako pa v splošnem ta trend viden v +redefiniciji neprofitne najemnine v stroškovno najemnino, ki naj pokrije +storitev gradbenika kot kapitalističnega obrata. + +Ne moremo enostavno destilirati pozitivne zapuščine nemške in avstrijske +klasične socialdemokracije. Ne moremo pa mimo dejstva, da rezultati +stanovanjskih in arhitekturnih programov klasične socialdemokracije v +primerjavi z današnjimi skromnimi razdelavami socialnih programov +predstavljajo razumen bazen mitologij za sodobno levico. Kompleksno +součinkovanje uradnega delavskega gibanja med drugo in tretjo +internacionalo, ki je imelo konkretno povezavo z zahtevami ene strate +delavskega razreda in tehnične inteligence, in objektivnimi zahtevami +nemškega kolektivnega kapitala je rezultiralo v "sistemu kompromisov", +kjer vsaj nekakšno delovanje je bilo mogoče. + +Temeljna razlika med stanovanjskim vprašanjem med vojnama in tekom +povojne obnove ter danes je, da se je stanovanjsko vprašanje med vojnama +in po drugi svetovni vojni izražalo predvsem kot stanovanjski +primanjkljaj. Danes ta primanjkljaj ni tako izrazit. Če je +socialdemokratski stanovanjski program propadal na izogibanju poseganja +v razmerja v industriji in zemljiški lastnini, so danes, ob manku +objektivnih teženj kapitala po množični stanovanjski gradnji, toliko +pomembnejša. Nekoliko cinično^[a vendar gre za klasični nauk, gl\. +Engels, "O stanovanjskem vprašanju"] bi lahko sodobno enostavno +sklicevanje na zapuščino klasične socialdemokracije stanovanjskem +vprašanju odsvetovali na podlagi tega, da stanovanjskega vprašanje ne +odpre niti "na staro", kaj šele na novo. + +--- +# vim: spelllang=sl spell +--- + diff --git a/.realna_subsumpcija_arhitekture.md b/.realna_subsumpcija_arhitekture.md new file mode 100644 index 0000000..42a3cec --- /dev/null +++ b/.realna_subsumpcija_arhitekture.md @@ -0,0 +1,3886 @@ + + + + +# Realna subsumpcija + +Mentorica: prof. dr. Petra Čeferin + +Leto vpisa: 2022/2023 + +# Uvod + + + +Položaj arhitekturnega dela v luči sodobnih procesov informacijsko +podprte prestrukturacije gradbenega sektorja, ki je umeščena v širše +procese gospodarskih in političnih prestrukturacij v luči ekonomskih in +ekoloških kriz, je v zadnjem desetletju ena osrednjih tem znotraj +arhitekturne kulture, saj uvajanje novih tehnologij v projektantske in +proizvodne procese -- parametrizacija in digitalna fabrikacija -- +odločilno spreminja tehnično podlago arhitekturnega poklica in s tem +potencialno spreminja, širi ali krči arhitektkine ali arhitektove +obstoječe naloge ter vloge [gl. na primer @deamer2010building; +@aitchison2014thearchitecture; @lloyd2016industries]. Delo je sicer +danes, zaradi novih tehnologij avtonomnih strojev in logističnih +sistemov, na splošno deležno posebne pozornosti, [gl\. na primer +@smith2020service; @benanav2022automation] toda "obrat k delu" v +arhitekturi, kot *arhitekturnoteoretski* trend, naznanja, da gre tudi za +specifično arhitekturno problematiko. + +Čeprav lahko celotno moderno zgodovino tehnologije, oziroma njeno +uvajanje v delovne procese, razumemo in razlagamo skozi njene +disruptivne učinke na področju delitve dela -- nenazadnje ima +konstitutiven moment renesančne arhitekture, oziroma renesančnega +arhitekta, tudi tehnološko podlago [gl\. drugo poglavje +@biraghi2019larchitetto] --, dobi uvajanje tehnologije v delovne procese +posebno razsežnost po industrijski revoluciji. + +Za razlago kvalitativne razlike, ki jo predstavlja ta zvezen in, se +zdi, stopnjujoč se proces, se nam zdi uporaben Marxov koncept *realne +subsumpcije* [povzemamo po @krasovec2017tujost; gl\. tudi +@marx1978rezultati]. S tem označuje popolno prisvojitev in podreditev +produkcije kapitalu. Sprva je subsumpcija le formalna, kapitalist +postane lastnik obrata in delodajalec tam zaposlenih zgolj "formalno". +Postane lastnik obrata kot ga je našel in delodajalec delavcev kot jih +je našel -- tradicionalni, obrtniški. Razmerje kapitala do produkcije +je formalno, saj so se do sedaj spremenila le pravna razmerja, ne pa +način dela. Realna subsumpcija pa pomeni transformacija samih +produkcijskih tehnik in tehnologij na način, ki je posebej prilagojen +kapitalu. Uvajanje tehnologije ima v kapitalizmu posebno vlogo. Je +posebno področje, kjer se "prisilni zakon konkurence" lahko izvaja, +tehnološke inovacije delujejo kot materializacije imperativa konkurence. +Na različnih področjih tehnično revolucioniranje delovnih procesov +poteka različno hitro. Stroji sprva, v času industrijske revolucije, +lažje odločilno spreminjajo ročno, obrtniško delo, težje pa +intelektualne dejavnosti. To omogoči šele izum računalnikov v drugi +polovici 20\. stoletja, pravi preboj pa omogoči šele njihova množična +uporabnost. + +Pri realni subsumpciji intelektualnih delovnih procesov gre torej za +razmeroma sodoben pojav, na katerega se pravzaprav "obrat k delu" v +arhitekturi nanaša. Kot intelektualno področje delovanja arhitektura +misli in razvija lasten program, kot diskurzivna praksa se nenehno +opredeljuje do lastnih pogojev. Opredeljuje se torej tudi do +tehnoloških sprememb svojega področja. Do tehnologije lahko zavzame, na +primer, skeptično pozicijo, ki vsebino arhitekturnega poklica razume +esencialistično, disrupcijo, ki jo predstavlja nova tehnologija, pa +razume kot prekršek bistva arhitekture [gl\. na primer +@frampton2010intention]. Lahko pa zavzame tudi pozicijo, ki bi jo lahko +označili za tehnooptimistično. V tehnični revoluciji vidi možnost +prenove bistva arhitekturnega poklica [gl\. na primer v istem zborniku +@deamer2010detail]. Pri tem ne gre za izrazito drugačne vrste odzivanja +na tehnologijo, kot jih arhitekturna zgodovina že pozna. Arhitekturna +kultura je znano reflektirala tudi industrializacijo tekom 19\. in 20\. +stoletja, kjer lahko prav tako sledimo skepsi -- gibanje *arts and +crafts*, ekspresionizem ... -- ali navdušenju -- modernizem. S to +razliko, da je tema arhitekturnega dela kot intelektualnega dela takrat +zgolj implicitna, saj obdobje modernizma predstavlja realno subsumpcijo +ročnega in obrtniškega dela in ne še intelektualnega. + +Za Krašovca je prehod kapitala od nadomeščanja motoričnih in mehaničnih +človeških funkcij do nadomeščanja intelektualnih funkcij ključen. +Dokler stroji nadomeščajo zgolj silo, trend tega nadomeščanja nadzira +človek, četudi posledic tega nima popolnoma pod nadzorom. Ko pa se +človeka lahko nadomesti tudi s tako imenovanimi mislečimi stroji -- +sistemi, ki lahko sami načrtujejo in prilagajajo svojo dejavnost -- +konkurenčno določen razvoj razvoj kapitala postane popolnoma +*ambivalenten* do človeka. + +> Tehnološka evolucija je presegla biološke omejitve človeških možganov, +> kar pomeni tudi omejitve človeškega intelekta. Na tej točki človeštvo +> postaja odvečno ne le v socialnem pomenu, temveč tudi v pomenu +> možnosti nadomeščanja človeške delovne sile v kapitalističnem +> produkcijskem procesu z mislečimi stroji. Stroji industrijske +> revolucije so bili le prožni, ne pa tudi (avtonomno) inteligentni, +> mogoče jih je bilo hitro prilagajati, spreminjati, "hekati" ali +> nadomeščati z novimi, bolj zmogljivimi, niso pa mogli sami načrtovati, +> izvajati in prilagajati svojih dejavnosti. Človeško biološko omejenost +> so presegli le na področju motorike, ne pa tudi intelekta, medtem ko +> so današnji stroji čedalje bolj zmožni tudi avtonomnih intelektualnih +> funkcij, kar pomeni, da morda predstavljajo zametke tako prožne kot +> inteligentne delovne sile, ki bo sčasoma nadomestila človeško +> [@krasovec2017tujost, 773]. + +Na tej točki, pravi, je za razumevanja delovanja kapitala ključno +razumevanje njegove *realne avtonomije*. Potencialno samospreminjanje +kapitala preseže shemo človeški intelekt--materializacija v strojnem +sistemu, preseže humanistično teorijo odtujitve, ki poteka na relaciji +predikat subjekta--materializacija v objektu. Realna subsumpcija tako +ni več proces prisvajanja človeka po kapitalu, temveč "konkurenčno +določena realna avtonomija kapitala" [@krasovec2017tujost, 774]. Na tej +podlagi Krašovec za politiko, ideologijo, diskurz pravi, da so stvar +starega reda. Ideološko opredeljevanje intelektualnih disciplin do +tehnologije postane brezpredmetno, saj niso presežene zgolj določene +ideološke vloge intelektualcev, temveč je presežena sama ideološka +funkcija kot taka. + +Izpostavljanje potenciala avtonomnega samospreminjanja kapitala v tem +primeru lahko deluje nekoliko tendenciozno. Toda popredmetenje +odločevalskih in intelektualnih funkcij v kompleksnih sistemih s +povratnimi informacijskimi zankami kvalitativno spreminja dosedanje +sheme intelektualnega delovanja ter zahteva ponoven razmislek o +temeljnih določilih razmerja med intelektualnimi področji delovanja in +kapitalističnim razvojem. + +Kot razmislek v tej smeri lahko razumemo tudi dela italijanskega +arhitekturnega zgodovinarja Manfreda Tafurija, ki imajo -- v delih kjer +se navezujejo na modernizem -- podoben obris kot krašovska tujost +kapitala. + +Že v *Theories and History of Architecture* [@tafuri1980theories] je +proces, kateremu so arhitekturne avantgarde od toskanskega +"quattrocenta" dalje podvržene, proces postopnega spodkopavanja +diskurzivnega prostora intelektualnih družbenih skupin. Poudarek na +tehnološki podlagi tega procesa pa nastopi v slavnejših spisih zbranih v +*Projekt in utopija* ter *The Sphere and The Labyrinth* +[@tafuri1985projekt; @tafuri1987sphere]. V procesu kjer intelektualne +družbene skupine na začetku 20\. stoletja svoje programe opredelijo v +terminih naprednih gospodarskih ali političnih institucij +objektificirajo nujnost in nespornost, razredno nevtralnost, +tehnološkega razvoja. Ta substitucija ciljev delavskih gibanj s +tehnološkimi ukrepi ne pomeni le, da je imela arhitektura, v zadnji +instanci, reakcionarno vlogo -- oziroma to ni glavna točka tafurijanske +kritike. Temveč je ključna točka tafurijanske kritike to, da je +konstruktivna vloga arhitekture pri realni subsumpciji produkcije je +pripravila teren za realno subsumpcijo arhitekture: + +> Arhitekti, ki so nesposobni, da bi, za tem ko *so ideološko +> anticipirali železni zakon plana*, zgodovinsko prebrali izvršeno pot, +> se do ekstremnih posledic upirajo procesom, *ki so jih sami pomagali +> vzpostaviti*. [@tafuri1985projekt, 112, poudarki naši] + +Odvečnost arhitekture v razmerju do kapitalističnega razvoja je znana +tema tafurijanske kritike arhitekturne ideologije. Manj ozaveščen pa je +skrajnejši izraz te odvečnosti kot jo Tafuri razvije v članku *Lavoro +intellettuale e sviluppo capitalistico* [@tafuri1970lavoro]. Članek je v +manjši meri vključen v *Projekt in utopija* in se ne navezuje neposredno +na arhitekturno zgodovino [za prikaz vseh vlog, ki jih je tafurijanska +kritika imela do svojega neposrednega političnega in strokovnega okolja +gl\. @galimberti2022images; za pojasnitev konceptov, ki jih Tafuri +uporablja v dialogu s svojim političnim okoljem, ter kako delujejo +znotraj oziroma vzpostavljajo njegovo zgodovinsko metodo gl\. +@corna2016thinking]. Kapitalistični razvoj, oziroma *Plan*, tu pridobi +status popolnoma avtonomnega subjekta. + +> Gospostvo totalnega kapitala se tako uresničuje izven vsakršne logike, +> ki je tuja njegovim lastnim neposrednim mehanizmom, brez vsakršne +> zunanje utemeljitve za vse večjo realizacijo konkretnih instrumentov +> poseganja, z najbolj absolutno neodvisnostjo od kakršnega koli +> abstraktnega "etičnega" cilja, od kakršne koli teleologije, od +> kakršnega koli "najstva" [@tafuri1970lavoro, 247]. + +Vsaka morebitna vloga, tudi konstruktivna, intelektualcev pri odločanju +je izključena. Tu ne gre več za enostavno odvečnost zaradi slučajne +trenutne neustreznosti, temveč za absolutno tujost kapitala od kakršnega +koli umnega upravljanja, ideje, programa ali načrtu v diskurzivni +obliki. + +Tu se tafurijanska in kraševska analiza kar se da zbližata. Pomembno je +omeniti tudi, da je pri obeh eden izmed izhodiščnih signalov za nadaljnja +sklepanja pojav računalnikov oziroma razdelava umetnih jezikov, ki so +uporabni v komunikaciji znotraj sistema računalnikov. Po Tafuriju so +pogoj avtomatskosti Plana dinamični modeli nadzora, ki delujejo na +podlagi umetnih jezikov, ki zagotavljajo lastne mehanizme vrednotenja. + +> tehnike odločanja, s prilaščanjem ogromnega potenciala, ki je v +> elektronskem računalniku, težijo k ustvarjanju specifičnih *jezikov +> plana* in posledično novih splošnih disciplin, ki *izhajajo iz plana* +> [@tafuri1970lavoro, 267]. + +Pri Krašovcu prav tako ideologijo, ki predstavlja intelektualne družbene +skupine, nadomesti računalniška koda: + +> Pisanje računalniške kode ni le druga oblika pisanja, v kateri namesto +> črk nastopajo številke oziroma matematični znaki, temveč je tudi +> usmerjeno drugam -- ni pisanje neposredno za druge ljudi, temveč +> pisanje za stroje oziroma tehnološko okolje. Medtem ko klasično +> pisanje s pomočjo primitivne kognitivne tehnologije pisave pošilja +> sporočila od enih do drugih biomožganov, pomeni programiranje +> komunikacijo med biomožgani programerja in računalniki kot +> tehnomožgani. Tehnomožgani izvajajo večino današnjih splošnih +> družbenih kognitivnih in intelektualnih operacij ter pretežno +> komunicirajo med seboj, kar povzroča večino tesnob, povezanih z novimi +> mediji in tehnologijami, ki še dodatno eskalirajo z razvojem umetne +> inteligence, saj ta marginalizira intelektualni *input* biomožganov +> in, ker je njen način delovanja hiter, kompleksen in tuj, zaradi svoje +> netransparentnosti deluje zastrašujoče [@krasovec2021tujost, 171]. + +Za obe, četudi tendenciozni, analizi menimo, da zaznata bistveno +disruptivno vlogo, ki jo, na eni strani izum, na drugi množična uporaba, +informacijske tehnologije imajo pri dekvalifikaciji ali rekvalifikaciji +intelektualnega dela. Obdobje od 70\. let 20\. stoletja do začetka 21\. +stoletja znotraj arhitekture in širše zaznamuje več pragmatičnih in +optimističnih obratov, ki na praktični ravni niso terjali posebne +analize tehnologije v razmerju do intelektualnega delovnega procesa. +Nove funkcije intelektualnega dela v luči novoizumljenih trgov (kar je +bila tudi funkcija tako imenovanega neoliberalnega obrata, ki sovpada s +tem obdobjem) urbane regeneracije, zvezdniške arhitekture, računalniško +podprtih formalnih eksperimentov in celo ekoloških znanosti so +nakazovali na nova polja priložnosti, kjer arhitektura lahko spet +opredeli *lastne* programe delovanja do teh trgov. Toda prav tako je to +obdobje temeljnih tehničnih sprememb arhitekturnega dela in +formalizacije številnih aspektov projektiranja v programske jezike. Z +navezavo na ti dve analizi je možno obdobje pomodernistične arhitekture +-- to je arhitekture postmodernizma in dalje -- utemeljiti v terminih +racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije, kar omogoča tudi +reinterpretacijo najbolj vidnih -- stilskih, estetskih, diskurzivnih -- +značilnosti obdobja. + +# Namen in cilji naloge + + + +Namen naloge je opredeliti in utemeljiti razvoj pomoderne arhitekture v +terminih racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije +arhitekturnega dela znotraj izrazito tehnološke dinamike +kapitalističnega razvoja. "Obrat k delu" kot arhitekturnoteoretski +trend nakazuje, da področje sprememb vsebin in oblik arhitekturnega dela +postaja eno pomembnejših področij za razumevanje sodobne arhitekture. +Toda razvoj intelektualnih oziroma informacijskih funkcij strojev ne +odpravlja zgolj nekatere ideološke funkcije intelektualnih poklicev, +temveč potencialno odpravlja ideološko funkcijo kot tako. Opredelitve +do in vrednotenje lastnega položaja, skeptično ali optimistično, ni več + ustrezno v kolikor so ti procesi še vedno pojmovani znotraj + humanistične teorije odtujitve. Pri realni subsumpciji + intelektualnega dela namreč ne gre za proces objektivizacije človeških + lastnosti, temveč ima ta proces svojo realno avtonomijo. Namen naloge + je zato tudi teoretsko antihumanistična opredelitev avtonomije + kapitalističnega razvoja v razmerju do arhitekturnega dela, tudi skozi + reaktualizacijo nekaterih manj znanih del kanoničnih + arhitekturnoteoretskih avtorjev. + + +# Raziskovalno vprašanje ali morebitna delovna hipoteza + + + +Razvoj pomodernistične arhitekture je mogoče opredeliti v terminih +racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije arhitekturnega dela +znotraj izrazito tehnološke dinamike kapitalističnega razvoja. V +obdobju pomodernistične arhitekture lahko govorimo o *realni +subsumpciji* arhitekturnega dela kot intelektualnega dela pod kapitalom. +Ta subsumpcija ima tehnično podlago v informacijski tehnologiji, ki +objektificira in formalizira prej intelektualne (diskurzivne) procese. +To je anticipirala že modernistična arhitekturna kultura, ki je proces +doživljala kot krizo, nadaljnji razvoj arhitekture pa do procesa razvije +številne odzive -- od skeptičnih, optimističnih, ciničnih ... Skozi +koncepte (realne subsumpcije) arhitekturnega dela in realne avtonomije +kapitalističnega razvoja je mogoče razložiti bistvene značilnosti +sodobne arhitekture. + +# Pristop, materiali in metode + + + +Predmet raziskave so uvedbe informacijske tehnologije v načrtovalske +procese in njihovo učinkovanje na vsebino in obliko arhitekturnega dela. +Raziskava tega vključuje pregled relevantne literature in gradiva rabah +različnih tehnologij, kontekst njihove uvedbe (kdaj so uvedene in kateri +problem dotedanjega načina dela naj bi naslavljale) in njihov učinek kot +ga je zaznala in opisovala takratna arhitekturna kultura. + +Ključne tehnološke prelomnice so vsaj: prenos programskega jezika za +numerično krmiljenje (CNC) v splošen jezik računalniško podprtega +risanja (CAD) ter razširitev funkcij CAD formatov tako, da postanejo +nosilci dodatnih informacij (BIM). + +Glede na kontekst uvajanja tehnologije (razloge in odzive), vsaka +predstavlja, vsaj pri arhitekturi, na eni strani premestitev kreativnih +mej, na drugi pa v njih lahko razberemo tudi funkcijo optimizacije s +stališča kapitala nerodnih in nezanesljivih človeških faktorjev. +Analizirati je potrebno oba (oziroma vse) momenta saj ne gre za +enoznačne pojave. + +# Pričakovani rezultati + + + +Pomodernistični arhitekturni razvoj je mogoče opredeliti v terminih +racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije arhitekturnega dela +kot intelektualnega dela. Takšna opredelitev bo omogočala +interpretacijo nedavne in sodobne arhitekture onkraj njenih najbolj +vidnih značilnosti obdobja in reaktualizirala nekatera manj znana dela +kanoničnih arhitekturnoteoretskih avtorjev. Opredelitev modernistične +arhitekture kot obdobja realne subsumpcije industrije in pomodernistične +arhitekture kot realne subsumpcije intelektualnega dela bo osredinila +arhitekturo in njen odnos do tehnologije kot bistven objektiv za +razumevanje sodobnih subjektov v kapitalizmu. + +# Vsebinska vpetost naloge v raziskovalni program oziroma projekt fakultete + + + +Mentorica prof\. dr\. Petra Čeferin se ukvarja s strukturno logiko +arhitekture kot kreativne prakse, pri čemer se ta nanaša tudi na vlogo +arhitekta ali arhitektke v kreativnem procesu. Prav tako teoretizira o +večih funkcijah arhitekture v družbi (glede na pozicijo, ki jo arhitekti +zavzemajo) in na pogoje preseganja tega stanja. Pri svoji opredelitvi +arhitekture kot kreativne samodoločujoče se dejavnosti upošteva tudi +tafurijansko diagnozo krize (modernistične zavesti) arhitekture. + +Raziskavo je mogoče razumeti kot logično nadaljevanje moje magistrske +naloge *Prispevek k obnovi kritike arhitekturne ideologije*, kjer me je +zanimalo, ali je sodobna arhitekturna kultura, v nasprotju s +prevladujočo zavestjo o koncu zgodovine in kritike, lahko predmet +kritično-zgodovinske obravnave kot jo poznamo iz obdobja krize povojnega +modernizma. Poseben odnos med arhitekturo in družbo kot zgodovinsko +formacijo produkcijskih razmerij, ali na ravni ideološkega posredovanja, +ali kot razvoj in specifike arhitekturnega dela v kapitalizmu, je stalna +tema, ki jo naslavljam pri svojem teoretskem delu. + +# Pričakovani prispevek k razvoju stroke in znanosti (nova znanja, metode ...) + + + +Raziskava preverja spoznavno vrednost utemeljevanja razvoja pomoderne +arhitekturne v terminih racionalizacije, avtomatizacije in +rekvalifikacije *arhitekturnega dela* znotraj značilno tehnološke +dinamike kapitalističnega razvoja, saj se dosedanje uveljavljeno +osredotočanje zgolj na najbolj vidne značilnosti nedavne arhitekturne +zgodovine v luči sodobnih teoretskih trendov "obrata k delu" in razvoja +informacijskih tehnologij znotraj načrtovalskih delovnih procesov zdi +nezadostno. Podobna rekontekstualizacija na primeru modernistične +arhitekture je predstavljala bogato torišče arhitekturnoteoretskih +konceptov in konceptov arhitekturne zgodovine ter prispevala k +razumevanju modernistične arhitekture kot kompleksnega pojma. Prav tako +bi radi pokazali, da je prav materialistična zgodovina arhitekture kot +intelektualnega področja delovanja prepričljiv objektiv za razumevanje +sprememb dela, njegove organizacije in njegovih subjektov v sodobnem +kapitalizmu. + +--- + +Različni primeri, ki jih Tafuri poda, +od arhitekturnih poskusov nemške klasične socialdemokracije, ki so +zagotavljali tehnično formo socialnim programom nemških sindikalnih +organizacij [o tem gl. tudi @tafuri1971socialdemocrazia], kot Le +Corbusier, ki svoje arhitekturno delo pojmuje kot napravo za +preprečevanje revolucij [o tem tudi v @biraghi2019larchitetto, 22], + +je tema +arhitekture kot "naprave", ki ureja družbene odnose, eksplicitno +izpostavljena. + +Pri tem razvijajo in uporabljajo številna orodja na +področju gradbene prefabrikacije, standardizacije, prometa in ekonomije, +ki so +splošno uporabna in neodvisna od strokovnih ambicij. + +Poda dva primera. + +Socdemokracijo kjer arh. objekt kot "izjema" v razmerju do mesta izgine + +in Le Corbusierjev *Plan Obus*, ki je formalno najjači in dejansko +vključuje keynesijanski intervencionizem +a ostane neuresničen. + +To je podlaga taf. argumentu odvečnosti arhitekture. + +> Prav tako *design*, kljub svojemu realizmu, prinaša neizpolnjene +> zahteve, in -- v zagonu, ki ga je podal organizaciji podjetij in +> produkcije -- vsebuje margine utopije. Plan, ki ga opredelijo vodilna +> arhitekturna gibanja od formulacije *Plan Voisin* Le Corbusierja +> (1925) in od stabilizacije Bauhausa (okoli 1921) ter dalje, vsebuje to +> protislovje: izhajajoč iz gradbenega sektorja arhitekturna kultura +> odkriva, da je izpolnitev zastavljenih ciljev možna le s povezovanjem +> tega sektorja z reorganizacijo mesta; toda to pomeni, da tako kot so +> jih izpostavljene zahteve zgodovinskih avantgard napotile v sektor +> vizualnih komunikacij, ki je še bolj neposredno vključen v ekonomske +> procese -- arhitektura in *design* --, tako se je planiranje, ki so ga +> razglašale arhitekturne in urbanistične teorije, nanašalo na nekaj +> izven sebe: na splošno prestrukturiranje produkcije in konsumpcije; z +> drugimi besedami na *Plan kapitala* [@tafuri1969peruna, 57]. + +> V tem smislu arhitektura -- z izhajanjem iz same sebe -- posreduje +> realizem in utopijo. Utopija je v trdovratno vztrajnem prikrivanju, da +> je ideologija planiranja v gradbeništvu lahko uresničena le, če +> pokaže, da pravi Plan lahko privzame formo onkraj nje; celo, da bosta +> enkrat, ko vstopi v horizont splošne reorganizacije produkcije, +> arhitektura in urbanizem objekta, ne subjekta Plana +> [@tafuri1969peruna, 57]. + +> Arhitekturna kultura med 1920 in 1930 ni bila pripravljena sprejeti teh +> posledic. Kar ji je jasno, je njena lastna "politična" naloga. +> Arhitektura -- beri: načrtovanje in planska reorganizacija gradbeništva +> ter mesta kot produktivnega organizma -- rajši kot Revolucija: Le +> Corbusier jasno razglasi ti dve alternativi, ki implicitno krožita v +> spisih tako Mondriana kot Gropiusa [@tafuri1969peruna, 57]. + +> Medtem pa se z začetkom prav v politično najbolj angažiranih krogih -- v +> *Novembergruppe*, reviji "G", berlinskem *Ring* -- arhitekturna +> ideologija tehnično natančno določi: s tem, ko z lucidno objektivnostjo +> sprejme vse sklepe glede "smrti umetnosti" ter čisto "tehnične" +> funkcije intelektualca, ki jo apokaliptično razglasijo avantgarde, +> srednjeevropski *Neue Sachlickheit* prilagodi taisto metodo +> projektiranja idealizirani strukturi tekočega traku. Figure in metode +> industrijskega dela vstopijo v organizacijo projekta in se odražajo v +> predlogih konsumpcije objekta [@tafuri1969peruna, 57-58]. + +Pojmovanje arhitekture kot "naprave", ki ureja družbene odnose, je +eksplicitno izpostavljena tema različnih modernističnih gibanj. + +Tehnologija ni le sredstvo, ampak privzema ideološki pomen (gl. civ +machiniste). Ta vera v tehnologijo je posledica (oportunizma) da +arhitekti upravljajo z uvajanjem strojev v, da so upravljalci +nadomeščanja mehanične delovne sile. + +urejajo razredne +odnose na družbeni ravni in zagotavljajo tehnične pogoje za reprodukcijo +kapitalističnega razmerja. +Do procesov, ki jih +V momentih kjer se arhitektura kot disciplina produktivno vključuje v +gospodarske programe +uživa družbeno priznanje in procese, ki jih sproža -- +-- predvsem nadomeščanje motoričnih in mehaničnih človeških funkcij --, +navdušeno pozdravlja (gl machine take command). + +- Taylorizacija gradbišča. Podajanje forme *civilisation machiniste*. + Posploševanje produkcijskih odnosov. Vedno kaže onkraj sebe. +- + + + + + + + +Položaj arhitekturnega dela v luči sodobnih procesov informacijsko +podprte prestrukturacije gradbenega sektorja, je v zadnjem desetletju +ena osrednjih tem znotraj arhitekturne kulture, saj uvajanje novih +tehnologij v projektantske in proizvodne procese -- parametrizacija in +digitalna fabrikacija -- odločilno spreminja tehnično podlago +arhitekturnega poklica in s tem potencialno spreminja, širi ali krči +arhitektkine ali arhitektove obstoječe naloge ter vloge. + +Tema uvajanja tehnologije v delovne procese ima posebno mesto v +arhitekturni zgodovini. V svojem pregledu vlog, ki jih skozi novoveško +zgodovino privzema arhitekt-intelektualec, arhitekturni zgodovinar +[[Marco Biraghi|biraghi_larchitetto_come_intellettuale]] opomni na +"afero", ki za številne zgodovinarje označuje začetek moderne +arhitekture: izgradnja florentinske katedrale in zasnova kupole + +> ki bi tradicionalno bila rešena z uporabo lesenih opažev (reber), a v +> tem primeru zaradi velikih dimenzij prostora, ki bi ga bilo treba +> obokati, niso bile uporabne, je za Brunelleschija postala priložnost, +> da ne le uporabi svoje konstrukcijsko znanje, ki je plod neposrednega +> študija antike, temveč tudi "prvič potrdi in zagovarja 'strokovnost' +> arhitekta proti ohlapnem 'magisteriju' rokodelca, prednost tehnične +> invencije pred izvedenostjo obrti" [@biraghi2019larchitetto, 37]. + +V tem primeru začetek moderne arhitekture ni opredeljen v formalnih, +oblikovnih ali tehničnih, kriterijih, temveč začetek označuje +vzpostavitev arhitektov v njihovi družbeni distinkciji, kot +intelektualcev in vodilnih figur na gradbišču. Na to, kakšen značaj bo +nova "premoč" intelekta imela, nakazuje epizoda iz leta 1430, ko +Brunelleschi zidarje, ki so stavkali zaradi napornega in nevarnega dela +na kupoli, odpusti le da jih nazadnje spet zaposli za nižje plačilo. Pri +tem ni ključna osnovna ugotovitev, da se avtonomija arhitekta izvaja v +terminih komande in nadzora, temveč da ima vzpostavitev arhitekture kot +avtonomnega področja delovanja izrazito tehnološko podlago ter da ima +Brunelleschijev izum objektivni značaj. Rešitev zasnove kupole na način, +da je ni potrebno pred gradnjo centrirati ter med gradnjo podpirati, ker +je na vsaki stopnji izgradnje samostoječa in samouravnalna, odpravi +privilegije mojstrov saj se ne zanaša več na njihovo tradicionalno +vednost, prav tako pa lažje prenese zaustavitve del in menjave delovnih +ekip. Učinkovanje arhitekture je v tem primeru pravzaprav neodvisno od +strokovnih, umetniških ali političnih interesov arhitekta in z njimi +sovpada le slučajno. + + + +Ključno zgodovinsko prizorišče specifičnega odnosa +arhitektura--tehnika--družba je obdobje arhitekturnega modernizma. Za +arhitekturnega zgodovinarja [[Manfreda Tafurija|tafuri]] arhitekti +*quattrocenta* nakazujejo na dinamiko, ki se bo z industrijsko +revolucijo šele popolnoma razvila [gl. @tafuri1969larchitettura; +@tafuri1980theories], in predstavljajo model zgodovinskim avantgardam in +arhitekturnim modernističnim gibanjem 20. stoletja [gl. +@tafuri1969peruna; kasneje razširjeno v @tafuri1985projekt]. Te se v +svojih poskusih kritičnega a produktivnega vstopa v politične in +gospodarske programe naprednih institucij industrializiranega +kapitalizma vedno nanašajo na nekaj še bolj neposredno vključenega v +ekonomske procese. Tako kot se umetniške avantgarde napotijo v +arhitekturo in *design*, + +> tako se je planiranje, ki so ga razglašale arhitekturne in +> urbanistične teorije, nanašalo na nekaj izven sebe: na splošno +> prestrukturiranje produkcije in konsumpcije; z drugimi besedami na +> *Plan kapitala*. + +Kjer pa bosta arhitektura in urbanizem, nadaljuje, objekta, ne subjekta, +Plana [@tafuri1969peruna, 57]. + +Primer arhitekturnih poskusov nemške klasične socialdemokracije, ki ga +poda, priča o popolni "tehnizaciji" arhitekture in drastičnih omejitvah +možnosti delovanja: podobe in metode industrijskega dela vstopijo v +organizacijo projekta in sama metoda projektiranja je prilagojena +idealizirani (in že zastareli) strukturi tekočega traku +[@tafuri1969peruna, 58]. V skrajnem primeru urbanista Hilberseimerja, ki +odčarano sprejme nove naloge zvezne organizacije racionalizacije od +gradbišča do urbane strukture, arhitekturni objekt kot "izjema" v +razmerju do mesta popolnoma izgine [@tafuri1969peruna, 60]. + +Tudi alternativa, ki jo predstavlja Le Corbusier, ne predstavlja izhoda. +Vrhunec njegovega "apela industrialcem", ki se začne z razdelavo +projekta *Dom-Ino*, je *Plan Obus* za Alžir, ki ga je razvijal od leta +1931 dalje, megastruktura nad staro kazbo, ki je "tako na ideološki kot +na formalni ravni še nepresežena" [@tafuri1969peruna, 66]. V tem +projektu je Le Corbusierjeva dilema medvojnega kapitalizma -- +arhitektura ali revolucija -- razrešena. Obratno od nemških arhitektov, +ki členijo in racionalizirajo osnovno celico, ki določa nadaljnje +strukture -- od taylorizacije gradbišča, gospodinjstva, stanovanja, +četrti, mesta -- Le Corbusier oblikuje urbano strukturo kot organsko +celoto, znotraj katere je predvidena možnost vstavljanja "ekscentričnih +in eklektičnih elementov", tako da občinstvu omogoči "razdelavo lastnega +'slabega okusa'" [@tafuri1969peruna, 69]. + +Tej arhitekturni gesti Tafuri pripiše tudi poseben pomen v razmerju do +gospodarstva. Svoboda stanovanjskih celic upošteva zahtevo po nenehni +tehnološki revoluciji in hitri konsumpciji, moment potrošnje napravi v +produktivni moment celotnega cikla kapitala: + +> Stanovanjsko celico, teoretično potrošljivo v kratkem času, je mogoče +> zamenjati ob vsaki spremembi individualnih potreb -- ob vsaki +> spremembi potreb, ki jih povzroči prenova stanovanjskih modelov in +> *standards*, ki jih narekuje produkcija [@tafuri1969peruna, 69]. + +Čeprav gre za produktiven arhitekturni predlog v razmerju do potreb +kapitalistične reorganizacije mesta, je -- za razliko od arhitektov +klasične socialdemokracije -- predlagan v izolaciji od državnih ali +mestnih oblasti, z lastnimi sredstvi. Vse ekonomske cilje *Plana Obus* +je na tej točki že moč najti v keynesijanskih anticikličnih politikah, +kar pomeni, da je arhitekt kot predlagatelj projekta odvečna figura. + +Na eni strani *projekt* -- raztopitev arhitekturnega objekta v +spremenljivke širših ekonomskih procesov -- na drugi *utopija* -- +neuslišano podajanje forme tem procesom: v obeh primerih gre za izgubo +funkcije arhitektov kot aktivnih ideologov. Za Tafurija so to gabariti +krize, ki jo zaznava arhitekturna kultura povojne Evrope, ki jo tudi +neposredno naslavlja [za vlogo tafurijanske kritike modernističnega +gibanja v razmerju do njemu sodobnih arhitekturnih neoavantgard in +humanizmov gl. @corna2016thinking; @galimberti2022images]. + + + + + +Odvečnost arhitekture v razmerju do kapitalističnega razvoja je znana +tema tafurijanske kritike arhitekturne ideologije. Manj ozaveščena pa je +skrajnejša razdelava te odvečnosti kot jo Tafuri razvije v članku +*Lavoro intellettuale e sviluppo capitalistico* [@tafuri1970lavoro]. +Kapitalistični razvoj, oziroma *Plan*, tu pridobi status popolnoma +avtonomnega akterja: + +> Gospostvo totalnega kapitala se tako uresničuje izven vsakršne logike, +> ki je tuja njegovim lastnim neposrednim mehanizmom, brez vsakršne +> zunanje utemeljitve za vse večjo realizacijo konkretnih instrumentov +> poseganja, z najbolj absolutno neodvisnostjo od kakršnega koli +> abstraktnega "etičnega" cilja, od kakršne koli teleologije, od +> kakršnega koli "najstva" [@tafuri1970lavoro, 247]. + +Tu ne gre več za to, da je arhitektura izgubila ideološko funkcijo, +temveč je sama funkcija ideologije presežena. Tafurijev *Plan* je +absolutno tuj kakršnemu koli upravljanju v oblikah, s sredstvi, ki jih +je arhitektura do tedaj razvila. Ključni razvoj v to smer za Tafurija +predstavlja izum računalnika, oziroma razdelava umetnih jezikov, ki so +uporabni znotraj sistema računalnikov. Zanj so pogoj avtonomije *Plana* +dinamični modeli nadzora, ki zagotavljajo lastne mehanizme vrednotenja +in s tem odpravljajo diskurzivne funkcije arhitekta kot intelektualca +ter ustvarjajo nove splošne discipline, ki izhajajo iz *Plana* +[@tafuri1970lavoro, 267]. + +# Namen in cilji + +Kljub temu, da tafurijanske teze v svojem kontekstu delujejo +tendenciozno -- tematizirajo razvoj informacijskih tehnologij v času, ko +so, v primerjavi z danes, sorazmerno površno vključene v delovne procese +--, menimo, da zaznajo bistveno disruptivno vlogo, ki jo bo +informacijska tehnologija imela pri dekvalifikaciji ali prekvalifikaciji +intelektualnega dela. Posebej pa so aktualne, če jih beremo ob sodobnih +teorijah realne avtonomije kapitala in preseženosti ideologije +[gl. @krasovec2021tujost]. + +V obdobju od konca 60. let 20. stoletja do danes -- po Levu Manovichu +obdobje "softwareizacije" kulture -- lahko sledimo +številnim razvojem znotraj arhitekturne kulture, za katere +TODO + +Tako na primer grafični oblikovalec Dakota Brown teoretizira o +računalniško podprtem eklekticizmu "postmodernega" in +"dekonstruktivističnega" obrata kot ne zgolj kritiki modernizma, temveč +hkrati poskus razumevanja in prilastitve transformacij kreativnega dela, +kot novega terena svobode, ki jih spodbuja digitalizacija kreativnih +industrij [@brown2022out]. Brown sicer obravnava spremembe na področju +grafičnega oblikovanja, a zanimivo je, da te spremembe kontekstualizira +znotraj arhitekturne zgodovine modernizma in institucij modernistične +arhitekture. S tem pomemben del tendenc tako imenovanih kreativinh +poklicev, ki sebe razumejo kot *preseganje* modernizma, kontekstualizira +kot *nadaljevanje* modernizma. + +Prav tako se digitalni obrat v arhitekturi pojmuje kot antiteza +industrijskim metodam, ki so podlaga modernističnim sredstvom +projektiranja: + +> v splošnem smislu se digitalni obrat v arhitekturi lahko razume kot +> zapoznelo potrditev nekaterih načel same postmoderne arhitekture: +> proti modernistični standardizaciji so postmodernisti zagovarjali +> diferenciacijo, variacijo in izbiro; skoraj eno generacijo kasneje so +> digitalne tehnologije zagotovile najprimernejša tehnična sredstva za +> dosego tega cilja [@carpo2013thedigital, 10]. + +A ravno globoka standardizacija in racionalizacija je tista, ki +zagotavlja pogoje za industrijsko izdelavo navidezno neskončno +variabilnih prefabrikatov. Oziroma kot poglabljanje standardizacije +zazna Rem Koolhaas: + +> Ravno v trenutku, ko sta pravilnost in ponavljanje opuščena kot +> represivna, so gradbeni materiali postali vse bolj modularni, enotni +> in standardizirani, kot da je snov že vnaprej digitalna (naslednja +> stopnja abstrakcije). Modul postaja vse manjši in manjši, dokler ne +> postane mozaik. Z velikimi težavami -- prepiri, pogajanja, sabotaža -- +> se iz enakih elementov konstruirata nepravilnost in edinstvenost +> [@koolhaas2010junkspace, 140]. + +Tako kot modernistično navdušenje nad "civilisation machiniste" dokaj +zanesljivo spremljajo tudi razočarane kritike posledic industrializacije +gradbenega sektorja -- sem lahko prištevamo številne pomembne zaznamke +arhitekturnega modernizma, od gibanja *Arts and Crafts*, nemškega +ekspresionizma, Adolfa Loosa, do samokritičnih ugotovitev o zaostalosti +in nepripravljenosti arhitektov Martina Wagnerja --, tako tudi sodobne +pragmatične in optimistične ocene digitalizacije arhitekturne industrije +[gl. na primer @deamer2010detail] spremljajo tehnoskeptične pozicije, ki +prek regionalizmov in tradicionalizmov tako ali drugače zagovarjajo +obnovo obrtniške razsežnosti arhitekturnega izdelovanja [gl. na primer +@frampton2010intention; @ferro2016dessin]. V zadnjem desetletju pa lahko +znotraj arhitekturne kulture sledimo tudi "obratu k delu", posebni +pozornosti na pogoje arhitekturnega dela v luči novih tehnologij in +financializacije področja zidave [gl. na primer @lloyd2016industries; +@deamer2020architecture]. + + + +Ker gre za stopnjevanje in nadaljevanje procesov, ki jih je napovedovala +že modernistična + + + +Vprašanje: mogoče spusti hipermodernizem in se osredotoči samo na realno +subsumpcijo. + +Ne sme izpast, kot da obžaluješ za renesančno arhitekturo. + +Kaj je smisel obnove modernizma? + + - Da je arhitektura v svoji ključni dobi imela nekaj opraviti z + delitvijo dela? + - Zakaj je ta doba ključna? Ker vzpostavi arhitekturo v odnosu do + kapitalizma. + - Ali je danes arhitektura odvečna? Kapitalistični proces, ki se mora + odvijati na področju zidave ni odvečen. Arhitektura kot + intelektualna praksa delovanja je odvečna -- oziroma deluje v + spremenjenih pogojih, ko je ideologija kot taka odvečna. + + + +Namen naloge je opredeliti in utemeljiti +Zato lahko rečemo hipermodernizem + + +Z izničevanjem zgodovine in njenim reduciranjem na na polje vizualnih +vdorov ter s tehniko šoka, ki jo informira televizija, nam ne ostane +"vesela znanost" temveč "vesela zabloda" v kateri prevladuje popolno +izenačenje +> [N]ajbolj površinske značilnosti "modernega" so bile privedene do +> skrajnosti. Ne ostane nam "vesela znanost" ampak "vesela zabloda" +> v kateri prevladuje popolno izenačenje oblike in pomena, + + +Teorija hipermodernizma, nadaljevanje procesov, ki jih je modernizem +sprožil. Te procese zaznati v + +Kar je vsem skupno je, da ostajajo v mejah stare ideologije. + +Toda stara ideologija ni več primerna. Ključna razlika med modernizmom +in hipermodernizmom + + + +V obdobju, ko arhitektura ureja mehanično delo, je nad tem navdušena. + +Za Krašovca je prehod kapitala od nadomeščanja motoričnih in mehaničnih +človeških funkcij do nadomeščanja intelektualnih funkcij ključen. +Dokler stroji nadomeščajo zgolj silo, trend tega nadomeščanja nadzira +človek, četudi posledic tega nima popolnoma pod nadzorom. Ko pa se +človeka lahko nadomesti tudi s tako imenovanimi mislečimi stroji -- +sistemi, ki lahko sami načrtujejo in prilagajajo svojo dejavnost -- +konkurenčno določen razvoj razvoj kapitala postane popolnoma +*ambivalenten* do človeka. + +Ni več primerno vprašanje ideologije ali vprašanje gospostva. Kapital se +na področju zidave reproducira drugače (soren mao) Ključno je +razumevanje logike. + +Ta logika se uveljavlja izrazito tehnološko. Zato se vračamo v uvajanje +tehnologije v intelektualne delovne procese + + + +Namen naloge je opredeliti in utemeljiti razvoj pomoderne arhitekture v +terminih racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije +arhitekturnega dela znotraj izrazito tehnološke dinamike +kapitalističnega razvoja. "Obrat k delu" kot arhitekturnoteoretski +trend nakazuje, da področje sprememb vsebin in oblik arhitekturnega dela +postaja eno pomembnejših področij za razumevanje sodobne arhitekture. +Toda razvoj intelektualnih oziroma informacijskih funkcij strojev ne +odpravlja zgolj nekatere ideološke funkcije intelektualnih poklicev, +temveč potencialno odpravlja ideološko funkcijo kot tako. Opredelitve +do in vrednotenje lastnega položaja, skeptično ali optimistično, ni več + ustrezno v kolikor so ti procesi še vedno pojmovani znotraj + humanistične teorije odtujitve. Pri realni subsumpciji + intelektualnega dela namreč ne gre za proces objektivizacije človeških + lastnosti, temveč ima ta proces svojo realno avtonomijo. Namen naloge + je zato tudi teoretsko antihumanistična opredelitev avtonomije + kapitalističnega razvoja v razmerju do arhitekturnega dela, tudi skozi + reaktualizacijo nekaterih manj znanih del kanoničnih + arhitekturnoteoretskih avtorjev. + + +Za obe, četudi tendenciozni, analizi menimo, da zaznata bistveno +disruptivno vlogo, ki jo, na eni strani izum, na drugi množična uporaba, +informacijske tehnologije imajo pri dekvalifikaciji ali rekvalifikaciji +intelektualnega dela. Obdobje od 70\. let 20\. stoletja do začetka 21\. +stoletja znotraj arhitekture in širše zaznamuje več pragmatičnih in +optimističnih obratov, ki na praktični ravni niso terjali posebne +analize tehnologije v razmerju do intelektualnega delovnega procesa. +Nove funkcije intelektualnega dela v luči novoizumljenih trgov (kar je +bila tudi funkcija tako imenovanega neoliberalnega obrata, ki sovpada s +tem obdobjem) urbane regeneracije, zvezdniške arhitekture, računalniško +podprtih formalnih eksperimentov in celo ekoloških znanosti so +nakazovali na nova polja priložnosti, kjer arhitektura lahko spet +opredeli *lastne* programe delovanja do teh trgov. Toda prav tako je to +obdobje temeljnih tehničnih sprememb arhitekturnega dela in +formalizacije številnih aspektov projektiranja v programske jezike. Z +navezavo na ti dve analizi je možno obdobje pomodernistične arhitekture +-- to je arhitekture postmodernizma in dalje -- utemeljiti v terminih +racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije, kar omogoča tudi +reinterpretacijo najbolj vidnih -- stilskih, estetskih, diskurzivnih -- +značilnosti obdobja. + +Kritika v terminih ideologije in gospostva so neustrezne. Ravno v +posploševanju trendov, ki jih arh. kultura dobro zaznava, so +antropocentrični odzivi neustrezni saj ne zajamejo vse širine. Kar nam +preostane je raziskovanje logike sistema, ki se, ko govorimo o izgubi +ideoloških funkcij intelektualcev (arhitektov-intelektualcev) uveljavlja +skozi realno subsumpcijo intelektualnih funkcij v misleče stroje. + + + +Področje zidave je zanimivo, ker se zdi imuno na mehanizacijo, ne pa +imuno na digitalizacijo. + + +Danes ne urejajo vec razrednih odnosov, samo gradi sebe ... + +- Kaj je narobe z dosedanjimi študijami? + - spregledajo realno avtonomijo kapitala + - podcenjujejo arhitekturo ko jo smatrajo za čisto ideologijo in ne + tudi kot realno tehnologijo + - razvoje sodobne arhitekture smatrajo kot prekršek bistva arhitekture + - Tradicionalna pojmovanja ideologije se zdijo nezadostna. + - Iščejo odgovore, medtem ko mi iščemo logiko. + + +# Raziskovalna vprašanja + +Razvoj pomodernistične arhitekture je mogoče opredeliti v terminih +racionalizacije, avtomatizacije in prekvalifikacije arhitekturnega dela +znotraj izrazito tehnološke dinamike kapitalističnega razvoja. V +obdobju pomodernistične arhitekture lahko govorimo o *realni +subsumpciji* arhitekturnega dela kot intelektualnega dela pod kapitalom. +Ta subsumpcija ima tehnično podlago v informacijski tehnologiji, ki +objektificira in formalizira prej intelektualne (diskurzivne) procese. +To je anticipirala že modernistična arhitekturna kultura, ki je proces +doživljala kot krizo, nadaljnji razvoj arhitekture pa do procesa razvije +številne odzive -- od skeptičnih, optimističnih, ciničnih ... Skozi +koncepte (realne subsumpcije) arhitekturnega dela in realne avtonomije +kapitalističnega razvoja je mogoče razložiti bistvene značilnosti +sodobne arhitekture. + +# Pristop, materiali in metode + +Predmet raziskave so uvedbe informacijske tehnologije v načrtovalske +procese in njihovo učinkovanje na vsebino in obliko arhitekturnega dela. + +Raziskava tega vključuje pregled relevantne literature in gradiva o +rabah različnih tehnologij, kontekst njihove uvedbe (kdaj so uvedene in +kateri problem dotedanjega načina dela naj bi naslavljale) in njihov +učinek kot ga je zaznala in opisovala takratna arhitekturna kultura. + +Ključne tehnološke prelomnice so vsaj: prenos programskega jezika za +numerično krmiljenje (CNC) v splošen jezik računalniško podprtega +risanja (CAD) ter razširitev funkcij CAD formatov tako, da postanejo +nosilci dodatnih informacij (BIM). + +Glede na kontekst uvajanja tehnologije (razloge in odzive), vsaka +predstavlja, vsaj pri arhitekturi, na eni strani premestitev kreativnih +mej, na drugi pa v njih lahko razberemo tudi funkcijo optimizacije s +stališča kapitala nerodnih in nezanesljivih človeških faktorjev. +Analizirati je potrebno oba (oziroma vse) momenta saj ne gre za +enoznačne pojave. + + +# Pričakovani rezultati + +V nalogi me zanima + +Pomodernistični arhitekturni razvoj je mogoče opredeliti v terminih +racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije arhitekturnega dela +kot intelektualnega dela. Takšna opredelitev bo omogočala +interpretacijo nedavne in sodobne arhitekture onkraj njenih najbolj +vidnih značilnosti obdobja in reaktualizirala nekatera manj znana dela +kanoničnih arhitekturnoteoretskih avtorjev. Opredelitev modernistične +arhitekture kot obdobja realne subsumpcije industrije in pomodernistične +arhitekture kot realne subsumpcije intelektualnega dela bo osredinila +arhitekturo in njen odnos do tehnologije kot bistven objektiv za +razumevanje sodobnih subjektov v kapitalizmu. + +# Vsebinska vpetost naloge v raziskovalni program oziroma projekt fakultete + +Mentorica prof. dr. Petra Čeferin se ukvarja s strukturno logiko +arhitekture kot kreativne prakse, pri čemer se ta nanaša tudi na vlogo +arhitekta ali arhitektke v kreativnem procesu. Prav tako teoretizira o +večih funkcijah arhitekture v družbi (glede na pozicijo, ki jo arhitekti +zavzemajo) in na pogoje preseganja tega stanja. Pri svoji opredelitvi +arhitekture kot kreativne samodoločujoče se dejavnosti upošteva tudi +tafurijansko diagnozo krize (modernistične zavesti) arhitekture. + +Raziskavo je mogoče razumeti kot logično nadaljevanje moje magistrske +naloge *Prispevek k obnovi kritike arhitekturne ideologije*, kjer me je +zanimalo, ali je sodobna arhitekturna kultura, v nasprotju s +prevladujočo zavestjo o koncu zgodovine in kritike, lahko predmet +kritično-zgodovinske obravnave kot jo poznamo iz obdobja krize povojnega +modernizma. Poseben odnos med arhitekturo in družbo kot zgodovinsko +formacijo produkcijskih razmerij, ali na ravni ideološkega posredovanja, +ali kot razvoj in specifike arhitekturnega dela v kapitalizmu, je stalna +tema, ki jo naslavljam pri svojem teoretskem delu. + +# Pričakovani prispevek k razvoju stroke in znanosti + +Pojmovanje arhitekture kot "naprave", ki ureja družbene odnose, je +posplošen način pojmovanja arhitekture, še najbolj izrazito v času +modernizma. Sorodno s tem + +Raziskava preverja spoznavno vrednost utemeljevanja razvoja pomoderne +arhitekturne v terminih racionalizacije, avtomatizacije in +prekvalifikacije *arhitekturnega dela* znotraj značilno tehnološke +dinamike kapitalističnega razvoja, saj se dosedanje uveljavljeno +osredotočanje zgolj na najbolj vidne značilnosti nedavne arhitekturne +zgodovine v luči sodobnih teoretskih trendov "obrata k delu" in razvoja +informacijskih tehnologij znotraj načrtovalskih delovnih procesov zdi +nezadostno. Podobna rekontekstualizacija na primeru modernistične +arhitekture je predstavljala bogato torišče arhitekturnoteoretskih +konceptov in konceptov arhitekturne zgodovine ter prispevala k +razumevanju modernistične arhitekture kot kompleksnega pojma. Prav tako +bi radi pokazali, da je prav materialistična zgodovina arhitekture kot +intelektualnega področja delovanja prepričljiv objektiv za razumevanje +sprememb dela, njegove organizacije in njegovih subjektov v sodobnem +kapitalizmu. + + +--- + +pon 12. 2. 2024, sestanek PČ + +- Poglavje: arh. v renesansi postane intelektualni poklic. + +- Kaj je praksi arh. lastno v teh procesih? Ali je zmožnost prelomov + inherentna arhitekturi? + +- Ali računalnik uničuje možnost nelogičnega v arhitekturi? + +- Zakaj so na MIT morali povabit Andersona takrat, ko so računalnike + razvijal? + +- Razmejit se od "obrata k delu". Razmejit se od "digitalnega obrata". + +- Kaj pomeni intelektualni poklic. + +- Prioritetno TODO: kaj je fokus? + +- Eno poglavje o premiku iz časa renesanse. gl. Matjaž Vesel. + +- Kaj Tafuri, kako ga lahko beremo kot da govori o realni subsumpciji. + +- Afterword od Rancierja, str. 280 ... + +--- + +## Dispozicija + +Položaj arhitekturnega dela v luči sodobnih procesov informacijsko +podprte prestrukturacije gradbenega sektorja, je v zadnjem desetletju +ena osrednjih tem znotraj arhitekturne kulture, saj uvajanje novih +tehnologij v projektantske in proizvodne procese -- parametrizacija in +digitalna fabrikacija -- odločilno spreminja tehnično podlago +arhitekturnega poklica in s tem potencialno spreminja, širi ali krči +arhitektkine ali arhitektove obstoječe naloge ter vloge. + +Tema uvajanja tehnologije v delovne procese ima v arhitekturni zgodovini +posebno mesto. Nenazadnje je za številne zgodovinarje konstitutivni +moment moderne arhitekture izgradnja kupole florentinske katedrale, kjer +objektivni tehnični značaj Brunelleschijevega izuma odpravi privilegije +starih gradbenih mojstrov, delavce pa napravi lažje zamenljive +[@biraghi2019larchitetto, 37-38]. + +Ključno zgodovinsko prizorišče specifičnega odnosa +arhitektura--tehnologija--delo je obdobje industrijske revolucije in +arhitekturnega modernizma [gl. na primer @aureli2023architecture, +137-163]. Gre za obdobje *realne subsumpcije produkcije*, ko si kapital +ne podreja več dejavnosti v oblikah na kakršne je naletel, temveč jih, +skozi lastno tehnološko posredovano logiko delovanja, notranje spreminja +[gl. @marx2012kapital1, 308-319]. Dokler stroji nadomeščajo pretežno +ročno delo in mehanske dejavnosti, arhitektura te procese upravlja. +Postavlja se za avantgardo industrializacije, ne le gradbišča in +gradbene industrije [@ferro2016dessin], temveč industrijske odnose +posplošuje na gospodinjstvo, stanovanjski blok, mesto -- na področju +reprodukcije delovne sile. Eno za arhitekturno teorijo temeljnih del, +*Projekt in utopija* italijanskega zgodovinarja Manfreda Tafurija +[@tafuri1985projekt], bo arhitekturnim poskusom produktivnega nanašanja +na gospodarske procese pripisalo tudi dodaten značaj in sicer, da +napovedujejo podreditev same arhitekture tem procesom +[@tafuri1985projekt, 64]. + +V svojem času sicer tendenciozna analiza pomasovljenja intelektualnega +dela, Tafurijev članek *Lavoro intellettuale e sviluppo capitalistico* +[@tafuri1970lavoro] zazna bistveno disruptivno vlogo, ki jo bo +informacijska tehnologija imela pri prekvalifikaciji intelektualnega +dela. Hkrati pa lahko njegovo hipotezo, da računalniški jeziki in +avtomatski sistemi nadzora ter vrednotenja naznanjajo realno avtonomijo +kapitala ter odpravljajo ideološke funkcije intelektualcev, razberemo +tudi v sodobnih marksovskih interpretacijah kapitala in kapitalizma [gl. +@krasovec2021tujost]. + + + +V obdobju od konca 60. let 20. stoletja do danes -- po Levu Manovichu +obdobje "softwareizacije" kulture [@manovich2013software, 5] -- lahko +sledimo številnim razvojem znotraj arhitekturne kulture, ki tematizirajo +nove tehnologije ali njihov vpliv na položaj arhitekturnega dela. Pri +tem se postmodernizem in tako imenovani "digitalni obrat" v arhitekturi +večkrat razume kot preseganje modernizma [@carpo2013thedigital, 10]. + +A grafični oblikovalec Dakota Brown, na primer, teoretizira o +računalniško podprtem eklekticizmu obdobja kot o poskusih razumevanja in +prilastitve transformacij kreativnega dela, ki jih spodbuja +industrializacija, in ne kot enostavno odkrivanje novega terena svobode +[@brown2022out]. Brown sicer obravnava spremembe na področju grafičnega +oblikovanja, a zanimivo je, da te spremembe kontekstualizira znotraj +arhitekturne zgodovine modernizma in institucij modernistične +arhitekture. S tem pomemben del tendenc tako imenovanih kreativinh +poklicev, ki sebe razumejo kot preseganje ali prelom z modernizmom, +kontekstualizira kot *nadaljevanje* in *stopnjevanje* teme arhitekture +in delitve dela kot jo poznamo iz modernizma. + +V zadnjem desetletju se je tehnooptimizem digitalnega obrata že večinoma +izčrpal. V luči financializacije arhitekture in sorodnih industrij ter +prekarizacije kreativnih delavcev lahko na področju arhitekturne teorije +in zgodovine spremljamo tako imenovani "obrat k delu", pri katerem je +prav tako ena osrednjih tem digitalna industrializacija arhitekturnega +poklica. A kritična obravnava novega stanja arhitekture po večini ostaja +omejena na klasična pojmovanja odnosa med arhitekti kot intelektualci in +družbo. + +Tako tudi teoretsko informativne in napredne študije objektivnega +značaja arhitekturnih tehnologij kot je *Architecture and Abstraction* +arhitekturnega teoretika Pier Vittorio Aurelija +[@aureli2023architecture] zadržujejo rezervo možnosti obnove +predsubsumiranih funkcij arhitekta kot intelektualca, ki jih izpeljuje +iz kritičnih epizod modernističnega gibanja. Pomanjkljivost tega zadržka +je, da zanemarja povezavo med realno subsumpcijo produkcije iz časa +modernizma in realno subsumpcijo arhitekture kot intelektualne +dejavnosti. Arhitekturni modernizem lahko, po Tafuriju, opredelimo kot +obdobje slučajnega sovpadanja interesov arhitektov in realne subsumpcije +produkcije, stopnjevanje in nadaljevanje teh interesov pa temeljno +spremeni možnosti kritične obravnave odnosa med arhitekturo in +kapitalizmom, ki s ga ne moremo več zajeti zgolj v terminih nasilja in +ideologije [gl. @mau2023mute]. + +# Hipoteza + +Naša teza je da lahko spremembe na področju arhitekture v obdobje od 60. +let 20. stoletja dalje opredelimo kot obdobje *realne subsumpcije +arhitekture*, to je kot obdobje temeljnih notranjih sprememb arhitekture +po izrazito tehnološko posredovani logiki kapitala. + +Takšen proces so napovedovala že arhitekturna nanašanja na +industrializacijo iz obdobja modernizma, ko je realna subsumpcija +produkcije pomenila predvsem avtomatizacijo manualnih dejavnosti. Z +izumom in uporabo računalnikov pa lahko sledimo tudi avtomatizaciji +intelektualnih dejavnosti. Z razvojem in uvedbo informacijskih +tehnologij na področje arhitekture -- računalniška formalizacija risbe +in načrta ter podatkovna razširitev teh formatov -- je dejavnost +arhitektov pretvorjena v vnaprej določene operacije s stroji, ki so +sproti vrednotene onkraj tradicionalnih metod arhitekture kot +intelektualne prakse. + +Te spremembe se odražajo tudi znotraj arhitekturne kulture, kot +optimistično ali skeptično opredeljevanje do tehnologije in +industrializacije, a nova tehnološka posredovanost arhitekturnega +delovanja ravno odpravlja funkcije arhitekture kot intelektualne +dejavnosti, kot so opredeljevanje in predpisovanje. + +# Metode + +Naloge pred tehnološko določeno arhitekturno dejavnostjo so torej +razumeti *logiko* tehnologije na področju kjer se uveljavlja: kot +racionalizacija in avtomatizacija arhitekturnega dela. + +Predmet raziskave so uvedbe informacijske tehnologije v načrtovalske +procese in njihovo učinkovanje na vsebino in obliko arhitekturnega dela. +Raziskava tega vključuje pregled relevantne literature in gradiva o +rabah različnih tehnologij, kontekst njihove uvedbe (kdaj so uvedene in +kateri problem dotedanjega načina dela naj bi naslavljale) in njihov +učinek kot ga je zaznala in opisovala takratna arhitekturna kultura. + +Ključne tehnološke prelomnice so vsaj: prenos programskega jezika za +numerično krmiljenje (CNC) v splošen jezik računalniško podprtega +risanja (CAD) -- s tem je omogočen prevod iz risbe v gibe, ki jih mora +opraviti stroj -- ter razširitev funkcij CAD formatov tako, da postanejo +nosilci dodatnih informacij (BIM), ki jih je mogoče povezovati oziroma +pretvarjati v druge sisteme. S tem korakom arhitekturni načrt postane +sistem spremenljivk, ki ga je mogoče simulirati in na podlagi simulacije +vrednotiti vsebino načrta. Slednji pomeni bistven prenos kognitivnih +aspektov arhitekturnega dela na stroje. + +Glede na kontekst uvajanja tehnologije (razloge in odzive), vsaka +predstavlja, vsaj pri arhitekturi, na eni strani premestitev kreativnih +mej -- kot orodja omogočajo drugačno izdelovanje --, na drugi pa v njih +lahko razberemo tudi funkcijo optimizacije s stališča kapitala nerodnih +in nezanesljivih človeških faktorjev. Analizirati je potrebno oba +(oziroma vse) momenta saj ne gre za enoznačne pojave. + +# Pričakovani rezultati + +Razvoj arhitekture od 60. let 20. stoletja dalje je mogoče opredeliti v +terminih racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije +arhitekturnega dela znotraj izrazito tehnološke dinamike +kapitalističnega razvoja. V tem obdobju lahko govorimo o *realni +subsumpciji* arhitekturnega dela kot intelektualnega dela pod kapitalom. +Ta subsumpcija ima tehnično podlago v informacijski tehnologiji, ki +objektivizira in formalizira prej intelektualne (diskurzivne) procese. + +Podobna rekontekstualizacija skozi temo odnosa +arhitektura--tehnologija--delo na primeru arhitekture modernizma je +predstavljala bogato torišče arhitekturnoteoretskih konceptov in +konceptov arhitekturne zgodovine ter prispevala k razumevanju +modernistične arhitekture kot kompleksnega pojma. + +Takšna opredelitev bo omogočala interpretacijo nedavne in sodobne +arhitekture onkraj najbolj vidnih značilnosti obdobja in reaktualizirala +nekatera manj znana dela kanoničnih arhitekturnoteoretskih avtorjev. + +Opredelitev obdobja modernistične arhitekture kot obdobja realne +subsumpcije industrije in postmodernistične ter sodobne arhitekture kot +realne subsumpcije intelektualnega dela bo osredinila arhitekturo in +njen odnos do tehnologije kot bistven objektiv za razumevanje sodobnega +položaja arhitekture v družbi. + +--- + +## Predstavitev + +Lep pozdrav vsem. + +V nalogi bi rad zagovarjal, da obdobje od konca 60. let 20. stoletja +dalje lahko opredelimo kot obdobje *realne subsumpcije arhitekture*, to +je kot obdobje temeljnih notranjih sprememb arhitekture po izrazito +tehnološko posredovani logiki kapitala. Ta proces so napovedovala že +arhitekturna nanašanja na industrializacijo iz obdobja modernizma, ko +arhitekturna kultura sebe razume tudi kot avantgardo te +industrializacije. Z razvojem in uvedbo informacijskih tehnologij na +področje gradnje in načrtovanja pa, sorodno kot dotedaj manualno delo, +arhitekturno delo vse bolj zaznamujejo vnaprej določene operacije s +stroji. Te spremembe v vsebini in vlogi arhitekturnega dela se odražajo +znotraj arhitekturne kulture, kot optimistično ali skeptično +opredeljevanje do tehnologije in kot poskusi obnove ideološke funkcije +arhitekture, a nove ravni tehnološke posredovanosti arhitekturnega dela +odpravljajo funkcije arhitekture kot intelektualne prakse, kot so +opredeljevanje in predpisovanje. + +Izpostavil bi nekaj ozadij tega sklopa trditev: + +In sicer, da se zanašam na specifične poudarke iz del italijanskega +arhitekturnega zgodovinarja Manfreda Tafurija in njegove analize +modernističnega gibanja v razmerju do kapitalistične prestrukturacije +produkcije in konsupcije. + +Drugič, da razvoje znotraj sodobne arhitekture kulture -- tu imam v +mislih tako imenovani "obrat k delu", to je nova kritična pozornost +arhitekturnega diskurza, teorije in zgodovine do tem delitve dela in +tehnologije -- razumem kot odziv na sodobne procese informacijsko +podprte prestrukturacije gradbenega sektorja. Zato ker uvajanje novih +tehnologij v projektantske in proizvodne procese -- kot so danes +parametrizacija in digitalna fabrikacija -- spreminjajo tehnično podlago +arhitekturnega poklica in s tem se potencialno širijo ali krčijo +arhitektkine ali arhitektove naloge ter vloge. + +In tretjič, da informacijska tehnologija predstavlja posebno težavo +tradicionalni kritični arhitekturni zavesti, saj so nekateri aspekti +informacijskih tehnologij -- na splošno: avtomatske informacijske +povratne zanke -- "brezbrižne" do arhitekture v njeni ideološki funkciji +(oziroma do arhitekture kot ideacije). + +# Manfredo Tafuri, od kritike ideologije k analizi realne avtonomije kapitala + +Za Tafurija so se umetniške avantgarde v svojih poskusih kritičnega a +produktivnega vstopa v politične in gospodarske programe naprednih +institucij morale nanašati na nekaj še bolj neposredno vključenega v +ekonomske procese. V enem pomembnejših del arhitekturne teorije, +*Projekt in utopija*, Tafuri tako sledi vstopu zgodovinskih umetniških +avantgard v arhitekturo in *design*, oziroma vstopu modernističnega +gibanja v planiranje prestrukturacije produkcije in konsumpcije. + +Poda primer arhitekturnih poskusov nemške klasične socialdemokracije, ki +si zada naloge racionalizacije gradbišča in gradbene industrije po vzoru +drugih, naprednejših, sektorjev. (slika Wagner) + +(V sorodnem kontekstu bo brazilski arhitekturni teoretik Sergio Ferro +arhitekturo -- oziroma arhitekturni načrt -- v tem odnosu do gradbišča +bolj neposredno opredelil kot tisti "objektivni skelet" kapitalističnega +produkcijskega procesa, ki ga predstavljajo stroji velike industrije.) + +Tafuri nadaljuje, da modernistično gibanje podobe in metode +industrijskega dela prenese tudi na organizacijo arhitekturnega projekta +in metode projektiranja. Modernistično arhitekturno gibanje se torej ne +le postavlja na čelo procesov, ki jih sproža velika industrija, ampak +industrijske odnose posplošuje tudi na področje reprodukcije delovne +sile. V skrajnem primeru urbanista Hilberseimerja, ki odčarano sprejme +nove naloge zvezne organizacije racionalizacije od gradbišča do urbane +strukture, Tafuri pravi, da arhitekturni objekt kot "izjema" v razmerju +do mesta popolnoma izgine. + +Tafuri bo arhitekturnim poskusom nanašanja na gospodarske programe +pripisal dodaten značaj in sicer, da napoveduje podreditev same +arhitekture tem procesom. Do skrajnosti bo to razvil v članku +*Intelektualno delo in kapitalistični razvoj* iz leta 1970. V svojem +času sicer tendenciozna analiza pomasovljenja intelektualnega dela, a +mislim da zazna bistveno disruptivno vlogo, ki jo bo informacijska +tehnologija imela pri prekvalifikaciji intelektualnega dela. Hkrati pa +lahko Tafurijevo hipotezo, da računalniški jeziki in avtomatski sistemi +nadzora ter vrednotenja naznanjajo realno avtonomijo kapitala ter +odpravljajo ideološke funkcije intelektualcev, razberemo tudi v sodobnih +marksovskih ali postmarksovskih interpretacijah kapitala in kapitalizma. + +# Odzivi na "pomasovljenje" intelektualnega dela + +V obdobju od konca 60. let 20. stoletja do danes -- po Levu Manovichu +gre za obdobje "softwareizacije" kulture -- lahko sledimo številnim +razvojem znotraj arhitekturne kulture, ki tematizirajo nove tehnologije +ali njihov vpliv na položaj arhitekturnega dela. + +V zadnjem desetletju se je tehnooptimizem, ki je prevladoval ocenjujem +tam do svetovne finančne krize že večinoma izčrpal. V luči +financializacije arhitekture in sorodnih industrij ter prekarizacije +kreativnih delavcev lahko na področju arhitekturne teorije in zgodovine +spremljamo tako imenovani "obrat k delu", pri katerem je prav tako ena +osrednjih tem digitalna industrializacija arhitekturnega poklica. A +kritična obravnava novega stanja arhitekture po večini ostaja omejena na +klasična pojmovanja arhitekta kot intelektualca v zunanjem odnosu do +družbe. Poenostavljeno rečeno, lastnih izhodišč, da informacijske tehnologije +odpravljajo nekatere kritične in intelektualne funkcije arhitekta, +ne jemljejo resno. + +(In tretjič, da informacijska tehnologija predstavlja posebno težavo +tradicionalni kritični arhitekturni zavesti, saj so nekateri aspekti +informacijskih tehnologij -- na splošno: avtomatske informacijske +povratne zanke -- "brezbrižne" do arhitekture v njeni ideološki funkciji +(oziroma do arhitekture kot ideacije).) + +Za Krašovca je prehod kapitala od nadomeščanja motoričnih in mehaničnih +človeških funkcij do nadomeščanja intelektualnih funkcij ključen. +Dokler stroji nadomeščajo zgolj silo, trend tega nadomeščanja nadzira +človek, četudi posledic tega nima popolnoma pod nadzorom. Ko pa se +človeka lahko nadomesti tudi s tako imenovanimi mislečimi stroji -- +sistemi, ki lahko sami načrtujejo in prilagajajo svojo dejavnost -- +konkurenčno določen razvoj razvoj kapitala postane popolnoma +*ambivalenten* do človeka. + +# Logika informacijskih tehnologij na področju arhitekture + +Naloge pred tehnološko določeno arhitekturno dejavnostjo so torej +razumeti *logiko* tehnologije na področju kjer se uveljavlja: kot +racionalizacija in avtomatizacija arhitekturnega dela. Predmet raziskave +so uvedbe informacijske tehnologije v načrtovalske procese in njihovo +učinkovanje na vsebino in obliko arhitekturnega dela. + +Primer prelomnice je na primer: prenos programskega jezika za numerično +krmiljenje (CNC) -- jezik za upravljanje s stroji -- v splošen jezik +računalniško podprtega risanja (CAD). Pri tem gre v prvi vrsti za +omogočanje prevoda iz risbe v poteze, ki naj jih opravi stroj. A hkrati +nov računalniški format risbe implicira formalizacijo načrta na način, +da ga je mogoče računalniško obdelati. Kasneje so ti formati razširjeni +na način, da postanejo nosilci dodatnih informacij (tako imenovan BIM). +Takšne informacijsko poglobljene projekte je mogoče prevajati in +povezovati z drugimi sistemi. S tem korakom arhitekturni načrt postane +sistem spremenljivk, ki ga je mogoče simulirati in na podlagi simulacije +vrednotiti vsebino načrta. Slednji pomeni bistven prenos kognitivnih +aspektov arhitekturnega dela na stroje. Oziroma kot se izrazi Aureli v +*Architecture and Abstraction* sprememba arhitekturnega dela iz ideacije +v izvrševanje. + +(slika ) + +Razvoj arhitekture od 60. let 20. stoletja dalje je mogoče opredeliti v +terminih racionalizacije, avtomatizacije in rekvalifikacije +arhitekturnega dela znotraj izrazito tehnološke dinamike +kapitalističnega razvoja. V tem obdobju lahko govorimo o *realni +subsumpciji* arhitekturnega dela kot intelektualnega dela pod kapitalom. +Ta subsumpcija ima tehnično podlago v informacijski tehnologiji, ki +objektivizira in formalizira prej intelektualne (diskurzivne) procese. + +--- + +Podobna rekontekstualizacija skozi temo odnosa +arhitektura--tehnologija--delo na primeru arhitekture modernizma je +predstavljala bogato torišče arhitekturnoteoretskih konceptov in +konceptov arhitekturne zgodovine ter prispevala k razumevanju +modernistične arhitekture kot kompleksnega pojma. + +Takšna opredelitev bo omogočala interpretacijo nedavne in sodobne +arhitekture onkraj najbolj vidnih značilnosti obdobja. + +Opredelitev obdobja modernistične arhitekture kot obdobja realne +subsumpcije industrije in postmodernistične ter sodobne arhitekture kot +realne subsumpcije intelektualnega dela bo osredinila arhitekturo in +njen odnos do tehnologije kot bistven objektiv za razumevanje sodobnega +položaja arhitekture v družbi. + + + + +--- +references: +# A ############################################################################ +################################################################################ +- type: chapter + id: adorno2020funkcionalizem + author: + - family: Adorno + given: Theodor W. + title: "Funkcionalizem danes" + editor: + - family: Šenk + given: Peter + translator: + - family: Riha + given: Rado + container-title: "Funkcija v arhitekturi" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Založba ZRC + issued: 2020 + # page: TODO + language: sl +################################################################################ +- type: book + id: aitchison2014thearchitecture + editor: + - family: Aitchison + given: Mathew + title: "The architecture of industry: Changing paradigms in industrial building and planning" + title-short: "The architecture of industry" + publisher-place: Farnham + publisher: Ashgate + issued: 2014 + language: en +################################################################################ +- type: article-journal + id: alquati1961relazione + author: + - family: Alquati + given: Romano + title: "Relazione di R. Alquati sulle 'forze nuove' (Convegno del PSI sulla FIAT -- gennaio 1961)" + container-title: "Quaderni rossi" + volume: 1 + issued: 1961 + page: 215-240 + language: it +################################################################################ +- type: article-journal + id: alquati1962composizione + author: + - family: Alquati + given: Romano + title: "Composizione organica del capitale e forza-lavoro alla Olivetti" + container-title: "Quaderni rossi" + volume: 2 + issued: 1962 + page: 63-98 + language: it +################################################################################ +- type: article-journal + id: alquati1963composizione + author: + - family: Alquati + given: Romano + title: "Composizione organica del capitale e forza-lavoro alla Olivetti" + container-title: "Quaderni rossi" + volume: 3 + issued: 1963 + page: 119-185 + language: it +################################################################################ +- type: article-journal + id: asorrosa1962ilpunto + author: + - family: Asor Rosa + given: Alberto + title: "Il punto di vista operaio e la cultura socialista" + container-title: "Quaderni rossi" + volume: 2 + issued: 1962 + page: 117-130 + language: it +################################################################################ +- type: article-journal + id: asorrosa1968primo + author: + - family: Asor Rosa + given: Alberto + - family: Cacciari + given: Massimo + title: "Primo bilancio" + container-title: "Contropiano: materiali marxisti" + volume: 2 + issued: 1968 + # page: TODO + language: it +################################################################################ +- type: book + id: asorrosa1972socialismo + author: + - family: Asor Rosa + given: Alberto + - family: Cassetti + given: Bruno + - family: Ciucci + given: Giorgio + - family: Dal Co + given: Francesco + - family: De Michelis + given: Marco + - family: Di Leo + given: Rita + - family: Junghanns + given: Kurt + - family: Oorthuys + given: Gerritt + - family: Procházka + given: Vítĕzslav + - family: Schmidt + given: Hans + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Socialismo, città, architettura URSS 1917--1937: Il contributo degli architetti europei" + title-short: "Socialismo, città, architettura URSS 1917--1937" + publisher-place: Roma + publisher: Officina edizioni + issued: 1972 + language: it +################################################################################ +- type: article-journal + id: asorrosa1995critique + author: + - family: Asor Rosa + given: Alberto + title: "Critique of ideology and historical practice" + container-title: "Casabella" + issue: 619-620 + issued: 1995 + # page: TODO + language: en +################################################################################ +- type: book + id: aureli2008project + author: + - family: Aureli + given: Pier Vittorio + title: "The project of autonomy: Politics and architecture within and against capitalism" + title-short: The project of autonomy + publisher-place: New York + publisher: Princeton Architectural Press + issued: 2008 + language: en +################################################################################ +- type: article-journal + id: aureli2010recontextualizing + author: + - family: Aureli + given: Pier Vittorio + title: "Recontextualizing Tafuri's critique of ideology" + container-title: "Log" + issue: 18 + issued: 2010 + page: 89-100 + language: en +################################################################################ +- type: book + id: aureli2023architecture + author: + - family: Aureli + given: Pier Vittorio + title: "Architecture and abstraction" + publisher-place: Cambridge, Mass. + publisher: The MIT Press + issued: 2023 + language: en +# B ############################################################################ +################################################################################ +- type: chapter + id: beech2016onsite + author: + - family: Beech + given: Nick + - family: Clarke + given: Linda + - family: Wall + given: Christine + title: "On site" + editor: + - family: Lloyd Thomas + given: Katie + - family: Amhoff + given: Tilo + - family: Beech + given: Nick + container-title: "Industries of architecture" + publisher-place: London + publisher: Routledge + issued: 2016 + # page: TODO + language: en +################################################################################ +- type: book + id: benanav2022automation + author: + - family: Benanav + given: Aaron + title: "Automation and the future of work" + publisher-place: London + publisher: Verso + issued: 2022 + language: en +################################################################################ +- type: chapter + id: benjamin1974goethes + author: + - family: Benjamin + given: Walter + title: "Goethes Wahlverwandtschaften" + container-title: "Gesammelte Schriften" + volume: I + publisher-place: Frankfurt am Main + publisher: Suhrkamp + issued: 1974 + # page: TODO + language: de +################################################################################ +- type: chapter + id: benjamin1997surrealism + author: + - family: Benjamin + given: Walter + title: "Surrealism: the last snapshot of the european intelligentsia" + title-short: "Surrealism" + container-title: "One-way street and other writings" + publisher-place: London + publisher: Verso + issued: 1997 + # page: TODO + language: sl +################################################################################ +- type: chapter + id: benjamin2009avtor + author: + - family: Benjamin + given: Walter + title: "Avtor kot proizvajalec" + container-author: + - family: Brecht + given: Bertolt + - family: Benjamin + given: Walter + container-title: "Zgodbe gospoda Keunerja; Me-ti. Knjiga obratov; Poskusi o Brechtu" + translator: + - family: Maček + given: Amalija + publisher-place: Ljubljana + publisher: Studia humanitatis + issued: 2009 + # page: TODO + language: sl +################################################################################ +- type: chapter + id: benjamin1998umetnina + author: + - family: Benjamin + given: Walter + title: "Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati" + container-title: "Izbrani spisi" + translator: + - family: Janez + given: Vrečko + publisher-place: Ljubljana + publisher: Studia humanitatis + issued: 1998 + # page: TODO + language: sl +################################################################################ +- type: chapter + id: benjamin1998opojmu + author: + - family: Benjamin + given: Walter + title: "O pojmu zgodovine" + container-title: "Izbrani spisi" + translator: + - family: Janez + given: Vrečko + publisher-place: Ljubljana + publisher: Studia humanitatis + issued: 1998 + # page: TODO + language: sl +################################################################################ +- type: book + id: benson2002between + editor: + - family: Benson + given: Timothy O. + - family: Forgács + given: Éva + title: "Between worlds: a sourcebook of central european avant-gardes, 1910--1930" + title-short: "Between worlds" + publisher-place: Cambridge, Mass. + publisher: The MIT Press + issued: 2002 + language: en +################################################################################ +- type: chapter + id: bernstein2010models + author: + - family: Bernstein + given: Phillip G. + title: "Models for practice: Past, present, future" + container-title: "Building (in) the future: Recasting labor in architecture" + editor: + - family: Deamer + given: Peggy + - family: Bernstein + given: Phillip G. + publisher-place: New Haven + publisher: Princeton Architectural Press + issued: 2010 + # page: TODO + language: en +################################################################################ +- type: book + id: biraghi2013project + author: + - family: Biraghi + given: Marco + title: "Project of crisis: Manfredo Tafuri and contemporary architecture" + title-short: "Project of crisis" + translator: + - family: Price + given: Alta + publisher-place: Cambridge, Mass. + publisher: MIT Press + issued: 2013 + language: en +################################################################################ +################################################################################ +- type: book + id: braverman1998labor + author: + - family: Braverman + given: Harry + title: "Labor and monopoly capital: the degradation of work in the twentieth century" + title-short: "Labor and monopoly capital" + publisher-place: New York + publisher: Monthly Review Press + issued: 1998 + language: en +################################################################################ +- type: book + id: breznik2009kultura + author: + - family: Breznik + given: Maja + title: "Kultura danajskih darov: od mecenstva do avtorstva" + title-short: "Kultura danajskih darov" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Sophia + issued: 2009 + language: sl +################################################################################ +- type: book + id: breznik2021mezdno + author: + - family: Breznik + given: Maja + title: "Mezdno delo: kritika teorij prekarnosti" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Sophia + issued: 2021 + language: sl +################################################################################ +- type: book + id: buerger1984theory + author: + - family: Bürger + given: Peter + title: "Theory of the avant-garde" + publisher-place: Manchester + publisher: Manchester University Press + issued: 1984 + language: en +# C ############################################################################ +################################################################################ +- type: chapter + id: cacciari1993dialectics + author: + - family: Cacciari + given: Massimo + title: "The dialectics of the negative and the Metropolis" + publisher-place: New Haven + publisher: Yale University Press + issued: 1993 + # page: TODO + language: en +################################################################################ +- type: book + id: ceferin2016niti + author: + - family: Čeferin + given: Petra + title: "Niti uporabni niti estetski objekt: strukturna logika arhitekture" + title-short: "Niti uporabni niti estetski objekt" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Založba ZRC + collection-title: Teoretska praksa arhitekture + issued: 2016 + language: sl +################################################################################ +- type: book + id: ciucci1973citta + author: + - family: Ciucci + given: Giorgio + - family: Dal Co + given: Francesco + - family: Manieri-Elia + given: Mario + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "La città americana dalla guerra civile al New Deal" + publisher-place: Rim + publisher: Laterza + issued: 1973 + language: it +################################################################################ +- type: book + id: ciucci1980theamerican + author: + - family: Ciucci + given: Giorgio + - family: Dal Co + given: Francesco + - family: Manieri-Elia + given: Mario + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "The American city: From the Civil War to the New Deal" + title-short: "The American city" + publisher-place: London + publisher: Granada + issued: 1980 + language: en +################################################################################ +- type: thesis + id: corna2016thinking + # genre: TODO + author: + - family: Corna + given: Luisa Lorenza + title: "Thinking through antinomies: an enquiry into Manfredo Tafuri's historical method" + title-short: "Thinking through antinomies" + publisher: University of Leeds + issued: 2016 + language: en +################################################################################ +- type: review + id: corna2018journey + author: + - family: Corna + given: Luisa Lorenza + title: "A journey through Tafuri's unsolvable contradictions: A review of Project of crisis: Manfredo Tafuri and contemporary architecutre by Marco Biraghi" + title-short: "A journey through Tafuri's unsolvable contradictions" + reviewed-author: + - family: Biraghi + given: Marco + reviewed-title: "Project of crisis: Manfredo Tafuri and contemporary architecture" + container-title: "Historical Materialism" + volume: 26 + issue: 3 + issued: 2018 + page: 210-230 + language: en +################################################################################ +- type: chapter + id: corna2022architecture + author: + - family: Corna + given: Luisa Lorenza + title: "Architecture" + editor: + - family: Skeggs + given: Beverly + - family: Farris + given: Sara R. + - family: Toscano + given: Alberto + - family: Bromberg + given: Svenja + container-title: "The SAGE handbook of Marxism" + publisher-place: Los Angeles + publisher: SAGE + issued: 2022 + page: 766-784 + language: en +# D ############################################################################ +################################################################################ +- type: article-journal + id: day2005strategies + author: + - family: Day + given: Gail + title: "Strategies in the metropolitan merz: Manfredo tafuri and italian workerism" + title-short: "Strategies in the metropolitan merz" + container-title: "Radical Philosophy" + issue: 133 + issued: 2005 + page: 26-38 + language: en +################################################################################ +- type: article-journal + id: day2012manfredo + author: + - family: Day + given: Gail + title: "Manfredo Tafuri, Fredric Jameson and the contestations of political memory" + container-title: "Historical Materialism" + volume: 20 + issue: 1 + issued: 2012 + page: 31-77 + language: en +################################################################################ +- type: book + id: deamer2010building + editor: + - family: Deamer + given: Peggy + - family: Bernstein + given: Phillip G. + title: "Building (in) the future: Recasting labor in architecture" + title-short: "Building (in) the future" + publisher-place: New Haven + publisher: Princeton Architectural Press + issued: 2010 + language: en +################################################################################ +- type: chapter + id: deamer2010introduction + author: + - family: Deamer + given: Peggy + title: "Introduction" + container-title: "Building (in) the future: Recasting labor in architecture" + editor: + - family: Deamer + given: Peggy + - family: Bernstein + given: Phillip G. + publisher-place: New Haven + publisher: Princeton Architectural Press + issued: 2010 + # page: TODO + language: en +################################################################################ +- type: chapter + id: deamer2010detail + author: + - family: Deamer + given: Peggy + title: "Detail deliberations" + container-title: "Building (in) the future: Recasting labor in architecture" + publisher-place: New Haven + publisher: Princeton Architectural Press + issued: 2010 + page: 80-88 + language: en +################################################################################ +- type: book + id: deamer2014architecture + editor: + - family: Deamer + given: Peggy + title: "Architecture and capitalism: 1845 to present" + title-short: "Architecture and capitalism" + publisher-place: London + publisher: Routledge + issued: 2014 + language: en +################################################################################ +- type: book + id: deamer2020architecture + author: + - family: Deamer + given: Peggy + title: "Architecture and labor" + publisher-place: New York + publisher: Routledge + issued: 2020 + language: en +# E ############################################################################ +################################################################################ +################################################################################ +- type: book + id: fortini2016test + author: + - family: Fortini + given: Franco + title: "Test of powers: Writings on criticism and literary institutions" + title-short: "Test of powers" + translator: + - family: Toscano + given: Alberto + publisher-place: London + publisher: Seagull Books + issued: 2016 + language: en +################################################################################ +- type: chapter + id: fortini2016cunning + author: + - family: Fortini + given: Franco + title: "Cunning as doves" + container-title: "Test of powers: Writings on criticism and literary institutions" + translator: + - family: Toscano + given: Alberto + publisher-place: London + publisher: Seagull Books + issued: 2016 + # page: TODO + language: en +################################################################################ +- type: article-journal + id: foster1999marx + author: + - family: Foster + given: John Bellamy + title: "Marx's theory of metabolic rift: Classical foundations for environmental sociology" + title-short: "Marx's theory of metabolic rift" + container-title: "American Journal of Sociology" + volume: 105 + issue: 2 + issued: 1999 + page: 366-405 + language: en +################################################################################ +- type: chapter + id: foucault1984space + author: + - family: Foucault + given: Michel + title: "Space, knowledge, and power" + container-title: "Foucault reader" + editor: + - family: Rabinow + given: Paul + publisher-place: New York + publisher: Pantheon Books + issued: 1984 + # page: TODO + language: en +################################################################################ +- type: chapter + id: foucault2008oko + author: + - family: Foucault + given: Michel + title: "Oko oblasti" + container-title: "Vednost -- oblast -- subjekt" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Krtina + issued: 2008 + page: 151-171 + language: sl +################################################################################ +- type: book + id: fowkes2023communism + author: + - family: Fowkes + given: Ben + title: "Communism and the avant-garde in Weimar Germany: a selection of documents" + title-short: "Communism and the avant-garde in Weimar Germany" + publisher-place: Boston + publisher: Brill + issued: 2023 + language: en +################################################################################ +- type: chapter + id: fowkes2023theshock + author: + - family: Fowkes + given: Ben + title: "The shock of war and its aftermath" + container-title: "Communism and the avant-garde in Weimar Germany: a selection of documents" + publisher-place: Boston + publisher: Brill + issued: 2023 + # page: TODO + language: en +################################################################################ +- type: chapter + id: frampton2010intention + author: + - family: Frampton + given: Kenneth + title: "Intention, craft, and rationality" + container-title: "Building (in) the future: Recasting labor in architecture" + publisher-place: New Haven + publisher: Princeton Architectural Press + issued: 2010 + page: 28-37 + language: en +################################################################################ +- type: chapter + id: frampton2020yugoslavia + author: + - family: Frampton + given: Kenneth + title: "Former Yugoslavia" + container-title: "Modern architecture: A critical history" + publisher-place: London + publisher: Thames & Hudson + issued: 2020 + # page: TODO + language: en +################################################################################ +- type: chapter + id: furlan2013michael + author: + - family: Furlan + given: Sašo + title: "Michael Heinrich in novo branje Marxa" + container-author: + - family: Heinrich + given: Michael + container-title: "Kritika politične ekonomije: uvod" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Sophia + issued: 2013 + # page: TODO + language: sl +# G ############################################################################ +################################################################################ +- type: book + id: galimberti2022images + author: + - family: Galimberti + given: Jacopo + title: "Images of class: Operaismo, Autonomia and the visual Arts (1962--1988)" + title-short: "Images of class" + publisher-place: London + publisher: Verso + issued: 2022 + language: en +################################################################################ +- type: book + id: gantar1985urbanizem + author: + - family: Gantar + given: Pavel + title: "Urbanizem, družbeni konflikti, planiranje" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Univerzitetna konferenca ZSMS + issued: 1985 + language: sl +################################################################################ +- type: chapter + id: ghosh2021toward + author: + - family: Ghosh + given: Swarnabh + title: "Toward a critique of labor-in-construction" + container-title: "Non-extractive architecture vol. 1: On designing without depletion" + publisher-place: London + publisher: Steinberg Press + issued: 2021 + # page: TODO + language: en +################################################################################ +- type: book + id: ginsborg1990history + author: + - family: Ginsborg + given: Paul + title: "History of contemporary italy: Society and politics: 1943-1988" + title-short: "History of contemporary Italy" + publisher-place: London + publisher: Penguin Books + issued: 1990 + language: en +################################################################################ +- type: article-journal + id: greppi1963produzione + author: + - family: Greppi + given: Claudio + - family: Pedrolli + given: Alberto + title: "Produzione e programmazione territoriale" + container-title: "Quaderni rossi" + volume: 3 + issued: 1963 + page: 94-101 + language: it +################################################################################ +- type: chapter + id: grima2021design + author: + - family: Grima + given: Joseph + title: "Design without depletion: On the need for a new paradigm in architecture" + title-short: "Design without depletion" + container-title: "Non-extractive architecture vol. 1: On designing without depletion" + editor: Space Caviar + publisher-place: London + publisher: Steinberg Press + issued: 2021 + # page: TODO + language: en +# H ############################################################################ +################################################################################ +- type: book + id: hardt2000empire + author: + - family: Hardt + given: Michael + - family: Negri + given: Antonio + title: "Empire" + publisher-place: Cambridge, Mass. + publisher: Harvard University Press + issued: 2000 + language: en +################################################################################ +- type: book + id: hays1998architecture + editor: + - family: Hays + given: K. Michael + title: "Architecture theory since 1968" + publisher-place: Cambridge (Mass.) + publisher: The MIT Press + issued: 1998 + language: en +################################################################################ +- type: chapter + id: hays1998introduction + author: + - family: Hays + given: K. Michael + title: "Introduction" + editor: + - family: Hays + given: K. Michael + container-title: "Architecture theory since 1968" + publisher-place: Cambridge (Mass.) + publisher: The MIT Press + issued: 1998 + # page: TODO + language: en +################################################################################ +- type: book + id: hays1998oppositions + editor: + - family: Hays + given: K. Michael + title: "Oppositions reader: Selected essays 1973--1984" + title-short: "Oppositions reader" + publisher-place: New York + publisher: Princeton Architectural Press + issued: 1998 + language: en +################################################################################ +- type: chapter + id: hays1998theoppositions + author: + - family: Hays + given: K. Michael + title: "The oppositions of autonomy and history" + editor: + - family: Hays + given: K. Michael + container-title: "Oppositions reader: Selected essays 1973--1984" + container-title-short: "Oppositions reader" + publisher-place: New York + publisher: Princeton Architectural Press + issued: 1998 + # page: TODO + language: en +################################################################################ +- type: book + id: heinrich2013kritika + author: + - family: Heinrich + given: Michael + title: "Kritika politične ekonomije: uvod" + title-short: "Kritika politične ekonomije" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Sophia + issued: 2013 + language: sl +################################################################################ +- type: thesis + id: hoekstra2005building + # genre: TODO + author: + - family: Hoekstra + given: Titia Rixt + title: "Building versus bildung: Manfredo Tafuri and the construction of a historical discipline" + title-short: "Building versus bildung" + publisher: University of Groningen + issued: 2005 + language: en +# I ############################################################################ +################################################################################ +# J ############################################################################ +################################################################################ +- type: book + id: jakhel1979iluzija + author: + - family: Jakhel + given: Rudolf + title: "Iluzija in resničnost urbanih središč: Prispevek h kritiki urbanistične ideologije" + title-short: "Iluzija in resničnost urbanih središč" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Cankarjeva založba + issued: 1979 + language: sl +################################################################################ +- type: chapter + id: jameson1985architecture + author: + - family: Jameson + given: Fredric + title: "Architecture and the critique of ideology" + editor: + - family: Ockman + given: Joan + - family: Berke + given: Deborah + - family: McLeod + given: Mary + container-title: "Architecutre, criticism, ideology" + publisher-place: Princeton, New Jersey + publisher: Princeton Architectural Press + issued: 1985 + page: 51-93 + language: en +################################################################################ +- type: chapter + id: jameson1998architecture + author: + - family: Jameson + given: Fredric + title: "Architecture and the critique of ideology" + editor: + - family: Hays + given: K. Michael + container-title: "Architecture theory since 1968" + publisher-place: Cambridge (Mass.) + publisher: The MIT Press + issued: 1998 + page: 442-461 + language: en +################################################################################ +- type: book + id: jameson1994theseeds + author: + - family: Jameson + given: Fredric + title: "The seeds of time" + publisher-place: New York + publisher: Columbia University Press + issued: 1994 + language: en +################################################################################ +- type: book + id: jameson2012kulturni + author: + - family: Jameson + given: Fredric + title: "Kulturni obrat: Izbrani spisi o postmoderni, 1983--1998" + title-short: "Kulturni obrat" + translator: + - family: Krašovec + given: Primož + publisher-place: Ljubljana + publisher: Studia humanitatis + issued: 2012 + language: sl +# K ############################################################################ +################################################################################ +- type: book + id: keynes2006splosna + author: + - family: Keynes + given: John Maynard + title: "Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Studia humanitatis + issued: 2006 + language: sl +################################################################################ +- type: thesis + id: keyvanian1992manfredo + # genre: TODO + author: + - family: Keyvanian + given: Karla L + title: "Manfredo Tafuri's notion of history and its methodological sources: From Walter Benjamin to Roland Barthes" + title-short: "Manfredo Tafuri's notion of history and its methodological sources" + publisher: MIT + issued: 1992 + language: en +################################################################################ +- type: thesis + id: kocjancic2019zacetki + # genre: TODO + author: + - family: Kocjančič + given: Maruša + title: "Začetki Trajne delovne skupnosti samostojnih kulturnih delavcev Ljubljana – Equrna in njen razvoj v osemdesetih letih" + title-short: "Začetki Trajne delovne skupnosti samostojnih kulturnih delavcev Ljubljana" + publisher: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani + issued: 2019 + language: sl +################################################################################ +# L ############################################################################ +################################################################################ +- type: paper-conference + id: leach2002everything + author: + - family: Leach + given: Andrew + title: "'Everything we do is but the larva of our intentions': Manfredo Tafuri and storia dell'architettura italiana 1944-1985" + title-short: "'Everything we do is but the larva of our intentions'" + container-title: "Additions to architectural history: XIXth annual conference of the society of architectural historians, Australia and New Zealand" + container-title-short: "Additions to architectural history" + issued: 2002 + language: en +################################################################################ +- type: thesis + id: leach2006choosing + # genre: TODO + author: + - family: Leach + given: Andrew + title: "Choosing history: A study of Manfredo Tafuri's theorisation of architectural history and architectural history research" + title-short: "Choosing history" + publisher: Universiteit Gent + issued: 2006 + language: en +################################################################################ +- type: book + id: lefebvre2014architecture + author: + - family: Lefebvre + given: Henri + title: "Toward an architecture of enjoyment" + editor: + - family: Stanek + given: Łukasz + publisher-place: Minneapolis + publisher: University of Minnesota Press + issued: 2014 + language: en +################################################################################ +################################################################################ +- type: book + id: lynch2011podoba + author: + - family: Lynch + given: Kevin + title: "Podoba mesta" + translator: + - family: Peklenik + given: Maja + publisher-place: Ljubljana + publisher: Goga + issued: 2011 + language: sl +# M ############################################################################ +################################################################################ +- type: book + id: malesic2021skupno + editor: + - family: Malešič + given: Martina + - family: Vrečko + given: Asta + title: "Skupno v skupnosti: Sedemdeset let zadružnih domov kot družbene infrastrukture" + title-short: "Skupno v skupnosti" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Muzej za arhitekturo in oblikovanje + issued: 2021 + language: sl +################################################################################ +- type: book + id: mandic1996stanovanje + author: + - family: Mandič + given: Srna + title: "Stanovanje in država" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Znanstveno in publicistično središče + issued: 1996 + language: sl +################################################################################ +- type: book + id: manovich2013software + author: + - family: Manovich + given: Lev + title: "Software takes command: extending the language of new media" + title-short: "Software takes command" + publisher-place: New York + publisher: Bloomsbury Academic + issued: 2013 + language: en +################################################################################ +- type: book + id: marx1967kapital2 + author: + - family: Marx + given: Karl + title: "Kapital: kritika politične ekonomije" + title-short: "Kapital" + volume: 2 + publisher-place: Ljubljana + publisher: Cankarjeva založba + issued: 1967 + language: sl +################################################################################ +- type: book + id: marx1973kapital3 + author: + - family: Marx + given: Karl + title: "Kapital: kritika politične ekonomije" + title-short: "Kapital" + volume: 3 + publisher-place: Ljubljana + publisher: Cankarjeva založba + issued: 1973 + language: sl +################################################################################ +- type: chapter + id: marx1976nemska + title: "Nemška ideologija" + container-title: "Izbrana dela" + container-author: + - family: Marx + given: Karl + - family: Engels + given: Friedrich + volume: 2 + publisher-place: Ljubljana + publisher: Cankarjeva založba + issued: 1976 + language: sl + # page: TODO + language: sl +################################################################################ +- type: chapter + id: marx1976teze + author: + - family: Marx + given: Karl + title: "Teze o Feuerbachu" + container-title: "Izbrana dela" + container-author: + - family: Marx + given: Karl + - family: Engels + given: Friedrich + volume: 2 + publisher-place: Ljubljana + publisher: Cankarjeva založba + issued: 1976 + # page: TODO + language: sl +################################################################################ +- type: chapter + id: marx1976mezdno + author: + - family: Marx + given: Karl + title: "Mezdno delo in kapital" + container-title: "Izbrana dela" + container-author: + - family: Marx + given: Karl + - family: Engels + given: Friedrich + volume: 2 + publisher-place: Ljubljana + publisher: Cankarjeva založba + issued: 1976 + # page: TODO + language: sl +################################################################################ +- type: article-journal + id: marx1976rezultati + author: + - family: Marx + given: Karl + title: "Rezultati neposrednega produkcijskega procesa" + container-title: "Časopis za kritiko znanosti" + volume: 3 + issue: 17-18 + issued: 1976 + page: 241-276 + language: sl +################################################################################ +- type: chapter + id: marx1985uvod + author: + - family: Marx + given: Karl + title: "Uvod k Očrtom kritike politične ekonomije" + collection-title: "Temeljna izdaja" + collection-number: I/8 + container-title: "Kritika politične ekonomije: 1857/58" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Delavska enotnost + issued: 1985 + # page: TODO + language: sl +################################################################################ +- type: chapter + id: marx1985ocrti + author: + - family: Marx + given: Karl + title: "Očrti kritike politične ekonomije" + title-short: "Očrti" + collection-title: "Temeljna izdaja" + collection-number: I/8 + container-title: "Kritika politične ekonomije: 1857/58" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Delavska enotnost + issued: 1985 + # page: TODO + language: sl +################################################################################ +- type: chapter + id: marx1989hkritiki + author: + - family: Marx + given: Karl + title: "H kritiki politične ekonomije. Prvi zvezek" + collection-title: "Temeljna izdaja" + collection-number: I/9 + container-title: "H kritiki politične ekonomije: 1858--1861" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Marksistični center CK ZKS + issued: 1989 + # page: TODO + language: sl +################################################################################ +- type: book + id: marx2018brumaire + author: + - family: Marx + given: Karl + title: "Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Studia humanitatis + issued: 2018 + language: sl +################################################################################ +- type: book + id: marx2012kapital1 + author: + - family: Marx + given: Karl + title: "Kapital: kritika politične ekonomije" + title-short: "Kapital" + volume: 1 + publisher-place: Ljubljana + publisher: Sophia + issued: 2012 + language: sl +################################################################################ +- type: book + id: mau2023mute + author: + - family: Mau + given: Søren + title: "Mute compulsion: a Marxist theory of the economic power of capital" + publisher-place: London + publisher: Verso + issued: 2023 + language: en +# N ############################################################################ +################################################################################ +- type: book + id: negri1979operaio + author: + - family: Negri + given: Antonio + title: "Dall'operaio massa all'operaio sociale: Intervista sull'operaismo" + title-short: "Dall'operaio massa all'operaio sociale" + publisher-place: Milan + publisher: Multhipla edizioni + issued: 1979 + language: it +################################################################################ +- type: book + id: negri1984delavci + author: + - family: Negri + given: Antonio + title: "Delavci in država; Gospostvo in sabotaža; Marx onkraj Marxa" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Univerzitetna konferenca ZSMS + issued: 1984 + language: sl +################################################################################ +- type: book + id: nesbitt1996theorizing + editor: + - family: Nesbitt + given: Kate + title: "Theorizing a new agenda for architecture: An anthology of architectural theory 1965--1995" + title-short: "Theorizing a new agenda for architecture" + publisher-place: New York + publisher: Princenton Architectural Press + issued: 1996 + language: en +# O ############################################################################ +################################################################################ +- type: book + id: ockman1985architecture + editor: + - family: Ockman + given: Joan + - family: Berke + given: Deborah + - family: McLeod + given: Mary + title: "Architecutre, criticism, ideology" + publisher-place: Princeton + publisher: Princeton Architectural Press + issued: 1985 + language: en +################################################################################ +- type: article-journal + id: ockman1995venice + author: + - family: Ockman + given: Joan + title: "Venice and New York" + container-title: "Casabella" + issue: 619-620 + issued: 1995 + # page: TODO + language: en +# P ############################################################################ +################################################################################ +- type: article-journal + id: panzieri1961luso + author: + - family: Panzieri + given: Raniero + title: "Sull'uso capitalistico delle macchine nel neocapitalismo" + container-title: "Quaderni rossi" + volume: 1 + issued: 1961 + page: 53-72 + language: it +################################################################################ +- type: chapter + id: panzieri1973azione + author: + - family: Panzieri + given: Raniero + title: "Azione politica e cultura" + container-title: "Scritti 1956--1960" + publisher-place: Milano + publisher: Lampugnani Nigri + issued: 1973 + # page: TODO + language: it +# Q ############################################################################ +################################################################################ +# R ############################################################################ +################################################################################ +- type: chapter + id: ranciere2010nezgode + author: + - family: Rancière + given: Jacques + title: "Nezgode kritične misli" + container-title: "Emancipirani gledalec" + translator: + - family: Koncut + given: Suzana + publisher-place: Ljubljana + publisher: Maska + issued: 2010 + # page: TODO + language: sl +################################################################################ +- type: chapter + id: ranciere2018koncept + author: + - family: Rancière + given: Jacques + title: "Koncept kritike in kritika politične ekonomije: od Pariških rokopisov 1844 do Kapitala" + title-short: "Koncept kritike in kritika politične ekonomije" + container-title: "Branje Kapitala" + container-author: + - family: Althusser + given: Louis + - family: Balibar + given: Étienne + - family: Establet + given: Roger + - family: Macherey + given: Pierre + - family: Rancière + given: Jacques + translator: + - family: Breznik + given: Maja + - family: Koncut + given: Suzana + publisher-place: Ljubljana + publisher: Sophia + issued: 2018 + # page: TODO + language: sl +################################################################################ +- type: book + id: rotar1981pomeni + author: + - family: Rotar + given: Braco + title: "Pomeni prostora: Ideologije v urbanizmu in arhitekturi" + title-short: Pomeni prostora + publisher-place: Ljubljana + publisher: Delavska enotnost + issued: 1981 + language: sl +################################################################################ +- type: book + id: rotar1985risarji + author: + - family: Rotar + given: Braco + title: "Risarji : učenjaki: Ideologije v urbanizmu in arhitekturi" + title-short: "Risarji : učenjaki" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Delavska enotnost + issued: 1985 + language: sl +# S ############################################################################ +################################################################################ +- type: article-journal + id: sbardella2000nep + author: + - family: Sbardella + name: Raffaele + title: "La NEP di 'Classe Operaia'" + container-title: "Vis-à-vis" + issue: 8 + issued: 2000 + page: 172-188 + language: it +################################################################################ +- type: chapter + id: simmel2000metropole + author: + - family: Simmel + given: Georg + title: "Metropole in mentalno življenje" + container-title: "Izbrani spisi o kulturi" + translator: + - family: Erbežnik + given: Zdenka + - family: Leskovec + given: Alfred + - family: Mihelač + given: Špela + publisher-place: Ljubljana + publisher: Studia humanitatis + issued: 2000 + # page: TODO + language: sl +################################################################################ +- type: book + id: smith2020service + author: + - family: Smith + given: Jason E. + title: "Smart machines and service work: Automation in an age of stagnation" + title-short: "Smart machines and service work" + publisher-place: London + publisher: Reaktion Books + issued: 2020 + language: en +################################################################################ +- type: book + id: spacecaviar2021nonextractive + editor: Space Caviar + title: "Non-extractive architecture vol. 1: On designing without depletion" + title-short: "Non-extractive architecture vol. 1" + publisher-place: London + publisher: Steinberg Press + issued: 2021 + language: en +################################################################################ +- type: book + id: stierli2018concrete + author: + - family: Stierli + given: Martino + - family: Kulić + given: Vladimir + title: "Toward a concrete utopia: Architecture in Yugoslavia 1948--1980" + title-short: "Toward a concrete utopia" + publisher-place: New York + publisher: The Museum of Modern Art + issued: 2018 + language: en +# T ############################################################################ +################################################################################ +- type: book + id: tafuri1968teorie + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Teorie e storia dell'architettura" + publisher-place: Bari + publisher: Laterza + issued: 1968 + language: it +################################################################################ +- type: article-journal + id: tafuri1969peruna + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Per una critica dell'ideologia archittetonica" + title-short: "Per una critica dell'ideologia archittetonica" + container-title: "Contropiano: materiali marxisti" + issue: 1 + issued: 1969 + page: 31-79 + language: it +################################################################################ +- type: entry-dictionary + id: tafuri1969rinascimento + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Rinascimento" + editor: + - family: Portoghesi + given: Paolo + container-title: "Dizionario enciclopedico di architettura e urbanistica 5: Posnik-Sipario" + publisher-place: Rim + publisher: Istituto editoriale romano + issued: 1969 + page: 173-232 + language: it +################################################################################ +- type: article-journal + id: tafuri1970lavoro + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Lavoro intellettuale e sviluppo capitalistico" + title-short: "Lavoro intellettuale" + container-title: "Contropiano: materiali marxisti" + issue: 2 + issued: 1970 + page: 241-281 + language: it +################################################################################ +- type: article-journal + id: tafuri1971austromarxismo + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Austromarxismo e città: 'Das rote Wien'" + title-short: "Austromarxismo e città" + container-title: "Contropiano: materiali marxisti" + issue: 2 + issued: 1971 + page: 259-311 + language: it +################################################################################ +- type: article-journal + id: tafuri1971socialdemocrazia + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Socialdemocrazia e città nella Repubblica di Weimar" + title-short: "Socialdemocrazia e città" + container-title: "Contropiano: materiali marxisti" + issue: 1 + issued: 1971 + page: 207-223 + language: it +################################################################################ +- type: book + id: tafuri1973progetto + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Progetto e utopia: Architettura e sviluppo capitalistico" + title-short: "Progetto e utopia" + publisher-place: Bari + publisher: Laterza + issued: 1973 + language: it +################################################################################ +- type: book + id: tafuri1980sfera + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "La sfera e il labirinto: avanguardie e architettura da Piranesi agli anni '70" + title-short: "La sfera e il labirinto" + publisher-place: Torino + publisher: Einaudi + issued: 1980 + language: it +################################################################################ +- type: book + id: tafuri1980theories + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Theories and history of architecture" + translator: + - family: Verrecchia + given: Giorgio + publisher-place: London + publisher: Granada + issued: 1980 + language: en +################################################################################ +- type: book + id: tafuri1980vienna + editor: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Vienna Rossa: La politica residenziale nella Vienna socialista" + title-short: "Vienna Rossa" + publisher-place: Milano + publisher: Electa + issued: 1980 + language: it +################################################################################ +- type: book + id: tafuri1985projekt + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Projekt in utopija" + translator: + - family: Zlodre + given: Janko + publisher-place: Ljubljana + publisher: Univerzitetna konferenca ZSMS + issued: 1985 + language: sl +################################################################################ +- type: book + id: tafuri1987sphere + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "The sphere and the labyrinth: Avant-gardes and architecture from Piranesi to the 1970s" + title-short: "The sphere and the labyrinth" + translator: + - family: d'Acierno + given: Pellegrino + - family: Connoly + given: Robert + publisher-place: Cambridge, Mass. + publisher: MIT Press + issued: 1987 + language: en +################################################################################ +- type: chapter + id: tafuri1987ussrberlin + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "U.S.S.R.--Berlin, 1922: From populism to constructivist international" + title-short: "U.S.S.R.--Berlin, 1922" + container-title: "The sphere and the labyrinth: Avant-gardes and architecture from Piranesi to the 1970s" + translator: + - family: d'Acierno + given: Pellegrino + - family: Connoly + given: Robert + publisher-place: Cambridge, Mass. + publisher: MIT Press + issued: 1987 + page: 119-148 + language: en +################################################################################ +- type: chapter + id: tafuri1987sozialpolitik + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Sozialpolitik and the city in Weimar Germany" + title-short: "Sozialpolitik and the city" + container-title: "The sphere and the labyrinth: Avant-gardes and architecture from Piranesi to the 1970s" + page: 197-233 + publisher-place: Cambridge, Mass. + publisher: The MIT Press + issued: 1987 + page: 196-233 + language: en +################################################################################ +- type: article-journal + id: tafuri1987architecture + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "L'architecture dans le boudoir" + translator: + - family: Zlodre + given: Janko + container-title: "Arhitektov bilten" + issue: 91/92 + issued: 1987 + # page: TODO + language: sl +################################################################################ +- type: article-journal + id: tafuri1988architecture + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "L'architecture dans le boudoir" + translator: + - family: Zlodre + given: Janko + container-title: "Arhitektov bilten" + issue: 93/94 + issued: 1988 + # page: TODO + language: sl +################################################################################ +- type: book + id: tafuri1989history + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "History of Italian architecture, 1944--1985" + publisher-place: Cambridge, Mass. + publisher: MIT Press + issued: 1989 + language: en +################################################################################ +- type: interview + id: tafuri1993storia + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "La storia come progetto" + interviewer: + - family: Passerini + given: Luisa + issued: 1993 + language: it +################################################################################ +- type: book + id: tafuri2002storia + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Storia dell'architettura italiana 1944--1985" + publisher-place: Torino + publisher: Einaudi + issued: 2002 + language: it +################################################################################ +- type: book + id: tafuri2022progetto + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Dal progetto alla storia" + editor: + - family: Skansi + given: Luka + publisher-place: Macerata + publisher: Quodlibet + issued: 2022 + language: it +################################################################################ +- type: chapter + id: tafuri2022citta + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + - family: Piccinato + given: Giorgio + - family: Quilici + given: Vieri + title: "La città territtorio: Verso una nuova dimensione" + container-title: "Dal progetto alla storia" + publisher-place: Macerata + publisher: Quodlibet + issued: 2022 + # page: TODO + language: it +################################################################################ +- type: chapter + id: tafuri2022teoria + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Teoria e critica nella cultura urbanistica italiana del dopoguerra" + container-title: "Dal progetto alla storia" + publisher-place: Macerata + publisher: Quodlibet + issued: 2022 + # page: TODO + language: it +################################################################################ +- type: book + id: thoburn2022brutalism + author: + - family: Thoburn + given: Nicholas + title: "Brutalism as found: housing crisis at Robin Hood gardens" + title-short: "Brutalism as found" + publisher-place: London + publisher: Goldsmiths Press + issued: 2022 + language: en +################################################################################ +- type: chapter + id: tomba2014thefragment + author: + - family: Tomba + given: Massimiliano + - family: Bellofiore + given: Riccardo + title: "The 'Fragment on machines' and the Grundrisse: The workerist reading in question" + title-short: "The 'Fragment on machines' and the Grundrisse" + editor: + - dropping-particle: van der + family: Linden + given: Marcel + - family: Heinz Roth + given: Karl + container-title: "Beyond Marx: Theorising the global labour relations of the twenty-first century" + container-title-short: Beyond Marx + publisher-place: Boston + publisher: Brill + issued: 2014 + # page: TODO + language: en +################################################################################ +- type: article-journal + id: tronti1962fabbrica + author: + - family: Tronti + given: Mario + title: "La fabbrica e la società" + container-title: "Quaderni rossi" + volume: 2 + issued: 1962 + page: 1-31 + language: it +################################################################################ +- type: book + id: tronti2018workers + author: + - family: Tronti + given: Mario + title: "Workers and capital" + translator: + - family: Broder + given: David + publisher-place: New York + publisher: Verso + issued: 2018 + language: en +################################################################################ +- type: chapter + id: tronti2018our + author: + - family: Tronti + given: Mario + title: "Our operaismo" + container-title: "Workers and capital" + translator: + - family: Broder + given: David + publisher-place: New York + publisher: Verso + issued: 2018 + # page: TODO + language: en +# U ############################################################################ +################################################################################ +# V ############################################################################ +################################################################################ +- type: book + id: vidler2016zgodovina + author: + - family: Vidler + given: Anthony + title: "Zgodovina neposredne sedanjosti: invencije arhitekturnega modernizma" + title-short: "Zgodovine neposredne sedanjosti" + translator: + - family: Lovrenov + given: Maja + - family: Jerič + given: Monika + publisher-place: Ljubljana + publisher: Založba ZRC + collection-title: Teoretska praksa arhitekture + issued: 2016 + language: sl +# W ############################################################################ +################################################################################ +- type: chapter + id: wagner1987thesocialization + author: + - family: Wagner + given: Martin + title: "The socialization of the building industry" + container-title: "The sphere and the labyrinth: Avant-gardes and architecture from Piranesi to the 1970s" + translator: + - family: d'Acierno + given: Pellegrino + - family: Connoly + given: Robert + publisher-place: Cambridge, Mass. + publisher: MIT Press + issued: 1987 + page: 234-263 + language: en +################################################################################ +- type: book + id: wright2002storming + author: + - family: Wright + given: Steve + title: "Storming heaven: Class composition and struggle in Italian autonomist marxism" + title-short: "Storming heaven" + publisher-place: London + publisher: Pluto Press + issued: 2002 + language: en +################################################################################ +- type: book + id: wright2021weight + author: + - family: Wright + given: Steve + title: "The weight of the printed word: Text, context and militancy in operaismo" + title-short: "The weight of the printed word" + publisher-place: Leiden + publisher: Brill + issued: 2021 + language: en +# X ############################################################################ +################################################################################ +# Y ############################################################################ +################################################################################ +# Z ############################################################################ +################################################################################ +- type: article-journal + id: zanini2010philosophical + author: + - family: Zanini + given: Adelino + title: "On the 'philosophical foundations' of italian Workerism: a conceptual aproach" + container-title: "Historical Materialism" + volume: 18 + issued: 2010 + page: 39-63 + language: en +################################################################################ +- type: chapter + id: zlodre1988opastirju + author: + - family: Zlodre + given: Janko + title: "O pastirju modernega in njegovi drami" + container-author: + - family: Loos + given: Adolf + - family: Wittgenstein + given: Ludwig + - family: Amendolagine + given: Francesco + - family: Cacciari + given: Massimo + editor: + - family: Dešman + given: Miha + - family: Mojca + given: Dobnikar + container-title: "Zbornik oikos in drugo: O Loosu in Wittgensteinu" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Univerzitetna konferenca ZSMS + issued: 1988 + # page: TODO + language: sl +################################################################################ +- type: book + id: zlodre2011notice + author: + - family: Gerdol Zlodre + given: Janko + title: "Notice o arhitekturi in drugem" + publisher-place: Ljubljana + publisher: "/*cf." + issued: 2011 + language: sl +################################################################################ +- type: chapter + id: zlodre2011zapiski + author: + - family: Gerdol Zlodre + given: Janko + title: "Zapiski o ideoloških oblikah arhitekturne zavesti" + container-title: "Notice o arhitekturi in drugem" + publisher-place: Ljubljana + publisher: "/*cf." + issued: 2011 + # page: TODO + language: sl +################################################################################ +################################################################################ +################################################################################ +reference-section-title: "Literatura" +references: +######################################################################## +- type: book + id: deamer2020architecture + author: + - family: Deamer + given: Peggy + title: "Architecture and labor" + publisher-place: New York + publisher: Routledge + issued: 2020 + language: en +######################################################################## +- type: book + id: lloyd2016industries + editor: + - family: Lloyd Thomas + given: Katie + - family: Amhoff + given: Tilo + - family: Beech + given: Nick + title: "Industries of architecture" + publisher-place: London + publisher: Routledge + issued: 2016 + language: en +######################################################################## +- type: book + id: biraghi2019larchitetto + author: + - family: Biraghi + given: Marco + title: "L'architetto come intellettuale" + publisher-place: Torino + publisher: Einaudi + issued: 2019 + language: it +######################################################################## +- type: book + id: tafuri1969larchitettura + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "L'architettura dell'Umanesimo" + publisher-place: Bari + publisher: Laterza + issued: 1969 + language: it +######################################################################## +- type: book + id: tafuri1980theories + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Theories and history of architecture" + translator: + - family: Verrecchia + given: Giorgio + publisher-place: London + publisher: Granada + issued: 1980 + language: en +######################################################################## +- type: article-journal + id: tafuri1971socialdemocrazia + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Socialdemocrazia e città nella Repubblica di Weimar" + title-short: "Socialdemocrazia e città" + container-title: "Contropiano: materiali marxisti" + issue: 1 + issued: 1971 + page: 207-223 + language: it +######################################################################## +- type: article-journal + id: tafuri1969peruna + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Per una critica dell'ideologia archittetonica" + title-short: "Per una critica dell'ideologia archittetonica" + container-title: "Contropiano: materiali marxisti" + issue: 1 + issued: 1969 + page: 31-79 + language: it +######################################################################## +- type: book + id: tafuri1985projekt + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Projekt in utopija" + translator: + - family: Zlodre + given: Janko + publisher-place: Ljubljana + publisher: Univerzitetna konferenca ZSMS + issued: 1985 + language: sl +######################################################################## +- type: thesis + id: corna2016thinking + genre: doktorska disertacija + author: + - family: Corna + given: Luisa Lorenza + title: "Thinking through antinomies: an enquiry into Manfredo Tafuri's historical method" + title-short: "Thinking through antinomies" + publisher: University of Leeds + issued: 2016 + language: en +######################################################################## +- type: book + id: galimberti2022images + author: + - family: Galimberti + given: Jacopo + title: "Images of class: Operaismo, Autonomia and the visual Arts (1962--1988)" + title-short: "Images of class" + publisher-place: London + publisher: Verso + issued: 2022 + language: en +######################################################################## +- type: article-journal + id: tafuri1970lavoro + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Lavoro intellettuale e sviluppo capitalistico" + title-short: "Lavoro intellettuale" + container-title: "Contropiano: materiali marxisti" + issue: 2 + issued: 1970 + page: 241-281 + language: it +######################################################################## +- type: book + id: krasovec2021tujost + author: + - family: Krašovec + given: Primož + title: "Tujost kapitala" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Sophia + issued: 2021 + language: sl +######################################################################## +- type: thesis + id: brown2022out + genre: doktorska disertacija + author: + - family: Brown + given: J. Dakota + title: "Out of sorts: machinery, theory, and the revolutions in typographical labor" + title-short: "Out of sorts" + publisher: Northwestern University + issued: 2022 + language: en +######################################################################## +- type: chapter + id: koolhaas2010junkspace + author: + - family: Koolhaas + given: Rem + title: "Junkspace" + container-title: "Constructing a new agenda for architecture: architectural theory 1993--2009" + editor: + - family: Sykes + given: A. Krista + publisher-place: New York + publisher: Princeton Architectural Press + issued: 2010 + page: 136-151 + language: en +######################################################################## +######################################################################## +- type: book + id: deamer2010building + editor: + - family: Deamer + given: Peggy + - family: Bernstein + given: Phillip G. + title: "Building (in) the future: recasting labor in architecture" + title-short: "Building (in) the future" + publisher-place: New Haven + publisher: Princeton Architectural Press + issued: 2010 + language: en +######################################################################## +- type: book + id: deamer2014architecture + editor: + - family: Deamer + given: Peggy + title: "Architecture and capitalism: 1845 to present" + title-short: "Architecture and capitalism" + publisher-place: London + publisher: Routledge + issued: 2014 + language: en +######################################################################## +- type: book + id: deamer2015thearchitect + title: "The architect as worker: immaterial labor, the creative class, and the politics of design" + title-short: "The architect as worker" + editor: + - family: Deamer + given: Peggy + publisher-place: London + publisher: Bloomsbury + issued: 2015 + language: en +######################################################################## +- type: book + id: aureli2023architecture + author: + - family: Aureli + given: Pier Vittorio + title: "Architecture and abstraction" + publisher-place: Cambridge, Mass. + publisher: The MIT Press + issued: 2023 + language: en +######################################################################## +- type: article-journal + id: tafuri1971austromarxismo + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Austromarxismo e città: 'Das rote Wien'" + title-short: "Austromarxismo e città" + container-title: "Contropiano: materiali marxisti" + issue: 2 + issued: 1971 + page: 259-311 + language: it +######################################################################## +# dispozicija +######################################################################## +- type: book + id: biraghi2019larchitetto + author: + - family: Biraghi + given: Marco + title: "L'architetto come intellettuale" + publisher-place: Torino + publisher: Einaudi + issued: 2019 + language: it +######################################################################## +- type: book + id: tafuri1985projekt + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Projekt in utopija" + translator: + - family: Zlodre + given: Janko + publisher-place: Ljubljana + publisher: Univerzitetna konferenca ZSMS + issued: 1985 + language: sl +######################################################################## +- type: article-journal + id: tafuri1970lavoro + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Lavoro intellettuale e sviluppo capitalistico" + title-short: "Lavoro intellettuale" + container-title: "Contropiano: materiali marxisti" + issue: 2 + issued: 1970 + page: 241-281 + language: it +######################################################################## +- type: book + id: krasovec2021tujost + author: + - family: Krašovec + given: Primož + title: "Tujost kapitala" + publisher-place: Ljubljana + publisher: Sophia + issued: 2021 + language: sl +######################################################################## +######################################################################## +- type: book + id: deamer2020architecture + author: + - family: Deamer + given: Peggy + title: "Architecture and labor" + publisher-place: New York + publisher: Routledge + issued: 2020 + language: en +######################################################################## +- type: book + id: lloyd2016industries + editor: + - family: Lloyd Thomas + given: Katie + - family: Amhoff + given: Tilo + - family: Beech + given: Nick + title: "Industries of architecture" + publisher-place: London + publisher: Routledge + issued: 2016 + language: en +######################################################################## +- type: article-journal + id: tafuri1969peruna + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Per una critica dell'ideologia archittetonica" + title-short: "Per una critica dell'ideologia archittetonica" + container-title: "Contropiano: materiali marxisti" + issue: 1 + issued: 1969 + page: 31-79 + language: it +######################################################################## +- type: thesis + id: corna2016thinking + genre: doktorska disertacija + author: + - family: Corna + given: Luisa Lorenza + title: "Thinking through antinomies: an enquiry into Manfredo Tafuri's historical method" + title-short: "Thinking through antinomies" + publisher: University of Leeds + issued: 2016 + language: en +######################################################################## +- type: book + id: galimberti2022images + author: + - family: Galimberti + given: Jacopo + title: "Images of class: Operaismo, Autonomia and the visual Arts (1962--1988)" + title-short: "Images of class" + publisher-place: London + publisher: Verso + issued: 2022 + language: en +######################################################################## +- type: book + id: deamer2015thearchitect + title: "The architect as worker: immaterial labor, the creative class, and the politics of design" + title-short: "The architect as worker" + editor: + - family: Deamer + given: Peggy + publisher-place: London + publisher: Bloomsbury + issued: 2015 + language: en +######################################################################## +- type: book + id: aureli2023architecture + author: + - family: Aureli + given: Pier Vittorio + title: "Architecture and abstraction" + publisher-place: Cambridge, Mass. + publisher: The MIT Press + issued: 2023 + language: en +######################################################################## +- type: book + id: mau2023mute + author: + - family: Mau + given: Søren + title: "Mute compulsion: a Marxist theory of the economic power of capital" + publisher-place: London + publisher: Verso + issued: 2023 + language: en +######################################################################## +- type: book + id: carpo2013thedigital + editor: + - family: Carpo + given: Mario + title: "The digital turn in architecture, 1992--2012" + publisher-place: Chichester + publisher: Wiley + issued: 2013 + language: en +######################################################################## +- type: book + id: manovich2013software + author: + - family: Manovich + given: Lev + title: "Software takes command: extending the language of new media" + title-short: "Software takes command" + publisher-place: New York + publisher: Bloomsbury Academic + issued: 2013 + language: en +######################################################################## +- type: book + id: marx2012kapital1 + author: + - family: Marx + given: Karl + title: "Kapital: kritika politične ekonomije" + title-short: "Kapital" + volume: 1 + publisher-place: Ljubljana + publisher: Sophia + issued: 2012 + language: sl +######################################################################## +- type: chapter + id: ferro2016dessin + author: + - family: Ferro + given: Sérgio + title: "Dessin/chantier: an introduction" + title-short: "Dessin/chantier" + container-title: "Industries of architecture" + editor: + - family: Lloyd Thomas + given: Katie + - family: Amhoff + given: Tilo + - family: Beech + given: Nick + translator: + - family: Agarez + given: Ricardo + - family: Kapp + given: Silke + publisher-place: London + publisher: Routledge + issued: 2016 + page: 94-105 + language: en +######################################################################## +- type: thesis + id: brown2022out + genre: doktorska disertacija + author: + - family: Brown + given: J. Dakota + title: "Out of sorts: machinery, theory, and the revolutions in typographical labor" + title-short: "Out of sorts" + publisher: Northwestern University + issued: 2022 + language: en +######################################################################## +- type: book + id: pasquinelli2023theeye + author: + - family: Pasquinelli + given: Matteo + title: "The eye of the master: a social history of artificial intelligence" + title-short: "The eye of the master" + publisher-place: London + publisher: Verso + issued: 2023 + language: en +######################################################################## +- type: book + id: kreft1994estetika + author: + - family: Kreft + given: Lev + title: "Estetika in poslanstvo" + collection-title: Sophia + publisher-place: Ljubljana + publisher: Znanstveno in publicistično središče + issued: 1994 + language: sl +######################################################################## +- type: book + id: senk2015kapsula + author: + - family: Šenk + given: Peter + title: "Kapsula: tipologija druge arhitekture" + title-short: "Kapsula" + collection-title: Teoretska praksa arhitekture + publisher-place: Ljubljana + publisher: Založba ZRC + issued: 2015 + language: sl +######################################################################## +# vim: spelllang=sl,en +... diff --git a/.tafuri_avstromarksizem_in_mesto.md b/.tafuri_avstromarksizem_in_mesto.md new file mode 100644 index 0000000..d816774 --- /dev/null +++ b/.tafuri_avstromarksizem_in_mesto.md @@ -0,0 +1,2413 @@ +--- +title: "Manfredo Tafuri, Avstromarksizem in mesto: 'Das rote Wien'" +... + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + diff --git a/.tafuri_h_kritiki_arhitekturne_ideologije.md b/.tafuri_h_kritiki_arhitekturne_ideologije.md new file mode 100644 index 0000000..25125ad --- /dev/null +++ b/.tafuri_h_kritiki_arhitekturne_ideologije.md @@ -0,0 +1,4041 @@ +--- +title: "Manfredo Tafuri, H kritiki arhitekturne ideologije" +... + + + +> Oddaljiti tesnobo z razumevanjem in ponotranjenjem vzrokov: to se zdi, +> da je eden poglavitnih etičnih imperativov buržoazne umetnosti. Malo +> pomembno je, če bo konflikte, protislovja in raztrganine, ki tesnobo +> proizvajajo, vpil splošen mehanizem sposoben začasne razrešitve teh +> neskladij, ali če bo katarza dosežena skozi kontemplativno +> sublimacijo. "Najstvo" buržoaznega intelektualca se, kakor koli, +> prepozna v imperativnem pomenu, ki ga privzema njegovo "družbeno" +> poslanstvo: med avantgardami kapitala in intelektualnimi avantgardami +> obstaja nekakšno tiho soglasje, tako tiho, da že sam poskus njegove +> razsvetlitve privabi zbor ogorčenih protestov. Posredniška funkcija +> kulture je lastne značilnosti opredelila v ideoloških terminih do te +> mere, da je v svoji preudarnosti dosegla -- onkraj vsake individualne +> dobronamernosti -- lastnim produktom naložiti forme upora in protesta: +> in toliko višje kot je sublimacija konfliktov na ravni forme, toliko +> bolj ostajajo strukture, ki to sublimacijo potrjujejo in krepijo, +> zakrite. + + + +> Pristopiti k temi arhitekturne ideologije iz tega stališča, pomeni +> poskusiti razsvetliti kako to, da je eden najbolj funkcionalnih +> predlogov reorganizacije sodobnega kapitala moral doživeti najbolj +> ponižujoča razočaranja, do tolikšne mere, da se lahko še danes +> predstavlja kot objektivna vrednota onkraj vsake razredne konotacije, +> ali pravzaprav kot alternativen moment, kot teren neposrednega spopada +> med intelektualci in kapitalom. + + + +> Takoj moramo povedati, da smatramo, da ne gre za naključje, da se je +> velik del nedavnih kulturnih hipotez znotraj arhitekturnih razprav +> obrnil k potrtemu preverjanju samih izvorov moderne umetnosti. Vzeto +> kot kazalec in pričanje zadrege, ki je skrbno umaknjena sama vase, ima +> vse bolj splošno zanimanje arhitekturne kulture za razsvetljenstvo za +> nas -- onkraj mistificiranih načinov na katere se razlaga -- natančen +> pomen. Z vrnitvijo k svojim izvorom, ki so pravilno prepoznani v +> obdobju, ki je priča tesni povezavi med buržoazno ideologijo in +> intelektualnimi pričakovanji, se celoten cikel moderne arhitekture +> zaobjame v enotni strukturi. + + + +> Sprejeti to napotilo dopušča globalno upoštevanje formiranja +> arhitekturnih ideologij in predvsem njihovih implikacij v razmerju do +> mesta. + + + +> Po drugi strani pa sistematična raziskava razsvetljenske razprave +> omogoča doumeti, na njihovi čisto ideološki ravni, večji del +> protislovij, ki v različnih formah spremljajo potek sodobne umetnosti. + + + + + +> Formacija arhitekta kot ideologa "družbenega", opredelitev ustreznega +> polja poseganja v urbano fenomenologijo, prepričevalna vloga forme pri +> soočenju z občinstvom in samokritična pri soočenju s svojim lastnim +> raziskovanjem, dialektika -- na ravni formalne preiskave -- med vlogo +> arhitekturnega "objekta" in vlogo urbane organizacije: na kateri ravni +> in s kakšno zavestjo postanejo te abstraktne konstante konkretne +> znotraj razsvetljenskih tokov? + + + +> Ko Laugier, leta 1765, razglasi svoje teorije o oblikovanju mesta in +> uradno začne s teoretskim raziskovanjem razsvetljenske arhitekture, +> njegove besede izdajo dvojno namero: na eni strani gre za potrebo po +> redukciji samega mesta na naraven pojav, na drugi za potrebo po +> preseganju vsake apriorne zamisli urbanega reda skozi raztezanje +> mestnega tkiva v formalne razsežnosti povezane z estetiko +> Pitoresknega. + + + +> V svojih *Observations* piše Laugier: "Quiconque sçait bien dessiner +> un parc traçera sans peine le plan en conformité duquel une Ville doit +> être bâtie relativement à son etendue et à sa situation. Il faut des +> places, des carrefours, des rues. Il faut de la regularité et de la +> bizzarrerie, des rapports et des oppositions, des accidents qui +> varient le tableau, un grand ordre dans les détails, de la confusion, +> du fracas, du tumulte dans l'ensemble." ["Kdorkoli zna dobro narisati +> park, bo brez težave začrtal skladen načrt, po katerem je treba +> zgraditi mesto, glede na njegovo lego in okoliščine. Potrebni so trgi, +> križišča in ceste. Potrebne so pravilnost in nenavadnost, razmerja in +> nasprotja, naključja, ki spreminjajo prizorišče, velik red v +> podrobnostih, zmeda, hrušč in trušč v celoti."][^1] + +[^1]: M. A. Laugier, *Observations sur l'architecture*, La Hayer, 1765, +str. 312--313. + + + +> Formalna realnost mesta 18\. stoletja je z Laugierjevimi besedami +> prodorno zajeta. Nič več arhetipskih shem reda, temveč sprejetje +> antiperspektivnega značaja urbanega prostora; in tudi nanašanje na vrt +> dobi svoj nov pomen: raznovrstnost narave, ki je poklicana, da vstopi +> kot del urbane strukture, osmisli tolažilni, retorični in didaktični +> naturalizem, ki je v celotnem loku od 17\. do srede 18\. stoletja +> prevladoval v naključni pripovednosti baročnih sistematizacij. + + + +> V tem smislu poziv k naturalizmu hkrati pomeni ponoven klic k izvirni +> čistosti akta oblikovanja okolja in razumevanje *antiorganskega* +> značaja par excellence, ki pripada mestu. Vendar gre še za nekaj več. +> Redukcija mesta na naraven pojav seveda ustreza estetiki +> *pitoresknega*, ki jo je angleški empirizem uvedel že v zgodnjih +> desetletjih 18\. stoletja in ki ga bo Cozens, leta 1759, izjemno +> bogato in dosledno teoretiziral. + + + +> Ne vemo, koliko je na Laugierjevo idejo mesta vplivala Cozensova +> teorija madeža. Jasno pa je, da imajo urbane iznajdbe francoskega +> opata in krajinarstvo angleškega slikarja skupno metodo, utemeljeno na +> selekciji kot instrumentu kritičnega posega v "naravno" realnost.[^2] + +[^2]: Alexander Cozens, *A new method of assisting the invention drawing +original compositions of landscape*, London, 1786\. Pomembno je +ovrednotiti pomen Popejevih besed, ki jih Cozens citira na začetku +svojega traktata: "Those Rules which are discovered, not devised / are +Nature still, but Nature methodized: / Nature, like Monarchy, is but +restrained / by the same Laws which first herself ordained". (Gl. G. C. +Argan, *La pittura dell'Illuminismo in Inghilterra da Reynolds a +Constable*, Bulzoni, Roma, 1965, str. 153 in dalje). Civilna vrednota +pripisana Naravi -- subjekt in objekt etično-pedagoškega dejanja -- se +razkriva kot nadomestek tradicionalnim principom avtoritete, ki sta jih +racionalizem in senzualizem rušila. + + + +> Zdaj, če vzamemo za samoumevno, da mesto za teoretike 18\. stoletja +> pripada istemu formalnemu področju kot slikarstvo, pomeni, da +> selektivnost in kriticizem v urbanizem vpeljujeta fragmentizem, ki na +> isto raven vrednot postavlja ne samo Naravo in Razum, ampak tudi +> naravni fragment in urbani fragment. + + + +> Mesto, kot človekovo delo, *teži* k naravnem stanju, kakor krajina, in +> mora skozi kritično selekcijo, ki jo vrši slikar, pridobiti pečat +> družbene moralnosti. + + + +> Pomenljivo je, da, medtem ko Laugier, kakor angleški teoretiki +> razsvetljenstva, akutno dojema umeten značaj urbanega jezika, niti +> Ledoux niti Boullée, še bolj inovativna v svojih delih, ne želita +> opustiti mitičnega in abstraktnega spoštovanja Narave in njene +> organskosti. V tem smislu je Boulléejeva polemika proti akutnim +> pričakovanjem Perraulta glede umetnega značaja arhitekturnega jezika +> zelo povedna. + + + +> Morebiti, da je Laugierjevo *mesto kot gozd* zgolj imelo za zgled +> različne prostorske sekvence, ki se pojavijo načrtu Pariza, ki ga je +> sestavil Patte z združevanjem novih kraljevih trgov v enotno podobo. +> Omejili se bomo torej na beleženje teoretskih namenov vsebovanih v +> Laugierjevem odlomku, ki so toliko bolj simptomatični, če se le +> spomnimo, da se je na njih naslonil Le Corbusier, ko je začrtal +> teoretska načela svojega *Ville radieuse*.[^3] + +[^3]: Gl. Le Corbusier, *Urbanisme*, Esprit Nouveau, Crès, Paris, 1925. +It. prevod *Urbanistica*, il Saggiatore, Milano, 1967, str. 81 in dalje. + + + +> Kaj pomeni, na ideološki ravni, enačiti mesto z *naravnim* objektom? +> Na eni strani to predpostavko preseva sublimacija fiziokratskih +> teorij: mesto se ne bere kot struktura, ki z lastnimi mehanizmi +> akumulacije določa preoblikovanje procesov izkoriščanja zemlje in +> agrarne ter zemljiške rente. Kot pojav, ki ga je možno asimilirati v +> "naraven" proces, ahistoričen, ker je univerzalen, se osvobodi od +> vsake strukturne obravnave: formalni "naturalizem" v prvotnem momentu +> služi za zagovor *objektivne* nujnosti procesov, ki jih je v gibanje +> spravila predrevolucionarna buržoazija; v drugotnem za utrditev in +> zaščito doseženih pridobitev pred vsakim nadaljnjim preoblikovanjem. + + + +> Na drugi strani ta naturalizem izpelje svojo funkcijo tako, da +> umetniški dejavnosti zagotovi ideološko vlogo v strogem pomenu. Ni +> naključje, da je, prav v trenutku, ko buržoazna ekonomija s tem, ko +> "vrednotam" poda vsebine, ki so neposredno merljive z merili, ki jih +> narekujejo nove metode produkcije in menjave, začne odkrivati in +> utemeljevati lastne kategorije delovanja in razsojanja, kriza starih +> sistemov "vrednot" takoj zakrita z zatekanjem k novim sublimacijam, ki +> so s sklicevanjem na univerzalnost Narave umetno napravljene v +> objektivne. + + + +> Zaradi tega se morata Razum in Narava zdaj združiti. Razsvetljenski +> racionalizem ne uspe prevzeti nase vse odgovornosti za operacije, ki +> se izvajajo, in smatra kot nujno izogniti se neposrednemu soočenju z +> lastnimi postavkami. + + + +> Jasno je, da ta ideološka odeja, tekom celega 18\. in prva desetletja +> 19\. stoletja, izkorišča protislovja *ancien régime*. Urbani +> kapitalizem v formiranju in ekonomske strukture, ki temeljijo na +> predkapitalističnem izkoriščanju zemlje, že trčijo med seboj: povedno +> je, da teoretiki mest ne zaznajo teh protislovij, temveč se raje +> zamotijo z njihovim zakrivanjem, ali, bolje, z njihovim razreševanjem, +> z izničevanjem mesta v velikem morju Narave in z osredotočanjem vse +> svoje pozornosti v nadzidavne vidike samega mesta. + + + +> Urbani naturalizem, uvrstitev *pitoresknega* v mesto in v arhitekturo, +> uvrednotenje krajine v umetniški ideologiji služijo zanikanju zdaj že +> očitne dihotomije med urbano in podeželsko realnostjo, služijo +> prepričevanju, da ne obstaja nikakršen preskok med uvrednotenjem +> narave in uvrednotenjem mesta kot stroja za produkcijo novih form +> ekonomske akumulacije. + + + +> Retorični in arkadijski naturalizem kulture sedemnajstega stoletja se +> zdaj nadomesti z drugače prepričljivim naturalizmom. + + + +> Zato je pomembno podčrtati, da je namerna abstraktnost razsvetljenskih +> teorij mesta v prvem momentu služila za uničenje projektantskih in +> razvojnih shem baročnega mesta, in v drugem momentu za izogibanje, +> raje kot za pogojevanje, formaciji novih in doslednih razvojnih shem. + + + +> Arhitekturna kultura 18\. in 19\. stoletja, na način, ki je zagotovo +> anomalija v razmerju do splošnih smeri razsvetljenskega kriticizma, +> razvije pretežno destruktivno vlogo. Kar se tudi kaže. Brez zrelih +> temeljev produkcijskih tehnik, ki bi bile primerne za nove pogoje +> buržoazne ideologije in ekonomskega liberalizma, je arhitektura +> primorana osredotočiti lastno samokritično delo na dve smeri: + + + +> a) -- na povzdigovanje, s polemičnim namenom, vsega kar lahko nadene +> antievropski pomen. Piranesijev fragmentizem je posledica odkritja te +> nove buržoazne znanosti, ki je kritična zgodovina, in paradoksalno +> tudi, kritika kritike. Vsa moda nanašanja na gotsko, kitajsko, +> indijsko arhitekturo ter romantični naturalizem krajinskih vrtov v +> katerih so zatopljene neironične šale eksotičnih paviljonov in lažnih +> ruševin, se idealno povezuje z vzdušjem Montesquievih *Lettres +> persanes* in Voltairjevega *Ingénu* ter z Leibnizovim jedkim +> protizahodnjaštvom. Da bi integrirali racionalizem in kriticizem, se +> evropski miti postavljajo nasproti vsemu kar lahko, z izpodbijanjem, +> potrdi njihovo veljavnost. V angleškem krajinskem vrtu se izničuje +> zgodovinska perspektiva. Ne gre toliko za beg v pravljično, ki se mu +> sledi z zbiranjem tempeljčkov, paviljonov, jam v katerih se zdi, da so +> se tam srečale najbolj različna pričevanja človeške zgodovine. Bolj +> gre za vprašanje, ki ga zastavlja Brownov, Kentov, Woodov +> "pitoreskno", ali Lequeujeva "groza": z instrumenti arhitekture, ki se +> je zdaj že odpovedala formiranju "objektov", da bi postala tehnika +> organizacije vnaprej formiranih materialov, zahtevajo preveritev izven +> arhitekture. + + + +> Z vso distanco, tipično za velike razsvetljenske kritike, te arhitekti +> začnejo sistematično in usodno avtopsijo arhitekture in vseh njenih +> konvencij. + + + +> b) -- Drugič, čeprav s postavljanjem lastnih formalnih vlog znotraj +> področja mesta v oklepaj, arhitektura predstavi alternativo +> nihilistični perspektivi, ki je jasno opazna za haluciniranimi +> fantazijami Lequeua, Bélangera, Piranesija. + + + +> Z zavračanjem simbolične vloge, vsaj v tradicionalnem smislu, +> arhitektura -- da bi se izognila uničenju same sebe -- odkrije lastno +> znanstveno poslanstvo. Na eni strani lahko postane instrument +> družbenega ravnovesja; in potem se mora čelno spopasti -- kot sta se +> Durant in Dubut -- z vprašanjem tipov. Na drugi lahko postane znanost +> senzacij: in v to smer silijo Ledoux in, bolj sistematično, Le Camus +> de Meézières. Tipologija in *architecture parlante*, torej: spet teme, +> ki jih je Piranesi soočil med seboj in ki, rajši kot da vodijo k +> rešitvam, celo 19\. stoletje poudarjajo notranjo krizo arhitekturne +> kulture. + + + +> Zdaj arhitektura sprejme napraviti svoje delo "politično". Kot +> politični agentje so arhitekti morali prevzeti nase nalogo nenehne +> iznajdbe naprednih rešitev na najbolj splošnih ravneh. V ta namen +> postane vloga ideologije odločilna. + + + +> Utopizem, ki ga je moderno zgodovinopisje želelo prepoznati v delih +> arhitekturnega razsvetljenstva, je treba torej natančno definirati v +> svojih pristnih pomenih. V realnosti evropski arhitekturni predlogi +> 18\. stoletja niso zajemali ničesar neuresničljivega, niti ni +> naključje, da vso obsežno teoretiziranje *philosophes* arhitekture ne +> vsebuje nobene socialne utopije, ki bi podpirala urbani reformizem, ki +> je predpostavljen na čisto formalni ravni. + + + +> Sam uvod v geslo *Architecture*, ki ga je Quatrèmere de Quincy napisal +> za drugo izdajo velike *Encyclopédie*, je mojstrovina realizma, pa +> čeprav v abstraktnih terminih v katerih se izraža. + + + +> Quatremère piše: "Entre tous le arts ces enfants du plaisir et de la +> nécessité, que l'homme c'est associés, pour l'aider à supporter les +> peines de la vie et à transmettre sa mémoire aux générations futures, +> ou ne saurait nier que l'*architecture* ne doit tenir un rang des plus +> distingués. A ne l'envisager que sous le point de vue de l'utilité, +> elle l'emporte sur tous les arts. Elle entretient la salubrité dans +> les villes, elle veille à la santé des hommes, elle asstire leur +> propriétés, elle ne travaille que pour la streté, le repos, et le bon +> ordre de la vie civile." ["Ne bi mogli zanikati, da je izmed vseh +> umetnosti, teh otrok ugodja in nujnosti, ki si jih je usvojil človek, +> da mu pomagajo prestajati življenjske težave in prenašati svoj spomin +> na prihodnje rodove, *arhitektura* obdržala najbolj izbran položaj. +> Tudi če je ne motrimo zgolj s stališča koristnosti, zmaga nad vsemi +> umetnostmi. Vzdržuje zdrave razmere v mestih, bdi nad zdravjem ljudi, +> jim zagotavlja lastnino in se trudi predvsem za varnost in za dobro +> ureditev državljanskega življenja."][^4] + +[^4]: M. Quatremère de Quincy, geslo *Architecture*, v: *Encyclopédie +méthodique* itd. zv. I, str. 109. + + + +> Razsvetljenskemu realizmu se ne odpovejo niti arhitekture sanje +> velikanskih razsežnosti Bouléeja ali štipendistov Akademije. +> Dimenzijsko poveličevanje, geometrijska izčiščenost, bahav +> primitivizem, ki vzpostavljajo konstante teh projektov, privzamejo +> konkreten pomen, če jih beremo v luči v kateri želijo biti brani: ne +> toliko neuresničljive sanje, kot pa eksperimentalni modeli za novo +> metodo projektiranja. + + + +> Od Ledouxovega ali Lequeujevega razuzdanega simbolizma do +> geometrijskega molka Durandovih tipologij: proces, ki mu sledi +> arhitektura razsvetljenstva je v skladu z novo ideološko vlogo, ki jo +> je privzela. Arhitektura se mora, da bi postala del struktur +> buržoaznega mesta, redimenzionirati ter se raztopiti v uniformnost, ki +> jo zagotavljajo vnaprej vzpostavljene tipologije. + + + +> Toda ta razkroj se ne zgodi brez posledic. Piranesi bo tisti nosilec +> limit teoretskih intuicij Laugierja: njegova dvoumna ponovna oživitev +> *Iconographia Campi Martii* je grafični spomenik odprtju poznobaročne +> kulture revolucionarnim zahtevam, kot je njegov *Parere +> sull'architettura* njihov najbolj napet literarni zagovor.[^5] + +[^5]: Gl. G. B. Piranesi, *Iconographia Campi Martii*, (1761--'62); Id. +*Parere su l'architettura*, allegato alle *Osservazioni*, ecc., Roma, +1765; Werner Körte, *G. B. Piranesi als praktischer Architekt*, in: +"Zeitschrift für Kunstgeschichte", II, 1933; R. Wittkower, *Piranesi's +Parere su l'architettura*, in: "Journal of the Warburg Institute", 1938, +III, str. 2. + + + +> V piranesijskem Campomazio ni več nobene zvestobe poznobaročnim +> načelom *raznolikosti*. Ker rimska antika ni samo referenčna vrednota +> obremenjena z ideološkimi nostalgijami in revolucionarnimi +> pričakovanji, temveč tudi mit za izpodbiti, je vsaka forma +> klasicističnih izpeljank obravnavana kot zgolj fragment, kot +> deformiran simbol, kot halucinirana raztrganina trpečega "reda". + + + +> Red v detajlu torej ne privede do enostavnega *tumulte dans +> l'ensemble*, ampak do pošastnega vznikanja simbolov, ki so izropani +> pomenov. Piranesijski *gozd*, kakor sadistične atmosfere njegovih +> *Carceri*, dokaže, da ni samo "spanec razuma", ki poraja pošasti, +> temveč da tudi "bedenje razuma" lahko vodi do deformacije: četudi je +> cilj v katerega meri Sublimno. + + + +> Kriticizmu piranesijskega *Camporazio* se lahko pripiše preroška +> vrednota. Zdi se, da, najbolj napredna točka figurativnega +> razsvetljenstva v njem, s srčnim zanosom opozarja o neposredni +> nevarnosti dokončne izgube organskosti forme: ideal Totalitete in +> univerzalnosti je zdaj vstopil v krizo. + + + +> Arhitektura se lahko tudi prisili vzdrževati popolnost, ki jo ohranja +> pred popolnim razkrojem. Toda ta napor je izničila združitev +> arhitekturnih *kosov* v mesto. V njem so ti fragmenti neusmiljeno +> vpiti in izropani vsake avtonomije; ne glede na njihovo vztrajno željo +> privzeti členjene in sestavljene oblike. V ikonografiji Campi Martii +> smo priča epskemu prikazu arhitekture med bitko, ki jo bije proti sami +> sebi: tipologija je potrjena kot zahtevek višjega reda, toda +> oblikovanje posameznih tipov teži k uničenju samega koncepta +> tipologije; zgodovina je vpoklicana kot imanentna "vrednota", toda +> paradoksalno zavračanje arheološke realnosti postavlja v dvom njen +> civilni potencial; formalno izumljanje se zdi, da izraža lasten +> primat, toda obsedeno ponavljanje izumov reducira celoten urbani +> organizem na neke vrste velikanski "nekoristni stroj". + + + +> Zdi se, da racionalizem odkrije lastno iracionalnost. Arhitekturno +> "razmišljanje", v želji po vpitju vseh svojih protislovij, za lasten +> temelj postavi tehniko *šoka*. Posamezni arhitekturni fragmenti trčijo +> med seboj, brezbrižni celo do spopada, in se kopičijo ter tako +> dokazujejo neuporabnost inventivnega napora, ki je bil vzpostavljen +> pri določanje njihove forme. + + + +> Mesto ostaja neznanka -- glede na to da piranesijski Campomarzio +> nikogar več ne vara glede kvalitete svojih eksperimentalnih razdelav +> skritih za arheološko masko -- niti akt projektiranja ni sposoben +> določiti novih konstant reda. Samo en aksiom izvira iz tega ogromnega +> *bricolage*: iracionalno in racionalno se morata prenehati +> izključevati. Piranesi si ne lasti instrumentov za prevajanje +> dialektike protislovij v formo: omejiti se mora na vzneseno +> razglašanje, da je nov velik problem to ravnovesje nasprotij, ki ima v +> mestu svoj odrejen kraj, drugače tvega uničenje samega pojma +> arhitekture. + + + +> V bistvu je boj med arhitekturo in mestom tisto, kar v Piranesijevem +> Campomarzio privzame epski ton. V njem, "dialektika razsvetljenstva" +> doseže nepresežen potencial, toda, hkrati, idealno napetost, tako +> nasilno, da je sodobniki ne morejo razbrati kot take. Prianesijski +> *presežek* -- kakor iz drugih vidikov, *presežki* svobodomiselne +> literature razsvetljenske dobe -- kot tak postane razodetje resnice: +> razvoji arhitekturne in urbanistične kulture razsvetljenstva jo hitijo +> zakriti. + + + +> Kakorkoli, urbani fragmentizem, ki ga na ideološki ravni uvede +> Laugier, se z eklektičnim teoretiziranjem Milizije vrne k življenju. + + + +> V svojih *Principi* ta piše: "Mesto je kot gozd, zatorej je +> razporeditev mesta takšna kot ta od parka. Potrebni so trgi, križišča, +> prostorne in ravne ulice. Toda to ni dovolj; potrebno je, da je plan +> oblikovan z okusom in živahnostjo, da se hkrati najde red in +> bizarnost, Evritmija in raznolikost: tu so ulice razporejene +> zvezdasto, tam v gosjo nogo, na eni strani v ribjo kost, na drugi +> pahljačasto, dalje vzporedno, povsod s trouličnimi in štiriuličnimi +> križišči, na različnih mestih z mnogimi trgi različnih oblik, +> velikosti in okrasov."[^6] + +[^6]: Fr. Milizia, *Principî di architettura civile*, Bassano, 1813, zv. +II, str. 26--27. + + + +> Nihče ne more spregledati vpliva prefinjenega senzualizma v naslednjem +> predlogu Milizie: "tisti, ki ne zna spreminjati naših užitkov, nam +> nikoli ne bo dal užitka. Na kratko, naj bo raznolika slika neskončnih +> naključij; velik red v detajlih; zmeda, trušč in hrup v celoti."[^7] + +[^7]: Prav tam, str. 28. + + + +> Milizia nadaljuje: "Plan mesta naj bo razporejen na način, da se +> veličastnost celote deli na neskončno prelepih podrobnosti, vse tako +> različne, da nikoli ne najdeš enakega objekta, in ko prehodiš od ene +> strani k drugi, najdeš v vsaki četrti nekaj novega, nekaj +> edinstvenega, nekaj presenetljivega. Vladati mora red, toda vladati +> mora nekakšni zmedi ... in iz množice pravilnih delov mora izhajati +> nekakšna ideja o nepravilnosti in kaosu celote, ki tako ustreza +> velikim Mestom."[^8] + +[^8]: Prav tam, str. 29. + + + +> Red in kaos, pravilnost in nepravilnost, organskost in neorganskost. +> Tu smo daleč stran od poznobaročne *enotnosti v raznolikosti*, ki je v +> Shaftesburški misli privzela mistične poudarke. + + + +> Nadzor neorganske realnosti, da bi ukrepali zoper to neorganskost, ne +> zaradi predrugačenja strukture, temveč, da bi iz nje izluščili +> kompleksen nabor sočasnih pomenov: to je zahteva, ki jo spisi +> Laugierja, Piranesija, Milizije in -- kasneje ter z zmernimi toni -- +> Quatremère de Quincy uvedejo v arhitekturno razpravo. + + + +> Toda proti tem hipotezam takoj vzniknejo zahteve tradicionalnega +> rigorizma. V komentarju Milizijevih Principî Giovanni Antolini ne +> pozabi izstreliti svojih puščic proti intuicijam apulijskega teoretika +> z zagovarjanjem vitruvijanske avtoritete in idealne ponazoritve +> Galianija; proti poveličevanju empirike in *pitoresknega* Wooda ter +> Palmerja v Bathu, edinburškem *Crescents*, planu za Milano iz leta +> 1803 se dvignejo racionalistični rigorizem murattijanskega Barija, +> novega Peterburga, novega Helsinki, novega Turku. + + + +> Na koncu naše analize je posebej zanimiva idealna opozicija, ki +> posreduje med Antolinijem in člani komisije napoleonskega plana za +> Milano. + + + +> Slednji sprejmejo vzpostaviti dialektiko s strukturo mesta kot se je +> ta izoblikovala skozi zgodovino. Le da o njej implicitno podajo sodbo. +> Kot produkt sil in dogodkov, ki so določeni s predsodki, miti, +> fevdalnimi ali protireformacijskimi strukturami, je kompleksno +> zgodovinsko tkivo lombardskega središča za njih nekaj za napraviti +> racionalno, za razjasniti v svojih funkcijah in svoji formi, tudi za +> vrednotiti, tako da iz spopada med predhodno obstoječimi antičnimi -- +> odrejeni kraji mračnjaštva -- in novimi rušitvami ter posegi -- +> odrejeni kraji *clarté* *lumières* -- izide v civilnem življenju +> očitna in dejavna izbira, ki ustreza jasni in nedvoumni hipotezi glede +> usode in fizične strukture mesta. + + + +> Ni slučaj, da je Antolini med nasprotniki napoleonskega plana. Če je +> napoleonska komisija na nek način sprejela razpravo z zgodovinskim +> mestom in v njegovem tkivu razredčila ideologijo, ki oblikuje posege, +> Antolini to razpravo zavrača. Njegov projekt za Forum Bonaparte je +> istočasno radikalna alternativa zgodovini mesta, simbol obremenjen z +> absolutnimi ideološkimi vrednotami, *urbani* kraj, ki si kot +> vsevključujoča *prisotnost* zastavi spremembo celotne urbane strukture +> z obnovitvijo komunikativne vloge neodložljive vrednosti za +> arhitekturo.[^9] + +[^9]: Gl. G. Antolini, *Descrizione del Foro Bonaparte, presentato coi +disegni al comitato di governo della Repubblica Cisalpina ...* Milano, +1802; A. Rossi, *Il concetto di tradizione nell'architettura neoclassica +milanese*, v: "Società", 1956, XII, št. 2, str. 474--493; G. Mezzanotte, +*L'architettura neoclassica in Lombardia*, Esi, Napoli, 1966. + + + +> Antiteza ni slučajna: vključuje celoten razmislek okoli komunikativnih +> vlog mesta. Za Komisijo l. 1803 je protagonistka novih idealnih in +> funkcionalnih sporočil urbana struktura kot taka. + + + +> Za Antolinija, nasprotno, se prestrukturiranje mesta vrši z vpeljavo +> urbanega kraja zloma, ki je sposoben sevanja vpeljanih vplivov, ki +> zavračajo vsako skrunitev, v mrežo svojih protislovnih vrednot: mesto +> kot univerzum diskurza ali kot sistem komunikacij zanj spet privzame +> absolutno in neodložljivo "sporočilo". + + + +> Tu sta že zarisani *dve poti* moderne umetnosti in arhitekture. + + + +> To je dialektika, ki je pravzaprav imanentna celotnemu poteku moderne +> umetnosti in se zdi, da med seboj zoperstavlja tiste, ki se, da bi +> spoznali ter privzeli njene vrednote in bedo, skušajo dokopati do +> drobovja realnosti, in tiste, ki želijo seči onkraj realnosti, ki +> želijo na novo zgraditi novo realnost, nove vrednote, nove javne +> simbole. + + + +> Kar ločuje napoleonsko komisijo od Antolinija je prav ta opozicija, ki +> ločuje Moneta od Cezanna, Muncha od Braqueja, Schittersa od Mondriana, +> Häringa od Gropiusa, Rauschenberga od Vasarelyja. + + + +> Med Laugierjevim "gozdom" in aristokratsko opreznostjo Antolinija je +> situirana tretja pot, usojena, da postane protagonistka novega načina +> poseganja v in nadzorovanja urbane morfologije. L'Enfantov načrt za +> Washington ali William Pennov za Philadelphio uporabljajo, v razmerju +> do evropskih modelov, nove instrumente. + + + +> Razmerje, ki veže te pragmatistične sheme razvoja s strukturo vrednot, +> ki so tipične za družbo ZDA, je bilo že dostikrat analizirano, da bi +> to temo morali tu ponovno vzeti v pregled.[^10] + +[^10]: Gl. L. Benevolo, *Storia dell'architettura moderna*, Laterza, +Bari, 1960; M. Manieri-Elia, *L'architettura del dopoguerra in U.S.A.*, +Cappelli, Bologna, 1966\. Manieri o predlogu plana za mesto New York iz +leta 1807 piše: "Na urbanistični ravni se zdi, da puritanska in +'antiarhitekturna' drža dobro sovpadata s smislom za jeffersonski +svobodnjaški individualizem za katerega sistem, kot je zelo razvidno v +*Deklaraciji neodvisnosti ...*, sestoji iz kar se da malo ovirajoče, +funkcionalne podpore: če naj bo oblast nič drugega kot prožen in v +vsakem trenutku spremenljiv instrument v službi neodtujljivih človekovih +pravic, je še toliko več razlogov, da mora regulacijski načrt dajati +maksimalno zagotovilo prožnosti in se mora skrajno minimalno upirati +produktivnim iniciativam." (Nav. d., str. 64--65). Gl. tudi izjemno +dokumentacijo o formaciji ameriških mest, v: J. W. Reps, *The making of +urban America*, Princeton, 1965. + + + +> Velika zgodovinska zasluga urbanega oblikovanja, ki ga je ameriški +> urbanizem posvojil od druge polovice 18\. stoletja dalje, je izrazito +> zavzemanje za sile, ki izzivajo morfološke spremembe v mestu, in +> njihovo obvladovanje s pragmatično držo, ki je evropski kulturi +> popolnoma tuja. + + + +> Uporaba pravilne mreže prometnih arterij, kot preproste in prožne +> podpore urbani strukturi v kateri naj bo zavarovana nenehna +> spremenljivost, uresniči cilj, ki ga evropska kultura ni uspela +> doseči. Absolutna svoboda dodeljena posameznemu arhitekturnemu +> fragmentu se tu nahaja natanko v kontekstu, ki s strani fragmenta ni +> formalno pogojen. Ameriško mesto prispe, z ohranjanjem rigidnih +> zakonov, ki mu vladajo kot celoti, do maksimalnega členjenja +> sekundarnih elementov. + + + +> Urbanizem in arhitektura sta končno ločeni. Geometrizem plana ne želi +> najti, niti v Washingtonu, niti v Philadelphii in kasneje v New Yorku, +> arhitekturnega soglasja v posameznih formah zgradb. Za razliko od +> Peterburga ali od Berlina, je arhitektura prosta, da raziskuje +> najrazličnejša in najbolj oddaljena polja komunikacije. Urbanemu +> sistemu je odrejena naloga izražanja stopnje nadomestljivosti te +> figurativne prostosti, ali bolje, naloga zagotavljanja, kot njene +> formalne rigidnosti, stabilne razsežnosti nanašanja. Urbana struktura +> na ta način povzdiguje neverjetno izrazno bogastvo, ki se, še posebej +> od druge polovice 19\. stoletja dalje, nalaga na svobodno mrežo mest +> ZDA: svobodnjaška etika se sreča z pionirskimi miti. + + + + + +> Kar izhaja zdaj iz povzetka analize izkušenj in pričakovanj +> arhitekturne kulture 18\. stoletja, je kriza -- odkrita prav z +> osveščanjem problema mesta kot avtonomnega polja komunikativnih +> izkušenj -- tradicionalnega koncepta *forme*. + + + +> Razčlenitev forme in antiorganskost strukture: razsvetljenska +> arhitektura že na začetku dospe do ene kardinalnih točk, na kateri se +> členi pot sodobne umetnosti. Ni vseeno, da je bila intuicija teh novih +> formalnih vrednot že od začetka vezana na probleme novega mesta, ki se +> je pripravljal postati institucionalni kraj moderne buržoazne družbe. + + + +> Toda teoretske zahteve za revizijo formalnih principov ne privedejo +> toliko k resnični in pravi revoluciji pomenov kot pa k akutni krizi +> vrednot: nove razsežnosti, ki jih tekom 19\. stoletja predstavlja +> problem industrijskih mest, ne bodo storile drugega, kot zaostrile te +> krize v kateri se umetnost težko znajde v iskanju ustreznih poti za +> sledenje razvojem urbane realnosti. + + + +> Na drugi strani se ta zdrobitev organskosti forme osredotoča na +> arhitekturno operacijo, brez ponovnega izhodišča v razsežnost mesta. +> Ko nas med opazovanjem "kosa" arhitekture viktorijanske dobe, +> prizadene dramatizacija "objekta", ki se tam izvaja, se preredko +> upošteva, da sta lingvistični eklekticizem in pluralizem za arhitekte +> 19\. stoletja predstavljala pravilen odgovor na številne razkrojevalne +> učinke novega vzdušja, ki ga povzroča "*univerzum natančnosti*" +> tehnološke realnosti. + + + +> Dejstvo, da arhitekti na ta "*univerzum natančnosti*" ne zmorejo +> odgovoriti z ničemer drugim kot z zmedenim "*približkom*" nas ne sme +> presenetiti. V realnosti je urbana struktura ta, in to prav kot +> register konfliktov, ki so prizorišče te zmage tehnološkega napredka, +> ki nasilno spreminja razsežnosti ter privzema oblike odprte strukture +> v kateri ponovno iskanje točk ravnovesja postane utopično. + + + +> Toda arhitektura je, vsaj po tradicionalnem pojmovanju, stabilna +> struktura, ki daje formo trajnim vrednotam in utrjuje urbano +> morfologijo. + + + +> Tistemu, ki želi razbiti to tradicionalno pojmovanje in arhitekturo +> povezati z usodo mesta, ne preostane drugega kot samo mesto pojmovati +> kot specifičen kraj tehnološke produkcije in kot tehnološki produkt +> sam, ter s tem redukcija arhitekture na enostaven moment produkcijske +> verige. + + + +> In vendar je na nek način piranesijska prerokba buržoaznega mesta kot +> "absurdnega stroja" uresničena v velemestih, ki se v 19\. stoletju +> organizirajo kot primarne strukture kapitalistične ekonomije. + + + +> "Coniranje", ki predseduje razvojem teh velemest, se -- sprva -- ne +> obremenjuje z maskiranjem svojega razrednega značaja. Ideologi +> radikalnega ali humanitarnega izvora lahko prav dobro razsvetlijo +> iracionalnost industrijskega mesta, toda pozabijo (ne po naključju), +> da je ta iracionalnost takšna le za opazovalca, ki se slepi, da je +> *au-dessus de la mêlée*. Humanitarni utopizem in radikalni kritiki +> imajo nepričakovan učinek: napredno buržoazijo prepričajo naj ustrezno +> zastavi temo soglasja med racionalnostjo in iracionalnostjo. + + + +> Glede na vse izrečeno se ta tema kaže kot bistvena formiranju urbane +> ideologije. Ta je med drugim tudi sorodna figurativni kulturi 19\. +> stoletja glede na to, da je odrešenje od dvoumnosti kot kritične +> vrednote v pravem pomenu sam izvor romantičnega eklekticizma: prav te +> dvoumnosti, ki jo je Piranesi privedel do najvišje ravni. + + + +> Kar Piranesiju omogoča posredovanje grozljive prerokbe mrka svetega s +> primitivno nostalgijo in z begi v dimenzijo *Sublimnega*, je tudi to, +> kar romantičnemu eklekticizmu omogoča biti tolmač neusmiljene +> konkretnosti ublagovljenja človeškega okolja, s pogrezanjem vanj +> delcev že povsem iztrošenih vrednot predstavljenih kot kakršne so, +> neme, napačne, zvite vase: kot v dokaz, da noben subjektiven napor ne +> more več povrniti za vedno izgubljene avtentičnosti. + + + +> Dvoumnost 19\. stoletja je povsem v razuzdanem razkazovanju lažne +> zavesti, ki s prikazovanjem lastne neavtentičnosti poskuša doseči +> poslednje etično odrešenje. Če je znak in instrument te dvoumnosti +> zbirateljstvo, je njeno specifično polje mesto: v poskusu odrešenja se +> bo impresionistično slikarstvo moralo, ne naključno, podati v +> opazovalnico, ki je spuščena v urbano strukturo, toda distancirana od +> svojih pomenov s subtilnimi deformacijami leč, ki oponašajo objektivno +> znanstveno distanco. + + + +> Če se prvi politični odgovori na to situacijo zakoreninijo v odrešitvi +> tega tradicionalnega utopizma za katerega se zdi, da ga je +> razsvetljenstvo odpravilo, pa specifični odgovori metod vizualnih +> komunikacij predstavijo nov tip utopizma: utopijo, ki je implicirana v +> realiziranih dejstvih, v konkretnosti konstruiranih in preverljivih +> "stvari". + + + +> Zaradi tega bo celotna struja političnega utopizma 19\. stoletja s +> hipotezami "modernega gibanja" imela le posredovane -- in to obsežno +> -- odnose. + + + +> Namreč, povezave, ki jih sodobno zgodovinopisje običajno vzpostavi med +> utopijami Fouriera, Owna, Cabeta in teoretičnimi modeli Unwina, +> Geddesa, Howarda ali Steina na eni strani ter temi struje Garnier-Le +> Corbusier na drugi, bomo morali obravnavati kot hipoteze za pozorno +> preveritev in jih po vsej verjetnosti prepoznati kot funkcionalne in +> notranje samim pojavom, ki jih želimo z njimi analizirati.[^11] + +[^11]: Poglavja o utopičnem socializmu in njegovih predlogih urbane +reorganizacije ne more biti obravnavano z enakimi kriteriji kot +formiranje ideologij modernega gibanja. Lahko se zgolj pokaže na +alternativno vlogo, ki jo je romantični utopizem igral v razmerju do teh +ideologij; toda njegove razvoje, predvsem v anglosaški praksi +planiranja, je treba, v analizi, ki presega meje pričujočih zapiskov, +primerjati z modeli, ki jih je razdelal New Deal. + + + +> Povsem jasno je, da imajo specifični odgovori, ki jih marksistična +> znanost ponuja problemu okoli katerega je utopična misel zavezana +> neutrudno krožiti, dve neposredni posledici za formiranje novih +> urbanih ideologij: + + + +> a) -- s povrnitvijo splošnih problemov v strogo strukturalno okolje +> razjasni konkreten šah, v katerega se samoobsodi utopija, ter prav +> tako razkrije skrivno voljo do brodoloma, ki je impliciten v samem +> aktu utopističnih hipotez; + + + +> b) -- z izničenjem romantičnih sanj glede enostavnega sovpadanja +> subjektivnih dejanj s potekom družbene usode buržoazni misli razkrije, +> da je sam koncept *usode* izum, ki je povezan z novimi produkcijskimi +> razmerji: kot sublimacija realnih potekov lahko odločno sprejemanje +> usode -- temelj buržoazne etike -- odreši od bede in obubožanja, ki ju +> je ta ista "usoda" vpeljala v vse ravni družbenega življenja in +> predvsem v svojo tipično formo: mesto. + + + +> Konec utopizma in nastanek realizma nista mehanična momenta znotraj +> procesa formacije ideologije "modernega gibanja". Nasprotno, z +> začetkom četrtega desetletja 19\. stoletja, se realistični utopizem in +> utopični realizem prekrivata in nadomeščata; zaton socialne utopije +> potrjuje vdajo ideologije *politiki stvari*, ki jo uresničijo zakoni +> profita; arhitekturni, umetniški in urbani ideologiji preostane +> utopija forme kot projekt povrnitve človeške Totalitete v idealno +> Sintezo, kot posestvo Nereda skozi Red. + + + +> Arhitektura, v kolikor je neposredno povezana s produktivno +> realnostjo, torej ni zgolj prva, ki s strogo jasnostjo sprejme +> posledice svojega že izvršenega ublagovljenja: izhajajoč iz lastnih +> specifičnih problemov je moderna arhitektura v svoji celoti, še preden +> mehanizmi in teorije politične ekonomije priskrbijo instrumente za +> izvedbo, sposobna razviti ideološko vzdušje, ki je uperjeno k celostni +> integraciji *designa*, na vseh ravneh delovanja, v Projekt, ki je +> objektivno usmerjen v reorganizacijo produkcije, distribucije in +> konsumpcije v povezavi s kapitalističnim mestom. + + + +> Analizirati potek modernega gibanja kot ideološkega instrumenta +> kapitala (od okoli 1901, datum projekta *industrijskega mesta* Tonyja +> Garnierja, do okoli 1939, datum ko je njegova kriza preverljiva v vseh +> sektorjih in na vseh ravneh) pomeni slediti zgodovini, ki se členi v +> tri zaporedne stopnje: + + + +> a) prva, ki je priča formiranju urbane ideologije kot presegu +> arhitekturnega romanticizma; + + + +> b) druga, ki je priča razvoju vlog umetniških avantgard kot ideoloških +> projektov in kot opredelitev "nezadovoljenih potreb", ki so kot take +> (kot napredni cilji, ki jih slikarstvo, poezija, glasba ali kiparstvo +> ne morejo uresničiti, razen na čisto idealni ravni) izročene +> arhitekturi in urbanizmu: edine zmožne jih konkretizirati; + + + +> c) tretja, kjer arhitekturna ideologija postane *ideologija Plana*: +> stopnja, ki bo sčasoma izpodrinjena in postavljena v krizo, ko se bo, +> po gospodarski krizi 1929, z razdelavo anticikličnih teorij in z +> mednarodno reorganizacijo kapitala, ideološka funkcija arhitekture +> zdaj zdela odveč, ali pa bo omejena na razvoj retrogardnih nalog in +> obstranske podpore. + + + +> Zapiski, ki sledijo si ne prizadevajo izčrpati postavk tega procesa, +> ampak samo nakazati nekatere vogalne kamne tako, da priskrbijo +> metodološko ogrodje za prihodnje razdelave in natančnejše analize. + +> --- + + + + + +> Zelo pomembno je poudariti, da med kritiziranjem Engelsove "moralne +> reakcije" pri soočenju z mestno množico, Benjamin svojo opazko +> izkoristi za to, da vpelje temo posplošitve pogojev delavskega razreda +> na urbano strukturo.[^12] + +[^12]: W. Benjamin, *Schriften*, Suhrkamp Verlag, 1974, zv. 1, str. + 620\. Benjamin piše: "Za Engelsa je na množici nekaj + presenetljivega. To iz njega sproži moralno reakcijo. Vlogo igra + tudi estetski odziv; hitrost s katero se mimoidoči pretakajo drug + mimo drugega se ga ne dotakne na prijeten način. Čar njegovega opisa + je v tem, kako se nepopravljivi kritični habitus prepleta s + staromodnim tenorjem. Avtor prihaja iz še vedno provincialne + Nemčije; morda ga skušnjava, da bi se izgubil v toku ljudi, ni + nikoli dosegla." + + + + + +> Lahko se ne strinjamo s pristranskostjo s katero Benjamin bere +> *Položaj delavskega razreda v Angliji*. Kar nas zanima je način s +> katerim prehaja od engelsovskega opisovanja množic do obravnave +> razmerja med Baudelairom in množico samo. Med vrednotenjem Engelsovih +> in Heglovih odzivov kot ostankov drže, ki je oddaljena od urbane +> realnosti v njenih novih kvalitativnih in kvantitativnih vidikih, +> Benjamin zabeleži, da sta spretnost in urnost, s katero se pariški +> *flâneur* premika v množici, postali naravna načina vedenja modernega +> uporabnika velemesta. "Ne glede na to, kako je zatrjeval, da se je +> oddaljil od nje, je ostal obarvan z njo, nanjo ni mogel gledati od +> zunaj, kakor Engels. [...] Množica je Baudelaireju tako notranja, da v +> njegovem delu zaman iščemo njen opis. [...] Baudelaire ne opisuje ne +> prebivalcev ne mesta. To odrekanje mu je omogočilo, da je eno +> priklical v podobi drugega. Njegova množica je vedno množica +> velemesta; njegov Pariz je vedno prenaseljen. Zato je toliko boljši od +> Barberja, pri katerem zaradi njegove metode opisovanja množica in +> mesto razpadeta. V *Tableaux parisiens* je skoraj povsod mogoče +> zaznati skrivno prisotnost množice."[^13] + + + +[^13]: Prav tam, str. 620--622. + + + +> Ta prisotnost, ali bolje, ta bistvena lastnost realnih produkcijskih +> razmerij v vedênju "občinstva", ki mesto uporablja tako, da ta +> nezavedno uporablja njega, je prepoznana v isti prisotnosti opazovalca +> -- kot je Baudelaire --, ki je prisiljen spoznati lasten nevzdržen +> položaj udeleženca v vse bolj posplošenem ublagovljenju prav v +> momentu, ko skozi lastno produkcijo odkrije, da je za poeta zdaj edina +> neizbežna nujnost prostitucija.[^14] + +[^14]: "S pojavom velikih mest prostitucija pridobi v posest nove + skrivnosti. Ena od teh je predvsem labirintski značaj mesta samega. + Labirint, katerega podoba je za flaneurja postala meso in kri, je + skozi prostitucijo tako rekoč barvito spremenjen." Prav tam, str. + 688. + + + + + +> Baudelairejeva poezija, kot produkcija razstavljena na Svetovnih +> razstavah, ali preoblikovanje urbane morfologije, ki jo v gibanje +> spravi Haussmann, kažejo na zavedanje o nerazrešljivi dialektiki, ki +> obstaja med enoličnostjo in različnostjo. Glede strukture novega +> buržoaznega mesta se še ne more posebej govoriti o napetosti med +> izjemo in pravilom. Toda lahko se govori o napetosti med prisilnim +> ublagovljenjem objekta in subjektivnimi poskusi povrnitve -- +> izmišljene -- avtentičnosti. + + + +> Le da zdaj ni podana več nobena druga pot kot ta, ki iskanje +> avtentičnosti reducira na iskanje ekscentričnega. Ni le poet ta, ki +> mora sprejeti svoje stanje pantomimika -- to lahko, mimogrede, razloži +> zakaj se celotna sodobna umetnost, zavestna lastnega mistificiranega +> značaja, hkrati nosi kot namerni "herojski" akt in kot *bluff* --: +> bolj gre za celotno mesto, objektivno strukturirano kot funkcionalen +> stroj za ekstrakcijo družbene presežne vrednosti, ki z lastnimi +> mehanizmi pogojevanja reproducira realnost industrijskega načina +> produkcije. + + + +> Benjamin tesno poveže zaton *izučenosti* in *izkušnje* -- še +> funkcionalni v manufakturi -- med delavstvom z izkušnjo *šoka*, ki je +> tipična za urbano stanje. + + + +> Benjamin piše: "Neizučen delavec je tisti, ki je zaradi dresure stroja +> najbolj razvrednoten. Njegovo delo je pred izkušnjo zapečateno. Nad +> njim je vaja izgubila svojo pravico. Kar lunapark doseže s svojimi +> zibajočimi lonci in podobnimi zabavišči, ni nič drugega kot vzorec +> dresure, ki ji je neizučeni delavec izpostavljen v tovarni (vzorec, ki +> je včasih moral zanj predstavljati celoten program; kajti umetnost +> ekscentrikov, v kateri se je mali človek v lunaparku lahko izučil, je +> cvetela hkrati z brezposelnostjo). Poejevo besedilo [Benjamin se +> nanaša na *Moški množice* v Baudelairovem prevodu] jasno pokaže na +> pravo povezavo med divjostjo in disciplino. Njegovi mimoidoči se +> obnašajo, kot da bi se, prilagojeni avtomatom, lahko izražali zgolj +> avtomatsko. Njihovo vedenje je odziv na šok. 'Ko so jih udarili, so +> globoko pozdravili tiste, od katerih so dobili udarec.'"[^15] + + + +[^15]: Prav tam, str. 632. + + + +> Med kodeksom vedenja povezanim z izkušnjo *šoka* in tehniko iger na +> srečo obstaja torej globoka privlačnost. "Ker je vsako dejanje na +> stroju ločeno od prejšnjega, tako kot je *coup* v igri na srečo ločen +> od zadnjega, je tlaka mezdnega delavca na svoj način enakovredna tlaki +> igralca. Obe deli sta prav tako osvobojeni vsebine."[^16] + + + +[^16]: Prav tam, str. 633. + + + +> Kljub natančnosti svojih opažanj, Benjamin ne poveže -- niti v spisih +> o Baudelaireju, niti v *Umetnini v času, ko jo je mogoče tehnično +> reproducirati* -- tega vdora produkcijskih načinov v strukturo urbane +> morfologije z odzivom, ki ga zgodovinske avantgarde podajo na temo +> mesta. + + + +> *Pejsaži* in veleblagovnice Pariza so, kakor Razstave, zagotovo kraji +> v katerih množica, s tem ko postane sama sebi spektakel, najde +> prostorski in vizualni instrument za samoizobraževanje iz stališča +> kapitala. Toda ludično-pedagoška izkušnja še vedno prav z +> osredotočanjem na izjemne arhitekturne tipologije nevarno razkriva, +> skozi celoten potek 19\. stoletja, nepopolnost svojih predlogov. +> Ideologija občinstva pravzaprav ni sama sebi namen. Ni nič drugega kot +> moment ideologije mesta kot produkcijske enote v pravem pomenu, in +> sočasno kot instrumenta koordinacije cikla +> produkcija-distribucija-konsumpcija. + + + +> Zaradi tega se mora ideologija konsumpcije, daleč od tega, da +> predstavlja izoliran ali zaporeden moment produkcijske organizacije, +> občinstvu ponuditi kot ideologija *pravilne uporabe* mesta. (Na tem +> mestu velja mimogrede spomniti kako je problem vedênja vplival na +> izkušnje evropskih avantgard in na simptomatičen primer Loosa, ki +> objavi -- leta 1903, po povratku iz Združenih držav -- dve številki +> revije *Das Andere*, ki sta posvečeni dunajski buržoaziji predstaviti, +> s polemičnimi in ironičnimi toni, "moderne" načine mestnega vedenja). + + + +> Dokler se bo izkušnja množice prevajala -- kot v Baudelaireju -- v +> trpečo zavest udeležbe, bo ta služila posploševanju dejavne realnosti, +> ne pa prispevala k njenemu napredku. Na tej točki, in samo na tej +> točki, je lingvistična revolucija sodobne umetnosti pozvana ponuditi +> svoj prispevek. + + + +> Odvzeti izkušnjo *šoka* od vsakega avtomatizma, na tej izkušnji +> utemeljiti vizualne kodekse in kodekse delovanja izposojene od +> značilnosti, ki so jih kapitalistična velemesta že utrdila -- hitrost +> preoblikovanja, organizacija in sočasnost komunikacij, pospešeni časi +> uporabe, eklekticizem --, reducirati strukturo umetniške izkušnje na +> čisti objekt (jasna metafora objekta-blaga), soudeležiti občinstvo, ki +> je poenoteno v deklarirano medrazredno, in *zatorej* protiburžoazno, +> ideologijo: to so naloge, ki so jih avantgarde 20\. stoletja, v +> celoti, privzele kot svoje. + + + +> Ponavljamo: v celoti, onkraj razlikovanja med konstruktivizmom in +> protestno umetnostjo. Kubizem, futurizem, dada, De Stijl. Zgodovinske +> avantgarde nastajajo in si sledijo po zakonu, ki je tipičen za +> industrijsko produkcijo: njeno bistvo je nenehna tehnična revolucija. +> Za vse avantgarde -- ne samo slikarske -- je zakon montaže temeljnega +> pomena. In ker montirani objekti pripadajo realnemu svetu, platno +> postane nevtralno polje na katerega se projicira *izkušnja šoka*, ki +> se trpi v mestu. Reči bolje, zdaj ni problem naučiti "trpeti" ta +> *šok*, ampak ga vpiti ter ponotranjiti kot neizogibno stanje bivanja. + + + +> Zakoni produkcije tako vstopajo kot del novega univerzuma konvencij, +> ki so izrecno postavljene kot "naravne". To je razlog zakaj si +> avantgarde ne zastavljajo problema približevanja občinstvu. Bolje +> rečeno, to je problem, ki ga sploh ni bilo mogoče postaviti: ker niso +> počele nič drugega kot interpretirale nekaj nujnega in univerzalnega, +> lahko avantgarde zelo dobro sprejmejo začasno nepriljubljenost, dobro +> vedoč, da je njihov prelom s preteklostjo pogoj, ki utemeljuje +> vrednost njihovih modelov delovanja. + + + +> Umetnost kot model delovanja: veliko poglavitno vodilo umetniške +> vstaje moderne buržoazije, toda istočasno absolut iz katerega +> nastajajo nova in nerazrešljiva protislovja. Življenje in umetnost, +> razkrita kot antitetična, morata skleniti poiskati, ali instrumente +> posredovanja -- in tako celotna umetniška produkcija sprejme +> problemskost kot nov etični horizont --, ali načine prehajanja +> umetnosti v življenje, četudi za ceno uresničitve hegeljanske prerokbe +> o smrti umetnosti. + + + +> Tu se bolj konkretno razkrivajo vezi, ki povezujejo veliko tradicijo +> buržoazne umetnosti v enotno celoto. Začetno sklicevanje na +> Piranesija, istočasno kot teoretika in kritika *ne več +> univerzalističnega ter ne še buržoaznega* stanja umetnosti, je zdaj +> upravičeno s svojo razsvetljevalno funkcijo: kriticizem, problemskost, +> projektiranje, to so pilastri na katerih temelji tradicija tega +> "modernega gibanja", ki nedvoumno ima, kot projekt modeliranja +> "buržoaznega človeka" kot absolutnega "tipa", lastno notranjo +> koherentnost. (Četudi ne gre za koherentnost, ki bi jo trenutno +> zgodovinopisje priznavalo.) + + + +> Tako Piranesijev *Campomarzio* kot Picassova *Dame au violon* sta +> "projekta"; čeprav prvi organizira arhitekturno razsežnost in drugi +> organizira človeško vedênje. Oba uporabljata tehniko *šoka*, četudi +> piranesijska grafika uporablja vnaprej formirane zgodovinske +> materiale, in Picassova slika umetne materiale, kakor bo to, kasneje +> in bolj strogo, počel Duchamp. Oba odkrijeta realnost +> univerzuma-stroja, četudi ga urbani projekt 18\. stoletja napravi +> abstraktnega in se nanj odzove z grozo, Picassovo platno pa deluje +> povsem znotraj njega. + + + +> Toda, kar je še bolj pomembno, skozi presežek resnice, ki je dosežena +> z globoko kritičnimi instrumenti formalne razdelave, tako Piranesi kot +> Picasso realnost, ki se še vedno lahko smatra kot povsem partikularna, +> napravita "univerzalno". Toda "projekt" prirojen kubistični sliki sega +> onkraj same slike. *Ready-made objects*, ki jih leta 1912 Braque in +> Picasso uvedeta ter Duchamp kodificira kot nove instrumente +> komunikacije, potrjujejo samozadostnost realnosti in dokončno +> zavračanje, s strani realnosti same, vsake reprezentacije. Slikar +> lahko zgolj analizira to realnost. Njegovo domnevno gospostvo nad +> formo ni drugega kot zakrivanje nečesa, kar še noče biti sprejeto kot +> tako: da je forma zdaj tista, ki prevladuje nad slikarjem. + + + +> Le da je s "formo" zdaj treba razumeti logiko subjektivnih reakcij na +> objektivni univerzum produkcije. Kubizem, v svoji celoti, teži k +> definiranju zakonov teh reakcij: simptomatično je, da se celotna +> njegova zgodba začne pri subjektu in konča z njegovim popolnim +> zavračanjem. (Tega se bo z zaskrbljenostjo dobro zavedal Apollinaire). +> Kar zadeva "projekt", ki ga kubizem želi realizirati, je to vedênje. +> Toda njegov antinaturalizem ne vsebuje nobenega prepričljivega +> elementa za soočenje z občinstvom: nekdo se lahko prepriča le, če +> smatra, da je objekt prepričevanja zunanji in nadrejen tistemu, +> kateremu je naslovljen. Kubizem pa, nasprotno, namerava dokazati +> realnost "nove narave", ki jo je ustvaril kapital, njen nujni in +> univerzalen značaj, sovpadanje nujnosti in svobode v njej. + + + +> Zato platna Braqueja, Picassa in, še bolj, Grisa, za podajanje +> absolutne forme univerzumu diskurza *civilisation machiniste* +> uporabljajo tehniko montaže. Primitivizem in antihistoricizem sta +> posledici, in ne vzroka, njihovih temeljnih odločitev. + + + +> Kot tehniki analize totalizirajočega univerzuma, sta tako Kubizem kot +> De Stijl izrecni vabili k akciji: glede njunih umetniških produktov bi +> lahko pisali o *fetišizaciji umetniškega objekta in njegovi +> skrivnosti*. + + + +> Občinstvo je treba izzvati: le na ta način ga je možno aktivno +> umestiti v *univerzum natančnosti*, ki mu vladajo zakoni produkcije. +> Pasivnost Baudelairejevega *flâneurja* mora biti premagana in +> pretvorjena v dejavno soudeležbo v urbanem dogajanju. Mesto je objekt +> o katerem ne govorijo ne kubistična platna, ne futuristične "klofute", +> ne nihilizem dada, temveč je -- ravno ker se nenehno predpostavlja -- +> referenčna vrednota h kateri težijo avantgarde. Mondrian bo imel pogum +> mesto "nominirati" kot poslednji objekt h kateremu teži neoplastična +> kompozicija: toda prisiljen bo spoznati, da bo enkrat, ko bo prevedeno +> v urbano strukturo, slikarstvo -- zdaj reducirano na čisti model +> vedênja -- moralo umreti. + + + +> Baudelaire odkrije, da lahko prav poetovi poskusi osvoboditi se svojih +> objektivnih pogojev poudarijo ublagovljenje pesniškega produkta: +> prostitucija umetnika sledi trenutku njegove najvišje humane +> iskrenosti. De Stijl in, še bolj, dada odkrijeta, da za samomor +> umetnosti obstajata dve poti: tiha utopitev v strukture mesta z +> idealizacijo protislovij, ali nasilno uvajanje, prav tako +> idealiziranega, iracionalnega v strukture umetniške komunikacije, ki +> je izpeljana iz istega mesta. + + + +> *De Stijl* postane metoda formalnega nadzora produkcije, dada želi +> apokaliptično razglasiti absurdnost, ki je imanentna v njej. Toda +> nihilistična kritika, ki jo formulira dada, na koncu postane +> instrument nadzora projektiranja: ne smemo se pustiti presenetiti, ko +> najdemo -- celo v filološkem smislu -- številne stične točke med +> najbolj "konstruktivnimi" in najbolj destruktivnimi gibanji 20\. +> stoletja. + + + +> Kaj je krut razkroj lingvističnega materiala in antiprojektiranje +> dada, če ne, kljub vsemu, sublimacija avtomatizma in ublagovljenja +> "vrednot", ki so zdaj razpršene na vseh ravneh obstoja naprednega +> kapitalizma? De Stijl in Bauhaus -- prvi na faktičen, drugi na +> eklektičen način -- predstavita *ideologijo plana* v design, ki je vse +> globlje povezan z mestom kot produkcijsko bazo: dada z absurdom +> dokaže, ne da bi jo imenoval, potrebo po planu. + + + +> Toda gre za še nekaj več. Vse zgodovinske avantgarde delujejo z +> usvajanjem modela delovanja političnih strank. Dada in nadrealizem +> vsekakor lahko vidimo kot posamezne izraze anarhičnega duha, toda De +> Stijl in Bauhaus se ne obotavljata izrecno predstaviti kot globalni +> alternativi političnim praksam. Alternativi, naj se ve, ki privzameta +> vse značilnosti etične izbire. + + + +> De Stijl nasproti Kaosu, empiričnemu, vsakdanjemu postavi princip +> Forme. In Forma je ta, ki upošteva tisto, kar konkretno napravi +> realnost brezoblično, kaotično, osiromašeno: horizont industrijske +> produkcije, ki duhovno siromaši svet, je oddaljen kot vrednota v +> pravem pomenu, ki je nato, skozi njeno sublimacijo, postopno +> preoblikovana v novo vrednoto. Neoplastična razgradnja elementarnih +> form ustreza odkritju, da "novega bogastva" duha ni več iskati izven +> "nove revščine", ki jo zajema strojna civilizacija; ponovna sestava +> teh elementarnih form sublimira strojni univerzum ter dokazuje, da +> zdaj ni več mogoča nikakršna forma ponovnega osvajanja totalitete +> (tako biti kot umetnosti), ki ne bi bila odvisna od problemskosti +> forme same. + + + +> Namesto tega se dada potaplja v Kaos. Z njegovo reprezentacijo +> potrjuje njegovo realnost, z njegovo ironizacijo postavljajo zahtevo, +> ki jo razkrivajo kot neizpolnjeno: prav ta nadzor nad Brezobličnim, ki +> so ga De Stijl, vsi konstruktivistični tokovi Evrope, in že +> formalistična estetika 19\. stoletja -- od *Sichbarkeita* dalje -- +> postavili kot novo fronto za vizualne komunikacije. Nič +> presenetljivega torej, če se Anarhija dada in Red De Stijla v +> teoretskem polju srečata in stečeta v reviji *Mécano* ter v +> operativnem polju v razdelavi instrumentov nove sintakse. + + + +> Zgodovinske avantgarde Kaos in Red razglasijo kot "vrednoti" v pravem +> pomenu novega mesta kapitala. + + + +> Jasno, Kaos je danost in Red je cilj. Toda Forma se od zdaj naprej ne +> išče več onkraj Kaosa, temveč v njegovi notranjosti: Red je ta, ki +> Kaosu ponudi pomen ter ga prevede v vrednoto, v "svobodo". Brezobličje +> mesta v konsumpciji pogojeni z zakoni profita je bilo z izluščenjem +> vsake progresivne valence iz njegove notranjosti odrešeno: Plan, ki je +> poklican izvršiti te majevtične operacije, je instrument, ki ga +> avantgarde jasno opredelijo ter takoj zatem spoznajo, da mu niso kos +> podati konkretne forme. + + + +> Na tej točki lahko arhitektura vstopi v polje ter vpije in preseže vse +> zahteve zgodovinskih avantgard: tako, da jih postavi v krizo, saj je +> edina zmožna v celoti podati realne odgovore na potrebe, ki jih +> postavijo kubizem, futurizem, dada, De Stijl, vsi konstruktivizmi ter +> produktivizmi. + + + +> Bauhaus, kot komora za dekantacijo avantgard, je določil to +> zgodovinsko nalogo: izbrati vse prispevke avantgard ter jih postaviti +> v preizkus pred potrebe realnosti industrijske produkcije. *Design*, +> metoda organizacije produkcije še prej kot metoda konfiguracije +> objektov, osmisli utopične ostanke, ki so vpisani v poetiko avantgard. +> Zdaj se ideologija ne nalaga na operacije -- konkretne ker so povezane +> z realnimi produkcijskimi cikli --, ampak je notranja samim +> operacijam. + + + +> Prav tako *design*, kljub svojemu realizmu, prinaša neizpolnjene +> zahteve, in -- v zagonu, ki ga je podal organizaciji podjetij in +> produkcije -- vsebuje margine utopije (toda, zdaj gre za utopijo, ki +> je funkcionalna za cilje nameravane reorganizacije produkcije). Plan, +> ki ga opredelijo vodilna arhitekturna gibanja -- termin avantgarde ni +> več ustrezen -- od formulacije *Plan Voisin* Le Corbusierja (1925) in +> od stabilizacije Bauhausa (okoli 1921) ter dalje, vsebuje to +> protislovje: izhajajoč iz gradbenega sektorja arhitekturna kultura +> odkriva, da je izpolnitev zastavljenih ciljev možna le s povezovanjem +> tega sektorja z reorganizacijo mesta; toda to pomeni, da tako kot so +> jih izpostavljene zahteve zgodovinskih avantgard napotile v sektor +> vizualnih komunikacij, ki je še bolj neposredno vključen v ekonomske +> procese -- arhitektura in *design* --, tako se je planiranje, ki so ga +> razglašale arhitekturne in urbanistične teorije, nanašalo na nekaj +> izven sebe: na splošno prestrukturiranje produkcije in konsumpcije; z +> drugimi besedami na *Plan kapitala*. V tem smislu arhitektura -- z +> izhajanjem iz same sebe -- posreduje realizem in utopijo. Utopija je v +> trdovratno vztrajnem prikrivanju, da je ideologija planiranja v +> gradbeništvu lahko uresničena le, če pokaže, da pravi Plan lahko +> privzame formo onkraj nje; celo, da bosta enkrat, ko vstopi v horizont +> splošne reorganizacije produkcije, arhitektura in urbanizem objekta, +> ne subjekta Plana. + + + + + +> Arhitekturna kultura med 1920 in 1930 ni bila pripravljena sprejeti +> teh posledic. Kar ji je jasno, je njena lastna "politična" naloga. +> Arhitektura -- beri: načrtovanje in planska reorganizacija +> gradbeništva ter mesta kot produktivnega organizma -- rajši kot +> Revolucija: Le Corbusier jasno razglasi ti dve alternativi, ki +> implicitno krožita v spisih tako Mondriana kot Gropiusa. + + + +> Medtem pa se z začetkom prav v politično najbolj angažiranih krogih -- +> v *Novembergruppe*, reviji "G", berlinskem *Ring* -- arhitekturna +> ideologija tehnično natančno določi: s tem, ko z lucidno +> objektivnostjo sprejme vse sklepe glede "smrti umetnosti" ter čisto +> "tehnične" funkcije intelektualca, ki jo apokaliptično razglasijo +> avantgarde, srednjeevropski *Neue Sachlickheit* prilagodi taisto +> metodo projektiranja idealizirani strukturi tekočega traku. Podobe in +> metode industrijskega dela vstopijo v organizacijo projekta in se +> odražajo v predlogih konsumpcije objekta. + + + +> Od standardiziranega elementa, do celice, do posameznega bloka, do +> *Siedlunga*, do mesta; medvojna arhitekturna kultura z izjemno +> jasnostjo in doslednostjo vzpostavlja ta Tekoči trak. Vsak "delec" +> traku je sam zase v celoti razrešen in teži k izginotju oziroma k +> formalni razredčitvi v montaži. + + + +> Iz vsega tega celo izhaja revolucioniranje same estetske izkušnje. +> Zdaj niso več *objekti* ti, ki se predstavljajo presoji, ampak +> *proces*, ki naj se živi in uporablja kot tak. Uporabnik, pozvan, da +> dopolni "odprte" prostore Miesa van der Rohe ali Gropusa, je osrednji +> element tega procesa. Arhitektura, s pozivanjem občinstva, da sodeluje +> v projektiranju, saj nove forme niso več absolutno individualistične, +> ampak predlogi organizacije kolektivnega življenja -- Gropiusova +> *integrirana arhitektura* --, doseže preskok v ideologiji občinstva. +> Morrisove sanje romantičnega socializma -- umetnost vseh za vse -- +> privzamejo ideološko formo znotraj železnih zakonov profitne mehanike. +> Tudi s tega vidika je mesto končna točka soočenja za preveritev +> teoretskih hipotez. + +> --- + + + + + +> Hilberseimer piše: "Velemestna arhitektura je bistveno odvisna od +> razrešitve dveh faktorjev: posamezne celice prostora in celotnega +> mestnega organizma. Prostor kot sestavni del hiše, zajete v uličnem +> bloku, (hišo) določa v njeni pojavni obliki, postane oblikovalni +> faktor mestne naprave, kar je pravi cilj arhitekture. Obratno bo +> konstruktivno oblikovanje mestnega načrta dobilo bistven vpliv na +> načrtovanje stanovanja in hiše."[^17] + + + +[^17]: Ludwig Hilberseimer, *Großstadtarchitektur*, Jul. Hoffmann +Verlag, Stuttgart, 1927\. Ital. prev. v: G. Grassi, *Introduzione* +all'ed. it. di *Entfaltung einer Planungsidee*, Ullstein Bauwelt +Fundamente, Berlin, 1963 (*Un'idea di piano*, Marsilio, Padova, 1967, +str. 12--13). + + + +> Veliko mesto je tako resnična in prava enotnost. Če beremo avtorja +> onkraj njegovih lastnih namenov, lahko njegove trditve drugače +> prevedemo tako: celotno moderno mesto je v svoji strukturi postalo +> ogromen "družben stroj". Hilberseimer izbere -- kot skoraj vsi nemški +> teoretiki od 20\. do 30\. let 20\. stoletja -- ta vidik urbane +> ekonomije, da bi njegove sestavine izolirano analiziral in ločeno +> razrešil. Kar piše o razmerjih med celico in urbanim organizmom je +> torej, zaradi jasnosti razlage in bistva na katero so problemi +> reducirani, za zgled. Celica ni le prvi element neprekinjene +> produkcijske verige, ki se v mestu zaključi, ampak tudi element, ki +> pogojuje dinamiko gradbene agregacije. Njena vrednost kot *tip* +> omogoča njeno analizo in njeno rešitev v abstrakciji: v tem smislu +> gradbena celica predstavlja temeljno strukturo produkcijskega programa +> iz katerega je vsaka nadaljnja tipološka sestavina izključena. +> Gradbena enota zdaj ni več "objekt". Je samo kraj kjer osnovna montaža +> posameznih celic privzame fizično formo. Kot elementi, ki jih lahko +> reproduciramo v neskončnost, konceptualno utelešajo primarne strukture +> produkcijske verige, ki presega antična koncepta "kraja" ali +> "prostora". Skladno z lastnimi predpostavkami Hilberseimer kot drugi +> termin svojega teorema postavi celotni mestni organizem: uskladitev +> celice določa koordinate projektiranja skupnega urbanizma; struktura +> mesta se bo lahko deformirala, narekovala zakone montaže, tipologijo +> celice.[^18] + +[^18]: Od tod shema "vertikalnega mesta", ki se, po Grassi (*nav. d.*, +str. 10), postavlja kot teoretska alternativa "mestu za tri milijone +stanovalcev", ki jo je predstavil Le Corbusier leta 1922 v Salon +d'Automne. Velja še opozoriti da -- kljub distancirani strogosti +Hilberseimerja, ni slučajno član *Novembergruppe* v letu 1929 in vseh +"radikalnih" intelektualnih skupin kasneje -- ga bo samokritika po +selitvi v ZDA približala s komunitarnimi in naturalističnimi miti, ki ne +bodo med zadnjimi ideološkimi sestavinami New Deala. + + + +> V železnem členjenju produkcijskega plana izgine specifična +> arhitekturna dimenzija, vsaj v njenem tradicionalnem smislu. +> Arhitekturni objekt se, kot "izjemen" v razmerju do homogenosti mesta, +> popolnoma raztopi. + + + +> Zdaj gre za to, piše Hilberseimer, "da se velike množice s potlačenjem +> mnogovrstnosti oblikuje po nekem občem zakonu [...]: obči primer, +> zakon sta slavljena in povzdigovana, izjema je, nasprotno, potisnjena +> ob stran, niansa izbrisana, vlada mera, ki prisili kaos, da postane +> oblika: logična, nedvoumna matematična oblika."[^19] + + + +[^19]: L. Hilberseimer. *nav. d.*, str. 21. + + + +> In še enkrat: "potreba, da se heterogeno in pogosto ogromno materialno +> maso oblikuje po oblikovnem zakonu, ki velja za vsak element enako, +> zahteva redukcijo arhitektonske forme na najpičlejše, najnujnejše, +> najobčejše: omejitev na geometrično kubično formo, ki predstavlja +> temeljne elemente vsake arhitekture."[^20] + + + +[^20]: Prav tam. + + + +> Tu ne gre za puristični "manifest", temveč za logično izpeljavo +> neoporečnih posledic iz hipotez, ki vztrajno ostajajo znotraj +> laboratorijskih konceptualnih razdelav. Ker ne ponuja "modelov" za +> projektiranje, temveč vzpostavlja na najbolj abstraktni možni ravni, +> saj je ta najbolj splošna, koordinate in razsežnosti samega +> projektiranja, Hilberseimer razkriva, bolj kot v istih letih to počno +> Gropius, Mies ali Bruno Taut, h katerim novim nalogam faza +> kapitalistične reorganizacije Evrope poziva arhitekte. + + + +> Pred posodobitvami produkcijskih tehnik in ekspanziji ter +> racionalizaciji trga je arhitekt kot proizvajalec "objektov" zdaj +> neustrezna figura. Zdaj ne gre več za podajanje forme posameznim +> elementom mestnega tkiva, niti, kvečjemu, preprostim prototipom. Ko je +> mesto enkrat prepoznano kot realna enotnost produkcijskega cikla, je +> za arhitekta edina primerna naloga *organizator* tega cikla. Če +> pripeljemo to trditev do njene skrajnosti, je dejavnost razdelave +> "organizacijskih modelov", od katere se Hilberseimer ne želi ločiti, +> edina v kateri se popolnoma odraža nujna potreba po taylorizaciji +> gradbeništva in nova naloga tehnika, ki je vanjo vključen na najvišji +> ravni. + + + +> Na podlagi te drže se Hilberseimer lahko izogne vpletanju v "krizo +> objekta", ki so jo tesnobno razglašali arhitekti kot sta Loos ali +> Taut. Za Hilberseimerja "objekt" ne vstopi v krizo zgolj zato, ker je +> ta iz njegovega obzorja razmisleka že izginil. Edini imperativ, ki +> izhaja je tisti, ki ga narekujejo zakoni organizacije: v tem je bila +> pravilno videna največja vrednost Hilberseimerjevega prispevka. + + + +> Kar pa po drugi strani ni bilo razumljeno, je Hilberseimerjeva popolna +> odpoved branja arhitekture kot instrumenta spoznanja. Celo Mies van +> der Rohe je glede te teme razdvojen. Pri berlinskih hišah na +> *Afrikanishce Strasse* je Hilberseimerjevim stališčem blizu, negotov +> pa pri postavitvi *Weissenhofsiedlung* v Stuttgartu, pri projektu +> ukrivljenega nebotičnika iz stekla in železa, pri spomeniku Karlu +> Liebknechtu in Rosi Luxemburg, pri projektu stanovanj iz leta 1935 in +> nenazadnje tudi pri hiši Tugendhat, kjer raziskuje katere obrobne +> povrnitve refleksivne drže so arhitekturi še dovoljene. + + + +> Ne zanima nas slediti notranjim členitvam dialektike, ki se na teh +> osnovah vleče skozi celotno moderno gibanje. Bolj nam gre za poudarek, +> da dobršen del protislovij in ovir s katerimi se ta sooča izhaja iz +> poskusa ločevanja tehničnih predlogov in spoznavnih ciljev. + + + +> Frankfurt, ki ga je načrtoval Ernst May, Berlin, s katerim je +> upravljal Martin Wagner, Hamburg Fritza Schumacherja, Amsterdam Corja +> van Eesterena so najpomembnejša poglavja v zgodovini modernega +> urbanizma. Toda poleg oaz reda, ki so *Siedlungi* -- resnične in prave +> *izgrajene utopije* na obrobju urbane realnosti, ki jo bolj malo +> pogojuje --, zgodovinska mesta še naprej kopičijo in množijo svoja +> protislovja. In pretežno so to protislovja, ki se bodo kmalu izkazala +> kot bolj odločilna od instrumentov, ki jih je arhitekturna kultura +> razvila pri poskusu njihovega nadzora. + + + +> Arhitektura ekspresionizma bo tista, ki bo sprejela dvoumno vitalnost +> teh protislovij. Dunajskim *Hofom* in Poelzigovim ali Mendelsohnovim +> javnim zgradbam so nove metode posegov, ki so jih razvila avantgardna +> gibanja, vsekakor tuje. Toda kljub temu se zdi, da te izkušnje, ki na +> marsikateri način odklanjajo ponujeno umestitev v nova obzorja, ki jih +> je odkrila umetnosti, ki sprejema možnost svoje "tehnične +> reprodukcije" kot sredstva za vplivanje na človeško vedenje, +> privzemajo kritično vrednoto, in to prav v soočenju z razvoji modernih +> industrijskih mest. + + + +> Dela kot so Poelzigov Shauspiltheater v Berlinu, Chilehaus ali druga +> hamburška dela Fritza Hogerja, berlinske tovarne Hansa Hertleina ali +> Paulusa vsekakor niso gradila nove urbane realnosti, temveč +> komentirala, z vračanjem k formalnim dramatizacijam polnim patosa, +> protislovja delujoče realnosti. + + + +> Dva pola ekspresionizma in *Neue Sachlickheit* sta ponovno +> simbolizirala razcep, ki je imanenten dialektiki evropske kulture. + + + +> Med uničenjem *objekta* in njegovo nadomestitvijo s *procesom*, ki ga +> je treba doživljati kot takega, kar je povzročila umetniška revolucija +> *Bauhausa* in konstruktivističnih tokov, ter dramatizacijo *objekta*, +> ki je lasten razcepljenim toda dvoumnim eklekticizmom ekspresionistov, +> učinkovit dialog ni bil možen. + + + +> Vendar naj nas videz ne zavede. Gre za dialektiko med intelektualci, +> ki za produkcijski sistem na poti k reorganizaciji svoj ideološki +> potencial reducirajo na instrumentalizacijo naprednih programov, in +> intelektualci, ki izkoriščajo zaostalosti evropskega kapitalizma. +> Häringov ali Mendelsohnov subjektivizem v tem smislu gotovo privzame +> kritičen pomen v razmerju do Hilberseimerjevega ali Gropiusovega +> taylorizma; toda objektivno gre za kritiko opravljeno iz retrogardne +> pozicije, torej nezmožne, zaradi njene narave, predlagati globalnih +> alternativ. + + + +> Mendelsohnova samoreklamna arhitektura je stvaritev prepričljivih +> "monumentov" v službi trgovskega kapitala; Häringov intimizem +> nagovarja poznoromantične tendence nemške buržoazije. A vendar, tisti, +> ki dialektiko arhitekture 20\. stoletja predstavljajo kot enoten cikel +> niso povsem v zmoti, četudi je njihovo stališče popolnoma znotraj tega +> cikla. + + + +> Zavračanje protislovja, kot predpostavka objektivnosti in +> racionalizacije načrtovanja, razkriva pristranskost njegove trditve +> prav v trenutku najvišjega stika s strukturami politične moči. +> Srednjeevropska izkušnja socialdemokratskih arhitektov ima za svoj +> pogoj izpolnitev poenotenja upravne moči in intelektualnih predlogov: +> v tem smislu ni slučaj, da May, Wagner ali Taut privzemajo politične +> naloge upravljanja socialdemokratskih mest. Če je celotno mesto zdaj +> to, ki privzame strukturo industrijskega stroja, bodo v njem morali +> najti rešitve za probleme različnih kategorij: primarno med vsemi, ki +> izhajajo iz konflikta med zemljiško rento, ki s svojimi parazitskimi +> mehanizmi blokira ekspanzijo in posodabljanje gradbenega trga ter +> preprečuje njegovo tehnološko revolucioniranje, in potrebo po +> organizaciji mesta-stroja na globalen način, tako da mu podajo +> stimulativno in prepričevalno vlogo pri soočenju s njegovimi lastnimi +> funkcijami. + + + +> Arhitekturni predlog, urbani model, ki se na njem členi, njegove +> ekonomske in tehnološke postavke -- javno lastništvo zemlje in +> sredstev industrializacije gradbeništva, ki so dimenzionirani na +> produkcijskih ciklih, načrtovanih v urbanem okolju -- se neločljivo +> povežejo med seboj. Arhitekturna znanost se v celoti vključi v +> ideologijo plana in same formalne odločitve niso nič drugega kot +> spremenljivke odvisne od nje. Vsa Mayeva dela v Frankfurtu se lahko +> berejo kot izraz te konkretne "politizacije" arhitekture na najvišji +> ravni. Industrializacija gradbišča pripada minimalni enoti produkcije +> opredeljene v Siedlungu, v njegovi notranjosti se primarni element +> industrijskega cikla pritrdi na servisno jedro (*Frankfurtska +> kuhinja*), dimenzioniranje *Siedlungov* in njihova dislokacija v mestu +> omogočajo mestne politike na terenih, s katerimi neposredno upravlja +> mesto: fleksibilnost formalnega modela Siedlunga na tej točki postane +> element, ki poda kulturni pečat, ki politične cilje, ki jih +> arhitektura v celoti privzame, napravi "realne". + + + +> Nacistična propaganda bo za Frankfurtske četrti govorila o *izgrajenem +> socializmu*: mi jih moramo brati kot realizirana socialdemokracija. +> Toda bodimo pozorni: sovpadanje politične in intelektualne oblasti ima +> nalogo čistega posredovanja med bazo in nadzidavo. Kar se jasno odraža +> v sami strukturi mesta: zaprta ekonomija Siedlunga se zrcali v +> razdrobitvi posega, ki protislovja v mestu, ki jih ne gre nadzorovati +> in prestrukturirati v organski sistem, pušča nedotaknjena. + + + +> Utopizem srednjeevropske arhitekturne kulture med 1920 in 1930 je prav +> v tem: v zaupljivem razmerju, ki je vzpostavljeno med intelektualci +> levice, naprednimi sektorji kapitala in političnimi upravami. +> Sektorske rešitve v tem razmerju medtem, ko sebe težijo predstavljati +> kot najvišje posplošeni modeli -- politika javne lastnine in +> razlastitvena politika, tehnološki eksperimetni, formalna razdelava +> tipologije Siedlunga --, razkrivajo svojo omejeno učinkovitost, ko jih +> preverimo z dejstvi. + + + +> Mayev Frankfurt, kakor Machlerjev in Wagnerjev Berlin, vsekakor teži k +> reprodukciji podjetniškega modela na družbeni ravni, da bi mestu +> podalo "figuro" produkcijskega stroja, da bi realiziralo v urbani +> strukturi in distribucijskem in konsumpcijskem mehanizmu videz splošne +> proletarizacije. (Medrazrednost srednjeevropskih urbanističnih +> predlogov je cilj, ki se na teoretski ravni nenehno predlaga.) + + + +> Toda enotnosti urbane podobe, formalne metafore predlagane "nove +> sinteze", vsem berljiv znak vzhajajočega kolektivnega gospostva nad +> naravo in nad produkcijskimi sredstvi omejenimi na okolje nove +> "humane" utopije nemški in nizozemski intelektualci ne uresničijo. +> Tesno integrirani v natančne politike plana na urbani in regionalni +> ravni razdelajo modele posplošljivih posegov: model Siedlunga to +> dokazuje. Toda te teoretske konstante v mestu reproducirajo +> razpadajočo formo paleotehničnega tekočega traku: mesto ostaja skupek +> delov, funkcionalno združenih na minimalni ravni, in tudi znotraj +> enega "delca" -- delavske četrti -- se poenotenje metod kmalu razkrije +> kot negotov instrument. + + + +> Kriza, na specifičnem terenu arhitekture, eksplodira 1930 v berlinskem +> Siemensstadtu. Neverjetno je kako sodobno zgodovinopisje v slavnem +> berlinskem Siedlungu, ki ga je načrtoval Scharoun, še ni prepoznalo +> zgodovinskega vozlišča v katerem je jasen eden hujših prelomov v +> globini "modernega gibanja". + + + +> Predpostavka metodološke enotnosti *designa* v svojih različnih +> dimenzijskih merilih v Siemensstadtu razkriva lasten utopističen +> značaj. V podporo urbanemu oblikovanju, ki se je morda upravičeno +> želelo sklicevati na ironične deformacije Kleeja, Bartninga, Gropiusa, +> Scharouna, Häringa, Forbata, dokazujejo, da razvodenitev +> arhitekturnega objekta v formativnem procesu celote trči s protislovji +> samega modernega gibanja. Proti Gropiusu in Bartningu, ki ostajata +> zvesta zamisli *Siedlunga* kot *tekočega traku*, se postavljajo +> aluzivne ironije Scharouna in izzivalen organicizem Häringa. Če se, z +> uporabo dobro znanega Benjaminovega termina, v ideologiji *Siedlunga* +> dovrši "uničenje avre" tradicionalno povezane z arhitekturnim "kosom", +> nasprotno Scharounovi in Häringovi "objekti" težijo k povrnitvi neke +> "avre", četudi pogojene z novimi produkcijskimi načini in novimi +> formalnimi strukturami. + + + +> Konec koncev je epizoda Siemensstadt zgolj najbolj odmevna. Če vzamemo +> primer Amsterdama, ki ga je med 1930 in 1940 planiral Cor van +> Eesteren, ideal evropskih konstruktivističnih gibanj, to je oživeti +> *mesto tendenc*, dokončno vstopi v krizo. + + + +> Negotovost, polifunkcionalnost, mnogovrstnost in dezorganiziranost v +> vseh protislovnih vidikih privzetih v globini modernega mesta +> kapitala, ostajajo zunaj analitične racionalizacije, ki jo zasleduje +> srednjeevropska arhitektura. + + + + + +> Vpiti to mnogovrstnost, posredovati negotovost z gotovostjo načrta, +> nadomestiti organskost in dezorganskost z zaostritvijo dialektike, +> dokazati, da najvišja raven produkcijskega načrtovanja sovpada z +> najvišjo "produktivnostjo duha": pri orisovanju teh ciljev z +> lucidnostjo, ki na področju *progresivne* evropske kulture nima para, +> se Le Corbusier zaveda trojne fronte na katerih se mora moderna +> arhitektura boriti. Če je arhitektura zdaj sinonim za organizacijo +> produkcije, potem tudi drži, da sta odločilna dejavnika cikla, poleg +> same produkcije, tudi distribucija in konsumpcija. *Arhitekt je +> organizator*, ne oblikovalec objektov: to ni zgolj Le Corbusierjev +> slogan, ampak imperativ, ki povezuje intelektualno prizadevanje in +> *civilisation machiniste*. Kot avantgarda te *civilisation*, mora +> arhitekt, pri predhajanju in določanju planov (četudi samo sektorskih) +> členiti svoje delovanje na tri tire: na *appel aux industriels* in +> ponujanje tipologije proizvodnemu podjetju; na iskanje *oblasti*, ki +> je sposobna posredovati med gradbenim in urbanističnim planiranjem ter +> programi civilne reorganizacije, na politični ravni z ustanovitvijo +> CIAM; na izrabo členitve forme na njeni najvišji ravni, da se +> občinstvo napravi v aktiven subjekt konsumpcije. + + + +> Natančneje; forma privzame nalogo nenaravni univerzum tehnološke +> natančnosti napraviti *avtentičen in naraven*. In ker ta univerzum +> teži naravo celovito podjarmiti v neprekinjen in zapleten proces +> preoblikovanja, postane za Le Corbusierja celoten antropogeografski +> potek subjekt na katerem vztraja reorganizacija cikla gradbene +> produkcije. + + + +> Toda Le Corbusier odkrije tudi, da finančna previdnost, podjetniški +> individualizem in vztrajnost arhaičnih mehanizmov rent, kot je +> zemljiška renta, nevarno ovirajo *civilisation*, produktivni izraz in +> usposobljenost ter "humani" donos te ekspanzije. + + + +> Tipološke opredelitve celice *Dom-ino*, tipologija *Immeuble-villa*, +> *Ville pour trois millions d'habitant*, *Plan Voisin* za Pariz: od +> 1919 do 1929 Le Corbusierjev *recherche patiente* opredeli merila in +> posamezna orodja poseganja, eksperimentira z delnimi realizacijami -- +> vzete kot laboratorijske preveritve -- splošnih hipotez, preseže +> nemške modele "racionalizma", sluti pravilno razsežnost znotraj katere +> je treba umestiti urbani problem. + + + +> Od 1929 do 1931, s plani za Montevideo, Buenos Aires, São Paulo, Rio +> in končno z izkušnjo plana *Obus* za Alžir Le Corbusier formulira +> najnaprednejšo teoretsko hipotezo modernega urbanizma, ki je tako na +> ideološki kot na formalni ravni še nepresežena. + + + +> V nasprotju z realizacijami Tauta, Maya ali Gropiusa, Le Corbusier +> prekine zvezno zaporedje arhitektura-četrt-mesto: urbana struktura kot +> taka, kot fizična in funkcionalna enota, je skladišče nove lestvice +> vrednot in razsežnost v kateri je treba iskati pomene njenih +> komunikacij je razsežnost same krajine. + + + +> V Alžiru so antična kazba, hribi Fort-l'Empereur in obalni zaliv +> privzeti kot grobi materiali za ponovno uporabo, pravi pravcati +> *ready-made objects* v gigantskem merilu, ki jim nova struktura, ki +> jih pogojuje, z rušitvijo prvotnih problemov ponuja prej neobstoječo +> enotnost. Toda najvišji pogojenosti mora odgovarjati najvišja svoboda +> in fleksibilnost. Ekonomska predpostavka celotne operacije je zelo +> jasna: plan *Obus* se ne omejuje na vprašanje novega "statuta +> območja", ki s preseganjem paleokapitalistične anarhije zemljiške +> akumulacije napravi celotno zemljo na voljo enotni in organski +> reorganizaciji tega, kar bi tako postalo urbani sistem v pravem +> pomenu. + + + +> Industrijski objekt ne predpostavlja nobene enoznačne postavitve v +> prostor. V osnovi serijske produkcije je radikalno preseganje vsakega +> hierarhičnega prostora. Tehnološki univerzum ne upošteva nobenega +> *tukaj* in *tam*; celotno človeško okolje -- čisto topološko polje -- +> je naravni sedež njegovih operacij (dobro napovedano s strani +> kubističnih, futurističnih ali elementarističnih raziskav). Popolna +> razpoložljivost zemlje za reorganizacijo mesta ni več dovolj: celoten +> tridimenzionalen prostor mora zdaj postati razpoložljiv za oblikovanje +> po načrtovani tehnologizaciji. In jasno je, da se mora -- v globini +> mestne enote -- razlikovati dve merili posega: dva cikla produkcije in +> konsumpcije. + + + +> Prestrukturiranje celotnega urbanega in krajinskega prostora odgovarja +> potrebi po celostni racionalizaciji organizacije mestnega *stroja*: v +> tem obsegu morajo tehnološke strukture in komunikacijska omrežja biti +> sposobna vzpostaviti enotno "podobo" v kateri antinaturalizem +> *terreins artificiels*, ki se predpostavlja na različnih višinah, ter +> izjemnost cestnega omrežja -- avtocesta, ki teče po zadnjem nadstropju +> kačastega bloka, ki je namenjen delavskim stanovanjem -- pridobijo +> simbolno vrednost. Svoboda stanovanjskih blokov Fort-l'Empereur vpije +> emblematične valence nadrealistične avantgarde; ukrivljene zgradbe -- +> na enak način kot svobodne forme v notranjosti Ville Savoye ali +> ironični *assemblages* podstrešja Bestegui na Champs Elysées -- so +> ogromni objekti, ki posnemajo abstrakten in sublimiran "ples +> protislovij".[^21] + +[^21]: Gre za risbe *Poème de l'angle droit* (ed. Verve, Paris, 1955), +ki ga je Le Corbusier pripisal intelektualnemu popotovanju čez labirint: +kot za Kleeja, kateremu blizu je grafični okus risb, Red ni totaliteta, +ki bi bila zunanja človeški aktivnosti, ki ga ustvarja. Bolj kot je +*recherche* sintez obogatena z negotovostjo spomina, s problematično +napetostjo, celo z usmeritvami, ki so nasprotne končnim ciljem, bolj je +ta dosežena v polnosti pristnega *izkustva*. Tudi za Le Corbusierja je +absolut forme izpolnitev realizacije stalne zmage nad negotovostjo +prihodnosti, in sicer s sprejetjem problematične drže kot edinega +zagotovila kolektivne odrešitve. + + + +> Kar izhaja, tudi na ravni urbane strukture, ki je končno razrešena v +> organsko enoto, je pozitivnost protislovij, uskladitev problematičnega +> in racionalnega ter "herojska" kompozicija nasilnih napetosti. Skozi +> strukturo podob, in *samo skozi njo*, se kraljestvo nuje združi s +> kraljestvom svobode: četudi je prva prepoznana v strogosti plana in +> druga v povrnitvi, v njeno notranjost, višje človeške zavesti. + + + +> Tudi Le Corbusier uporablja tehniko *šoka*: *objects à réaction +> poètique* so zdaj med seboj povezani v organsko dialektiko. Njihovi +> dinamiki, formalni in funkcionalni, je nemogoče ubežati: na vseh +> ravneh uporabe in branja, Le Corbusierjev Alžir vsiljuje popolno +> soudeležbo občinstva. Toda pozor: občinstvo je tu pogojeno s kritično, +> refleksivno, intelektualno participacijo. "Brezbrižno branje" urbanih +> podob bi dejansko vodilo v prikrito prepričevanje: ni rečeno, da Le +> Corbusier ni predvidel niti takega sekundarnega učinka kot nujnega +> momenta posredne spodbude.[^22] + +[^22]: Med številnimi literarnimi pričevanji Le Corbusierja, kjer je +posredovanje arhitekture kot instrumenta integracije razreda eksplicitno +postavljeno v prvi plan, je še posebej značilno pričevanje o nizozemski +tovarni *Van Nelle*. Le Corbusier piše: "L'usine des tabacs *Van Nelle* +de Rotterdam, création des temps modernes, efface sa signification +désespérante au mot de 'proletaire'. Cette dérivation du sentiment de +proprieté égoiste vers un sentiment d'action collective, nous conduit à +ce phénomène heureux de l'*intervention personnelle* en chaque point de +l'entreprise humaine. Le travail demeure tel dans sa matérialité, mais +l'ésprit l'éclaire. Je le répète, tout est dans ce mot: *preuve +d'amour*. + + C'est là que par une administration autre, il faut conduire, épurer, + et amplifier l'événement contemporain; dites-nous ce que nous + sommes, à quoi nous pouvons servir, pourquoiì nous travaillons. + Donnez-nous des plans, montrez-nous les plans, expliquez-nous les + plans. *Rendez-nous solidaires* [...] Si vous nous montrez les plans + et nous les expliquez, il n'y aura plus ni caste possédente, ni + prolétariat sans espoir. Il y aura une societé croyante et + agissante. A l'heure actuelle des plus strictes rationalisations, + c'est de conscience qu'il s'agit". + + ["Tobačna tovarna Van Nelle de Rotterdam, stvaritev moderne dobe, + zabrisuje brezupni pomen besede 'proletarec'. Ta izpeljava sebičnega + čuta za lastnino nasproti čutu za kolektivno dejavnost nas popelje k + srečnemu pojavu osebnega posega, ki je vseskozi človekovo dejanje. + Delo samo počiva v materialnosti, vendar ga razsvetljuje duh. + Ponavljam, vse tiči v besedi: dokaz ljubezni. + + Gre za to, da je treba začeti z drugačno delitvijo, enako tudi + prečistiti in izdelati sodobni doživljaj; povejmo, kaj smo, čemu + lahko služimo in zakaj delamo. Dajte nam načrte, pokažite nam + načrte, razložite nam načrte. Napravite nas solidarne [...]. Če nam + pokažete načrte in nam jih razložite, ne bo več lastniške kaste niti + proletariata, ki nima upanja. Bo pa zato upajoča in delujoča družba. + Ob sedanji uri najstrožjih racionalizacij gre za zavest."] Le + Corbusier, *Spectacle de la vie moderne*, in: *La ville radieuse*, + Vincent et Fréal e C., Paris, 1933, str. 177. + + + +> "Oddaljiti tesnobo s ponotranjenjem vzrokov": toda, Le Corbusierjev +> predlog se ne omejuje na to. Na ravni minimalne produkcije -- raven +> posamezne stanovanjske celice -- je tema, ki jo je treba obravnavati, +> povrnitev maksimalne fleksibilnosti, nadomestljivosti in možnosti +> hitre konsumpcije. V mrežah velikih struktur, vzpostavljenih s strani +> prekrivajočih *terreins artificiels*, je vstavljanju predhodno +> oblikovanih stanovanjskih elementov zagotovljena največja svoboda. V +> razmerju do občinstva to pomeni vabilo naj se to napravi v aktivnega +> projektanta mesta: Le Corbusier v demonstracijski skici na koncu +> doseže predvideti možnost vstavljanja ekscentričnih in eklektičnih +> elementov v mrežo fiksnih struktur. "Svoboda" zagotovljena občinstvu +> se mora potisniti tako daleč, da dovoli samemu občinstvu -- +> proletariatu doma v serpentinah, ki se vijejo pred morjem, in +> buržoaziji na hribih Fort-l'Empereur -- razdelavo lastnega "slabega +> okusa". Arhitektura kot pedagoški akt in instrument integracije, +> torej. + + + +> Toda v odnosu do industrije ta svoboda privzame še pomembnejše pomene. +> Le Corbusier ne izkrastilizira minimalne produkcijske enote v +> funkcionalne standardne elemente, kakor May v svoji *Frankfurter +> Kuche*. V merilu posameznega objekta je treba upoštevati zahteve po +> nenehni tehnološki revoluciji, po *stylingu*, po hitri konsumpciji, ki +> jih narekuje aktivni kapitalizem v ekspanziji. Stanovanjsko celico, +> teoretično potrošljivo v kratkem času, je mogoče zamenjati ob vsaki +> spremembi individualnih potreb -- ob vsaki spremembi potreb, ki jih +> povzroči prenova stanovanjskih modelov in *standards*, ki jih narekuje +> produkcija.[^23] Pomen projekta postane zelo jasen. + +[^23]: Lahko bi, na podlagi teh premislekov, nasprotovali Banhamovi +tezi, ki kritizira, s stališča notranjega tehnološkemu razvoju, +tipološko statičnost mojstrov "modernega gibanja". "In opting for +stabilised types or norms, architects opted for the pauses when the +normal process of technology were interrupted, those process of changes +and renovation that, as far we can see, can only be halted by abandoning +technology as we know it today, and bringing both research and +mass-production to a stop". (R. Banham, *Theory and Design in the First +Machine Age*, The Architectural Press, London, 1962, str. 325). Morda je +odveč poudarjati, da vsa arhitekturna znanstvena-fantastika, ki se je +razmahnila od 60\. let do danes z odrešitvijo razsežnosti "podobe" +tehnoloških procesov, je -- v primerjavi z Le Corbusierjevim planom +*Obus* -- nazadnjaška na najbolj obupen način. + + + +> Subjekt urbane reorganizacije je občinstvo, ki je nagovorjeno in +> napravljeno kritično sodelovati v svoji kreativni vlogi: industrijska +> avantgarda, "oblast", potrošniki so, s teoretično homogenimi +> funkcijami, soudeleženi v zagnanem in "povzdignjenem" procesu +> nenehnega razvoja in preoblikovanja. Od produkcijske realnosti, do +> podob, do uporabe podob, ves urbani stroj potiska "družbene" +> potenciale *civilisation machiniste* do konca skrajnosti njenih +> implicitnih možnosti. + + + +> Zdaj moramo odgovoriti na vprašanje: kako to, da projekt za Alžir, +> kasnejši načrti za evropska in afriška mesta in celo Le Corbusierjevi +> minimalni predlogi ostanejo mrtva črka? Ali ne gre morda za +> protislovje med tem kar je bilo izrečeno -- da so v teh predlogih +> najnaprednejše in formalno najrazvitejše hipoteze buržoazne kulture na +> polju *designa* in urbanizma -- in neuspehi, ki jim je Le Corbusier +> priča v prvi osebi? + + + +> Na to vprašanje se lahko odgovori na več načinov, vsi so veljavni in +> komplementarni med seboj. Najprej je treba opozoriti, da Le Corbusier +> deluje kot "intelektualec" v strogem pomenu. Ne povezuje se -- kot +> Taut, May ali Wagner -- z lokalnimi in državnimi oblastmi: njegove +> hipoteze pripadajo posebni realnosti (jasno, orografija in zgodovinska +> razslojenost Alžira sta izjemi in forma projekta, ki jo upošteva, je +> neponovljiva), toda metodo, ki ga vodi, je možno posplošiti. Od +> posameznega k univerzalnemu: natanko nasprotno metodi, ki ji sledijo +> intelektualci weimarske socialdemokracije. Ni slučaj, da Le Corbusier +> v Alžiru več kot štiri leta dela brez provizije ali plačila. On je +> "iznašel" svojo zaposlitev, jo posplošil in je pripravljen osebno +> plačevati svojo aktivno in predlagalno vlogo. + + + +> Zaradi tega imajo vsi njegovi modeli značilnosti laboratorijskih +> eksperimentov: in ne more se zgoditi, da bi laboratorijski model lahko +> *tout-court* prevedli v realnost. Toda to ni dovolj. Možnost +> posplošitve hipotez je v nasprotju z zaostalimi strukturami, ki jih +> želi stimulirati: če so zahteve po revolucioniziranju arhitekture v +> skladu z najnaprednejšimi nalogami ekonomske in tehnološke realnosti +> še nezmožne jim dati koherentne in organske forme, ni čudno, da se +> realizem hipotez predstavlja kot utopija. + + + +> Vendar se brodoloma v Alžiru -- in bolj splošno, Le Corbusierjevega +> "neuspeha" -- ne bere pravilno, če ga ne beremo kot pojav mednarodne +> krize moderne arhitekture. + +> --- + + + + + +> Zanimivo je preiskati, kako je sodobno zgodovinopisje poskušalo +> pojasniti krizo moderne arhitekture, katere začetek postavlja v leta +> okoli 1930 in katere nadaljevanje še do danes je splošno sprejeto. +> Evropski fašizmi na eni, stalinizem na drugi strani: tem političnim +> zapletom se pripisuje skoraj vsa "krivda" začetka krize. Hkrati pa se +> sistematično zanemarja pojav novega odločilnega protagonista na +> svetovnem prizorišču še posebej po veliki ekonomski krizi leta 1929: +> mednarodne reorganizacije kapitala in uveljavitev sistemov +> anticikličnega planiranja. + + + +> Pomenljivo je, da lahko skoraj vse cilje z ekonomskega področja, kot +> so formulirani v Keynesovi *General Theory*, ponovno najdemo kot čisto +> ideologijo v poetični osnovi moderne arhitekture. "Osvoboditi se +> strahu pred prihodnostjo s fiksiranjem te prihodnosti kot sedanjost": +> temelj keynesijanskega intervencionizma je enak temelju poetike +> moderne umetnosti. Toda tudi, in to prav v političnem smislu, je v +> temelju Le Corbusierjevih urbanističnih teorij: Keynes se sprijazni in +> dogovori s "stranko katastrofe" in teži k povrnitvi grožnje z njeno +> asimilacijo na vedno nove ravni;[^24] Le Corbusier vzame na znanje +> razredno realnost modernega mesta in prenese njegove konflikte na +> višjo raven, vzpostavi najnaprednejše predloge integracije občinstva, +> ki je soudeleženo kot upravljavec in aktivni potrošnik, v urbani +> mehanizem razvoja, ki je zdaj napravljen v organsko "človeškega". + +[^24]: Gl. A. Negri, *La teoria capitalista dello stato nel '29: John M. +Keynes*, v: "Contropiano", 1968, št. 1, str. 3 in dalje. + + + + + +> Zdaj se potrjuje naša začetna hipoteza. Arhitektura kot *ideologija +> Plana* je premagana z *realnostjo Plana*, ko ta preseže raven utopije +> in postane delujoč mehanizem. + + + +> Kriza moderne arhitekture se začne natanko v trenutku, ko njen naravni +> naslovnik -- veliki industrijski kapital -- njeno temeljno ideologijo +> naredi za svojo ter postavi na stran nadzidave. Od tega trenutka dalje +> arhitekturna ideologija izčrpa lastne naloge: njena vztrajna želja +> videti realizacijo lastnih hipotez postane, ali sredstvo za +> premagovanje zaostale realnosti, ali nadležna motnja. + + + +> V tej luči lahko beremo nazadovanja in tesnobne borbe modernega +> gibanja od leta 1935 do danes: splošnejše zahteve po racionalizaciji +> mest in teritorijev ostajajo neizpolnjene in nadalje učinkujejo kot +> posredne pobude za realizacijo delnih ciljev, ki jih sproti določa +> sistem. + + + +> Na tej točki se zgodi nekaj, kar se na prvi pogled zdi nerazložljivo. +> Ideologija forme dozdevno opusti svoje realistično poslanstvo, da bi +> se obrnila k drugemu polu, ki je neločljivo povezan z dialektiko +> buržoazne kulture: brez opustitve "utopije projekta", odrešitev od +> procesov, ki so konkretno obšli raven ideologije, išče v povrnitvi +> kaosa, v kontemplaciji tiste tesnobe, ki jo je konstruktivizem +> dozdevno za vedno izkoreninil, v sublimaciji Nereda. + + + +> Po tem, ko prispe do nesporne *impasse* notranjih protislovij +> kapitalističnega razvoja, se arhitekturna ideologija odpove svoji +> spodbudni vlogi v razmerju do produkcijskih struktur in se maskira z +> dvoumnimi *slogans*, ki oporekajo "tehnološki civilizaciji". + + + +> Nesposobna analizirati dejanske vzroke krize *designa* in z vso svojo +> pozornostjo osredotočena na interne probleme *designa samega*, sodobna +> kritika kopiči simptomatične ideološke iznajdbe v poskus ponujanja +> novih vsebin za zavezništvo med tehnikami vizualne komunikacije in +> industrijske produkcije. Ni naključje, da opredeljeno področje za +> odrešitev tega zavezništva -- zdaj zahtevano z zvenom dvoumnega +> "neohumanizma", ki ima, v razmerju do *Neue Sachlickheit* 20\. let +> 20\. stoletja, resno pomanjkljivost mistifikacije svoje posredniške +> vloge med Utopijo in Produkcijo -- vztraja prav na *podobi mesta*. + + + +> Mesto kot nadzidava torej. Bolje rečeno, umetnost je zdaj poklicana +> mestu podati obličje nadzidave. Pop art, op art, analize urbane +> *imageability*, *esthétique prospective* se usmerijo k naslednjemu +> cilju: prikriti, z razrešitvijo v raznovrstnih *podobah*, protislovja +> sodobnega mesta ter s tem simbolno povzdigniti tiste formalne +> kompleksnosti, ki, brane z ustreznimi parametri, niso nič drugega kot +> eksplozija nerazrešenih razhajanj, ki uhajajo planu naprednega +> kapitala. Povrnitev koncepta *umetnosti* je tako funkcionalno v tej +> novi vlogi zakrivanja. Prav tam kjer se *industrial design* postavi na +> avantgardo tehnološke produkcije in pogojuje njeno kakovost z namenom +> povečanja konsumpcije, se *pop art*, s ponovno uporabo ostankov, +> zavržkov te produkcije, postavi na njeno retrogardo. Toda to ustreza +> ravno dvojni zahtevi, ki je zdaj obrnjena k tehnikam vizualne +> komunikacije. Umetnost, ki se odpove postaviti se na avantgardo +> produkcijskih ciklov, dokaže, da proces konsumpcije, onkraj verbalnih +> oporekanj, teži k neskončnosti, da tudi *zavržki*, sublimirani v +> neuporabne ali nihilistične objekte, lahko privzamejo novo *uporabno +> vrednost*, ponovno vstopijo, četudi zgolj skozi zadnja vrata, v cikel +> produkcije-konsumpcije. + + + +> Toda ta retrogarda je tudi znak odpovedi -- morda le začasne -- +> kapitalističnega plana od popolne razrešitve protislovij mesta, od +> preoblikovanja mesta v popolnoma organiziran stroj, brez odpadkov +> arhaičnega značaja ali splošnih disfunkcionalnosti. + + + +> V tej fazi je dejansko treba delovati za prepričevanje občinstva, da +> so protislovja, neravnovesja in kaos, tipični za sodobna mesta, +> neizbežni: namreč, da ta kaos vsebuje neraziskano bogastvo, neomejene +> možnosti uporabe, ludične vrednote, ki naj se predlagajo kot novi +> družbeni fetiši. + + + +> *Carnaby Street* in novi utopizem sta torej različna vidika istega +> fenomena. Arhitekturni in supertehnološki utopizem, ponovno odkritje +> *igre* kot pogoja soudeležbe občinstva, prerokbe "estetske družbe", +> pozivi k ustanavljanju *primata domišljije*: to so predlogi nove +> urbane ideologije.[^25] + +[^25]: Gl., kot besedila, ki jih je treba razumeti kot simptome +fenomena: G. C. Argan, *Relazione introduttiva al convegno sulle +"strutture ambientali"*, Rimini, settembre, 1968; L. Quaroni, *La Torre +di Babele*, Matsilio, Padova, 1967; M. Ragon, *Les visionnaires de +l'architecture*, Paris, 1965; A. Boatto, *Pop art in U.S.A.*, Lerici, +Milano, 1967; F. Menna, *Profezza di una società estetica*, Lerici, +Milano, 1968\. Bilo bi odveč opozoriti, da je primerjava teh besedil +povsem nepovezana s premisleki glede njihove notranje rigoroznosti in +kakovosti posameznega prispevka. + + + +> Obstaja zgledno besedilo v katerem se najdejo združeni in uravnovešeni +> vsi pozivi umetniški dejavnosti, da naj, namesto dejavne, prevzame +> novo prepričevalno vlogo. + + + +> In pomenljivo je da *Livre blanc de l'art total* od Pierra Restanyja, +> na kar se sklicujemo, izrecno postavlja na tapeto vse teme, ki +> izhajajo iz zaskrbljene ugotovitve o izrabi ciljev, ki se jim je do +> danes sledilo. Z naslednjim izidom: da "novi" predlogi odrešitve +> umetnosti privzemajo prav iste pomene, z različnimi besedami, kot +> predlogi zgodovinskih avantgard, brez jasnosti ali samozaupanja, ki so +> jih te lahko upravičeno razkazovale. + + + +> Restany piše: "La metamorphose des languages n'est que le reflet des +> changements structurels de la societé. La technologie, en réduisant de +> façon croissante la décalage entre l'art (synthèse des nouveaux +> languages) et la nature (la realité moderne, technique, et urbaine) +> joue le rôle déterminant d'une catalyse suffisante et nécessaire." +> ["Preobrazba jezika ni nič drugega kot odsev strukturalne spremembe +> družbe. Tehnologija, ki vedno bolj krči razkorak med umetnostjo +> (sintezo novih jezikov) in naravo (moderno, tehnično in urbano +> stvarnostjo), igra odločilno vlogo v zadostni in nujni +> katalizi."][^26] + +[^26]: P. Restany -- *Le livre blanc de l'art totale; pour une +esthetique prospective*, v: "Domus", 1968, št. 269, str. 50. + + + +> "Outre ses immenses possibilités et ses ouvertures illimitées, la +> technologie témoigne de la flexibilité indespensable en période de +> transition: elle permet à l'artiste conscient d'agir non plus sur les +> effets formels de la communication, mais sur ses termes-mémes, +> l'imagination humaine. *La technologie contemporaine permet enfin è +> l'imagination de prendre le pouvoir*: liberée de toute entrave +> normative, de tout problème de réalisation ou de production, +> l'imagination créatrice peut s'identifier à la conscience planétaire. +> *L'esthétique prospective est le véhicule de la plus grande espérance +> de l'homme: sa libération collective.* La socialisation de l'art +> traduit la convergence des forces de création et de production sur un +> objectif de synthèse dinamique, la métamorphose technique: c'est à +> travers cette restructuration que l'homme et le réel trouvent leur +> vrai visage moderne, qu'ils redeviennent *naturels*, toute aliénation +> dépassée." ["Tehnologija priča skozi neizmerne možnosti in neomenjene +> predigre o nepogrešljivi prilagodljivosti v prehodnem obdobju: +> zavestnemu umetniku dovoljuje, da ne deluje več na oblikovne učinke +> komunikacije, pač pa na same njene izraze, na človeško predstavo. +> *Moderna tehnologija končno dovoljuje predstavi, da pride na oblast*: +> ustvarjalna domišljija, ki je osvobojena vsake uravnavajoče prepreke, +> vsakega problema realizacije ali proizvodnje, se lahko poistoveti s +> planetarno zavestjo. *Bodoča estetika je nosilka največjega +> človekovega upa, kolektivne osvoboditve.* Socializacija umetnosti +> vpelje sovpadanje ustvarjalnih in proizvajalnih sil k cilju, ki ga +> predstavlja dinamična sinteza in tehnična preobrazba; prek te ponovne +> strukturacije najdeta človek in stvarnost svoj resnični moderni izraz, +> ki ju znova napravi naravna, brez zastarele odtujitve."][^27] + +[^27]: Prav tam. Poudarek naš. + + + +> Krog se sklene. Markuzejanska mitologija je izkoriščena za +> dokazovanje, da je možno doseči neko nedoločeno "kolektivno svobodo" +> znotraj trenutnih produkcijskih razmerij in ne z njihovim +> spodkopavanjem. Dovolj je zgolj "podružbiti umetnost" in jo postaviti +> na čelo tehnološkega "napredka": ni pomembno, če celoten cikel moderne +> umetnosti dokazuje -- včeraj morda razumljivo, danes zgolj zaostalo -- +> utopičnost teh predlogov. Za to postane dopustno celo vpijanje najbolj +> dvoumnih *slogans* francoskega "maja". *Imagination au povoir* +> odobrava dogovor med protestništvom in konzeravtivizmom, med +> simbolično metaforo in produkcijskimi procesi, med begom in +> *realpolitik*. + + + +> In to ni vse. S ponovno utrditvijo posredniške vloge umetnosti se +> lahko celo vrnemo k pripisovanju *naturalističnih* konotacij +> umetnosti, ki ji jih je pripisovala razsvetljenska kultura. +> Avantgardna kritika tako razkriva svojo nalogo kot ideološki +> instrument današnje kritične faze kapitalističnega univerzuma. Do te +> mere, da jo je nenatančno še vedno nazivati "kritika", saj je njena +> funkcionalnost v tem smislu povsem očitna: zmeda in dvoumnost, ki jih +> pridiga v imenu umetnosti -- instrumentalno usvajanje vseh zaključkov +> semantične analize -- nista nič drugega kot sublimirane metafore in +> dvoumnosti, ki oblikujejo strukture trenutnega mesta. Zavračanje +> kritike, da se umesti znotraj kroženja +> projektiranje--produkcija--konsumpcija je zato simptomatično. + + + +> Restany nadaljuje: "La méthode critique doit concourir à la +> généralisation de l'esthétique: dépassement de l'oeuvre et production +> multiple; distinction fondamentale entre les deux ordres +> complémentaire de la création et de la production, systématitation de +> la rechetche opérationelle et de la coopération technique dans tous +> les domaines de l'expérimentation de synthèse; structuration +> psyco-sensorielle de la notion de jeu et de spectacle; organisation de +> l'espace ambient en vue de la communication de masse; insertion de +> l'environnement individuel dans l'espace collectif du bien-étre +> urbain." ["Kritična metoda mora tekmovati z generalizacijo estetike: s +> prehitevanjem dela in pomnoženo proizvodnjo; temeljno razlikovanje med +> komplementarnim določilom ustvarjanja in proizvodnjo, sistematizacijo +> operacionalnega razlikovanja in sodelovanja tehnike na vseh področjih +> eksperimentiranja s sintezo; psiho-senzorno strukturacijo pojma igre +> in prizora, organizacijo prostorskega okolja, ustrezno komunikacijo +> celote; uvrstitvijo posameznega okolja v skupni prostor +> blagostanja."][^28] + +[^28]: Prav tam. Jasno je da Restanyjevo besedilo uporabljamo samo kot +primer mitologije, ki je izjemno razširjena med protagonisti +neoavantgard: po drugi strani pa lahko številne naše trditve veljajo +tudi za globlje "disciplinarne" poskuse odrešitve skozi utopijo. + + + +> Kritika mora zdaj delovati znotraj produkcijskih ciklov, delovati +> mora, tako da postane *operativna*, kot spodbuda za prestavljanje +> Plana na vedno naprednejše ravni. + + + +> Kaj je zares novega v odnosu do predlogov zgodovinskih avantgard? Ne +> bi bilo težko, s tehnično analizo, dokazati, da so onkraj ponovnega +> ideološkega zagona prostori za novosti zelo reducirani. Vrh tega, v +> podobnih predlogih v razmerju do koherentnosti zgodovinskih avantgard +> -- ko izvzamemo markuzijansko utopijo o odrešitvi prihodnosti skozi +> Veliko zavrnitev, ki jo opravi domišljija -- vsekakor nekaj manjka. + + + +> Kako si pravzaprav razložiti vso to vztrajanje na zapravljanju forme +> in na povrnitvi posebne razsežnosti umetniških tem, v luči potreb po +> vse večji integraciji formalne razdelave v produkcijski cikel? + + + +> Nesporno se soočamo z dvema sočasnima pojavoma. Na eni strani +> umestitev gradbeništva znotraj občih planov nadaljuje z omejevanjem +> funkcionalnosti ideološke vloge arhitekture. Na drugi je videti, kot +> da ekonomska in družbena protislovja, ki na področju urbanih in +> teritorialnih struktur vedno bolj pogosto eksplodirajo, ukazujejo +> zaustavitev Plana kapitala. Do zdaj kaže, da v soočenju s temo +> racionalizacije urbane ureditve -- osrednja in odločilna tema -- +> kapital ni uspešno našel ustreznih sil in instrumentov za izpolnitev +> nalog, ki jih je arhitekturna ideologija modernega gibanja pravilno +> pokazala. + + + +> To prisili intelektualno opozicijo in celo razredne organizacije, ki +> so do danes sprejele boriti se za razrešitev teh težav in protislovij, +> k zatekanju v aktivno funkcijo -- spodbujanja, kritike, boja. Ostrina +> boja za urbanistične zakone (tako v Italiji kot v ZDA), za +> reorganizacijo gradbenega sektorja, za *urban renewal* je lahko mnoge +> zavedla, da bitka za planiranje lahko predstavlja neposredni moment +> razrednega boja. + + + +> Odkritje njihovega zatona kot aktivni ideologi, spoznavanje ogromnih +> tehnoloških možnosti racionalizacije mesta in teritorija skupaj z +> vsakodnevnimi ugotovitvami o njihovi brezkoristnosti, zastaranje +> specifičnih metod projektiranja še preden so njihove hipoteze lahko +> preverjene v realnosti za arhitekte tvorijo tesnobno vzdušje, ki +> omogoča, da na obzorju vidimo zelo konkretno ozadje, zastrašujoče +> kakor največje zlo: proletarizacija arhitekta in njegova umestitev, +> zdaj brez poznohumanističnih zadržkov, v planske načrte produkcije. + + + +> Da ta nova profesionalna situacija -- že realnost v deželah naprednega +> kapitalizma kot so ZDA ali socializiranega kapitala kot je ZSSR -- +> arhitekte straši in da se je izogibajo z najbolj nevrotičnimi +> ideološkimi in oblikovnimi izigravanji, je samo pokazatelj politične +> zaostalosti te skupine intelektualcev. + + + +> Po tem, ko so ideološko predvideli železni zakon Plana, se arhitekti, +> nezmožni zgodovinskega branja opravljene poti, upirajo skrajnim +> posledicam procesov, ki so jih sami pomagali sprožiti. In, kar je še +> huje, patetično poskušajo oživeti "etiko" moderne arhitekture in ji -- +> verbalno -- naložiti politične naloge primerne le za začasno pomiritev +> abstraktnega in neupravičenega besa. + + + +> Zaradi tega se je potrebno prepričati: da celoten cikel moderne +> arhitekture in novih sistemov vizualne komunikacije nastaja, se +> razvija in vstopa v krizo kot grandiozen poskus -- zadnji s strani +> buržoazne likovne kulture -- razrešitve na ideološki ravni, ki je +> toliko bolj zahrbtna, ko je znotraj konkretnih operacij, neravnovesij, +> protislovij in zaostalosti, ki so tipične za kapitalistično +> reorganizacijo svetovne trgovine. + + + +> V tem smislu si red in nered nehata nasprotovati. Če beremo njihove +> realne zgodovinske pomene, med konstruktivizmom in "protestno +> umetnostjo", med racionalizacijo gradbeništva in neformalnim +> subjektivizmom ali *pop* ironijo, med kapitalističnim planom in +> urbanim kaosom, med ideologijo planiranja in poetiko objekta ni +> protislovja. + + + +> *Usoda* kapitalistične družbe v tem pogledu nikakor ni tuja +> *projektu*. Ideologija projekta je povsem bistvena za integracijo +> modernega kapitalizma v vse baze in nadzidave človeškega obstoja, prav +> toliko kot je bistvena iluzija možnosti nasprotovanja temu *projektu* +> z instrumenti *alternativnega* projektiranja, ali z radikalnim +> "antiprojektiranjem". + + + +> Lahko bi se reklo, da za arhitekturo in planning obstajajo številne +> marginalne in retrogardne naloge. Nas rajši zanima kako to, da je +> marksistično usmerjena kultura, doslej s skrajno skrbnostjo in +> vztrajnostjo, ki je vredna boljšega cilja, po krivem zanikala ali +> zakrivala to preprosto resnico: da, kot ne more obstajati razredna +> politična ekonomija, ampak zgolj razredna kritika politične ekonomije, +> tako ne moremo utemeljiti razredne estetike, umetnosti, arhitekture, +> ampak zgolj razredno kritiko estetike, umetnosti, arhitekture, mesta. + + + +> Dosledna marksistična kritika ideologije arhitekture in urbanizma ne +> more drugega kot demistificirati slučajno, zgodovinsko, nikakor +> objektivno ali univerzalno, realnost, ki se skriva za enotnimi +> kategorijami umetnost, arhitektura, mesto. + + + +> S privzemanjem svoje zgodovinske vloge in razredne kritike nase mora +> kritika arhitekture postati kritika urbane ideologije in se mora na +> vsak način izogibati vstopanju v "progresiven" dialog s tehnikami +> racionalizacije protislovij kapitala. + + + +> Med intelektualnimi iluzijami, ki jih je treba najprej poraziti, je +> ta, ki je, zgolj z vrednoto podobe, usmerjena v anticipacijo pogojev +> nekakšne arhitekture za "osvobojeno družbo". Kdor predlaga takšen +> slogan, če postavimo na stran njihov boleč utopizem, se izogiba +> vprašanju, ali ta cilj lahko dosežemo brez lingvistične, metodološke, +> strukturne revolucije, ki presega preprosto subjektivno voljo ali +> preprosto posodobitev sintakse. + + + +> Moderna arhitektura je začrtala poti svoje usode, ko je postala +> nosilka idealov napredka in racionalizacije, ki so delavskemu razredu +> tuji, ali pa so mu blizu le v socialdemokratski perspektivi. Lahko se +> spomnimo zgodovinske neizogibnosti tega pojava, toda ko je enkrat +> prepoznan kot tak ni več možno skriti dokončne realnosti, ki tesnobne +> odločitve arhitektov "levice" napravi brezkoristne. + + + +> Brezkoristno tesnobne, ker je brezkoristno boriti se znotraj +> brezizhodnih kapsul. Kriza moderne arhitekture ni posledica +> "utrujenosti" ali "propada": bolj gre za krizo funkcije ideologije +> arhitekture. "Padec" moderne umetnosti je zadnje pričanje buržoazne +> dvoumnosti, razpete med "pozitivnimi" cilji posredovanja med +> protislovji ter neusmiljenim raziskovanjem svojega objektivnega +> ublagovljenja. Nobenega "odrešenja" ni več mogoče najti znotraj nje: +> niti z nemirnim tavanjem v "labirintih" podob, tako raznovrstnih, da +> so končno neme, niti z zapiranjem v mračno tišino geometrij, +> zadovoljnih z lastno popolnostjo. + + + +> Zaradi tega ni mogoče predlagati arhitekturnih "protiprostorov": +> raziskovanje alternativ znotraj struktur, ki pogojujejo mistificiran +> značaj projektiranja, je žalostno protislovje v terminih. + + + +> Refleksija o arhitekturi kot kritika konkretne ideologije, ki jo +> "izvaja" arhitektura sama, ne more drugega, kot iti dlje in doseči +> specifično politično dimenzijo v kateri je sistematična destrukcija +> mitologij, ki vzdržujejo razvoje, le eden od ciljev: in samo prihodnji +> pogoji razrednega boja bodo dali vedeti, če je to kar si zastavljamo +> avantgardna ali retrogardna naloga. + +--- +references: +######################################################################## +- type: article-journal + id: tafuri1969peruna + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Per una critica dell'ideologia archittetonica" + title-short: "Per una critica dell'ideologia archittetonica" + container-title: "Contropiano: materiali marxisti" + issue: 1 + issued: 1969 + page: 31-79 + language: it +# vim: spelllang=sl,it +... diff --git a/.tafuri_il_socialismo_realizzato.md b/.tafuri_il_socialismo_realizzato.md new file mode 100644 index 0000000..9e70572 --- /dev/null +++ b/.tafuri_il_socialismo_realizzato.md @@ -0,0 +1,987 @@ +-- +title: Il socialismo realizzato e la crisi delle avanguardie +author: Manfredo Tafuri +date: 1971 +-- + +Non esiste analisi seria delle vicende delle avanguardie artistiche +nella Russia sovietica che possa prescindere dal legare la storia di +quelle avanguardie a quella della «scuola formalista», nata dalla +convergenza dei due gruppi di ricerca linguistico-letteraria di +Pietroburgo e di Mosca. + +Se esiste infatti una chiave di volta capace di spiegare le aporie +interne alla vicenda dell'avanguardia artistica nella Russia sovietica, +questa è esattamente l'analisi del dibattito che si accentra, ancor +prima della Rivoluzione di Ottobre, intorno alle tesi dell'*Opojaz*[^1]. +Ciò che è in gioco, sin dall'apparire delle prime indagini critiche di +Šklovskij, Jakobson, Vinogradov o Eichenbaum, è infatti la +*funzionalità* dell'arte, in quanto costruzione dotata di leggi e +strutture affatto specifiche nel contesto istituzionale in cui il +linguaggio fonda la sua genesi. Se è vero – come ha scritto +Eichenbaum[^2], – che il gruppo iniziale dei formalisti tendeva a +«emancipare la parola poetica dalle tendenze filosofiche e religiose che +avvincevano sempre più i simbolisti», è anche vero che quel tanto +insistere sul carattere convenzionale, artificioso, sovrapersonale +dell'arte, non ha altro scopo che isolare l'oggetto poetico in un +laboratorio anatomico, per indagare, nell'autonomia assoluta della sua +interna struttura evolutiva, i modi di funzionamento delle istituzioni +linguistiche[^3]. + +E' a questo punto che l'innesto dell'analisi formale sul tronco delle +avanguardie storiche diviene problematico. La parola-oggetto di +Chlébnikov, la poesia urbana di Majakovskij, la tensione antiestetica di +Burljuk e Kručënyck, la disgregazione de i nessi sintattici e la +«riduzione al fonema» dei futuristi in genere, o al puro segno e al +materiale-segno, di un Malevič o di un Tatlin – si pensi all'elenco +degli «strumenti per la rigenerazione della lingua» con cui si apre il +manifesto del 1913[^4] – sono, contemporaneamente, conferma degli +strumenti analitici usati dai membri dell'Opojaz e contestazione della +loro universalità. + +Il dissidio si rivela in tutta la sua ampiezza quando l'avanguardia +sceglie di legare il proprio destino al farsi della Rivoluzione +d'Ottobre. Quando essa, in altre parole, sceglie come propria la +dimensione della «progettazione», quando trasforma – in letteratura come +in poesia, in architettura, in pittura o nel cinema – la propria +negazione in proposta costruttiva, quando sceglie insomma di scendere +sul piano della storia. + +E' tale scelta soggettiva, che vede il realizzarsi dell'avanguardia come +omologo del «realizzarsi del socialismo», che segna, sin dal '17, le +tappe di una vicenda storica su cui si è recentemente avuto modo di +costruire analisi critiche altamente mistificate. E' da questa stessa +scelta che dovremo ripartire per ripercorrere i momenti di una vicenda +che è ora di far uscire dal mito. + +In quanto critica all'istituzione linguistica, le tesi dell'Opojaz non +possono che confermare, anzi storicizzare al livello più alto, la +struttura stessa delle discipline artistiche. Proprio perché il suo +sforzo è tutto concentrato nel trovare le vie di una massima efficienza +nell'organizzazione del materiale linguistico, proprio perché il suo +mettere fra parentesi tutte le questioni relative alla *genesi* dei +linguaggi e ai significati da essi convogliati è funzionale a tale +ricerca di leggi assolutamente «specifiche», il lavoro svolto dai +seguaci del «metodo formale» ottiene due effetti complementari: + +a) rovescia per intero le artificiose tesi circa la *politicità* +dell'avanguardia, omogeneizzando tecniche e articolazioni strutturali +futuriste a quelle dello stesso passato che i *budetljane* aggredivano +accanitamente[^5]; + +b) indica una nuova condizione del lavoro intellettuale, riducendo +quest'ultimo all'uso coerente ed efficiente di un materiale linguistico +in sé indifferente all'elaborazione che di esso dovrà fare il *tecnico +delle combinazioni formali*. Che è come dire consegnare – con un atto di +*realpolitik* culturale non sappiamo quanto cosciente – tutta la +responsabilità della *scelta dei materiali* (= la struttura dei +significati) al «committente politico». (Il che è già abbastanza +esplicito nelle risposte di Šklovskij alle accuse di parte marxista). + +Tale scelta, dal nostro punto di vista, ha un chiaro significato. L'arte +– scrive Šklovskij[^6] – «non è una cosa, non è un materiale, ma un +rapporto di materiali: e, come ogni rapporto, anche questo è di grado +zero. E' quindi indifferente la scala di misurazione dell'opera, il +valore aritmetico del denominatore, importante è il loro rapporto. Le +opere giocose, tragiche, universali o da camera, le contrapposizioni di +un mondo a un altro o di un gatto a una pietra sono uguali tra loro». + +Ma questa è esattamente la base teorica della riduzione del «materiale» +a se stesso operata dai controrilievi di Tatlin, o dai *Merzbilden* di +Schwitters. (L'accostamento non è casuale: si confrontino le immagini +fotografiche superstiti del Merzbau di Hannover con quelle relative alla +decorazione del *Café Pittoresque* eseguita nel 1917 da Georgiy Yakulov, +Rodčenko e Tatlin)[^7]. L'oggetto al suo grado zero è il materiale puro. +Lo scontro fra i materiali è già applicazione della legge dello +«straniamento» (il *ready-made* di Duchamp ne è d'altronde la +quint'essenza), e in un controrilievo o in un *Merz* l'artista è proprio +quell'«istigatore nella rivolta delle cose» di cui parla lo stesso +Šklovskij nel caratterizzare la tecnica dello «spostamento semantico» in +Tolstoj[^8]. + +Nasce già, a questo punto, una difficoltà. Fino a quando l'artista guida +la «rivolta delle cose» – la majakovskijana *rivolta degli oggetti* – +diviene almeno problematico passare dallo straniamento alla produzione: +lo «straniamento» specifico di una «cultura dei materiali», come quella +di Tatlin, è, oggettivamente, *straniamento dalla produzione*. + +«La gente che viene dal mare – scriverà Šklovskij per spiegare il +significato dello straniamento semantico[^9] – s'abitua talmente al +rumore delle onde che non lo sente più. Allo stesso modo raramente +udiamo le parole che pronunciamo. Noi ci guardiamo ma non ci vediamo +più. La nostra percezione del mondo si è inaridita e dissolta ed è +rimasta soltanto un puro e semplice riconoscere». + +Il comportamento quotidiano va quindi «corretto» dall'arte. Va, anzi, +negato nella sua opacità e nella sua opacità e nella sua afona +omogeneità. La «folla urbana» di Baudelaire o la Cura esistenziale di +Heidegger sono viste esplicitamente come i prodotti negativi della +«condizione» tecnologica. Ed è conseguente, a tale lettura idealizzata +della reificazione prodotta dal dominio crescente dei rapporti +capitalistici di produzione, il tentativo di rispondere con una astratta +tecnica di formalizzazione. + +Lo «straniamento semantico» è così identificato da Eichenbaum come la +ragione stessa dell'esistenza dell'arte: questa non ha altro compito +specifico che «sottrarsi all'uso quotidiano». + +«L'automatismo quotidiano nell'uso della parola – egli osserva[^10] – +lascia inutilizzate masse di *nuances* sonore, semantiche e sintattiche, +che trovano nell'arte letteraria il loro luogo specifico. La danza si +costruisce su movimenti che non hanno nulla a che fare con i gesti +abituali. *Se l'arte utilizza il quotidiano, è solo come un materiale in +un'interpretazione imprevista, o sotto una maschera accentuatamente +deformata* (il grottesco)»[^11]. + +Lo straniamento semantico, il divorzio fra segno e significato, la +creazione di sistemi di segni capaci di indurre significati inediti, si +rivelano quindi, alla fine, strumenti di lotta contro l'universo +reificato del «quotidiano». L'appropriazione del mondo tecnologico o +dei mezzi di comunicazione di massa ha quindi una seconda faccia: poiché +quell'appropriazione avviene mediante una *distorsione* (il *priëm*, +l'artificio dei formalisti) e poiché l'obiettivo ultimo di essa è il +raggiungimento delle «verità» celate dall'universo mercificato, il +percorso labirintico attraverso la forma, proposto da avanguardie e +Opojaz, si pone come tentativo di recupero dell'autenticità perduta. + +La *creazione di forma* come terra promessa della vittoria soggettiva +sull'alienazione, dunque: questo è ciò che i formalisti teorizzano, +questo è il *contenuto* latente delle loro analisi «scientifiche». + +Ma è chiaro che un tale rovesciamento della negazione romantica +dell'universo tecnologico, nello stesso momento in cui dichiara +l'autonomia dell'arte dalla vita, in cui asserisce la necessità di +spezzare le associazioni abituali, di rendere *strano* l'abituale, +rivela anche la sua doppia faccia: + +a) da un lato si pone come accettazione della realtà tecnologica e delle +sue leggi fondamentali; + +b) d'altro lato assume quella realtà solo e unicamente come *materiale +da deformare*, da assoggettare, da restituire carico dei suoi *valori +perduti*. + +Ma ciò pone problemi pressoché insolubili: il Costruttivismo sovietico +oscillerà perpetuamente fra un'architettura *estranea al quotidiano* – +le ricerche di Mel'nikov e dei Golosov – e un'architettura in dialettica +*positiva* con esso: le ricerche di Ginzburg, principalmente, o di +Burov. + +D'altronde, lo stesso Šklovskij aveva già affermato che «la creatività, +anche quella artistico-rivoluzionaria, è tradizionale. Una infrazione al +canone è possibile solo quando il canone esiste, l'atto blasfemo +presuppone una religione non ancora morta. Esiste una 'Chiesa' dell'arte +nel senso di una congregazione di coloro che la sentono. Questa chiesa +ha il proprio canone, creato dalla progressiva stratificazione delle +eresie. Preoccuparsi di fondare un'arte collettiva è altrettanto inutile +quanto far pratiche perché il Volga si getti nel Caspio»[^12]. + +In un primo tempo, quindi, fra il 1919 e il '25, quando gli analisti +dell'Opojaz indagano sulle opere di Majakovskij, di Puni o di Tatlin, il +loro sforzo principale è nel dimostrare il legame del tutto arbitrario e +artificioso istituito dalle avanguardie fra arte e politica. Šklovskij +dice, della torre di Tatlin, che è «un monumento fatto di ferro, di +vetro e di rivoluzione»[^13], ma solo in quanto la «rivoluzione» si è +estraniata da se stessa, per divenire, come il ferro e il vetro, +*materiale* linguistico. Con un significativo mutamento di rotta, nel +'23 Osip Brik è costretto a definire cosa l'Opojaz offre alla +«costruzione culturale del proletariato», asserendo che al «poeta +tecnico del suo lavoro... creatore del linguaggio al servizio della sua +classe», è necessaria una conoscenza scientifica delle leggi della +produzione artistica «al posto di una rivelazione mistica dei misteri +della creazione», mentre contemporaneamente Arvàtov si incarica di +mediare Produttivismo e metodo formale, dando a quest'ultimo +contrassegni marxisti[^14]. + +Per il LEF, costituitosi appunto nel '23, il compito dell'artista non è +che una sperimentazione di «laboratorio», compiuto da «operai che +eseguono una ordinazione sociale»[^15] – almeno nell'accezione di +sinistra offerta ora al «lavoro sulla parola»: e tale «costruzione della +vita» (*ziznestroenie*), attuata per mandato sociale, sfocia nella più +assoluta conferma della stabilità e immutabilità del Linguaggio come +istituzione. + +Tutta l'analisi dell'evoluzione morfologica alla scienza delle strutture +segniche, tutta l'analisi della loro genesi al partito: su questo +compromesso concorderanno sia Eichenbaum che Arvàtov e Lunačarskij. Ma +ciò significa dare per scontata, e da entrambi i versanti, +l'inattaccabilità delle Istituzioni formali. + +Un dare per scontato che ha fini immediati opposti, ma che possono anche +convergere. Per i formalisti – siano essi i membri dell'Opojaz che più +tardi gli architetti dell'Asnova e dell'Aru – si tratta di salvaguardare +un'area minima di assoluto controllo sulla disciplina; per la critica di +parte «marxista» si tratta di finalizzare il permanere delle ideologie, +nelle loro diverse espressioni tecniche, alla generale restaurazione +ideologica operante nell'URSS dopo il '24[^16]. + +Non casualmente, quindi, Šklovskij può affermare che il Futurismo, +riempiendo lo spazio tra le rime con «chiazze di sonorità transazionali +o metanoiche» porta a consapevolezza «l'opera dei secoli»[^17]. + +L'isolamento della parola-oggetto, la distorsione e lo slittamento +semantico, la disgregazione dei nessi logico-sintattici, la distruzione +dei canoni ritmici e metrici, la tecnica dello «straniamento», non sono +– per i teorici del formalismo – strumenti specifici delle avanguardie, +ma criteri validi in generale per l'attività di configurazione +artistica. In tal modo essi distruggono spietatamente l'ntera base +teorica del Futurismo e delle avanguardie, facendo di queste ultime solo +movimenti il cui compito storico è riportare alle sue schematiche e nude +leggi il lavoro letterario, reso, in tale opera di riduzione alla sua +struttura primaria, trasparente e del tutto leggibile nella specificità +dei suoi attributi[^18]. + +L'alleanza tra scuola formale e Futurismo è quindi del tutto ambigua. In +realtà i formalisti avanzano la più radicale contestazione dei miti e +delle pretese «politiche» del Futurismo di sinistra. Fra Tolstoj e +Majakovskij non esiste opposizione: esiste per loro solo un diverso modo +di articolare – su differenti «materiali» – tecniche del tutto affini se +non coincidenti[^19]. + +Indirettamente il formalismo compie una demistificazione che – se +condotta fino in fondo e con mutati obiettivi – avrebbe potuto assumere +i connotati di una vera e propria «critica dell'ideologia» nel senso +rigorosamente marxista del termine. E' inutile chiedersi perché ciò non +sia accaduto: la risposta è tutta nella falsa alternativa sorta fra +scuola formale ed «estetica marxista». Avanzando una teoria marxista +sull'arte, ignorando che da un punto di vista di classe non si dà altra +possibilità che di una critica marxista alle istituzioni linguistiche, +si aprirà la via a quella che sarà l'ambigua integrazione del formalismo +analitico nei metodi di produzione della forma[^20]. + +La poetica dell'oggetto, infatti, è nello stesso tempo una rinuncia e un +tentativo di dominio sul reale. Riconoscendo che l'universo delle +*cose*, nella sua brutale realtà, non è più sottoponibile ad +un'esperienza soggettiva che possa dominarlo con un progetto di +razionalità globale, le avanguardie europee avevano concluso il lungo +dibattito dell'epoca romantica sulla scoperta kantiana della +inconciliabilità fra l'*anima* e le *cose*. Anche il disegno dialettico +hegeliano era stato mandato in frantumi dal *pensiero negativo* +dell'avanguardia: Futurismo, Espressionismo e Dada concordano nel +sottrarsi alla sintesi positiva delle contraddizioni esibendo queste +ultime come tali[^21]. + +Le avanguardie sovietiche in particolare – parallelamente alle +esperienze collaterali del Bauhaus – tendono a fondare un nuovo tipo di +dominio su un reale riconosciuto come contraddittorio, non +assoggettabile ad alcun *a priori* formale: ma per fare questo debbono +riconoscere che non è più il soggetto a fondare la realtà, ma è +quest'ultima a fondare il soggetto. «Noi poeti futuristi – è scritto +nel manifesto *La parola come tale[^22] – ben più che alla Psiche diamo +valore alla Parola, bistrattata senza pietà dai nostri predecessori. Noi +vogliamo vivere della parola più che della nostra esperienza». Il che +non è affatto in contrasto con il manifesto «rumorista» di Russolo +(1913), e giustamente le esperienze dei rumoristi italiani sono state +messe in relazione alle prime ricerche di Dziga Vertov[^23]. Le +*Kino-Pravda* di Vertov (cui collabora, dalla tredicesima in poi, +Rodčenko) assumono come *materiale* da riorganizzare attraverso la +manipolazione degli *intervalli* e del montaggio lo spettacolo della +città di massa, o avvenimenti distanti nello spazio, in cui l'azione +collettiva in quanto realtà nuova venga scoperta, nelle sue *verità* +nascoste, dalla legge dello straniamento[^24]. + +Anche qui l'esperienza soggettiva è fondata a partire dal riconoscimento +della sua impotenza di fronte agli oggetti che lo stesso soggetto ha +posto dinanzi a sé, che il soggetto ha creato, e che gli si ripresentano +come estranei. I controrilievi tatliniani, le «favole geometriche» di El +Lisickij, le *Kino-Pravda* di Vertov, sono tentativi di *gestire la +propria alienazione*; così come i planiti di Malevič erano tentativi di +sublimare l'alienazione cosmica. «La psicologia – scrive Vertov[^25] – +impedisce all'uomo di essere esatto come un cronometro, frustra la sua +ambizione di apparentarsi alle macchine. Da noi non c'è ragione perché +l'arte del movimento non consacri tutta la sua attenzione all'uomo +futuro piuttosto che all'uomo attuale. E' vergognoso che, contrariamente +alle macchine, gli uomini non si sappiano comportare. Ma cosa fare, se +il comportamento impeccabile dell'elettricità ci tocca più che il +disordine della gente attiva o l'ozio pedante di quella passiva... Noi +escludiamo per il momento l'uomo come oggetto di ripresa filmica, dato +che, questi è incapace di dirigere i propri movimenti. La nostra strada +è di partire dal sedicente cittadino per pervenire all'uomo elettrico +compiuto, attraverso la poesia delle macchine». + +E' esattamente, la strada opposta – nonostante le apparenze superficiali +– a quella dell'*Esprit Nouveau*. L'uomo deve *farsi macchina* per +estinguere la propria colpa di fronte all'universo della produzione da +lui creato ma non dominato. Ma deve farsi macchina, principalmente, per +pagare cos1 il proprio scotto alla legge della produzione incessante, +della produzione per la produzione. + +«Mettere a nudo l'anima della macchina, *far amare la macchina +all'operaio, far amare il trattore al contadino, far amare la locomotiva +al meccanico*» [^26]. + +Con questi assiomi Dziga Vertov rivela il fine ultimo dell'avanguàrdia +fattasi produttiva. E' il collettivo, la classe, ora, che è chiamata a +*farsi macchina*, a identificarsi con la produzione. Il Produttivismo è si +un progetto di avanguardia: ma è progetto di conciliazione fra Capitale +e Lavoro, operato con la riduzione della forza-lavoro a ingranaggio +obbediente e muto della macchina complessiva [^27]. + +Il progetto iniziale del Suprematismo o della scuola formale – il +recupero di un lavoro intellettuale opportunamente distanziato e +differenziato da quello produttivo – regge sempre meno dal '25 in poi: +lo dimostrano non solo le parole e i films di Vertov, ma anche, e +principalmente, le crisi di Šklovskij ed Eichenbaum, con le quali lo +Erlich fa iniziare, giustamente, il dissolvimento del formalismo[^28]. + +D'altra parte sarebbe errato dar fede per intero alle pretese +scientifiche del formalismo stesso nella sua fase più rigorosa. Anche +quell'ostinato e polemico scavare nelle strutture prime della forma, +senz'altro obiettivo apparente che la dimostrazione della fondamentale +tautologicità dell'arte, era a sua volta un «progetto» artistico. La +distanza dell'analista dall'opera non era che un pretesto: fissando un +perimetro rigoroso per il proprio scavo analitico, il formalismo +progettava in realtà il recupero di una *qualità* specifica per il lavoro +intellettuale, dando coraggiosamente per scontata l'inutilità di +quella stessa qualità di fronte alla realtà della produzione. + +E' ciò che avviene anche nella vicenda culturale dei paesi occidentali. +Ma le difficoltà, nella Russia sovietica, vengono accentuate proprio dal +fatto che la dialettica interna al lavoro intellettuale e il suo +scontro con il lavoro tutto omogeneizzato, astratto, *senza qualità*, +direttamente produttivo, insistono sul *dato* insopprimibile della +Rivoluzione del '17. + +Šklovskij, Eichenbaum, Tret'jakòv non riescono a convincere se stessi +della correttezza del loro «aureo» progetto di recupero di una qualità +intellettuale. Il metodo formale, dal '25 in poi, *vuole* inserirsi nella +produzione come per espiare un complesso di colpa. La letteratura viene +ora spinta a farsi *literatura fakta*, «fattografia», secondo l'espressione +dei formalisti: esattamente come per Rodčenko, la pittura deve farsi +produzione, o, come per Ginzburg, l'architettura deve farsi strumento +«sociale». Per tutta l'avanguardia sovietica, come per Dziga Vertov, il +campo da cui trarre i materiali primari della nuova arte produttiva è la +*banalità quotidiana*. + +«Noi consideriamo elemento essenziale dell'arte oggi – scrive Tret'jakòv[^29] – + il movimento dei fattografi. Respingiamo decisamente le affermazioni +sprezzanti di certi compagni del LEF: "Vorrete forse considerare *lefista* +ogni reportucolo di giornale, ogni ragazzino che sa scattare qualche +foto?" Ma è aristocraticismo estetico. La massa dei fotografi dilettanti +le migliaia di reporter e di corrispnndenti operai, nonostante la loro +bassa qualifica e il loro rigore, sono "fattografi" potenziali. Si deve +cercare di migliorare la loro qualifica, e per ogni autentica +socializzazione dell'arte costoro valgono più di qualsiasi pittore o +letterato qualificato, intento a lavorare in senso progressivo, una +volta pentito e dopo aver rinnegato il proprio passato». + +La *qualità* sperimentata nel lavoro puro sulla forma deve ora entrare nei +processi di «socializzazione»: il rifiuto verbale dell'aristocrazia +culturale è tutto funzionale alla polemica ormai ingaggiata +dall'intellettuale con se stesso. + +Il banale quotidiano ha la sua *forma* specifica nel giornalismo: non a +caso il progetto dei Vesnin per la «Pravda» o la grafica di El Lisickij +assumono dal *collage* cubista (con la mediazione della ricerca +tatliniana) la degradazione della forma e la sua identificazione con la +materia. «Quando diciamo che il romanzo sarà sostituito dal giornale – +scrive Šklovskij[^30] – non intendiamo dire che sarà sostituito da singoli +articoli. No, è la rivista stessa a rappresentare una determinata forma +letteraria, com'era ben chiaro all'epoca in cui nacque il giornalismo +inglese, quando si sentiva in modo cosi lampante il redattore come +autore». Ma subito dopo la «fattografia» è presentata come medium. di +«creazione collettiva», di funzione-collaborazione, secondo la +tradizione più ortodossa delle avanguardie storiche: «trovare il punto +di vista essenziale, capace di spostare il materiale e di offrire al +lettere la possibilità di ricostruirlo, ecco un procedimento molto più +organico di qualsiasi paragone, che ben raramente riesce a raggiungere +il proprio fine». + +«Lo sviluppo della "letteratura del fatto" non deve seguire una +direttrice capace di avvicinarlo alla grande letteratura, bensì una +divergente, e una delle condizioni essenziali è la lotta contro +l'aneddoto tradizionale che contiene in sé, allo stato embrionale, tutte +le qualità e tutti i vizi del vecchio metodo estetico»[^31]. + +Non sappiamo fino a che punto Šklovskij o Tret'jakòv si accorgessero, +nel '29, che la loro scoperta della «fattografia» non era che la +riduzione aggiornata del programma Produttivista del '20, certo apparso +alle loro orecchie, a suo tempo, come vaniloquio dilettantistico[^32]. + +«L'arte collettiva del presente è la vita costruttiva»: nelle parole di +Rodčenko e della Stepanova, in tutto aderenti alle idee di Tatlin, +riecheggia l'utopia positiva delle avanguardie del primo dopoguerra, +dalla *Novembergruppe* al De Stijl. E del resto, lo strumento più +elementare di quelle avanguardie – la riduzione, del «materiale» formale +al puro segno, al puro oggetto, come risposta alla scoperta della +reificazione dell'oggetto in seno all'universo mercificato della +produzione – è anche lo strumento principe del Costruttivismo russo; in +tutta la gamma delle sue specificazioni. + +La «*rivolta delle cose*», questo tema che, nella tradizione dell'angoscia +borghese è esperienza e prefigurazione di un mondo completamente +dominato da quel simbolo del *negativo* che è, per la falsa coscienza +intellettuale, la merce, si presenta ribaltato nelle ricerche delle +avanguardie sovietiche. L'Opojaz aveva ridotto scientificamente l'arte a +progetto di relazioni specifiche fra puri segni, fra elementari oggetti. +Il *Vešč* di Ehrenburg e di El Lisickij, l'astrazione geometrica di +Ladovskij e dei Vesnin, l'oggetto come prodotto, di Rodčenko o del +Metfak, le immagini virtuali di Dziga Vertov o di Ejzenstejn, le «cose +di Majakovskij, possono ora ripartire da quelle analisi, utilizzandole +positivamente, re inserendo le in un'ideologia della produzione che +rovesci la sospensione di giudizio compiuta dal formalismo circa la +propria collocazione politica. + +La «riduzione all'oggetto» tuttavia, non è, per il Formalismo, una +conseguenza diretta della sua analisi scientifica. Essa è piuttosto la +conseguenza di un compromesso. Trasformare una tecnica di indagine in +un metodo costruttivo della forma, rovesciare nella produzione la +medesima teoria che aveva rivelato le aporie delle avanguardie +produttiviste, ribaltare il valore «negativo» dell'analisi formale in +teoria «positiva»: questo è l'equivoco cui il gruppo dell'Opojaz in gran +parte e l'ala «sinistra» dell'arte sovietica nella sua totalità non +riusciranno a sfuggire, dal '25 in poi. Si noti ancora una volta la +singolare omogeneità di funzioni storiche e di comportamenti che lega +fra loro avanguardie negative (Espressionismo e Dada) e formalismo +russo. La «riduzione all'oggetto» è il termine ultimo della loro +dissacrazione: anche se per le prime si tratta di un risultato ottenuto +tramite l'*autodegradazione* dell'attività artistica, e per il secondo di +un estremo tentativo di «salvarsi l'anima». Dada non «si traduce» in De +Stijl, la Negazione non si rovescia in Positivo attraverso un qualche +magico reagente. L'aporia dell'avanguardia è tutta qui: nel non saper +trovare altri strumenti per denunciare il proprio processo di +mercificazione, la propria incomunicabilità, che in un atto +comunicativo, anche se ridotto a pura testimonianza di se stesso, a puro +segnale. Negando la possibilità della comunicazione, l'avanguardia +rappresenta e rivela la «miseria» di una tipica utopia borghese: la +scoperta, cioè, che non è più dato altro Valore che il tendere verso +valori ineffettuali, irraggiungibili, privi di senso. Anche il +formalismo aveva distrutto – e scientificamente, per giunta – ogni +illusione circa il significato della comunicazione. Eichenbaum o +Šklovskij hanno un bell'attribuire agli «specialisti del compromesso» - +primo fra tutti Arvàtov – la responsabilità del dissolversi della teoria +scientifica della forma in banali artifici. La banalizzazione del +formalismo è già insita nel suo disperato tentativo di autorecuperarsi +alla *produzione*[^33]. + +«L'unità dell'opera letteraria – scrive Tynjanov nel '24[^34] – non consiste +nella perfetta simmetria delle componenti, bensì... nella loro +integrazione dinamica... La forma dell'opera letteraria va intesa +dinamicamente». La «somma degli artifici», in cui nel '21 Šklovskij +riconosceva il principio cardine del processo formale, si presenta ora +come un tutto, un sistema, una struttura. Intorno al '25 Eichenbaum +scopre che nella linea di confine tra fonetica e semantica esiste la, +sintassi: la legge dello straniamento dovrà ora insistere su un +recuperato concetto di totalità della forma. Solo che si tratta di una +forma instabile, di una struttura che ha sempre meno a che fare con uno +stabilizzato «principio di ragione»: di una forma, insomma, che è +piuttosto un tendere verso una razionalità progettante. E' esattamente +il medesimo processo che si rivela nella vicenda delle avanguardie +figurative: si pensi al passaggio dalla pura «cultura dei materiali», +perpetuata da Ladovskij nel Vchutemas, alle prime esperienze dei Vesnin +nel '23, a quel «manifesto» di sintesi positiva che è Lo stile e +l'epoca, scritto da Ginzburg nel '24. + +L 'uso di una tecnica di analisi come supporto di una metodologia di +progettazione (letteraria o architettonica che questa sia ) è già nel +Tatlin dei Controrilievi; ma è con la costituzione del LEF' che nella +Russia sovietica avviene qualcosa che solo molto più tardi avverrà +nell'Occidente capitalista. Facendo funzionare in senso produttivo +l'analisi formale, tutto il contenuto demistificante della sua analisi +viene annullato. La sua inquietante contestazione del Futurismo risulta +neutralizzata:. la scoperta della distanza ineliminabile dell'arte dalla +vita, della fatale estraneità dell'arte alla «bandiera che sventola +sopra la cittadella»[^35], è fatta funzionare come forza» trainante di +un'ideologia. L'analisi formale si cala tutta all'interno della +struttura, del processo di formazione, dei congegni di articolazione +delle poetiche che ne ereditano, quindi, il lascito «positivo». + +L'arte costruzione della vita, preconizzata dal LEF, può cos1 assorbire +in sé tutti gli apporti di movimenti oggettivamente antitetici. + +Il messaggio lanciato nel '23 a futuristi, costuttivisti, produttivisti +e Opojaz è estremamente significativo[^36]. + +L'artista «tecnico del suo Javoro» agganciato allo studio delle «leggi +scientifiche della produzione poetica» può ora recuperare il formalismo +come affossatore delle tradizioni della letteratura borghese e come +rivèlatore delle leggi della produzione poetica, mentre si profila. una +nuova utopia, quella dell'arte proletaria come creazione della società +proletaria[^37]. + +Il carattere tutto accessorio e sovtastrutturale delle tesi +formalistiche circa la riduzione della progettazione alla.pura +organizzazione si rivela compiutamente nel momento in cui non può più +essere sottaciuto il predicato specifico di quella generica +«organizzazione». + +Rovesciare tutta la tematica della «morte dell'arte» nell'ideologia del +lavoro, funzionalizzare come stimòlo verso il rinnovamento dei mezzi e +delle tecniche di p roduzione la scoperta marxiana dei connotati di +classe delle Istituzioni e delle discipline, affermare declsamente un +possibile uso di cla.s se più insidioso quanto più raffinato l'ideologia +del «soçialismo realizzato» a quella dell'organizzazione (tettonica, +fattura, costruzione): questi i compiti che il 10 gruppo di Lavoro dei +Costruttivisti (1920) e il loro massimo teorico, A. Gan, si assumono in +proprio[^38]. + +Sarebbe però errato considerare chiusa, dal '20 in poi, la partita +dell'àvanguardia: questa ha solo spostato in là i propri obiettivi. +L'estraneità delle istituzioni borghesi al destinò del proletariato +rende legittima la dichiarazione di morte al feticismo dei Valori +artistici, dà un fondamento < politico» al tradizionale ruolo +distruttivo delle avanguardie storiche. La guerra alle «verità eterne e +incorruttibili»[^39] è solo il polo dialettico della ricostruzione, tutta +ideologica, del ruolo sovrastorico delle discipline: dove il cambiamento +di segno da queste assunto non trova. altra giustificazione che quella +etica. + +In luogò della classe, il proleta.riato unico arbitro del proprio +destino; in luogo delle contraddizioni ineliminabili insite nella +gestione operaia del Capitale, l'esaltazione dell'organizza zione +socialista; in luogo della rivelazione dell'oggettivo funzionamento +della Russia sovietica come momento di crisi del Capitale +internazionale, abbiamo l'assunzione dell'ttobre proletario come momento +di palingenesi universale, di epifania etica. Attribuendo al +proletariato il compito storico di reintegrare l'Uomo a se stesso e al +suo ambiente sociale, il recupero di un l avoro risacralizzato in quanto +non più ' alienato si traduce direttamente nell ideologia +dell'organizzazione, nel Piano. Né conta qualcosa l'osservazione dei +«diplomatici sovietici della cultura» in Occidente – Ehrenburg ed El +Lisicki, non casualmente attaccati sia da Arvàtov che da Gan[^40] circa +la coincidenza delle linee gènerali di sviluppo capitalisti che e +sovietiche verso l'rganizzazione della produzione e la sua +pianificazione[^41]. + +Solo il socialismo realizzato ammette il Piano come espressione organica +del colloquio mistico fra le masse e il nuovo universo tecnologico: solo +in esso quel colloquio può significare la nuova verità della «raggiunta» +fine della divisione sociale del lavoro. La «città comunista» – Gan lo +dichiara esplicitamente, e dopo di lui lo ripeteranno fino +all'saurimento El Lisickij e tutti i tecnici europei impegnati nella +costruzione reale di quella città, da Hannes Meyer ad Hans Schmidt 4 2 - +è il luogo specifico della manifestazione sociale del Piano, come la +«città borghese» è il luogo delle contraddizioni soggettivistiche e +dell'anarchia della produzione». + +L'Organizzazione è pronta ora a divenire il campo specifico su cui +l'intellettuale può fonaare le proprie speranze di riscatto e di +sopravvivenza; né manca chi, come Kusner, portando fino in fondo +l'deologia costruttivista, individua nel mito dell'rganizzazione la fine +del «feticismo della tecnica»[^43]. + +L'immagine della produzione come celebrazione della socialità del +lavoro, dunque. Produttivismo e Costruttivismo, ereditando, dal '23 +aleno, tutte le aspirazioni troricate del Suprematismo, indicano le vie +del rovesciamento del momento col lettivo nell'organizzazione di un +lavoro produttivo in cui la classe operaia sia esplicitamente chiamata a +riconoscersi completamente. Il macchinismo celebrativo della torre di +Tatlin del '19, i garages e i clubs operai di Mel'ikov dal '25 al '30, i +progetti urbanistici di Lavinskij, di Varentsov e dell'RU – pensiamo +alla planimetria di Autostroi (1930), in cui Lavrov, Popo e Krutikov +sembrano tradurre in segno planimetrico reiterato l'equilibrio dinamico +di alcuni famosi Controrilievi tatliniani[^44], – sono le tappe di un +progressivo sganciarsi dalla realizzazione di quello stesso piano +sociale che l'rganizzarsi dellé fcirme si assume il compito di +comunicare metaforicamente. (L'avvertimento di Maj akovskij agli +studenti del Vchutemas è veramente sintomatico al riguardo, cosi come lo +è la narrazione autobiografica. della Semenova sul ruolo del +produttivismo «astratto» in seno alle scuole di architettura) 4'. + +Non vorremmo che si interpretassero le nostre osservazioni come una +scontata critica rivolta al carattere puramente propositivo, simbolico, +«non realistico», delle correnti eredi dello spiritualismo suprematista +e dell'ccezione costruttivista offerta da Gabo e Pevsner. In realtà è +proprio il formalismo dei membri dell'ASNOVA, di Mel'ikov, dei Golosov, +di Leonidov, a segnare con maggiore chiarezza storica le tappe +successive in cui si realizza il «dover essere» dell'vanguardia. + +Notiamo anzitutto un fenomeno solo in apparenza paradossale. In nome +dell'autonomia della costruzione formale Tatlin aveva duramente +criticato il programma di addobbo monumentale delle città promulgato da +Lenin nel 1918. Nel '19 Tatlin stesso elabora il proprio «monumento», +dimostrando involontariamente quale fosse lo sbocco logico delle teorie +produttivistiche sui materiali; nello ste::ro tempo, le avanguardie +danno il meglio di sé nel teatro, nello spettacolo di massa, nella +propaganda urbana: il ribaltamento «produttivo» dell'«arte» sulla città +diviene la soluzione «naturale» della emblematica della tecnica e delle +implicazioni libertarie ad essa attribuite. L'ideologia dello sviluppo +si cala nell'p pello al lavoro sociale, all'integrazione della classe +nel piano di sviluppo, all'identificazione della classe nello sviluppo. +Lo stesso Lenin aveva confermato la necessità per la classe di +considerarsi estranea agli strumenti di valorizzazione del Capitale +fisso. La NEP aveva sancito implicitamente l'insopprimibilità +dell'opposizione dei diretti interessi di classe al pur \ necessario +sviluppo degli strumenti e dei metodi di produ- zione. + +Non cogliere la dialettica insita nella NEP e scegliere come proprio +campo di lavoro l'organizzazione dei modi di produzione – come ideologia +pura per i formalisti, come ambiguo compromesso fra ideologia e tecnica +di intervento settoriale per gli architetti dell'OSA – fa tutt'uno, per +gli intellettuali sovietici, con il travisamento del progetto leninista +rivolto a non annullare la classe nel piano, a liberare, anzi, il +potenziale di lotta della classe stessa, nell'autonomia della propria +estraneità allo stesso capitale sociale dentro al quale essa funge come +elemento trainante. + +La doppia faccia del lavoro produttivo – tutto dentro allo sviluppo e +contemporaneamente in lotta contro di esso viene annullata dall'deologia +che identifica classe e Piano. E' proprio questo, infatti, che +Ehrenburg, El Lisickij o i Vesnin indicano con il loro immediato +implicare il proletariato nel progetto di «liberazione collettiva» da +realizzare con lo sviluppo pianificato. Non a caso gli architetti +«radicali» tedeschi, olandesi o cecoslovacchi, potranno vedere nella +Russia sovietica il paese dell'utopia realizzata, il luogo eletto +dell'rganizzazione dello sviluppo, il campo di applicazione specifico in +cui è possibile attuare ' il sognato recupero di un lavoro intellettuale +riscattato nel suo ruolo di guida – etica e tecnica a un tempo – della +Civilisation machiniste[^48]. + +Il saggio di Vitezslav Prochazka, pubblicato in questo stesso volume, +documenta ampiamente la tensione ideale verso l'universo dell'umanesimo +socialista», tipico delle avanguardie progressiste cecoslovacche, da +Leva Fronta in poi. Ma forse, ancor più dell'opera. dei gruppi tedeschi +e ceki, è il pro getto elaborato d a Berlage per i l mausoleo di Lenin ( +1 924 ) ad esibire uno spaccato concettuale di tale identificazione +dell'URSS, da parte della cultura radicale, come il luogo specifico +della fratellanza. universale, del riscatto miilenario dalla +oppressione. Il progetto. di Berlage non a caso si struttura intorno a +due alti fari, che ripetono il motivo del precedente progetto di +«Pantheon dell'manità» (1915), elaborato come accorato appello +umanitario contro la «barbarie» della prima guerra mondiale4 1 + +Lenin come incarnazione del recupero dell uomo totale e del riscatto +del, «lavoro», dunque: il corpo di fabbrica laterale, echeggiante con la +sua copertura a sheds ' un edificio industriale, è esplicito nella sua +allegoria del lavoro sublimato. L'intera attesa messianica di un futuro +liberatorio, che agita la cultura olandese della fine dell'800 e del +primo ventennio del '90 0, con tutto if suo bagaglio di teorie +teosofiche mistiche e anarchiche, sembra, con il progetto di Berlage, +aver trovato un oggetto concreto. capace di soddisfare quell'attesa. Fra +il mausoleo berlagiano, la Stadtkrone di Taut, la cattedrale del futuro +di Feininger e le «città della pace» di Kampffmeyer, C. Klein e +Schmidt-Rottluff, le differctPze soo – al di là delle forme – solo +marginali. + +L'oscillare ambiguo tra l'autoconfinamento nell'deologia e il diretto +intervento nell'invenzione di forme socialiste di vita dal '28 in poi si +tratterà dell'invenzione della città socialista – caratterizza il +dibattito architettonico nel periodo della NEP. + +Ma il continuo insistere sul ruolo della letteratura o del cinema come +contributi all'organizzazione e alla «costruzione delle coscienze», o su +quello dell'architettura e della città come immagini sociali di una +pianificazione possibile, rivela a ben vedere una profonda inquietudine. + +Il ruolo dell'ideologia e dell'utopia, dal periodo della NEP in poi, non +può più essere mis tificato. Quanto più l'rchitettura salva se stessa +come disciplina, quanto più tenta la salvaguardia del proprio ruolo +istituzionale, tanto più essa gettualità del prodotto di massa e, il +destino del tecnico che ne guida il ciclo di produzione vengono legati +insieme, in modo non dissimile a quanto faranno Benjamin e Dorner ' 2. +Non solo rispetto alle condizioni reali dell'industria sovietica degli +anni '20, ma anche nei confronti della situazione storica più generale +dell'organizzazione produttiva, quell'invocazione, quella scelta +soggettiva di proletarizzazione, appare l'ultima prefigurazione +possibile del Geist borghese. Se ora la Totalità è il proletariato, se è +questa la classe che porta a compimento la filosofia dialettica tedesca +- è il tema costante, del resto, delle pagine più mistificanti di Engels + e del giovane Lukàcs se è solo nel processo di costruzione + dell'niverso socialista che sembra darsi il nuovo, unico Valore, + allora non rimane che scavalcare i tempi, scongiurare il momento + dell'estinzione reale, oggettiva, del lavoro intellettuale e della sua + trasformazione in lavoro tecnico produttivo, anticipare con una scelta + soggettiva esattamente questo momento: scegliere insomma la propria + proletarizzazione per poterne gestire completamente i modi, la + qualità, i fini generali. + +Che è come dire, per il lavoro intellettuale, mantenere inalterato il +proprio ruolo di coscienza del mondo, di anticipatore profetico, di +gestore dei fini etici dell'mrianità ( ora, nell'URSS, dell'umanità +liberata dalla Rivoluzione d'Ottobre). E' difficile non vedere in tale +scelta, chiarissima in tutti i documenti delle avanguardie sovietiche, +il pieno esplicarsi del ruolo specifico dell'ideologia borghese nel +senso più pieno del termine. Né ci faremo ingannare, in tale +riconoscimento ( come tanta parte della critica occidentale e sovietica +recente ), dal fatto che quell'ideologia insista ora su uno spazio +storico cambiato di segno. Si può seguire agevolmente il processo +storico delle ideologie artistiche sovietiche nella duplice vicenda che +fra il '28 e il '30 segna l'estinzione dei ruoli soggettivi datisi dai +due gruppi dei Razionalisti raccolti nell'OSA e intorno alla rivista +«SA» e dei Formalisti – non solo i membri dell'ARU, l1' ''. anche, e +principalmente, Mel'nikov e Leonidov. + +Di fronte al tema della riorganizzazione delle città, Ginzburg o +Sabsovic non possono rispondere – come, del resto, Ochitovic o Barse - +che con proposte d'invenzione soggettiva di «città socialiste»: sarà +Kaganovic, nella sua relazione al Plenum del c.c. del 15 giugn'o 1931 a +ricordare come non esista spazio colmabile mediante prefigurazioni +soggettivé, nella gestione dell'conotnia socialista[^53]. L'intervento +degli architetti ed urbanisti stranieri, dal '29 in poi, si rivela così +come frutto di una scelta politica conseguente. La gestione +socialdemocratica della città, sperimentata in Germania dà! '24 in - +poi, può essere ora utilizzata come utile supporto tecnico allo sviluppo +regionale fissato dal primo piano quinquennale. Gli sbocohi – che avrà +il lavoro di May, di Hannes e Kurt Meyer, di Hebebrand, di Stam, di +Schmidt, nell'Unione Sovietica', saranno studiati in modo +particolareggiato in questo stesso volume e pertanto possiamo per ora +tralasciarne l'analisi. Ai nostri fini è sufficiente sottolineare che è +proprio nel loro presentarsi come puri tecnici del Pi!tno, forniti del +mio, nimo ideologico ammissibile (o meglio, capaci di dare una veste +tutta. tecnica al loro minimo di ideologia ), che May o Schmidt +rivelano, storicamente, il reale volto sòvJ,:astrutturale del dibattito +interno ai gruppi di ricerca russi. + +Sovrastrutturalità che potrà avere ancora, certo, un suo ruolo: come +propaganda. E non ' si è mai data propaganda che abbia. scelto +autonomamente gli oggetti di cui co.p.sigliare la fruizione. Alla luce +di tali considerazioni acquista 'un. nuovo significato quello che. è +stato acutaente chiamato il «recu7 pero del Suprematismo» da parte +-delle ' avanguardie russe tra il '27 e il '33 54 + +Nel '27 Aleksei Gari, il più accariitQ lassertore, nel '22, dell' +estinziqne dell'arte, scrive – e proprio su «SA» – le sue «Note su +azimir Malevié», in cui il consueto attacco ai formalisti e alla ASNOV +A, si, traduce. in un, progetto di recupero, delle «composizioni. +suprematiste astratte» come promotrici di «un nuovo atteggiamento +psicològico-percettivo di fronte alle mass.e – volumetrico-spaziaIi»[^55]. + +Nello stesso tempo – tra il '27 e il '28 Mel'ikov, e dal '27 al '33 +Leonidov – i Formalisti portano al massimo compimento la poetica dello +«straniamento semantico» dell'ggetto, letto – in chiave neosuprematista +- non come oggetto-modulo di produzione o di serie, bensì come oggetto + autonomo inserito in una serie definibile solo in termini ' dir + linguaggio, di articolazione geometrica. Dal planita e dal Proun, + piattaforme di passaggio all'rchitettura e alla produzione, produzione + e architettura riapprodano, con loro, a planiti e Proun «realizzati», + ma non per questo meno programmatici. + +Basterebbe intraprendere una compiuta analisi strutturale degli +assemblages geometrici melnikoviani per scoprire quanto la tecnica del +montaggio sia per essi non tanto e non solo metafora della catena di +produzione, quanto piuttosto proposta di recupero di una qualità +all'interno di questa. I modi di produzione riducono oggettivamente il +rapporto ' uomomacchina a relazione astratta fra «oggetti»: il club +operaio sarà il luogo dove tale relazione dovrà ricaricarsi di +significati. E' proprio la distanza dalla fabbrica del club operaio che +permette tale recupero: lo straniamento semantico insisterà quindi sulle +immagini della catena di produzione, astratta fino ad assumere i +connotati di un insieme di puri segni geometrici. Il lavoro del «tecnico +della forma» inizierà da qui: suo compite.. non sarà quello di rendere +significanti quei segni, bensì di fàrli «scontrare» fra loro, di +assumere il loro vuoto come materiale di una comunicazione volutamente +ambigua, perché sospesa fra la pura ed ermetica affermazione di se +stessa e l'indicazione – altrettanto ermetica – di una forma come +tensione verso un inattuale principio di Ragione. + +Più che nel club Rusakov, club Svoboda (detto «il sigillo per la +fabbrica «Procellaria» '28-'29. Nel primo è notevole del '28, ciò è +leggibile nel della libertà» ), o in quello (detto «dei cilindri» ), del +l'ntroduzione di un invito esplicito a una lettura in movimento, in cui +il percorso dell'sservatore, indirizzato secondo la direttrice +avvolgente delle rampe che attraversano e spaccano.trasversalmente la ' +«mac china» formale, segue da vicino l'quilibrio di namico degli oggetti +geometrici che si contrappongono nella loro assoluta disomogeneità 5 6. +Nel secondo, la «distorsione», il priem, entra nella stessa definizione +dei singoli elementi: i cilindri vetrati, che si intersecano e si +raccordano solo nel «piatto» superiore che unifica la frase geometrica, +contrastano con la loro articolazione il neutro parallepipedo da cui +emergono. ( E ' la medesima esibizione di un montaggio di forme +discontinue che gli allievi di Ladovskij e Doukacaev avevano +sperimentato allo stato puro nel V chutemas, e che verrà ripreso da Ilya +Golosov, nel club Zujev o nel progetto di tea tro per Sverdlovsk). + +Ciò che caratterizza tali esperienze, comunque, è – come per le +Kinopravda di Vertov ' il tentativo di estrarre un massimo di +comunicazione dal montaggio di segni privi di s ignificati intrinseci. + +L'avanguardia torna su se stessa, ripercorre filologicamente le tappe +del proprio processo. + +La teoria dell'ir rile vanza della dimensione semantica nel contesto +poetico ha ormai dato la mano all'utopia del Significato. Il primato +della parola-segno – o, in architettura, dell'oggetto-segno – si rivela +come giustificazione di tecniche di montaggio formale che comportino una +«tensione nella ricerca del significato». 5 7. E' esattamente quanto +accade nel cinema di Dziga Vertov, nelle ermetiche aggregazioni di +Mel'nikov e Leonidov, negli assemblages metaforici di El Lisickij. +Degradandosi volontariamente a combinazione di vuoti segni, il +linguaggio artistico recupera così l'nica stratificazione di semanticità +ormai ammissibile, e proietta la questione del proprio senso al di là di +se stesso, al di là dell'mmediato presente (proprio l'opposto di quanto +teorizzato da Tatlin, Rodčenko e dalla Stepanova nel '20 ). + +Ancora una volta l'arte, in quanto puro progetto, in qu anto +anticipazione di una globalità pianificata che ' attende un significato, +in quanto istanza che dichiara implicitamente la propria impossibilità +oggettiva a riempire di senso le pro prie antlcIpazioni, cerca nel +futuro le condizioni della propria sopravvivenza. E nello stesso momento +in cui essa rinchiude l'intera questione del proprio valore in una +ipotesi, essa segna le vie della propria estinzione. L'ipotesi vale in +se stessa, recupera un proprio significato solo se sospende se stessa al +di sopra del reale: le forme in tensione e in opposizione dei garages e +dei clubs operai di Mel'nikov non alludono ad alcuna utopia, affermano +solo se stesse, al di là di ogni attributo funzionale. + +Sotto questo aspetto la vicenda dell'arte russa non si differenzia da +quella dell'vanguardia nel suo complesso, altro che per la radicalità +con cui essa si sviluppa nell'Unione Sovietica tra il '20 e il '30. Il +p'ensiero negativo, questo culmine dell'laborazione dialettica borghese, +sceglie ancora una volta il terreno dell'ipotesi fine a se stessa, per +scongiurat e provvisoriamente un'eutanasia paventata come inevitabile. + +Il dilemma, allo scadere degli anni '30, diviene angosciante. Rimanere +fedeli – come fanno Tatlin, Mel'ikov, i fratelli Golosov o Leonidov - +alla legge dell'ostranenie, dello «straniamento» dell'ggetto, non può +che significare il ritorno allo «slittamento semantico», teorizzato dal +giovane Šklovskij come artificio necessario all'strazione dell'oggetto +stesso dall'utomatismo della percezione. (I traslati geometrici e le +intersezioni articolate dei clubs operai di Mel'nikov, la riinvenzione +continua dei modi di articolazione degli oggetti, l'so dello +perimentalismo basato sull'associazione arbitraria delle interiezioni +geometriche nel Dom Narkontiazproma di Leonidov, ne sono solo le prove +più appariscenti). Ma con ciò si sancisce definitivamente la propria com +pleta estraneità al progetto cui tutte le avanguardie avevano teso: +l'organizzazione di un universo tipizzato, dominato dalle leggi +dell'automatismo percettivo. La distanza, alla fine, da quello che +Benjamin chiamerà l'uso «politico» della riproduzione tecnologica[^58]. + +Né può sfuggire che la protesta implicita nelle metafore di Mel'nikov è +tutta calata nella tradizione della negazione romantica. L:immagine del +nuovo universo della produzione +- cui alludono, malgrado tutto, i suoi «montaggi» formali +- ha come fine l'esorcizzazione di quello stesso universo, si, risolve + in un 'ipotesi, data in partenza come ineffettuale, circa la + possibilità di un dominio soggettivo e intellettuale su di esso. + +Al di là delle autogiustificazioni programmatiche ciò ha un solo +significato. L'arte – riproponendosi come tale scopre di poter +sopravvivere solo tornando ac;l estraniarsi dalla «bandiera che sventola +sulla cittadella». Anche per i formalisti, dopo il '30, non rimane che +la poesia come atto privato, ermetico, improduttivo, àl limite +incomunicabile. + +La stessa teoria dell'irrilevanza semantica nel contesto formale implica +la disponibilità delle strutture geometriche a significati +predeterminati: ed è innegabile che gli artifici combinatori di Mel'ikov +sono – al di là del loro macchinismo generieo – oggetti tanto più +disponibili quanto più concentrati sulla specificità del loro autonomo +costruirsi. + +Un solo passo avanti e otterremo il Letatlin, l'uomomacchina volante +elaborato da Tatlin, nel 19;3 0-'31, nel monastero Novodevicky di Mosca. +Nel Letatlin c'è tutto: la mistica della macchina e l'stanza di un +dominio «umano» su di essa, la tensione verso il futuro e il naufragio +nell'arcaico, l'ansia produttiva e il recupero di un'incolmabile +distanza dalla produzione 9. Ma c'è, principalmente, la scoperta +dell'nattualità della stessa avanguardia. Per sopravvivere non c'è che +tornare alle origini, accettare di giocare di nuovo, su un filo da +equilibrista, una partita con la storia in bilico tra l'utile e il +ridicolo. La distanza – per il Tatlin del '30 fra l'quilibrista e il +clown è minima. + +In questo tornare al banale di un'arte che nonostante tutto si ostina a +volersi presentare come produttiva, è inutile leggere fasi biomorfiche +della poetica tatliniana o profezi[^60]. bilanciate da un profondo +disincantamento + +Il gesto-buffonata dei primi budetljane si ripresenta con il Letatlin +privato di aggressività. Comunicando inequivoca bilmente che il vuoto +oggettivo che esso occupa è l'eco, la rappresentazione, l'evocazione del +deserto scoperto nel '13 da Malevic: con la differenza che laddove il +deserto di Malevic era un campo vuoto, da colmare di infinite forze +potenziali, quello del Letatlin è il simbolo del definitivo «addio al +mondo» dato dall'avanguardia. Un addio che è tuttavia tutto scontato +nelle proprie premesse e che era già contenuto nel coerente rifiuto +della cosiddetta «ala destra» del Costruttivismo o dei primi saggi +dell'Opoj az a risolvere l'arte nella produzione. + +E' proprio la «macchina inutile» tatliniana che rende evidente la +fondamentale ambiguità dell'Avanguardia: una ambiguità che +l'architettura ha avuto il'compito storico di coprire piuttosto che di +rivelare. + +Il Formalismo aveva visto giusto: il soggiacere al reale, alle cose, +alle parole-cose del Futurismo, era in realtà un diabolico artificio per +sfuggire al dominio del reale. Lo straniamento, la deformazione del +dato, non è che l'ltimo progetto di dominio soggettivo del!'anima sul +mondo attraverso le forme. + +Assumendo i connotati della macchina – e di una macchina particolarmente +carica di valori simbolici, come l'uomo volante – ed estraniando +quest'ultima dalla concretezza della produzione, Tatlin torna +all'origine. Il pathos cosmico del Suprematismo, nella sua tensione +verso la conquista di una riconciliazione globale dell'uomo con +l'universo, si trasforma +- nel Letatlin progettato nell'RSS del primo piano quinquennale + all'interno di una torre monastica[^61] – in un mònito ironico e + disincantato ad un tempo, che sancisce,.insieme al totale recupero + dell'estraneità dell'arte alla vita, la nullità di se stessa, in + quanto groviglio di cuntraddizioni soggettive tanto prive di soluzioni + quanto del tutto ineffettuali. + +Il ritorno dell'arte a se stessa e il suo estinguersi reale, +verificabile in tutte le più significative esperienze dell'architettura +sovietica alle soglie degli anni Trenta, non presenta assolutamente +nulla di «eroico», nulla di imposto dall'esterno. Il Kitsch staliniano è +solo una cartina di tornasole che chiarisce un destino storico che +accomuna l e avànguardie sovietiche a quelle occident aÌi, e che in +quanto tale attende di essere ristudiato. + +E' piuttosto significativo che nelle recenti rivalutazioni delle tesi +«eroiche» del Costruttivismo russo, si eviti accura. tamente di +osservare come 't utto quell'nticipare ideologicamente, metaforicamente, +simbolicamente, il momento «necessario» dell'rganizzazione produttiva, +del funzionamento del ciclo economico complessivo come «macchina +globale, non trovasse altra giustificazione che in ragioni tutte immerse +in una visione palingenetica ed etica del «mondo nuovo». In tutto +quell'gitare il vessillo della «conoscenza», dell'indagine analitica, +della ricerca formale come scavo nelle strutture logiche del reale, +nessuna indagine oggettiva si è preoccupata di mettere in luce il +significato ultimo dell'organizzazione e della razionalizzazione del +lavoro in sé, come modi del controllo e del dominio del capitale sociale +sui movimenti di classe. L 'ideologia del lavoro, offerta e riprodotta +dagli intellettuali, proprio per la connessione tutta mistificata da +essi istituita fra il volto sociale della classe operaia e la rior +ganizzazione della divisione sociale del lavoro, fra,clàsse e piano +produttivo, non può che assumere un ruolo celbrativo della +«costruzione del Socialismo»: tanto da poter capire, in questa chiave, +le insofferenze di un Gan di un Pasternak o di un Majakovskij nei +confronti del lucido esperimento della NEP. + +Ma è chiaro che non è solo l'alleanza tutta verbale fra avanguardie ' e +Rivoluzione che provoca l'impasse. La distanza incolmabile fra +intellettuali e processo rivoluzionario è proprio nell'impossibilità di +quegli intellettuali a rovesciare integralmente in analisi politicà i +loro strumenti di conoscenza, nella loro incapacità a rileggere +criticamente il ruolo con solidato delle loro discipline. Scoprire il +ruolo di strumento di valorizzazione del capitale, proprio di +quell'organizzazione del piano da loro agitato come asse ideologico, ri +scoprire marxianamente l'pposizione ineliminabile. fra capi tale e +lavoro, rifiutarsi di agitare, nella prOleZlOne sociale dei rapporti di +produzione, la mitologia della raggiunta sparizione della divisione +sociale del lavoro: sono questi 1 compiti politici cui gli intellettuali +russi si sottraggono storicamente. Cosi, da rendere lampante che la loro +Rivoluzione aveva ben poco a che fare con quella bolScevica. Come per il +Lukàcs di Storia e coscienza di classe, come per Karl Korsch, come per +tutto il Linkskommunismus europeQ o per gli intellettuali «radicali» +della Germania di Weimar, la rivoluzione è il compimento, per loro, del +compito storico del proletariato: la restaurazione della categoria della +totalità, la distruzione immediata e soggettiva della reificazione, il +recupero dell'integralità dell'Uomo come Sp'irito hegeliano finalmente +autorealizzato. Confondendo la Rivoluzione bolscevica con la Rivoluzione +etica auspicata per tutto il corso dell'800 dagli intellettuali +«dissidenti», l'intelligencija russa rivela come in tutta la sua volontà +di costruzione del «mondo nuovo» per l'omo nuovo si celi il permanere +dell'antico sogno dell'intellettuale europeo: porsi come guida morale +dell'rganizzazione di classe. Perché nient'altro significa quel continuo +affrontare il tema della costruzione del volto sociale del potere +proletario, che far passare sopra generici slogans politici il preciso +obiettivo di una ristrutturazione globale della divisione sociale del +lavoro, in cui l'elaborazione intellettule continui ad assumere un +ruolo privilegiato. + +Con il che si scopre che è proprio nelle autogiustificazione politiche +dell'ASNOVA, dell'OSA, dell'ARU, nella riorganizzazione disciplinare +compiuta nel Vchutemas e nel Vchutein, nei tentativi di definire +formalmente l'assetto della «città socialista», che gli intellettuali, +al di là di tutte le loro pur reali differenziazioni, offrono il loro +formidabile appoggio all'ideologia del socialismo realizzato. Tanto, che +è legittimo chiedersi se nella vicenda che vede quel socialismo +fagocitare le ideologie che ne avevano facilitato la crescita, sia da +vedersi una tragedia o non piuttosto una «necessaria ironia della +storia». + + diff --git a/.tafuri_intelektualno_delo_in_kapitalisticni_razvoj.md b/.tafuri_intelektualno_delo_in_kapitalisticni_razvoj.md new file mode 100644 index 0000000..438f76a --- /dev/null +++ b/.tafuri_intelektualno_delo_in_kapitalisticni_razvoj.md @@ -0,0 +1,3541 @@ +--- +title: "Manfredo Tafuri, Intelektualno delo in kapitalistični razvoj" +... + + + +> Posebna vrzel, ki obstaja med procesi razvoja, prestrukturiranji, ki +> jih te vsiljujejo kapitalistični delitvi dela, in intelektualnimi +> posredovanji, ki sledijo iz teh procesov, še ni v celoti odpravljena. +> Toliko, da lahko rečemo, da v trenutnem stanju splošna konfiguracija s +> katero se predstavlja intelektualno delo, nima enotnih konotacij. To +> je predvsem posledica vse globljih sprememb vseh institucionalnih vlog +> v soočenju z realnostjo razvoja. + + + +> Intelektualno delo in razvoj, torej: dve področji delovanja, ki sta se +> že zdavnaj uravnotežila kot ideologija na eni in strukturna realnost +> na drugi strani. Vsa "tragika" buržoaznega Kultur, tesnoba, ki se +> doživlja, ko je razlaščena vsake progresivne funkcije, potrditev +> neučinkovitosti njene biti na svetu, njeno prepoznanje kot utopija +> naivnega razuma, se je preobrnilo v intelektualno delo kot pozitivna +> utopija, kot model dialektičnega razvoja: z eno besedo, kot +> "dialektična forma", ki ob spoznanju neločljive povezanosti +> negativnosti in sistema, v poskusu globalnega gospostva nad +> prihodnostjo, *projektira* svojo integracijo. + + + +> Neproduktivnost intelektualnega dela je *krivda*, ki jo kultura 19\. +> stoletja čuti kot breme in ki jo napredne ideologije morajo preseči. +> Preobračanje ideologije v utopijo postane torej kategorični imperativ. +> Da bi preživela, se mora ideologija negirati kot taka, razbiti mora +> svoje kristalizirane forme, se celovito projicirati v "konstrukcijo +> usode": samokritika ideologije je, tako, projekt gospostva +> *realizirane ideologije* nad formami razvoja. + + + +> Weber, Scheler, Pareto, Mannheim: na začetku 20\. stoletja je +> razkrinkanje *idolov*, ki ovirajo vzlet globalne racionalizacije +> produktivnega univerzuma in njegovega družbenega gospostva prepoznano +> kot nova zgodovinska naloga intelektualca. Weberjanska Wertfreiheit je +> "manifest" najbolj radikalnega zavračanja vsakega kompromisa med +> znanostjo in ideologijo. Znanstveni statut ima samo en *treba*, tega o +> "samokontroli", ki je "edino sredstvo za preprečiti zavajanja, +> razločiti z natančnostjo logično-komparativistični odnos realnosti z +> idealnimi tipi v logičnem smislu, od vrednotenja realnosti na podlagi +> idealov."[^1] + +[^1]: Max Weber, *Il metodo delle scienze storico-sociali*, Torino 1958, +str. 119, in *Il lavoro intellettuale come professione*, Torino 1966\. +Za posplošitev webrovske kritike ideologije gl. K. Loewenstein, +*Beiträge zur Staatssoziologie*, Tübingen 1961 (zlasti esej *Ueber dar +Verhältnis von politischen Ideologien und politischen Institutionen*, že +v "Zeitschrift für Politik" 1955). + + V delih Pareta, Maxa Schelerja, Webra kritika ideologije -- izražena + v različnih strujah in z različno stopnjo samozavedanja -- ne pomeni + zgolj odčarane zaveze *dejstvu* realnosti, v vsej njeni neusmiljeni + pogojenosti, temveč pomeni tudi prisvajanje tipično marksovskega + instrumenta boja z njegovim preobračanjem v samega sebe. Reducirati + marksizem na ideologijo je potem omogočilo tej vrsti kritike uperiti + se v teoretske temelje historičnega materializma, ki je bil bolj ali + manj dobronamerno napačno razumljen. Treba je opomniti, da pri + Paretu ideologija -- "popačeno mišljenje" -- ni drugega kot način + biti dejanja in "neznanstvenega teoretiziranja": še vedno smo v + okolju obnove "predsodka" prepoznanega kot takega. (Konec koncev, + končna obnova *iracionalnosti* ideologije ni tuja niti Webru). + + + +> Dejstva, da ima ta Wertfreiheit za Webra dramatičen pomen, ne gre +> zanemariti. Intelektualec, s tem ko se odpove vrednostni sodbi, +> *odločno* sprejme lastno najstvo: sprejemanje je primarno prepoznanje +> iracionalnega, ki v je sistemu, negativnega, ki je v njem, in ki ga +> je, kot neločljivo od pozitivnega, treba sprejeti kot takega. Problem +> -- za Webra, za Keynesa, za Schumpetra, za Mannheima -- je v +> instrumentih, ki so sposobni funkcionirati *hkrati* pozitivno in +> negativno (kapital in delovni obraz dela), ki niso sposobni razločiti +> teh dveh pojmov, ki *realizirajo* njuno komplementarnost. Pri vseh +> prevladuje tema prihodnosti, v katero je celotna sedanjost +> projicirana, "racionalnega" gospostva prihodnosti, odprave *tveganja*, +> ki ga prinaša[^2]. + +[^2]: Gl. Antonio Negri, *La teoria capitalistica dello stato nel 29: +John M. Keynes*, v "Contropiano" 1 1968, str. 3 in dalje. + + + +> Zato je Mannheim primoran ponuditi mistificirano različico delovanja +> in realnosti utopije[^3]. + +[^3]: Sklicujemo se predvsem na Mannheimovo razlikovanje med +"progresivno mislijo" in "konzervativno mislijo". Mannheim piše: "Večji +del integracij, ki jih progresivna misel postavlja pred posamezna +dejstva izvirajo iz racionalne utopije in vodijo k strukturni viziji +totalitete, ki je v postajanju". Ideologija se lahko usmeri tudi k +"objektom ki so tuji realnosti in ki presegajo sedanjo eksistenco", +vendar kljub temu, nadaljuje Mannheim: "prispevajo k utrjevanju +obstoječega reda. Takšna nedosledna usmeritev postane utopistična šele, +ko si prizadeva porušiti vezi obstoječega reda". Namreč "v vsakem +zgodovinskem obdobju so obstajale ideje, ki so presegale obstoječi red, +vendar niso izpolnjevale funkcije utopij: bolj so vzpostavljale, kolikor +so bile harmonično in organsko vključene v prevladujočo vizijo epohe in +niso namigovale na revolucionarne možnosti, najbolj ustrezne ideologije +obdobja". Karl Mannheim, *Das Konservative Denken*, in "Archiv für +Sozialwissenschaft und Sozialpolitik" 1927\. Toda gl. tudi od Mannheim, +*Ideologie und Utopie*, Frankfurt a. M. 1952^3, kjer je teorija utopije +v celoti izpostavljena kot težnja, ki je sama po sebi neuresničljiva, +sposobna porišiti omejitve obstoječe realnosti "da bi jo prepustila +svobodnemu razvoju v smeri sledečega reda" (*Ideologia e utopia* nav. +d., str. 201). Pomembno je enačenje revolucionarnega momenta z ideološko +strukturo utopije: kritika ideologije se razkrije kot funkcionalna za +teorijo razvoja v skladu z usmeritvijo, ki se na več načinov razlikuje +od webrovske. + + + +> Ideologi, za Mannheima, niso nič drugega kot "razred učenih", ki +> delujejo kot freischwebende Intellektuallen, kot "misleci +> upravičevanja": njihova dejavnost teži k konsolidaciji obstoječega, k +> podružbljanju vprašanj razvoja[^4]. + +[^4]: K. Mannheim, *Das konservative Denken* nav. d. + + + +> Nasprotno pa za "progresivno misel", "vsaka posamezna stvar prejme +> svoj zadnji pomen zgolj kot neka druga stvar, ki je pred njo ali za +> njo, iz *utopije prihodnosti* ali iz norme nad bitjo, medtem ko je +> pomen posameznega v konzervativne misli izpeljan iz neke stvari za +> njo, iz preteklosti ali iz tega kar predobstaja, četudi samo v +> zarodku."[^5] + +[^5]: Prav tam. + + + +> Utopija ni torej nič drugega kot "strukturna vizija totalitete, ki je +> in ki postaja",[^6] transcendenca čiste "danosti", orientacijski +> sistem, ki stremi "pretrgati vezi obstoječega reda," da bi jih ponovno +> zavzel na višji in drugačni ravni.[^7] Za Webra in za Mannheima je +> kritika ideologije eden od dinamičnih faktorjev razvoja. Za oba -- kot +> za Keynesa -- je edina prepoznavna realnost *dinamika razvoja*. +> Mannheimova *utopija*, onkraj potrditev njenega avtorja, je +> prefiguracija končnih in globalnih modelov, v smislu dane realnosti: +> "kritika konzervativne misli" tako postane nujnost, instrument +> usmerjen v osvoboditev dinamičnega delovanja sistema. Nenehno rušenje +> ravnovesja bo treba preobrniti v antiideološko "znanstveno politiko", +> v racionalno rešitev konfliktov, ki jih ustvarja isti razvoj, samo po +> tem bo inherenca teh konfliktov v realnem dialektičnem procesu +> prepoznana[^8]. + +[^6]: Prav tam. + +[^7]: Pomembno je poudariti, da se za Mannheima utopija, ko je enkrat +potrjena, na novo preoblikuje v ideologijo: med ideologijo in utopijo +torej vzpostavi dialektično razmerje, ki bi lahko spodbudilo, tudi +znotraj lastnega diskurza, refleksijo o globoko strukturnem značaju same +utopije. Zelo je že jasno, da so Mannheimove teze poskus odgovoriti na +jasno razlago funkcionalnosti utopije v *Nemški ideologiji*, v samem +*Manifestu komunistične stranke*, in v Engelsovem *Znanstveni in +utopični socializem*. Kakorkoli pa je treba razlikovati ta povsem +odločno antimarksistični odziv od utopičnih branj Marxa, ki prav tako, v +evropski socialdemokratski praksi, "realizirajo" "progresivne" funkcije +Mannheimove utopije. Z drugimi besedami, teorija "revolucionarnega +skoka" kot *nujnega* zaradi utopičnih razlogov, se izkaže za intimno +povezano z reformistično politično prakso: kar je zlahka preverljivo s +pozorno analizo zgodovine zadnjih petdesetih let. To nakazuje, da je +vsaka utopična teorija komunizma ne zgolj nemočna, temveč tudi +objektivno zavajajoča. + +[^8]: Cfr. K. Mannheim, *Wissenssoziologie*, v *Handwörterbuch der +Soziologie*, Stuttgart 1931; in Max Weber, *Gesammelte politische +Schriften*, Tübingen 1958^2. + + + +> Še obstoječe protislovje v Mannheimovi misli -- utopija kot model, ki +> je povsem zatopljen v realni dinamiki politično-ekonomskih procesov, +> in njen značaj eksperimentalnega pričakovanja projiciranega v +> prihodnost -- je v ozračju vseh intelektualnih del avantgard začetka +> 20\. stoletja. + + + +> Pri Keynesu in Webru pa je pot že začrtana. Utopija mora "delati" na +> terenu programiranja, opustiti mora teren svoje splošne ideologije: +> Mannheim predstavlja zavest še vedno nevarne vrzeli -- edina resnična +> "nevarnost", ki ogroža proces nenehnega prestrukturiranja realnega -- +> med racionalnostjo projekta, njegovimi izvedbenimi instrumenti in +> družbeno zavestjo o *nujnosti* razvoja. + + + +> Toda on prav tako dela znotraj weberjanskih hipotez intelektualnega +> dela, ki oddaljujejo vsako negativno utopijo; v tej luči je njegova +> kritika ideologije posledica namere, da politični nadzor dinamike +> sistema napravi znanstven. + + + +> Na ta način se weberjansko *odčaranje*, njegova negacija "vrednote" +> kot merila presoje, resnično postavlja -- to je pozorno opazil +> Cacciari -- kot zadnja posledica negativne in "škandalozne" ničejanske +> potrditve subjekta. "Weber odpravi ta 'škandal': subjekt zdaj ne more +> biti nič več drugega kot subjekt-funkcija, *intelektualec*, sicer se +> mora vrniti k 'starim cerkvam', starim iluzijam in mistifikacijam o +> 'bogu, ki nam govori', o 'bogu v meni', skratka: o substancialnosti +> ega ... *Odpraviti vsak reduktivni proces pomeni predvsem narediti Ego +> to kar je in mora biti v nepovratnem kontekstu svoje 'usode'*".[^9] + +[^9]: Massimo Cacciari, *Sulla genesi del pensiero negativo*, v +"Contropiano" 1 1969, str. 186--187\. Izjemnega pomena je zveza, ki jo +je Cacciari nedvoumno vzpostavil med Nietzschejevo kritiko vrednot in +Webrovo *uporabo* njihove negacije. "Nietzschejeva implicitna in +eksplicitna kritika ideje Vergeistunga je namenjena prav poudarjanju +*izginjanja* Geista iz splošnega procesa racionalizacije, ali bolje, +kako je treba ta Vergeistung razumeti kot funkcionalen za *materialno +življenje*, za ohranjanje kapitalističnega sistema *v* procesu. Ta Geist +ni več Kultur, ki bi bila odtujena ali neposredno nasprotna procesom +sistema [...] ampak je racionalizacija sistema, njegovega +vseobsegajočega *obstoja*". Nietzschejeva *Vesela znanost* je povsem v +tem: v priznavanju, kot dejavno in dejansko načelo, obstoja v vseh +svojih protislovjih. Nietzschejeva *streznitev* je torej pred Webrovim +sprejemanjem "usode": tako za Nietzscheja kot za Webra, "emancipirati +ideologijo sistema od problematike 'vrednot' pomeni ponovno odkriti +pravo znanstveno miselnost, tudi in prav tedaj, ko kaže, da je *prav* +sistem tisti, ki se osvobaja od vrednot, ki *hoče-more*, in da je torej +ideologija *resnična* samo do mere do katere je skladna in strukturno +funkcionalna v tem materialnem procesu, ter do mere do katere kritizira +in nasprotuje temu kar ta proces postavlja v dvom ali krizo" (prav tam, +str. 183). + + + +> Če je subjekt zdaj sistem, je svoboda od vrednot zdaj svoboda od +> *lastne* subjektivnosti. Relativnost vrednot ne sme biti objekt nove +> "svete znanosti": desakralizacija intelektualne dejavnosti je zgolj +> nujna premisa za pravilno opravljanje te dejavnosti v procesu +> samoracionalizacije *tega* subjekta. *Izguba avre*, za Benjamina, +> predstavlja natančno to: integracijo subjektivnega momenta v celosten +> mehanizem racionalizacije; toda istočasno opredelitev nekakšne "etike +> racionalizacije", ki je vsa obrnjene vase. Procesi koncentracije +> kapitala, njegova socializacija, nenehno višanje njegove organske +> sestave takšno etiko narekujejo kot nujnost. Ta se ne predstavlja več +> kot *zunanja vrednota*, izvzeta je iz relativnosti ideoloških iznajdb. +> Etiko razvoja bo treba realizirati *skupaj* s samim razvojem, znotraj +> njegovih procesov: obljuba *osvoboditve od stroja* mora izhajati iz +> zamisli natančno nadzorovanje prihodnosti.[^10] + +[^10]: V tem smislu v Marcusejevem utopizmu -- vsaj v Marcuseju *Uma in +revolucije* in *Erosa in civilizacije* -- ni težko videti poskusa etične +odrešitve, ki temelji povsem v progresistični funkcionalnosti negacije. +S povsem drugačno intelektualno globino najdemo to antiheglovsko ponovno +odkritje negativnosti pri Blochu (gl. Ernst Bloch, *Geist der Utopie*, +München 1918; in *Freiheit und Ordnung. Abriss der Sozialutopien*, +Berlin 1947). Etična vrednost utopije, kot poslednjega humanističnega +odrešenja, je tudi v središču dela Martina Buberja, *Pfade in Utopia*, +Heidelberg 1950; ital. prev. *Sentieri in Utopia*, Milano 1967. + + + +> Ves *oskrunjajoč* [dissacrante] boj evropske intelektualne avantgarde +> v prvih dveh desetletjih 20\. stoletja se postavlja na raven tega +> priznavanja novih funkcij intelektualnega dela: razvoj, ki se kaže kot +> dinamičen in dialektičen, zahteva *plan* proti nenehni nevarnosti +> notranjega izbruha. V tem smislu se te avantgarde, bolj kot rušijo +> stare rede in bolj kot poudarjajo skladnost realnega kot "kraljestvo +> absurda", objektivno preobrne v ideološke anticipacije, v *delne +> utopije* plana. + + + +> Ideologija je zdaj enkrat za vselej *dana* v formi dialektike, ki +> *temelji na negativnem*, ki protislovje naredi v element gonila +> razvoja, ki realnost sistema prepoznava *v prisotnosti protislovij*. +> Takšna dialektika nima več potrebe po nenehnem nazadovanju v +> ideologijo. Ker ne vzpostavlja abstraktne sheme vedenja, temveč brani, +> istočasno, realne temelje kapitalističnih produkcijskih razmerij in +> strategijo plana kapitala, upošteva vsak utopistični model in vsako +> možnost razvoja ideologije same. Iz ideološkega stališča, vsaka +> razdelava opravljena v institucionalnem sistemu vrednot ni nič drugega +> kot zgolj in samo "ponavljanje". Iz stališča sistema ni možnosti +> "napredka" samozavedanja sistema. Ideologija ne more drugega kot +> ponovno stopiti na že prehojene stopinje, da bi ponovno odkrila, znova +> in znova, svojo najvišjo formo v formi *posredovanja*. Kvečjemu lahko +> obstajajo "tehnični" napredki disciplinarnih prevodov ideologije -- +> toda zgodovina literarnih in umetniških neoavantgard bi lahko v tem +> pogledu moderne vestalke disciplinarne *zavezanosti* veliko naučila. +> Pravi problem je vedeti do katere točke ta nenehna reprodukcija +> ideologije na sebi še vedno ohranja bistvene vloge, ki jih je odkrila +> v fazi vzela in stabilizacije buržoazno-kapitalističnega sistema. + + + +> Tudi v svoji najvišji formi, ki se konkretizira v utopiji, se zdi, da +> sta ideologija in razviti kapitalistični sistem v protislovju. V tej +> fazi nima smisla enostavno utemeljevati inherentnosti negacije znotraj +> sistema: problem, ki se postavlja, je povsem "tehničen", usmerjen +> povsem v opredelitev realnih, konkretnih načinov, znotraj +> ekonomsko-produktivne baze, ki *"negativnost" -- delavsko negacijo -- +> dejansko napravi v funkcionalno* "nujnost", ki je notranja procesu +> sistema[^11]. + +[^11]: V zvezi s tem so značilne teorije Abendortha in Dahrendorfa o +nujnem vključevanju konkurence v tovarno in družbo. Gl. Ralf Dahrendorf, +*Soziale Klassen und Klassenkonflikt in der industriellen Gesellschaft*, +Stuttgart 1957; ital. prev. po popravljeni in razširjeni angleški +izdaji, Bari 1970; in W. Abendorth, *Antagonistiche Gesellschaft und +politiche Demokratie*, Neuwied-Berlin 1967. + + + +> Nič več Hegel, ampak Keynes, nič več neučinkovita ideologija plana, +> ampak plan v konkretnosti svojega razvoja, nič več ideologija New +> Deala ampak postkeynesijanska kritika prevedena v anticiklične +> tehnike: ideologija se konkretizira, se očisti vsake utopistične +> sledi, se znajde neposredno v posameznih področjih delovanja. Kar je +> tako kot bi rekli, da sama sebe potlači. + + + +> Govorjenje s strani buržoazije o "krizi ideologije" prikriva prav to +> realnost: toženje nad krizo je samo pokazatelj nore nostalgije za +> tradicijo, ki temelji na neučinkovitosti Kultur. + + + +> Plan na eni strani teži k identifikaciji z institucijami, ki +> vzdržujejo njegov obstoj, na drugi strani pa se postavlja kot +> specifična institucija njega samega. Gospostvo totalnega kapitala se +> tako uresničuje izven vsakršne logike, ki je tuja njegovim lastnim +> neposrednim mehanizmom, brez vsakršne zunanje utemeljitve za vse večjo +> realizacijo konkretnih instrumentov poseganja, z najbolj absolutno +> neodvisnostjo od kakršnega koli abstraktnega "etičnega" cilja, od +> kakršne koli teleologije, od kakršnega koli "najstva". + + + +> Vendar pa obstaja skupni element, ki povezuje intelektualna +> pričakovanja prvih desetletij 20\. stoletja. To kar teorije Webra, +> Maxa Schelerja ali Mannheima potrdijo kot "nujen" preskok metod v +> strukturi intelektualnega dela, kar Keynes in nato Schumpeter vrneta +> na področje ekonomskega plana, ki predpostavlja jasno delovanje +> celotnega kapitala, kar ideologije avantgard predstavijo kot predlog +> družbenega vedenja, je vsekakor transformacija tradicionalne +> ideologije, praktično opredeljene, v utopijo kot prefiguracijo +> abstraktnega končnega momenta razvoja, ki sovpada z globalno +> racionalizacijo, z nalogo *realizacije dialektike*. + + + +> To se morda ne zdi povsem točno, kar se tiče Webra ali Keynesa. +> Dejansko, to, kar je pri njima še utopija, je zgolj ostanek, ki je v +> celoti preoblikovan v dinamični model, potem ko je kapital razrešil +> problem ustvarjanja novih institucij, ki so sposobne lastna notranja +> protislovja uporabiti kot pogonske elemente razvoja. Ni slučajno, da +> se ekonomski modeli zdaj konfigurirajo tako, da *izhajajo iz krize* in +> ne, abstraktno, *proti* krizi; niti moderne ideologije "protislovij" +> niso tuje temu procesu pozitivne realizacije dialektike. + + + +> Zatorej se, v obravnavanem trenutku, poudarja notranja razdrobljenost +> funkcionalne vizije intelektualnega dela, ko ta prehaja v sfero +> produktivnega dela. Problem njegove umeščenosti v cikle ali njegovega +> programiranja ostaja še vedno popolnoma odprt: toda gotovo je, da se +> intelektualno delo, ki ima pogum, da se prepozna in deluje kot +> kapitalistična znanost, objektivno loči od nazadnjaških vlog čisto +> ideološkega dela. Odslej je sinteza nemogoča. Sama utopija označuje, z +> lastno smerjo pohoda, zaporedne stopnje lastnega izumrtja. + + + +> Gre za razcep, ki bo v prihodnosti samo še bolj izrazit, saj bo vrzel +> med tistimi institucijami, ki realizirajo tehnike plana in tistimi, ki +> nadzorujejo njegovo dinamiko vse večja. + + + +> Vse te tendence je treba razumeti v konkretni zgodovinski realnosti, +> ki je sledila 1917 in Versajski pogodbi, v globoki protislovnosti, ki +> pretresa evropski in ameriški kapitalizem. Bilo bi povsem +> nezgodovinsko predstavljati si povsem razvito in delujočo +> kapitalistično zavest, v smislu projekta, ki teži k stvaritvi novih +> institucij za kapital, ki se zaveda, da se mora preoblikovati v +> družbeni kapital in ki mora kot tak neposredno upravljati z lastnimi +> cikli, lastnimi krizami, lastnim razvojem. + + + +> Toda šlo bi za lažna objektivnost, če bi očitna neravnovesja, +> politične zaostalosti, artikulacije in notranjo razpravo, ki zaznamuje +> 20\. leta 20\. stoletja, označili za slepe blodnje, ki jih prekine le +> nekaj preroških in genialnih splošnih prefiguracij. + + + +> S stališča naše analize je kakorkoli treba omeniti, da je, prav v tem +> kritičnem trenutku, vloga intelektualcev konfigurirati utopije za +> namene redimenzioniranja taistega kulturnega dela. Na polju +> intelektualnega dela gre predvsem za zavzemanje stališča okoli ene +> stvari: okoli teme *političnosti* ali nepolitičnosti tega dela znotraj +> avantgardne perspektive. + + + +> Poskusimo soočiti dve navidezno nezdružljivi stališči. Šklovski leta +> 1926, ko zagovarja absolutno avtonomijo literature kot "ustne +> umetnosti", ki je ni mogoče zvesti na zakone, ki so tuji njenemu +> lastnemu konstruiranju, piše: "Mi futuristi našo umetnost povezujemo s +> Tretjo internacionalo. Toda to, tovariši, je predaja vseh položajev! +> Je Belinski-Vengerov, je *Zgodovina ruske inteligence*!"[^12] +> Nadaljeval je s še bolj eksplicitnim zavzemanjem stališča proti +> "angažirani", agitacijski, propagandni umetnosti, ki jo je zagovarjal +> Majakovski in LEF: "Ne želim zagovarjati umetnosti v imenu umetnosti, +> temveč propagando v imenu propagande [...] agitacija, ki se izvaja v +> operi, v filmu, na razstavah je neuporabna: konča se tako, da pokonča +> samo sebe. V imenu agitacije, odstranite jo od umetnosti!"[^13] + + + +[^12]: Viktor Šklovskij, *Ulla, ulla Marziani!*, v *Chod Konja*, +Moskvà-Berlin 1926; ital. prev. *La mossa del cavallo*, Bari 1967, str. +35--38. + +[^13]: Prav tam, str. 41. + + + +> André Breton leta 1920 v Drugem manifestu nadrealizma, +> po tem ko spozna, da misel "ne more drugega kot nihati med zavestjo o +> svoji popolni avtonomiji in tej o svoji strogi odvisnosti", se poglobi +> v to protislovje, ki je dano kot nujno in neizogibno, ter se odloči za +> literaturo, ki je "nepogojena in pogojena, utopistična in realistična, +> ki vidi svoj namen samo v sebi sami in ne želi drugega kot +> služiti."[^14] + +[^14]: Stavek je vsebovan v drugem nadrealističnem manifestu. + + + + + +> Enzensberger je v zvezi s citiranim Bretonovim odlomkom pripomnil, da +> so "nadrealisti v svoj program povzdignili kvadraturo kroga"[^15]. +> Toda ta program ni bil značilen za nadrealizem: ta ni storil drugega +> kot jasno izrazil prizadevanja celotnega območja intelektualnih +> avantgard, ki so odločile uporabiti politični teren za obvarovanje +> zadnje fronte na kateri je možno ubraniti intelektualno delo v svojih +> institucionalnih oblikah. + +[^15]: Hans Magnus Enzensberger, *Gemeinplätze, die Neuste Literatur +betreffend*, "Kursbuch" 15, Frankfurt a. M. 1968, ital. prev. v +Enzensberger, Michel, Schneider, *Litteratura e/o rivoluzione*, Milano +1970, št. 14. + + + +> Ne gre za reakcionaren ideološki projekt proti "naprednemu", kar se +> srečuje v dveh izjavah Šklovskega in Bretona. Formalizem in +> nadrealizem se v bistvu strinjata v njunem zagovoru "profesionalnosti" +> intelektualnega dela. Samo da prvi, z večjo lucidnostjo in pogumom, +> priznava svoj tavtološki značaj, svojo lastno neaktualnost (vsaj do +> leta 1926), medtem ko se druga odloči sebe povzdigniti v simbol +> intelektualne "slabe vesti". + + + +> Vendar je prav tako pomembno omeniti, da kjer se formalizem -- in z +> njim abstraktne avantgarde v vseh sektorjih vizualne in literarne +> komunikacije -- oblikuje kot šola *dela z jezikom*, nadrealizem -- in +> z njim vse "angažirane" avantgarde -- ne upoštevajo sistematike +> intelektualnega dela in se težijo predstavljati kot politična +> *intervencija* tout-court. + + + +> Z drugimi besedami, soočamo se z dvema tendencama, ki se nadaljujeta +> do danes in pri tem sledita dvema različnima in komplementarnima +> smerema: + + + +> 1. na eni strani gre za smer, kjer intelektualno delo sebe priznava v +> svojem bistvu prav kot *delo* in torej neizterljivo za +> revolucionarno gibanje; avtonomija tega dela je izrazito prepoznana +> kot *relativna*: le politični ali ekonomski naročnik bo lahko podal +> *smisel* čisti vzpostavitvi racionalne platforme, ki jo zagotavlja +> interna kritika, ki se opravlja na disciplinah. + + + +> 2. na drugi gre za intelektualno delo, ki se zanika kot tako in se +> postavlja kot čista *ideologija*; ki želi politično organizacijo +> ali nadomestiti, ali slaviti, ali jo kritizirati od znotraj. Vedno +> pa s ciljem *izstopiti* iz produktivnega dela in se mu zoperstaviti +> kot njegova *kritična zavest*. + + + +> Tu se postavlja problem posredovanja med tema dvema držama: to je +> velika tema Benjamina, konstruktivistične umetnosti in arhitekture, +> socialdemokratskih tehnik upravljanja mesta, urbanistične utopije +> srednjeevropske kulture 30\. let[^16]. + +[^16]: To temo smo že naslovili (gl. M. Tafuri, *Per una critica +dell'ideologia architettonica*, v "Contropiano" 1 1969, str. 31--79), +toda glej tudi: B. Miller-Lane, *Architecture and Politics in Germany +1918--1945*, Harvard University Press, 1968; in E. Collotti, *Il Bauhaus +nell'esperienza politico-sociale della repubblica di Weimar*, v +"Controspazio" 4-5 1970, str. 8--15. + + + +> Končni pomen teh gibanj je samo en. Intelektualne avantgarde morajo +> zdaj zavzeti področje, od katerega so se do zdaj skrbno oddaljevale: +> področje *dela*. Ker ni več mogoče vzdrževati institucionalne distance +> do produktivnega dela, ki je v preteklosti zagotavljala *svetost* +> intelektualnega raziskovanja, ne preostane drugega kot prostovoljna +> poteza, ki implicira uničenje lastnih klasičnih vlog. Benjaminova +> "izguba avre" ni zgolj posledica posplošitve novih načinov produkcije, +> ampak tudi plod zavestne odločitve, v katero se je spustila vsa volja +> do preživetja, ki je vsebovana v halucinirani protiinstitucionalni +> bitki, ki jo je vodilo negativno mišljenje. + + + +> Prav tako ne smemo podcenjevati *zahteve*, ki jo je najnaprednejši +> kapital postavljal intelektualcem 20\. in 30\. let 20\. stoletja. +> Rathenau in Ford izrecno izrazita svoje zahteve. Ne zahtevata, da +> intelektualci neposredno vstopijo v nadzorovanje ciklov produkcije, +> zahtevata pa, da njihov prispevek jasno in eksplicitno "podeli pomen" +> samemu ciklu. Z vstopom v sfero dela, se ideološka produkcija hkrati +> privlači in odbija. Na eni strani je poklicana k produkciji globalnih +> modelov: racionalizacija ciklov ne sme biti ločena od njihove +> socializacije; inovativni modeli morajo odgovarjati na zahteve, ki +> sočasno tvorijo moment notranjega prestrukturiranja ciklov in moment +> cirkulacije blaga. Na drugi strani je omejena na vlogo uvrednotevanja +> konstantnega kapitala: njegov poseg mora neposredno zarezati v +> socializacijo konsumpcije. Z zamejevanjem vpadnega polja +> intelektualnega dela na "družben" moment, ne počne drugega kot +> lastnosti svojih tradicionalnih vlog premika na drugačno raven. Zbrana +> znotraj sfere produktivnega dela -- toda same še ne spremenjena v +> produktivno delo -- je intelektualna razdelava usmerjena v +> "funkcionalizacijo" ideološke produkcije, ne v njeno opustitev +> tout-court. + + + +> Antiinstitucionalni moment avantgardne inteligence se je razkril kot +> funkcionalen za uničenje izčrpanih vlog: vso njeno rušilno delo se +> zdaj pojavi kot vzpostavitev jasne platforme s katere je treba ponovno +> začeti odkrivati nove "zgodovinske naloge" intelektualnega dela. + + + +> Prav tako ne smemo podcenjevati, da imajo te zgodovinske naloge hkrati +> dva sogovornika in dve smeri pohoda: prva je mističen pogovor s +> kapitalom, ki ga berejo kot tehnološko abstrakcijo ali kot univerzalno +> produktiven subjekt; druga je mističen pogovor z množicami, ki jih +> bere kot enako abstrakten subjekt družbene cirkulacije produkcije. + + + +> Ideologija nase prevzame nalogo združiti subjekt in objekt produkcije, +> nalogo preseči vse protislovne momente, da bi predstavila modele +> funkcionalne integracije kapitala in dela, produkcijskih načinov in +> produkcijskih odnosov: pretvori se, z drugimi besedami, -- +> predstavljena je bodisi kot ideologija, ki je povsem spuščena v +> delovni proces, bodisi kot abstrakten projekt socializacije dela -- v +> *kapitalistično-industrijsko utopijo*. Na tej točki je nujno potrebno +> opozoriti, da se vsa opravljena analiza le obrobno dotika +> kapitalističnega stališča. Zgoraj poudarjeno sovpadanje med +> intelektualnimi avantgardami in naprednim kapitalom ni pokazatelj +> splošnih pojavov: taisto sovpadanje, celo, se je zgodovinsko razkrilo +> za precej omejeno in začasno ter vztrajno v najbolj obstranskih +> sektorjih razvoja. + + + +> Zato je pomembno dojeti tako subjektivni značaj sprejetih odločitev +> intelektualnega dela, kot njeno nenehno marginalizacijo v naročju +> kapitalističnega razvoja. Utopija postane funkcionalna razvoju kot +> rezervat tendenčnih modelov in kot ideološko orožje za pridobivanje +> konsenza. + + + +> Jasno je, da ti dve usmeritvi vstopita v krizo vsakič, ko se od +> tendenčnih modelov zahteva realna preveritev njihovih ciljev in +> vsakič, ko se samo upravljanje s konsenzom razkrije kot orožje, ki je +> neustrezno za cilje razvoja. + + + +> Med prizadevanjem po absolutni avtonomiji in prostovoljnim +> samoizničenjem v misijah, ki so "v službi razreda", se je sodobna +> ideologija je dokončno odločila, v večini primerov in s presenetljivo +> stanovitnostjo vedenja, ustaliti se na robu britve med obema izbirama. + + + +> Avtonomija intelektualne raziskave odgovarja nadaljevanju projekta +> obnove Subjektivnosti, ki jo je kapitalistična delitev dela +> razlastila. Intelektualno delo kot "razredni servis" in projekt +> povrnitve -- posredno -- te iste Subjektivnosti razlaščenemu razredu. +> Menimo, da ni treba poudarjati "bede" teh dveh ideoloških usmeritev, +> katerih objektivno komplementarnost razkrivamo. Literatura in umetnost +> kot instrumenta obnove Totalitete in kot njen prenos v nov izvoljen +> zgodovinski Subjekt -- delavski razred -- sta dela načrta, ki se +> objektivno postavlja na retrogardo kapitalističnega razvoja, četudi s +> tem pokrije natančne naloge. + + + +> Kar je precej bolj zanimivo je, kako se ti dve izbiri (ali kompromis, +> ki posreduje med njima) realizirata. + + + +> Avtonomija formalne konstrukcije, pri vseh zgodovinskih avantgardah, +> ne vztraja več na projektu nadzora vsakdanjega izkustva skozi Formo. +> Zdaj smo pripravljeni sprejeti, da je izkušnja ta, ki obvladuje +> subjekt in ga vzpostavlja: problem je bolj *planiranje izginjanja +> subjekta*, izničevanje tesnobe, ki izhaja iz patetičnega (ali +> smešnega) upiranja posameznika proti strukturam gospostva, ki ga +> držijo blizu, kazanje na univerzalno pacifikacijo -- raj na zemlji je +> realiziran z "izginotjem tragičnega"[^17] --, ki se prav prostovoljno +> in ponižno podreja tem strukturam gospostva, kot na obljubljeno +> deželo. + +[^17]: Izjemno zanimivo je slediti odzivom naprednih teoretikov +kapitalistične buržoazije in "levega komunizma" 20\. in 30\. let na +spoznanje o *razkroju Tragedije*. Za slednje je intelektualno +nasprotovanje kapitalističnemu uničenju buržoaznega Geista, utopije +Forme, "problematičnega" humanizma enako težnji po natančni obnovi teh +neuporabljenih ideoloških instrumentov in njihovem predajanju -- z +nadaljnjo utopijo -- v roke proletariata. *Marksistični humanizem* se +tako razkrije kot projekt širitve na delavski razred tiste +"Forme-Utopije buržoazne biti, ki je Tragedija": buržoazni junak je +sprevržen v *kolektivnega junaka*. Linije tega procesa so zelo jasne v +misli mladega Lukácka kot tudi v misli marksističnega Lukácsa: toda tudi +na nekaterih straneh Korscha, Löwitha in -- kot čista ideologija -- +Bertolta Brechta. V zvezi s tem gl. A. Asor Rosa, *Il giovane Lukács +teorico dell'arte borghese*, v "Contropiano" 1 1968, str. 59 in dalje; +in L. Bedeschi, *Alienazione e feticismo nel pensiero di Marx*, Bari +1968 (in particolare l'appendice, str. 177 in dalje). + + + +> Odrešitve ni več v "uporu", ampak v popolni predaji. Le človeštvo, ki +> je ponotranjilo, napravilo svoje, vpilo ideologijo dela in razvoja, ki +> ne vztraja produkcijo ali Plan obravnavati kot nekaj *drugega od sebe* +> ali kot enostavne instrumente, *ki se prepozna kot del splošnega +> Plana* in ki kot tako dokončno sprejme *funkcionirati* kot zobnik +> globalnega stroja, se lahko odreši "izvornega greha". Da ne gre za to, +> da je človek izdelal sistem sredstev ne da bi lahko nadzoroval "upor +> predmetov", ki se je sprožil proti izumitelju -- tako sta Löwith in +> mladi Lukács brala odtujenost v Marxu --, temveč bolj za "hudičevo" +> vztrajanje "človeka", da ostane takšen, da se umesti kot "nepopolni +> stroj" v produktivnem univerzumu, ki kot dosledno držo dopušča zgolj +> čisto *tišino*[^18]. + +[^18]: "Obča proletarizacija ostaja torej poslednja velika podlaga +enotnega videza človeškega stanja: prekleta ironija kapitalistične +družbe jo obsoja na nepopravljivo distanco od *realne* proletarizacije +prav v trenutku, ko se odvija *formalna* proletarizacija. Ko je celotna +družba oblikovana po vzoru tovarne, ko se zdi, da je forma Identitete +realizirana in kroži po celotnem sistemu, se razkrije, da gre za +mišljenju odvratno podobo: ki mora vedno iskati, okraj samega sebe, meje +različnosti in živeti za to različnost. Pripravljeno se je celo +žrtvovati za to, se imeti za blago v obtoku, za čisto funkcijo v obči +cirkulaciji blag. Na eni strani obče izkoriščanje delavcev, sintetična +forma, ki je prvič v zgodovini postala realna; na drugi pa nobene forme, +zgolj del cirkulirajočega kapitala. (N. Licciardello, *Proletarizzazione +e utopia*, v "Contropiano" 1 1968, str. 109). Na tem mestu lahko le +bežno namignemo na funkcijo, ki so jo imele umetniške avantgarde 20\. +stoletja in na teoretsko misel, ki jih je spremljala pri konkretizaciji +in vizualizaciji *formalne proletarizacije* o kateri govori +Licciardello: utopija Avantgarde je prav v projektirani obnove nekega +"enotnega videza človeškega stanja", ki ga zagotavlja intelektualno +delo, ki *se reši* samo, ko uniči lastne temelje. + + + +> Kar pri tej ideologiji brezpogojnega konsenza v univerzum kapitala +> osupne, ni toliko njegova literarnost, kot njegov naivni radikalizem. +> Ne obstaja spis, ki se zavzema za *mehanizacijo univerzuma*, ki ne bi +> osupnil, ko bi soočili te literarne, umetniške, kinematografske +> "manifesti" s cilji za katere se zdi, da jih predlagajo. Poziv k temu, +> da *postanemo stroj*, k univerzalni proletarizaciji, k prisilni +> produkciji preveč eksplicitno razkriva ideologijo Plana, da ne bi +> vzbudil sumov o svojih realnih namenih. + + + +> "Negativno mišljenje" je svoj projekt preživetja opredelila v +> zavračanju heglovske dialektike, v obnovi posameznih protislovij, ki +> jih ta odpravlja. "Pozitivno mišljenje" ne dela drugega, kot +> simetrično preobrne to negacijo samo vase. Negativno je razkrito kot +> tako, tudi v svoji "neizbežnosti". Odpoved njej je le prvi pogoj, ki +> dopušča nadaljevanje intelektualnih disciplin, obnovo (za ceno +> uničenja same "avre" intelektualnega dela) tradicije njihove "svete" +> odtujenosti od sveta in ponovno vzpostavitev, čeprav minimalnega, +> razloga za preživetje. + + + +> Poraz Razuma je zdaj predpostavljen kot realizacija zgodovinske naloge +> Razuma samega: cinizem intelektualnega dela se razkaže sam ter igra +> lastne karte na dvoumni meji samoironije. + + + +> Dokazati brez možnosti ugovora, da ni druge poti kot izničenje +> človeškega subjekta v Subjekt razvoja: ta aksiom si prizadeva odrešiti +> ideologijo kot poslednji *kulturni projekt*. "Osvoboditev od +> vrednote", izginotje Geista iz splošnega procesa racionalizacije, +> nevtralizacija vsakega projekta *etičnega* upravičevanja logike +> sistema so se že zgodile: zdaj se morajo predstaviti s silo *danega*, +> kvečjemu lahko pokažejo svojo *učinkovitost*. Zato je treba vsak +> ostanek "vrednote" napasti z nasiljem oskrunitve. Boj proti *človeku* +> je pogojen s smermi razvoja: samo, če bo slednji naletel na ovire -- +> zaradi viskoznosti "predsodkov", ki delujejo na družbeni ravni -- na +> poti posplošitve svojega gospostva, se bo lahko ponovno vzpostavila +> mitologija *človeškega*. Toda to bo morala biti cinična in regresivna +> mitologija, ki je funkcionalna zgolj za preseganje šibkih in nadležnih +> uporov[^19]. + +[^19]: Kar lahko zasledimo v pesmimizmu Lévi-Straussa, ki ga popolnoma +obvladuje Absolut *človeškega*, ki s svojim neujemanjem z realnim +proizvaja strukturalistično perspektivo nekakšne +*rekonstrukcije-za-nič*, nekakšnega *izhoda iz sveta*, ki ga izzove +"izdaja" sveta samega. "Kakšen pomen ima delovanje, če misel, ki vodi +delovanje, pripelje do odkritja odsotnosti pomena? [...] Svet se je +začel brez človeka in so bo končal brez njega. Institucije, šege in +navade, ki sem jih celo življenje popisoval in poskušal razumeti, so le +bežen razcvet stvarstva v razmerju do katerega nimajo nobenega pomena +[...] Kar zadeva stvaritve človeškega duha, pa je njihov pomen zgolj v +odnosu do človeka in bo zamegljen, ko bo ta izginil" (Claude +Lévi-Strauss, *Tristi tropici*, Milano 1965^2, str. 402--403). + + + + + +> Zgodovina modernega sveta iz stališča delavca je še vsa za napisati. +> Ne vemo, torej, koliko je na spremembe znanosti programiranja in njene +> politično rabo konkretno vplival razredni boj, negativna izkušnja +> razširjene reprodukcije, nasilno zatiranje neznanega delavca -- +> variablinega kapitala -- v fašističnih deželah, ali dvoumni rezultati +> sovjetskih petletk. + + + +> Gotovo pa je, da odkritje -- tipično za "napredno" sociologijo 50\. +> let -- neizogibnosti konflikta osmisli vsako utopijo, ki temelji na +> popolni in mirni integraciji razreda v procese razvoja. Nasproti +> optimističnim tezam Talcotta Parsonsa, ki jih je realnost delavskega +> boja natančno zanikala, je priznanje *univerzalnosti* konflikta: za +> Dahrendorfa, ne gre več za zastavljanje optimalnih form razvoja brez +> napetosti, ampak za uresničevanje razvoja *preko* napetosti, preko +> mehanizmov regulacije konfliktov, ko so slednji enkrat izolirani +> znotraj posamezne tovarne, posamezne skupine moči, posamezne družbene +> strate, posamezne institucije. Vendar ne brez formulacije novih +> utopij: predvsem družbene mobilnosti, kot osi okoli katere se vrtijo +> posamezni mehanizmi regulacije in ukrepov[^20]. + +[^20]: Gl. R. Dahrendorf, *Soziale Klassen und Klassenkonflikt*, nav. +d., II. del, str. 253 in dalje, kjer so "institucionalizacija razrednega +konflikta, razvoj "industrijske demokracije", organizacija sindikatov, +družbena mobilnost izrecno navedeni kot instrumenti regulacije +razrednega boja. Glej tudi Dahrendorfovo kritiko Talcott Parsonsovo +*teorijo integracije* (str. 257 in dalje). Gl. tudi L. A. Coser *Social +Conflict and Social Change*, v "British Journal of Sociology" 1957; in +*The Function of Social Conflict*, London 1956, ital. prev. *Le funzioni +del conflitto sociale*, Milano 1967\. Verjetno ni potrebno poudarjati, +da so tako teorije integracije kot te o regulaciji konfliktov propadle +spričo pomasovljenja in homogenizacije delavskega boja od '56 do danes. + + + +> Vendar ameriški in evropski teoretiki med 50\. in 60\. ostajajo trdno +> prepričani, da je vsaka možna *uporaba* variabilnega dela svoj +> specifičen instrument nenehnega prestrukturiranja fiksnega kapitala in +> organske sestave kapitala. Znanstvena produkcija vstopi *neposredno* v +> procese razširjene akumulacije, ni več zunanja njim: je njihov pogoj +> in sredstvo nadzora. Procesi avtomatizacije, tehnike znanstvenega +> napovedovanja prihodnosti, tehnična in politična izkušnja +> programiranja in njegova radikalna prenova so del likvidacije teorij +> *ekvilibrija*. Cikel in krize so ponovno neločljivo povezani: +> osrednjega pomena za to funkcionalno povezavo je intelektualna +> produkcija. Klasično zoperstavljanja abstraktnega in konkretnega dela +> začne izgubljati svojo funkcionalnost v razširjenem obsegu. Kar sledi +> je, da se same tradicionalne forme pridobivanja in upravljanja +> konsenza radikalno spremenijo. Konsenz zdaj ne zadeva več +> disciplinarne vsebine, temveč ideološke discipline same: postavljene v +> krizo glede na njihovo parcialno funkcijo znotraj tehnik znanstvenega +> napovedovanja prihodnosti razkrijejo svojo realno funkcijo kot +> institucionalna retrogarda sistema. + + + +> V tem pogledu ni več pomembno na kakšen način se artikulirajo, kakšna +> je kakovost ali pomen njihovih komunikacij. Bolj pomembno je samo +> dejstvo, da obstajajo, da vztraja rezervna intelektualna armada, ki je +> popolnoma izključena iz vsakega tipa produktivnega procesa in ki +> privzema nalogo reprodukcije institucionalnih form, *katere koli*, +> ideologije. Namreč že lahko vidimo, da nova naloga, ki je zaupana temu +> sektorju intelektualnega dela -- ki je ves usmerjen v fazo priprave in +> v "osnovno izobrazbo" splošne delovne sile -- ni več niti *vzgajanje +> konsenza*, temveč *izvajanje disenza*: pod pogojem, da ta disenz +> vztraja prav na preizkušenem terenu ideoloških institucij. + + + +> Vprašanje "alternativnih vsebin" znanosti in disciplin ali +> "alternativnih načinov" uporabe istih je, še preden postanejo slogan +> delno propadlih sektorjev političnih organizacij delavskega razreda, +> zahteva obrobij avantgarde kapitala. + + + +> Prav tako nam ne more uiti, da so "alternativna kultura", "operativna +> kritika" ali "kritično poučevanje" vsi členi ene in iste verige. Še +> vedno smo znotraj preobrnjene rabe kritike ideologije: znotraj procesa +> izpopolnjevanja instrumentov poseganja, rekompozicije tradicionalnih +> vsebin, ki se vršijo v funkciji afirmacije *realnosti razvoja*. + + + +> Ves razvoj je sam po sebi radikalno samopreseganje, nenehno +> revolucioniranje *sebe*. Dialektika in tradicija, ki sta dosegli +> pomembno visoko raven samega razvoja, se morata ne le uravnovešate, +> temveč popolnoma združiti. Če v realnosti materialnih procesov +> *negativnega* -- "upor" razreda -- ni mogoče vpiti, ampak samo +> funkcionalizirati (to izrecno poudarjajo ne le keynesijanske, temveč +> tudi postkeynesijanske teorije), je na ideološki ravni +> funkcionalizacija disenza uresničljiva že z razmejitvijo območja za +> izvajanje negacije. V ta namen ni nič primernejšega kot, da kritično +> vajo zmrznemo znotraj interdisciplinarnih polj. + + + +> Ni rečeno, da to operacijo izvrši prav kapital sam. Izjemno +> funkcionalno v ta namen je izkoriščanje sil radikalne ali +> paramarksistične "levice", vsekakor pa tradicij, ki so marksizem +> reducirali na ideologijo. Razmnoževanje samopredlaganih poskusov, še +> posebej v zadnjih desetih letih, oblik "revolucionarnega filma", +> "protestniške umetnosti", "alternativnega urbanističnega upravljanja" +> ali "antiinstitucionalne sociologije" ni slučaj. Vse prelahko se je +> pred takšnimi patetičnimi intelektualnimi iluzijami (ali, v najslabšem +> primeru, političnem oportunizmu) nasmehniti: toda nedvomno je izjemno +> jasna *razrodaja ideologije*, ki se, v posebej napredni fazi +> kapitalističnega razvoja, izvaja z namenom disciplinarne preureditve +> in v funkciji korenitega revolucioniranja tehnik plana. + + + +> V samem trenutku, ko je racionalizacija povzdignjena v moment +> dinamičnega razvoja celotnega kapitala, se postavlja potreba po +> drugačni uporabi discipline, ki predseduje razvoju in razdelavi metod +> uvrednotenja in programiranja. + + + +> To kar se zdaj predstavlja kot subjekt razvoja je globalnost plana. +> Vsi posamezni momenti njega, uporabljeni v prvem momentu za začetek +> delnega nadzora -- od analize strukture ologopolistične trgovine, do +> razdelave anticikličnih teorij, do tehnik planskega poseganja v +> distribucijo in konsumpcijo, končno do samih tehnik racionalizacije +> posameznih produkcijskih sektorjev -- morajo biti na novo preučeni, +> podvrženi kritiki, umeščeni v nov kontekst. + + + +> Na kocki je, iz kapitalističnega stališča, globalen nadzor tehnik +> znanstvenega napovedovanja prihodnosti: samo dinamično pojmovanje +> razvoja zahteva takšen metodološki skok. + + + +> V tem kontekstu postaja očitna vse večja pomembnost pripisana +> "kritičnemu" momentu. Ne gre več za tradicionalno funkcionalizacijo +> kritike, ki je v meščanski misli od vedno privzemala nalogo, da +> razdelave in discipline pripelje do najvišje dovoljene ravni. Z +> drugimi besedami, ne gre več za enostavno "pozitivno" rabo kritike, za +> njeno takojšnjo podreditev odstranjevanju ovir, ki jih razvoj srečuje +> na svoji poti. Disciplinarno prilagajanje smerem razvoja, nenehna in +> neprestana prenova disciplin in institucij je do nedavnega bila naloga +> kritike, ki je sama bila povzdignjena v status posebne "discipline". +> Zdaj je za spremljanje in napovedovanje dinamičnega planiranja razvoja +> nujno potrebno iz kritike, ki se izvaja *nad* disciplino in *nad* +> posameznimi tehnikami, preiti h kritiki *samih* disciplin. + + + +> Ni slučaj, da je med prvimi instrumenti, ki so bili podvrženi tej novi +> vrsti kritike, tehnika *interdisciplinarnosti* (tehnika, ki je bila +> celo povzdignjena v mit tekom razprave o tehnikah programiranja tekom +> 60\. let). + + + +> Interdisciplinarna metoda predpostavlja učinkovitost posameznih +> področij planskih intervencij -- ekonomsko, sociološko, teritorialno +> --, ki jih je mogoče zlagati skozi začasno prekinitev ekskluzivnosti +> disciplin. Ona sama je plod prvotne *kritike disciplin*: in sicer +> kritike, ki je izpodbijala totalizirajoče namere posameznih +> intervencijskih tehnik. (Dovolj je pomisliti na resno razpravo, ki se +> je odvijala v Italiji in Franciji okoli načinov programiranja +> ekonomsko-formalne ureditve teritorija, ali na polemike radikalne +> sociologije ZDA proti sektorski naravi intervencij na urbani ravni). +> Poleg tega je treba dodati, da je sektorsko programiranje -- in prav +> zaradi zaprtega kroga, ki se sklene med tehniko intervencije in ciljem +> ponovnega uravnoteženja same intervencije -- v temelju zavezano +> *statičnim* modelom, ki sledijo logiki, ki je osredotočena na odpravo +> "neravnovesij". + + + +> Prehod od uporabe statičnih modelov do razdelave dinamičnih je bil +> prvi korak kapitalistične posodobitve uporabe tehnik plana: preseganje +> nadaljnjih faz, da bi dosegli popolno razpoložljivost pri realizaciji +> celostnega upravljanja s planskim razvojem, je cilj, ki ga v tem +> trenutku zasleduje znanost Plana. + + + +> Plan se, od enostavnega "momenta" razvoja, uveljavlja (se je +> uveljavil) kot nova politična institucija[^21]. V tem smislu je treba +> radikalno preseči izključno in preprosto interdisciplinarno -- ki je +> neuspešna tudi na praktični ravni -- izmenjavo. + +[^21]: Nedavna zahteva Saracena, da bi presegli programe programe, ki +jih je sam opredelil *kot objektivne*, v prid programiranega delovanja +*občega* tipa, je že del vizije plana, ki odpravlja vso shematičnost in +sektorsko naravo teorij plana, ki so bile razdelane v 50\. in 60\. +letih. "Če je programiranje splošnega značaja", piše Saraceno, "je +njegov osnovni cilj, povsem drugačen [od obsežnih projektov, ki +pokrivajo določene sektorje javnega delovanja], sestaviti v sistem vse +ukrepe, ki jih je treba izvesti na javnem področju; tako postane +procedura, kjer se primerjajo stroški različnih predlogov Vladnega +delovanja, kot tudi celota teh stroškov s celoto razpoložljivih sredstev +tako, da se omogoči izbira načina izvajanja ukrepov in kriterijev za +zbiranje sredstev. S sprejetjem podobne procedure, bi bilo bolj primerno +govoriti o programirani *družbi* in ne o programirani *ekonomiji*" +(Pasquale Saraceno, *La programmazione negli ani '70*, Milano 1970, str. +28). Treba je pripomniti, da *obči program* o katerem govori Saraceno ne +predstavlja splošne dejavnosti: njegova "edina naloga je, da od časa do +časa -- v presledkih, ki verjetno ne presegajo enega leta -- sporoči +stanje sistema" (prav tam, str. 32). V zvezi s tem je pomembna zahteva +po novih institucijah, ki so sposobne realizirati koordinacijo: +pozitivno vrednotenje metode, ki se jo zasleduje v formulaciji *Progetto +80*, potrjuje ugotovljen trend. "Kaj je dejansko *Progetto 80*?" se +sprašuje Saraceno (str. 52): "Gre za sistematični pregled nacionalnih +problemov, ki so *v tem trenutku* ocenjeni za najpomembnejše, kot tudi +novih institucij, ki naj bi bile sposobne, bolje od obstoječih, začeti +iskati rešitve za te probleme; če bi naša javna sfera že bila urejena v +prej razjasnjen *sistem*, bi pripravljavci tega dokumenta lahko izdelali +tako imenovani *Program-verifikacija*". Čeprav tudi Saracenove tehnične +perspektive niso brez utopičnih ostankov -- glej njegov poziv k "redu, v +skladu s katerim se družbene sile *moralno* držijo procesa uporabe virov +zahtevanih za reševanje problemov" (prav tam, str. 26, poudarek naš) -- +se njegova kritika petletnega programa '66--'70 drži institucionalnega +preoblikovanja nadzora razvoja, ki je pravilno prepoznan v zapisu Sandra +Mattiuzzija in Stefanie Potenza, *Programmazione e piani territoriali: +l'esempio del Mezzogiorno*, v "Contropiano", 1969, str. 685--717\. Da so +Saracenova stališča del obsežnega prestrukturiranja, ki poteka znotraj +praks in teorije programiranja, dokazuje cela vrsta stališč, ki *Plan +kot institucijo* podpirajo kot "stalno in v celoti izvajano politiko". +Gl. Giorgio Ruffolo, *Progetto 80: scelte, impegni, strumenti*, v "Mondo +economico" 1 1969. + + + +> Horst Rittel je z jasnostjo izpostavil posledice "teorije odločanja", +> ko se ta enkrat umesti v samoprogramiranje kibernetskih sistemov (in +> logično je, da jemljemo za samoumevno, da ta raven racionalizacije v +> dobršnem delu še vedno predstavlja tendenčni model). + + + +> Rittel piše[^22], da "vrednostnih sistemov ni mogoče več šteti za +> dolgoročno stabilne. To, kar si lahko želimo, je odvisno od tega kaj +> lahko omogočimo in to kar lahko omogočimo je odvisno od tega kaj si +> želimo. Cilji in funkcije koristnosti niso neodvisne spremenljivke. Z +> odločevalsko sfero so v medsebojnem odnosu. Reprezentacije vrednosti +> je mogoče nadzorovati znotraj širokih meja. Absurdno je želeti +> oblikovati toge modele odločanja pred negotovostjo alternativnih +> prihodnjih razvojev". Teorija odločanja mora zagotavljati +> fleksibilnost "sistemov, ki sprejemajo odločitve": in jasno je, da v +> igri ni več vrednostnih kriterijev, ki bi se lahko primerjali s temi +> od frankfurtske sociološke šole. Vprašanje na katerega mora odgovoriti +> napredna raven programiranja je: "kateri vrednostni sistemi so obče +> skladni in zagotavljajo možnost prilagajanja in s tem +> preživetja"?[^23] + +[^22]: Horst Rittel, *Ueberlegungen zur wissenschaftlichen und +politischen Bedeutung der Entscbeidungstheorien*, relazione dello +Studiengruppe für Systemforschung, Heidelberg, str. 22 ss., zdaj v +zborniku v uredništvu H. Krauch, W. Kunz, H. Rittel, Forschungsplanning, +München, Oldenbourg Verlag, 1966, pp. 110--129. + +[^23]: Prav tam. + + + +> Zato je, nujno "odprta", struktura plana tista, ki ustvarja lastne +> sisteme vrednotenja: nič več ne ostane zunaj plana. Spričo tega ves +> hegelianizem "kritičnih teorij družbe" privzame zgodovinsko nalogo +> potrditi, z preverjanjem lastne objektivne impotence, izumrtje vsakega +> nasprotovanje med "vrednoto" in planom. + + + +> Obuditev Weber-Scheler-Mannheimove struje s strani ameriških +> teoretikov "konca ideologije" je vse prej kot naključna. Če je +> Lippmann še lahko predstavljal nujno potrebnost deideologizacije +> političnega življenja kot element antikonfliktne stabilizacije, Bell, +> Lane ali Lipset svojo kritiko znova usmerijo na področje teme +> razvoja[^24]. Primat racionalizacije, ki temelji na izključno +> pragmatični osnovi, ki ga Bell pripisuje *New Dealu*, ali Lipsetovo +> enačenje demokracije z "dobro družbo v delovanju", priznavata, da je +> poskus odpraviti vsako vrzel med utopijo in razvojnimi procesi +> realen[^25]. + +[^24]: Gl. Daniel Bell, *The End of Ideology*, Glencee, Ill., 1960; +Robert E. Lane, *Political Ideology. Why the American Common Man +Believes What He Does*, London-New York 1962; Seymour Martin Lipset, +*Political Man*, New York 1960, ital. prev. *L'uomo e la politica*, +Milano 1963\. Toda glej tudi J. Fartganis, *American Politics and the +End of the Ideology*, v *The New Sociology. Essays in Social Science and +Social Theory, in Honor of C. Wright Mills*, New York 1964, str. 268 in +dalje. Opozoriti je treba, da Bell teze o "koncu ideologije" podpira kot +perspektivo, ki teži realizirati dobo "znanstvene politike": namreč, za +avtorja nenehno zakrivanje konkretnih zahtev pod ideološko tančico (kar +se posledično izraža v nevarnih čustvenih nabojih) vodi -- kot v +zgodnjih letih New Deala -- v zaostrovanje konfliktov, ki so vse prej +kot neizogibni. Bellova intelektualistična utopija -- ki sta jo povzela +Lane in Lipset -- se tako izide v tehnokratski mit in iluzijo popolne +družbe konsenza, ki je utemeljena na znanstvenosti delovanja in +odločanja ter na posvečenju Welfare State s strani intelektualcev. V tej +tezi je gospostvo racionalizacije tako projicirano v novo industrijsko +utopijo. Gl. tudi Sergio Cotta, *Sulla fine dell'ideologia*, v +*Ideologia e filosofia*, Brescia 1967, in odgovor Wright Mills, ki tezam +o smrti ideologije očita, da so: "surtout l'idéologie d'une mort: celle +de la reflexion politique en tant que facteur public" [predvsem +ideologija smrti: tiste o politični refleksiji kot javnem dejavniku] (C. +Wright Mills, *Mort des idéologie, Lettre à la nouvelle gauche*, in "Les +lettres nouvelles" 1961). + + Toda gl. tudi Jean Meynaud, *Destino delle ideologie*, Bologna, + Cappellii, 1964. + +[^25]: Gl. S. M. Lipset, *Political Man* nav. d. Zaostalost teh +socioloških teorij je mogoče meriti z njihovim neupoštevanjem +učinkovitosti konflikta kot dinamičnega dejavnika razvoja. Vso Lipsetovo +delo temelji na slavljenju realizirane utopije: *dobra družba v +delovanju* je dana kot vse navzoča, tako kot je tudi družbeno-politično +ravnovesje dano kot realizirano. Samo ideologija, torej, vnaša fiktivne +prelome: z njeno odpravo bo sistem postal popoln. + + + +> Habermas je prepoznal, da ima kritika ideologije "reducirana v +> pozitivističnem smislu" nalogo razkriti "vsako teorijo, ki se na +> prakso nanaša drugače kot na potenciranje in izpopolnjevanje tokov +> tehničnega delovanja"[^26] kot dogmatično. In vendar je povedno, da +> takoj zatem ne razbere funkcionalnosti tovrstne kritika za razvojne +> procese. "Priprava racionalnega vedenja skozi kritiko ideologije +> racionalnost priporoča kot odlično, če ne celo izključno, sredstvo za +> realizacijo vrednot, saj zagotavlja 'učinkovitost' ali 'ekonomičnost' +> ravnanja. Oba izraza razkrivata, da je spoznavni interes empiričnih +> znanosti tehnični interes. Iz njih je razvidno, da je racionalizacija +> že od samega začetka umeščena znotraj mej sistema družbenega dela in +> da označuje prav moč razpolaganja z objektivnimi in objektiviziranimi +> procesi. Določil te racionalnosti zatorej po svoje ni mogoče pojmovati +> kot vrednote in jih je mogoče upravičiti le znotraj pozitivističnega +> samorazumevanja kot, da bi bile vrednote. Kritika ideologije katere +> edini cilj je afirmacija tehnične racionalnosti se ne izogne tej +> dilemi: racionalnost želi kot vrednoto, ker ima ta v primerjavi z +> ostalimi vrednotami to prednost, da je implicitna v racionalnih +> postopkih samih"[^27]. + +[^26]: Jűrgen Habermas, *Theorie und Praxis*, Neuwied, Luchterhand, +1963, zdaj v *Teoria e prassi nella società tecnologica*, Bari 1969, +str. 87. + +[^27]: J. Habermas, nav. d., str. 92\. "Zatorej v kritiki ideologije," +nadaljuje Habermas (str. 63), "ki vse to realizira najmanj potihoma, +živi delček angažiranega razuma v protislovju s kriteriji na podlagi +katerih kritizira dogmatizem". Cilj takšnega angažiranega razuma naj bi +torej bila organizacija družbe v kateri "v imenu evolutivnosti, +hipostazirana tehnologija celo narekuje, področjem, ki jih je uzurpirala +praksam, natančno svoj sistem vrednot" (prav tam). V zvezi s +predstavljenimi alternativami se Horkheimerjeva in Adornova tema oživi v +še bolj mistificirani različici: "racionalizacije zgodovine zatorej se +ne more spodbujati s povečano močjo nadzora manipuliranih ljudi, temveč +zgolj z naprednejšo ravnjo refleksije, z zavestjo človeških agentov, ki +napredujejo k emancipaciji" (prav tam, str. 98). + + + +> Vsa kritika, ki so jo naslovili Habermas in zadnji epigoni +> Frankfurtske šole, onemogoča analizo vprašanja vrednot iz stališča, ki +> se izmika njihovi "družbenosti". Kritika se še enkrat izvaja na +> procesih racionalizacije kot takih, ki se berejo v njihovi +> nadzgodovinski univerzalnosti in so, kar je najpomembnejše, +> prikrajšani vsake razredne konotacije. Habermas omejitev vrednote na +> čisti znak same sebe, njeno izginotje znotraj sektaške narave tehnik +> odločanja, teorij iger kot instrumentov nadzora antagonističnih +> gibanj, sistem avtomatizacije pri določanju programov kritizira v +> imenu *utopije emancipacije*, ki analizo vrača nazaj na zaostalo raven +> Marcuseja[^28]. Res je tudi, da sta celo pri Popperju plan in vrednota +> predstavljena kot ločena, vendar oba nujno potrebna. Racionalnost +> plana sama po sebi ni vprašljiva: postavljena je kot čista *nujnost*. +> Slepa vera v racionalnost, po drugi strani, je predstavljena kot kot +> "odločitev", prav tako nujno potrebna, za nadzor družbenega vedenja +> spričo plana[^29]. Procesi komunikacije so tisti, ki jih je treba +> znanstveno razsvetliti: cilj takšne operacije "formacije" politične +> volje je izrecno opredeljen v družbeno-tehnični razgradnji oblik +> gospostva. + +[^28]: Utopija emancipacije objektivno igra lastno, povsem obrobno, +vlogo pri spodbujanju nekaterih družbenih rešitev: pri odpravi nekaterih +posebej vidnih izkrivljanj, ki niso funkcionalni za dinamiko razvoja. To +je posebej očitno v kritiki urbane forme privržencev Inštituta Sigmunda +Freuda v Frankfurtu: gl. A. Mitscherlich, *Die unwirtlichkeit unserer +Städte*, Frankfurt a. M. 1965, ital. prev. Torino, Einaudi, 1968; in M. +Berndt, A. Lorenzer, K. Horn, *Architektur als ideologie*, Frankfurt a. +M. 1968, ital. prev. Bari, Laterza, 1969. + +[^29]: Gl. K. R. Popper, *The Open Society and its Enemies*, London +1962, toda glej tudi H. Albert, *Ethik und Metaethik*, v "Archiv für +Philosophie" XI 1961, str. 59 in dalje, in J. Habermas, nav. d., str. 98 +in dalje. + + + +> Tako v prvi plan pride "podružbljanja plana" kot moment refleksije +> plana nad samim seboj: negacija se preoblikuje v stalen nadzor +> "pozitivnega". + + + +> Primer prestrukturiranja intelektualnega dela v ločene vloge in +> ponovnega združevanja disciplin v napredne tehnike programiranja je +> formacija "pogovornih jezikov", ki se uporabljajo v pogovorih med +> računalniškimi sistemi povezanimi v komunikacijsko omrežje +> (information network) in v pogovorih med človekom in računalnikom, ki +> jih omogočajo tehnološki razvoji na polju terminalov, prenosa podatkov +> na telefonskih linijah in projektiranja večopravilnih sistemov +> (time-sharing)[^30]. + +[^30]: O teh komunikacijskih tehnikah gl. Mauro M. Pacelli, *I linguaggi +conversazionali e la loro influenza nella ricerca e nell'industria*, v +*Linguaggi nella società e nella tecnica*, Zbornik konference, ki jo je +podprla družba Olivetti (Torino, 14--17 oktober 1968), Milano 1970, str. +433 in dalje, in nadaljnji eseji, ki jih vsebuje zvezek: Adriaan Van +Wijngaarden, *On the Boundary between Natural and Artificial Languages*, +str. 165 in dalje.; S. Kostantinovič Šaumjan, *Linguistic models as +artificial languages simmulating natural languages*, str. 269 in dalje; +René Moreau, *Languages naturels et languages de programmation*, str. +303 in dalje; Ole-Johan Dahl, *Decomposition and classification in +programming languages*, str. 371 in dalje; Alfonso Caracciolo di Forino, +*I linguaggi speciali di programmazione come strumenti avanzati di +pensiero*, str. 385 in dalje; Ivan E. Sutherland, *Pictures Languages*, +str. 423 in dalje. Zbornik je pomemben, ker je v njem zbrana izjemna +dokumentacija o različnih tehnikah programskih jezikov, ki dopuščajo +neposredno primerjavo med prispevki v zvezi s semantiko "naravnih" +jezikov (gl. tudi eseje, ki so vsebovani v prvem delu knjige) in +tistimi, ki so bili razdelani ali so v razdelavi za neposredno uporabo +"programskih jezikov" v kibernetiki. + + + +> Neposredna izmenjava sporočil med menedžerjem in strojem ponovno +> vstopi v okvir raziskave, ki je namenjena razdelavi podatkov, ki jih +> ni mogoče v celoti formalizirati: dialog v tem primeru dopušča +> upoštevanje vseh nepredvidenih spremenljivk, ki se lahko razkrijejo +> med delovanjem, in same zapletenosti problema, ki je zastavljen +> računalniku. Kar nas v tem delovanju zanima je nujnost vpeljave +> "pogovornih modelov", ki temeljijo na kodah, ki upoštevajo *strukturo +> dialoga*: tako se preseže preprosta formulacija "problemsko usmerjenih +> jezikov", ki jo je izvorno spodbujala možnost uporabe elektronskih +> računalnikov in splošno programirljivih strojev[^31]. + +[^31]: A. Caracciolo di Forino, *I linguaggi speciali di programmazione* +nav. d., str. 385. + + + +> Kvantifikacija napovedi v najnaprednejših tehnikah planiranja zatorej +> ne zanemarja subjektivnih sprememb in notranjih spremenljivk danega +> problema: pogoj za to je nadzor nad tako imenovanimi "ne numeričnimi" +> računskimi procesi. Razvoj "programskih jezikov" tako napravi +> odločilen skok od samih lingvističnih disciplin ter jih preoblikuje iz +> analitičnih tehnik v pripomočke za ustvarjanje cele vrste visoko +> formaliziranih jezikov[^32]. Ob opisovanju nekaterih "programskih +> jezikov za splošno rabo" -- jezikov, ki lahko obdelujejo vse vrste +> podatkov, "kot tudi dopuščajo lokalne opredelitve novih podatkovnih +> struktur" -- Alfonso Caracciolo opomni, da je ta tip jezikov "posebej +> pomemben, ker vzpostavlja pomemben korak k ustvarjanju zmogljivih +> lingvističnih sistemov, ki so opremljeni z lokalnim mehanizmom +> samorazširjanja in so zato bližje našim naravnim jezikom, ki imajo +> sicer neomejeno, toda na žalost nesistematično in v resnici pogosto +> dvoumno, moč razširitve"[^33]. + +[^32]: Gl. J. O. Dahl, *Decomposition and Classification* nav. d., in A. +Caracciolo di Forino, nav. d., str. 36. + +[^33]: A. Caracciolo di Forino, nav. d., str. 386--387 + + + +> Novim vejam matematike, ki so ustanovljene za proučevanje dinamičnih +> sistemov -- teorija avtomatov --, ustreza torej nova tehnika za +> opredeljevanje in analiziranje teh sistemov s pomočjo tako imenovanih +> *simulacijskih jezikov*. + + + +> Seveda nas ne zanima vstopiti v specifično analizo umetnih in +> programskih jezikov: sklic služi vrednotenju dosežene ravni splošne +> tehnike programiranja, kar potrjuje kar smo zgoraj potrdili glede +> usode tradicionalnih disciplin in vloge interdisciplinarnosti za +> namene kvantifikacije razvoja[^34]. + +[^34]: "Vendar je možno tudi konstruirati jezike na še višji ravni, ki +omogočajo določitev mehaničnega postopka glede na rezultate, ki jih je +treba doseči, namesto, da bi določili postopke, ki jih je treba opraviti +[...] Tovrstni jeziki predstavljajo [...] tipičen primer jezika, ki +lahko opredeli problem" (prav tam, str. 392) + + + +> Naštete lingvistične inovacije dejansko imajo nekaj skupnih +> značilnosti: + + + +> 1. z njimi upravljajo sistemi samopreverjanja, ki so vezani zgolj na +> maksimalno uvrednotenje tehnik plana: lahko, torej, popolnoma +> zanemarijo vprašanja vrednot; + + + +> 2. postavljajo se kot instrumenti, ki so v veliki meri neodvisni od +> specifičnih značilnosti sistemov, ki so za vključiti v +> programiranje: vsa njihova prizadevanja so usmerjena v +> opredeljevanje splošnih instrumentov plana; + + + +> 3. preskakujejo interdisciplinarno raven prav zato, da se postavijo +> kot sistemi, ki lahko delujejo neodvisno od posameznih polj +> uporabe. + + + +> Vse to lahko izrazimo tudi drugače: tehnike odločanja, s prilaščanjem +> ogromnega potenciala, ki je v elektronskem računalniku, težijo k +> ustvarjanju specifičnih *jezikov plana* in posledično novih splošnih +> disciplin, ki *izhajajo iz plana*. Kar pojasnjuje tudi nekatere +> pojave, ki spremljajo te procese. Nedvomno je, da so ogromne razvoje +> moderne lingvistike spodbudile nove potrebe, ki so jih narekovale +> tehnike strojne komunikacije. Tako kot je res, da je prav kmalu +> potrjena nova delitev nalog. Semantični analizi je bila odrejena +> preiskava tega, kar je potrebno izključiti iz formaliziranih +> programskih jezikov: *dvoumnost* "naravnega" jezika; tehnikam +> ustvarjanja umetnih jezikov je odrejena edina naloga *inovacije*, ki +> je dopustna na ravni komunikacije: natančneje ta, ki je usmerjena v +> učinkovito instrumentalizacijo tehnik odločanja. + + + +> Semantična analiza jezika pa je v zameno spodbudila vzpon -- ali +> bolje, ponovni vzpon -- ideologije umetniško-literarne avantgarde. +> Zahtevo, že avantgard in kasneje neoavantgard v 60\., da se +> predstavljajo kot *delo na besedi*, kot kritično eksperimentiranje z +> artikulacijo jezika, je zato treba meriti z realnostjo konkretnega in +> produktivnega dela na novih možnostih programirane komunikacije[^35]. + +[^35]: O funkciji neoavantgarde glej eseje Franca Fortinija (*Le due +avanguardie*), Giannija Scalie (*La nuova avanguardia, o della "miseria +della poesia*) in E. Sanguinetija (*Avanguardia, società impegno*) v +zbirki *Avanguardie e neoavanguardie*, Milano, Sugar, 1966. + + + +> Vendar to ni dovolj: poetika nedoločenosti, *odprtega dela*, +> dvoumnosti, povzdignjene v institucijo, dejansko vztrajajo -- v večini +> primerov -- prav na poljih, ki so jih definirale nove tehnike +> komunikacije človeka-stroja: v tem smislu je primer glasbe ex machina +> zgolj najbolj ekspliciten primer. + + + +> Ni več ideologija tista, ki bi, po tem ko je prevzela utopistične +> konotacije, nakazovala nepredvidene smeri delovanja za tehnike +> programiranja. Delo na komunikacijskih materialih -- tu mislimo na vse +> vizualne, literarne in glasbene tehnike ali njihove izpeljanke -- ni +> več odgovorno za anticipiranje smeri razvoja: preseganje *končnih +> modelov* v tehniki napovedovanja ukine utopično vlogo novih ideologij. + + + +> Tudi tu se pojavi simptomatičen proces. Izrinjena iz razvoja se +> ideologija obrne proti razvoju samemu: v formi oporečništva poskuša, +> torej, lastno ekstremno obnovo. Ker se ne more več predstavljati kot +> utopija -- četudi v tem smislu še vedno vztraja veliko poskusov: toda +> njihove konotacije, ki jih spodbuja popolni cinizem, ne morejo nikogar +> preslepiti -- se ideologija preobrne k nostalgični kontemplaciji +> svojih zastarelih vlog, ali k samooporekanju: in dobro vemo kako je +> samooporekanje, od Baudelaira in Rimbauda ter kasneje, instrument +> preživetja. + + + +> Kakorkoli pa ostaja nespremenjeno, da je vsaka pot *zunanje* razdelave +> za intelektualno delo še vedno izključena. Edino iluzijo *zunanjega* +> dela lahko poda upor proti intelektualnemu delu samemu, ki se izraža +> kot *sakralizacija njegove impotence*: natanko to kar nezavedno počne +> večina nedavne umetniške produkcije. Onkraj tega je skok nazaj, je +> "pogum govoriti o vrtnicah", je brodolom v "veselem času" buržoaznega +> Kultur: ideologija kot "sublimna" nekoristnost. Toda ni slučaj, da se +> zgodovinska usoda formalizmov vedno zaključi z "oglaševalsko" izrabo +> *dela na formi*. + + + +> Znašli smo se torej pred skrajno pomembnim pojavom. Racionalizacija ne +> služi več jezikom, ki *govorijo* o razvoju -- to nalogo še vedno +> opravlja, seveda, vendar gre le za obrobno funkcijo -- temveč vse bolj +> gospoduje jeziku *samega* razvoja. Z ustvarjanjem kod, ki so vse že +> *znotraj* tehnoloških struktur programiranja, se izključi vsaka +> možnost "etičnega" opravičila, z *zunanjimi* jeziki, programiranja +> samega. Ustvarjanje formaliziranih programskih jezikov odpravlja +> utopijo nadzorovanja *ciljev* plana racionalizacije s pomočjo +> instrumentov komunikacije, ki ne privzemajo njegovih značilnosti in +> pomenov. Projekt nadzora razvoja skozi intelektualno delo, ki naj bi +> mu zagotovil teleologijo -- Benjaminov projekt, v bistvu -- je zvrnjen +> v vice utopije, neuporaben zaradi nenehnega procesa marginalizacije +> "pomena", ki mu te programski jeziki sledijo. + + + +> Vse to je le znak razširitve celotnega kapitalističnega gospostva nad +> univerzumom, ki ga oblega plan: torej tudi nad univerzumom "družbene" +> komunikacije. + + + +> Formalna uporaba|izraba jezika razvoja|razvojnega jezika ima|dobi +> poseben pomen v trenutku, ko je projeciran na mesto. Moderni urbanizem +> -- kot utopični poskus obvarovanja mestne *forme*, oziroma principa +> forme, ki je vpet v dinamiko urbanih struktur -- ni uspel realizirati +> svojih strukturnih modelov. Toda na območju urbanih in teritorialnih +> struktur ves prispevek zgodovinskih avantgard živi s neko svojo +> posebno duhovitostjo: mesto kot oglaševalska in samooglaševalska +> struktura, hkrati kot kanali komunikacije, postane neke vrste stroj, +> ki zagotovo ne deluje kot produkcijski stroj, toda zagotovo je dejaven +> kot oddajnik nenehnih sporočil, kodificiranih *v formi* programskih +> jezikov. (Nedoločeno je podano v svoji specifični formi, ponudi se kot +> edino možno določilo urbane celote: spomnimo se na obsežno +> teoretiziranje, v 60\. letih, o temi teritorija kot "magnetskega +> polja")[^36]. + +[^36]: Gl. poročilo G. De Carla na konferenci INU v Trstu (september +1965) in C. Alexander, *Notes on the Synthesis of Form*, Harvard College +1964, ital. prev. Milano, Il Saggiatore, 1967. + + + +> Tako se uteleša poskus *oživiti* jezik razvoja: napraviti ga konkretno +> izkustvenega v vsakdanjem življenju. + + + +> Ker na tem mestu ne moremo drugega kot navesti namige, je treba +> poudariti, da ustvarjanju jezika plana nenehno spremlja vzporedna +> teoretizacija, kateri enotni struji lahko sledimo od splošne znanosti +> o znakih -- Piercova semiotika -- do najnovejših razdelav *tehnološke +> estetike*. + + + +> Poziv je vse prej kot akademski. Raziskovanje področij, ki zadevajo +> gramatiko, logiko in semiotiko so omogočili prispevki Wittgensteina, +> Carnapa in Fregeja; Piercev metodološki pragmatizem prispe do prikaza +> pogojev manipulativnosti čistega znaka, ki je povsem prikrajšan vsake +> označevalne implikacije, je brez vsakršne semantične reference. +> *Natančna teorija znakov* postane nujna v trenutku, ko se odkrije +> nujnost komunikacijskih shem, ki so neodvisne od subjektivnih +> interpretacij. Vstop informacijskih teorij v vrednotenje količin +> informacij, ki so vsebovane v strukturiranih nizih znakov, resda +> izhaja -- na primer pri Benseju[^37] -- iz nujnosti obravnave estetske +> komunikacije kot obdarjene s pomenom, ki popolnoma sovpada s fizično +> realnostjo dela, toda jo nedvoumno vodi nazaj v matematično opisljivo +> logiko brez možnosti napak. "Konstruktivnost" estetske komunikacije +> je, v tem smislu, možno zvesti na serijo alternativnih izbir, ki +> ustrezajo delovanju binarnih računalnikov[^38]. + +[^37]: Gl., od Maxa Benseja, *Aesthetica*, Baden-Baden, Agis Verlag, +1965; *Semiotik, allgemeine Theorie der Zeichen*, ibidem, Agis Verlag, +1967; *Estetica e programmazione*, Roma, Silva, 1969\. Odlična analiza +Bensejevih del, ki se povsem drži splošnih smeri interpretacije, ki jo +predlagamo, se nahaja v diplomi G. Pasqualotto (Fakulteta za književnost +in literaturo Univerze v Padovi 1969), ki bo kmalu izšla pri založbi +Officina. + +[^38]: Gl. Max Bense, *Aesthetica* nav. d., I. del, str. 16 in dalje, in +A. Moles, *Theorie de l'information et perception esthétique*, Paris, +Flammarion, 1965: ital. prev. Milano, Lerici, 1969. + + + +> Študije, ki jih je vodil Norbert Wiener, o projektih servomehanizmov +> za vojaške enote, izvirajo iz leta 1943: na podlagi teh študij, kot je +> znano, se je začela razdelava avtomatskih mehanskih modelov, ki +> temeljijo na splošni teoriji samoupravnih sistemov. Izjemno pomenljivo +> je torej, da je uporaba principa entropije ali nepovratnosti +> komunikacije -- temeljnega pomena za zagotavljanje učinkovitosti in +> logične skladnosti postopkov samoupravnih sistemov -- bila predvidena +> v letih med 20\. in 30\. leti 20\. stoletja na področju lingvistične +> analize: informacijska teorije je pri določanju *formalnih pomenov*, +> ki jih je opravljal ruski formalizem, že povsem prisotna[^39]. + +[^39]: Gl. o tej temi Victor Erlich, *Russian Formalism*, The Hague, +Monton, 1954, ital. prev. Milano, Bompiani, 1966. + + + +> V Bensejevi estetiki -- v elektronski glasbi kakšnega Stockhausena ali +> Xenakisa, v "programirani umetnosti", v nekaterih eksperimentih +> fonetične poezije -- je razmerje ideologija-znanost programiranja +> natančno obrnjeno. Splošna teorija znakov na silo vstopi v estetiko in +> v formalno raziskavo: absolutno sovpadanje znaka s samim seboj, +> absolutno izginotje kakršnega koli zunanjega "pomena" iz njega, +> objektivnost umetniškega fenomena, ne več *projekt* temveč čisto +> objektivno *dejstvo*, ocenljivo z binarnimi sistemi, ni zgolj +> kibernetična hipostaza, temveč tudi zadnji poskus *emancipacije od +> nje*. + + + +> *Bolj matematično* branje umetniških sistemov komunikacije teži k +> obnovi tradicionalnih funkcij umetnosti. Odčarano sprejemanje popolne +> tehnizacije estetskih procesov je v temelju razžaljenja avtonomije teh +> procesov od realnega[^40]; programski jezik abstrahira od samega sebe, +> postane *možnost* za semantični zdrs, postavi se kot formalizacija na +> kvadrat[^41]. Kdor še ni opazil, opozarjamo, da analiza tehnološke +> estetike v celoti dokazuje, kar smo zgoraj pritrjevali o marginalni +> funkciji ideologija znotraj univerzuma plana. + +[^40]: Bense sam opozarja, da hegeljanska dialektika primerljiva s +kibernetično dinamiko: obe vodita k pojmu zavesti, ki se nanaša zgolj na +*Funktion* (M. Bense, *Die Aktualität der Hegelschen Aesthetik*, v +*Aesthetica* nav. d., III. del, str. 196 in dalje. Gl. tudi Leo Apostel, +*Materialismo dialettico e metodo scientifico*, Bruxelles 1960, ital. +prev. Torino, Einaudi, 1968). Vendar je treba opozoriti, da vsa +tehnološka estetika teži k abstraktni objektivizaciji lingvističnega +sredstva ter znanstveno legitimira trend zgodovinskih in sodobnih +avantgard (od Mallarméja do elektronske glasbe). Znotraj tega trenda je +pojasnjeno zakaj izničenje semantične vrednosti estetske komunikacije +svojo pot išče v tehnološki formalizaciji. *Znak*, čisto *bistvo znaka*, +se nanaša zgolj na zakone lastne strukture; njegova utemeljenost na +informacijski teoriji teži k preseganju -- z vključevanjem vase -- +merljivosti informacije same, njene izvenlingvistične narave. Kar ostane +je gola tavtološka afirmacija formaliziranega univerzuma znakov, ki +svojo "vrednoto" iščejo v *razkazovanju lastne tujosti* kateremu koli +sistemu vrednot. + +[^41]: Gl. M. Bense, nav. d., II, str. 140 in dalje. + + + +> *Tehnološka umetnost*, ki se postavlja pod znak informacijske teorije, +> odkrije, da je opustitev vsake utopije, vsake tendence usmerjene v +> "projekt" edina možnost preživetja: razkrije se kot čista znakovnost, +> puščava pomenov, programirana reprodukcija semantičnih praznin. + + + +> Kljub vsemu je tudi to ideološki projekt: vsekakor reduciran do +> minimuma, toda vseeno ga lahko ocenimo kot takega. Objektivnost +> umetnosti -- ki je z Benjaminom in konstruktivističnimi avantgardami +> bila v temelju zadnje pozitivne buržoazne utopije -- se zdaj razkrije +> kot zgolj pretveza za kakršno koli nadaljevanje biti: četudi ta bit +> sovpada z nenehnim govorjenjem o lastnem izumrtju njene +> reprezentacije, njene prisotnosti[^42]. + +[^42]: Samorazkrojevanje kot pogoj preživetja -- obstajanje v nenehnem +zatiranju -- je le specifičen način vsake avantgarde na polju +lingvistične in vizualne komunikacije. Tako se *negacija pomena* +razkrije kot avtentičen "pomen" estetskega raziskovanja; to je onkraj +patetične utopije o univerzalni obnovi skozi estetiko najbolj naivnih +teoretikov neoavantgard. + + + +> Naša teza je potrjena. Ideologija se reproducira na sami sebi. Njeno +> slavljenje plana in njegovih tehničnih form se zakriva pod patetično +> reafirmacijo avtonomije, ki nikogar ne zavaja: razlogi za njeno +> preživetje so povezani z viskoznostjo ideoloških institucij, ne z +> njihovo dejansko funkcionalnostjo. + + + +> Enkrat, ko so te procesi ugotovljeni, je treba pojasniti vztrajnost in +> nenehno reprodukcijo povsem ideološkega intelektualnega dela, ki se +> pojavlja na objektivno najbolj zaostalih ravneh kapitalističnega +> razvoja: in sicer na toliko bolj zaostalih ravneh kolikor bolj se to +> ideološko delo predstavlja kot alternativna uporaba discipline v +> funkciji antikapitalizma. + + + +> Ko smo to že omenili, lahko pustimo ob strani najbolj očiten vidik te +> drže, to je tisti, ki je usmerjen v interno kritiko disciplin, +> namenjeno njihovi premestitvi v globalne procese razvoja. + + + +> Vendar pa ni slučaj, da reafirmacija ideologije in "obnova vrednot" v +> razmerju do intelektualnega dela vse bolj poteka skozi prilaščanje +> posameznih Marxovih razdelav, ločenih od njihovega konkretnega +> konteksta kritike politične ekonomije in kritike filozofije. Obnova +> "mladega Marxa" predstavlja privilegiran moment preobrata ideologije v +> "znanost", pravzaprav, v splošno teorijo epistemologije. + + + +> V zvezi s tem bi lahko govorili o *preudarnosti ideologije*. Ker se +> zanika kot "realnost", izpodbija lastno veljavnost kot forma zavesti, +> se lahko vedno znova obnovi kot zadnji produkt progresivnega in +> radikalnega "očiščenja". Althusser piše[^43]: "Ideologija je sistem +> (ki poseduje lastno logiko in lastno togost) reprezentacij (podobe, +> miti, ideje ali koncepti, odvisno od primera), ki ima v dani družbi +> določeno eksistenco in določeno zgodovinsko funkcijo. Ne da bi se +> spuščali v problem razmerja, ki jih ima neka znanost do svoje +> (ideološke) preteklosti, lahko rečemo, da se ideologija kot sistem +> reprezentacij razlikuje od znanosti po tem, da v njej +> praktično-družbena funkcija prevladuje nad teoretsko (ali funkcijo +> znanja)". + +[^43]: L. Althusser, Pour Marx, ital. prev. Roma, Editori Riuniti, 1967, +str. 207 + + + +> Tako lahko Vacca zaključi s kritiko zlitja, pri Althusserju, teoretske +> demistifikacije ideologije socialističnega humanizma in stalnosti +> buržoazne ideologije, ki je reducirana na instrument +> praktično-politične intervencije[^44]. + +[^44]: "Zato poleg 'resnice' teoretske demistifikacije ideologije (v tem +primeru) socialističnega humanizma sobiva humanistična ideologija in +opravlja praktično nalogo, ki je tudi pozitivna. Teoretska praksa se +opira na 'resnice', ki niso povezane s historično prakso; slednja +pravilno posvoji in uporabno ohranja ideologije, ki so v teoretski +praksi preprečene. Tako s pritrditvijo trajnosti ideologije zaradi njene +možnosti, da v vsakokratni družbi opravlja praktično-politične naloge, +Althusser nasprotuje temeljnemu *materialističnemu* prizadevanju +historičnega materializma, to je znanstveno utemeljiti politično prakso" +(G. Vacca, *Louis Althusser: materialismo storico e materialismo +dialettico*, v "Angelus novus", 12-13 1968, zdaj v *Marxismo e analisi +sociale*, Bari, De Donato, 1969, str. 45--67: navedek je na str. 67). + + + +> Toda to se ne zdijo osrednja vozlišča novih mistifikacij o pozitivni +> vlogi kritike ideologije. Korenine problema so povsem v relativni +> potrditvi "irealnosti" ideologije. Razlika med *irealnostjo* in +> *neučinkovitostjo* je pravzaprav subtilna. Če damo prednost prvi +> razlagi je skoraj neizogibno, da prispemo naravnost do zaključka o +> *razpoložljivosti* ideologije: sledi -- dobro pazite --, da je +> razpoložljivost toliko večja, kolikor bolj radikalna in globoka je +> znanstvena "kritika" ideologije same, ki jo preoblikovano v pozitivno +> teorijo "ponovno umesti" v svet. + + + +> "Kritika" -- in seveda ne samo pri Althusserju, ki smo ga navedli +> zgolj kot patološki primer posplošene obnove intelektualnega dela kot +> univerzalno "potrebnega" momenta -- se tako predstavi kot popolnoma +> obrnjena v razmerju do specifičnih ciljev, ki so ji pripisani v +> *Nemški ideologiji* ali v *Bedi filozofije*. Kar na čisto teoretski +> ravni seveda ni tako resno, kot pa pokazatelj politične tendence. + + + +> Na eni strani razvrednotenje, depreciacija, marginalizacija ideologije +> v klasičnem pomenu besede. Na drugi strani njena ponovna vpeljava, +> njena obnova, njena ponovna funkcionalizacija kot implicitni moment v +> konkretnih disciplinah: kar nas bolj zanima, njena funkcionalizacija +> kot *implicitno* jedro (ki se ne razkrije kot tako, torej, povsem +> prevedeno v *tehniko* intervencije) disciplin plana. "Kritika" se v +> tem procesu predstavlja v dveh svojih povsem komplementarnih obrazih: +> prvič kot razkritje *bede ideologije*, drugič kot magični reagent, ki +> v *tehnikah plana* raztopi očiščene ostanke intelektualnega dela. + + + +> Smo točno znotraj tega pomena ideološke kritike, pri katerem vztrajajo +> zadnji epigoni frankfurtske sociološke šole. + + + +> Četudi ni v celoti priznano, ideološke deformacije, ki določajo +> politične odločitve večjega dela organizacij delavskega gibanja -- in +> celo precejšnjega dela izvenparlamentarne opozicije --, niso nič +> drugega kot razvoj utopij Linkskomunismusa ali "sociološke levice". +> Neprestano se znajdemo pred pojavom s katerim se je treba soočiti: +> kapital iz sebe ideologijo izloča kot "nevarnost" za učinkovanje +> njegovih procesov racionalizacije, "razredne" organizacije in +> intelektualci pa si te razprodane instrumente prisvajajo. + + + +> "Poslanstva" buržoaznega intelektualca je tako ponovno strnjeno v +> "razrednem intelektualcu". Marksizem mladega Lukàcsa, ki je obnovil +> hegeljansko branje Marxa, je vse prej kot osamljen primer: opredeljuje +> stalen način delovanja, ki je toliko bolj resen, kolikor bolj je +> uspešen pri prodiranju v uradne politike delavskih strank. +> Intelektualno delo kot "projekt" "socialističnega humanizma", boj, ki +> ga posredujejo subjektivne emancipacije, enačenje socializma in +> globalnega plana razvoja, ki se uveljavlja in nadzoruje na ravni +> družbe, reprodukcija ideologije dela, težnja -- ki jo posredujejo +> intelektualci -- po ponovni osvojitvi *človeške totalitete* in končno +> projekt *alternativnih* tehnik in znanosti (ali alternativne uporabe +> znanosti in tehnik): mnogi ideološki instrumenti, ki so bili +> vzpostavljeni za legitimacijo smeri razvoja "socializma v eni državi", +> zdaj delujejo v organiziranem delavskem gibanju[^45]. Ideologizacija +> marksizma se torej s kapitalističnega stališča predstavlja kot +> instrument nasprotne strani za upravljanje rešitve zaostalih problemov +> razvoja: v tem smislu se objektivno postavlja kot eden nadzidavnih +> sredstev "realizacije dialektike", funkcionalizacije lastne +> negativnosti. + +[^45]: Mario Tronti je v za nas temeljnem eseju zapisal: "Pred nami ni +več velikih abstraktnih sintez buržoazne misli, ampak kult +najvulgarnejše empirije kot prakse kapitala; ne več logični sistem +vedenja, znanstveni principi, ampak neurejena masa zgodovinskih dejstev, +posamičnih izkušenj, velikih izvršenih dejanj, ki jih nihče nikoli ni +*mislil*. Znanost in ideologija se znova združujeta in si nasprotujeta, +toda ne več v sistematizaciji idej za večno, temveč v vsakdanjih +dogodkih razrednega boja [...] Ves funkcionalni aparat buržoazne +ideologije je kapital predal v roke uradno priznanega delavskega +gibanja. Kapital ne upravlja več z lastno ideologijo, z njo upravlja +delavsko gibanje [...] Zato trdimo, da je danes kritika ideologije +naloga interna delavskemu stališču in se tiče kapitala samo v drugi +instanci" (M. Tronti, *Marx, forza-lavoro, classe operaia*, v *Operai e +capitale*, Torino 1966, str. 171\. Toda gl. tudi str. 177 in dalje). + + + +> Iz stališča intelektualnega dela pa ima specifičen pomen: dopušča +> nadaljevanje "zgodovinskih" nalog, ki jih je kapitalistična +> racionalizacija istemu intelektualcu odvzela. Vsa reakcionarnost +> *socialističnega humanizma* kot "projekta" družbene realizacije +> "vrednote" se razkrije, ko sledimo temu projektu nazaj do teze, ki v +> *marksistični alternativi* želi takojšen preobrat teženj kapitala, ki +> se izvaja na podlagi najvišjih ravni buržoaznih razdelav. + + + +> Tako sovpadata dve tipični utopiji: ni slučaj, da odrešitev utopije +> zavzame formo predloga "pozitivne alternative". + + + +> Ne bi bilo potrebno razpravljati o tako samoumevnih temah, ki se jih +> zlahka demistificira, če ne bi konkretno delovale kot instrumenti +> deviacije razrednega boja in če ne bi vzpostavljale ravni ideoloških +> zahtevkov na katerih številni obrobki intelektualnega dela tvegajo, da +> bodo postali zopet funkcionalni v trenutku socializacije plana. Vseeno +> pa je treba opozoriti, da projekt "emancipacije" skozi +> revolucioniranje znanosti in tehnike vztraja (in to prav kot +> *projekt*) na specifičnem področju buržoazne utopije. Zavračanje +> odčaranja nad možnostjo utopije se tako prevede v ideologijo +> sodelovanje razreda pri razvoju, kot njegov "ideološki motor": +> navsezadnje za preskok ovire objektivne tujosti neposrednih razrednih +> interesov do razvoja ni drugega instrumenta kot ideološka penetracija. + + + +> Utopija in plan sta ponovno ločena: slednjemu gre vsa operativnost, +> prvi pa je odrejena vloga, ki jo lahko opredelimo kot "retorična". +> Načrt, ki ga je izračunal razvoj, nima več potrebe po ustvarjanju +> lastnih ideologij in legitimacij. Te so, kot vrednostni kriteriji, +> ovire v razmerju do esencialnosti tehnik odločanja: v kolikor ostajajo +> marginalno uporabnee, jih je treba izročiti opoziciji znotraj sistema +> ter jo pustiti v iluziji, da se je polastila orožja iz rok +> nasprotnikov. + + + +> Seveda pa skrbi ne vzbuja taktični vidik tega procesa. Kar je treba +> enkrat za vselej razsvetliti je objektivna narava te razprodaje +> ideologije kot strukturnega momenta v razdelavi dinamičnih modelov, ki +> omogočajo makroekonomsko in makrodružbeno planiranje. Z drugimi +> besedami, prepoznati, da prilaščanje ideologije s strani razrednih +> organizacij ni toliko rezultat prepoznavanje sebe kot "kritične +> funkcije" razvoja -- utopično "tveganje" je dejansko vse bolj +> integrirano v samo razdelavo dinamičnih modelov, ki posredujejo +> celotno kapitalistično gospostvo --, temveč posledica obnove +> ideološko-institucionalne prtljage, ki teži ohromiti razredna gibanja. + + + +> V zvezi s strukturo intelektualnega dela je treba opozoriti, da ta +> obnova predstavlja zadnjo rešilno bilko za obrambo privilegijev, ki so +> na poti k izumrtju. Preobrniti ves utopični naboj, vso "projektantsko" +> voljo, vso etično vsebino buržoaznega najstva v *socialistično* +> hipotezo v bistvu pomeni zaščititi institucionalne vloge +> intelektualca: pravzaprav vloge, ki so najbolj tuje procesom +> homogenizacije razreda: saj gre vedno za intelektualni statut, ki se +> skrbno oddaljuje od produktivnega dela, kadarkoli okoliščine to +> omogočajo. + + + +> Zato so pred marskovsko kritiko ideologije nove naloge. Dejansko se ta +> kritika zdi vedno manj funkcionalna kot neposreden napad na +> instrumente kapitalistične organizacije: pri novih ravneh, ki jih +> dosega celoten plan, in še bolj pri tendencah, po katerih se giblje +> dinamika razvoja, se takšna politična naloga zdi kot, da se bije na +> zaostalih področjih, ali vsaj na področjih za katera je pričakovati, +> da bodo postala omejena. Poleg vloge, ki jo kritika ideologije lahko +> razvije pri historizaciji sedanje situacije, ostane zdaj jasno, da je +> njena najbolj pravilna točka uporabe to temeljno vozlišče, ki označuje +> prehod buržoazne ideologije v socialistični "projekt". + + + +> Reducirati ves marksizem na utopijo, ga uporabiti kot instrument +> napovedovanja (in, pogosto ter prostovoljno, napovedovanja, ki +> vztrajajo celo na posameznih disciplinarnih področjih), posredovati +> njegovo revolucionarnost z neko sociološko rabo ali skozi humanitarno +> ideologijo: to so že dolgo časa -- vse od nesporazumov, ki jih je +> nazadnje sprožil celo Engels -- koraki, ki so nevtralizirali +> formiranje ustrezne razredne organizacije. Niti ni slučajno, da so med +> nosilci teh mitologij natančno preoblikovanih v politične prakse od +> vedno intelektualci, ki v socializmu iščejo vloge, ki jim jih je +> kapitalistična organizacija razvoja odrekla[^46]. + +[^46]: Ni se slabo spomniti na: "Komunizem za nas ni *stanje*, ki naj bo +vzpostavljeno, *ideal*, po katerem naj se ima ravnati dejanskost. S +komunizmom pojmujemo *dejansko* gibanje, ki odpravlja zdajšnje stanje." +(K. Marx, *Nemška ideologija*, v "Karl Marx, Friedrich Engels: Izbrana +dela: II. zvezek", Ljubljana, Cankarjeva založba, 1976, str. 41). + + + +> Napad na te mitologije mora biti neločljivo združen z analizo +> objektivnih vlog, ki so vse notranje kapitalističnemu planu, iz +> katerih je potrebno izhajati, da bi v politični praksi odpravili +> objektivne pogoje same, ki jih nalaga razvoj in ki se jim lahko +> izognemo le z mistifikacijo funkcije intelektualnega dela. + + + +> Zlahka lahko sklepamo -- tudi ker je že neposredno preverljivo -- da +> bodo procesi, ki jih povzroča širitev kapitalističnega gospostva nad +> globalnim razvojem, poenostavili in reducirali hierarhijo vlog +> povezanih z intelektualnim delom ter jasno ločili, od homogenizirane +> strukture funkcij nadzora in upravljanje posameznih faz ali posameznih +> sektorjev razvoja, vloge povezane z analizo in razdelavo ter dopustili +> minimalno potrebno rezervo za ideološko kontemplacijo. + + + +> Skupku, ki je neposredno povezan s politično-ekonomskim področjem +> odločanja, se zoperstavlja sistem množičnega nadzora: proces, ki je +> vse prej kot neznan zgodovini kapitalistične organizacije produkcije, +> toda ki se zagotovo predstavlja v kvantitativno novih vidikih. + + + +> "Dokument Pirelli" in "Projekt 80" sta popolnoma usklajena pri +> orisovanju perspektive povečanja procesov sektorske diverzifikacije in +> "dinamizma v artikuliranju podjetnih struktur in entitet", da bi nas +> te privedli do ravni držav, kot so ZDA, ki so že dosegle "prag +> programirane in permanentne inovacije". Toda hipoteza o izjemno +> koncentriranem kapitalu in z zelo visoko organsko kompozicijo je še +> vedno *model*[^47]. Trenutno zaznavni trendi kažejo, da se ob in +> *znotraj* perspektive cikla v nenehni in programirani dinamični +> situaciji v Italiji in Evropi odvija splošno prestrukturiranje delitve +> dela, ki v prvi vrsti pomeni krepitev sektorja, ki mu tradicionalno +> pravimo terciarni[^48]. + +[^47]: Gl. "Mondo economico" 8 1970 (28 februar). V "documento Pirelli" +je jasno pojasnjen cilj med izvozom povečati "kvoto produktov z visoko +tehnološko vsebino in kvoto produktov tako imenovanih novih industrij". +Pospešek ritma pridobivanja tehnično-znanstvenih inovacij in poudarjanje +"dinamizma v artikuliranju podjetnih struktur in entitet" -- temelji +dokumenta Pirelli -- pomenita temeljito prestrukturiranje univerzitetnih +in šolskih institucij na sploh v smislu prenovljene strukture +kapitalistične delitve dela. + +[^48]: V zvezi s glej okvirne napovedi glede strukture zaposlovanja, ki +so vsebovane v *Progetto 80*. + + + +> Izmenljivost, raznovrstnost, pripravljenost na interdisciplinarni +> dialog: to so nove značilnosti, ki se zahtevajo od splošne +> intelektualne delovne sile, katere proces pomasovljenja je že v +> trenutku njegove priprave. Vrste izredno razkrivajočih analiz so že +> prepoznale politično-ekonomski načrt, ki je podlaga stalni rasti +> storitvenega sektorja in sektorja upravnega in produktivnega +> nadzora[^49]. + +[^49]: Sklicujemo se predvsem na temeljno poročilo A. Asor Rosa na +*Convegno sulla formazione della forza-lavoro e sbocchi professionali* +[*Konferenca o formaciji delovne sile in profesionalnih delovnih mest*], +ki sta jo v Rimu 29--30 maja 1970 organizirala univerzitetna sekcija PCI +in univerzitetna skupina PSIUP. V svoji analizi Asor Rosa analizira +nasprotujoče si napovedi o funkciji šolanja in poklicnega usposabljanja +znotraj kapitalističnega razvoja, ki sta jih pripravila ISRIL in +*Progetto 80*, ter iz njih opredeli dve različni hipotezi: prva temelji +na ekstrapolaciji podatkov, ki se nanašajo na aktualno stopnjo rasti +nacionalne ekonomije, druga na izrecno ekspanzivno hipotezo. (O +raziskavi ISRIL gl. N. Cacace e M. D'Ambrosio, *Domanda e offerta di +laureati in Italia*, priloga k "Futuribili" št. 2). Asor Rosa s +političnega stališča presega splošne perspektive boja, ki izhajajo iz, +sicer v bistvu pravilnih, analiz, ki so jih leta 1968 razdelale skupina +Facoltà Tecnico-scientifiche del Movimento Studentesco di Roma +[tehnično-znanstvenih fakultete Študentskega gibanja v Rimu] (gl. +*Scuola e sviluppo capitalistico*, v "Linea di massa" 3) in skupina +"Manifesto". Gl. zlasti R. Rossanda, M. Cini, L. Berlinguer, *Tesi sulla +scuola*, v "Il Manifesto" 2 1970, str. 20 in dalje; Lucio Magri, *Il +movimento studentesco: linee per la ripresa*, ibidem, 5 1970, str. +49--53. + + + +> Ni potrebno -- celo napačno bi bilo -- prenesti analize homogenizacije +> abstraktnega dela v tovarni v analize novih vlog intelektualnega dela. +> Splošna usposobljenost neposredno produktivne delovne sile in njena +> funkcionalnost v hitro spreminjajočih se ciklih ali v nujno potrebni +> delavski mobilnosti, ki se uporablja kot instrument nadzora in umetne +> prerazdelitve, odgovarja potrebam in procesom s strani kapitalistov, +> ki so še vedno v večjem delu neodvisni od tistih, ki oblegajo +> prestrukturiranje metod priprave intelektualne delovne sile. (Če kaj, +> je dejstvo, da obstaja skupna stran teh dveh produkcijskih procesov, +> element na katerega se je treba politično odzvati po tem, ko smo ga +> pahnili). + + + +> Treba pa je upoštevati objektivno dejstvo, ki bi ga bilo nevarno +> napačno razumeti: proces, ki danes, ne samo v Italiji, oblega šolstvo +> v svoji celoti, ne smemo nikakor brati neposredno kot splošno +> "dekvalifikacijo" intelektualnega dela. Nasprotno, gre za natančno +> prekvalifikacijo, četudi se predstavlja kot razlastitev družbenih +> privilegijev -- realnih ali mistificiranih -- v različnih sektorjih +> kjer se opravlja intelektualno delo. + + + +> Da lahko govorimo o novi kvalifikaciji dokazuje branje, ki ne izhaja +> iz subjektivnega stališča intelektualcev, ampak iz potreb, ki jih +> narekuje razvoj. Splošnost osnovne intelektualne priprave dejansko +> odgovarja celi vrsti ciljev, ki so vsi funkcionalni za +> prestrukturiranje organske sestave kapitala[^50]. + +[^50]: Gl. A. Asor Rosa, nav d., in M. Cacciari, *Qualificazione e +composizione di classe: problemi generali*, v tem istem sklopu. + + + +> Kakorkoli pa je govorjenje o proletarizaciji intelektualnega dela +> tout-court ter preskakovanje vseh realnih posredovanj skozi katere se +> organizirajo nove funkcije nadzora nad razrednimi gibanji in napačno +> pričakovanje rezultatov procesov, ki so vse prej kot dokončni ali +> linearni, lahko mistificirajoče. Bolj točno bi bilo prepoznati, da smo +> v vsakem primeru v prisotnosti nenehnega povečevanja odtujenosti +> intelektualca od lastnega dela, ki se realizira toliko globlje, +> kolikor bolj se slednje označuje prav kot "delo": bolj natančno, celo, +> kot mezdno delo. Kar pa ne pomeni, da že danes v najbolj +> avtomatiziranih sektorjih, kot na primer elektrotehnika, ne obstajajo +> primeri neposredno produktivnega intelektualnega dela. Iz tega se +> lahko ekstrapolira splošna tendenca in predvidi posledica nujnosti +> množičnega prenosa vlog, ki so namenjene uvrednotenju fiksnega +> kapitala, k neposredno produktivnim vlogam: toda s pridržkom, da +> nenehna rast terciarnega sektorja sledi procesu, ki teži vso družbo +> napraviti funkcionirati kot uvrednotevalni stroj kapitala. + + + +> Razbrati v aktualnih pogojih intelektualnega dela neko konkretno +> tendenco k materialni homogenizaciji, ki poteka skozi kapitalistične +> procese družbenega in produktivnega prestrukturiranja, pomeni v +> pomasovljenju in v mobilnosti vlog, v izgubi tradicionalnih +> privilegijev rezerviranih za intelektualno delo, v oddaljenosti -- ki +> poteka že v fazi šolskih in univerzitetnih priprav -- od vsebine +> lastnega dela, v odtujenosti, katero je končno še intelektualec +> *primoran* doživljati znotraj kapitalistične organizacije dela, +> prepoznati nekatere *pozitivne* pogoje iz katerih lahko ponovno +> izhajamo za razdelavo programa napada na celotni plan. + + + +> Uporaba znanosti kot notranjega faktorja produktivnega cikla, +> neposredno produktivna uporaba znanstvene raziskave, se danes, v +> skrajnem primeru, kapitalu vsiljuje kot nujen instrument dinamike +> cikla in kot instrument prerazdelitve razreda in nadzora njihovih +> gibanj. Toda istočasno ta uporaba intelektualnega dela -- edina, ki +> nas, zaradi političnih ciljev, v tem trenutku zanima -- prinaša +> izpolnitev obsežne in neprestane razlastitve, ki jo izvaja kapital, ko +> pod svojim *znakom* reducira tisto, čemur se je izvorno zoperstavljal +> kot konkretno delo postavljeno pred abstraktno delo delavca: znanost +> je zdaj vsa objektivizirana *znotraj* razvoja. + + + +> Ne verjamemo v ponavljajoče se izume novih *zaveznikov* delavskega +> razreda. Toda bilo bi samomorilsko, če ne bi prepoznali, da so prav +> smeri kapitalističnega razvoja tiste, ki za lastne namene ponovno +> sestavijo praviloma vse bolj homogeno delovno silo, ki je sposobna +> delovati pod znakom neposrednih interesov delavskega razreda. Odprava +> tistega, kar je, predolgo časa, bil kapitalistični načrt, ki kot svoj +> zaključek vidi *delavski razred organiziran po kapitalu*: to je cilj, +> ki ga je treba doseči z zastavljanjem naloge delavskega upravljanja +> subjektivnih zahtev novih slojev intelektualnega mezdnega dela. + + + +> Toda to ni mogoče, če se ne premaga vsako reakcionarno iluzijo, vsak +> predlog, ki želi ponovno vzpostaviti profesionalno *dostojanstvo* tem +> "degradiranim" intelektualcem. Konkretno pokazati na reakcionarnost +> vsakega diskurza, ki želi ponuditi "alternativne" perspektive +> intelektualnemu delu, pomeni torej prepoznati, da so zgolj *znotraj* +> objektivnih vlog, ki jih vsiljuje gospostvo razvoja, pogoji za uporabo +> boja intelektualnih slojev, ki so neposredno vpiti v produkcijo, v +> celostnem napadu na plan kapitala: kar v bistvu pomeni razširiti +> politično rabo boja *za* mezdo na vse širše družbene sloje. + + + +> Vmesni cilj odprave vseh posledic kapitalističnega prestrukturiranja +> samega kapitala vodi nazaj k splošni temi organizacije razreda, ki smo +> jo v tej reviji že večkrat obravnavali. + + + +> In zato edini cilj h kateremu mora stremeti kritika ideologije ali +> kritika plana ni drugega kot nova oblika razredne organizacije, ki je +> sposobna premagati, zdaj brez utopije, brez takoj preverljivih +> "alternativnih modelov", brez subjektivnih pričakovanj konkretno +> realnost programirane reorganizacije kapitala. + +--- +references: +######################################################################## +- type: article-journal + id: tafuri1970lavoro + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Lavoro intellettuale e sviluppo capitalistico" + title-short: "Lavoro intellettuale" + container-title: "Contropiano: materiali marxisti" + issue: 2 + issued: 1970 + page: 241-281 + language: it +# vim: spelllang=sl,it +... diff --git a/.tafuri_norma_in_program.md b/.tafuri_norma_in_program.md new file mode 100644 index 0000000..1a0ce17 --- /dev/null +++ b/.tafuri_norma_in_program.md @@ -0,0 +1,1758 @@ +--- +title: "Manfredo Tafuri, Norma in program: Vitruvij Daniela Barbare" +... + +Nel finale dell'Amadigi, pubblicato nel 1560 da Gabriele Giolito de +Ferrari, Bernardo Tasso pone Daniele Barbaro al centro di un'ideale +parata di virtuosi patrizi veneziani, caratterizzandolo come totalmente +dedito alla vita contemplativa: "Il Barbaro, che alzando il suo pensiero +/ S'è dalle cure della patria tolto, / E pensa e scrive".[^1] + +Ma Sperone Speroni e Paolo Paruta, rispettivamente in Della vita attiva +e contemplativa e in Della perfettione della vita politica, offrono un +ritratto alternativo del Barbaro. Entrambi lo raffigurano come difensore +della vita activa, e — fatto da non sottovalutare - il secondo lo fa +addirittura entrare in polemica sull'argomento con Giovanni Grimani, di +cui Daniele era stato designato successore eventuale alla carica di +patriarca di Aquileia.® + +È certo al nuovo status del Barbaro che allude Bernardo Tasso; uno +status che Daniele aveva accettato dopo un travagliato iter spirituale. +Nel 1560, inoltre, l'opera maggiore del Barbaro, i commentari al De +architectura di Vitruvio, era uscita da soli quattro anni. Come spiegare +l'antinomica caratterizzazione attribuita dai contemporanei al Barbaro? + +Pronipote del grande Ermolao e fratello di Marcantonio, Daniele è membro +di una grande famiglia veneziana legata alla curia pontificia e sodale +di altre grandi famiglie di orientamento 'romanista', come i Pisani, 1 +Grimani, i Corner. Il che non è certo sufficiente a caratterizzare la +cultura e gli intenti del Barbaro, anche se offre alcune coordinate per +inquadrarne l'operato. Sin dal XV secolo, i 'papalisti' formano a +Venezia un gruppo che si distacca, per finalità politiche e per costumi +di vita, dal resto del patriziato, con una storia fatta di conflitti non +sempre palesi, resi però espliciti dalla crisi costituzionale del +1582-83 prima, dalla vicenda dell'Interdetto poi. Né poteva essere +altrimenti. Proprio in coincidenza delle guerre espansionistiche +nell'entroterra, alla ricerca di un primato nella penisola, Venezia +aveva consolidato la propria 'religione di Stato': una religione civica, +in cui l'identificazione della 'città-vergine' con il luogo della +perfetta giustizia tendeva a riaffermare l'indipendenza della +Serenissima dal primato pontificio, e non solo in materia temporale. I +'romanisti' costituivano pertanto un pericolo per tale linea tesa a +difendere in ogni campo l''unicità' di Venezia. Né va sottovalutato che +in seno alle famiglie legate a Roma e solidamente alleate fra loro, +grazie allo scambio e al controllo dei benefici ecclesiastici, fossero +vive tendenze oligarchiche di tipo assai spinto.3 Su tali orientamenti, +si innestavano, già nel XV secolo, afflati spiritualistici e spinte +indirizzate alla riforma della Chiesa vive nel cenobio di San Giorgio in +Alga e nell'ambiente di Gasparo Contarini: si tratta di tendenze che +Daniele Barbaro sembra aver assorbito nella sostanza del loro +evangelismo umanistico. + +Ma è necessario precisare il ruolo di tali componenti nelle scelte +personali del Barbaro. Il quale, nato l'8 febbraio 1514 da Francesco e +da Elena di Alvise Pisani, è allievo, nello studio patavino, di +Marcantonio de' Passeri detto Genua, del Lampridio e di Federico +Delfino, l'autore del De fluxu et refluxu maris. Egli è inoltre membro +dell'Accademia degli Infiammati e nel 1545 risulta implicato nella +fondazione dell'Orto dei Semplici accanto a Pietro da Noale, professore +straordinario di medicina presso lo Studio di Padova, e all'architetto +Andrea Moroni, autore del progetto di sistemazione.* È questo, per +Barbaro — che frequenta nel frattempo Giovanni della Casa, Ludovico +Beccadelli, Bernardo Navagero, Benedetto Varchi, Matteo Macigni, Sperone +Speroni e Federico Badoer, il futuro fondatore dell'Accademia Veneziana +— un primo contatto con la res aedificatoria; un contatto, tuttavia, +assai limitato e tutt'altro che specifico. Non sono note altre relazioni +fra Daniele Barbaro e Andrea Moroni, al di là di quelle relative alla +programmazione dell'Orto Botanico; né è legittimo sopravvalutare la +funzione del futuro patriarca eletto di Aquileia in quell'opera.' +Rimangono pertanto velate le ragioni che spingono Barbaro a un così +intenso impegno sul testo di Vitruvio, su cui egli — come sappiamo da +una sua precisa ammissione — inizia a lavorare nel 1547: un anno prima, +dunque, della sua partenza come ambasciatore per l'Inghilterra (12 +settembre 1548).° Né l'interesse per le arti di Ermolao - individuato da +Wendy Stedman Sheard come promotore, insieme al cugino Girolamo Donà, +del monumento al doge Andrea Vendramin' — è sufficiente a delineare una +tendenza familiare capace di spiegare il singolare exploit del Barbaro. + +È infatti possibile che Daniele abbia inteso, con la sua opera +vitruviana, seguire le orme del prozio, autore delle Castigationes +plinianae e delle traduzioni di Aristotele. Ma rimane da spiegare cosa +abbia spinto un patrizio veneziano a scegliere come oggetto di intenso +studio il testo di Vitruvio negli anni a cavallo della metà del secolo +XVI. Né è sostenibile l'ipotesi di un vitruvianesimo serpeggiante sin +dal XV secolo fra le é/ttes veneziane. Indubbiamente, Bernardo Bembo è +interessato sia a Vitruvio che al De re aedificatoria di Leon Battista +Alberti,} mentre il Serlio fa intravedere un circolo di intendenti di +cui fanno parte 'dilettanti' come Francesco Zen e Gabriele Vendramin.? +Ma gli interessi del Bembo non sembrano valicare i confini di un +umanesimo interessato ad ogni espressione dell'antichità, così come non +specifici sono gli interessi artistici di Ermolao Barbaro e di Girolamo +Donà. D'altra parte, si è forse sopravalutato il 'rigorismo' +architettonico dei 'dilettanti' celebrati da Sebastiano Serlio. Almeno +per Francesco Zen un riscontro è possibile, dato che è lui stesso +l'autore del palazzo Zen presso l'antico convento dei Crociferi;'° e il +pastiche orientaleggiante della facciata di tale edificio — malgrado il +suo interesse specifico — parla di tutto fuorché di un purismo +vitruviano. + +Fatto sta che l'architettura 'all'antica' è osteggiata, nella Venezia +del primo Cinquecento, dalla fedeltà alle tradizioni, dalle strutture +istituzionali, dalle forme del dibattito politico. Essa assumeva, hel +contesto lagunare, il significato di uno 'strappo', cul soltanto 1 +'romanisti' erano disposti a sottomettere l'imago consolidata della +città. Tuttavia, negli ultimi anni del dogado Gritti (15231538), con le +opere sansoviniane nella platea marciana, la renovatio entra +trionfalmente nel cuore politico della Repubblica: ma con notevoli +difficoltà, mentre l'edilizia religiosa e quella privata battono — con +poche eccezioni — vie di compromesso o alternative. + +In un tale clima, sottoporre al patriziato un'enciclopedia del sapere +tecnico fondata sul testo di Vitruvio assume un sapore inevitabilmente +polemico. Abbiamo un motivo di più per assumere come tema di analisi le +ragioni meno evidenti che hanno spinto Daniele Barbaro ad iniziare la +sua impresa: un tema stranamente ignorato finora dagli studiosi. + +Iniziamo con il considerare alcune circostanze esterne. Dopo l'edizione +di Fra Giocondo (I511 e 1513), e le edizioni del Cesariano (1521) e del +Caporali (1536), le ricerche vitruviane ricevono un nuovo impulso grazie +al gruppo promosso, fra gli altri, da Claudio Tolomei, che fonda a Roma +l'Accademia della Virtù (1541-42), con il compito di chiarire +definitivamente i passi incerti di Vitruvio. Proprio alla fine del 1547 +Tolomei è a Padova, reduce da Piacenza, sconvolta dall'assassinio di +Pier Luigi Farnese: su un possibile contatto TolomeiBarbaro è lecito +formulare un'ipotesi, come traccia, non foss'altro, per ulteriori +indagini al proposito. Che l'iniziativa di Daniele avesse anche il +significato di una civile competizione della cultura veneziana con +quella romana è probabile. Non va dimenticato che, secondo Francesco +Sansovino, qualcosa del genere si era verificato pochi anni prima, +quando il padre di Francesco, Jacopo, aveva sfidato gli intendenti di +architettura italiani — con la mediazione di Pietro Bembo — a risolvere +vitruvianamente il cantonale della Libreria marciana.'' Ma non va +dimenticato che il circolo del Tolomei cessa le sue attività intorno al +1545, quando il promotore parte da Roma. In una lettera scritta proprio +a Francesco Sansovino — non datata, ma anteriore al 1548 — Claudio +dichiara di non saper rispondere in merito alle questioni vitruviane su +cui era stato interpellato, essendosi "già quattro anni disviato da +cotali studi".'" Infine, va ricordato che proprio nel 1547 veniva +pubblicata a Venezia la lettera del Tolomei con il programma +dell'accademia vitruviana.'5 + +Quale senso attribuire, dunque, a un commento al De architectura, che +presuppone non solo intense ricerche di tipo archeologico, ma anche una +approfondita conoscenza delle tecniche e delle matematiche antiche? +Indubbiamente, i commentari del Barbaro, nelle due edizioni del 1556 e +del 1567, costituiscono una summa del sapere tecnico-scientifico antico +e moderno; e i continui riferimenti ad autori del Quattrocento e del +Cinquecento lasciano trapelare una concezione cumulativa del sapere +stesso. Barbaro mostra di conoscere non solo le fonti antiche e +medievali — Euclide, Tolomeo, Galeno, Boezio, Erone meccanico, 1 +matematici arabi — ma anche l'/Horoscopio universalis di Johannes +Stabius, le opere matematiche e astronomiche di Johannes Werner, la +Compositio horologiorum di Sebastian Munster, l'Arte de navigacion di +Pedro de Medina, le opere di Leon Battista Alberti, Diùrer, Francesco di +Giorgio Martini, Serlio, Filandro, Francesco Maurolico, Federico +Delfino, Federico Commandino. Malgrado l'erudizione e l'alto livello +dell'indagine archeologica, i commentari del Barbaro sembrano validi +assai più come opera di chiarificazione, sistemazione e critica, che +come opera teoricamente originale. + +Valutiamo, per prima cosa, l'apporto specifico offerto dal Barbaro agli +studi vitruviani. La traduzione da lui curata è indubbiamente la prima +che mostri una totale comprensione del testo latino: fino al XVIII +secolo, essa costituirà un riferimento indispensabile. Uguale cura +filologica è nel confronto fra il testo e la realtà dei monumenti +antichi. Nel 1554 Barbaro è a Roma, seguito dal Palladio, suo consulente +e autore delle più importanti tavole del trattato. È lo stesso Daniele a +rendere nota tale collaborazione, in un passo entusiastico nei confronti +dell'architetto,'' cui egli si riferisce più volte nel prosieguo dei +suoi commenti. Il rigore delle ricostruzioni archeologiche raggiunte da +Barbaro e Palladio è insuperato all'epoca. Ne emerge un 'codice', privo, +tuttavia, di dogmatismo. Gli ordini vengono analizzati con grande +minuzia, ma evitando di fissare astratte proporzioni canoniche; Daniele, +anzi, nota la varietà delle soluzioni antiche e interpreta le norme come +'ideali' interpretabili. + +> Non si deve adunque alcuno dar meraviglia — scrive il Barbaro — se +> misurando le antichità di Roma, non rittrova spesso le misure delle +> colonne a punto, perché se egli si potesse vedere tutto il corpo, +> l'huomo non si meraviglierebbe della grandezza, o picciolezza de i +> membri, ma ritrovando un piede, o vero un braccio separato, non può +> dire questo piede, o questo braccio, è, grande, o picciolo ... Vedi +> che Vitruvio ci leva la soperstitione, l'obbligo, et la servitù senza +> ragione...'° + +Dunque, è la symmetria dell'insieme che guida la scelta dei particolari. +La norma è un orizzonte di certezze, non una gabbia condizionante: siamo +lontani dall'astrazione precettistica della Regola del Vignola.'* Nel +commentare il tempio etrusco, Barbaro scrive che è opportuno adottarne +"alcune misure" e "mescolarle con gli altri generi", così da far +ammutolire + +> quelli superstitiosi, che non vogliono preterire alcuni precetti dell' +> Architettura temendo, che ella sia tanto povera, che sempre formi le +> cose ad uno istesso modo, né sanno, che la ragione, è universale, ma +> l'applicarla è cosa d'ingenioso, e risvegliato Architetto, et che la +> bella mescolanza diletta, et le cose, che sono tutte ad un modo +> vengono in fastidio...'' + +L'elogio della "mescolanza" rinvia a simili passi del Serlio, lasciando +intravedere un comune terreno teorico relativo alla relazione +norma-licenza. Ma è indubbio che la licenza serliana sia antitetica a +quella presupposta dal Barbaro o sperimentata da Palladio, che gioca +ingegnosamente su mescolanze avvertibili soltanto da occhi esperti nel +cortile della Carità, nella facciata di San Francesco della Vigna, nella +loggia del Capitanio a Vicenza. Ed è indubbiamente rivelatrice +l'affermazione del Barbaro: "/o ho in odio non meno la soperstitione, +che la heresia"."* Un'affermazione significativa, che sembra costituire +un 'manifesto' relativo non soltanto all'architettura, visti gli +interessi religiosi dell'autore. + +Ulteriori contributi fondamentali sono nella ricostruzione della domus +antica. Seguendo la corretta interpretazione dell' Alberti, ripresa da +Cesariano, Daniele riconosce che atrio e cavedio sono parti di uno +stesso cortile porticato: egli corregge pertanto un equivoco di Fra +Giocondo, che tuttavia era stato fecondo di soluzioni nei progetti di +Giuliano da Sangallo, di Antonio il Giovane, di Raffaello.'9 Nella domus +pubblicata nel libro VI °° è facile scorgere un Palladio interessato a +fissare il modello concettuale delle sue ricerche formali, specie +nell'ordine gigante riservato al vestibolo e all'atrio, in dialettica +con il doppio ordine del cortile. Né va dimenticato che la ricostruzione +del teatro antico, nel libro Vv, preceduta da lunghi passi sulle armonie +musicali ricondotte a rapporti aritmetici, segna una tappa non soltanto +per la cultura antiquaria, date le sue conseguenze nell'invenzione +palladiana dell'Olimpico. — + +Il contributo di Palladio al Vitruvio va pertanto al di là della +consulenza archeologica e della pura espressione grafica. Il dialogo fra +testo e immagini, così come è impostato dal libro III in poi, rende +eloquente il trattato antico, grazie alla didascalica 'trasparenza' +delle ricostruzioni grafiche. Per le quali viene quasi sempre adottato +il metodo della proiezione piana formulato nella Lettera a Leone X.?' La +professionalità dei disegni palladiani relativi ai templi, agli ordini, +al teatro, alla domus, è la stessa dei suoi progetti coevi. La rigorosa +adozione della ortographia e della ichnographia permette la lettura e la +verifica dell'ordo metricoproporzionale e della symmetria che informa +gli organismi come tali.** A ciò, Palladio aggiunge una geometria +proiettiva fatta di trasparenze e di sovrapposizioni, tale da permettere +il contemporaneo controllo di membrature, piani e spazi dislocati a +profondità successive: la concezione albertiana e bramantesca +dell'edificio come un animans, come una 'macchina' fatta di correlazioni +organiche e necessarie, trova un'adeguata espressione grafica. + +Nelle illustrazioni relative al tempio ionico (1556, pp. 86-7; 1567, pp. +138-9), al capitello ionico (1556, p. 95), ai portali posti sul fondo di +portici (1556, pp. 119, 120, 170; 1567, pp. 189, 191, 281), il metodo +della trasparenza è analogo a quello che appare, ad esempio, negli studi +per palazzo Da Porto-Festa (RIBA, XVII 127, 127), che hanno ingannato +l'occhio del Forssman a causa della loro novità grafica.*3 E va +osservato, per inciso, che esiste un legame fra tale rappresentazione +simultanea di piani successivi e la poetica palladiana delle facciate 'a +intersezione”. + +La collaborazione fra Barbaro e Palladio costituisce un evento di grande +portata nella cultura architettonica del Cinquecento, anche se è +opportuno non schiacciare l'una sull'altra le due personalità. Com'è +evidente nel caso della villa di Maser — la meno palladiana delle opere +in cui il Palladio è implicato — l'interpretazione della norma, da parte +di Barbaro, è ben diversa da quella di Andrea. + + +È necessario approfondire cosa significasse, per il Barbaro, l'approccio +scientifico alla res aedificatoria. Va notato, innanzi tutto, un fatto +finora rimasto trascurato. Dai commentari emerge una razionalità tesa +all'evidenza dei propri procedimenti, in assenza di ogni esoterismo. E +enorme la distanza fra le considerazioni del Barbaro in merito ai +rapporti armonici, e la mistica numerica del De Harmonia Mundi di +Francesco Zorzi (1534); un'opera neoplatonica informata alla Kabbalah e +all'ermetismo, ben presto divenuta sospetta in ambito ecclesiastico.** +In tal senso, è sintomatico il passo contro le 'grottesche' inserito nel +commento al cap. V del libro vII di Vitruvio. Le grottesche sono +condannate in quanto pitture non imitative, innaturali, 'sofistiche', +frutti di mostruose e inverosimili fantasie.* + +Ebbene, tale razionalismo radicale, e persino la semplificazione del +pensiero aristotelico che informa le pagine del Vitruvio, rimandano a +specifici interessi teologici dell'autore. Durante l'ambasceria in +Inghilterra, fra il 1549 e il 1550, Barbaro invia alla zia Cornelia, +suora nel convento di Santa Chiara a Murano, una serie di lettere +teologiche, da cui trapela una particolare lettura del Brevi/oquium di +Bonaventura da Bagnoregic. Come ha rilevato Peter Laven, i medesimi +principi di razionalità, semplicità e trasparenza, con cui Bonaventura +interpreta il revelatum, caratterizzeranno più tardi le pagine dei +commentari.? La stretta alleanza fra razionalismo umanistico e verità di +fede fa parte dello specifico atteggiamento del Barbaro, che si +inserisce nella storia dell'umanesimo cristiano con posizioni ereditate +più tardi dal cardinal Paleotti. Contro le eresie protestanti, Barbaro +redigerà, nel 1569, la sua Aurea Catena, su consiglio del cardinal +Sirleto; contro il dogmatismo antiumanistico, esprimerà posizioni +illuminate nell'ultima sessione del Concilio di Trento, a proposito +dell'Indice sui libri.” + +Abbiamo ora nuove coordinate per comprendere la logica che informa il +suo concetto dell'architettura, vista come gioco pitagorico fondato su +una matematica qualitativa. Nessuna contraddizione, tuttavia, con quanto +Barbaro stesso aveva espresso in uno dei suoi primi scritti, la Predica +dei sogni edita da Francesco Marcolini — il medesimo editore del +Vitruvio — nel 1542. + +Questo mondo / è un sogno — scriveva Barbaro — e noi mortali / poveri, +ciechi e frali / altro che fumo et ombra / non siamo... sotto la Luna / +non si trova alcuna / stabilitade o cosa / che non sia paurosa / come un +sogno. + +Il tema della vita come sogno, che presuppone un risveglio per la vita +eterna, si unisce al tema del "sogno vero", che dà frutti positivi: + +... l'opre leggiadre, / le belle inventioni, / i puri e bei sermoni / in +sonno son nasciuti, / e i dubbi soluti, / che quando vigilavi / t'eran +nascosi, gravi. + +Nei cinque sonetti dedicati al dubbio si fa strada un aspetto +gnoseologico, specifico del dubbio stesso: + +Colui ch'innanzi la sentenza pone / suo cor in dubbio, apprezza quel +ch'è vero ... Il dubbio è padre dell'inventione, / perché risveglia il +languido pensiero; / il dubbio pugne, isferza e fa leggiero / chi tardo +e pigro cerca la cagione.°9 + +La ricerca delle "cagioni": si tratta della virtù attribuita dal Barbaro +al "vero architetto". L'architetto, egli scrive infatti, è + +capo, soprastante, et regolatore di tutti l'Artefici; come quello, che +non sia prima a tanto grado salito, ch'egli non s'habbia in molte, et +diverse opere, et dottrine essercitato: soprastando adunque dimostra, +dissegna, distribuisce, et commanda; et in questi uffici appare la +dignità all'Archi tettura esser alla Sapienza vicina: et come virtù +Heroica nel mezzo di tutte l'Arti dimorare, perché sola intende le +cagioni.*° + +Architettura come scientia, dunque, risultato di una ricerca pungolata +dal dubbio, disciplina che pretende un comando indiscusso sulle 'arti': +dal punto di Vista teorico, l'unità corporativa delle 'arti' stesse +viene dissolta a favore di un "soprastante, et regolatore", dotato di un +sapere che "intende le cagioni". A tale figura che fa risplendere +nell'opera la "virtù Heroica" si apre un ulteriore dominio: la +relazione, chiaramente istituita, fra sapere e potere, è chiamata a +intervenire nella modificazione dell'intero ambiente fisico. Il che +comporta un problema relativo al rapporto fra tecnica e natura. + +La natura, per Barbaro, è un orizzonte con cui l'attività umana è +chiamata a confrontarsi in un doppio esercizio: di riconoscimento della +divina e razionale armonia in essa immanente, e di gara tesa a piegare +alle necessità della vita civile quanto nella natura stessa sì presenta +ostile. L''arte' è chiamata a vincere la natura, dunque. Non si tratta +di una contraddizione o di una "confusione di significati", come +vorrebbe Laven,3' ma di una concezione aderente ad interpretazioni +patristiche e medievali. Le radici del doppio atteggiamento del Barbaro +nei confronti della natura sono nel Breviloguium di Bonaventura da +Bagnoregio ** e nella Reductio dello stesso autore, dove, a proposito +della "luce della capacità tecnica", è richiamato il Didascalicon di Ugo +di San Vittore.83 + +Le belle inventioni de gli huomini ... fatte a commune utilità — scrive +il Barbaro nella dedica al cardinale Ippolito d'Este 34 — portano a chi +non le intende meraviglia, et a chi le intende diletto grandissimo, +perché a quelli pare, che la natura sia vinta, e superata dall'arte, a +questi fatta migliore, et perfetta. + +L'idea di una perfettibilità della natura è implicita nell'analogia, di +origine stoica, fra macrocosmo e microcosmo; tema riapparso nel XII +secolo all'interno della scuola di Chartres ed ereditato dalla +riflessione umanistica. Nel Barbaro, però, è costante la preoccupazione +di giustificare teoricamente la Vittoria della ratio sugli ostacoli +naturali: + +Facendo adunque la natura alcune cose contra l'utilità de gli huomini, +et operando sempre ad uno istesso modo — egli scrive — è necessario che +a questa contrarietà si trovi un modo, che pieghi la natura al bisogno, +et all'uso humano. Questo modo è riposto nell'aiuto dell'Arte, con la +quale si vince la natura in quelle cose, nelle quali essa natura vince +noi.* + +E in un passo del proemio dei commentari, la virtus della res +aedificatoria è individuata nella sua destinazione civile — il "riunire +in unità uomini rozzi, ridotti a culto e disciplina nelle Città" — e nel +suo esplicitarsi in una intensa e vasta opera di trasformazione +dell'ambiente fisico. Nel tagliare rupi, forare monti, riempire valli, +bonificare paludi, nel modificare il corso dei fiumi, nella costruzione +di navi, porti e ponti, il Barbaro indica il concreto carattere +'produttivo' dell'architettura, da armonizzare con le premesse e i +presupposti imitativi e assimilativi.3 + +In altra sede, abbiamo tentato di dimostrare quanto tale passo — che +parafrasa un analogo brano del De re aedificatoria di Leon Battista +Alberti — sia profondamente anti-albertiàano nella sua sostanza.” Qui è +piuttosto necessario insistere sulla logica che permette al Barbaro +un'attribuzione di senso così pregnante. + +Si noti: sin dal commento al libro I di Vitruvio, il patriarca eletto di +Aquileia trasporta l'architettura nel regno dell'etica e della +conoscenza. Si tratta di una conoscenza certa e superiore, ben diversa, +questa volta, da quella riservata alle tecniche dalla Reductio di +Bonaventura. Infatti "nel conoscimento, et nel giudicio ella +[l'architettura] può essere con la Sapienza, et con la prudenza, +meritatamente paragonata, et per l'operare tra le arti come Heroica +Virtù chiaramente riluce".8* Sapienza e prudenza: essenzialmente, arti +di governo. Aristotele, nella Politica, aveva parlato metaforicamente +del politico come architetto; e che tale metafora fosse presente alla +cultura umanistica lo dimostra l'interesse mostrato per Vitruvio da un +politologo come Francesco Patrizi senese. Il Patrizi, vescovo di Gaeta, +nel 1461 aveva scritto ad Agostino Patrizi Piccolomini, comunicandogli +che, per dar compimento al suo De institutione rei publicae, gli era +necessario lo studio di Vitruvio. Non avendo a disposizione un codice +vitruviano — aveva aggiunto — egli lo chiederà in prestito all'amico +Roverella, vescovo di Ferrara. L'esempio addotto è tutt'altro che unico +nella cultura del Quattrocento e del Cinquecento. Proportio, eurythmia, +symmetria: 1 presupposti dell'estetica vitruviana rimandano a un +tentativo di riduzione del molteplice all'unità, in cui è immediato +leggere in trasparenza l'imago del 'buon governo'. Puntualmente, questa +viene raffigurata nell'opera di Patrizi senese nell'attività +dell'optimus architectus ordinatore della polis. Nel clima veneziano, è +nel De bene instituta re publica di Domenico Morosini che vengono +avanzate simili istanze.*° + +Si può dire di più. Poiché l'architettura assorbe — per l' Alberti come +per il Barbaro — le verità superiori del sapere matematico tradotte in +proporzioni armoniche, in quel tentativo di dominio sul molteplice è +anche l'eco del 'bello come figura del bene' teorizzato da Platone nel +Filebo e nella Repubblica. Il Socrate che vien fatto parlare nella +Repubblica tratta l'idea del bene come qualcosa di difficile +comprensione — osserva Gadamer *' — riconoscibile solo dai suoì effetti. +Il bene esiste per noi soltanto nel dono da esso arrecato: conoscenza e +verità. Il che ha un significato profondo. Nel contesto della Repubblica +11 bene si presenta come l'unificatore supremo. Nel Febo, l'idea del +bene esercita una funzione di orientamento pratico alla vita giusta, +mescolanza di 'piacere' e di 'sapere': una mescolanza retta da un bello +definito dalle idee di misura, proporzione e razionalità. La cultura +rinascimentale riflette inoltre a lungo su un testo antico in cui le +idee platoniche vengono riproposte con coloriture latamente stoiche. Nel +De officiis, Cicerone insiste sulla categoria del decorum, definito in +analogia alla concinnitas del corpo umano: misura, temperanza e armonia +sono elette a parametri dei comportamenti privati e della gestione della +cosa pubblica. L'equivalenza ciceroniana fra l'onesto e l'utile è +fondata su un concetto ricco di implicazioni per gli ideali armonici +perseguiti dalle arti visive. + +Daniele Barbaro risulta aver assorbito tali grandi temi. Se il bene si +'nasconde' nel bello, e se il 'numero' permette l'intelligibilità e +costituisce la 'svelatezza' (aletheia) dell'ordine armonico +dell'universo, è possibile la costruzione di una techne che rimandi +all'ideale, fondandosi sulla dynamis del bene stesso. L'architettura, +l'arte di 'ridurre a unità', si conferma come strumento fondante la +retta polis. Sua è la specifica tecnica del 'misurare' — il criterio del +'giusto mezzo' —, dunque suo è il principio fondamentale dell'etica +aristotelica. Ma suo è anche il 'numero', che svela l'ordine aprendo al +bene. + +È dunque plausibile pensare che per Daniele Barbaro l'architettura sia +una grande metafora. Arte che unifica il molteplice, essa significa una +totalità di comportamenti, una strutturazione con-sonante della +pluralità, chiamata a introdurre concordia in una bene instituta +republica. Il "bene" coincide con l'ingresso trionfale, nelle strutture +istituzionali e nella mentalità collettiva, di 'ragioni' sottratte alla +doxa. Il che presuppone, per i commentari e per l'intera attività dei +fratelli Barbaro, una finalità politica da indagare nelle sue specifiche +articolazioni. + +La sostanza polemica, nei confronti della tradizione veneziana, di +un'architettura come 'Sapienza', non può, al proposito, sfuggire. +L'obiettivo costante contro cul combatte la 'scienza' del Barbaro è +l'empiria dei 'proti': dei tecnici sine scientta, forniti di un sapere +fondato sull'empiria e sulla tradizione, del tutto soggetti alle scelte +delle magistrature e dei provveditori 'alle fabbriche. Figure come +quelle di Giorgio Spavento, Bartolomeo e Piero Bon, Antonio Abbondi +detto lo Scarpagnino — proti dei Procuratori de supra o della +Magistratura del Sal — non possono in alcun modo essere assimilati alla +nuova figura umanistica dell''architetto'. L'incertezza dei loro +linguaggi deriva dal loro approccio pragmatico alla forma; il vantaggio +che essi assicurano alle istituzioni veneziane è proporzionale alla loro +incapacità a formulare 'programmi', assicurati invece alle magistrature +patrizie. Il loro 'far di pratica' aveva tuttavia permesso — anche +nell'edilizia privata — uno sviluppo della forma urbana continua e +omogenea. Le innovazioni dei pochi maestri maggiori (i Lombardo, Mauro +Codussi) erano state da loro ricondotte nell'alveo di tipologie +collaudate dal tempo. In tal modo, Venezia aveva evitato lo choc della +novitas assoluta. + +Uno degli obiettivi del Vitruvio del Barbaro è la rottura di tale +tradizione. Ma ciò non comporta una sottovalutazione dell''esperienza': +un'impostazione etica della disciplina architettonica non permette di +prescindere dal concetto aristotelico di phronesis.!? + +L'isperienza adunque — scrive il Barbaro 4 — è simile all'orma, che ci +dimostra le Fiere perché sì come l'orma èprincipio di ritrovare il +Cervo, né però è parte del Cervo ... così l'isperienza è principio di +ritrovar le Arti, et non è parte di alcun'Arte, perché le cose a' sensi +sottoposte non sono Principi) delle Arti, ma occasioni, come chiaramente +si vede, perché il Principio delle Arti è universale, et non sottoposto +a' Sensi humani, benché da' Sensi stato sia trovato. + +"Occasione" e universalità dei "principi": 'fabbrica' e 'discorso', per +il Barbaro, sono uniti, come vuole Vitruvio, ma con un indiscusso +privilegio per i "principil", unici garanti della certa verità (della +giusta finalità). Tali principii sono quelli delle matematiche insite da +Dio nell'universo. La triade "pondo, numero et mensura" menzionata nel +libro della Sapienza (11, 20), e ripresa da Boezio, da Agostino, da +Bonaventura,* ritorna legittimata dalla tradizione platonico-pitagorica. +Barbaro può così scrivere che + +La Mathematica è quella, che non più riguarda al senso, ma è facultà di +giudicare secondo la speculatione, et la proposta ragione conveniente +alla Musica de i numeri sonori, et de i modi, et delle maniere delle +Canzoni, et de i mescolamenti, et de i versi de' Poeti, forsi più alto +salendo la Humana, et Mondana convenienza de i Cieli, et dell'Anima va +conside rando.* + +La superiorità dell'architettura è affermata — su base matematica — sin +dalle prime pagine dei commentari: + +a conoscere l'Arti più degne questa è la via: che quelle, nelle quali fa +bisogno l'Arte del numerare, la Geometria, et l'altre Mathematice, tutte +hanno del grande, il rimanente senza le dette Arti, (come dice Platone) +è vile, et abietto come cosa nata da semplice imaginatione, fallace +coniettu ra, et dal vero abbandonata Isperienza.*° + +L'"Isperienza dal vero abbandonata" è quella che aveva dominato la +prassi dei 'protomagistri' nella Venezia del XV e del XVI secolo, con +l'eccezione di Jacopo Sansovino. Ma le opere sansoviniane posteriori al +1598-40 non potevano soddisfare il Barbaro, che del resto si mostra +assai tiepido nei confronti dell'artista fiorentino. Rispetto alle +continue lodi riservate al Palladio, nell'edizione del 1556, le scarse +menzioni del Sansovino sono significative: Daniele loda Jacopo per aver +inserito nelle metope della Libreria il leone alato, insegna della +Serenissima,* e cita la sua opera per la Zecca senza commento. + +La critica alla pratica senza teoria rinvia alla mentalità di un +patriziato che appare al Barbaro pigramente soddisfatto di consuetudini +non sottoposte alla critica umanistica. L'insistere sulla 'teoria' è un +esplicito 'manifesto' rivolto al patriziato veneziano, ancor prima che +agli architetti. La funzione politica dei commentari trapela già dalla +scelta preventiva compiuta da Barbaro: è una sorta di appello al +rinnovamento — traumatico per Venezia — delle attrezzature mentali +consolidate, che la proposta 'romanista' contenuta nel Vitruvio del 1556 +rivolge al ceto dirigente. Barbaro presenta tale romanismo sotto una +luce universalista; ma la sua proposta non poteva che suonare sospetta +al patriziato conservatore o antipapalista. Quell'universalismo, +infatti, appariva troppo connesso a quello della curia pontificia. La +stessa architettura come rigorosa ricostruzione delle sintassi antiche +parla a Venezia la lingua di una verità esclusiva e metastorica, +difficilmente accordabile con l'immagine fisica e ideale che la +'città-vergine' si era costruita nel tempo. + +Il fondamento dell'attacco del Barbaro alla doxa degli empirici era +rinvenibile sia in Platone che in Aristotele. La techne, per il primo, +non sa nulla del 'bene in sè', procede senza accorgersi delle nebbie che +ne avvolgono il telos. Solo 'oltre il sensibile' si installa la +percezione del fine; musica e astronomia sono al contrario 'virtuose', +dato che rendono 'pure' le matematiche. Nell'Etica Nicomachea, +d'altronde, Aristotele osserva che la subordinazione del produrre +all'uso sbarra alla techne la strada verso l'areté.** L'insistere del +Barbaro sul carattere di "virtù Heroica" dell'architettura trae le +logiche conseguenze dal fondamento etico insito nel sapere 'per +principii'. È ancora ad Aristotele che il Barbaro attinge nel definire +la scientia una sintesi di nous ed episteme; anche se dell'episteme +Daniele dà un'interpretazione personale, identificandola con la certezza +delle matematiche. + +Ma il punto è un altro. Vitruvio e il richiamo all'Antico soddisfano +l'impellente bisogno di norma vivo da più di un secolo. La norma, +all'interno della nuova 'età dell'immagine del mondo', significa +strumento di dominio sul futuro, potente esorcismo dell'imprevedibile, +dell'evento, del caso, tramite un eidos fissato per via filologica. + +Pro-gettare, in tale ambito culturale, significa volere +'prospetticamente' il futuro: la volontà di norma si proietta nella +perfezione dell''idea' al di là del presente, presupponendo l'assoluta +stabilità del 'Vero'. E la norma più potente sarà quella eticamente +legittimata.** I motivi polemici dei commentari del Barbaro emergono più +chiaramente. Da un lato, il presupposto di una Repubblica capace di +rinnovarsi accogliendo all'interno delle proprie istituzioni un sapere +antiempirico. Dall'altro, l'esigenza di tenere uniti i saperi attraverso +una teoria forte', che compensi o addirittura scongiuri la +disseminazione degli specialismi. + +Abbiamo più volte insistito sul fatto che l'architettura preconizzata da +Barbaro e realizzata dal Palladio non poteva che trovare resistenze a +Venezia, dove il sapere e il felos sono gelose prerogative di un +patriziato che guida l'operato di tecnici che non spezzino la +tradizionale struttura delle 'arti'. Ma anche in Daniele Barbaro vive +l'esigenza di mantenere la 'teoria' in mani patrizie. La sua summa +vitruviana esprime compiutamente la distanza implicita mente posta fra +ceti e ambiti di competenza. Lo scientismo che si esprime nei commentari +si riallaccia, peraltro, a tendenze già vive nell'ambiente veneziano, +dai tempi di Giorgio Valla almeno, specie tenendo presente i tentativi +compiuti sotto il dogado di Andrea Gritti. È piuttosto importante +interrogare il testo del Barbaro circa i fini immediati che esso si +propone. + +I commentari assumono un valore particolare qualora si faccia attenzione +ad alcune pieghe contenute in essi. Nel testo si annidano indicazioni +relative ai problemi fondamentali della realtà veneziana: la tecnica — +l'artificium — viene invocata in funzione della più 'artificiosa' delle +città. Quattro sembrano le funzioni primarie cui l'auspicata res +aedificatoria elevata a scientia è chiamata a rispondere. E per ognuna +di esse Barbaro esprime posizioni che implicano profondi rinnovamenti +nei costumi e nelle istituzioni veneziane. + +a) La difesa della città e dei Domini: Barbaro pubblica, alla fine del +libro 1 dell'edizione del 1556, il sommario del Libro delle +fortificazioni di Giovan Jacopo Leonardi, la cui redazione era stata +pressoché completata nel 1553. Il rinvio è altamente significativo. Il +trattato del Leonardi riflette i principii dell'ars fortificatoria di +Francesco Maria della Rovere, i cui allacci con lo scientismo favorito +dalla cerchia di Andrea Gritti sono stati acutamente messi in luce da +Ennio Concina.8 Lo stesso Concina ha dimostrato — sulla base di puntuali +riscontri — come fra il Vitruvio del Barbaro, il Libro di Leonardi e i +Quattro libri palladiani esista uno stretto legame: la securitas — nelle +concezioni di Francesco Maria e di Leonardi — è raggiungibile, da parte +della Serenissima, esaltando la via speculativa, in stretta associazione +con una decisa volontà politica e una specializzazione dei saperi. La +riforma dell'ars fortificatoria preconizzata da della Rovere, dal +Leonardi, dal Barbaro, è basata su un accentramento delle scelte in mano +di specialisti: una riforma che aveva suscitato notevoli opposizioni +contro Francesco Maria, e che, fino alla fine del secolo, rimarrà +inattuata e ostacolata. + +b) La ristrutturazione del Cantiere di Stato, l' Arsenale: nel capitolo +xII del libro v, Barbaro esalta il ruolo di Nicolò Zen nella +ristrutturazione dell' Arsenale, ricordando, nella seconda edizione +dell'opera, gli esperimenti svolti da lui stesso con macchine adibite al +sollevamento di pesi eccezionali:9 abbiamo un'ulteriore indicazione +relativa all'uso civile della tecnica sottoposta alla ratto umanistica. +Né va sottovalutato che Nicolò Zen, proprio nel 1556, viene eletto +provveditore della nuova magistratura dei Beni Inculti, oltre che +provveditore al Cantiere di Stato. + +La modernizzazione dell'Arsenale costituiva un tema spinoso. Vettor +Fausto aveva tentato di introdurre la nuova figura dell'architectus +navalis, con una 'usanza nuova' parallela a quella poi sostenuta dal +Palladio; ma il suo tentativo era stato accuratamente marginalizzato. Le +irrazionalità e le contraddizioni che agitano le vicende dell'Arsenale +per l'intero secolo XVI impediscono a Venezia di adeguare la propria +produzione navale ai nuovi standard europei, accentuando la crisi delle +mercature. L'empiria tradizionale viene contrapposta agli sforzi degli +innovatori, in nome di una continuità diffidente nei confronti +dell'accentramento dei poteri e della specializzazione dei saperi. Il +patrizio che continuamente muta le proprie cariche è, per istituzione, +un 'dilettante' in tutti 1 rami dello scibile; ogni riforma basata su +livelli alti di razionalità e teoria minaccia un cardine della +costituzione veneziana. I passi sull' Arsenale contenuti nel Vitruvio +del 1556 e del 1567, per quanto celebrativi ed encomiastici, nascondono +un motivo critico, dato l'accento posto sull'operato di uno dei +riformatori più radicali del Cantiere di Stato. + +c) La preservazione della laguna: è un tema che appare nella seconda +edizione dei commentari, e in modo singolare. Barbaro enumera tre +elementi, il tempo, il mare e la terra, che sembrano congiurare insieme +in una 'guerra' scatenata contro la realtà fisica della Venezia +lagunare, "dico il mare, et la terra" egli scrive 5° "de i quali l'uno +pare, che voglia cedere, et l'altra occupare il luogo di queste lagune". +Torna il motivo della 'Natura' "talvolta nemica all'utilità de gli +huomini", associato al motivo del 'tempo corruttore'. Diviene evidente +il ruolo assegnato alla tecnica in questo delicato settore, al centro +delle preoccupazioni veneziane da più di un secolo. La tecnica ha +compiti di 'restauro' nella lotta contro le degenerazioni della +corruttibile. 'Natura' provocate da 'Kronos'. Più che 'innovare', +nell'assumere il comando della situazione idrogeologica, la tecnica deve +ripristinare equilibri spezzati. Né ci sembra casuale che il passo sia +stata aggiunto da Daniele Barbaro dopo la morte di Cristoforo Sabbadino, +il geniale proto dei Savi ed Esecutori alle Acque che aveva combattuto +con rara perizia contro gli interessi dei 'particulari', pericolosi per +l'equilibrio lagunare. + +Sì legga come Barbaro affronta il tema: + +però con lo essercitare de gli ingegni, et de gli animi de i Senatori, +in una grandissima impresa vuole, che'l mondo veda la grandezza dello +stato loro, la prudenza de gli huomini, et l'amore di giovare alla +patria dove sarà opera di speculatori della natura, et de i pratichi, +investigare le cause della atterratione di queste lagune, come sogliono +fare i medici, che prima considerano le cause delle infermità, et poi +danno i rimedij opportuni: troveranno, che la terra usa i fiumi in +questa usurpatione, che ella vuol fare, et da quelli si fa portare nelle +acque salse: troveranno, che le acque salse di loro natura rodeno, e +consumano le immonditie; troveranno, che più acqua salsa, che entra in +questa laguna è meglio, perché uscendo con maggiore empito porta via +poco terreno ... però moveranno quelli terreni, che già sono alquanto +induriti ... drizzeranno i canali, et i corsi delle acque, impediranno +la mescolanza delle dolci con le salate, faranno de gli argini, et non +lascieranno molto spacio. oltra quelli arare, et movere i terreni. et +finalmente condurranno quanto più da lontano si può i fiumi...57 + +In tale passo — mantenuto nell'edizione latina, anche se abbreviato — è +il riassunto dei grandi temi al centro della polemica fra Cristoforo +Sabbadino e Alvise Cornaro: fra le tesi che privilegiano lo 'Stato da +Mar”, con un attacco all'operato anarchico dei privati nell'entroterra, +e quelle che adottano l'ottica dei bonificatori, difendendo il primato +dello 'Stato da Terra'. Barbaro sembra adottare un'ipotesi mediatrice. +Il suo obiettivo è mettere a fuoco la necessità di Scelte e di +interventi guidati da una tecnica solidamente fondata. Non aveva egli +Stesso incluso nei compiti della res aedificatoria la trasformazione e +la cura dell'assetto territoriale? Non è difficile decifrare, dietro le +sue parole, la preoccupazione derivante dall'assistere a interventi +condizionati da incertezze, frammentarietà, rimandi indefiniti, +compromessi dovuti al premere degli interessi privati. La ratio invocata +anche in questo settore è, una volta di più, espressione critica nei +confronti di politiche da riformare radicalmente. + +d) La 'forma urbis' e il costume edilizio veneziano: è questo il tema su +cui la sostanza programmatica dei commentari è più esplicita, +esprimendosi con toni privi di ambiguità o reticenze. + +La polemica esplode, con insolita violenza, nel finale del capitolo x +del libro VI. Dopo aver annunciato "un libro delle case private, +composto, et dissegnato dal Palladio",°° Daniele auspica un vero e +proprio 'ravvedimento' della committenza veneziana, legata a un costume +fatto di 'errori'. + +Et se o posso pregare — egli scrive — prego e riprego specialmente +quelli della patria mia, che si ricordino, che non mancando loro le +ricchezze, et 11 poter fare cose honorate, voglino ancho provedere, che +non si desideri in essi l'ingegno, et il sapere, il che faranno, quando +si persuaderanno di non sapere quello, che veramente non sanno, né +possono sapere senza pratica, e fatica, e scienza. Et se gli pare che +l'usanza delle loro fabriche gli debbia esser maestra, s'ingannano +grandemente, perché in fatti, è troppo vitiosa, et mala usanza, et sì +pure vogliono concieder all'uso alcuna cosa, il che anch'io conciedo, di +gratia siano contenti di lasciar moderare quell'uso da chi sì ne +intende, perché molto bene con pratica, et ragione si può acconciare una +cosa, e temperarla in modo, che levatole il male, ella si riduca ad una +forma ragionevole, e tolerabile con avantaggio dell'uso, della +commodità, et della bellezza...' + +La critica investe, esplicitamente, la tipologia della casa patrizia: +vale a dire, uno dei fondamenti dell'autoidentificazione del patriziato +come garante della 'libertà' repubblicana. La mitica 'legge Daula' aveva +fino ad allora funto da regolatrice di un costume edilizio preservato +gelosamente come signum individuationis dell'unità del ceto dirigente e +della 'sacra immagine' della città lagunare. È esattamente tale +tradizione, indipendente dai linguaggi — bizantino, gotico, +protoumanistico — su di essa depositati, che Barbaro pone sotto accusa. +Il supporto formale della continuità politica della Repubblica è +definito addirittura "vitiosa e mala usanza". Il Barbaro ribadisce poco +oltre, nel capitolo x1 dello stesso libro VI, l''errore' in cui i +Veneziani sono confitti, dopo aver condannato alcune incongruenze +costruttive: + +Di questi errori e danni molti ne sono nella città nostra, nella quale a +me pare che gli huomini per hora deono più presto esser avvertiti, che +non incorrino ne gli errori, che ammaestrati, che facciano belli, et +ragionevoli edifici. benché esser non può, che non fabrichino senza +errore, quando non fabricheranno con ragione... + +Il patriarca eletto di Aquileia si propone un severo compito pedagogico +nei confronti dei suoi compatrioti. La ricostruzione della domus antica +assume un senso particolare: il Barbaro invita ad abbandonare quanto vi +è di più specifico nella facies edilizia lagunare, per affidarsi alla +'sapienza' del 'vero architetto'. La lingua universale dell'antico è +contrapposta al 'dialetto' veneziano: ve n'era abbastanza perché il +'latino' propugnato dal Barbaro ed esemplificato dalle architetture del +Palladio fosse letto dal patriziato antiromanista come una sfrontata +provocazione. | + +Nell'esaltare Palladio come architetto civile, il Barbaro non fa che +ribadire la sua concezione dell'architettura come "virtù Heroica". Non è +certo Palladio il tecnico adeguato a dare concretezza a piani di +fortificazione urbana o territoriale, né ha le competenze necessarie a +intervenire nei cicli produttivi dell' Arsenale o nel problema della +dinamica lagunare. L''usanza nuova', come la chiamerà Palladio, +presuppone infatti un'alta specializzazione del sapere. Lo stesso +Cristoforo Sabbadino aveva difeso strenuamente la propria disciplina dal +dilettantismo — nel campo dell'idraulica — di architetti e di +"inzegneri":®' l'architettura di Palladio è coerente con tutta una +tendenza che va configurando 'saperi speciali' e che respinge i proti +tradizionali verso ambiti esecutivi e collaterali, dominati +dall'episteme posseduta dallo 'scienziato'. + +Barbaro opera attivamente nell'introdurre il Palladio a Venezia. Nel +gennaio 1558 (m.v.), insieme al fratello Marcantonio, Daniele appare +come garante, presso il patriarca di Venezia Vincenzo Diedo, dell'opera +di Palladio per la facciata (rimasta ineseguita) della chiesa di San +Pietro di Castello. Si tratta del primo importante incarico lagunare +affidato all'architetto, e non a caso per una chiesa simbolo della +sgradita presenza nella laguna di un emissario della curia romana. +Vincenzo Diedo sarà attaccato duramente in senato, nel 1559, da Giovanni +di Bernardo Donà, per non aver pagato 2000 ducati di tasse e per la sua +vita fastosa, con epiteti come "hippocrito" e "lupo rapace". Il che +conferma l'ambito 'romanista' dei committenti e degli amici veneziani +del Palladio, che opererà per il convento dei Canonici Lateranensi della +Carità e per la facciata di San Francesco della Vigna, grazie alla più +che probabile mediazione del Barbaro. Ed è ben noto il sostegno che il +maestro riceverà da Marcantonio Barbaro dopo la morte di Daniele (1570). +È dunque poco credibile l'ipotesi relativa a un raffreddamento del +Barbaro nei confronti del Palladio a causa di dissensi sorti durante la +fabbrica della villa di Maser. Palladio figura sia nel 1560 che nel 1563 +come testimone ad atti di procura stipulati dal Barbaro nel palazzo di +San Vidal, e nel testamento del patriarca eletto di Aquileia è ricordato +come "nostro amorevole", con un lascito di 15 ducati.* + +Piuttosto, è significativo che né i Barbaro, né Jacopo Contarini,° 65 né +Giovanni Grimani, né Domenico Bollani usino il Palladio per clamorosi +rinnovamenti dei loro palazzi famigliari. Si potrebbe vedere in ciò una +contraddizione rispetto alle parole del Barbaro che sottolineano il +valore particolare del maestro nel campo dell'edilizia residenziale. Si +tratta, invece, di un'oculata politica culturale. Palladio è utilizzato +dalla committenza partecipe del programma del Barbaro in due modi: è +chiamato a dar forma aulica, nell'entroterra, alla nuova ideologia della +"Santa Agricoltura"; è designato, a Venezia, a dar forma ai luoghi sacri +in Quanto 'siti pubblici'. Ma si badi: Palladio non viene mai assunto +ufficialmente come funzionario pubblico a Venezia e le difficoltà da lui +incontrate nelle vicende del Redentore, di Palazzo Ducale e forse in +quelle di Rialto parlano esplicitamente delle resistenze che si +oppongono al programma del Barbaro. Malgrado quanto si è fantasticato +impropriamente circa un Palladio 'proto della Serenissima' — carica, +peraltro, inesistente -, Andrea di Pietro della Gondola non ricopre a +Venezia il ruolo già assegnato a Jacopo Sansovino. I successori di +Jacopo come proti della Procuratia de Supra sono Giacomo Spavento e, dal +1572, Simon Sorella. + +Forse, gli insuccessi palladiani ai concorsi pubblici del 1554 e del +1555 non sono stati senza influenze sulla tattica individuata dal +Barbaro per introdurre a Venezia la 'vera architettura': una tattica che +rinuncia a un inserimento istituzionale dell'architetto, con la +conseguenza di farne una figura appoggiata dalle forze 'papaliste'. +Tuttavia, quest'ultima è soltanto una conseguenza. Palladio è, per +Barbaro, la personificazione della sintesi di scientia e phronesis +invocata per strappare Venezia dal culto delle proprie tradizioni. +Inoltre, Palladio prefigura un nuovo professionista: un artista che +oppone alla fallace doxa un sistema di verità fondato su 'principil'. + +In parte utopico, il programma del Barbaro. Egli sottovalutava il costo +che uno strappo dalle tradizioni avrebbe reso inevitabile per una +Venezia arroccata in un mito compensatorio, dopo lo choc della pace di +Bologna e la frustrante constatazione del ruolo secondario rivestito +all'interno del nuovo assetto europeo. Senza contare che la +'specificità' di Venezia veniva difesa da chi s1 proponeva, spezzando +l'egemonia dei Primi, di limitare il potere del Consiglio dei Dieci, +rilanciando la vocazione mercantile della Serenissima e aprendosi +all'Europa sulla base di una ritrovata autonomia dello Stato.® + +Il conflitto culturale e politico che agita la Venezia del XVI secolo +assume toni tragici, specie considerando il suo esito. Al proposito, va +notato che, con i quattro settori di intervento sopra elencati, Barbaro +individua temi sui quali il dibattito veneziano permarrà scottante fino +alla fine del secolo. Le polemiche relative a Palmanova, le +contraddizioni e le crisi che agitano l'Arsenale, il modo in cui vengono +recepite le indicazioni offerte dal piano del Sabbadino del 1557, gli +accesi dibattiti degli anni '80 sui cantieri di Rialto, delle Procuratie +Nuove, delle chiese della Celestia e di San Nicolò da Tolentino, provano +l'esistenza di tendenze ben delineate, che rendono conflittuali le +decisioni proprio in merito al temi indicati dal Barbaro come i soggetti +specifici della res aedificatoria.® + +La nuova ratio, che il Barbaro vorrebbe pienamente dispiegata nelle +strutture portanti della Serenissima, è tutt'altro che mentale. Essa, +tuttavia, non fa i conti con le leggi che guidano le scelte della +Repubblica: il paradigma scientista sembra richiedere decisionalità +concepibili soltanto in uno Stato assoluto. + +Siamo ora in grado di rispondere al nostro quesito iniziale. Erano nel +giusto sia Bernardo Tasso che Sperone Speroni e Paolo Paruta. In Barbaro +è viva l'esigenza di un'azione guidata da teoria: di vita activa fondata +solidamente su vita contemplativa, dando a tale ultima +un'interpretazione sia civile che religiosa. É non è certo estranea alla +mentalità che Daniele Barbaro tenta di introdurre e consolidare a +Venezia l'espressione che Giovan Francesco Sagredo userà in una lettera +a Galileo dell'agosto 1611; invocando uno "stromento" capace di +distinguere "l'architetto intelligente da un proto ostinato e +ignorante". + +Esiste un ulteriore spunto polemico nei commentari. Si tratta di un tema +che investe i costumi religiosi e l'atteggiamento patrizio nei confronti +della morte e della fama terrena. + +L'intero commento del capitolo virt del libro IV è dedicato all'edilizia +ecclesiastica. Daniele ricorda la norma che vuole gli altari rivolti ad +oriente, aggiungendo: "se stiano meglio, più altari, o d'un solo lo +lascio decidere ad altri".?° Dopo aver consigliato di disporre le +sagrestie accanto al coro, "in quelle parti dove anticamente ne i Tempi +era il postico", egli dà consigli per i campanili e parla infine dei +cimiteri posti sul retro delle chiese: + +Hanno dietro la Chiesa il Cimitero, dove si sepeliscono i corpi, luogo +Sacro, imperoché la bene ordinata nostra Religione ha voluto haver cura +del sepelire i corpi, essendo i corpi humani stati vasi dello spirito +Santo ... Ma Dio voglia, che a nostri Tempi non si facciano simili +uffici) più presto a pompa de' vivi, che a pietà, e consolatione de i +morti. Non è lodevole, che i monumenti, o sepulture siano nelle Chiese, +pure egli si usa a grandezza nelle capelle a questo con pregio +appropiate, et in luoghi eminenti si pongono più alte de i Sacri Altari, +et stappongono le memorie, 1 titoli gli Epigrammi, i Trofei, e le +insegne de gli antipassati, dove le vere effigie di bellissime, et +finissime pietre si vedono, et i gloriosi gesti in lettere d'oro +intagliati si leggono cose da esser poste più presto nel Foro, et nella +piazza, che nella Chiesa, et solamente de gli huomini illustri, et di +quelli le opere virtuose de i quali, esser possono di memorabile, et +imitabile essempio a i Cittadini.” + +La polemica contro gli sfarzosi monumenti tombali all'interno delle +chiese ha un significato particolare a Venezia, ricordando il +proliferare, nelle chiese lagunari, degli apparati monumentali chiamati +ad assicurare la fama terrena di patrizi e condottieri della Repubblica. +Con un processo già avviato nel XV secolo, con i monumenti di Antonio +Rizzo, Pietro e Tullio Lombardo, Lorenzo Bregno e Giovanni Buora, chiese +come quelle dei Frari o dei Santi-Giovanni e Paolo si erano andate +trasformando in veri e propri Pantheon di dogi, eroi militari, +benemeriti della Repubblica. La critica del Barbaro ha un precedente +nelle Constitutiones del vescovo Giberti per Verona (1542), e sarebbe +scorretto leggervi semplicemente un atteggiamento pretridentino. Il tono +è piuttosto erasmiano, e non è escluso che agissero sul Barbaro residui +di temi agitati dal pensiero evangelico. Atteggiamenti congruenti con +quelli espressi dal patriarca eletto di Aquileia hanno precedenti in +scelte di patrizi veneziani a lui vicini. Marco Grimani — fratello del +cardinale Marino, di Vettore e di Giovanni, patriarca di Aquileia — +ordina la propria sepoltura in uno dei chiostri della chiesa di +Sant'Antonio di Castello, aggiungendo: "né per via nessuna voglio esser +sepolto in chiesa, perché né a me, né ad altri si conviene seppellire +l'ossa de peccatori et massime le mie in luoghi simili, né voglio gli +sia altare né si ne facci, acciò non si celebrasse in alcun tempo dove +riposassero l'ossa d'un peccatore".'? + +Ancor più significativa è la volontà dello stesso Daniele Barbaro, che +ordina di venire sepolto nel cimitero del convento francescano di San +Francesco della Vigna — il 4 gennaio 1561 egli era stato nominato +"defensor et conservator omnium privilegiorum Seraphici Ordinis et +Religionis Sancti Francisci de Observantia" — invece che nella tomba di +famiglia. Per far rispettare la volontà del Barbaro dovrà intervenire +Pio IV, contro la Signoria che avrebbe voluto onorare la memoria di +Daniele in modo più eloquente: "et così fo sepulto in Campo Santo per +mezo l'organo, con un monte de terra alto, et per reverentia, acciò se +cognoscesse dove era sepulto".?* + +L'umiltà evengelica è contrapposta all'appropriazione dei luoghi sacri +da parte di cittadini e patrizi spinti da un profano esibizionismo, che +non esita ad investire le facciate stesse delle chiese. Ancora una +volta, il Barbaro appare fautore di una renovatio conforme allo spirito +dei riformisti cattolici, anche per la combinazione di evangelismo e +aristocraticità che lo ispira. + +Rimane da valutare il ruolo svolto dai commentari all'interno del +dibattito scientifico cinquecentesco. A tale scopo è utile esaminare il +testo in margine al libro IX di Vitruvio, da cui emerge un interesse +specifico dell'autore, che si impegna con particolare applicazione allo +studio della gnomonica. È di Vitruvio la definizione della gnomonica +come "seconda parte dell'architettura", e certo il Barbaro ha colto il +contributo originale offerto dallo scrittore antico con l'enunciazione +teorica dell''analemma', vale a dire - semplificando — del metodo di +proiezione del moto del sole sul piano del meridiano.' Il valore della +gnomonica è precisato dallo stesso Barbaro, scrivendo che grazie ad essa +"si vede gli effetti, che fanno i lucenti corpi del Cielo con i raggi +loro nel mondo": ne deriva la possibilità di trascendere la condizione +mondana, per contemplare la divinità del cielo.? C°è qualcosa di +particolare nella dedizione del Barbaro a tali studi. Il modello supremo +cui attinge la res aedificatoria nel suo tentativo di imporre +consonantia al reale — l'armonia universale — è reso rappresentabile, +sottoposto a regole di costruzione geometrica, captato dal soggetto che +riduce a immagine gli enti, tramite la tecnica di costruzione +dell'analemma. È poiché l'analemma stesso è al fondamento della +realizzazione degli gnomoni, quell'imago della "gran macchina" +dell'universo capta lo scorrere del tempo universale riducendolo a +successione numerica, a diacronia calcolabile. + +La gnomonica legittima la concezione 'sferica' che fa dell'architectura +un'immagine del vero universale: in essa, 'rappresentare' e 'costruire' +coincidono, in una virtuosa geometrizzazione proiettiva del 'libro +dell'universo'. L'impegno di Barbaro è al proposito testimoniato dal +manoscritto inedito De horologiis describendis libellus,° che sembra +formato da appunti per la redazione dei commenti al libro IX vitruviano, +ma anche per la rielaborazione del testo in occasione dell'edizione del +1567. Era infatti accaduto qualcosa, nel frattempo, e di non poca +importanza. Nel 1562, Federico Commandino aveva pubblicato, con dedica +al cardinale Ranuccio Farnese e con un impegnativo commento, il libro di +Tolomeo sull'analemma: un'opera scritta prima dell'Almagesto e in cui +Tolomeo - un secolo circa dopo il testo di Vitruvio — aveva posto le +basi della trigonometria sferica.” Commandino aveva unito a quell'opera +un Liber de Horologiorum, dove aveva affrontato il tema - non +esplicitato da Tolomeo dell'applicazione dell'analemma ai quadranti +solari. Barbaro recepisce immediatamente l'importanza dell'opera e se ne +serve nella rielaborazione del commento al libro IX, rendendo omaggio +sia al Commandino che a Francesco Maurolico per i loro apporti +innovatori.” + +Di nuovo, si potrebbe osservare, un'operazione di aggiornamento +culturale, non una ricerca originale. Barbaro non ha certo fondato nuovi +metodi di indagine e l'orizzonte epistemologico cui si riferisce è +tradizionale, anche se la coloritura platonica della filosofia +aristotelica lo conduce a risultati non trascurabili. E anche nel campo +delle scelte formali il suo gusto non appare del tutto coerente, almeno +a giudicare dalle due opere in cul egli sembra implicato, il palazzo del +giurista Camillo Trevisan - membro dell' Accademia Veneziana — e la +villa di Maser. Ma l'opera del patriarca eletto di Aquileia va +considerata sotto altra luce: come 'programma' relativo alla diffusione +di nuovi atteggiamenti mentali, in sintonia con gli apporti delle nuove +scoperte scientifiche. + +Il continuo aggiornamento e le fitte relazioni intessute da Daniele con +il mondo scientifico italiano sono rivelatori al proposito. Da quanto +emerge dagli epistolari, dai manoscritti, dalle opere a stampa, è +possibile parlare di un vero e proprio ambiente scientista che lega fra +loro Barbaro, Nicolò Zen, Matteo Macigni, Giuseppe Moleto, Francesco +Barozzi, Jacopo Contarini, Gian Vincenzo Pinelli, proiettandosi nel +tempo verso esiti niente affatto scontati. Matteo Macigni e Giuseppe +Moleto, anzitutto. Al primo, collega di Barbaro negli anni di studio +patavini, Daniele dedicherà la Pratica della perspettiva.”? Il secondo — +in amicizia con Nicolò Zen, Jacopo Contarini e Pinelli — è il +predecessore di Galileo alla cattedra dell'Università di Padova, autore +di una notevole quantità di manoscritti dedicati all'uso civile e +militare delle matematiche, già membro dell'Accademia della Fama e +inquisito, nel 1562, dal Tribunale del Sant'Uffizio. Moleto - allievo di +Francesco Maurolico e autore di un Discorso universale pubblicato in +appendice alla Geografia di Tolomeo edita nel 1561 — collabora con +Matteo Macigni per il De corrigendo ecclesiastico calendario, pubblicato +a Venezia. Una collaborazione non priva di tensioni, tuttavia, per +un'opera che lo stesso Moleto — da quanto si arguisce da alcune lettere +a Gian Vincenzo Pinelli do gludica innovativa, tanto da temere le +reazioni del pubblico. Da notare, al proposito, che, per l'elaborazione +delle Tabulae Gregorianae contenute nel volume, Moleto sì basa sui +sistemi di calcolo introdotti da Copernico, ma modifica il sistema di +quest'ultimo, facendo riassumere alla terra, prudenzialmente, il ruolo +di centro fisso. + +Gli scritti del Barbaro e di Gioseffo Zarlino vengono spesso citati +nelle opere del Moleto, che — come s'è detto — sarà in relazione con +Jacopo Contarini: un patrizio che seguirà le tracce del patriarca eletto +di Aquileia nella Venezia del secondo Cinquecento.®' Non mancano +tuttavia critiche rivolte dal Contarini al Moleto, che appare estraneo +al culto della teoria privilegiato dal Barbaro. Tracce di una nuova +epistemologia sono invece rinvenibili in Francesco Barozzi, uno dei più +interessanti matematici del XVI secolo, nativo di Candia, studioso di +testi greci — principalmente Proclo, Pappo ed Erone bizantino —, amico +di Ulisse Aldovrandi, di Federico Commandino, di Jacopo Contarini, di +Gabriele Paleotti, del Moleto e, più tardi, di Paolo Sarpi. Barozzi +pubblica nel 1560 un Opusculum, che comprende due Quaestiones relative +all'applicazione delle matematiche alla conoscenza della natura.* +L'Opusculum — si noti - è dedicato a Daniele Barbaro, il quale, di +rimando, invierà a Francesco Barozzi la seconda edizione del suo +Vitruvio, pregando l'amico di segnalargli sviste ed errori; il +matematico risponderà con entusiastiche parole di encomio.* Più tardi, +Barozzi citerà senza commento la gnomonica del Barbaro, nella prefazione +della sua Cosmographia, dopo riconoscimenti a Commandino e a Guidobaldo +del Monte e un attacco a Copernico, "il qual segue la falsa opinione di +Aristarcho".* L'anticopernicanesimo non impedisce tuttavia al Barozzi di +raggiungere risultati degni di nota. L'interesse per Pappo Alessandrino +non è dovuto soltanto all'esposizione del metodo analitico di Archimede, +ma anche alla trattazione del problema del centro di gravità, +fondamentale — come osserverà lo stesso Barozzi ® — per la costruzione +delle macchine di uso civile e militare. + +La machinatio, ancora legata, nella prima metà del XVI secolo, ai +modelli del Taccola e di Francesco di Giorgio, passa così a una nuova +fase. Non a caso, Guidobaldo del Monte rende omaggio a Pappo nel +Mechanicorum liber. + +Per il Barozzi la verità delle matematiche è fondata metafisicamente. +Ciò appare esplicito nel Commentarium in locum Platonis obscurissimum, +dedicato, nel 1566, a Gabriele Paleotti, mentre nel suo commento a +Proclo egli riconosce un'essenza matematica all'anima umana. Nel suo +pensiero si fa strada l'idea di una logica matematica dotata di +autonomia rispetto alla logica aristotelica. Il che è evidente nella +polemica sostenuta contro le tesi di Alessandro Piccolomini, che nel +Commentarium de certitudine mathematicarum disciplinarum (1547) aveva +escluso che le matematiche potessero dischiudere l'accesso alla +conoscenza del mondo sensibile. + +La certitudo della matematica, dunque, veniva fatta dipendere unicamente +dall'astrattezza dei suoi oggetti. L'autonomia acquisita nei confronti +della sillogistica veniva pagata da una perdita di 'potenza' logica. +Esattamente contro tale concezione reagisce il Barozzi, affermando +l'inerenza della certitudo al rigore delle dimostrazioni matematiche e +soprattutto riconoscendo agli oggetti matematici — nel De medietate, +compreso anch'esso nell'Opusculum dedicato al Barbaro — una posizione +intermedia fra enti divini ed enti naturali. In definitiva, nella +concezione di Francesco Barozzi gli strumenti matematici divengono +attrezzature logiche capaci di permettere la decifrazione del 'gran +libro dell'universo”, formando l'humus per la rifondazione metodologica +operata da Galileo. + +E assai significativo che Daniele Barbaro, dopo aver preso visione di +tali opere del Barozzi, scriva all'amico parole di incondizionata +adesione all'attacco sferrato contro le tesi di Alessandro Piccolomini. +L'aristotelismo del patriarca eletto di Aquileia è tutt'altro che +dogmatico e l'apertura verso le teorie del Barozzi rientra nel programma +esplicitato nei commentari. + +La mentalità nuova auspicata dal Barbaro si specifica, dunque, e si +ramifica, trovando punti di coagulo e di scambio nel circolo pinelliano +a Padova e nell'azione di Jacopo Contarini a Venezia: principalmente al +di fuori dello Studio patavino si consolida il clima scientista sotto il +cui segno Daniele aveva iniziato lo studio di Vitruvio. Le meccaniche, +la nautica, l'architettura militare sono privilegiate da Jacopo +Contarini, che è in stretta relazione con Guidobaldo del Monte e +Francesco Barozzi, ma anche con un innovatore nel settore della scienza +delle fortificazioni come Giulio Savorgnan, e che sarà tra i fautori +dell'assegnazione a Galileo della cattedra patavina. Né è certo un caso +se il Contarini - mostrandosi fedele alla linea culturale battuta da +Daniele e Marcantonio Barbaro — proteggerà prima il Palladio, poi +Vincenzo Scamozzi, nelle loro attività veneziane. + +Con il Contarini ci troviamo in una Venezia diversa da quella vissuta +dal Barbaro: principalmente, in.una diversa storia, in cui molti dei +nodi politici prima lasciati sommersi vengono al pettine, condizionando +le vicende delle arti e della cultura scientifica. Al di là di tale +considerazione, rimane la vicenda paradossale del paradigma +epistemologico cui il Barbaro, come tanta parte della cultura +rinascimentale, mostra di aderire. Fondato in modo 'forte', quel +paradigma assumeva l'unicità del vero come proprio obiettivo, tentando +una fusione di ragione metastorica e di ragione storica. Sottratta al +divemre, la verità era anche sottratta a ogni discorrere, rimanendo +ambiguamente sospesa fra l'ermeneutica e una conferma per via erudita di +immutabili presupposti. Eppure, il reticolo matematico, che per via +platonico-aristotelica veniva steso sul mondo, era frutto di un soggetto +interpretante dotato di inedita volontà di potenza. Il fatto che si +tratti di un'interpretazione che non si sappia tale, che ignori la +necessità o il bisogno di autointerpretarsi, nulla toglie alle sue +caratteristiche precipue. Piutto sto, l'obbligato calarsi nella +storicità di quel paradigma, che si voleva al di sopra della storia, +produce un paradosso: man mano che l'alleanza fra matematica, meccanica +e fisica si concreta in risultati apprezzabili, il paradigma che aveva +sorretto la nuova ragione si incrina o viene compromesso. + +La stessa idea portante dei commentari — la trasparenza del bene da un +'bello' calcolabile e legittimato per via metafisica — è esposta a +critica implicita alla fine del XVI secolo, durante i dibattiti relativi +al ponte di Rialto e alla nuova forma di piazza San Marco. E in entrambe +le occasioni è il fratello di Daniele, Marcantonio Barbaro, a difendere +l''usanza nuova' contro le opinioni di Alvise Zorzi di Benetto, di +Alberto Badoer, di Andrea Dolfin e di Leonardo Donà.® Nello stesso +tempo, anche la "virtù Heroica" attribuita all'architettura inizia a +perdere la sua vis polemica. Fra la fine del XVI secolo e gli inizi del +XVII, una nuova generazione di proti — dai Contini, a Simon Sorella, a +Francesco Smeraldi — inizia ad assimilare la sintassi 'alta' cul figure +come Scarpagnino o Antonio da Ponte avevano voltato le spalle. Si tratta +di un'assimilazione di tipo convenzionale, certo, ma che denota un +mutamento di costume che avviene in assenza di consapevolezze teoriche, +malgrado l'enciclopedica /dea scamozziana. + +Neanche 1 tentativi di ridefinizione dei vari saperi speciali compiuti a +Venezia tra la fine del Cinquecento e gli inizi del secolo successivo +sembrano interessati a fissare nuovi paradigmi epistemologici: non ci +riferiamo qui a Galileo, quanto agli studi idraulici di Alessandro Zorzi +e di Marco Antonio Cornaro, o alle sperimentazioni di Giulio Savorgnan.* +In definitiva, il paradigma metafisico sembra aver fondato una +piattaforma provvisoria, instabile a dispetto della sua natura, con +effetti acceleratori sui singoli saperi speciali. In tal senso, le +critiche di Gianni Micheli al processo di formazione delle nuove scienze +nell'Italia del Rinascimento mantengono un significato.” Al di là di una +lettura finalistica dei fenomeni storici, rimane da considerare iuxta +propria principia lo sforzo teorico di cui il Barbaro non è che un +portavoce: la fondazione di un universo che legittimi la sua propria +calcolabilità invocando la metafisicità dell'erdos. Un tentativo di +sintesi precario, va ribadito, ma che segna un crinale con cui le +antinomie del 'moderno' hanno ancora a che fare. + +Manfredo Tafuri + +## NOTE + +Abbreviazioni: + +ASV = Archivio di Stato di Venezia. BAM = Biblioteca Ambrosiana, Milano. +BMC = Biblioteca del Museo Correr, Venezia. BMV = Biblioteca Nazionale +Marciana, Venezia. + +1. B. TASSO, Amadigi, Venezia 1560 (ma citiamo dall'ed. 1581), canto C, +pp. 721-2. + +2. Cfr. s. SPERONI, Della vita attiva e contemplativa, in Opere di M. +Sperone Speroni, Venezia 1740, tomo II, pp. 1-2: "mosso dalle ragioni et +autorità d'Aristotile, io vi lodava i filosofi; i quali ... allontanati +dal vulgo ed in se stessi raccolti, altro quasi non sanno, che specular +tuttavia con molto studio, e contemplare intentamente la cagion delle +cose: ma allo 'ncontro mi si faceva quel vostro ingegno divino [Speroni +si rivolge sempre a Daniele Barbaro], uso da' primi anni a spiare +felicemente i secreti della natura e di Dio. Il quale ingegno oltre la +sua prontezza Natia, acceso oltre modo del buono amore che voi portate +alla vostra patria, solo ricetto dell'onore e libertà italiana, toglieva +al cielo con somme lodi quei virtuosi, i quali vivono umanamente, cose +operando, con le quali mentre onorano se medesimi, giovino altrui, e qua +e là travagliando pongano in pace 1 loro cittadini". Cfr. inoltre P. +PARUTA, Della perfettione della vita politica, Venezia 1579. In tale +dialogo, Francesco Molin, nipote del Barbaro, si rivolge +all'ambasciatore Michele Surian, sollecitandolo a dimostrare "che la +vera felicità umana da noi conseguir si possa, non nelle solitudini +vivendo né dando opera alle speculationi; ma ben usando nelle Città, e +in esse virtuosamente operando; la qual maniera di vita voi, con nome +assai conveniente, Politica chiamar solete. E tanto più ci sarà questo +caro d'intendere partitamente — continua Molin — quanto mi pare che un +tal conclusione molto nuova sia, e molto da quella diversa che i nostri +maestri di filosofia nello Studio di Padova difender sogliono". (/bidem, +p. 22). Su tali argomenti e sulle amicizie giovanili di Daniele Barbaro, +che Tequenta, fra l'altro, il circolo esclusivo di Pier Francesco +Contarini, cfr. P.J. LAVEN, Daniele Barbaro, Patriarch Elect of +Aquileia, with Special Reference to his Circle of Scholars and to his +Literary Achievement, Thesis for Ph.D., University of London, 1957, vol. +1, pp. 47 sgg., 164 sgg. Su Daniele Barbaro, cfr. la bibliografia citata +in M. TAFURI, Venezia e il Rinascimento, Torino 1985), 1986°, pp. 180-1 +nota 92, cui vanno aggiunti i saggi di G. SANTINELLO, Filosofia e +architettura in Daniele Barbaro patrizio veneto, in "Quaderni della +Biblioteca Filosofica di Torino", Torino s.d. [1981]; V. FONTANA, /l +'Vitruvio' del 1556: Barbaro, Palladio, Marcolini, in AA.VV. Trattati +scientifici nel Veneto fra il XV e il XVI secolo, Vicenza 1985, pp. +39-72; H.-W. KRUFT, Geschichte der Architekturtheorie, Minchen 1986, pp. +95-7. Cfr. anche l'ottimo saggio di P.N. PAGLIARA, Vitruvio da testo a +canone, in AA.VV., Memoria dell'antico nell'arte italiana, a cura di S. +Settis, 11, Dalla tradizione al'archeologia, Torino 1986, pp. 5-85, e la +tesi di laurea inedita di M. LOSITO, Il JX tbro dei Commentari +vitruviani di Daniele Barbaro, Istituto Univ. di Arch. di Venezia, +Dipartimento di Storia, luglio 1986, relatore M. Tafuri. Su Daniele +Barbaro storiografo della Repubblica, cfr. G. COZZI, Cultura politica e +religione nella “pubblica storiografia' veneziana del '500, in +"Bollettino dell'Istituto di Storia della Società e dello Stato +Veneziano", v-vI (1963-64), pp. 215-94. + +3. Su tali temi cfr. G. COZZI, Il doge Nicolò Contarini. Ricerche sul +patriziato veneziano agli inizi del ficento, Venezia-Roma 1958; W.J. +BOUWSMA, Venice and the Defense of Republican Liberty. Renaissance +Values in the Age of Counter-Reformation, Berkeley-Los Angeles 1968, +trad. it. Bologna 1977; P.F. GRENDLER, The Roman Inquisition and the +Venetian Press, 1540-1605, Princeton, NJ. 1977, trad. it. Roma 1983 (ma +vedi anche la recensione di G. COZZI, Books and Society, in "Journal of +Modern History", 1979, n. 51, pp. 86-98); R. FINLAY, Politics in +Renaissance Venice, ew Brunswick 1980, trad. it. Milano 1982; G. COZZI, +Repubblica di Venezia e stati italiani, Torino 1982; M. TAFURI, Venezia +e il Rinascimento cit. Sulle origini del 'papalismo' a Venezia cfr. il +fondamentale volume di G. COZZI e M. KNAPTON, Storia della Repubblica di +Venezia. Dalla guerra di Chioggia alla riconquista della Terraferma, +Torino 1986. + +4. Cfr. al proposito M. AZZI VISENTINI, L'orto botanico di Padova e il +giardino del Rinascimento, Milano 1984. + +5. Azzi Visentini tende invece a sottovalutare le qualità professionali +di Andrea Moroni, senza l'appoggio di verifiche circostanziate. Cfr. +L'orto botanico cit., pp. 149-54. Nulla dimostra inoltre che Daniele +Barbaro possegga, già nel 1545, competenze architettoniche. Il Barbaro +si trova, nel 1548, a giudicare, come Provveditor di Comun, insieme a +Zuan Mauro da Molin e Antonio Bernardo, una supplica di Alberto Moroni +di Albino — probabilmente un parente di Andrea Moroni - per il brevetto +di un "artificioso instrumento de filar con doi fusi et torzer ... di +molto benefficio all'università et maxime al lanificio in questa Città +nostra..." (ASV, Senato Terra, filza 7, 19 giugno 1548). Anche Andrea +Moroni è fecondo nel campo della machinatio: è noto il privilegio +concessogli dal senato, il 23 luglio 1545, per un artificio "con il qual +facilmente si alzano, et bassano le saracinesche di Padova". In una +lettera inedita inviata dai Rettori di Padova al senato, il 17 settembre +1544, è citato un "modello" del Moroni "che si può trasportar da loco a +loco, molto bene inteso et facile per il levar et bassar le ditte +saracinesche" (ASV, Senato Terra, filza 1, 17 settembre 1544). Egli +appare particolarmente esperto di problemi idraulici, dato che è +invitato a studiare la cronica questione della rosta di Limena: vedi la +sua relazione, anch'essa inedita, in cui constata "la rovina de arzeni +che se sta cavati da li brentani chi fu in questi zorni passati" e +predice disastri futuri qualora non si prendano immediati provvedimenti +(ASV, Senato Terra, filza 23, lettera di Andrea Moroni del 25 febbraio +1556). + +6. I dieci libri dell'architettura di M. Vitruvio tradutti et commentati +da monsignor Barbaro eletto patriarca d' Aquileggia, in Vinegia, per +Francesco Marcolini, 1556, p. 274 (d'ora in avanti citati con la sola +data di pubblicazione, la pagina, e dopo una virgola il rigo). Il +privilegio di stampa per la prima edizione, richiesto da Francesco +Marcolini, viene concesso il 30 giugno 1556 (ASV, Senato Terra, filza +23, alla data, e reg. 40, c. 120r-v). Il privilegio di stampa per la +seconda edizione è concesso a Francesco Senese il 10 maggio 1567 +(ibidem, filza 49, alla data, e reg. 46, c. 1317). Sulle variazioni +contenute nella seconda edizione, si veda lo studio di Manuela Morresi, +in questo stesso volume. + +7. Cfr. W. STEDMAN SHEARD, The Tomb of Doge Andrea Vendramin in Venice +by Tullio Lombardo, Ph. D., Yale University, 1971, University +Microfilms, Ann Arbor, Mich., vol. I, in particolare alle pp. 91-2. Vedi +anche s. ROMANO, 7ullto Lombardo, il monumento al doge Andrea Vendramin, +Venezia 1985. + +8. Cfr. c. GRAYSON, Un codice del De re aedificatoria posseduto da +Bernardo Bembo, in AA.VV., Studi letterari, Miscellanea in onore di +Emilio Santini, Padova 1956, pp. 181-8; ID., Alberti, Poliziano e +Bernardo Bembo, in AA.VV., Il Poliziano e il suo tempo, Atti del IV +Convegno Internazionale di Studi sul Rinascimento (Firenze 1954), +Firenze 1957, pp. 111-7. Cfr. inoltre N. GIANNETTO, Bernardo Bembo +umanista e politico veneziano, Firenze 1985, pp. 301-3, 328-9, e passim. +Su alcuni aspetti delle élites umanistiche patrizie, nella Venezia del +Quattrocento, cfr. F. GILBERT, 'Humanism in Venice, in AA.VV., Florence +and Venice: Comparisons and Relations, I. Quattrocento, Firenze 1979, +pp. 13-26. + +9. S. SERLIO, Regole generali di architettura, Venezia 1537, f. 3r; ID., +Il terzo libro di Sebastiano Serlio Bolognese, Venezia 1540, p. 155. + +10. Cfr. E. CONCINA, Fra Oriente e Occidente: gli Zen, un palazzo e il +mito di Trebisonda, in AA.VV., 'Renovatio urbis”. Venezia nell'età di +Andrea Gritti (1523-1538), a cura di M. Tafuri, Roma 1984, pp. 265 sgg. + +11. F. SANSOVINO, Venetia città nobilissima et singolare, Venezia 1581, +ff. 1120 -119r. Cfr. anche ID., Delle cose notabili che sono in Venetia, +Venezia 1561, f. 23r-v. + +12. D. ATANAGI, Lettere di XIII Huomini illustri, Venezia 1540, pp. +396-7. Cfr. anche P.N. PAGLIARA, Vitruvio cit., p. 73 nota 34. + +13. C. TOLOMEI, Delle lettere di Claudio Tolomei libri sette, Venezia +1547, ff. 81r -85r. Cfr. anche P. BAROCCHI, Scritti d'arte del +Cinquecento, Milano-Napoli 1977, III, pp. 3037-46, con commento e +bibliografia. + +14. 1556, p. 40. + +15. 1556, p. 82, 53-62. Cfr. anche / dieci libri dell'architettura di M. +Vitruvio, tradotti et commentati da Mons. Daniel Barbaro eletto +Patriarca d' Aquileia, da lui riveduti et ampliati; et hora în più +commoda forma ridotti, in Venetia, Appresso Francesco de' Franceschi +Senese, et Giovanni Chrieger Alemano Compagni, 1567, P- 133, 33-45 +(d'ora in poi citati con la sola data di pubblicazione e la pagina, e +dopo una virgola il rigo). È questa l'edizione qui riprodotta. + +16. Cfr. c. THOENES, Vignolas 'Regola delli cinque ordini', in +"Romisches Jahrbuch fir Kunstgeschichte", xX, 1983, pp. 347-76; P.N. +PAGLIARA, Vitruvio cit., pp. 84-5. + +17. 1556, p. 122, 61-4, corsivi nostri. Cfr. anche 1556, p. 171, 24 +(1567, p. 282, 14-5), in cui fra l'altro Barbaro difende la cornice del +Teatro di Marcello, criticata dal Serlio con un eccesso di rigorismo. + +18. 1556, p. 82, 66. Corsivi nostri. + +19. Cfr. P.N. PAGLIARA, La casa romana nella trattatistica vitruviana, +in "Controspazio", IV, 1972, n. 7, pp. 22-36; ID., Vitruvio cit. + +20. 1556, pp. 167-70; 1567, pp. 278-811. + +21. Cfr. il saggio, ormai classico, di W. LOTZ, Das Raumbild in der +italienischen Architekturzeichnung der Renaissance, in "Mitteilungen des +Kunsthistorischen Institutes in Florenz", VII, 1956, PP. 193-226, ora in +ID., Studies in Italian Renaissance Architecture, Cambridge, Mass., +1981°, pp. 1-41. Nuove ipotesi sulla Lettera sono nel saggio di C. +THOENES, La 'lettera' a Leone X, in AA.VV, Raffaello a Roma. Il Convegno +del 1983, Roma 1986, pp. 373-81. (Ma cfr. anche A. NESSELRATH, Raphaels +Archaeological Method, in ibidem, PP- 357-71, con ipotesi alternative). +Sulla relazione Barbaro-Palladio, cfr. E. FORSSMAN, Palladio e Daniele +Barbaro, in "Bollettino del C.I.S.A. Palladio", VIII, 1966, parte Il, +pp. 68-81; L. PuPPI, Andrea Palladio, Milano 1973, fassim; N. HUSE, +Palladio und die Villa Barbaro in Maser: Bemerkungen zum Probleme der +Authorschaft, in "Arte Veneta", XXVIII, 1974, pp. 106-22; H. BURNS +(editor), The Portico and the Farmyard. Andrea Palladio 1508-1580, +London 1975; R. SMITH, A Matter of Choice: Veronese, Palladio and +Barbaro, in "Arte Veneta", XXXI, 1977, pp. 60-71; L. PUPPI, Per Paolo +Veronese architetto. Un documento inedito, una figura e uno strano +silenzio di Palladio, in "Palladio", 111, 1980, n. 1-4, pp. 53-76; D. +BATTILOTTI, Villa Barbaro a Maser: un difficile cantiere, in "Storia +dell'arte", 1985, n. 53, pp. 3348; M. TAFURI, Venezia e il Rinascimento +cit., cap. V. + +22. Vedere il commento del Barbaro al libro I: 1556, pp. 19-20; 1567, p. +30. , 23. E. FORSSMAN, Palazzo Da Porto-Festa, Corpus Palladianum 8, +Vicenza 1973, pp. 23 e 25, in cui l'autore scambia per un portale a +serliana, disegnato come alternativa per la facciata, la sezione +dell'atrio, disegnata da Palladio in trasparenza. + +24. Cfr. c. VASOLI, Profezia e ragione. Studi sulla cultura del +Cinquecento e del Seicento, Napoli 1974, pp. 131-403; ID., / miti e gli +astri, Napoli 1977, pp. 19! sgg.; A. ROTONDÒ, La censura ecclesiastica e +la cultura, in Storia d'Italia Einaudi, V: I documenti, 2, Torino 1973, +pp. 1436-8 e 1456-7; A. FOSCARI e M. TAFURI, L'armonia e i conflitti. La +chiesa di San Francesco della Vigna nella + +25. Su tale argomento, cfr. PH. MOREL, // funzionamento simbolico e la +critica delle grottesche nella seconda metà del Cinquecento, in AA.VV., +Roma e l'antico nell'arte e nella cultura del Cinquecento, a cura di +Marcello Fagiolo, Roma 1985, pp. 149-78, in cui, fra l'altro, viene +ricordata la critica del Lomazzo alla condanna del Barbaro. + +26. PJ.LAVEN, Daniele Barbaro cit., 1, pp. 122 sgg. Cfr. inoltre le +Lettere di Daniele Barbaro date in luce la prima volta..., a cura di S. +Soldati, Padova 1829. + +27. Cfr. P.F. GRENDLER, The Roman Inquisition cit. (trad. it.), pp. +207-8. Secondo Barbaro, tutti 1 libri "scientiarum et artium" scritti da +protestanti avrebbero dovuto circolare liberamente — a meno che non +contenessero passi immorali e diffamatori — senza il nome degli autori. +Inoltre, non andavano condannate le poesie d'amore giovanili. + +28. Predica dei sogni composta per lo reverendo padre D. Hypneo da +Schio, Venezia 1542. Nella copia conservata presso la Biblioteca +Marciana è segnato a mano sul verso della copertina il nome dell'autore, +"Barbaro Daniel"; la notizia è confermata da un foglietto incollato fra +copertina e frontespizio. Cfr. P. PASCHINI, Gli scritti religiosi di +Daniele Barbaro, in "Rivista di Storia della Chiesa in Italia", 5 +(1951), pp. 340-9; G. SANTINELLO, Filosofia e architettura cit., pp. +462-3, 475-6 nota 10. + +20. Predica dei sogni cit., Del dubbio, IV. Sul ruolo del dubbio, cfr. +1556, p. 24, 24 sgg.; 1567, P- 33, 12 S88. + +30. 1556, p. 7, 62-5. Corsivi nostri. Cfr. 1567, p. 7, 2-7. + +31. J.P. LAVEN, Dantele Barbaro cit., II, p. 506. + +92. BONAVENTURA DA BAGNOREGIO, Breviloquium, Il 4, 5, ora in ID., +Itinerario dell'anima a Dio..., a cura di L. Mauro, Milano 1985, p. 151. + +33. BONAVENTURA DA BAGNOREGIO, De reductione artium ad theologiam, 2, +ora in ID, Itinerario cit., pp. 412 sgg. Cfr. inoltre UGO DA SAN +VITTORE, Didascalicon, IH 1 e 20. Sul pensiero di Bonaventura, che +difende la prospettiva agostiniana di un'unica sapientia, che comprenda +insieme fides e ratio, cfr. l'introduzione di L. Mauro all'/tinerario, +in particolare alle pp. 66-8. + +34. 1550, + +P. 3. + +35: 1556, p. 254, 5-7; cfr. 1567, p. 440, 9-13. + +36. 1556, p. 15, 46 sgg.; cfr. 1567, p. 21, 22 sgg. + +37. M. TAFURI, Venezia e il Rinascimento cit., pp. 187-8. + +38. 1556, p. 15, 45-6; cfr. 1567, p. 21, 19-20. + +39. Sull'opera di Francesco Patrizi senese in relazione ai suoi +interessi vitruviani e alla sua amicizia con Fra Giocondo, cfr. F. +BATTAGLIA, Enea Silvio Piccolomini e Francesco Patrizi, due politici +senesi del Quattrocento, Siena 1936; L.F. SMITH, A notice of the +Epigrammata of Francesco Patrizi, Bishop of Gaeta, in "Studies in the +Renaissance", 15 (1986), pp. 92-143; M. TAFURI, Venezia e il +Rinascimento cit., pp. 159-62; P.N. PAGLIARA, Vitruvio cit., pp. 28-30. +Per la notizia data nel testo, vedi M. DYKMANS S.J., L'oeuvre de Patrizi +Piccolomini ou le cérémonial papal de la première Renaissance, Studi e +testi 293, tomo I, Città del Vaticano 1980, p. 3 nota 16. "Concepi iam +dudum libros de re publica quos parere aliquando cupio — scrive +Francesco Patrizi Attamen propter penuriam librorum cum difficultate +maxima id agere possum ... Roga tamen eum ut tibi Vitruvium concedat pro +aliquibus diebus quem ad me mittas et ego ad te remittam cum primo +videro locos quosdam qui operi meo necessarii admodum sunt". In ottobre, +inoltre, il vescovo di Gaeta invia ad Agostino Patrizi il testo di +Columella da lui corretto per il papa. Cfr. ibidem, p. 4 nota 17. + +40. Cfr. G. COZzI, Domenico Morosini e il 'De bene instituta republica', +in "Studi veneziani", XII (1970), pp. 405-57; M. TAFURI, Venezia e il +Rinascimento cit., pp. 156-8. + +41. Cfr. H.G. GADAMER, Die Idee des guten zwischen Plato und +Aristoteles, Heidelberg 1978, trad. it. in ID., Studi platonici, 2, a +cura di G. Moretto, Casale Monferrato 1984, pp. 151 sgg., in particolare +alle pp. 155-71. Cfr. inoltre PLATONE, La Repubblica, VII, 525, 526, in +Opere complete, vi, Roma-Bari 1983, pp. 240-1. Dopo aver stabilito che +"lo studio dell'unità sarà fra quelli che conducono e rivolgono a +contemplare l'essere" (525a), Socrate giunge a riconoscere che calcolo e +matematica, totalmente basate sul numero, "appaiono atte a guidare la +verità" e continua: "sarebbe opportuno, Glaucone, prescrivere per legge +la disciplina di cui stiamo parlando, e persuadere chi dovrà svolgere +nello stato le funzioni più importanti, a studiare il calcolo e a +contemplare la natura dei numeri, senza usarne per comprare e vendere +come fanno grossisti e mercanti, ma per ragioni belliche e per aiutare +l'anima stessa a volgersi dal mondo della generazione alla verità e +all'essere". Si veda più oltre, alle pp. 243-7, sul valore speculativo +dell'astronomia. Le idee platoniche erano state introdotte presso il +largo pubblico veneziano dalla famosa conferenza di Luca Pacioli nella +chiesa di San Bartolomeo di Rialto, l'11 agosto 1508, ed erano state +fuse nel pensiero sincretico di Francesco Zorzi. (Sulle relazioni fra +Zorzi e la res aedificatoria, cfr. A. FOSCARI e M. TAFURI, L'armonia e i +conflitti cit., passim). Sì consideri inoltre lo sviluppo dato da +Plotino alla grande analogia di anima, città e mondo. È alla suprema +facoltà dell'anima, al nous che coglie il razionale, che Plotino dà il +compito di guida. Su ciò e sulla similitudine del pensiero razionale con +la trottola, che unisce stabilità e mobilità, cfr. H.G. GADAMER, Studi +platonici, 2 cit., pp. 265-90. + +42. ARISTOTELE, Etica Nicomachea, V, VI, in Opere, 7, Roma-Bari 1983, +pp. 105-61. Si noti che è proprio Aristotele a stabilire analogie fra +politica e architettura (ibidem, 1, p. 4). "Poiché dunque l'architettura +è un'arte" egli scrive nell'Etica Nicomachea (ed. cit., p. 145) "in +quanto è una disposizione creativa accompagnata da ragione ... saranno +dunque la stessa cosa l'arte e la disposizione creativa accompagnata da +ragione verace. Ogni arte riguarda la produzione, e il cercare con +l'abilità e la teoria come possa prodursi qualcuna delle cose che +possono sia esserci sia non esserci e di cui il principio è in chi crea +e non in ciò che ha creato; infatti l'arte non riguarda le cose che sono +o che si producono necessariamente, né per natura, in quanto queste +hanno il loro principio in se stesse". Più oltre, Aristotele scrive: +"Sia la scienza politica che la saggezza hanno bensì la stessa +definizione, però la loro essenza non è la stessa. È per quanto riguarda +il governo della città, la saggezza, in quanto architettonica, è +legislatrice; l'altra, in quanto riguarda i particolari, ha il nome +comune di politica". Nel 1 libro, egli aveva affermato che sia +l'architetto che il geometra "ricercano in maniere differenti l'angolo +retto [ma] l'uno lo ricerca solo per quanto è utile al suo lavoro, +l'altro invece ricerca che cosa esso sta e di quale qualità: egli è +infatti un contemplatore del vero" (ibidem, pp. 15-6, corsivi nostri). +Sia Il tema dell'architettura come analogon della saggezza politica, sia +il tema dell'architetto distinto dal 'geometra' per via speculativa +soflo colti da Daniele Barbaro e attualizzati nell'ambito del suo +commento a Vitruvio. + +43. 1556, p. 6, 49-53; cfr. 1567, p. 4, 17-22. + +44. Cfr. AGOSTINO, De vera religione, 40, 74-6, con la considerazione +delle diverse specie di numeri per mezzo dei quali ci si eleva a Dio, e +De musica, VI, con la definizione delle differenti categorie numeriche +che si elevano gradatamente dalla realtà sensibile al sommo Artefice; S. +BOEZIO, De institutione arithmetica, 1 2: "Il numero è il principale +modello nella mente del Creatore"; BONAVENTURA DA BAGNOREGIO, +Breviloquium, 11 1, e Itinerarium mentis in Deum, Il 10, in /tinerario +cit., rispettivamente a p. 143 e alle pp. 371-2. "Ai numeri espressi" +scrive Bonaventura (p. 372) "ci eleviamo anche gradatamente, passando +dai numeri sonori a quelli intesi, e poi a quelli sensibili e a quelli +della memoria. Tutte le cose, quindi, sono belle e generano un qualche +diletto, e poiché, inoltre, non vi può essere bellezza e diletto senza +che ci sia proporzione, e la proporzione si trova prima di tutto nei +numeri, è necessario che tutte le cose siano costituite secondo una +proporzione numerica..." (corsivi nostri). Attraverso la numero logia +mistica di Agostino, Boezio e Bonaventura, Daniele Barbaro — come buona +parte della cultura neoplatonica - può coniugare il pensiero antico a +quello cristiano; con spostamenti sensibili di accento, tuttavia, sul +polo produttivo che la 'Sapienza', modellata sul pensiero divino, +dischiude al fare mondano. + +45. 1556, p. 14, 47-50 (corsivo nostro); cfr. 1567, p. 19, 13-7. + +46. 1556, P. 7; 13-5; cfr. 1567, p. 5, 30-3. + +47. 1556, P. 94, 28. + +48. ARISTOTELE, Etica Nicomachea, 24, cit., p. 143. Cfr. anche PLATONE, +La Repubblica cit., IV, 428b sgg., pp. 140 Sgg. + +49. Si considerino, su tale tema, le acute osservazioni contenute nel +volume di R. ESPOSITO, Ordine e conflitto. Machiavelli e la letteratura +politica del Rinascimento italiano, Napoli 1984, in particolare nel cap. +III, pp. 75-108. + +50. Cfr. i saggi contenuti nel volume 'Renovatio urbis' cit., e i due +volumi di E. CONCINA. La macchina territoriale. La progettazione della +difesa nel Cinquecento veneto, Roma-Bari 1983, e L' Arsenale della +Repubblica di Venezia. Tecniche e istituzioni dal medioevo all'età +moderna, Milano +1984. Si noti che Giorgio Valla aveva illustrato, poco dopo il 1492, +"suis figuris mathemati €ls" un perduto commentario a Vitruvio. Cfr. v. +JUREN, Fra Giovanni Giocondo et le début des études vitruviennes en +France, in "Rinascimento", serie II, 14, 1974, p. 102; G.B. VERMIGLIOLI, +Memorie di Jacopo Antiquari, Perugia 1813, p. 419. + +51. Cfr. G.G. LEONARDI, Libro delle fortificazioni dei nostri tempi, +trascrizione e note di T. Scalesse, in "Quaderni dell'Istituto di Storia +dell'Architettura", Facoltà di Architettura, Università di Roma, serie +XX-XXI (1975), n. 115-126; E. CONCINA, La macchina territoriale cit., +pp. 50-3 e passim. + +52. E. CONCINA, La macchina territoriale cit., pp. 15 Sgg. + +53. Ibidem, pp. 55 Sgg. + +54. Cfr. 1556; p. 163, 66-8; 1567, p. 271, 8-13; cfr. anche E. CONCINA, +L' Arsenale cit., pp. 135 Sgg. + +55. E. CONCINA, L'Arsenale cit., p. 148. + +56. 1567, p. 271, 17-8. + +57. 1567, p. 271, 22 sgg. + +58. 1556, p. 179, 14; cfr. 1567, p. 303, 9-10. + +59. 1556, p. 179, 27-33 (corsivi nostri); cfr. 1567, p. 303, 27-37. + +60. 1556, p. 180, 19-21; cfr. 1567, p. 304, 30-4. + +61.C. SABBADINO, Discorsi sopra la laguna, in Antichi scrittori +d'idraulica veneta, a cura di R. Cessi, vol. II, parte I, Venezia 1930, +p. 48. + +62. Cfr. P.F. GRENDLER, The “Tre Savi sopra Eresia” 1547-1605: a +Prosopographical Study, in "Studi veneziani", n.s., III, 1979, p. 320 +nota 55. + +63. ASV, Atti notaio Vettor Maffei, prot. 8120, cc. 281-2; ibidem, prot. +8132, cc. 292-3 e 301-3. Cfr. M.F. TIEPOLO (a cura di), Testimonianze +veneziane di interesse palladiano, Venezia 1980, pp. 39 e 37. + +64. Cfr. B. BOUCHER, The last Will of Daniele Barbaro, in "Journal of +the Warburg and Courtauld Institutes", XLII, 1979, pp. 277-82. + +65. È assolutamente da rifiutare l'ipotesi, formulata dalla Bassi e +ripresa più volte, relativa a una responsabilità palladiana per la +quadrifora coperta da frontone, nella facciata di palazzo Contarini +delle Figure, residenza di Jacopo Contarini. Cfr. E. BASSI, Palazzi di +Venezia, Venezia 1971', 19803, pp. 382-4; M.F. TIEPOLO (a cura di), +Testimonianze veneziane cit., scheda 23, p. 19; L. PUPPI, La morte e î +funerali di Palladio, in AA.VV., Palladio e Venezia, Firenze 1982, pp. +160-1. E evidente che la quadrifora fa parte dell'impianto originario +della facciata, databile ai primi decenni del XVI secolo: gli archi +riprendono puntualmente le finestre laterali, compreso l'inquadramento +da parte di allungate semicolonne con capitelli arcaici. Le basi delle +colonne sono 'vitruviane' e poggiano su piedistalli cilindrici. + +66. Vedi, ad esempio, H. LORENZ, // trattato come strumento di +“autorappresentazione”. Palladio e 7.B. Fischer von Erlach, in +"Bollettino del C.I.S.A. Palladio", XXI, 1979, p. 151; F. BARBIERI, +Aspetti del Palladio 'urbanista': la 'scena' vicentina, in "Bollettino +del C.I.S.A. Palladio", XXII, 1980, parte II, p. 127. + +67. Cfr. G. cozzI, Politica, cultura e religione, in AA.VV., Cultura e +società nel Rinascimento tra riforme e manierismi, a cura di V. Branca e +C. Ossola, Firenze 1984, pp. 21-42. Discutibile il saggio, peraltro +assai utile per la documentazione, di M.J. LOWRY, The Reform of the +Council of Ten, 1582-83; an Unsettled Problem?, in "Studi veneziani", +XIII, 1971, pp. 275-310. Vedi anche il fondamentale G. COZZI, Paolo +Sarpi tra Venezia e l'Europa, Torino 1979. + +68. Cfr. M. TAFURI, Venezia e il Rinascimento cit., pp. 244 Sgg. + +69. G. GALILEI, Opere, a cura di A. Favaro e I. Del Lungo, xI, Firenze +1934, p. 172. Lettera da Venezia del 13 agosto 1611. + +70. 1556, p. 125, 40. + +71. 1556, p. 125, 54-62; cfr. 1567, p. 202, 4-16. Analoghe critiche, di +esplicita intonazione erasmiana, erano state espresse in DIEGO DE +SAGREDO, Las medidas del romano, Toledo 1526. + +72. ASV, S. Antonio di Castello, t.x, c. 19gr. Cfr. A. FOSCARI, M. +TAFURI, Sebastiano da Lugano, i Grimani e Facopo Sansovino. Artisti e +committenti nella chiesa di Sant' Antonio di Castello, in "Arte Veneta", +XXXVI, 1982, p. 120. Sull'azione riformatrice di G.M. Giberti a Verona, +cfr. A. PROSPERI, Tra Evangelismo e Controriforma. G.M. Giberti +(1495-1543), Roma 1969. + +73. Cfr. A. FOSCARI, M. TAFURI, L'armonia e i conflitti cit., pp. 142-3. + +74. Sull'originalità dell'enunciato teorico di Vitruvio in seno alla +cosmografia antica, si veda il saggio di L. RONCA, Gnomonica sulla sfera +ed analemma in Vitruvio, Accademia Nazionale dei Lincei, quaderno 224, +Roma 1976, in particolare alle pp. 10-1. Cfr. anche P. PORTOGHESI, +Horologiorum inventio, in ID., Infanzia delle macchine, Roma 1965, pp. +67 sgg.; J. SOUBIRAN, Vitruve: de l' Architecture, livre 1X, Paris 1969. +Sul commento del Barbaro al Ix libro di Vitruvio, cfr. la dettagliata +analisi di M. LOSITO, Il IX Libro dei Commentari vitruviani cit. + +75. 1556, p. 201; 1567, p. 347. + +76. BMV, Cod. Lat., CI. vili, 42=3097. + +77. Claudii Ptolomaei liber de Analemmate a Federico Commandino urbinate +instauratus ... Eiusdem Federici Commandini liber de Horologiorum +descriptione, apud Paulum Manutium Aldi F., Romae +1562. Sull'importanza di tale opera di Tolomeo, cfr. L RONCA, Gnomonica +sulla sfera cit. + +78. 1567; pp. 372, 377, 398. Daniele Barbaro riprende, nel suo commento, +la Cosmographia Francisci Maurolici messinensis, Venetiis, Apud haeredes +Lucae Antonii Iuntae Florentini, 1543, dedicata a Pietro Bembo. Allo +stesso Bembo, il Maurolico aveva scritto nel 1536, esponendo un piano di +rinascita delle matematiche greche, e nel febbraio 1540 su altri +argomenti scientifici. Cfr. G. SPEZI, Lettere inedite del cardinal +Pietro Bembo e di altri scrittori del secolo XVI, Roma 1862, pp. 80, +85-04. + +79. D. BARBARO, Pratica della perspettiva, Venezia 1569, dedica. Anche +in tale volume il Barbaro polemizza con il fare per sola pratica, +riconoscendo il suo debito nei confronti di Giovanni Zamberto, Federico +Commandino e Baldassarre Lanci. Sulla Perspettiva del Barba ro, in +relazione all'ottica di Alhazen, al De prospectiva pingendi di Piero +della Francesca e al tema del movimento dell'occhio, cfr. TH. +FRANGENBERG, The Image and the Moving Eye, Fean Pélerin ( Viator ) to +Guidobaldo Del Monte, in "Journal of the Warburg and Courtauld +Institutes", vol. 49, 1986, pp. 150-71, in particolare alle pp. 157-8 e +162-4. + +80. La corrispondenza Moleto-Pinelli conservata presso la Biblioteca +Ambrosiana di Milano è molto ricca e comprende notizie relative al +comune amico Jacopo Contarini. "Ho dato ad intendere a M. Gerardo +l'instrumento del Contarini", scrive il Moleto al Pinelli da Venezia "il +dì di S. Caterina 1 579", "mi dice che non solo ne farà che mostrino +minuti, ma anco secondi, et in diversi modi ... ma aspetto che possi +havere uno che lavori di ottone a farci l''instrumento da poterci metter +dentro le rotule..." (BAM, S 105 Sup., c. 38r). Nel 1571 (20 giugno), +Moleto scrive al Pinelli interpretando alcune definizioni di Tolomeo e +soffermandosi sul termine chorographia (S 105 Sup., c. 2770). In una +lettera in cui confronta la propria edizione di Tolomeo con quella del +Ruscelli, pesantemente criticata (A_71 Inf., c. 2r2), il Moleto scrive +anche sugli gnomoni, criticando le tesi a lui esposte per lettera dal +Sepulveda (lettera al Pinelli del 5 febbraio 1566; A 71 Inf., c. 1r0). +Un gruppo di lettere al Pinelli si riferisce al De corrigendo +ecclesiastico calendaric: "Ho inteso" egli scrive "quanto V.S. mi +discorre, et prudentemente, intorno allo stampare il libro costi [in +Alemagna], ma non si può ritornare indietro, quello ch'è stato fatto per +consiglio di diece. Hanno determinato che si stampi qui, et ch'io sia +qui insino alla fine". Nel contesto della lettera, il Moleto ricorda la +coHaborazione del Macigni, ma il 14 gennaio 1580 egli scrive: "Intorno +al mio libro sarebbe a quest'ora finito se non fosse cresciuto alquanti +fogli, spero però che con due dì dell'altra settimana si finirà. Ho +pensato di non voler valermi dell'opera del Signor Macigni, ben dimane o +l'altro scriverò a Sua Signoria con dirle che hoggimai è finito il +libro, ma non altro ... intorno al libro non voglio per hora da lui +altro" (BAM, S 105 Sup., c.5170). Sul Moleto cfr. A. FAVARO, Amici e +corrispondenti di Galileo Galilei. XL. Giuseppe Moletti, in "Atti del R. +Ist. Veneto di Scienze, Lettere ed Arti", 77 (1917-18), parte H1, pp. +47-118; A. CARUGO, L'insegnamento della matematica all'Università di +Padova prima e dopo Galileo, in AA.VV. Storia della cultura veneta. Il +Seicento, 4/11, Vicenza 1984, pp. 151 sgg., in particolare alle pp. +170-86. + +81. Cfr. PL. ROSE, /acopo Contarini (1536-1595). A Venetian Patron and +Collector of Mathematical Instruments and Books, in "Physis", XVIII +(1976), n. 2, pp. 117-30. + +82. Cfr. P.L. ROSE, A Venetian Patron and Mathematician of the Sixteenth +Century: Francesco Barozzi (1537-1604), in "Studi Veneziani", n.s. +(1977), pp. 119-78. + +83. Cfr. il testo della lettera al Barbaro, da Rethimo, datata 22 agosto +1567, in P.L. ROSE, 4 Venetian Patron cit., p. 162. + +84. F. BAROZZI, Cosmographia, Venezia 1585 (ma citiamo dall'edizione del +1607, in volgare): nella dedica a Francesco Maria II di Urbino sono gli +omaggi a Guidobaldo del Monte e a Federico Commandino; a c. 4r è +l'attacco a Copernico; a c. 40 la citazione del Barbaro. + +85. F. BAROZZI, Admirandum illud geometricum problema. Tredecim modis +demonstratum, Venezia 1586, dedica, p. 10. + +86. Cfr., al proposito, G.C. GIACOBBE, Francesco Barozzi e la “Quaestio +de certitudine mathematicarum”, in "Physis", XIV (1972), n. 4, pp. +357-74; A. CARUGO, L'insegnamento della matematica cit., PP. 153 S88. + +87. Cfr. P.L. ROSE, A Venetian Patron cit., pp. 122-3, in cui è +trascritta la lettera di Daniele Barbaro conservata presso la +Bibliothèque Nationale di Parigi. + +88. Cfr. al proposito M. TAFURI, Venezia e il Rinascimento cit., cap. +VII, pp. 244-97. Si noti che fra 1 corrispondenti del matematico +Giovanni Battista Benedetti è il figlio di Marcantonio Barbaro, +Francesco (1546-1616), ambasciatore a Torino presso Emanuele Filiberto — +cui il Palladio dedica il suo Quarto libro — e, poi, presso Carlo +Emanuele I. Nel 1593 Francesco Barbaro diverrà patriarca di Aquileia e +sosterrà la supremazia temporale e spirituale della Santa Sede nei +confronti della Serenissima. Francesco Barbaro contesterà inoltre la +sovranità della Repubblica sui territori friulano e cadorino del +Patriarcato. Il Benedetti dedica a Francesco una lettera sulla "lucerna +spirituale", ispirata all'opera di Erone. Il figlio di Marcantonio +lascia manoscritti di argomento militare, fra cui un trattato sulla +guerra di Cipro (BMC, ms. Cicogna 3186, cc. 43r-169v). Cfr. La scienza a +Venezia tra Quattrocento e Cinquecento. Opere manoscritte e a stampa, +Venezia 1985, scheda XVI.II, p. 110. + +89. Cfr. BMv, Cod. It., IV, 349=5118, cc.1r-74v (Alessandro Zorzi), e +Cod. It. Iv, 691=5583, cc. 1r7-72r (Dialogo della Laguna, con quello che +si ricerca per la sua lunga conservatione, composto da s.M. Antonio +Cornaro quondam s. Zuanne, ecc.). Cfr. La scienza a Venezia cit., schede +XV, 4 € XV, 5, pp. 105-6. Cfr. inoltre G. SAVORGNAN, Discorso sopra le +lagune di Venezia (ASV, Secreta, Materie miste notabili, reg. 16, +cc.360-377, parzialmente trascritto in Ambiente Scientifico veneziano +tra Cinquecento e Seicento. Testimonianze d'archivio, a cura di M.F. +Tiepolo, Venezia 1985, pp. 378. Sulle tematiche che dominano il +dibattito veneziano sull'idraulica nel XVI secolo, cfr. S. ESCOBAR, // +controllo delle acque: problemi tecnici e interessi economici, in Storia +d' Italia Einaudi. Annali 3, Scienza e tecnica nella cultura e nella +società dal Rinascimento a oggi, a cura di G. Micheli, Torino 1980, pp. +85-153; S. CIRIACONO, Scrittori d'idraulica e politica delle acque, in +Storia della cultura veneta. Dal primo Quattrocento al Concilio di +Trento, a cura di G. Arnaldi e M. Pastore Stocchi, 3/11, Vicenza 1980, +pp. 491-512. Cfr. inoltre A. MANNO, Politica e architettura militare: le +difese di Venezia (1557-1573), in "Studi veneziani", n.s., XI (1986), +pp. 91-137, con un'analisi dell'opera dei Savorgnan e cenni sulle +posizioni del Barbaro e di Palladio in merito all'arte militare. + +90. Cfr. G. MICHELI, L'assimilazione della scienza greca, in Storia +d'Italia Einaudi, Annali 3, Scienza e tecnica cit., pp. 201-57. diff --git a/.tafuri_renesansa.md b/.tafuri_renesansa.md new file mode 100644 index 0000000..cd3b494 --- /dev/null +++ b/.tafuri_renesansa.md @@ -0,0 +1,949 @@ +--- +title: "Manfredo Tafuri, Renesansa" +... + + + +> # Problemi renesanse + + + +> ## a) Arhitektura in mesto + + + +> Pomembno je poudariti globoko realistično naravo humanistične teme mesta +> od samega začetka. Humanizem namreč spričo eshatologij in tisočletnih +> pričakovanj srednjega veka potrjuje konkretni, družbeno in ekonomsko +> pogojeni značaj mestnega življenja in razvoja mest: \"perspektivno +> mesto\" Brunelleschija in Albertija je resnično mesto z vso +> kompleksnostjo njegovih zgodovinskih razslojenosti, v katerem novi +> perspektivni \"objekti\" uvajajo novo človeško vedenje - posvetno in +> racionalno - veliko bolj kot predlog globalnega fizičnega +> prestrukturiranja. V *De re aedificatoria* Alberti jasno sprejema +> dialektiko med posamezno stavbo, v kateri se lahko humanistični +> racionalizem in historizem v celoti izrazita, in mestom, ki je okvir +> različnih zaporednih posegov. Pri tem je Alberti veliko bolj +> aristotelski, kot bi lahko sklepali po njegovi slavni opredelitvi mesta +> kot \"velike hiše\". + + + +> V resnici je Albertijev arhitekturni poseg namenjen kritični +> racionalizaciji večplastne strukture: enako nalogo opravljajo posamezni +> spremenljivi elementi mestne strukture, od obodnih zidov do nove stende. +> Albertijevo delo torej ni kodifikacija srednjeveškega urbanizma, temveč +> hipoteza o uporabi obstoječih konvencij, preoblikovana z edinim +> parametrom, ki ga je imel arhitekt na voljo: tipološko raziskavo. Prav +> to je značilnost humanističnih teorij, ki arhitekturo razumejo kot +> urbani pojav. Tipološko kazuistiko Francesca di Giorgia in Leonardove +> izume v urbanem merilu je treba brati prav v tem ključu: kot dejanja +> realizma, torej odločno antiutopična. Prav metodološka stalnost pri +> oblikovanju stanovanjskih tipologij ali stavb za javno rabo v +> eksperimentiranju Francesca di Giorgia ali opredelitev kompleksnih enot +> reorganizacije mestnih struktur, značilna za Leonardove raziskave, +> ponujata realistične podlage za razvoj mest. Takšni teoretiki sprejemajo +> politične in ekonomske temelje reorganizacije združevanja, vključno s +> strogimi razrednimi razlikami. Njihova naloga tehnikov, ki so na +> najvišji ravni vključeni v potekajoče preobrazbe, jim preprečuje, da bi +> izumljali urbanistične ideologije: tipološko orodje se uporablja kot +> najprimernejše za napredno racionalizacijo. To se je zgodilo kljub temu, +> da je kriza mecenstva, ki se je začela že v drugi polovici 15. stoletja, +> povzročila neuspeh tudi teh racionalizacijskih tehnik: srečna primera +> Urbina in Pienze ostajata osamljena in neponovljiva. Šele na tej točki +> se je humanistični realizem kot reakcija na eni strani osredotočil na +> izdelavo modelov za edine konkretne pobude za nove urbane sisteme - +> raziskovanje utrdb in vojaških mest se je rodilo kot samostojna +> znanost - in se na drugi strani izognil utopičnim sanjam. Po drugi +> strani pa se izmika utopičnim sanjam. urbanistični kazuistiki Francesca +> di Giorgia je utopija še vedno tuja: pravilnost geometrijskih +> razporeditev, četudi utemeljena z eruditskimi in simbolnimi parametri, +> ima vrednost laboratorijskega vzorca, ki se lahko v primerjavi s +> kompleksno fenomenologijo krajev neskončno deformira. Filaretijeva +> Sforzinda pa priča o drugačnem odnosu. Kot polemična načelna deklaracija +> želi Filaretov traktat pokazati konkretno možnost uresničitve enotnega +> urbanega organizma, katerega zvezdasta oblika je polna astroloških in +> simbolnih referenc; kot težnja, ki se zaveda svoje ideološke narave, +> Sforzindova arhitekturna tipologija v fantastičnem smislu poudarja +> razdrobljenost slovničnih elementov in perspektivno razsežnost. Na meji +> med polemiko in utopijo Filaretovo delo zaznamuje začetek krize +> humanističnega \"realizma\". To krizo je poudarjala slavnostna in +> simbolična uporaba perspektivne kulture, značilne za rimsko okolje od +> Nikolaja V dalje. Sveti Rim kot civitas Dei ali nebeški Jeruzalem: nič +> ne bi moglo biti bolj oddaljeno od racionalne in posvetne republike +> Salutatija ali Brunija. Prav tako ni zgodovinsko nepomembno, da so v +> Rimu uresničili le delčke Albertijevega programa ali da se je ob koncu +> 16. stoletja načrt Sikstine nagibal k nadomestitvi političnega realizma +> in slavnostnih namenov. + + + +> Pomembna je rešitev kontinuitete, ki papeško urbanistično politiko +> ločuje od naprednega aragonskega programa prestrukturiranja Neaplja na +> eni strani in čistega funkcionalizma nizozemskih, nemških ali +> skandinavskih posegov na drugi. Proti sporočilu mesta, proti simbolu +> mesta se je ponovno potrdilo mesto, funkcionalno za interese višje +> finančne buržoazije: in razvoj dvornih ali emblematičnih formae urbia +> univerzalne vrednosti na ideološki ravni ni bil del interesov te nove +> oligarhije. Strada Nuova v Genovi, Fuggerei v Augsburgu, nove četrti v +> Antwerpnu ali Københavnu so delni posegi, brez polemičnih razlogov glede +> starega tkiva, pogosto izvedeni z že nekaj časa delujočimi ekonomskimi +> mehanizmi, pri katerih je problem oblike le sekundarno vprašanje. A to +> ni dovolj: racionalizacija, ki se izvaja na sektorski ravni in na +> podlagi vrste špekulativnih mehanizmov zasebne akumulacije, naj ne bi +> bila model, ki bi ga bilo mogoče posplošiti na celotno mesto. Prav tako +> ne moremo trditi, da je struktura, ki so jo eksperimentalno razvili v +> kolonialnih mestih v Ameriki, alternativa evropskemu mestu. Shematični +> kvadrilogi in prostorske organizacije, ki se odpirajo v njihovem +> središču, zmanjšujejo mesto na zgolj strukturno podporo, ki je v celoti +> na voljo, vendar brez oblike: celo na področju urbanističnega +> načrtovanja je intelektualni prestiž oblike v kolonialnih državah +> ukinjen v korist neusmiljene logike izkoriščanja. To se v bistvu dogaja +> celo v najnaprednejših evropskih državah v zvezi z oblikovanjem sodobne +> organizacije kapitala: \"zaton svetega\", ki so se mu države +> protireformacije skušale zoperstaviti z mitologizacijo določenih +> mest-simbolov - od Rima do Granade in Borromejskega Milana -, je v +> reformiranih mestih popolnoma sprejet. Če že, je problem v tem, kako +> nadomestiti funkcionalizem ter javno in zasebno pobudo z novo formalno +> strogostjo: s tem vprašanjem se je na najvišji ravni ukvarjal Elias Holl +> v Augsburgu. V primerjavi s to dialektiko med mitologijo in empirijo so +> utopije socialnega reformizma Mora (1516), Agostinija (1553), Patrizija, +> Donija (1548) in Valentina Andreae (1619) dokaz globoke skepse glede +> možne \"napredne\" vloge evropskega intelektualca. Sončna mesta, +> zemeljski Jeruzalem, popolne in skupnostne družbe, ekonomski in spolni +> komunizem, deizem - stalne teme teh političnih sanj - niso resnični +> predlogi za družbeno racionalizacijo, temveč so zadnje, dramatično +> pričevanje humanističnega racionalizma, ki ob očitnem neuspehu svojih +> družbenih programov z eshatološkimi pričakovanji sankcionira zaton svoje +> lastne civilne funkcije. Upad, ki so ga natančno zabeležili najbolj +> antiutopični teoretski tokovi 16. stoletja. Razprave o tehnikah +> utrjevanja, ki so jih napisali Dürer (1527), Lorini (1596), Bellucci +> (1598), Maggi (1546), De Marchi (1599), Speckle (1589) in Perret (1604), +> ne upoštevajo tako eruditskih problemov vitruvijske kulture kot +> abstrakcij utopičnega reformizma. Humanistični program posvetnega mesta +> človeka je zdaj zamenjala politična realnost, ki jo je neusmiljeno +> izpostavil Machiavelli: na sončni zahod idealnega mesta odgovarja +> cinični realizem prinčevih \"obrambnih strojnih mest\" (Horst de la +> Croix, *Military Architecture and the Radial City Plan in XVI Century in +> Italy,* AB, XLII, 1960; P. Marconi, *La cittadella come macrocosmo* +> Quad. dell\'Ist. di Stor. dell\'Archit, 1968, št. 85-90, o simbolnih +> vztrajnostih v renesančnem urbanizmu). Bellucci bi lahko potem kruto +> ironiziral vlogo arhitektov in jih pozval, naj svoje študije omejijo na +> formalne nadgradnje: vojaški teoretik je novi znanstvenik urbanih +> pojavov. S tem je dokončno potrjen propad nadstrukturnih ideologij +> humanizma. Naslednja stoletja ne bi imela druge izbire, kot da se +> sprijaznijo z vlogo, ki jo je arhitektura imela v ozadju urbanih +> preobrazb, ali pa jo zakrijejo z bujnim, a patetičnim razcvetom +> izmikajoče se civilizacije podobe. + + + +> (O renesančnem utopizmu glej: C. Curcio, *Utopisti e riformatori sociali +> del \'500,* Bologna, 1941; R. Ruyer, *L\'utopie et les utopies*, Paris, +> 1950; G. Negry, J. M. Patrick, *The Quest for Utopia,* New York, 1952; +> G. Münter, *Idealstädte, Ihre Geschichte vom 15ten zum 17ten Jhdt.* , +> Berlin, 1957; L. Firpo, *Lo stato ideale della Controriforma*, Bari, +> 1957; R. Mucchielli, *Le mythe de la cité idéale,* Paris, 1958; Autori +> vari, *Les utopies à la Renaissance*, Bruxelles-Paris, 1963). + + + +> ## b) arhitektura, znanost, tehnologija. + + + +> Veliko zanimanje za tehnologijo, razširjeno v Toskani konec 14. in v +> začetku 15. stoletja, vrednost eksperimentalnega preverjanja naravnih +> zakonov, ki jo je humanizem pripisoval umetniški dejavnosti, spoznavna +> vrednost strukture prostora, ki je lastna perspektivni viziji, že na +> samem začetku dolge zgodovine klasicizma postavljajo temo odnosa med +> umetnostjo in znanostjo. Ker imamo s perspektivo možnost, da neskončno +> raznolikost narave zreduciramo na enoto, merljivo z enim samim merilom, +> in ker se znanost o perspektivi ukvarja z medsebojnim odnosom stvari ne +> glede na njihove individualne lastnosti, sledi, da je z novim vizualnim +> kodom resničnost pripravljena na kvantitativno in racionalno +> raziskovanje. Ista neskončnost, materializirana v izginjajoči točki, +> dobi končno vrednost v znanosti o perspektivi in se vrne v človeško +> izkušnjo. V tem smislu perspektiva ne reproducira realnosti, temveč jo +> rekonstruira po intelektualnih zakonih, ki jih določa globoka potreba po +> znanju in posedovanju. Vendar pa znanje ni popolno, če ne vključuje +> kakovostnega raziskovanja; prav tako posest ostaja abstraktna, če ne +> vključuje namena preoblikovati naravo v celoti, potem ko jo racionalno +> razišče. Slikarska izkušnja Paola Uccella in Piera della Francesca se +> torej ukvarja z iskanjem naključja, posebne kakovosti v geometrijski, +> univerzalni konstrukciji oblike, tako da med sestavine te konstrukcije +> uvršča tudi svetlobo ali sorazmernost barvne palete. Brunelleschijeva +> arhitektura in Leonardove arhitekturne risbe so namenjene preoblikovanju +> civilnega in naravnega okolja; prvi z uvedbo konkretne merljivosti +> prostora v kontinuum srednjeveškega mesta, drugi pa s postavitvijo +> problema teritorialne razširitve projektne dejavnosti. Prostor in čas +> sta tako podvržena kodu, ki ga ponazarja red človeške misli, ki želi - v +> skladu z racionalizacijsko ideologijo višjega srednjega razreda in novih +> \"knezov\" - prepoznati vednost o svetu in delovanje na svetu. V tem +> smislu se znanost in umetnost ujemata. Ne le zato, ker umetnost velja za +> najbolj usposobljeno človeško tehniko, temveč tudi zato, ker je z novim +> ugledom, ki ga je dobila vizija, sposobna ponuditi norme vedenja, +> konkretna navodila za racionalno obvladovanje zakonov kozmosa. Še vedno +> bi lahko ugovarjali, da je velik del gnoseološke vrednosti, pripisane +> obliki, v 15. in 16. stoletju vodil k obnovi magije. V renesansi pa je +> magija predpostavka za tehnike popolnega obvladovanja resničnosti in vse +> bolj eksperimentalno posega v naravne elemente. Kodifikacija perspektive +> v Albertijevem traktatu *Della Pittura,* Pierovih priročnikih o +> matematiki in perspektivi (*De abaco*, *De perspectiva pingendi*, +> *Libellus de quinque corporibus regularibus)*, *De divina proportione* +> Luce Paciolija, traktatih Pomponia Gaurica (1504) in Jeana Pélerina, +> znan kot Le Viateur (1504), konkretizira in posplošuje metode +> intelektualne konstrukcije prostora ter z vzajemno izmenjavo +> matematičnih abstrakcij, teorij glasbene harmonije in raziskovanja +> načinov videnja ponovno odkriva krožnost znanstvene in umetniške +> izkušnje. Poenotenje prostora je predpostavka in simbol želenega +> idealnega poenotenja sveta: nova geografska odkritja, razvoj +> kartografije, usklajevanje pobud za preoblikovanje mest, vse to sledi - +> čeprav posredno - novi homogenosti človeškega okolja, ki so jo uvedli +> umetniki humanizma. + + + +> Vendar pa identifikacija umetnosti in znanosti še vedno lahko privede do +> dveh različnih operativnih pristopov. Po eni strani lahko spodbudi +> eksperimentiranje z racionaliziranimi tehnikami v okviru arhitekture, ki +> je sama normalizirala in racionalizirala jezik z uporabo kanona naročil +> ter modularnosti pristanišč in sklopov (vendar bo treba preveriti, v +> kolikšni meri si kanoni in tehnološki izumi ne nasprotujejo). Po drugi +> strani pa bi lahko, nasprotno, spodbudila popolno zaupanje v avtonomno +> zmožnost vidne oblike, da raziskuje in gradi prizorišče človeškega +> dogajanja: in takrat bi se namesto tehnološkega eksperimentalizma morali +> zateči k poenostavljeni gradbeni tehniki, ki bi prav tako temeljila na +> vrsti kanoničnih struktur, povezanih s tipologijo stavb. Brunelleschi je +> že takrat nihal med tema dvema skrajnostma, čeprav se je zaradi +> zavedanja, da mora korenito spremeniti vse dosedanje konvencije, pri +> gradnji florentinske kupole in Pazzijeve kapele dosledno odločal za prvo +> pot. Poleg tega je bila sodobna delitev dela v revoluciji na gradbišču, +> ki jo je sprožil, nujen in neizogiben pogoj. Brunelleschi je kot +> razlagalec in ideolog - v posebnem sektorju gradbene proizvodnje - +> struktur nove trgovske buržoazije odločno prekinil s tradicionalnim +> korporativnim redom gradbenih delavcev ter celotno odgovornost za +> načrtovanje in celoten gradbeni program prenesel v roke novega +> intelektualca, ki je z njim postal arhitekt. Racionalnost in tehnološka +> protitradicionalnost florentinske kupole razkrivata njuno zgodovinsko +> vlogo; sta funkciji sodobne družbene delitve dela, pogoj arhitekturne, +> znanstvene in gospodarske prenove. Tehnologija je bila torej prav tako +> del novega intelektualnega univerzuma: Alberti bo to predpostavko +> teoretično sistematiziral, medtem ko so se po vsej Evropi in v +> italijanskih krogih, povezanih s starim redom, šole tradicionalnih +> delavcev - od Lombardeschija do Gagginija in Pahra - zdaj pripravljale +> na zadnji korporativni odpor v imenu obrtniške enotnosti cikla gradbene +> proizvodnje. Torej znanost proti obrtniškemu empirizmu. Toda tudi +> empirizem je del novega znanstvenega duha in njegovo izključevanje vodi +> neposredno v dogmatizem, vodi v sklerotično nasprotje znanosti. Prav to +> je Leonardov problem. Ne le zaradi nepristranske empiričnosti, s katero +> v svojih arhitekturnih risbah sintetizira tehnične izume in jezikovne +> eksperimente, temveč tudi zato, ker te risbe obravnava kot načine +> spoznavanja vidne resničnosti, teoretične eseje o obnašanju struktur, +> tridimenzionalne prereze urbanistične reorganizacije. + + + +> Znanost in tehnologija sta bili v Leonardovem delu še vedno povezani, +> tudi zato, ker je bila njegova celotna arhitekturna produkcija omejena +> zgolj na teoretični okus. Čeprav je to zavezništvo igralo glavno vlogo +> pri Francescu di Giorgiu in Fra\' Giocondoju, je kmalu doživelo krizo: +> po eni strani je Bramantejeva revizija povzročila koncentracijo +> zanimanja za povsem formalne zakonitosti klasicizma, po drugi strani pa +> so tehnološke vrednote našle najširše polje uporabe v vojaški +> arhitekturi in inženirstvu na urbani in teritorialni ravni. Bramante, +> Peruzzi, Falconetto in Mormanno so bili znanstveniki prostorskih zakonov +> in sintaktičnih členitev: in znanstveniki v pravem pomenu besede, saj se +> je v novem ozračju, ki so ga ustvarili, rodil filološki študij antike. +> Fieravanti in fra Giocondo sta bila najprej teoretika vojaške +> arhitekture, nizozemski tehniki in inženirji pa so se kasneje v celoti +> posvetili problemom, povezanim s tehnikami utrjevanja, melioracijo in +> namakanjem podeželja ter opremljanjem mest in regij. + + + +> Slednji so zagotovo izkoristili nove prispevke znanstvenih odkritij: +> vojaška umetnost in razvoj novih obrambnih sistemov - med drugim +> iznajdba bastionskega stebrička - sta privedla do vse bolj kompleksnih +> študij gradbenih tehnik in prostorskih sistemov, ki so zdaj popolnoma +> zanemarili klasicistično kodifikacijo. V tem okviru so zakoni prostora +> razvrščeni glede na zvrsti. Usklajevanje perspektive, arheologija, +> eksperimentiranje s kompleksnimi skupki preprostih prostorov se +> uporabljajo v civilni in verski gradnji; empirizem in funkcionalizem sta +> rezervirana za vojaško arhitekturo. Tisti, ki so tako kot Sanmicheli +> poskušali posredovati med temi nasprotujočimi si študijami, so morali +> meriti njihova očitna protislovja (le Delormu je v nekem drugem smislu +> uspelo doseči integralni racionalizem: vendar ima natančna izolacija +> njegovih raziskav izrazit zgodovinski pomen). + + + +> Vse to je kmalu povzročilo krizo v humanistični identifikaciji +> arhitekture in znanosti. Če prostora dejansko ni več mogoče v celoti +> povzeti v simbolični obliki perspektivnega pogleda, če zunaj povsem +> merljivega in intelektualnega prostora matematično-geometričnih zakonov +> in harmoničnega usklajevanja obstaja empirični prostor, ki ga ni mogoče +> reducirati na primere, pade sam postulat o absolutni homogenosti +> prostora: z drugimi besedami, prav tisti postulat, ki je omogočil, da je +> umetniško izkušnjo mogoče obravnavati kot konkretno raziskavo strukture +> resničnosti. + + + +> Vendar bi bilo napačno, če bi v razpravi med vitruvijanstvom in +> empiričnimi znanostmi obe koncepciji opredelili kot antitezi. V 16. +> stoletju je bila vitruvijevska kultura še vedno sposobna združevati +> veliko število različnih fermentov: če je res, da obstaja nasprotje med +> arheološkim in anahronističnim akademizmom Trissina in empirizmom Alvise +> Cornaro, je prav tako res, da so historizem, arheologija, civilna +> ideologija, tehnološki interes in znanstvene teme našli sintezo v +> komentarju Daniela Barbaro k Vitruvijevim desetim knjigam (1556). Za +> Barbaro je oblika intelektualna dejavnost in instrument znanja. +> Aristotelizem in scientizem padovanske šole se odražata v odlomku, v +> katerem izvoljeni akvilejski patriarh priznava razsežnosti, ki jih lahko +> doseže oblikovalska dejavnost pri popolnem preoblikovanju narave v +> kulturo: Občudovanja vredno je, da lahko v skupno korist vseh zberemo +> neukročene ljudi in jih podredimo bogoslužju in disciplini, varne in +> mirne v mestih in trdnjavah, nato pa z večjim nasiljem nad naravo sekamo +> pečine, silimo gore, polnimo doline, sušimo močvirja, gradimo ladje, +> usmerjamo reke, opremljamo pristanišča, gradimo mostove in premagujemo +> samo naravo v tistih hišah, ki jih premagujemo z dvigovanjem ogromnih +> bremen in delno zadovoljujemo prirojeno željo po Večnosti (D. Barbaro, +> *I dieci libri di M. Vitruvio\...,* Benetke, 1556, str. 8). Arhitekt, +> humanist in znanstvenik, zato s svojo tehnično in intelektualno premočjo +> premaga tako običaje neotesanih ljudi kot izvorno grobost narave, na +> katero je njegov poseg nasilen. Premagovanje narave je pogosta tema +> manieristične poetike. Vendar se zdi, da tu beremo odsev dejanske in +> konkretne preobrazbe beneškega podeželja, ki jo je izvedla +> predkapitalistična aristokracija, ter nasilnega dela kulturne +> kolonizacije in gospodarskega izkoriščanja avtohtonih prebivalcev +> Amerike, ki so bili v novih mestih Cortésa in Filipa V. \"nasilno +> podvrženi čaščenju in disciplini\". Znanost začne razkrivati svoje +> razredne konotacije, in sicer prav pri kolonizaciji. + + + +> Toda obsežnost ozemeljskih sprememb, ki jih je predvideval humanizem, se +> je uresničila le občasno in s številnimi težavami. Za izpolnitev te +> razsežnosti načrtovanja bo treba počakati na velika dela melioracij in +> prestrukturiranja mest v nizozemskem 17. stoletju: prav tako ni vseeno, +> da sta ohranitev empiričnega odnosa in majhna teža, ki jo je imel +> klasicistični sistem kot tak, pomagala nordijskim državam, da so brez +> pretiranih predsodkov sprejele prispevek novih tehničnih in znanstvenih +> odkritij. Klasicizem, ki je v 15. stoletju samostojno naredil velik +> korak naprej v znanstveni misli, je kmalu prehitela družbena delitev +> dela, ki jo je potrdil. Razvoj humanističnega racionalizma je ločil +> umetnost od znanosti v trenutku, ko se je ta osvobodila magije. Od konca +> 16. stoletja dalje se je umetnost znašla pred dvojno alternativo: ali se +> je odpovedala svoji privilegirani vlogi in iskala odnos odvisnosti od +> nove znanstvene misli, ali pa je sprejela slavilno funkcijo znanosti, ne +> brez magičnih in ezoteričnih odtenkov. Toda znanost še ni bila dovolj +> neodvisna, da bi lahko vzpostavila nove vrednote ali nova pravila +> vedenja: umetnost in arhitektura sta še vedno imeli veliko svobode. Zato +> je bila kriza v letih 1500 in prvih desetletjih 16. stoletja povsem +> podzemna in je le redko postala zavestno dejstvo. V zanimanju za +> mehaniko avtomatov, strojev in hidravličnih instrumentov, za organske +> materiale ali zoomorfne oblike, ki je razvidno iz okrasja in grobnic +> Giulia Romana, Buontalentija in Palissyja, se jasno kaže navezava na +> tokove, ki danes preučujejo naravo iuxta propria principia: Vendar so to +> vedno obrobna dela, v katerih prevladuje skrivnostno in nerealno +> vzdušje, ki se bo kmalu umaknilo čistemu tehnokratizmu Domenica Fontane +> ali Simona Stevina (1548-1620), nizozemskega matematika in teoretika +> hidravlične tehnologije in novih sistemov utrdb. + + + +> Nove eksperimentalne znanosti Keplerja, Galileja in pozneje Huygensa ni +> treba več slaviti. Z eksperimentiranjem zavrača abstraktno idealizacijo: +> ustrezno slavimo le tisto, kar je stabilno in utrjeno, ne pa tistega, +> kar se želi nenehno spreminjati. Vendar pa je arhitektura 16. stoletja v +> povezavi z rojstvom modernega znanstvenega odnosa nepomembna naloga. V +> času, ko niti astronomska odkritja niti sistematične raziskave obnašanja +> teles niso začele rušiti antropocentričnih in geocentričnih dogem in +> preden so analize Bruna, Patrizija, Telesia in Scaligerja podvrgle +> tradicionalni koncept prostora radikalni kritiki, so arhitekturne +> raziskave dialektike prostorov, o njihovih presečiščih in metamorfozah, +> o njihovih anamorfnih krčenjih, značilnih za Bramanteja, Peruzzija, +> Michelangela, Serlia in pozneje Delorma, Palladia in Montana, nas z +> vizualno vzgojo pripravljajo na sprejemanje relativnosti in +> nedoločenosti, ki ju bo znanstvena misel konkretno uvedla na vse ravni z +> njo povezanega življenja. Tega temeljnega prispevka manierizma ne moremo +> zamolčati: bolj kot v čistem odkrivanju \"bogastva dvoumnosti\" moramo v +> njem iskati njegov prispevek v civilnem smislu. + + + +> ## c) Arhitektura in ideologija. + + + +> Globok ideološko-logični značaj klasicističnega humanizma se izraža v +> dveh osnovnih postulatih, ki sta bila implicitna v Brunelleschijevi +> arhitekturi in sta postopoma postala teoretični načeli misli o umetnosti +> in filozofske spekulacije: identiteta narave in razuma na eni strani ter +> opredelitev druge, popolnejše narave v klasicizmu na drugi strani. +> Brunelleschijev racionalizem in historizem se skupaj s humanizmom +> Masaccia in Donatella bereta kot odsev novega posvetnega, konkretnega +> duha florentinskega višjega srednjega razreda 14. in zgodnjega 15. +> stoletja, usmerjenega v kvantifikacijo kakovostnih vrednot (A. Hauser, +> *Storia sociale dell\'arte*, Torino 1956, II; F. Antal, *La pittura +> fiorentina e il suo ambiente sociale nel Trecento e nel primo +> Quattrocento,* Torino 1960). Vendar pa je Garin upravičeno opozoril, da +> je na začetku 15. stoletja obstajal razkorak med družbenopolitičnimi in +> gospodarskimi dogodki ter umetniškim razvojem: sezona največjega sijaja +> toskanskega meščanstva je bila že ob sončnem zahodu, ko se je začel +> uveljavljati florentinski humanizem (E. Garin, *Medioevo e +> Rinascimento,* Bari, 1966\^3). To ni protislovje: Brunelleschi je bil +> tako kot Alberti ali Salutati intelektualec v sodobnem smislu, +> pravzaprav prvi arhitekt, ki so ga tako imenovali (ni naključje, da je +> bil tudi prvi, ki je bil deležen biografije: psevdo-Manetti). Zato ne +> čaka na figurativne programe od zunaj, temveč jih določa avtonomno, pri +> čemer spodbuja nov način videnja in življenja v svetu z racionalnostjo, +> univerzalnostjo in konkretno sekularnostjo perspektivnih struktur. +> Njegova arhitektura je torej ideološka, saj predlaga poseganje v svet +> človeštva in njegovo spreminjanje s sprejemanjem lekcij zgodovine in +> arbitrarnim izbiranjem njenih prispevkov. Brunelleschi se je lahko +> enakovredno pogovarjal z antiko, hkrati pa si je z uvajanjem svojih +> prostorskih objektov v srednjeveško mesto kot odmevnikov racionalnih +> vrednot lahko dovolil priznati lastno kulturno kontinuiteto z nekaterimi +> izrazi toskanske romanike. Zgodovina zanj še ni bila zbirka abstraktnih +> kanonov (G. C. Argan, *Brunelleschi,* Milano, 1955; L. BenevoLo, *Storia +> dell\'architettura del Rinascimento,* Bari, 1968; M. Tafuri, *Teorie e +> storia dell\'architettura,* Bari, 1968). Če je Brunelleschi še vedno +> našel meščansko klientelo, ki je bila sposobna sprejeti njegove civilne +> predloge, pa razkorak med intelektualci in resničnostjo ni bil dolg. +> Albertijev že filološki historizem in univerzalizem sta bila ideološka +> kompenzacija za kulturno krizo, ki jo je bilo nujno občutiti. Ni +> naključje, da sta protoskanska sodišča v Milanu in Rimu poskušala +> izničiti vsebino humanistične revolucije in njene nevarne libertarne +> primere prevesti v retorični univerzalizem. Zgodovina zdaj postane vir +> novih načel avtoritete. Vitruvijevo besedilo, ki je bilo od konca 15. +> stoletja dalje večkrat prevedeno in komentirano, je dobilo vrednost, ki +> jo je imel Aristotel za novosholastiko. K temu se je pridružila še kriza +> pokroviteljstva. Neofevdalizem šestnajstega stoletja je arhitektu +> odrekel promocijsko vlogo in mu kot polje svobode dodelil abstraktno +> oblast nad oblikami. To povzroči krizo v odnosu med arhitekturo in +> naravo ter v odnosu med umetniško prakso in zgodovino. Podobno kot je +> antiintelektualistični in skeptični naturalizem Pomponazzija ali +> Montaigna, se je tudi v arhitekturi s prvimi izkušnjami manierizma +> začelo spreminjati ravnovesje, ki ga je odlično izražal Bramantejev +> Palazzo Caprini, med delom človeka (arhitekturna racionalnost) in delom +> narave (rustikalni, antropomorfni in zoomorfni dekorativizem). Narava ni +> več asimilirana z Razumom; zdaj je bogata s skrivnostnimi, simbolnimi, +> nerazumskimi vrednotami. Ohrmuschelstil, nordijski Rollwerk, grozljivost +> Giulia Romana, okrasje Fontainebleauja, Serliovi portali so v ozračju +> arhitekturnega vitalizma nekje med ironijo, čistim čutnim hedonizmom in +> neformalnim antiklasicizmom. Nove fermentacije in stališča kontestacije +> se pomikajo proti limbu najbolj antideološkega scenografskega izmikanja. +> Hkrati je zgodovini odvzeta njena idealna vrednost in je zreducirana na +> instrument oblikovanja. Vignolinih *pet redov* je glavni dokument te +> dehistorizacije umetniškega ustvarjanja, ki je bila povezana z +> antihistorizmom protireformacije in še bolj z antihistorizmom +> neo-fevdalnih dvorov, predvsem dvora Farnese (F. Zeri, *Pittura e +> Controriforma*, Torino, 1957). Intelektualni temelji renesančne +> arhitekture, od historizma do novoplatonske ideologije, ki je bila +> osnova teorij posnemanja in enotnosti prostora, so bili tiho opuščeni. +> Cornarov čisti funkcionalizem je bil v odprtem nasprotju z znanstvenim +> intelektualizmom, Borromejevi predpisi, ki so izhajali iz razprav +> tridentinskega koncila, pa so arhitekta postavljali pred vnaprej +> določene programe, ki jim je lahko dal le primeren formalni videz. +> Ideologizem je zamenjala ciceronska teorija okrasja, Albertijevo junaško +> afirmacijo človeka je zamenjala obnovitev aristotelske retorike: Jezus v +> Rimu, Sveti Mihael v Münchnu ali preobrazbe Svetega Petra po +> Michelangelu so najočitnejši primeri tega. Arhitekti se v takšnih +> razmerah odzivajo z dvema temeljnima stališčema. Na eni strani so +> apokaliptiki, razočarani protestniki, predvsem pa Michelangelo: vendar +> njihova osebna drama ne najde izhoda, njihova kritika ostaja skoraj +> neproduktivna. Na drugi strani so integrirani, tisti, ki seveda +> sprejemajo izgubo vloge civilne avantgarde, ki jo je utrpel arhitekt. To +> so Antonio da Sangallo mlajši, Vignola, rimska šola s konca 16. +> stoletja. Edini, ki je poskušal oblikovanju povrniti novo vrednost v +> okviru zahtev posebnih strank, kot je bila beneška aristokracija, je bil +> Palladio. Zgodovinopisno ideologijo je pripeljal do skrajnih posledic in +> realistično razrušil vse mitologije, ki so se nad njo nakopičile. + + + +> Posebno poglavje bi bilo treba nameniti razmerju med arhitekturo in +> ideologijo protestantske reformacije. Tudi tu lahko prepoznamo dve poti +> arhitektov, ki ustrezata dvema dušama protestantizma. Na eni strani +> skepsa glede človeških vrednot, pojmovanje minljivosti narave in sveta, +> senzualistični in iracionalistični fermenti, značilni za Kalvinove in +> Luthrove spise: tu pa sta nemirna horror vacui Knorpelwerka in +> antihumanistična groza Dietterlina. Po drugi strani pa je poudarek na +> strogosti, vrednosti introspekcije in intimne izkušnje spodbudil +> strogost številnih protestantskih arhitektov: Salomona de Brossa (med +> drugim avtorja templja v Charentonu) v Franciji, Eliasa Holla v +> Augsburgu, H. de Keyserja na Nizozemskem. Na patetičnost podob in +> okultna prepričanja rimske Cerkve so se te izkušnje odzvale s puristično +> ideologijo, ki pa je bila tudi zadnja rešilna bilka za nekatere globoko +> izmučene katoliške intelektualce, kot sta bila Ammannati iz rimskega +> kolegija ali Herrera iz katedrale Escorial in Valladolid. Vendar je bil +> do konca 16. stoletja visok moralni in civilni mandat, ki ga je +> humanizem prenesel na arhitekturo, popolnoma ogrožen, prizadevanja za +> individualno odrešitev pa so pričala o propadu iluzije iz 15. stoletja o +> avtonomni in dejavni vlogi intelektualcev, razumljenih kot vodilni +> razred, in hkrati o krizi kozmopolitskega poslanstva italijanskega +> renesančnega intelektualca. diff --git a/.tafuri_socialdemokracija_in_mesto.md b/.tafuri_socialdemokracija_in_mesto.md new file mode 100644 index 0000000..f836d0b --- /dev/null +++ b/.tafuri_socialdemokracija_in_mesto.md @@ -0,0 +1,1379 @@ +--- +title: "Manfredo Tafuri, Socialdemokracija in mesto v Weimarski republiki" +... + +K. Korsch, *Consigli di fabbrica e socializzazione*, Bari, Laterza, +1970 (1^a ed.: *Schrifter zur Sozialisierung. Arbeitsrecht für +Betriebsräte*, 1922). + +Ossip K. Flechteim, *Il partito comunista tedesco (KPD) nel periodo +della Repubblica di Weimar*, con introduzione di Herman Weber, Milano, +Jaca Book, 1970 (1^a ed.: *Die KPD in der Weimarer Republik*, 1948). + +E. Collotti, *La Germania dei Consigli*, "il manifesto" 5 1970, pp. +56--66. + +E. Collotti, *Il Bauhaus nell'esperienza politico-sociale della +Repubblica di Weimar*, "Controspazio" 4-5 1970, pp. 8--15. + +C. Aymonino, *Origini e sviluppo della città moderna*, Padova, +Marsilio, 1971^2. + +C. Aymonino (a cura di), *L'abitazione razionale. Atti dei congressi +CIAM 1929-1930*, Padova, Marsilio, 1971. + +B. Miller Lane, *Architecture and Politics in Germany, 1918--1945*, +Cambridge (Mass.), Harvard University Press, 1968. + +K. Junghanns, *Die Beziehungen zwischen deutschen und sowjetischen +Architekten in den Jahren 1917 bis 1933*, "Wissenschaftliche Zeitschrift +der Humboldt Universität zu Berlin" 3 1967, p. 29 ss. + +*Die Form. Stimme des deutschen Werkbundes*, Berlin, Ullstein, 1969. + +J. Elderfield, *Dissenting Ideologies and the German Revolution*, +"Studio International" 927 1970, pp. 180--187. + + + +> Ponovno prehoditi zgodbo urbanističnih realizacij, ki so jih +> spodbijale socialdemokracija in sindikalne sile v obdobju Weimarske +> republike, ima izjemno aktualen vidik, saj je v teh zgodbah prvič +> podan vpogled v prakso, ki je pozneje na široko privzeta kot poseben +> cilj delavskega gibanja. Velike teme boja z zemljiško rento, +> zadružnega upravljanja socialne gradnje, tehnološke prenove samega +> gradbenega cikla se v obravnavanem obdobju dejansko pojavljajo kot +> motivi, ki so tako neposredno povezani s socialdemokratskim +> upravljanjem mesta, da z največjo očitnostjo ponujajo zgodovinsko +> utemeljene in preverjene motive za kritiko tradicije zahtev, ki jih +> predlagajo uradne razredne stranke na polju stanovanjske politike in +> urbanistične administracije. + + + +> Zagotovo ni naključje, da sta "Nemčija svetov" na eni strani in +> Nemčija urbanističnih eksperimentov avantgard na drugi danes predmet +> nove pozornosti. Niti ni naključje, da je tam, kjer so kritično +> vzpostavljene povezave med ravnjo političnega poseganja in +> disciplinarnih raziskav na polju arhitekture ali urbanizma -- glej +> eseje Collottija, Miller Lane ali Ayomnina --, primarni pomen te iste +> povezave zabrisan ali v veliki meri napravljen v dvoumnega. Dejansko +> je danes res težko spregledati pronicljive interpretacije, ki jih je +> nedavno ponudil Mario Tronti v svojem "Pripisu" k novi izdaji *Operai +> e capitale* (1971, str. 267 in dalje). "Lukács je imel prav," piše +> Tronti (str. 279), "ko je razgalil bistvo 'socialdemokratske taktike' +> po kateri mora proletariat sklepati kompromise z buržoazijo, ker je +> prava revolucija še daleč in ker njeni pravi pogoji še ne obstajajo: +> 'Bolj ko zorijo subjektivne in objektivne predpostavke socialne +> revolucije, z večjo *čistostjo* lahko proletariat realizira lastne +> razredne cilje. Tako kompromis v praksi, na drugi strani medalje, +> predstavlja velik radikalizem, željo po popolni čistosti principov do +> končnega cilja'. To je socialdemokracija, prava, klasična in +> zgodovinska [...]. Ostaja dejstvo, da je bil stik med delavskim +> bojem in socialdemokracijo od samega začetka neposreden, odnos tako +> tesen, da ni dopuščal niti posredovanja sindikalne ravni; sindikalizma +> v nemški delavski tradiciji tako ni". + + + +> Toda za razumevanje zgodovinskih pojavov, ki sledijo "novembrski +> revoluciji" in ki so priča padcu tej "organizacijski rešitvi", ki je +> temeljila na spoju "vsakdanje prakse menjševiških dejanj in ideologije +> čistih subverzivnih principov", je treba upoštevati drugo plat +> medalje, na katero je opozoril Tronti. To pomeni poudariti tisto +> "povprečno raven intelektualne povprečnosti, znanstvene aproksimacije, +> teoretske bede, ki je lahko proizvedla zgolj tisto kar je proizvedla: +> tisto sholastično obravnavo marksistične resnice, proti kateri moramo +> še vedno od Lenina dalje izgubljati čas boriti se" (Tronti, str. +> 280). + + + +> Spričo obnove in rasti znanosti kapitala se niti socialna demokracija +> po "klasičnem" trenutku - jasno, socialdemokracija SPD, ki je bila do +> tedaj v celoti potopljena v sindikalistično obzorje - niti vzpon +> špartakovske opozicije, KPD ali USPD, nista mogli in nista mogli z +> ustreznimi instrumenti odzvati na organizacijske predpostavke +> "zgodovinske" socialne demokracije. Na eni strani nova in +> nepristranska kapitalistična znanost, Webrova avalutativnost, +> Keynesove anticiklične tehnike; na drugi strani nenehno sklicevanje na +> optimistične vizije zgodovine in njeno postopno približevanje +> "delavskemu" horizontu ali na "etične" boje, ki se v najboljšem +> primeru ne zavedajo svojega mesta v celotnem gospodarskem ciklu. + + + +> Pri tem je paradoksalno že to, da "socialna" politika +> socialdemokratskih občin od leta 24 dalje zgolj sledi zgledu taktike +> nemškega velekapitala. Milijarde, ki so se po letu '24 stekale v +> Nemčijo na podlagi Dawesovega načrta, so zagotovo okrepile tehnološko +> napreden industrijski sistem z visoko organsko sestavo kapitala, +> vendar so hkrati povzročile znatno zaostritev industrijskih kartelov, +> umetno napihovanje cen in domačega trga ter krčevit sistem izvoza. +> (Spomnimo se na obsežne nemške dobave sovjetski Rusiji in mednarodne +> sporazume velikih kartelov na področju jekla, elektronike, kemikalij, +> avtomobilov itd.) Na eni strani torej popolna carinska politika, +> katere cilj je bil stabilizirati notranje cene na najvišji ravni, na +> drugi strani pa politika javne porabe, ki se je očitno izvajala z +> namenom zajeziti pritisk delavcev na trg dela in razbiti razredni +> spopad, ki se je vse bolj nevarno profiliral zunaj uradne politike +> delavskih strank. + + + +> Če socialdemokratskega upravljanja nemških občin med letoma '24 in '33 +> ne povežemo strogo s takšnim dvojnim napadom na delavska gibanja, +> pomeni, da prekinemo vsako možnost učinkovitega razumevanja dejanske +> strukture delovanja mestne politike, ki jo meščanska kritika +> poveličuje kot model - četudi nepopolnega disciplinarnega +> instrumentarija - "junaškega" trenutka arhitekture in mesta modernega +> gibanja. + + + +> Najbolj popoln neuspeh politike uradnih delavskih gibanj, ki ga je +> delavski razred plačal leta 19, po Kappovem puču, po likvidaciji vlad +> deželnih svetov Saške in Turingije, v prvih mesecih stabilizacije, je +> bil nadomeščen s sodelovanjem samih delavskih organizacij v nori +> naglici za napihovanje javne porabe. In tudi na tej ravni grozljivo +> nihanje rezervne vojske brezposelnih - 700.000 brezposelnih delavcev +> leta '24, 195.000 leta '25, 650.000 leta '28 - dokazuje specifično +> neučinkovitost teh ukrepov. + + + +> Poudariti pa je treba neločljivo povezavo med točno določeno +> kapitalistično željo, da bi svojo tekmo za čim večji dobiček +> preusmeril iz koristi, pridobljenih v obdobju inflacije, v strožjo +> carinsko in mednarodno kartelno taktiko, ter politiko javne porabe, ki +> jo vodijo lokalne oblasti. Napad na nekritično politiko porabe, ki ga +> je sprožil predsednik Reichsbanke Schacht, ima nedvomno očitno +> desničarski prizvok, katerega cilj je obtožiti navadne socialne +> demokrate. Toda nesporno je, da je bila socialna poraba teh občin del +> čistega romantičnega antikapitalizma, ki je temeljil na pretvarjanju, +> da je mogoče zanemariti - ko je bila odločilen del - zakone +> kapitalistične akumulacije. Po letu '24," je zapisal Arthur Rosenberg, +> "so nemške oblasti verjele, da je denar nepomemben in da ga ima človek +> lahko kadar koli toliko, kolikor hoče." Kancler Stresemann pa je leta +> '27 na isti ravni burmistru D. Jarresu izrazil zaskrbljenost zaradi +> neskladja med nesorazmernimi socialnimi izdatki občin Berlin, Köln in +> Frankfurt ter njihovimi zunanjepolitičnimi posledicami. + + + +> Glede na to poskušajmo oceniti delo, ki so ga opravili vodje +> socialdemokratske politike na področju urbanizma. Prvo načelo, ki se +> zdi, da se pri tem pojavlja, je poskus zoperstaviti "zločinsko +> anarhijo proizvodnje" z racionalizacijo distribucije, ki jo neposredno +> upravljajo sindikati, v posameznih sektorjih, ki jih nadzira sam +> delavski razred, in - kar je še pomembneje - s prikazom avtonomnih +> organizacijskih zmogljivosti sindikatov na samem področju proizvodnje, +> v tej mistificirani sintezi par excellence kapitala in dela, ki je +> kooperativna proizvodnja. + + + +> Gradbene proizvodne zadruge, ki jih je leta 1919 ustanovil Martin +> Wagner, in *Allgemeiner Deutscher Gewerkschaftsbund* (ADGB), +> sindikalna zveza, ki je delovala skupaj s socialno demokracijo, so +> bile v ospredju pri prenosu vseh *etičnih* zahtev Linkskommunismus, ki +> jih je izrazil Karl Korsch in gibanje svetov, v metode posredovanja v +> gradbenem sektorju kot zavoro proti špekulacijam z zemljišči in kot +> pomiritev višine najemnin. + + + +> Natanko istočasno z novim prilivom ameriškega kapitala iz Dawesovega +> načrta je ADGB poleg prvotnih proizvodnih zadrug postavila Dewog, +> pravo kapitalistično strukturo, strukturirano kot delniško družbo, ki +> so jo spodbujali sindikati delavcev in uslužbencev, sindikalna banka +> in same gradbene zadruge. + + + +> Collotti pravilno ugotavlja, da je "v programskem besedilu ADGB iz +> leta 1928 vsebovana formulacija 'ekonomske demokracije', ki naj bi +> postala ideologija SPD in Weimarske republike" (Collotti, *The +> Bauhaus* cit., str. 14). + + + +> DEWOG se je s svojimi enajstimi hčerinskimi družbami v Frankfurtu, +> Altoni, Berlinu, Augsburgu, Leipzigu, Münchnu, Könisbergu, Rostocku in +> Schwerinu želel predstaviti kot "seme kolektivnega gospodarstva +> (Gemeinwirtschaft) v gradbenem in stanovanjskem sektorju, ki ga +> nadzorujejo sindikati [...]. Po eni strani [nadomešča] gradbene +> in stanovanjske špekulante in zasebne kapitalistične lastnike +> stanovanj kot kolektivna gospodarska organizacija, ki upravlja z +> gradbeništvom in stanovanji; po drugi strani pa produktivna podjetja +> za gradnjo hiš, organizirana v sindikatu socialno usmerjenih gradbenih +> podjetij, izpodrivajo gradbene podjetnike kot lastnike proizvodnih +> sredstev v gradbenem sektorju in gospodarje proizvodnega aparata" +> (Fritz Naphtali, *Wirtschaftsdemokratie* itd, Frankfurt a. M. 1928; +> 1966^2, str. 107, navedeno v Collotti, str. 14). + + + +> Namesto o "ekonomski demokraciji" bi zato morali za politiko ADGB +> DEWOG-a in GEHAG-a - podjetja s sindikalno udeležbo, ki ga je v +> Berlinu uporabljal Martin Wagner, za uresničitev gradbenega programa, +> konkretiziranega v znamenitih "racionalističnih" Siedlungen-ih - +> govoriti o obnovitvi, že tako popačene in sektorizirane, načrta +> socializacije, ki sta ga po "novembrski revoluciji" izdelala Korsch in +> gibanje za 1 delavske svete. V bistvu torej utopija, ki temelji na +> "demokratičnem kapitalizmu": Korschu se je pridružil Bernstein, + + + +> Bistvo "industrijske demokracije", ki jo je predpostavljal +> *Linkskommunismus,* je poleg tega leta 19 v "Der Sozialist" jasno +> opredelil Korsch. "*Neizogibna* posledica vsake velike mehanizirane +> industrije," piše, "je podrejenost in pomanjkanje svobode; tudi v tej +> točki so zagovorniki modernega socializma v neposrednem nasprotju z +> 'antiavtoritarnim socializmom' 'anarhosindikalistov' nepreklicno +> pojasnili svoje ideje. Vsaka velika mehanizirana industrija je +> pravzaprav organizirano delo, organizirano delo pa pomeni stalno +> podrejanje vseh udeležencev pri delu enotni volji vodstva [...]. +> Tudi v popolnoma uresničeni "industrijski demokraciji" socialistične +> dobe mora torej še vedno veljati eno načelo, celo še trdneje: *med +> delom* mora biti masa delavcev pasivno podrejena tistim, ki vodijo +> proizvodni proces [...]. Toda o tem, kdo bo to funkcijo opravljal +> in kako dolgo, odloča suverena delavska demokracija socialistične +> družbe [...]. Na ta način se z nujno *osvoboditvijo ljudi, ki so +> dejavni v proizvodnji,* zagotovi, da ekonomskim zakonitostim +> najsodobnejše in najplodnejše oblike proizvodnje ne bo storjena nobena +> škoda." (K. Korsch, *Tovarniški sveti,* cit. delo, str. 60-61; kurziva +> naša). + + + +> Sovjetska ideologija + načrt torej: nemška socialna demokracija bo +> podedovala vse njene nesporazume na ekonomski ravni in skrbno +> odpravila njeno specifično politično vsebino. + + + +> Vse težave, s katerimi sta se soočila Korsch in gibanje svetov, da bi +> na teoretični ravni uskladila zahteve samoupravne kapitalistične +> proizvodnje s ciklom distribucije in potrošnje, ki je bil prav tako +> samoupraven in v katerem so presežna vrednost, dobiček, akumulacija in +> razvoj čudežno izginili, spadajo v okvir neuspešne bilance tega +> socializma kot družbene reapropriacije "vrednosti dela", ki jo je +> Cacciari v svoji zgodovinski tradiciji ostro analiziral (prim. M. +> Cacciari, *Utopia e socialismo*, "Contropiano" 3 1970, str. 563-586). +> V redukciji teh tehničnih nesporazumov na zunajdelavsko sektorsko +> prakso je zgodovinska "beda" socialdemokratske prakse; tako kot v tem +> pogledu ni mogoče spregledati odgovornosti KPD, ki je do leta 23 +> obvladovala 80 občin in 60 lokalnih kartelov ADGB (O. K. Flechteim, +> str. 190). + + + +> Samoupravljanje lastnega izkoriščanja in povsem antimarksistična +> mistifikacija kapitalističnega gospodarskega cikla se tako v +> sindikalni in zadružni politiki nemške socialne demokracije ponovno +> pojavljata na nevzdržni ravni neskladnosti na ravni čiste +> kapitalistične konkurence in na objektivno protidelavski politični +> ravni na ravni tako hvaljene "ekonomske demokracije". + + + +> S tem ko se tekmovanje z ravni boja med kapitalom in delom prenese na +> raven boja med sektorjem, ki ga neposredno upravljata ADGB in SPD, ter +> zasebnim kapitalom, postane brezizhodna situacija neizogibna. +> Stanovanja kot "družbena dobrina" in upravljanje mesta na podlagi +> dualizma gospodarskih sil - na eni strani kapitalistično upravljanje +> zemljišč, na drugi strani upravljanje stanovanjskega sektorja samo s +> strani "družbenega kapitala" - povzročata neizogibno splošno +> gospodarsko disfunkcijo. Teža tega pa lahko pade le na delavski +> razred, ki je preusmerjen k ciljem boja, ki niso povezani z njegovimi +> neposrednimi interesi, in je odgovoren - glede na vse bolj +> protirepubliško javno mnenje - za krizo, ki se je stopnjevala po letu +> 1930. + + + +> Zadružna in sindikalna pobuda je v središčih s socialdemokratsko +> večino v veliki meri uspela umiriti zemljiško rento in višino +> najemnine. Če pustimo ob strani primer Magdeburga, kjer je Bruno Taut +> sredi gospodarske inflacije poskušal nemogoče prenesti +> ekspresionistične in dadaistične teme na mestno raven, se je od leta +> '24 dalje začelo "zgledno" delo na področju socialnih stanovanj pod +> vodstvom radikalnih arhitektov Weimarske republike. Najprej se soočamo +> s sprejetjem nove vloge intelektualnega dela. Tautov etični utopizem +> je ob tehnično-administrativnem delu arhitektov, kot so Otto Haesler v +> Celju, Ernst May v Frankfurtu, Fritz Schumacher v Hamburgu in Martin +> Wagner v Berlinu, zamenjal neposreden angažma pri konkretnem +> upravljanju gradbenega cikla: od politične ravni prek povsem upravne +> ravni v organih za nadzor urbanizma do proizvodne ravni in +> arhitekturne ravni. + + + +> Zdi se, da je bila utopična vloga, tradicionalna za ideologijo +> modernega gibanja, zamenjana za resnično in popolno sprejetje nove +> vloge arhitekta kot organizatorja gospodarskega cikla, v katerem je +> dislokacija formalne teme izgubila vso svojo nekdanjo vrednost kot +> neodvisna spremenljivka. + + + +> Namesto ideologije produktivnega dela, v katero so bili zatopljeni +> vsaj protagonisti sovjetskih avantgard med letoma 17 in 25, se zdi, da +> je v Stresemannovi Nemčiji in "relativni stabilizaciji" mogoče +> prebrati institucionalizacijo intelektualnega dela, ki je *neposredno* +> vpeto v produktivnost. Ista poročila, ki so jih nemški tehniki +> predstavili na dveh kongresih CIAM (Mednarodni kongres moderne +> arhitekture) leta 1929 in 1930, se v primerjavi s povsem utopičnimi +> predlogi (v najvišjem pomenu besede; v kontekstu buržoaznega poskusa +> "revolucionarnega" obvladovanja prihodnosti) Le Corbusiera zdijo zgolj +> tehnični elaborati. + + + +> V resnici so si tudi arhitekti-upravitelji socialdemokratskih občin +> prizadevali za utopijo, potopljeno v gosto ideološko ozračje. Njihove +> študije o standardizaciji stanovanjskih celic in opredelitvi +> optimalnih razmerij med bivališči in storitvami, njihovi poskusi +> industrializacije gradnje stavb ali nekaterih njenih sektorjev - +> spomnimo se na znamenito Mayevo standardizirano Frankfurter Küche ali +> Haeslerjev Siedlung Rothenberg v Kasslu z železno konstrukcijo in +> montažnimi polnili za sistematično preoblikovanje samega gradbenega +> cikla, za njegovo neposredno vključitev v celoten gospodarski cikel +> kot panogo končno na ravni podjetij z visoko organsko sestavo +> kapitala, vse to intenzivno tehnično-ekonomsko racionalizacijsko delo +> trči ob institucionalne pomanjkljivosti samega sektorja. Neizogibna +> posledica tega je nihanje razprave med znanstveno raziskavo in +> polemiko. + + + +> Poleg DEWOG in GEHAG je v Weimarski republiki delovalo tudi +> *Reichsforschungsgesellschaft,* organ, ki se je precej razlikoval od +> Deutscher Werkbund, z nalogo usklajevanja in eksperimentiranja na +> področju gradbeništva na nacionalni ravni. Paul Frank je trdil, da v +> njem "moderni arhitekturni biro v določenem smislu postane veliko +> podjetje"; vendar se Reichsforschungsgesellschaft ni razvila v organ, +> ki bi se izrecno ukvarjal z neposrednim upravljanjem strukturne +> prenove gradbenega cikla. Predlog Ludwiga Hilberseimerja iz leta '29 +> je bil omejiti dejavnosti *Reichsforschungsgesellschaft* zgolj na +> usklajevanje eksperimentalnih raziskovalnih sektorjev na področju +> tehnologije in stanovanjskih standardov: "ne velikih kompleksov, kot +> so bili načrtovani za Haselhorst-Spandau, temveč eksperimentalnih +> kompleksov [kot je Weissenhof] v Stuttgartu" (L. Hilberseimer, +> *Stadtebau und Wohnungsbau auf der technischen Tagung der +> Reichsforschungsgesellschaft,* "Die Form" 11 1929. Sedaj v Die Form +> cit., str. 144). + + + +> Razlikovanje nalog med eksperimentalnim oblikovanjem in množično +> proizvodnjo z vzajemnimi in preverljivimi interakcijami. +> *Reichsforschungsgesellschaft* dejansko financira nekaj manjših +> stanovanjskih kompleksov, kot je tisti v Tertenu Dessau, ki sta ga +> večkrat izvedla Walter Gropius in Hannes Meyer. Vendar pa se njeno +> omejeno in neodločno delovanje ni odzvalo na nujnejši cilj vključitve +> gradbenega cikla v splošni gospodarski cikel, ki je zahteval državno +> vodeno in načrtovano organizacijo tega sektorja. Prav to potrebo je +> leta 1928 začutil Walter Dexel, ki je v časopisu Frankfurter Zeitung +> (17. marec 1928, št. 209, zdaj v H. M. Wingler, *The Bauhaus,* +> Cambridge (Mass.), MIT Press, 1969, str. 136-137), nacionalizacijo +> panog, povezanih z gradbeništvom, in načrtovanje vrste *Bauhausov, ki* +> so kot laboratoriji za končno konkretno eksperimentiranje neposredno +> povezani s tem načrtnim in centraliziranim prestrukturiranjem v rokah +> državnega kapitala. + + + +> Toda v 28. in 30. letih prejšnjega stoletja je treba krizo Bauhausa in +> pojav novih zahtev po nacionalizaciji industrije primerjati z že +> splošno preverljivimi rezultati zadružnega upravljanja stavb in +> socialdemokratskega načrtovanja mest. + + + +> Siedlungen, ki jih je med letoma 1924 in 1933 zgradil Otto Haesler v +> Cellu in Rathenowu, Siedlungen Bruna Tauta, Martina Wagnerja ali Freda +> Forbata za GEHAG v Berlinu, Siedlungen Rigpahne Grod v Kölnu, +> Siedlungen Karla Schneiderja v Hamburgu, Siedlungen Ernsta Maya, Marta +> Stama in Schwagenscheidta v Frankfurtu so dejansko bolj vredni kot +> "uresničene utopije" kot posegi, ki opredeljujejo novo gospodarsko +> razsežnost mest in metropolitanskih območij v razvoju. + + + +> Racionalistični Siedlungen, locirani v skladu s tehniko pridobivanja +> zemljišč, ki je v veliki meri pogojena s težko dediščino +> špekulativnega mesta 19. stoletja, neodvisni od lokacije proizvodnih +> centrov, ki so že tako ali tako izbirali svoja naselja v skladu z +> merili prostorske ekonomije, in celo kot proizvodne enote sami po sebi +> neodvisni od celotnega industrijskega cikla, imajo patetično izrazito +> ideološko vlogo. + + + +> Elementarne celične organizacije, skrbno preučene z vidika +> eksistence-minimuma, so resda skrajni rezultat radikalne, +> elementaristične umetniške avantgarde. Prazna forma" Tauta, Haeslerja +> ali Maya služi kot prikaz čiste ideološke objektivnosti, ki označuje +> "mesto delavskega razreda" kot *etično mesto,* mesto fizične in +> socialne higiene, predvsem pa mesto *socialnega miru*. Racionalnost, +> ki jo prikličejo, ni racionalnost zakonov, imanentnih kapitalističnemu +> ciklu, ki zdaj v novi obliki investira v proizvodna območja, temveč +> racionalnost *osvobojenega dela*. Delavski Siedlung, zgrajen in +> upravljan s sindikalnim in "socialnim" kapitalom, tako postane +> demonstracija vrzeli, ki obstaja med temi "otoki racionalnosti" in +> kapitalističnim ozemljem. Zagotavljati mora in *želi* svojo +> oddaljenost od velikih terciarnih središč in tudi od industrijskih +> naselij, pri čemer ohranja svojo formalno "čistost" kot obtožbo proti +> urbani "negativnosti": Grossstadt in proizvodno ozemlje; delavski in +> zadružni Siedlung kot podoba *mesta dela* torej. Prav ta "etična" +> razsežnost, ki je vsa še vedno zakoreninjena v engelsovskih in +> bernsteinovskih mistifikacijah, v mitu o proletariatu kot praporščaku +> "novega sveta" in socializma, ki temelji na družbi *zavestnih +> proizvajalcev,* zakriva - in to prav z etičnimi instrumenti - odmevne +> poraze, ki jih je nemški delavski razred doživljal na dejanskih +> frontah svojih bojev. + + + +> Socializacija zemljišč in gradnje, za katero sta se Alexander Gel'fand +> (Parvus) in Martin Wagner borila v svetniškem gibanju v letih 1918 in +> 1919 in ki je politično propadla, se tako uresničuje kot "podoba" +> možne *alternative* kapitalističnemu mestu kot celoti. + + + +> In prav zaradi tega etičnega *utopizma* moramo izkušnje +> "racionalističnih" Siedlungen brati veliko bolj v povezavi z +> libertarnimi populističnimi gibanji ekspresionističnih avantgard - +> pomislimo samo na nekaj primerov mestne lirike Georga Heyma, +> "aktivizem" skupin Kurta Hillerja ali Ludwiga Rubinerja, Arbeitsrat +> für Kunst ali skupine berlinske dade - kot na protislovno "distanco" +> *Neue Sachlichkeit.* + + + +> Če je to ideološki teren, na katerem temelji arhitekturna razprava o +> radikalni nemški kulturi, je treba preseči njene vidnejše meje in +> preveriti njeno resnično ekonomsko vsebino na ravni, ki jo je +> narekoval konkreten položaj kapitalističnega razvoja v Weimarski +> republiki. + + + +> Prav neverjetno je, da tudi najnovejšim kritikom nemškega urbanizma +> med dvajsetimi in tridesetimi leti prejšnjega stoletja ni uspelo +> ugotoviti zgodovinskega izvora stanovanjske politike, ki se je +> konkretizirala v Berlinu in Frankfurtu. Temo urbanistične reforme z +> namenom humanitarne rešitve izjemno resnega problema delavskih +> stanovanj v Berlinu je takoj po nemirih leta 1847 zastavil +> konservativec Huber v sodelovanju z arhitektom C. A. Hoffmannom. Prav +> Huber in Hoffmann sta ustanovila prvo berlinsko javno gradbeno +> društvo, katerega naloga je bila konkurirati dekadentni gradbeni +> industriji; Huber je bil tisti, ki se je od konca štiridesetih let 19. +> stoletja dalje boril proti špekulaciji z berlinskimi zemljišči; Huber +> sam je predlagal model stanovanjskih naselij tipa Siedlungen, +> razporejenih okoli velikih *delovnih mest po* radialnih vzorcih, +> katerih oddaljenost od proizvodnih središč bi lahko "s sodobnimi +> prevoznimi sredstvi premagali v četrt ure" (prim. W. Hegemann, *Das +> steinerne Berlin,* Berlin 1930, 1963^2). Reformistični odziv na +> delavske boje so sredi 19. stoletja prinesli "razsvetljeni" +> konservativci. Njihove pobude zaradi odpora kratkovidne pruske +> birokracije in same konservativne stranke niso našle takojšnjega +> odziva, vendar pa je bilo mogoče iste instrumente, ki so jih +> opredelili - odpravo zemljiške rente, zadružno pobudo za potrošnjo in +> proizvodnjo, ki bi konkurirala zasebni pobudi in bi temeljila na +> združenjih javnih služb z državnimi in občinskimi spodbudami, model +> urbanističnega načrtovanja na podlagi Siedlungen - ne po naključju +> najti med teoretičnimi temelji socialdemokratske politike do mest. + + + +> Morda se zdi pretirano trditi, da tradicija mestne politike ADGB +> temelji na rešitvah, ki so jih sredi 19. stoletja razvili voditelji +> konservativne stranke. Vendar je to dejstvo, o katerem bi bilo treba +> razmišljati tudi zaradi teže, ki jo ima tradicija še danes v strankah +> delavskega razreda. + + + +> Dejstvo pa je, da je bil socialdemokratski pristop k urbanističnemu +> načrtovanju v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja v očeh +> tehnikov in arhitektov, ki so ga oblikovali, poleg močne propagandne +> privlačnosti, ki jo je na evropski ravni imela asketska strogost +> Mayevih, Tautovih, Gropiusovih ali Haeslerjevih sosesk, in poleg +> njihovih posebnih arhitekturnih kakovosti zelo pomanjkljiv. + + + +> Na tem področju so socialdemokratski intelektualci, ki so bili najbolj +> oddaljeni od utopije, kot edini izhod iz neuspešnega položaja +> prepoznali celovito medsektorsko načrtovanje, ki lahko investira v +> celoten nacionalni gospodarski sistem. Neuspeh občinske politike SPD v +> Berlinu je glasno obsodil Martin Wagner, ki je bil do leta 1931 +> socialdemokratski Stadtbaurat, ki so ga na čelo berlinske mestne +> uprave postavile avantgardne skupine pritiska. + + + +> Prav Wagner je tisti, ki konec 19. stoletja opredeli "delavsko mesto", +> ki so ga povzročili procesi racionalizacije nemške industrije, +> struktura nove organske sestave kapitala, redukcija delavskega dela na +> čisto abstraktno delo, terciarizacija mest, oblikovanje +> decentraliziranih proizvodnih naselij v zunajmestnem merilu (M. +> Wagner, *Sterbende Stadte? Oder Planwirtschaftlicher Stadtebau?*, Die +> Neue Stadt, julij 1932, str. 50-59). Vendar je na tej podlagi obtoženo +> celotno upravljanje socialdemokratskih mest. Zdaj ne prevladuje več +> tema bivališča za *novega človeka,* za *zavednega proizvajalca,* ki se +> "mora" prepoznati v avantgardnih arhitekturnih strukturah, temveč +> ekonomski izračun produktivnosti terciarnega mesta, optimizacija +> prometnega omrežja glede na povezovanje proizvodnih centrov in vožnjo +> delovne sile na delo, globalno in centralizirano načrtovanje. +> Ekonomski izračun produktivnosti mesta: to je potreba, ki jo je odkril +> Wagner v tesni polemiki proti politiki slepe porabe SPD. V tem smislu +> so nadvse zanimivi trije članki, ki jih je Wagner sam napisal leta +> 1931, da bi upravičil svoj izstop iz socialdemokratske stranke (M. +> Wagner, *Mein Austritt aus der SPD,* "Das Tagebuch" 15 1931, str. +> 568-570; 16, str. 611-617). + + + +> V teh člankih, ki so jih doslej zanemarjali vsi zgodovinarji nemškega +> urbanizma med obema vojnama, obtožbe proti SPD niso politične, temveč +> v celoti temeljijo na njenem nesprejemljivem gospodarskem upravljanju. +> Wagner gre namreč tako daleč, da v njih s številkami v roki preveri, +> kako je sam načrt razlastitve zemljišč berlinskega mestnega sveta +> potekal zunaj kakršne koli produktivne lokacijske kalkulacije in v +> popolni anarhiji. "Prosto" razpolaganje s Siedlungen, ki ga nekateri +> sedanji kritiki tako hvalijo kot primer "mesta po delih" - vendar ni +> naključje, da sta Ernst May in Hans Schmidt zapisala, da je *mesto po +> delih* "kapitalistično mesto", medtem ko je kompaktno mesto +> "socialistično mesto", s čimer sta po drugi strani mistificirala +> pogoje problema -, se tako izkaže za rezultat absurdne nakupne +> politike, iz katere je izključeno kakršno koli sklepanje o stroških +> prevoza in razmerju med prebivališčem-terciarnim +> mestom-decentralizacijo proizvodnje. "Kam takšno ravnanje nujno +> pripelje," piše Wagner, "ko najpomembnejša stranka v berlinski občini +> dopušča sistem zavajanja drugih organov odločanja pri nakupu zemljišč, +> lahko ponazorimo s primerom nakupa zemljišča Asching na +> Alexanderplatzu. Za to zemljišče z davčno vrednostjo 2.725.000 nemških +> mark je bilo s pomočjo deželnega poslanca Heilmanna, mestnih svetnikov +> Loeweya in Zangemeistra ter s soglasjem svetnikov Hahra in Reiterja +> plačanih 13,5 milijona nemških mark, tj. po ceni 6.000 nemških mark za +> kvadratni meter. Kupnina, ki je bila za več kot deset milijonov +> nemških mark višja od davčne vrednosti zemljišča, je pomenila 92-krat +> višji strošek najema stavbe kot pred vojno" (M. Wagner, op. cit., II, +> str. 613). + + + +> Primeri, ki jih navaja Wagner, se nadaljujejo v neprekinjeni verigi. +> Jasno se izriše slika konflikta med socialno politiko, ki je bila v +> središču programov ADGB za "ekonomsko demokracijo", in konkretnim +> upravljanjem teh programov: velik razkorak med ideologijo in +> gospodarsko realnostjo, ki je vse do danes ostal precej zakrit. + + + +> "Ne smemo pozabiti," nadaljuje Martin Wagner, "kaj pomeni, če ne +> moremo financirati dolgoročnega nakupa zemljišč v višini 300 milijonov +> nemških mark in gradnje komunikacijske opreme v višini 350 milijonov +> nemških mark, kaj pomeni, če smo nenehno obremenjeni s kratkoročnimi +> dolgovi v višini 650 milijonov nemških mark in če teh zneskov ne +> dobimo iz donosnosti uporabljenega kapitala, temveč iz davčnih virov +> [...] Taka občinska politika ne ogroža samo prihodkov naših +> proizvodnih elektrarn, temveč tudi proračunske izdatke za nujna javna +> dela. Wagner, *Mein Austritt* cit, III, str. 615). Kapitalsko naložbo +> za reorganizacijo podzemnega omrežja zunaj medsektorskega naložbenega +> načrta Wagner tako poveže s kaotičnim sistemom umeščanja stanovanj v +> prostor, vso odgovornost pa preloži na vodstvo SPD: "ko je spomladi +> leta '27 Chapmanova skupina berlinskemu mestnemu svetu ponudila +> pozidavo celotnega južnega dela Schöneberga," ugotavlja (ibid., str. +> 616), "potem bi lahko svetu pokazali, kako se lahko urbanistično +> načrtovanje izvaja z varčevanjem. Razširitev podzemne železnice, +> zlasti če bi bila izvedena v jarkih, bi v novem okrožju s 50.000 +> prebivalci ustvarila povečan promet z majhno investicijo občine. +> Promet, električno omrežje in stroški občinske uprave bi bili veliko +> bolj donosni pri kompaktni organizaciji mesta. 110.000 stanovanj, +> nastalih v letih 1918-1930 z občinskimi sredstvi, tako ocenjujemo kot +> neproduktivne stroške, kot potratnost, ki poleg tega ne more +> spodbuditi ravni naložb. + + + +> Pomembno je, da Wagner nikoli ne napada načel "ekonomske demokracije", +> temveč le metode njenega uresničevanja. Po njegovem mnenju +> neproduktivnost javne porabe ni neločljivo povezana s posebnimi cilji +> socialne demokracije, temveč s popačenji, ki se jim je mogoče +> izogniti, s subjektivno neučinkovitostjo. Zato postane zanj skoraj +> obvezen korak, da preskoči dejansko analizo funkcije mesta ali samih +> razrednih konfliktov v okviru kapitalističnega razvoja, da bi se na +> disciplinarni ravni urbane analize neposredno lotil teme globalnosti +> načrtovanja. + + + +> Govoriti za Berlin, ki ga je upravljala socialna demokracija in so ga +> uresničili radikalni arhitekti med dvajsetimi in tridesetimi leti 20. +> stoletja, o "odprtem mestu", kot to počne Aymonino, v katerem +> fluidnost enotnih stanovanjskih lokacij, ki so jih predstavljali +> delavski Siedlungen, ustreza združitvi splošnega organizma na podlagi +> kompleksne metropolitanske prometne strukture, ni le ideološko branje +> zelo različne gospodarske in urbane stvarnosti, temveč je tudi +> zgodovinopisno napačno. + + + +> Lokacijska politika Siedlungen, v Berlinu še bolj kot v Frankfurtu, je +> del pomanjkljivega in negospodarnega upravljanja mesta, tako zaradi +> objektivne nezmožnosti uradnikov SPD, da bi se postavili na +> kapitalistično pravilno raven - vsaj v omejenem sektorju svojega +> delovanja -, kot zaradi same sektorskosti, s katero je tema bivanja +> ločena od teme mesta kot proizvodnega organizma. (V tem smislu v +> socialdemokratski urbanistični politiki antikapitalistična instanca +> paradoksalno pomeni neuspešno tehniko gospodarskega upravljanja). + + + +> Tako se zdi, da mestna uprava nemških socialdemokratskih občin v +> resnici dramatično potrjuje tisto, kar je leta 1907 napovedal Max +> Weber, ko je v Magdeburgu govoril v razpravi "o ustanavljanju in +> organizaciji občinskih uprav". V utemeljitvi, da je za revolucionarni +> socializem nemogoče racionalno upravljati oblast (beri: v skladu s +> celovito kapitalistično logiko), ne da bi pri tem uničil same uprave +> ali spremenil njihove razredne konotacije, je Weber zapisal: "Nič se +> ne bi niti nam tako hudo maščevalo kot poskus, da bi hoteli graditi +> prihodnjo socialistično politiko na podlagi našega sedanjega +> gospodarskega in družbenega reda; prvi, ki bi partijo zapustili +> [...], bi bili njeni lastni partizani, delavci" (Max Weber, +> *Gesammelte Aufsitze zur Soziologie und Sozialpolitik*, Tübingen 1924, +> str. 411). Zdi se, da nas Webrovo lucidno sektaštvo na kapitalistični +> strani ob ekonomski *zadimljenosti Linkskommunismus* in amaterizmu +> socialdemokratske prakse celo opominja na specifične naloge razrednega +> boja *znotraj in proti* razvoju produkcijskih odnosov. + + + +> Zato je med urbanistično prakso socialdemokratskih občin in jasnostjo, +> s katero teoretik urbanističnih modelov, kot je Ludwig Hilberseimer, +> povzema teze Georga Simmla (oblikovane leta 1903) o pomenu moderne +> metropole, ogromna razdalja. "Velemesto," piše Hilberseimer v svojem +> delu *Grossstadtarchitektur* iz leta 1927, "se v prvi vrsti kaže kot +> stvaritev vsemogočnega velikega kapitala, ki ga zaznamuje anonimnost, +> poleg tega pa kot tip mesta z lastnimi ekonomsko-socialnimi in +> psihološko-kolektivnimi temelji, v katerem sta hkrati največja +> izolacija in najgostejša aglomeracija prebivalcev. V njem izredno +> okrepljen tempo življenja kmalu zatre vsak lokalni in individualni +> element". V takšnih Hilberseimerjevih pripombah je težko ne prebrati +> Simmelijeve dialektike med "metropolitansko intenzifikacijo živčnega +> življenja" (*Nervenleben) in z* njo povezano višjo stopnjo "znanja" +> (*Verstand)*. Dezorganizacija kapitalističnega mesta je tako za +> Hilberseimerja povezana z začetnim trenutkom oblikovanja, ki je +> potreben le kot prehodna faza, namenjena višji kolektivni "vednosti", +> ki je predvsem *globalni načrt* urbane in teritorialne produktivnosti, +> vključen v načrt nacionalne in mednarodne ekonomije. Ne le, da se +> "načrtovanje mesta razširi tako, da postane načrtovanje na nacionalni +> ravni, [tako da] od gradnje mest pridemo do gradnje države" (L. +> Hilberseimer, Grossstadtarch., str. 20), ampak se bo moral dvojni in +> integrirani proces terciarne koncentracije in industrijske +> decentralizacije podrediti zakonom - še vedno izrečenim v okviru +> povsem abstraktnega modela - medsektorskega načrtovanja in splošne +> produktivnosti. "To je tesno povezano z načrtovanjem na nacionalni +> ravni, katerega prihodnji razvoj bo pogojen z razvojem velikih +> gospodarskih kompleksov. Iz združitve nacionalnih ali večnacionalnih +> držav bomo prišli do gospodarskih zvez: za nas bo predvsem združitev +> evropske celine, ki je danes politično razdvojena, v enotno +> gospodarsko enoto, predpostavka za avantgardno urbanistično politiko +> načrtovanja v produktivnem smislu, ki bo končno pripeljala do rešitve +> teme velikega mesta" (*Grossstadtarch*., str. 21). + + + +> Problem, ki je ločen od neposredne prakse in vrnjen na področje +> čistega modeliranja, tako spremeni lestvico prednostnih nalog in +> odvisnosti med dejavniki. Kritika - implicitna, vendar zelo jasna - +> sektorske metode gospodarskega upravljanja socialdemokratskih +> organizacij je pri Hilberseimerju neposredna. Le s programiranjem +> nadnacionalnih modelov medsektorske ekonomije je mogoče "mnogoterost", +> "kapitalistični kaos" proizvodnje, katerega podoba je *Grossstadt,* +> "oblikovati", obvladati. (Ni naključje, da Hilberseimer na zadnji +> strani svojega zvezka citira Nietzscheja na temo kaosa, ki je +> "prisiljen" postati "oblika": z dobro milostjo za tiste, ki še vedno +> ne znajo pravilno brati povezav med "negativno mislijo" in avantgardo: +> prim. L. Benevolo, *Le Corbusier della parte degli uomini comuni,* +> "Settegiorni" 203 1971, str. 24-25). + + + +> Pomembno je, da med Hilberseimerjevim povsem teoretičnim, +> laboratorijskim branjem in sklepi, ki jih je Martin Wagner potegnil iz +> svojih vsakodnevnih izkušenj mestnega župana, pride do kolimatacije +> perspektiv. Na čelo *ideologije plana, ki* ji pripadajo vsi atributi +> boja proti kapitalu tout-court, ni več postavljen "demokratični +> kapital", temveč načrtovani kapital. + + + +> Kapital je torej anarhija proizvodnje, *načrt* pa zakon, ki ga je +> treba s silo vsiliti samemu kapitalu. Kljub vsemu smo še vedno v +> nebesih čiste splošne ideologije. Bolj očitne omejitve bernsteinovske +> prakse, SPD, ADGB so le delno presežene. Spričo teoretičnih preskokov, +> ki jih naredijo proticiklične in keynesianske ekonomske teorije, lahko +> intelektualci Weimarske republike, subjektivno spremenjeni v tehnike +> urbane ekonomije, ugotovijo le, da je edina država, kjer se njihove +> ideološke predstave o načrtnem kapitalizmu zdijo izvedljive, sovjetska +> Rusija prvega petletnega načrta. + + + +> Identifikacija socializma in plana je tako v celoti izpeljana na +> podlagi engelsovske tradicije, postgermanske razprave v ZSSR in +> ideološke razprave nemških intelektualcev: navsezadnje, ali ni Berlin +> od začetka dvajsetih let 20. stoletja središče načrtnega stičišča med +> zahodno radikalno mislijo in sovjetsko inteligenco? (Pomislimo na +> vlogo, ki so jo pri tem imeli Adolf Behne, Ilja Ehrenburg, Lisickij in +> revije, kot sta *Vesc* ali *Das neue Russland*. Glej K. Junghanns, +> *Beziebhungen cit.* in J. Elderfielr, *Dissenting Ideologies* cit., +> zlasti za povezave med političnim ozračjem v Berlinu in razburjenim +> delovanjem intelektualne avantgarde). + + + +> "Ironija usode," je zapisal Martin Wagner v "Tagebuchu" 25. julija +> 1931 (št. 30), "prav na dan, ko se je več kot tisoč urbanistov po +> petih dneh opazovanja obdukcije trupla evropskega urbanega organizma +> na svojem zadnjem sestanku strinjalo, da ne morejo ničesar storiti, je +> občinski svetnik za urbanizem Ernst May krogu navdušenih mladih +> arhitektov in zainteresiranih gradbenikov [...] predstavil svoje +> veliko poročilo o ruskem urbanizmu. Mladi ljudje instinktivno čutijo, +> da iz Rusije prihaja nova vitalnost, da tam dozorevajo in se +> uresničujejo nove možnosti, da se lahko ustvarjalno veselje do +> urbanizma, osvobojeno vseh omejitev lastnine in zasebnega dobička, v +> Rusiji v celoti razvije". Svojo "socialdemokratsko himno" uresničenemu +> socializmu sklene s simptomatično "humanistično" regresijo, ki v +> ospredje postavlja etična načela globalnega načrtovanja: v sovjetskem +> mestu "morajo biti največji in najplemenitejši trenutki +> socialističnega *Zeitgeista [...]* vsebovani kot katedrala +> ljudstva". + + + +> Wagner, tako kot May in Hannes Mevyer, je zato v ZSSR petletnih +> načrtov videl edini možni prostor za preverjanje hipotez, izrečenih v +> Nemčiji od leta 24 dalje: v globalnosti izkušnje načrtovanja so +> intelektualci Weimarske republike verjeli - paradoksalno -, da lahko +> najdejo "natančno" uskladitev tehnično-operativnega dela, ki jim jo je +> kapitalistični položaj v involuciji odrekal. (In zamolčimo rezultat +> takšnega povsem ideološkega sklicevanja na "novi svet" socializma v +> gradnji, ki je bil večkrat analiziran na straneh "Contropiana" in v +> nedavnem kolektivnem zborniku *Socializem, mesto, arhitektura,* Rim, +> Officina, 1971). + + + +> Zato ni mogoče z mučeništvom nemške avantgardne arhitekture, ki jo je +> "ubil nacizem", ali s poveličevanjem njene politične "angažiranosti" - +> za to je značilna knjiga Miller Lane - osvetliti temeljnega trenutka +> "socialnega" upravljanja mesta, kakršnega je doživela Weimarska +> republika. Razkrivanje bistvene "teoretične bede" tega upravljanja, +> vzporedno s "teoretično bedo in sholastično skrbjo za marksistično +> resnico", ki jo je Tronti obsojal v "klasični" socialni demokraciji, +> je lahko danes plodno, da bi se izognili vsaj ponavljanju napak, ki se +> pred "administrativnimi" merijo s politično pat pozicijo in pogubnimi +> odkloni razrednega boja, ki jih neizogibno sprožijo. + +--- +references: +######################################################################## +# vim: spelllang=sl,it +... diff --git a/.tafuri_teorije_in_zgodovina_arhitekture.md b/.tafuri_teorije_in_zgodovina_arhitekture.md new file mode 100644 index 0000000..0946029 --- /dev/null +++ b/.tafuri_teorije_in_zgodovina_arhitekture.md @@ -0,0 +1,901 @@ +--- +title: "Manfredo Tafuri, *Teorije in zgodovina arhitekture*" +... + + + +## Uvod + + + +Dejstvo, da je arhitekturna kritika trenutno v milo rečeno "težkem" +položaju, po našem mnenju ni treba posebej dokazovati. + + + +Kritika namreč pomeni, da je treba dojeti zgodovinski vonj pojavov, jih +podvreči strogi presoji, razkriti njihove mistifikacije, vrednote, +protislovja in intimno dialektiko ter razkrinkati ves njihov pomenski +naboj. Toda ko se v umetniški produkciji tako neločljivo prepletajo +mistifikacije in domiselne subverzije, zgodovinskost in +antizgodovinskost, pretirani intelektualizem in razorožujoče mitologije, +kot se to dogaja v obdobju, ki ga trenutno živimo, je kritik prisiljen +vzpostaviti izjemno problematičen odnos z operativno prakso, zlasti ob +upoštevanju kulturne tradicije, v kateri deluje. + + + +V boju proti kulturni revoluciji sta kritika in delovanje v tesnem +sožitju. + + + +Vse orožje kritika, ki se zavzema za revolucijo, je uperjeno proti +staremu redu, koplje v njegova protislovja in hinavščine, ustvarja novo +ideološko prtljago, ki lahko privede celo do ustvarjanja mitov, saj so +miti za vsako revolucijo nujna in nepogrešljiva sila -- ideje, ki silijo +v položaj. Toda ko revolucija -- in ni dvoma, da so se umetniške +avantgarde 20\. stoletja borile za revolucijo -- doseže svoje cilje, se +podpora, ki jo je kritika prej našla v svoji popolni zavezanosti +revolucionarni stvari, izgubi. + + + +Da se ne bi odrekla svoji posebni nalogi, se mora kritika začeti +obračati k zgodovini avantgardnih gibanj in v njej tokrat odkrivati +pomanjkljivosti, protislovja, izdane naloge, neuspehe, predvsem pa +dokazovati njegovo kompleksnost in razdrobljenost. + + + +Velikodušni miti prve junaške faze, ki so izgubili svojo idejno moč, +postanejo predmet spora. + + + +V našem primeru je ob tako silovitem izbruhu involucij, fermentacij +novih primerov, ki so na pragu sedemdesetih let prejšnjega stoletja +naredili panoramo mednarodne arhitekturne kulture večplastno in +kaotično, najbolj zaskrbljujoč problem, s katerim se sooča kritika, ki +noče zakopati glave v pesek in živeti v izogibajočem miru z že +obrabljenimi miti, zgodovinjenje trenutnih protislovij. To pomeni +pogumno in neusmiljeno preverjanje samih temeljev modernega gibanja: +pravzaprav neusmiljeno preverjanje upravičenosti tega, da o modernem +gibanju še vedno govorimo kot o monolitnem *korpusu* idej, poetik in +jezikovnih tradicij. Zato najprej ne smemo prezirljivo pogledati na +panoramo utrujajočih, negotovih in, če hočete, odrekanj, ki jih kopičijo +arhitekti. Govoriti o izmikanju, odrekanju, umikanju in zapravljanju +dediščine, ki bi jo sicer lahko uporabili, je dolžnost. Če bi se kritik +ustavil pri teh ugotovitvah, ki so tako očitne, da so neuporabne ali +skoraj neuporabne, bi se že izneveril svoji nalogi, ki je predvsem +pojasniti, natančno diagnosticirati, se izogniti moraliziranju, da bi v +okviru negativnih dejstev natančno preveril, katere prvotne napake se +zdaj odpravljajo in katere nove vrednote se skrivajo v težkem in +razdrobljenem položaju, v katerem živimo iz dneva v dan. V tem primeru +je največja nevarnost, da se ujamemo v dvoumnost, iz katere skušamo +izluščiti logično strukturo, pomen, ki ga je treba postaviti pred vsako +prihodnjo operacijo, katere cilj je doseči drugačno, ne nostalgično +konstruktivnost. + + + +Morda še nikoli prej kritik ni potreboval takšne *pripravljenosti, da +bi* brez tančice lažnih predsodkov sprejel predloge, ki so predstavljeni +v največji nedoslednosti. In še nikoli prej ni bila potrebna tako stroga +drža, tako globok občutek in poznavanje zgodovine, tako budna pozornost, +da bi v širokem kontekstu gibanj, raziskav ali posameznih projektov +ločili vplive mode in celo kulturnega snobizma od inovativnih intuicij. + + + +Če lahko arhitekt vedno najde lastno doslednost tako, da se zatopi v +protislovja lastna njegovemu "poklicu" projektiranja, bi kritik, ki bi +užival v podobnem položaju negotovosti, lahko bil zgolj skeptik ali +nedopustno površen. Raziskovanje zmožnosti, ki so vpisane v poetike in +kode sodobne arhitekture, ki jo opravljajo tisti, ki delujejo konkretno, +je mogoče obnoviti kulturno pozitivnost in konstruktivnost, četudi +pogosto omejeno na obrobne probleme. Toda kritiku, ki se zaveda +negotovega in *nevarnega* položaja v katerem se je znašla moderna +arhitektura, niso dovoljene nobene iluzije ali umetno navdušenje: prav +tako -- in to je morda še pomembneje -- kot niso dovoljene defetistične +ali apokaliptične drže. + + + +Kritik je tisti, ki mora po lastni izbiri ohranjati ravnotežje na nitki, +medtem ko se vetrovi, ki nenehno spreminjajo smer, na vse pretege +trudijo, da bi padel. Podoba nikakor ni retorična: odkar je moderno +gibanje odkrilo svojo večplastnost in se z grozo odzvalo na to odkritje, +se je prvotno zavezništvo med angažirano kritiko in novo arhitekturo +oziroma identifikacija kritike z delovanjem, ki vztraja na istem območju +predpostavk in problemov, nujno razpadlo. Združitev figur arhitekta in +kritika v isto fizično osebo -- pojav, ki je za arhitekturo v nasprotju z +drugimi tehnikami vizualne komunikacije skorajda normalni -- je ta prelom +prekrila, vendar ne povsem: več kot pogosta je na primer razcepitev +osebnosti med arhitektom, ki piše in teoretizira, ter arhitektom, ki +dela. + + + +*Zato so čistega kritika* začeli obravnavati kot nevarno figuro: zato so +ga poskušali označiti z znakom gibanja, smeri, poetike. Ker kritika, ki +želi ohraniti distanco do operativne prakse, ne more drugače, kot da +slednjo nenehno demistificira, da bi premagala njena protislovja ali jih +vsaj natančno predstavila, so tu arhitekti, ki poskušajo *zajeti* to +kritiko in jo na koncu poskušajo pregnati. + + + +Poskus izogibanja takšnemu zajetju se lahko zdi, da je strah narekoval +le neumnim ali nepoštenim. Za kritike, ki se vrnejo k nalogi objektivne +in nepristranske zgodovinske diagnoze namesto sugestije ali +"popravljanja", je potreben velik odmerek poguma, saj z zgodovinjenjem +dramskega pomena sedanjega trenutka tvegajo, da se bodo podali na minsko +polje. + + + +Ker je nesmiselno skrivati, je grožnja, ki visi nad glavo tistih, ki +želijo "razumeti" z radikalnim rušenjem vsakega sodobnega mita, ista, +kot jo je na začetku druge polovice 16\. stoletja nejasno občutil +Vasari: vsak dan bolj smo vabljeni, da odgovorimo na tragično vprašanje +o zgodovinski legitimnosti kontinuitete s tradicijo modernega gibanja. + + + +Že samo postavljanje vprašanja, ali je sodobna arhitektura na radikalnem +prelomu ali ne, je simptom. To pomeni, da se hkrati počutimo znotraj in +zunaj zgodovinskega izročila, potopljeni vanj in zunaj njega, dvoumno +vpleteni v figurativno revolucijo, ki v celoti temelji na nenehnem +izpodbijanju vsake pridobljene resnice in z zaskrbljenostjo opažamo, da +obrača svoje orožje tudi proti sebi. + + + +"Niti umetnost niti revolucionarna kritika," je zapisal Rosenberg, ko je +oporekal lažnemu radikalizmu sira Herberta Reada, "se ne moreta izogniti +temu protislovju, po katerem je umetnost takšna, ko se postavi proti +umetnosti, a: takrat se skuša uveljaviti kot edina pristna in iskrena. +Isto protislovje sili kritike, da eksplozivnost obravnavajo kot estetsko +načelo, ki ga je treba zaščititi pred nevarnostjo izničenja, ki bi jo +prineslo "zavestno zanikanje" načel. Revolucionarna umetnost in kritika, +ki se bori sama s seboj, se ne more izogniti smešenju situacije. V naši +revolucionarni dobi je življenje umetnosti še vedno odvisno od +protislovij revolucije, zato morata umetnost in kritika še naprej +sprejemati njeno absurdnost"[^1]. Morda pa samo sprejemanje smešnosti +situacije ni dovolj. + +[^1]: Harold Rosenberg, *The Tradition of the New,* Horizon Press 1959; + italijanski prevod: *La tradizione del nuovo,* Feltrinelli, Milano + 1964, str. 65\. V istem eseju (*The Revolution and the Concept of + Beauty*, str. 57 in nasl.) Rosenberg obsoja dvoumnost stičnih točk + med politično in umetniško revolucijo, pri čemer se sklicuje na + zmedo, ki jo je -- zdaj že precej omiljeno -- ustvarila kultura + štiridesetih in petdesetih let v Ameriki. Vendar se zdi, da njegova + diagnoza vsebuje resnico, ki je še vedno aktualna, ko pravi, da iz + teh nesporazumov "izhaja slaba vest, stanje prevare in samoprevare. + Brez pretiravanja lahko rečemo, da je slaba vest o revoluciji + tipična bolezen današnje umetnosti" (str. 60). + + + +Pravzaprav so se spremenile same naloge kritike. Če gre za to, da se +izvede nekakšna spremenljiva selekcija brez aprioristične podpore, da bi +ugotovili strukturo problemov, s katerimi se zmedeno soočajo in jih +puščajo v nastajanju mlajše generacije in tisti redki mojstri "tretje +generacije" modernega gibanja, ki so kulturno živi, ni več mogoče enkrat +za vselej določiti primerjalnih pogojev, primernih za utemeljitev +zgodovinske analize. Tako kot arhitektura se je tudi kritika prisiljena +nenehno revolucionirati v iskanju parametrov, ki so vsakič znova +primerni. + + + +Prav tako se ni več mogoče zateči k temu, kar je tradicionalno +predstavljalo varnostni ventil kritike: k oprostilni ali obsojajoči +sodbi o samem delu. + + + +Nesmiselnost takšne dogmatične drže kritikov je preveč očitna. S tem ne +želimo biti napačno razumljeni: nikakor ne mislimo, da bi bilo treba +sodbo odpraviti v nekakšnem relativističnem limbu, kjer *tout se tient*. +Bolj želimo poudariti težave, v katere se znajdejo tisti, ki so +prisiljeni vsakodnevno prihajati v stik ne z dobro ali slabo dokončanimi +deli, temveč z mešanico nerešenih namenov, novih idej, vpeljanih v +najbolj razočarane in tradicionalne kontekste, zadržanih intuicij in +projektov, ki so namerno neizvedljivi. + + + +Ali je mogoče to motečo panoramo oceniti na tradicionalen način, ali pa +na tej točki ne postane posebna naloga kritike, da razume njene notranje +pomene in jo uredi v začasnem suspenzu sodbe? + + + +Nepristranski pregled trenutnega stanja arhitekturne kulture pokaže, da +je zaradi neskladnosti in izmuzljivosti velikega dela današnje +produkcije jasno, da se soočamo s tihim in morda nezavednim +prizadevanjem, da bi na eni strani razglasili smrt arhitekture, na drugi +strani pa zmedeno našli novo in nepredvideno razsežnost arhitekturnega +dela. + + + +Zato smo govorili o priložnosti za novo razpoložljivost kritika: gotovo +strogo in nadzorovano, vendar še vedno sorazmerno z nalogami, ki jih +nalaga zgodovinski trenutek[^2]. + +[^2]: Ta razpoložljivost je še toliko bolj potrebna zaradi nenehnega + spreminjanja umetniških izkušenj na različnih pomenskih področjih, + ki se pogosto prekrivajo. Zato kriza vsake definicijske estetike, ki + jo sankcionira Plebejova historizirana semantična kritika in ki jo + Garroni vrača k "pluralnemu pojmu umetnosti", očitno zahteva izjemno + kompleksen način kritike in estetiko -- če sploh -- kot "pokazatelj + odprtega občutka umetniškega polja, ki je samo odprto in + nepredvidljivo", kot ugotavlja tudi Anceschi. (Prim. Armando Plebe, + *Processo all'estetica*, La Nuova Italia, Firenze 1952; Emilio + Garroni, *La crisi semantica delle arti,* Officina ed., Roma 1964, + str. 109 in naslednje; Luciano Anceschi, *Progetto di una + sistematica dell'arte,* Mursia, Milano 1962 in: *Kritika, + filozofija, fenomenologija* in: "Il Verri", 1967, št. 18, str. + 13--24). V tem okviru je kritika, ki je izgubila upanje, da bo našla + vnaprej določeno oporo v strogo filozofski estetski misli, dobila + nove odgovornosti in avtonomijo. + + + +Na tej točki se pojavi problem strogega temelja kritičnih instrumentov. + + + +Navsezadnje je bila kritika moderne arhitekture skoraj do danes +prisiljena nadaljevati po poteh, ki temeljijo na brezobzirnem empirizmu: +to je bila morda edina možna pot, saj je umetnost našega stoletja +prepogosto zaobšla ideološke konvencije, spekulativne temelje in samo +estetiko, ki jo je imel kritik na voljo. Tako zelo, da so avtentično +kritiko moderne umetnosti, zlasti med dvajsetimi in štiridesetimi leti +20\. stoletja, lahko izvajali le tisti, ki so imeli pogum, da svojih +metod analize niso izpeljali iz že uveljavljenih filozofskih sistemov, +temveč iz neposrednega in empiričnega stika s povsem novimi problemi +vizualne komunikacije, ki jih je postavila avantgarda. + + + +Tega kritičnega empirizma ne smemo presojati prehitro. Pevsner, Behne, +Benjamin, Giedion, Persico, Giolli, Argan, Dorner ali Shand so v +predvojnem obdobju z njo presegli omejitve miselnih orodij svojega časa +in od poetike moderne umetnosti prevzeli sposobnost branja novih pojavov +v njihovi naravi odprtega procesa, nenehne spremenljivosti, odrešitve +naključnega, nerazumskega, gestualnega, na meji. + + + +Na to empirično tradicijo je povojna kritika lahko cepila prispevke +Lukacijevega realizma, eksistencializma in relativizma, Husserlove +fenomenologije, nekaterih Bergsonovih obnovitev, ponovnega branja +čistega vizibilizma v slogu Fiedlerja, Croceanizma in v zadnjem času +*Gestaltpsihologije*, strukturnega jezikoslovja, semantike, semiologije, +teorije informacij in antropološkega strukturalizma. + + + +Torej kritični eklekticizem? Morda, vendar vsaj ne povsem negativno. + + + + + +Ta eklekticizem je deloma pokazal, da so problemi sodobne arhitekture +naprednejši od tistih, ki jih obravnavajo metode razlage, deloma pa je +pokazal operativno neodvisnost kritike, tako da so tudi sami filozofi +priznali, da od nje prejemajo nove spodbude in probleme[^3]. + +[^3]: V zvezi s tem so rezultati okrogle mize, ki je potekala na rimskem + sedežu INARCH marca 1961 (govorili so G. Calogero, R. Assunto, R. + Bonelli, A. Plebe), deloma objavljeni v: "L'Archiiettura cronache e + storia", 1961, VII, št. 71, str. 336--37. + + + +Toda ko se pokaže kriza v delovanju kritike (saj ni več mogoče, da bi +zavzemala eno samo stališče v korist enega samega toka moderne +arhitekture), ko se odkrije imanentna dialektika aktualne umetnosti, se +empirizem in eklekticizem pokažeta kot nevarnosti, kot orodji, ki ne +zagotavljata več notranje strogosti kritike. + + + +To kaže na zanimanje, ki ga je v zadnjem času izkazala arhitekturna +kritika za raziskave, ki so v humanistiko ter analizo jezikovnega in +vizualnega komuniciranja vnesle metode, podobne tistim iz empiričnih in +eksperimentalnih znanosti. + + + +Strukturalizem in semiologija sta danes na dnevnem redu celo v +arhitekturnih praksah. In takoj lahko izpostavimo njihove pozitivne +prispevke k analizi oblikovanja: najprej zadovoljijo potrebo po +znanstveni podlagi, vsi pa vemo, da je objektivnost potreba, ki je +povsem primerna za trenutke globokega vznemirjenja in negotovosti. +Drugič pa predlagajo sistematično zavezanost razumevanju pojavov, ki +odpravlja poetiko tesnobe in krize, ki sta zaradi potrošnje postali +izmikajoči se in neučinkoviti. + + + +Kritika, ki se ne želi prepustiti nekoristnim jeremijam, mora temeljito +diagnosticirati. Strukturalizem in semiologija sta kot diagnostični +metodi -- ko sta bili prepoznani kot taki in ne kot modni doktrini ali +enotni dogmatični *korpus -* že dokazali svojo učinkovitost. + + + +Hkrati pa so pokazale svoje nevarnosti in tudi ideologizem, ki se skriva +za njihovo navidezno ideološko suspenzijo. Zato je kritika ponovno +pozvana, da sama prispeva, da se odloči, da bo gradivo, ki ji je +ponujeno, vrnila na področje dobro utemeljenega historizma. + + + + + +Če je res, kot je zapisal François Furet[^4], da je Lévi-Straussov +strukturalizem očaral francosko levičarsko inteligenco zato, ker je +"preprosto in postopoma strukturni opis človeka, ki je postal predmet, +nadomestil prihod človeka-boga v zgodovini", je prav tako res, da je +večina moderne umetnosti ta preobrat pričakovala, od dadaizma in +nekaterih vidikov De Stijla in sovjetskega konstruktivizma do Le +Corbusiera, če se pravilno bere; in zagotovo ni mogoče reči, da +sprejetje konca mita humanističnega antropocentrizma za te umetniške +izkušnje ni povzročilo novega in pristnejšega mesta človeka v odnosu do +sveta, ki ga je strukturiral. + +[^4]: François Furet, *Gli intellettuali francesi e lo strutturalismo*, + v: Tempo presente, 1967, št. 7, str. 14. + + + +Na neki način bi lahko Lévi-Straussa imeli za Parmenida te filozofije +(*malgré soi)* neohelvetijskega okusa: struktura in red proti neredu +zgodovine, stalnost Biti proti fenomenologiji postajanja, stabilnost +skupnih mehanizmov, na katere je zreduciran človek, proti sartrovskemu +dialektičnemu razumu (vendar lahko že vidimo znake rušilnih paradoksov +neozenonov): Za zdaj nas zanima razumevanje pomena nekaterih izjemnih +stičišč med strukturalistično *modo* in nekaterimi pojavi, ki se +pojavljajo zlasti v umetniški in arhitekturni kulturi. Tangence, za +utemeljitev katerih se ni treba zatekati k hipotezi o neposrednih +vplivih, ki skoraj zagotovo ne obstajajo. Nasprotno, prav dejstvo, da ta +neposredna izmenjava ni dokazljiva, postane na tej točki avtonomen +razlog za zanimanje, ki kaže na obstoj skupnega obzorja, ustvarjenega s +skupnim odnosom do trenutnega stanja človeka. + + + +Pri tem je še posebej pomembno opozoriti, da tako etnološki +strukturalizem v prvotnem pomenu, Foucaultova "arheologija humanističnih +ved", antihumanistična orgija poparta in Kahnovo iskanje *nove +objektivnosti* v arhitekturi vztrajajo na istem idealnem področju (in +radi bi rekli ideološkem, če ta izraz ne bi dobil okusa polemičnega +paradoksa za takšne raziskave). Odkritje, da je to idealno območje +predlog protizgodovinskega znanja in načina delovanja, je lahko +strašljivo ali neprijetno. Vendar bomo veliko manj razočarani, če bomo +poskušali iti dlje, se poglobiti v pojave in se ne bomo pustili +odpeljati neustreznim ideološkim pomislekom. + + + +Ali se ni moderna umetnost že od svojega prvega pojava v evropskih +avantgardnih gibanjih predstavljala kot pravi izziv zgodovini? Ali ni +poskušala uničiti ne le zgodovine, temveč celo sebe kot zgodovinski +objekt? Dada in De Stijl nista tako nasprotna, če ju ponovno beremo s +tega posebnega vidika. + + + +Vendar je še več. Med mitom reda Louisa Kahna, ki se hermetično pogreza +v materiale, ki jih ponuja zgodovina, da bi do skrajnosti destoriciziral +arhitekturno oblikovanje, in neoplastičnim misticizmom, katerega cilj je +uničiti nasprotja in drame v mesijanski pomiritvi, je veliko manjša +razdalja, kot bi lahko sklepali iz neposredne primerjave med deli, kot +sta delavnici Salk in Schröderjeva hiša. + + + + + +Tradicionalni antihistorizem avantgarde tako najde svojo potrditev prav +v izkušnjah, ki so si zadale nalogo, da ga presežejo. Za to obstaja +razlog. Če je res, da je "mit proti zgodovini", kot dokazuje Barthes, in +da svojo mistifikacijo doseže z disimulacijo umetnega (in ideološke +umetnosti) za masko domnevne "naravnosti"[^5], lahko trenutek, ki je +tako intenzivno usmerjen v to, da se z *novimi miti* izogne zavezanosti +razumevanju sedanjosti, kot je sedanja, povzroči le, da postanejo *moda* +in *mit* celo raziskave, ki s ponovno strogostjo in močjo skušajo +vzpostaviti sistematično in objektivno branje sveta, stvari, zgodovine, +človeških konvencij. + +[^5]: Pri tem imamo seveda v mislih Rolanda Barthesa *mitologij*. + + + +Zlasti v arhitekturni kulturi (enako velja za vse tehnike vizualne +komunikacije) se zdi, da iskanje naprednejše kritike ogroža same temelje +kritičnega duha. + + + + + +"Če obstaja kriza -- je leta 1957 zapisal Argan --, to ni kriza kritike, +ki ne od včeraj postavlja velike ideologije, koncepte in sisteme v +težave. Tudi to samo po sebi ne bi smelo biti razlog za preplah: kritika +je sestavljena iz kriz, ni je mogoče misliti drugače kot kritiko in +premagovanje lastnih rezultatov. Izida te krize ni mogoče predvideti: +kritika ne dopušča odrešitve ali vnaprejšnje obsodbe. Vendar pa bo +rešitev -- rešitev duha kritike, ki sta ga moderna umetnost in kultura +podedovali od razsvetljenstva -- verjetna, če bo kritika kritika izkustva +in ne hipotez: če bo končno, tudi v umetnosti, zgodovinska kritika."[^6] +No, približno deset let po Arganovi jasni diagnozi lahko rečemo, da v +umetnosti in arhitekturi še nikoli ni tako prevladovala neizrekljivost +hipoteze in tako malo ustvarjalca izkušnje. Prav tako je treba dodati, +da kritika nikoli ni imela tako nezgodovinskega značaja kot tista, ki +spremlja širjenje te arhitekture. + +[^6]: Giulio Carlo Argan, *La crisi dei valori* (1957), zdaj v: + *Odrešitev in padec moderne umetnosti,* Il Saggiatore, Milano 1964, + str. 38. + + + +Iz tega, kar smo lahko na kratko omenili do zdaj, je razvidno, da se +kritik, ki želi iz izkušenj sodobne arhitekture narediti zgodovinske in +ki hoče njihovo zgodovinskost iztrgati iz primeža preteklosti, v veliki +meri znajde proti toku, v spornem položaju. + + + +V kolikšni meri ta spor vključuje zgodovinskost modernega gibanja? In v +kolikšni meri ločitev od toka prakse kaže na globoko krizo *operativne +kritike* ali pa ne odpira novega načina delovanja kritike? In še enkrat, +kakšne odnose lahko zgodovina in kritika legitimno vzpostavita z novimi +znanostmi in komunikacijskimi teorijami, pri tem pa ohranita svoje +posebne pravice, svoje posebne vloge in svoje posebne metode? + + + +To so v bistvu vprašanja, na katerih temelji ta knjiga in v katerih je +morda namesto dokončnih odgovorov treba iskati začasne pristope in +rešitve; prepričani smo, da morajo biti metodologije zgodovine tesno +povezane z nalogami, ki jih zgodovina sama v problematičnosti svojega +razvoja ponuja tistim, ki se nočejo prepustiti vsakdanjim mitologijam in +mitologijam -- analognim in nasprotnim -- katarze, ki bi jih radi izvlekli +iz tihega pogrezanja v ničnost "zgodovinskega razuma". + + + +## Instrumenti kritike + + + + + + + + + +## Naloge kritike + + + + + + + + + + + + + + + +## Instrumenti kritike + +Končni cilj kritične metode je penetracija "razum zgodovine" (gl. tudi +naslov, *teorije in zgodovina*). diff --git a/index.md b/index.md index a15e952..4036844 100644 --- a/index.md +++ b/index.md @@ -2,22 +2,21 @@ title: "bavbavhaus.net" ... -> Odkrivanje zatona arhitektov kot aktivnih ideologov, spoznanje o -> ogromnih tehnoloških zmožnostih racionalizacije mesta in ozemlja skupaj -> z vsakodnevnimi ugotovitvami o njihovi brezkoristnosti ter zastaranje +> Odkrivanje zatona arhitektov kot aktivnih ideologov, spoznanje o ogromnih +> tehnoloških zmožnostih racionalizacije mesta in ozemlja skupaj z +> vsakodnevnimi ugotovitvami o njihovi brezkoristnosti ter zastaranje > specifičnih metod projektiranja še preden so njihove hipoteze lahko -> preverjene v realnosti za arhitekte tvorijo tesnobno vzdušje, ki na -> obzorju ponuja vpogled na zelo konkretno ozadje, zastrašujoče kot -> največje zlo ... [@tafuri1969peruna, 77] +> preverjene v realnosti za arhitekte tvorijo tesnobno vzdušje, ki na obzorju +> ponuja vpogled na zelo konkretno ozadje, zastrašujoče kot največje zlo ... +> [@tafuri1969peruna, 77] -[[bavbavhaus.net|index.md]] je poskus *hekanja* prokrastinacije in -produktivne subsumpcije neusmerjenega raziskovanja ter zapisovanja pod -splet hiperpovezav okoli teme arhitekture in kapitalističnega razvoja. +[bavbavhaus.net](index.md) je poskus *hekanja* prokrastinacije in poskus +produktivne subsumpcije neusmerjenega raziskovanja ter zapisovanja pod splet +hiperpovezav okoli teme arhitekture in kapitalističnega razvoja. --- lang: sl references: -######################################################################## - type: article-journal id: tafuri1969peruna author: diff --git a/marx_digresija_o_produktivnem_delu.md b/marx_digresija_o_produktivnem_delu.md index e1348cf..7f525b3 100644 --- a/marx_digresija_o_produktivnem_delu.md +++ b/marx_digresija_o_produktivnem_delu.md @@ -187,68 +187,6 @@ podrejen kapitalu. ::: -::: horizontal - -Delo se v dejanskem produkcijskem procesu *realiter* spreminja v -kapital, toda ta sprememba [je] pogojena s prvotno menjavo med -denarjem in delovno zmožnostjo [Arbeitsvermögen]. Šele s to -*neposredno* spremembo dela v *upredmeteno* delo, ki ne pripada -delavcu marveč kapitalistu, se denar spremeni v kapital, tudi tisti -del [denarja], ki je dobil formo produkcijskih sredstev, delovnih -pogojev. Pred tem je denar samo *na sebi* kapital, pa najsi eksistira -v svoji lastni formi ali pa v formi blag (produktov), ki imajo neko -podobo, v kateri lahko služijo kot produkcijska sredstva novih blag. -To določeno *razmerje* do dela šele spremeni denar ali blago v -kapital, delo pa, ki s tem svojim razmerjem do produkcijskih pogojev, -razmerjem, ki mu ustreza določeno obnašanje v dejanskem produkcijskem -procesu, spreminja denar ali blago v kapital, tj. delo, ki nasproti -delovni zmožnosti osamosvojeno *upredmeteno* delo ohranja in veča v -njegovi vrednosti, je *produktivno* delo. Produktivno delo je samo -neki skrajšan izraz za celotno razmerje in za način, v katerem delovna -zmožnost figurira v kapitalističnem produkcijskem procesu. -Razlikovanje od *drugih* vrst dela pa je izredno pomembno, ker izraža -prav tisto oblikovno določenost dela, na kateri sloni celoten -kapitalistični produkcijski način in kapital sam. -*Produktivno delo* je torej takšno delo -- v sistemu kapitalistične -produkcije -- ki producira presežno vrednost za svojega employer -[delodajalca] ali, je delo, ki spreminja objektivne delovne pogoje v -kapital, njihovega posestnika pa v kapitalista, torej delo, ki -producira svoj lasten produkt kot kapital [@marx1994economic, 130-131; -slovenski prevod odlomka iz @marx1977historicni, 133-134]. - -In the real production process labour is converted *in reality* into -capital, but this conversion is conditioned by the original exchange -between money and labour capacity. It is only through this *direct* -conversion of labour into *objectified* labour which belongs not to -the worker but to the capitalist that the money is converted into -capital, including the part which has taken on the form of the -means of production, the conditions of labour. Previously money -was only capital in *itself*, whether it existed in its own form or in -the form of commodities (products) which possessed a shape -enabling them to serve as the means of production for new -commodities. -It is only this particular relation to labour which -converts money or commodity into capital, and that labour is -*productive labour* which -- by means of this relation it has to the -conditions of production, to which there corresponds a particular -position in the real production process -- converts money or -commodity into capital, i.e. preserves and increases the value of -the *objective labour* which has attained an independent position -vis-à-vis labour capacity. Productive labour is only an abbreviation -for the whole relation in which, and the manner in which, labour -capacity figures in the capitalist production process. It is however -of the highest importance to distinguish between this and *other* -kinds of labour, since this distinction brings out precisely the -determinate form of labour on which there depends the whole -capitalist mode of production, and capital itself. -*Productive labour*, therefore, is labour which -- in the system of -capitalist production -- produces surplus value for its EMPLOYER or -which converts the objective conditions of labour into capital, and -their owners into capitalists, hence labour which produces its own -product as capital [@marx1994economic, 130-131]. - -::: - > Kapitalistični produkcijski način zato tudi ni le produkcija blag. Je diff --git a/ranciere_koncept_kritike_in_kritika_politicne_ekonomije.md b/ranciere_koncept_kritike_in_kritika_politicne_ekonomije.md index 6fc8ea7..8cc259b 100644 --- a/ranciere_koncept_kritike_in_kritika_politicne_ekonomije.md +++ b/ranciere_koncept_kritike_in_kritika_politicne_ekonomije.md @@ -3,7 +3,7 @@ title: "Jacques Rancière, Koncept kritike in kritika politične ekonomije" ... Pri Rancièrjevem besedilu zasledujemo nit, ki jo izpostavi Primož -Krašovec v [[*Tujost kapitala*|krasovec_tujost_kapitala.md]]. In sicer +Krašovec v [*Tujost kapitala*](krasovec_tujost_kapitala.md). In sicer naj bi Rancière odločilno pokazal, da pri dilemi med teorijo fetišizma in tezo o avtonomiji kapitala ne gre nujno za "igro ničelne vsote" ter da je mogoče razviti antihumanistično teorijo fetišizma @@ -21,7 +21,7 @@ neznanstven ostanek pri Marxu. A zdi se, da gre za "znanstven" napredek iz kritike ideologije, koncepta, ki se ga Althusser oklepa. --> -# Kritika politične ekonomije v *Pariških rokopisih 1844* +## Kritika politične ekonomije v *Pariških rokopisih 1844* *Uvod v koncept kritike*. Rancière skuša določiti "podobo kritične teorije, ki deluje v *Pariških rokopisih 1844*". In sicer, pravi, gre za @@ -75,7 +75,7 @@ vzgibi --> -# Kritika in znanost v *Kapitalu* +## Kritika in znanost v *Kapitalu* @@ -102,7 +102,7 @@ kapitalistična produkcijska razmerja sama. (Krašovec 62-63) 153: [kaj je določujoče razmerje ...] -# Opombe za sklep +## Opombe za sklep --- lang: sl diff --git a/teorija_tehnologije.md b/teorija_tehnologije.md index 1a1b582..7720444 100644 --- a/teorija_tehnologije.md +++ b/teorija_tehnologije.md @@ -161,8 +161,8 @@ Kapitalistični stroji in industrija. preddelavci, delavci s stroji, "feeders", tehniki - posebnost kapitalizma je, da tehnološki razvoj poteka hitreje in bolj - kontinuirano (tu je neka povezava z - [[marx_digresija_o_produktivnem_delu.md]]). + kontinuirano (tu je neka povezava s [produktivnim + delom](marx_digresija_o_produktivnem_delu.md)). - Marx je dober, ker brzda svoje konzervativne impulze. Njegov refleks ni, da se vrača v zlato dobo obrti. @@ -190,6 +190,15 @@ Kapitalistični stroji in industrija. - vpr: kdaj stroji postanejo prijazni? (ko se začnejo vpeljevat v gospodinjstva) +## Michael Heinrich, *Kritika politične ekonomije* + +Podobno z delom ima tudi *kapitalistični produkcijski proces* dvojni +značaj: je enotnost konkretnega *delovnega procesa* in *procesa +uvrednotevanja* -- producira izdelke in presežno vrednost +[@heinrich2013kritika, 99]. + + +