From 364c21ec62f9b28f487ee278e2c3d1ff7638bf79 Mon Sep 17 00:00:00 2001 From: urosm Date: Fri, 21 Jun 2024 15:32:15 +0200 Subject: [PATCH] update notes --- README.md | 27 +- antiranciere.md | 41 + arhitekturno_delo_in_kapitalisticni_razvoj.md | 53 + index.md | 8 +- intelektualno_delo.md | 4 +- mladi_lukacs.md | 1407 +++++++++++++++++ neusmerjeno_pisanje.md | 12 + organiziranje_pesimizma.md | 3 +- produktivno_delo.md | 22 +- ...n_razredna_zavest.md => razredna_zavest.md | 108 +- 10 files changed, 1637 insertions(+), 48 deletions(-) create mode 100644 antiranciere.md create mode 100644 arhitekturno_delo_in_kapitalisticni_razvoj.md create mode 100644 mladi_lukacs.md rename zgodovina_in_razredna_zavest.md => razredna_zavest.md (68%) diff --git a/README.md b/README.md index 79cd9f8..e2c6642 100644 --- a/README.md +++ b/README.md @@ -5,24 +5,23 @@ Zapiski in skripte za pretvarjanje zapiskov v različne formate in generiranje Recepti za generiranje so opisani v `Makefile`: ```make -# All notes referenced with internal links, starting from `index.md`. -NOTES = $(shell pandoc lua pandoc/collect_notes.lua index.md) -# All pages referenced with internal links, starting from `index.md`. -PAGES := $(patsubst %.md,public_html/%.html,$(NOTES)) -# All parts referenced with internal links in `$(1)`, plus the sitemap. -PARTS = $(patsubst %.md,public_html/%.html.part,$(shell pandoc lua pandoc/collect_links.lua $(1))) public_html/sitemap.html.part - .PHONY: all -all: $(PAGES) +all: dependencies.mk -.SECONDEXPANSION: -public_html/%.html: flags = $(patsubst %,-M parts=%,$(filter-out $<,$^)) -public_html/%.html: %.md $$(call PARTS,%.md) - pandoc --data-dir pandoc -d bavbavhaus.net.yaml -M slug=$* $(flags) -o $@ $< +dependencies.mk: + pandoc lua pandoc/dependencies.lua index.md $@ + +include dependencies.mk + +PANDOCFLAGS := --data-dir pandoc +BAVBAVHAUSFLAGS = $(PANDOCFLAGS) -M slug=$* + +public_html/%.html: parts = $(filter-out $<,$^) +public_html/%.html: %.md + pandoc $(BAVBAVHAUSFLAGS) -d bavbavhaus.net.yaml $(patsubst %,-M parts=%,$(parts)) -o $@ $< -.SECONDARY: public_html/%.html.part: %.md - pandoc --data-dir pandoc -d bavbavhaus.net.part.yaml --id-prefix $* -M url=$*.html -M slug=$* -o $@ $< + pandoc $(BAVBAVHAUSFLAGS) -d bavbavhaus.net.part.yaml --id-prefix $* -o $@ $< ``` Navodila za uporabo: diff --git a/antiranciere.md b/antiranciere.md new file mode 100644 index 0000000..18e818b --- /dev/null +++ b/antiranciere.md @@ -0,0 +1,41 @@ +--- +title: "Antirancière" +description: | + Kritike poznorancièrovskih političnofilozofskih konceptov. +... + +## "Je čas emancipacije minil?" [@ranciere2012je] + + + + +: Tabela @todo + + spontanizem organizacija +--------------- ------------------ -------------- + **optimizem** Rancière Negri + **pesimizem** Comité invisible + + + +Tronti, Tafuri, Benjamin ... + +--- +lang: sl +references: +- type: article-journal + id: ranciere2012je + author: + - family: Rancière + given: Jacques + title: "Je čas emancipacije minil?" + translator: + - family: Benčin + given: Rok + container-title: "Filozofski vestnik" + volume: XXXIII + issue: 1 + issued: 2012 + page: 133-145 + language: sl +... diff --git a/arhitekturno_delo_in_kapitalisticni_razvoj.md b/arhitekturno_delo_in_kapitalisticni_razvoj.md new file mode 100644 index 0000000..0040b33 --- /dev/null +++ b/arhitekturno_delo_in_kapitalisticni_razvoj.md @@ -0,0 +1,53 @@ +--- +title: "Arhitekturno delo in kapitalistični razvoj" +... + +- Uvod. + + Poglavje uvede v problematiko in povzame ostala poglavja. + + - Teoretska predzgodba, Tafuri. Od ideologije do tehnologije. + + Izhajamo iz tafurijanske analize. Kakšen vpliv je imela in kako so jo + razumeli. Toda moramo seči preko enostavnega zoperstavljanja "napačne" in + "pravilne" zavesti (Lukács) in jo umestiti v problematiko delitve dela + (Adorno). + + Toda tudi tukaj ni dovolj, da ostanemo na enostavnem očitku o gospostvu + intelekta nad roko. Ta proces ima tudi tehnično plat (zato govorimo o + kapitalističnem razvoju). Zgodba o florentinski kupoli. + + - Arhitektura in postajanje kapitala. Arhitektura : metropola; arhitektura : + tehnologija. + + Redefinicija arhitekturne zgodovine kot zgodovine posebnega odnosa med + arhitekturo in [nečim tehničnim]. + +- [Produktivno delo](produktivno_delo.md#subsumpcija). + - Marx. Produktivno delo. + - Ferro. Gradbišče / načrt. +- Intelektualno delo. + - Tafuri. [Teorija avantgard](kritika_arhitekturne_ideologije.md) in [intelektualnega dela](intelektualno_delo.md). + - [Zgodovina softwarea](teorije_tehnologij.md). +- Arhitekturna in realna avtonomija kapitala. + - (Arhitekturna kultura in tehnologija.) + + + +--- +lang: sl +references: +- type: article-journal + id: tafuri1970lavoro + author: + - family: Tafuri + given: Manfredo + title: "Lavoro intellettuale e sviluppo capitalistico" + title-short: "Lavoro intellettuale" + container-title: "Contropiano: materiali marxisti" + issue: 2 + issued: 1970 + page: 241-281 + language: it +# vim: spelllang=sl +... diff --git a/index.md b/index.md index 7112b51..955fbe7 100644 --- a/index.md +++ b/index.md @@ -10,10 +10,10 @@ index: true > arhitekte tvorijo tesnobno vzdušje, ki na obzorju ponuja vpogled na zelo > konkretno ozadje, zastrašujoče kot največje zlo ... [@tafuri1969peruna, 77] -*bavbavhaus.net* je poskus *hekanja* prokrastinacije in poskus sploščitve -nekaterih idej o ["sanjskem datotečnem formatu"](neusmerjeno_pisanje.md) v -enostaven sistem povezanih in vzporednih zapiskov okoli tem [arhitekturnega -dela](intelektualno_delo.md) in [tehnologije](teorije_tehnologij.md). +*bavbavhaus.net* je poskus hekanja prokrastinacije in sploščitve nekaterih idej +o ["sanjskem datotečnem formatu"](neusmerjeno_pisanje.md) v enostaven sistem +povezanih in vzporednih zapiskov okoli teme [arhitekturnega dela in +kapitalističnega razvoja](arhitekturno_delo_in_kapitalisticni_razvoj.md). --- lang: sl diff --git a/intelektualno_delo.md b/intelektualno_delo.md index 43854ce..2c9e3b0 100644 --- a/intelektualno_delo.md +++ b/intelektualno_delo.md @@ -2284,10 +2284,10 @@ description: | ::: fauxnote > 22. Horst Rittel, [*Überlegungen zur wissenschaftlichen und politischen -> Bedeutung der Entscheidungs­theorien*]{lang=de}, relazione dello +> Bedeutung der Entscheidungstheorien*]{lang=de}, relazione dello > Studiengruppe für Systemforschung, Heidelberg, str. 22 ss., zdaj v > zborniku v uredništvu H. Krauch, W. Kunz, H. Rittel, -> [Forschungs­planung]{lang=de}, München, Oldenbourg Verlag, 1966, pp. +> [Forschungsplanung]{lang=de}, München, Oldenbourg Verlag, 1966, pp. > 110--129. > 23. Prav tam. diff --git a/mladi_lukacs.md b/mladi_lukacs.md new file mode 100644 index 0000000..077d1ef --- /dev/null +++ b/mladi_lukacs.md @@ -0,0 +1,1407 @@ +--- +title: "Mladi Lukács" +... + +[Esej je bil pozneje objavljen v A. Asor Rosa, Intelektualci in delavski razred. +Saggi sulle forme di uno storico conflitto e di una possibile alleanza, La Nuova +Italia, Firence 1973, z naslovom L'anima, le forme, iz katerega je povzeto +besedilo. Ker tega nismo raziskovali, ne vemo, ali se ta različica ujema z +različico iz revije ali pa je bila v kakšnem delu spremenjena]. + +## 1. "Novi časi". + +"Blagoslovljeni časi": takšni, v katerih je nebesna plošča tista, ki začrta +poti, ki jih je mogoče prehoditi in premagati, in katerih poti osvetljuje +svetloba zvezd. Za te čase je vse novo in hkrati znano, pustolovsko in hkrati +poznano. Svet je širok in vendar podoben svojemu domu, saj je ogenj, ki gori v +duši, iz iste snovi kot zvezde; svet in jaz, svetloba in ogenj, sta jasno ločena +drug od drugega, vendar si nikoli nista tuja: ogenj je duša vse svetlobe, vsak +ogenj je odet v svetlobo. Tako dobi vsako dejanje duše v tej dvojnosti smisel in +polnost: totalnost v smislu in za čute; polnost, ker duša v sebi počiva v poteku +dejanja; polnost spet zato, ker se njeno početje od nje loči in, avtonomizirano, +najde svoje lastno središče ter zariše sklenjen krog okoli sebe. "1 (TR, str. +55). + +To je prva stran Teorije romana. Toda že prej je Lukács v enem najpomembnejših +esejev v zbirki Duša in oblike zapisal: "Bil je čas, -- mislimo, da je bil, -- ko +to, čemur zdaj pravimo oblika, kar mrzlično iščemo in se potapljamo v hladne +ekstaze, da bi ga destilirali kot edini ostanek iz spremenljivega kaosa, bil je +čas, ko vse to ni bilo nič drugega kot naravni jezik razodetja, krik, ki +nenadzorovano izbruhne, neposredna energija tresočih se gibanj. Kajti takrat se +še nismo spraševali, kaj to je, niti tega še nismo ločevali od materije in +življenja, ko ni bilo nič drugega kot najpreprostejši način, najkrajša pot do +medsebojnega razumevanja med dvema dušama iste vrste, dušo pesnika in dušo +občinstva. Danes je tudi to postalo problem" (AF, str. 232-33). Tu je prva +značilnost, ki jo je treba poudariti. Nešteto drugih primerov bi lahko pričalo o +tem, da stališča mladega Lukácsa ni mogoče niti razumeti niti prodreti vanj, ne +da bi izhajali iz njegovega globokega občutka specifičnosti eksistencialnega in +estetskega meščanskega problema, - občutka specifičnosti, ki lahko dobi tudi +drugo plat, ki je že prisotna v teh dveh citatih, veliko neizpolnjeno nostalgijo +po nedotaknjeni virtualnosti preteklosti. Res je: pri njem je prisotno tudi +iskanje arhetipskih vzorcev, figur in del, v katerih se napoveduje tipična +lastnost modernega esejista: to so tisti misleci in filozofi, ki jim je +tragično-ironični glas duha že skrivnostno spregovoril: Montaigne, Pascal in +predvsem Platon, ki ga Lukács opredeli kot največjega esejista vseh časov. Toda +te v času izolirane osebnosti najdejo plodna tla, da postanejo referenčne točke +celotne kulture šele takrat, ko se moderna doba predstavi s svojo zelo posebno +in nezamenljivo duhovno konfiguracijo. Pred tem trenutkom jih je mogoče +obravnavati kot preroke ali predhodnike, nikoli pa kot glasnike ali razlagalce, +povezane s pomenom in pričakovanji svojega časa. Veliki lik Sokrata, ki se v +prvem od esejev v zbirki Duša in oblike pogosto vrača narisan z nostalgičnimi +potezami, je v disonanci s klasičnim vzdušjem, s katerim je obdan: šele danes, v +moderni dobi, lahko v celoti dojamemo njegov eksistencialni pomen in popolnoma +razumemo njegovo sporočilo. + +Da bi ga bolje razumeli: po Lukácsu obstaja več stičnih in sorodnih točk med +klasično-pogansko in srednjeveško-transcendentalno umetnostjo kot med njima in +moderno-buržoazno umetnostjo. Klasična in srednjeveška umetnost namreč obe +temeljita na predpostavki dejanske človeške celovitosti (v obeh obravnavanih +primerih seveda drugačne vrste), do katere vodita po pogosto nasprotujočih si in +težavnih, a vedno možnih poteh. Za moderno umetnost je značilna prav izguba te +naravne celovitosti. Njeno ponovno iskanje je zanjo problem: osrednji in +specifični problem moderne umetnosti. Lukácsevo celotno razmišljanje od Duše in +oblik do Teorije romana se opira na ta problem. + +Ta samoidentifikacija lastne pozicije, ki je hkrati natančna identifikacija +pozicije meščanske ali moderne umetnosti, je že sama po sebi razlog za zelo +močno zanimanje za zgodnjo produkcijo tega misleca. Pravzaprav nam daje splošni +občutek o njegovem poskusu. Mladi Lukács nedvomno sodi med tiste, ki jih ni +veliko, ki poskušajo mimo vseh teoretičnih in tematskih težav priti natančno do +bistva obravnavanega vprašanja. Gledano s tega vidika, se že od samega začetka +uvršča v veliko miselno, estetsko in filozofsko tradicijo. In sklicevanje na +njegov globok občutek za specifičnost je le še en način izražanja istega +koncepta. Ta občutek specifičnosti, to samozavedanje lastne razločnosti in +drugačnosti, to dobro zavedanje, da predstavlja nekaj avtonomnega in +nezamenljivega glede na preteklost, so pravzaprav drže, ki jih zelo pogosto +najdemo na začetku in koncu velikih kulturnih izkušenj, - še posebej velikih +meščanskih kulturnih izkušenj. V teh odločilnih trenutkih se usoda duhovne ali +ideološke izbire izpolni, pozitivno ali negativno, zaradi globoko občutene +potrebe po njeni uveljavitvi proti različno nasprotujočim si zunanjim silam. +Mejnik razkriva najgloblje in najbolj skrivne vsebine civilizacije. Na poseben +način, kot je bilo rečeno, to velja za kulturno civilizacijo, kakršna je +meščanska civilizacija, ki ima avtonomijo duha za svojo temeljno predpostavko. +Čut za razlikovanje ji je zato prirojen in ne moremo se čuditi, da so njene +najvišje manifestacije zaznamovane z njim. Po našem mnenju ni naključje, da +moramo za iskanje dela, v katerem je problem moderne umetnosti obravnavan s tako +živim in zamerljivim občutkom za razlikovanje, v odnosu do preteklosti - do +celotne preteklosti -, morda poseči vse do Schillerjevih Pisma o estetski +vzgoji: dela, katerega vsebina je nedvomno zelo drugačna od vsebine Duše in +oblik, a se ga kljub temu spontano spomnimo zaradi te tesne, globoke sorodnosti +s predmetom naše obravnave. + +## 2. Rojstvo "problematičnega posameznika". + +Spremembe v času povzročajo spremembe v oblikah. Vendar ta odnos ni niti +neposreden niti mehaničen. Med časi in spreminjajočimi se oblikami je pravzaprav +tisto, kar je Lukács imenoval "transcendentalna topografija duha" (v Duši in +oblikah), ali pozneje (v Teoriji romana) pojasnjevalni in posredovalni poseg +filozofije zgodovine. + +To pomeni, da po Lukácsu med čistim empirizmom in poezijo ni nobenega razmerja. +Namesto tega obstaja razmerje med poezijo in dušo, med privilegiranimi trenutki +duha in oblikami, ki jim ab aeterno ustrezajo. + +To je tako res, da same eksistencialne analize zgodnjega Lukácsa nikoli ali +skoraj nikoli ne zadevajo vsakdanje empirične resničnosti, temveč po njegovem +mnenju najbolj resnično resničnost duše in idej: odnos, to je odnos človeka ne +do stvari, temveč do samega sebe. Empirija je čisti kaos ali, kot pravi, + "surovina", s katero ima padla duša pogosto opraviti, vendar ne da bi v tem, + kar nas kot samovoljnost, naključnost ali nedoločenost obdaja, prepoznala + svojo lastno zgodovino. Vendar pa duša, ne glede na to, kako zavestno je + postavljena nasproti kaosu empirije, za Lukácsa ni "kraj", kjer se absolutno + brez zadržkov opira na samo sebe in kljub ločenosti od sveta ali morda prav + zaradi nje najde moč, da se postavi v tiho avtonomijo. Na tej točki svoja + stališča jasno loči od vsakršne možnosti nesporazuma ali zamenjave z + mističnimi ali abstraktno idealističnimi teorijami. Zanj preusmeritev analize + eksistence v njena transcendentalna načela ne pomeni osvojiti točko prihoda + iskanja in v njej kot v sklenjenem in zadovoljnem krogu enkrat za vselej najti + tiste končne odgovore, ki potem ne ostanejo nič drugega kot velika nerešena + vprašanja o svetu in človeškem življenju. Predhodna opredelitev + transcendentalne topografije sodobne duše mu služi le za nakazovanje + izhodišča, ki po njegovem mnenju ni negotovo, ni nestabilno, predvsem pa ni + obremenjeno s preprostim empirizmom. Seveda je to že njegova temeljna izbira + (implicira na primer presojo razmerja med vednostjo in bitjo: pravzaprav si + sam ustvari interpretativni vidni kot, izhajajoč iz implicitnega poveličevanja + ideje-v-sebi v nasprotju s svetom). Za zdaj se bomo omejili na to, da bomo + opozorili na posledice, ki iz tega izhajajo, da bi najprej pojasnili celoten + obris Lukacijevega diskurza. + +Prvo lahko uganemo. Svet, kolikor je empiričen, nima moči nad dušo: "Resnična +eksistenca je vedno neresnična, zaradi empirične narave eksistence ni nikoli +mogoča." Ali z navidezno obrnjeno, a precej podobnega pomena izjavo: "Da bi +živel, se mora človek vrniti v temo, zanikati mora eksistenco" (AF, str. 307). +Če pa svet kot empirija nima nobene moči nad dušo, je, nasprotno, dejstvo, ki je +duši lastno - to je dejstvo, ki se je tesno dotika -, da ne poseduje več +spontano sveta v nobeni obliki totalnosti. Izguba naravne posesti sveta torej ni +brez pomena za stanje duše, - ki je prav iz območja gotovosti padla v območje +večnega spraševanja in iskanja. To novo stanje duše, neznano vsej naši +preteklosti, najde pri Lukácsu izraz v figuri "problematičnega posameznika", +subjekta in hkrati privilegiranega objekta celotne eksistencialne in estetske +teme modernega sveta. "Problematični posameznik" je tisti, za katerega - če +hočemo prevzeti, vendar obrnjeno, formulo, ki jo je Lukács uporabil za +opredelitev klasične umetnosti - je tisti, za katerega "bivanje in usoda, +pustolovščina in uspeh, življenje in bistvo niso več identični pojmi" (TR, str. +57) (kot so bili prej v primeru klasicizma, kot so bili v drugačni obliki +kasneje za srednjeveško transcendenco). + +Toda kaj se je zgodilo, da je prišlo do tega preloma v sami "sestavi" biti in +med njenimi vzajemnimi in nujnimi sestavinami? Tu začne diskurz prodirati v +globino, - v dvojnem smislu, da se Lukácsevo stališče jasneje konfigurira in +jasneje pokaže svoje meje, - prav zato, ker Lukács v skladu s svojimi +predpostavkami za ta pojav ne išče zunanjih razlag, ki bi bile z njegovega +stališča vedno obrobne, temveč skuša v sami konfiguraciji duha prepoznati +razloge za opisani fenomen. Kasneje bomo videli, kaj si je treba misliti o tej +"koherenci" (in s kakšno vsebino jo konkretno napolni sam Lukács, tako da ne +ostane, kot bi se tu morda zdelo, zgolj abstraktna koherenca). Zdaj nas bolj +zanima, kako izpostaviti notranjo "igro", ki jo ta stroga koherenca igra za +namene stališča, ki ga zagovarja Lukács. Rekli bomo torej, da je za Lukácsa duh +sam sebi odgovoren za svojo lastno zgodovino. Njegove možnosti, tako kot njegov +šah, imajo povsem enak izvor. Lukács piše: "Odkrili smo produktivnost duha: zato +so arhetipi v naših očeh enkrat za vselej izgubili svoj objektivni dokaz, naša +misel pa bije neskončno pot približka, ki ni nikoli dokončan. In malo naprej: "V +nas samih smo odkrili edino pravo bistvo: razlog, zakaj smo morali izkopati +nepremostljiva brezna med vednostjo in delovanjem, med dušo in podobami, med jaz +in svetom ter refleksivno odtrgati vsako substancialnost, postavljeno onkraj +brezna; razlog, zakaj se je moralo naše bistvo spet dvigniti v status postulata +za nas in izkopati še globlje in bolj grozeče brezno med nami in nami" (TR, str. +61). Tej Lukacsevi analizi bi lahko ugovarjali, da je tavtološka: na ta način se +dejansko vzrok in posledica pojava na koncu izkažeta za skoraj identična. Res pa +je, da Lukács s to relativno tavtologijo in v mejah, ki so lastne njegovi +poziciji, pride do popolnega opisa pojava, ki bi ga lahko povzeli takole: +produktivnost duha je temelj modernega problematizma in tako izraža in hkrati +odraža eksistencialno in umetniško krizo našega časa. Problematični posameznik +je torej otrok produktivnosti duha; je zgodovinski in teoretski proizvod razvoja +moderne filozofije od njenih začetkov do danes. + +## 3. "Produktivnost duha" in "beda sveta". + +Ta sklep lahko vsaj za zdaj štejemo za zadovoljivega v teh dveh različnih +pomenih ali zornih kotih diskurza. V Lukácsevih očeh bi se zdel zadovoljiv, saj +do njega konkretno pride s ponovnim preučevanjem in kritičnim filtriranjem + celotne miselne tradicije, na katero je najtesneje navezan. Zadovoljiva je + tudi za nas, saj se nam zdi teorija oblik mladega Lukácsa ravno skrajni + produkt vrste buržoaznih filozofskih stališč, ki so med seboj tesno povezana + in se hkrati presegajo. V luči zgornjih citatov bi lahko mladega Lukácsa + opredelili kot kantovca, ki predpostavke svojih filozofskih stališč podvrže + strogi samokritiki, pri čemer se ne brani uporabiti instrumentov, ki jih je že + izdelala antiidealistična meditacija Schopenhauerja, Kierkegaarda in + Nietzscheja. Za nas je novost njegovega stališča v tem, da svet idej sam po + sebi (abstraktna produktivnost duha) ponovno postavi v komunikacijo s svetom + eksistence in s tem povzroči eksplozijo zaprtega univerzuma klasične nemške + filozofije. Svet idej, spuščen v živo substanco duše, sicer dobi konkretno + obliko, ki mu jo lahko zagotovi le eksistenca, vendarle pa se pokaže obrat + njegove izjemne ustvarjalne moči - njegova nepremostljiva meja in hkrati + začetek njegovega dramatičnega boja, da ga ne bi premagale sovražne sile + zunanje resničnosti. O tej zunanji resničnosti Lukács ne poda in ne more + podati nobenega koherentnega opisa: lahko reče le, da je to antiduh, kaos, + nered. Vendar intuitivno sluti in to intuicijo postavi za temelj svojega + diskurza, da moderna umetnost izhaja iz procesa odtujitve meščanskega + intelektualca od okoliškega sveta, ki je sam po sebi nesrečen. + +Tu je, morda nehote, prišel do stališča, ki ima skoraj splošno veljavnost. +Zgodovino meščanske kulture ali vsaj njenega velikega dela pravzaprav v celoti +obvladuje znamenje tega razmerja in tega strmoglavljenja (kot ga je zajel v +pravkar citiranih odlomkih). Med konceptom duha, ki vase vsrka vse bivanje, in +procesom razcepa med subjektom in svetom, ki ga sproži, ni protislovja, temveč +vzročna zveza. Med ogromno kulturno produkcijo, ki jo goji buržoazija, in +postopnim ločevanjem buržoazne duše od sveta, to je, v našem smislu, od prakse +in od samih možnosti človeškega delovanja v družbi in zgodovini, ni protislovja, +temveč vzročna zveza. Internalizacija ustvarjalnih procesov, ki je morda najbolj +značilna za ta širok sektor sodobne meščanske kulture, je prav temelj in hkrati +posledica te izjemne moči, ki sovpada s popolno nemočjo. Le popolna odtujenost +od sveta lahko povzroči neomejen razcvet duha. A obratno: zaradi razcveta duha +je človekova odtujenost od sveta močnejša in povečuje njegovo nemoč proti njemu. +Na tem področju torej največje bogastvo vodi v skrajno revščino. Vendar je prav +tako smiselno reči: le skrajna revščina (in njeno razočarano sprejemanje) lahko +na tem področju vodi v bogastvo. + +O tem pojavu je Lukácseva prva knjiga hkrati zavestno pričevanje in objektiven +dokument. Pravzaprav je težko reči, kako zavestno je mladi mislec v svojih +stališčih s svojo diagnozo odseval znake "bolezni", ki jo je obsojal. Zdaj +moramo kritično pregledati nekatere izjave, ki so bile izrečene prej in namenoma +sprejete za dobro kot nujne stopničke v razvoju diskurza. Koherentnost, s katero +vsako dejstvo duha razlaga z duhom samim, ne izključuje, da se v konkretnih +analizah, ki so jim podvrženi pogoji sodobne eksistencialne krize, pojavi sum, +da šele velika beda sveta in v svetu sooča dušo z zgoraj opisanimi krutimi in +nerešljivimi antitezami. Seveda pa mu nezmožnost teoretskega prodiranja v +realnost preprečuje, da bi v zvezi s tem prišel do jasnih sklepov. Da pa ta +problem ni povsem odsoten z obzorja njegovih interpretativnih skrbi, kaže +skrivnostna dialektika, ki poteka skozi Dušo in oblike, med vznemirljivim +občutkom, da lahko vse zreducira na obliko, in tesnobnim spoznanjem, da je vsaka +oblika spričo življenja in zgodovine neuspešna. Ne glede na to, kakšno raven +subjektivne zavesti je Lukács morda dosegel na tej točki, je gotovo, da se v +naših očeh Duša in oblike kot dokončano delo in zato zaznamovano z lastnim +objektivnim pomenom popolnoma umešča v krog tega problema. Okoli nje čutimo +praznino delovanja in prakse, iz katere lahko izvira le visoka meščanska +kultura. Le iz sveta, ki je brez smisla in zaprt tako za preoblikovalno +dejavnost kot tudi za poskuse spoznanja in prodora, lahko nastane eksperiment, +kot je ta. + +K temu vidiku problema se bomo še vrnili. Vendar je treba na tem mestu omeniti +eno od nemajhnih zaslug zgodnjega Lukácsa, namreč da se je kar se da približal, +čeprav od znotraj, celovitemu, tj. resnično celovitemu opisu pojava. Proces +posredovanja med nasprotujočimi si vidiki stanja moderne ali meščanske duše +(bogastvo - revščina, ustvarjalna moč - praktična nemoč, vrhunska avtonomija - +bedna izolacija) dejansko predstavlja velik del vsebinske tematike te knjige. In +čeprav ponujene rešitve pogosto ne pomenijo nič drugega kot ponovno postavitev +izhodiščnih podatkov o problemu, je to storjeno tako, da se na poti od enega +pola razmišljanja do drugega vsakič znova pridobijo dragoceni novi podatki za +poznavanje obravnavanih problemov. + +Prav to opažanje je povod za (zelo zahtevno) metodo branja, ki je bila +uporabljena v tem primeru. "Kritika" te knjige, usmerjena predvsem v teoretske +in ideološke temelje, na katerih temelji, pravzaprav ne more zanemariti zbiranja +in poudarjanja tistega, kar ima v njej vrednost jasnega samozavedanja o aporijah +meščanske misli in antinomičnih praks, na katere so cepljene. V tem smislu (to +smo že omenili) lahko skladnost z lastnimi načeli za Lukácsa (in v naših očeh) +predstavlja način, kako jasneje in pogumneje izpostaviti meje (tj. omejitve), +znotraj katerih se je njegov diskurz prisiljen gibati. Posledično je prav +bralčevo dojemanje teh meja-omejitev danes pravzaprav najpravilnejši način, da +znotraj Lukácsevega diskurza dojamemo tisto konkretno razmerje med bogastvom in +revščino, o katerem smo prej govorili v zvezi s splošnimi problemi sodobne +meščanske kulture, - kar z drugimi besedami pomeni možnost in našo sposobnost, +da v tem diskurzu prepoznamo bogastvo in revščino, ki sta hkrati in neločljivo +povezana, prepletena in prekrivajoča se. + +## 4. Oblika eseja. + +Govorili smo o transcendentalni topografiji duha, ki jo Lukács postavlja v +temelj svoje estetske meditacije predvsem v Duši in oblikah. Na tej točki bi +lahko opazili, da so oblike ugotavljanja in prepoznavanja transcendentalne +topografije problematičnega človeka raznovrstne. Niti za dosežene rezultate niti +za metodološke indikacije, ki iz njih izhajajo, ni naključje, da Lukács izbere +tisto, ki jo je izbral, namreč esej. Zakaj esej in ne filozofija ali poezija? +Zakaj ta oblika izražanja in sporočanja, ki je nekje med obema, saj tako kot +filozofija išče resnico, vendar jo tako kot poezija išče tako, da se ukvarja z +oblikami in prihaja do oblik? Zakaj ne, na primer, bolj neposredna in odkrita +filozofska razlaga problema? Zakaj ne filozofija eksistencializma? Opis "eseja o +obliki", kot ga najdemo v uvodnem pismu knjige Duša in oblike, je tako +briljanten in prepričljiv, da bom dodal le informativne elemente k tistemu, kar +je mogoče zelo preprosto razbrati ob branju tega eseja. Namesto tega bi rad +poskusil interpretacijo te točke, ki povzema Lukácseve namere in hkrati uspe +odkriti tisto, kar pri njem ostaja implicitno, kot skrita, čeprav prisotna +motivacija. Na zastavljeno vprašanje: zakaj esej? bi odgovoril: zato, ker lahko +problematični človek resnico vidi le skozi igro zrcal in torej le z refleksijo. +Filozof, na primer, mora gledati življenje, če ga hoče sploh prepisati v +sublimirano obliko. Zato je v nekem smislu bližje empirični resničnosti obstoja +kot esejist, ki namesto tega raziskuje umetnost. Prav zato je esejist bližje +realnosti duše kot filozof, saj je bližje umetnosti, ki je že sublimiran in +posredovan izraz eksistence. Gledati v umetnost torej pomeni, v lukacovskem +jeziku prvih knjig, gledati natančno v bistvo stvari, četudi ali prav zato, ker +stvari niso brutalno zgoščene v umetnosti, temveč za umetnostjo ali ob njej. V +Duši in oblikah Lukács v zelo kratkem stavku zajame smisel tega, kar sem skušal +povzeti: "Modrec si prizadeva za resnico, točno, toda kot Savel, ki se je +odpravil iskat očetove osle in našel kraljestvo, tako bo modrec, ki zna resnično +iskati resnico, na koncu svoje poti dosegel neosvojljiv cilj, življenje" (AF, +str. 36). O tej vrnitvi modreca v življenje bomo obširneje razpravljali pozneje. +Vendar je na tem mestu pomembno, da najprej poudarimo naslednje: oblike znanja, +ki jih predlaga modrec, so zelo posredne oblike znanja. Da bi se poglobil v +resnico stvari, se pravzaprav ozre na mesto, kjer so te stvari že predstavljene +v sublimirani obliki. S to izjavo se že nahajamo znotraj natančno določenega +svetovnega nazora. Toda da bi še bolj pojasnili razloge za izbiro eseja kot +privilegirane oblike izražanja problematičnega posameznika, moramo prejšnjim +argumentom dodati še nekaj, kar Lukácsa jasno razlikuje od vseh filozofov +eksistence, ki so mu sledili, od tistega, kar bi lahko imenovali traktatni pisci +tesnobe in obupa, Heidegger, Jaspers, Sartre; razlikuje se od vseh teh, tudi +kadar se zdi, da so si njihove teme podobne, ali kadar je celo dokazljivo, da so +ti poznejši nadaljevalci diskurza o eksistenci prevzeli teme, oblike, stališča +mladega Lukácsa. Kaj je to nekaj več in nekaj posebnega, kar Lukácsa loči od +piscev traktatov o tesnobi? Po mojem mnenju je to njegova podtalna, morda ne +eksplicitna, a vendarle popolna zavest o nemožnosti redukcije stanja +problematičnega človeka na filozofski sistem, o tem, da bi spremenljivo, +negotovo, a bogato in mobilno življenje človeške eksistence ujeli v okvir +abstraktno totalizirajoče refleksije. + +Lukács to občutje "eksistencialnega ekstremizma", do katerega je prišel čas in +ki ga ni mogoče pogojevati z nobenimi omejitvami, niti s teoretsko omejitvijo, +ki je lastna procesu sistematizacije podatkov eksistence, zelo dobro izrazi s to +izjavo: "Če je nekaj na določeni točki postalo problematično, je odrešitev +mogoča le tako, da se problematičnost do skrajnosti radikalizira" (AF, str. 43). +V tem smislu je Lukács veliko bližje osebnostim, kot so Schopenhauer, +Kierkegaard in Nietzsche, katerih filozofska refleksija se ne po naključju +pogosto nagiba k artikulaciji v obliki eseja, ki ga včasih pripeljejo do meja +aforizma in maksime; rekel bi, da je bližje svojim predhodnikom kot svojim +neposrednim in takojšnjim sledilcem, ki so ne po naključju pogosto tudi +obnovitelji tistega "filozofskega razuma", ki so ga Schopenhauer, Kierkegaard, +Nietzsche in ob njih mladi Lukács bolj ali manj prispevali h kritiki ali celo +zanikanju. Da ne bi predlog tega razmerja ostal na ravni čistega vtisa, je +dovolj, če spomnimo na pomen, ki ga v eseju, ki odpira Dušo in oblike, prevzame +lik Schopenhauerja, ki se ga spomnimo kot avtorja Parerga, dela, ki je po +Lukácsu povsem ločeno in avtonomno od Sveta kot volje in predstavitve in ki mu +avtor dolguje predvsem svoj naboj ter kvalifikacijo preroka in predhodnika. Prav +v njem se je Schopenhauer spustil (ali povzpel) iz oblike sistema v obliko +eseja. Če problematičnega posameznika ne more prepoznati in prikazati +filozofija, ga lahko prepozna in prikaže poezija? Nedvomno da, vsaj v teoriji. +Vsaj teoretično, saj so eseji v njegovi zbirki Duša in oblike le galerija +načinov, na katere je sodobna poezija poskušala doseči ta rezultat (kar ga jasno +kaže kot možnega), ne da bi vendarle kdaj presegla čim več sijajnih približkov +(kar prav tako jasno vzbuja dvom v to možnost, ki sem jo prej omenil). + +Lukács ni šel nikoli tako daleč, da bi to rekel, toda ali ne moremo spričo +sklepov njegove analize reči, da problematični individuum, ki ga izrisuje, nima +večje možnosti izražanja kot tista oblika umetnosti, ki izhaja prav iz svoje +bistvene notranje problematičnosti in se je zato drži z vsem seboj, s samo svojo +naravo? Ali se ne zdi, da želi Lukács s celotnim delom Duša in oblike nakazati +identifikacijo med formo eseja in bistvom moderne duše, ki je odcepljena od sebe +in ločena od sveta? Zdi se, da tudi tu citat osvetljuje te interpretativne +namige. Lukács namreč zapiše: "Esej vedno govori o nečem, kar je že oblikovano, +ali vsaj o nečem, kar je že enkrat obstajalo"; njegovemu bistvu je lastno, da ne +"izpeljuje novosti iz nič", temveč "daje nov red obstoječim stvarem" (AF, str. +34). To dajanje nove oblike oblikam, to odrekanje odgovornosti za stvaritev, ki +se začne iz nič, omejevanje in hkrati zgoščevanje realnih možnosti vednosti, +izvajanje operacije posredovane rekonstrukcije realnosti, je morda formula, ki +nam najbolje pomaga razumeti ne le Lukačev diskurz o eseju, temveč tudi +splošneje določeno držo raziskovanja, ki jo je poznala in na široko prakticirala +meščanska kultura 20. stoletja. + +V odsotnosti tistih srečnih neposrednih vrednot, ki jih imanentno najdemo ali +ugotovimo, da delujejo v življenju in zgodovini, bo potemtakem poseglo tisto, +kar lahko imenujemo posredne vrednote eksistence, ki nam bodo omogočile zamah +svobode in ustvarjalnosti. Ker v stvareh ni več vrednot, bomo morali drugje +poiskati druge, ki pa so že posredovane s procesom formalizacije eksistence. + +Esej je tako po Lukácsu tipična izrazna oblika dobe, v kateri neposrednih +vrednot v stvareh ni več. Le s pogledom na druge vrednote, ki so zdaj na tej +strani ali onkraj stvari, lahko ironični divjak ponovno vstopi v življenje, ne +da bi se bal, da bo izgubil samega sebe. + +Umetniške oblike, ki jih Lukács obravnava v svoji knjigi, sodijo med te posredne +vrednote sodobnega sveta. + +## 5. Totalnost in absolut ter njune aporije. + +Rekli smo že: problematična duša modernega človeka ni in ne more biti mirna in +samozadovoljna duša. Nasprotno: njeno najbolj primerno stanje je stanje +napetosti. Elementi, ki jo sestavljajo, so podvrženi nenehnemu prizadevanju, +hrepenenju - Sehnsucht, kot to imenuje Lukács -, da bi se razlikovali od tega, +kar so. Duša, ki je ločena od sebe in sveta, še ni nehala iskati svoje +izgubljene celovitosti. Pravzaprav jo išče prav zato, ker je nima več. + +To izjavo, ki se zdi očitna, je treba razumeti v mnoštvu različnih pomenov, ki +jih vsebuje, saj Lukács prav v medsebojni odvisnosti med njimi postavlja problem +ponovne pridobitve totalnosti, vendar ga ne razreši. Izguba totalnosti in +ponovna osvojitev totalnosti dejansko nista in ne moreta biti antitetična in +tako rekoč kronološko zaporedna momenta duha. V Lukacovem teoretiziranju sta dve +strani istega kovanca: če izguba totalnosti postavlja problem njene ponovne +osvojitve, ni ponovne osvojitve (buržoazne) totalnosti, ne da bi jo izgubili in +se nenehno vračali k njeni izgubi. + +Na tej točki se spomnimo, kaj smo rekli o razmerju med produktivnostjo duha in +bedo sveta kot prevladujočim znakom meščanske kulture. Podobno bi lahko že zdaj +- anticipirajoč nekatere poznejše analize - razmišljali o razmerju med konceptom +Sehnsucht in konceptom totalnosti (vsaj v Duši in oblikah). + +Koncept meščanske totalnosti temelji na konceptu izgube in je od njega +neločljivo povezan. Tudi totalnost torej v meščanskem intelektualnem univerzumu +zgolj reproducira pogoje, zaradi katerih je njena uresničitev materialno +nemogoča. Pravzaprav to od bede sveta ne predstavlja dejanske negacije, temveč +zrcalni odsev, izdelek, ki ohranja vse znake in vse začetne meje matrice. To +bomo bolje videli, ko se bomo ukvarjali s temo tragedije. Za zdaj pa lahko +rečemo, da bomo v končnem cilju, po tolikih spraševanjih in iskanju, odkrili, da +totalnost ni nič drugega kot vsota združenih elementov problematičnosti, ali pa +je v najvišjih in najbolj zavestnih primerih le globalna vizija krize, nemočna, +da bi se učinkovito rešila, in prav zato, čeprav je totalnost, morda bolj obupna +in mučna kot vsak njen nasprotni del, sama po sebi upoštevana. V tem smislu je +torej buržoazna totaliteta res točka prihoda, vendar takšna, ki za vedno +potrjuje in sankcionira neskladja izhodišča. + +Kaj pravzaprav v esejih in avtorjih Duše in oblike lukacsianski Sehnsucht v +bistvu predlaga kot cilj samemu sebi? Ob natančnejšem pregledu ugotovimo, da +Sehnsucht predlaga samega sebe kot edini bistveni cilj, - niti ne bi mogel +drugače, saj tudi zanj ni nobenega drugega možnega temelja in utemeljitve zunaj +duha. Na koncu dolgotrajnega iskanja ostaja le še hrepeneče stremljenje, le še +nostalgično hrepenenje: torej isti izhodiščni podatki v obliki, ki se razlikuje +le v tem, da so z napredovanjem postopoma izgubili velik del svoje prvotne vere, +da so se poslabšali in izčrpali vitalni impulz, iz katerega so bili motivirani. + +Do tega prepričanja lahko pridemo, če temo absolutnega, kot se pojavlja v vseh +esejih v zbirki Duša in oblike, podrobneje preučimo. + +Kot se po Lukácsu moderna duša bistveno razlikuje od klasične ali srednjeveške, +tako se tudi njen pojem absolutnega razlikuje od tistega, s katerim so se v +imanentni ali transcendentni obliki identificirale prejšnje estetske in kulturne +izkušnje. Za meščansko ali moderno dušo absolut ni nič drugega kot popolna +uresničitev same sebe: torej ne gre za resnično in pravilno preseganje +razkoraka, ki obstaja med njo in svetom, še manj pa med njo in transcendentno +realnostjo fiksnih in nespremenljivih vrednot, temveč, nasprotno, za preseganje +njene lastne bistvene avtonomije glede na vso drugo realnost (z vsem, kar iz +tega izhaja in kar zdaj vemo). + +Problem avtentičnosti, ki je tako pomemben v meditaciji o Duši in oblikah, +sovpada s tem stališčem. Avtentičnost duše je izpolnitev njenega absolutnega. +Absolut duše je njena pristnost. Toda ta je za razliko od klasične ali +srednjeveške duše lahko zares avtentična le spričo same sebe. + +## 6. Avtentičnost in oblika. + +Toda ali je meščanska ali moderna duša sploh lahko resnično avtentična? Tu se +začne Lukácsev konkretno zgodovinski diskurz o različnih poskusih, različnih +oblikah, v katerih so ta problem zastavljali in poskušali reševati moderni +pisatelji in misleci. In tu se pokaže še ena značilnost specifičnosti Lukácseve +argumentacije. Kajti le če je zunanja, vsakdanja, občutljiva resničnost +predstavljena v podobi čistega Kaosa; le če je tej fragmentarni, razdrobljeni +podobi sveta v nasprotju (ne da bi se z njo sploh poskušali poistovetiti) +problematična narava ustvarjalne duše, razpete med razpadom v nedoločenost in +nenehnim prizadevanjem za povrnitev bistvenosti in pristnosti; le če so podani +ti pogoji, le če je problem postavljen natanko v teh pogojih; le če je mogoče +razumeti povsem specifično in neponovljivo pojmovanje forme, kot je +konfigurirano že v prvem Lukacovem razmisleku. S tem je mišljeno, da je božja +forma, na katero se Lukacs sklicuje in ji podreja pesniško ustvarjanje, v zelo +tesnem razmerju, pravzaprav v enosti z doslej prikazanim eksistencialnim +pojmovanjem. + +Strogo gledano, ko obstaja "ustreznost dejanj notranjim potrebam duše" +(eksistencialni položaj klasične in srednjeveške umetnosti), poezija nikoli ni +forma v pravem in izključnem pomenu besede. Pojem poezije kot oblike se v +zahodni kulturi pojavi prav takrat, ko so dejanja neprimerna notranjim potrebam +duše. Ločevanje teh dveh vidikov problema, kot bi radi storili nekateri, da bi z +njegovo izolacijo obnovili pojem forme, ni mogoče, ne da bi pri tem prezrli celo +tisto bridko zavest, ki jo je o njunem neločljivem razmerju imel že Lukács. + +Bog-forma ima smisel le, če je postavljeno razmerje med umetnostjo in +življenjem, kot ga je pravilno postavil Lukács v svoji analizi umetnikov +meščanske dobe. Da bi forma kot vodilo koncepta obstala, je treba še naprej +verjeti v prevlado duha nad resničnostjo in idej nad prakso, samo prakso pa +obravnavati kot domeno razpadajočega in nebistvenega empirizma. Če to +prepričanje izgine, nujno izgine tudi bog oblike. + +O povezanosti različnih sestavnih delov stališča ter o njihovi vzajemnosti in +enotnosti bi lahko našteli številne, pravzaprav neskončne citate. Izbrali smo +najbolj zgovorne. O konceptu avtonomije umetnosti: "Vizionarska resnica sveta, +ki se ujema z nami, umetnost, je [...] postala avtonomna: prenehala je biti +kopija, saj so vsi prototipi propadli; in je ustvarjalna celota, ki ji je +naravna enotnost metafizičnih področij za vedno razbita" (TR, str. 65). + +O razmerju med poezijo in živim življenjem (kar pomeni: o razmerju med obliko in +kaosom): "... Življenje je za pesnika le surovina; le naravna moč njegovih rok +lahko da obliko - to je mejo in pomen -, lahko iz kaosa izpelje enovitost, lahko +temperira simbole iz breztelesnih pojavnosti, lahko da obliko - to je mejo in +pomen - razdrobljenim in nihajočim mnogoterostim" (AF, str. 91). + +O odnosu med problematičnostjo in umetnostjo (kaj to pomeni: o odnosu med +nasprotujočimi si silami duše in njihovo možno enotnostjo): "Pravo razrešitev +lahko da le oblika. Samo v obliki [...] vsaka antiteza, vsaka težnja postane +glasba in nujnost. Ker pot vsakega problematičnega človeka vodi k formi, to je k +tisti enotnosti, ki lahko v sebi poveže največje število razhajajočih se sil, je +na koncu te poti človek, ki zna oblikovati, umetnik, v obliki katerega sta si +pesnik in platonik enakovredna" (AF, str. 57). + +O zmožnostih in izraznih možnostih poezije (kaj to v bistvu pomeni: o razmerju +med oblikami in absolutom duše): "Vsako literarno delo je zgrajeno okoli +problemov in trasira pot, ki se lahko nenadoma, nepričakovano in vendar z +neizprosno silo zalomi na robu soteske. Vsaka njegova pot - tudi če se vije po +cvetočih palmovih nasadih ali skozi bujna polja belih lilij - vodi samo tja, na +rob velike soteske, in se ne more ustaviti pred ali drugje kot na samem robu te +soteske. Najgloblji pomen oblik je naslednji: voditi k velikemu trenutku nenadne +tišine in dajati smer mnogoteremu življenju, ki se brezciljno valja, kot da je +usmerjeno samo v te trenutke" (AF, str. 231). + +Ali lahko torej za konec rečemo, da za mladega Lukácsa absolut moderne duše +sovpada s formo? Vsekakor je to mogoče reči, če le vedno upoštevamo, da tudi +različna zgoraj obravnavana razmerja niso plod neproblematične in nesporne poti, +temveč tistega Sehnsucht, ki se nenehno postavlja v igro in pod vprašaj in se le +zelo redko (fulminantni trenutki enega od citatov) konča s pogojem izpolnitve +(ki potemtakem tudi ne sloni na nezlomljivi osnovi trdnosti in tako naprej). + +## 7. Od estetike k etiki, skozi kaos. + +Ali je torej v knjigi Duša in oblike predlog formalistične estetike, ali je Duša +in oblike estetizirajoča knjiga? Nič ne bi moglo biti dlje od Lukácsevih +namenov. S tega vidika je poučen en esej: tisti o Beer-Hoffmannu. Samo vprašati +se moramo, zakaj Beer-Hoffmann in ne na primer Hofmanstahl, da bi dobili odgovor +na naše vprašanje. + +Beer-Hoffmann pripada svetu dunajskih estetov; to, kar pripoveduje, je tragedija +dunajskega esteta. Vendar je v njem nekaj drugačnega v primerjavi z deli +njegovih "bratov" po prepričanju in okusu. + +"Tudi Beer-Hoffmannova poezija se je razvijala na tej podlagi; toda pri njem so +vse strune napete bolj kot pri katerem koli drugem in pošiljajo globlji in +mehkejši zvok, kjer bi se pri drugih že zdavnaj pretrgale. Pri njegovih estetih +ni sence 'literature'; svet, ki obstaja samo pri njih, ni nastal zaradi estetske +izoliranosti njihove lastne umetnosti ali umetnosti drugih, temveč zaradi +vseobsegajočega bogastva velikega življenja in zlate teže vsakega trenutka, ki +se kopiči iz časa v čas; prav tako v njem ni nobenega odrekanja ali resignacije. +Tudi v njihovem nadvse rafiniranem življenju je veliko naivne svežine, energije +in globokega hrepenenja po bistvu stvari, čeprav vse to pogosto spremljajo +sterilne igre in mazohistični skepticizem" (AF, str. 225). "Beer-Hoffmannovi +esteti so tako psihični, da je dovolj majhna stvar, naključna nesreča, da jih +vse vznemiri; vendar so dovolj močni, da preprečijo, da bi neuspeh njihovih +eksistencialnih vsebin v brezno potegnil tudi njihov obstoj" (AF, str. 227). + +Kako se torej Beer-Hoffmannov esteticizem v resnici razlikuje od +Hofmansthalovega in Schnitzlerjevega, čeprav ima s slednjima nedvomno veliko +skupnega? Sodeč po besedah, ki jih navaja Lukács, bi lahko rekli, da je drugačen +prav v raznolikosti razmerja, ki se v njem vzpostavlja med eksistenco in formo, +med življenjem in umetnostjo. Pri Beer-Hoffmannu - ne glede na dosežene +rezultate - je skratka več življenja, več življenjske moči, polnejši in trdnejši +(celo religioznejši) občutek obstoja. Na tej točki je vpeljan nov element +vrednotenja, ki je v kritičnih analizah Duše in oblike najpogosteje spregledan, +vendar je za razumevanje tega dela nujno potreben. Lukács namreč tu pride do +potrditve, da vitalnost eksistencialnega občutja, moč duše nista ravnodušni do +procesa formalizacije, ki ju izraža; nasprotno, v formalni pesniški rezultat +vstopata kot kvalificirajoča elementa. In to je zelo pomembno dejstvo, pravi +preskok v razvoju diskurza. + +Že na začetku smo povedali, da po Lukácsu obstaja razmerje med življenjem duše +in poezijo. Zdaj pa se moramo vprašati: kje duša najde moč, da sprosti in +predela svoje konflikte in napetosti, ki jih bo potem poezija zbrala in +uskladila v absolutni obliki? Kakšno je razmerje med poezijo in Življenjem (ki +ga tu razumemo kot življenje zgodovinskih, kolektivnih eksistenc in njihove +občutljive manifestacije v svetu)? Ali v bistvu res drži, da je kaos empirije za +pesniško ustvarjanje tuji? Ali pa ne bi raje rekli, da je ta kaos, na videz +povsem nepomemben, nasprotno bistven element ustvarjanja, prav zato, ker +predstavlja njegovo surovo, a nenadomestljivo materijo in nejasnega prejemnika, +skritega Boga, ki leži pod vsemi stvarmi in s tem tudi pod dušo in pod oblikami? + +V eseju o tragediji je odlomek, v katerem je ta koncept napovedan: "Vendar je v +tem svetu red, sestava, v zmedenih volutah njegovih črt. Zdi se, da je nemogoče +ugotoviti njegovo intencionalnost, še manj pa, da bi jo bilo mogoče najti; zdi +se, kot da celotna razmršenost črt negibno čaka na eno samo besedo, da postane +jasna, nedvoumna in razumljiva, kot da bi imel nekdo to besedo vedno na koncu +jezika - a je še nihče ni izrekel. Zdi se, da je zgodovina globok simbol usode: +njene naključnosti v skladu z zakonom, njene na koncu vedno pravične volje in +tiranije. Boj, ki ga tragedija bije za zgodovino, je njena velika osvajalska +vojna z življenjem; poskus, da bi v njej našli - njeno intencionalnost - +nepovratno oddaljeno od intencionalnosti običajnega življenja -, da bi jo lahko +dešifrirali prav kot njeno resnično skrito intencionalnost" (AF, str. 334). + +Zapisal sem: zasenčen; in s tem izrazom sem želel izraziti prav dvoumnost, v +kateri ta pojem in to razmerje pušča Lukács. Lukács nikoli ne more iti tako +daleč, da bi priznal, da med empirijo in poezijo obstaja tok korelacij. V +resnici torej njegovih interpretacij ni mogoče razumeti, ne da bi upoštevali +tudi ta element. Navidezno dualistična napetost med dušo in oblikami je pri +Lukácsu v resnici nekaj kompleksnejšega, prepletanje danosti, ki bi mu težko +rekli dialektično v pravem pomenu besede in v katerem se poleg eksistence in +oblik, poleg duše in poezije kot tretji, ne nepomemben sogovornik ponovno +pojavljajo življenje samo, empiričnost, arbitrarnost, naključno, surovo +potrebno. + +V Lukácsevi misli gre torej za dvojno gibanje - od življenja k umetnosti in od +umetnosti k življenju - dvojno gibanje, ki pa se nikoli ne izraža dialektično v +sintezi in ne poteka po ciklično ponavljajočih se fazah, temveč je vedno sočasno +s samim seboj, se pravi, vedno poteka hkrati v obe smeri. + +Na eni strani je namreč gibanje navzgor od vsakdanjega kaosa k čudežu oblik, od +nereda k redu, od empirične eksistence k bistvu; na drugi strani pa je posesivno +gibanje oblik nad kaosom, reda nad neredom, bistva nad eksistenco. Seveda brez +tega, da bi se vse to ujemalo z rednim diagramom prehodov in razvoja, kajti vsak +prehod se nato zabriše v živo problematiko sodobne duše. + +Tako pozoren bralec dojame trenutek, ko se Lukács povzpne na stopnico, ki loči +estetiko od etike. Hočem reči, da tako kot je bilo mogoče iz natančne +eksistencialne vizije izpeljati teorijo oblik, je zdaj za Lukácsa mogoče iz iste +teorije oblik izpeljati novo eksistencialno vizijo, ki, ne da bi nasprotovala +transcendentalnim izhodiščem, jih obogati z obsežno in živo eksistencialno +izkušnjo, ki se, če se izrazim na kratko, postavlja tudi kot predlog etične +narave. + +## 8. Življenje in smrt v iskanju absolutnega. + +Med ta tri pola - dušo, kaos in oblike - bi lahko umestili branje vseh esejev, +ki jih vsebuje Lukácsevo prvo delo. Na dveh skrajnih mejah (skrajnih v vsakem +smislu) Lukácsevega diskurza sta eseja o Novalisu in Kierkegaardu na eni strani +ter esej o Metafiziki tragedije na drugi strani, ki, kar ni presenetljivo, spet +odpirata in zapirata knjigo. K Metafiziki tragedije se bomo vrnili pozneje, za +zdaj pa lahko rečemo, da ima z drugima dvema omenjenima esejema skupno vsaj to +lastnost, in sicer to, da predstavljajo in opisujejo najbolj absolutne stopnje +napetosti duše, oblike, ki jim ustrezajo - bodisi eksistencialne bodisi +umetniške -, pa so posledično dosegle izrazno raven neprimerljive čistosti. Zato +povsem ali skoraj povsem izključujejo vsakršno razmerje z življenjem, in sicer +ravno v tolikšni meri, da vse, tudi življenje, postane poezija in estetsko +izkustvo. Novalis, kot nas spomni Lukács v svojem eseju, bi lahko izjavil: +"Poezija je tipičen način produkcije človeškega duha"; Lukács pa komentira: "Ne +umetnost zaradi umetnosti, ampak panpoetizem" (AF, str. 107). + +Toda kaj pomeni vse zreducirati na poezijo? Za romantike in zlasti za Novalisa +to pomeni, da se ne odrečemo ničemur, kar predstavlja eksistencialno napetost +duha. Od tod njihova sorodnost z Goethejem, a tudi globoka različnost od njega. +"Tu je točka," piše Lukács, "kjer se poti Goetheja in romantikov razhajajo. Oba +iščeta ravnovesje istih nasprotujočih si sil, toda romantiki hočejo nekaj, v +čemer harmonija ne pomeni oslabitve energij" (AF, str. 105). To pomeni, da se, +kot sem že dejal, nočejo odpovedati nobenemu delu napetosti, ki jih žene v +poezijo. Zato celo nekaj nekoliko bolj skrajnega od njihove prvotne vizije, celo +zavračanje tragedije: "Težnje romantikov, da z zavestno nepopustljivostjo vedno +zanikajo, da je tragedija oblika življenja (seveda kot čista oblika življenja, +ne kot oblika poezije), so se pri njem [Novalisu] do skrajnosti izostrile: +njihovo največje prizadevanje je bilo vedno odpraviti tragedijo, najti +netragično rešitev tragičnih situacij" (AF, str. 114). Zakaj torej to zavračanje +tragedije? Ker tragedija s tem, ko svoje like v določenem smislu sooča z +nerešljivostjo njihovih prizadevanj, povzroči, da se ti zavedajo meja sveta, v +katerem se tudi herojsko gibljejo z vrhunskim naporom napetosti. Pri Novalisu, +tako kot pri romantikih, se zavrača prav občutek meje: poezija ne pozna ovir, +svet zanjo nima, ne sme imeti ovir. + +Da bi razumeli Lukácsevo oceno tega skrajnega romantičnega poskusa, je treba na +tem mestu spomniti na že izrečene govore o konceptu totalitete in absoluta ter o +mejah, aporijah, protislovjih in dramatičnih ovirah, na katere je ta koncept +naletel v Lukácsevem lastnem teoretiziranju. Izjemno pomembno je namreč, da +Lukács uvidi, kako je naravni in nujni zaključek te brezmejne napetosti duha +ravno nasprotje tistega, za kar si je prizadeval in se boril, in kako je skratka +med celoto in ničem tesnejše sorodstvo, kot se zdi, in kako je na koncu +brezmejna volja do življenja nič drugega kot klicanje smrti. Nihče ne bi mogel +biti bolj jasen, kot je uspelo Lukácsu v tej sklepni sodbi o Novalisu: "Med +vsemi temi iskalci oblasti nad življenjem je edini praktični umetnik obstoja. +Toda tudi on ni dobil odgovora na svoje vprašanje: posvetoval se je z življenjem +in smrt mu je dala odgovor" (AF, str. 118). In še: "Tragedija romantikov je bila +v tem, da je le Novalisovo življenje lahko postalo poezija; njegova zmaga je +smrtna obsodba za celotno šolo. Vsa sredstva, s katerimi so hoteli osvojiti +življenje, so preprosto zadostovala za lepo smrt; njihova filozofija življenja +ni bila nič drugega kot filozofija smrti, njihova umetnost življenja je bila +umetnost umiranja" (ibid.). Kierkegaarda pa Lukács predstavlja v drugačni, +pravzaprav nasprotni drži kot Novalisa in romantike. Dejansko je ujet - in ne v +jedru svoje filozofije - v poskusu, da bi svoj obstoj prilagodil bistvu, da bi +svet upognil svoji volji, da bi zakon absolutnega prenesel v samo resničnost. +Toda tudi zanj, tako kot za Novalisa, je bilo to mogoče le na podlagi strašnega +procesa redukcije. Njegova želja po absolutnem in avtentičnosti je bila +zreducirana - in tega ni mogel preseči - na izpolnitev ene same geste, na +zavestno in namerno ločitev od Regine Olsen, ki jo je nežno ljubil. Samo v +gesti, pravzaprav v njeni trenutnosti in negotovosti, je mogoče absolutno +prevesti v eksistencialne izraze: "Z eno besedo, gesta je tisti skok, s katerim +se v življenju absolutno spremeni v možno. Gesta je veliki paradoks življenja, +saj se vsak bežni trenutek življenja umakne v njegovo negibno večnost in v njej +postane resnična resničnost" (AF, str. 71). Toda tako kot je pri Novalisu +iskanje pesniškega absoluta vodilo vse dlje od življenja in nato skorajda nujno +k poveličevanju in sprejemanju smrti kot edine možne resničnosti, kot edine +resnično absolutne resničnosti, tako tudi pri Kierkegaardu junaška zahteva po +vnosu absolutnega v življenje to življenje le podvrže nenehni nesreči, ki se +prav tako nima možnosti končati drugače kot v pristnem niču smrti. + +Toda citat, ki ga navajamo, nam omogoča tudi drugo vrsto razmisleka. Pravzaprav +nas pripelje do razumevanja, kako nastanejo in kakšne so te "eksistencialne" +oblike, ki so postavljene ob bok umetniškim oblikam in reproducirajo nekatere +njihove značilnosti: ti "privilegirani trenutki" eksistence, v katerih se, morda +le za trenutek, uresniči strašni in žgoči zakon absoluta. Lukačev diskurz se +spusti za eno stopnjo: zdaj gre preverit vsebino eksistence in v ta namen na tej +stopnji opusti skrajne ravni argumentacije, redke in skoraj neprehodne poti +romantičnega junaštva. Na prizorišče stopi pojem "meščanske umetnosti", v kateri +junaštvo in življenje nista več nezdružljiva pojma, temveč se zbližujeta. + +## 9. Meščanska zgodovinska morala in apriornost oblik. + +Med skrajnima izkušnjama leži lok možnih rešitev: Kassner, Storm, George, +Philippe, Beer-Hoffmann. + +Z možnimi rešitvami tu mislim predvsem tiste, ki se sicer uresničujejo v celoti, +vendar ne povzročajo niti na eksistencialni niti na umetniški ravni pretirano +nasilnih napetosti in posledično pretirano drastičnih prelomov. Skratka, eseji, +ki sestavljajo osrednji del knjige Duša in oblike, poskušajo razumeti, ali je v +življenju in umetnosti mogoče iskati absolutno, ki ne vodi takoj v smrt. Da bi +to storil, se mora Lukács spustiti iz hiperurana eksistencialne napetosti in se +nasloniti na že dano ozadje, torej, kot bomo videli, že zgodovinsko izkušeno. +Samega koncepta tragičnega pri Lukácsu ni mogoče izostriti, ne da bi ga povezali +s to bistveno podlago izraznega in življenjskega posredovanja, v katerem so že +prisotni vsi pogoji tragičnosti, vendar kot utišani in ublaženi z eksistencialno +držo, ki na splošno ni tragična. + +V tem pogledu so razsvetljujoči čudoviti razmisleki o razmerju med tragedijo in +idilo pri avtorjih, kot sta Storm in Philippe. + +Po Lukácsevi oceni je idila zgolj tragedija v svoji moči. Vsebuje namreč vse +elemente nerazrešljivosti, ki so temelj tragedije. Toda drža njenih likov je v +bistvu v tem, da sprejmejo pogoje svojega eksistencialnega neuspeha, ne pa da +jih zavračajo ali zavračajo; kot to stori tragični junak, ki jih prav zato +pripelje do končne stopnje napetosti in s tem nujno do zloma. + +Opredelitev te eksistencialne drže, natančno opredeljene in zamejene, lahko naš +diskurz popelje še dlje. V teh esejih namreč problematika duše in forme tako +rekoč najde svojo zgodovinsko korenino, pa tudi, kot smo videli doslej, svojo +teoretsko in transcendentalno korenino. Na tej podlagi opredelitev Lukácsa kot +teoretika meščanske umetnosti dobi svojo polno karakteristično vrednost. Tu +namreč odkrijemo, kakšno objektivno podlago ima teorija oblik in s kakšno +vsebino naj bi bile napolnjene t. i. transcendentalne povezave duha. + +Topografski zemljevid" moderne notranjosti, katerega meje smo doslej začrtali +navzven, proti življenju, empiričnosti, Kaosu ali proti absolutnemu in +totalnosti, zdaj razkriva svojo intimno, specifično konfiguracijo. V tej skupini +esejev so namreč v Lukácsu v razmislek vključene vrednote, ki niso posredne ali +posredovane, ampak so neposredno vrednote, ki so prepoznane kot pripadajoče +meščanski kulturni in duhovni civilizaciji na določeni stopnji njenega razvoja. +To nam omogoča, da bolje razumemo ne le vrsto razmerja, ki Lukácsa veže s +kulturnim in intelektualnim okoljem, temveč tudi in predvsem vrsto splošne +vizije - če hočete: Weltanschauung -, ki vlada njegovi estetski misli, in še +enkrat, tesno povezavo in vzajemnost, ki pri mladem Lukácsu poteka med konceptom +eksistence in njenimi formalnimi rešitvami. + +V teh esejih se pokaže, kako se lahko človek - tudi navaden človek - včasih +odreši zgolj vsakdanji empiričnosti, če je sposoben dojeti in v držo prevesti +usodni element, ki je v eksistenci vsakega človeka. Ponavljam: človek, celo +navaden človek. Ni treba biti Kierkegaardovec, da bi se človek zavedel svoje +usode: tudi Kierkegaard je z izjemno absolutnostjo svoje geste pokazal pot, po +kateri se gibljejo liki Storma, Beer-Hoffmanna itd. Toda Kierkegaard si je to +želel, svojo lastno usodo. Ti drugi liki pa so jo na splošno le prenašali. Toda +prav v tem se razkriva prav posebna in v tem smislu izjemna lastnost njihovega +bitja. + +V tej viziji namreč usoda ni nič drugega kot globoko in nujno spoznanje tega, +kar smo. Spoznati samega sebe torej pomeni spoznati svojo usodo. Umetnost, +oblike pa so le eksplikacija in izraz tega spoznanja o usodi, ki je tudi v +stvareh, predvsem pa v človeku, na najvišji ravni duha. + +Od Schopenhauerja do Nietzscheja in Manna iz Malega gospoda Friedemanna, +Buddenbrookovih in Smrti v Benetkah ima identifikacija tega motiva že svojo +zgodovino, ki jo Lukács prevzame in povzame v zelo učinkovitih formulah. Ko +pravi: "Vsako napisano delo predstavlja svet pod simbolom razmerja usod; problem +usode povsod določa problem forme" (AF, str. 29), se sprašujemo, ali je mlademu +meščanskemu mislecu bilo pomembno le izražanje teoretske formulacije problema, +ali pa teoretske formulacije ni raje modeliral na nekaterih temeljnih +značilnostih Mannovih Buddenbrookov, ki jih je inteligentno dojel in definiral. +V tem pogledu je torej etična vsebina Lukačevega eksistencialnega predloga +povezana s tisto strujo meščanske misli (ki jo radi imenujemo "negativna +misel"), v kateri je jasno potrjena prevlada biti nad voljo in problem etike ni +nič drugega kot problem popolnega izraza lastnega ustvarjalnega potenciala. +Nietzschejevski "postani to, kar si" je v tej drži mladega Lukácsa na prvem +mestu, ne da bi jo izčrpal. + +Dejansko liki Storma, Philippa ali Beer-Hoffmanna vedo, da do tega samospoznanja +ni mogoče priti, ne da bi izvajali ravnanje, ki ga naredi nujnega in ki ga, ko +ga doseže, postavi v pravo razmerje z duhom in umetnostjo. + +Po drugi strani pa je torej Lukács s poudarjanjem koncepta odgovornosti kot +vodila svojih avtorjev in njihovih likov tesno povezan s problematiko sodobnega +nemškega kulturnega sveta (Windelband, Dilthey, Weber). + +Na tej operaciji sinteze, ki v Nemčiji na začetku 20. stoletja ni edinstvena +(mladi Mann izvede izjemno podobno operacijo), a je kljub temu izvedena z +izjemno prefinjenostjo in občutljivostjo, temelji jedro Lukácsevega +etično-eksistencialnega predloga. + +Na tej podlagi gre Lukács pravzaprav še dlje od svojih abstraktnejših teoretskih +predlogov, da bi prišel do izrisa junaškega lika meščanskega intelektualca, pri +katerem najprej spoznanje in nato sprejetje lastne usode ne pomenita tragične +odtujenosti od okoliške stvarnosti, temveč nasprotno, dostojanstveno moško +postavitev pred njo. + +Poleg tega je bil že pri Kierkegaardu zarisan človeški "model", na katerega se +tu natančno sklicujemo. Pod masko zapeljivca je Lukács v resnici odkril asketa, +"ki se je v tej gesti prostovoljno okamenil iz askeze" (AF, str. 74). V +navidezno idiličnem Philippu je Lukács dojel to izjemno tragično in filozofsko +dejstvo, da ima velika ljubezen, ko se "hrepenenje razteza onkraj sebe, v sebi +vedno nekaj asketskega" (AF, str. 194), in da ljubezen, ko postane asketska, +daje moč, ki lahko seže vse do surovosti in hudobije2. + +"Beer-Hoffmannovi esteti [ta citat smo že navedli, ne po naključju začenjamo +diskurz, ki tu doseže svoj zaključek] so tako psihični, da je dovolj majhnost, +naključna nesreča, da jih vse vznemiri, vendar so dovolj močni, da preprečijo, +da bi propad njihove eksistenčne vsebine potegnil v brezno tudi njihov obstoj" +(AF, str. 221). jorge je vsekakor estet in njegova poezija je poezija modernega +intelektualizma, vendar to ne zmanjšuje pomena dejstva, da v njegovi poeziji +"skoraj ni žalovanja: mirno gleda življenju v obraz, morda resignirano, vendar +vedno neustrašno, vedno z dvignjeno glavo" (AF, str. 185-86). + +Askeza, moško sprejemanje lastne usode, zavračanje sentimentalnosti, neustrašna +resignacija: ali niso to že sami po sebi sestavni deli etike med stoiško in +protestantsko-krščansko, v kateri se zdi, da lahko prepoznamo odmev Webrovih +takrat še zelo svežih teorij? + +To je več kot le vtis. Esej o Burzi - katere pomen je v naših očeh resnično +osrednji in ki, da bi že na začetku odpravili morebitne nesporazume in +nejasnosti, nosi naslov La bourgeoisie et l'art pour l' art - ponovno potrjuje +enega za drugim vse svoje temelje. Pravzaprav je to le dolg, veličasten prikaz +načina, kako meščansko življenje, pošteno prakticirano v vseh svojih pomenih in +obveznostih, tudi posvetnih, ne izključuje, temveč v določenem smislu olajšuje +in daje moč umetniški poklicanosti, ki se konča prav v zelo visokem, skoraj +svetem pojmovanju oblike. Meščanstvo ali umetnost za umetnost: ali ni to morda +največji paradoks? Vendar, piše Lukács, "nekoč [...] se ni predstavljal kot +paradoks. Kako bi si namreč, meščan po rodu, lahko mislil, da lahko obstaja še +kakšen drug obstoj kot meščanski? To, da je bila umetnost sama po sebi dovršena +stvar in se je ravnala po svojih zakonih, ni bila posledica nasilnega izmikanja +življenju, ampak je veljala za naravno dejstvo, kolikor je bilo vsako delo, +opravljeno z resnostjo, samo po sebi upravičeno" (AF, str. 121). To tudi pomeni, +da je za ta tip umetnika, tako kot za antične umetnike-obrtnike, "umetnost +manifestacija življenja, tako kot vse drugo, in zato življenje, posvečeno +umetnosti, zavezujejo enake pravice in dolžnosti kot vsako drugo človeško in +meščansko dejavnost" (AF, str. 133). Iz te natančne umestitve razmerja med +umetnostjo in življenjem izhajajo nekatere maksime neposrednega in splošno +etičnega značaja: "Meščanski poklic kot oblika obstoja pomeni predvsem primat +etike v življenju, pomeni, da v življenju prevladuje tisto, kar se sistematično, +redno ponavlja, kar je treba obvezno ponavljati, kar je treba storiti ne glede +na ugodje ali neugodje. Z drugimi besedami: prevlada reda nad razpoloženji, +trajnega nad trenutnim, mirnega dela nad genialnostjo, ki jo poganjajo občutki" +(AF, str. 124). Res je, da je v okviru tega razmišljanja težko razločiti, +"katero od dveh načel življenja je primarno": ali "preprost, urejen, meščanski +red življenja ali enako mirna in trdna varnost, ki jo to življenje vzbuja v +duši" (AF, str. 130). Vendar ni toliko pomembno odgovoriti na vprašanje, temveč +preprečiti, da bi se že samo s tem, da je postavljeno, oddaljilo od prave poti, +ki še vedno ostaja samo ena: "Opravljanje dolžnosti: to je edina varna pot v +življenju" (AF, str. 130). 143). Za to trmasto, moško resignacijo pred zakonom +usode gotovo ni velike nagrade. Vendar pa je "v tem življenjskem ravnanju nekaj +trmastega in močnega, nekaj zanesljivega in togega ritma, kotna energija" (AF, +str. 128), v kateri se zrcali "moč odpovedi, moč resignacije, moč stare +buržoazije pred novim življenjem" (AF, str. 137). + +In skratka, vse to pomeni, da sta "vedenje meščanskega življenja, njegovo +razumevanje v strogo meščanskem vrednostnem sistemu le sredstvi za približevanje +tej popolnosti. Gre za askezo, za odpoved vsemu sijaju v življenju, da bi se ves +sijaj lahko povrnil drugje, v drugih oblikah, v delu" (AF, str. 122). + +Temeljno načelo, ki je že v eseju o Kassnerju ikastično izraženo s formulo +"življenje ni nič, delo je vse" (AF, str. 56), ki dokončno pojasni koncept +junaške sublimacije dela, značilne za meščansko etiko, in ga ponovno poveže +oziroma postavi v temelj veličine in avtonomije umetnosti in oblik, pri čemer je +slednja nedvomno privilegirano načelo duha, vendar ni izčrpna ali opravičljiva +izključno na estetskem področju. Zato je Štorm povezan s Flaubertom, vendar se z +njim nikakor ne ujema. Pri Flaubertu namreč "tehtnica življenja in dela visi na +strani dela, tu na strani življenja" (AF, str. 132). Kot smo že napovedali na +drugem mestu, Lukácseva eksistencialna vizija, ki se iz poezije spusti v +življenje, ostane bistveno nespremenjena, vendar se spremeni v etično držo; sama +forma pa iz urejevalnega načela umetnosti postane vrhovno urejevalno načelo +življenja. Izbira forme je torej vedno hkrati merilo presoje in vrednotenja, +bistveno in globoko moralna izbira: "Forma je najvišji sodnik eksistence" (AF, +str. 344). Toda vsebina te izbire, a priori presoje, pa naj bo še tako +sublimirana, zagotovo ne vznikne s spontanim čudežem samonastajanja iz +transcendentalne topografije duha. Še vedno so to tiste, ki jih sodobna +meščanska kulturna civilizacija zagotavlja na podlagi zgodovinskega procesa, +sestavljenega iz neskončnih ideoloških in intelektualnih posredovanj. V tem +smislu ima forma morda prvič opraviti z lastno in nenadomestljivo vsebino: +meščansko etiko dolžnosti. + +In prav ta nenadomestljiva vsebina je tista, ki daje teoriji forme zadnji in +odločilni obrat. Etika dolžnosti je pravzaprav še eden od tistih nepremostljivih +grebenov, med katere se postavi in nujno izčrpa demonstrativna in utemeljitvena +moč mladega Lukácsa. Pravzaprav ni nič manj kot izhodiščna točka in izhodiščni +postulat. Tisto, kar ga podpira, je buržujska zgodovinska vera v samega sebe. +Uničite to vero in dolžnost ne bo več zadosten in zadovoljiv odgovor. Etika +dolžnosti, videna v svoji dokončni in dovršeni obliki, dejansko nima in ne more +imeti razlag ali razlogov, ki ne spadajo vsi in v celoti vanjo. S tega vidika +predstavlja navidezno nesporno koherentnost. Toda to je natanko ista železna +koherentnost, ki predseduje vsakemu dejanju buržoaznega duha, zaprtemu vase. In +Lukács tu pravzaprav ponovno predstavi model logične rešitve obravnavanega +problema, katerega nesmiselnost oziroma krhkost smo že pokazali. Dolžnost prav +tako opravičuje samo sebe. Herojska sublimacija meščanskega dela ni usmerjena k +nobenemu drugemu cilju, ne pozna drugih impulzov kot tiste, ki jih vsebuje +imperativ dela samega. Kajti takoj ko meščan postavi glavo zunaj sebe, ne najde +nič drugega kot bedo, obup in kaos. Svet okoli njega ne predstavlja niti ne +poseduje nobenega cilja, ki bi lahko upravičil boj. Ne pozabimo, da v tem jeziku +dolžnost pomeni biti. In v tem jeziku, kot smo rekli ob drugih priložnostih, je +človek le to, kar je. Pot te etike torej ne poteka od življenja do življenja, +temveč od a priori do a priori. + +Življenje je v tem pogledu potrebno le zato, da se v celoti izrazi kakovost +odpora a priori. Sam poskus prenosa eksistencialne propozicije v svet v obliki +etične drže ima zaradi tega negotov in prehoden značaj. Glede na naravo svoje +vsebine se Lukácseva eksistencialna etika ne more obdržati v življenju - in +postati človekovo učinkovito vodilo -, ne da bi prav zato in takoj zahtevala od +subjekta, da se ponovno odtrga od življenja, k višjim in vsaj namerno +prepričljivejšim ciljem. + +Ta način bivanja v življenju - ki ga imajo liki Storma, Philippa, Beer-Hoffmanna +- je torej tudi način bivanja proti življenju. + +Sam po sebi pravzaprav nima ne smisla ne cilja. Imelo bi ga le, če bi Lukácsu +uspelo pokazati, da je onkraj ali nad tem načinom bivanja še totalnejši in +absolutnejši, takšen, ki je zmožen kvalificirati in upravičiti celo ravnanje +tistih, ki se gibljejo v vsakdanjosti, v empiričnem itd. To poskuša storiti v +svojem diskurzu o tragičnem. + +## 10. Oblika kot utopija meščanske biti. + +Ko se je morda že zdelo, da je diskurz zaključen, je vse postavljeno pod +vprašaj. In to nujno. Če je pravzaprav res, da koncept forme ne more brez svoje +ukoreninjenosti v meščanskem duhovnem univerzumu, - ki smo ga opisali na zadnjih +straneh, - je prav tako res, da ne bi mogel razsvetljevati tega obsežnega +območja človeške izkušnje, če se ne bi znal znova dvigniti v najvišje višave +esencialnosti in čistosti. + +Koncept tragedije torej ni v nasprotju s tem, kar smo povedali doslej, temveč +predstavlja njegovo sublimacijo, potisnjeno tako daleč, kot lahko gre človekovo +najbolj popolno, brezpogojno poznavanje samega sebe, tj. svoje usode. + +"Gole duše se osamljeno pogovarjajo z golimi usodami. Obema je bil odvzet ves +odpadek in ostalo jima je njuno intimno bistvo; vsak eksistencialni odnos je bil +izbrisan, da bi se vzpostavil usodni odnos; vsak atmosferski element, ki ovija +ljudi in stvari, je izginil in ostala je le ostra, kristalna gorska avra, ki +riše ostre obrise njihovih vprašanj in odgovorov" (AF, str. 311). "Tragedija ima +samo eno dimenzijo: višino" (ibid.). "Dramska tragedija je oblika višin bivanja, +njegovih končnih ciljev in skrajnih meja" (AF, str. 319). S temi izjavami se +celotna pozicija ponovno zažene v stanje skrajne napetosti, v katerem so pravice +posameznika, - izoliranega in junaškega predstavnika biti, - potisnjene do točke +recitala čistega egoizma. + +Celotno stališče je ponovno sproženo. Toda v kakšnem smislu? V povsem drugačnem +smislu kot doslej. Ali je esej o metafiziki tragedije po naravi podoben drugim, +ki smo jih prej analizirali? Navkljub videzu nikakor ni. Tu je priložnost eseja +- stilizirane in klasične tragedije Paula Ernsta - bolj priložnost kot v katerem +koli drugem primeru. + +Narava eseja o metafiziki tragedije ni analitična in interpretativna: je +hipotetična in propozicijska. Esej namreč, izhajajoč iz šibke priložnosti, +predstavlja predlog za razvoj moderne umetnosti, ki tokrat šteje prav zato, ker +še ni našel svoje uresničitve ("Doslej to še nikomur ni uspelo - vendar to ne +pomeni nič v zvezi z možnostjo rešitve problema") (AF, str. 343). + +Na ta način se lukacjanski diskurz, oropan demonstrativne opore, razkrije veliko +bolj kot v preostalem delu knjige. In prav z izhajanjem iz te teme tragičnega +lahko morda pridemo do nekaterih sklepov, na podlagi katerih bomo lahko +presojali stališče mladega Lukácsa v celoti. + +Lukács je prepričan, da je sodobna zgodovinska situacija oziroma +transcendentalna topografija moderne duše ugodna za preporod tragedije, - +tragedije, naj bo jasno, ki je ne moremo enačiti niti z meščansko dramo 19. in +20. stoletja niti s tisto mešanico klasičnega in modernega, ki sta jo izvajala +že Goethe in Schiller, saj si prizadeva za bistveno bolj, celo bolj togo in +surovo izražanje duše: "Danes lahko ponovno upamo na prihod tragedije, saj še +nikoli prej narava in usoda nista bili tako strašno brezdušni, še nikoli prej +človeške duše niso potovale po svojih zapuščenih poteh v takšni osamljenosti; +upati je mogoče na vrnitev tragedije, ko bodo popolnoma izginili negotovi +fantomi ugodnega reda, ki jih je strahopetnost naših sanj projicirala na naravo, +da bi si ustvarila iluzijo varnosti" (AF, str. 309). Še pozneje, v Teoriji +romana, ko primerja različne "možnosti" bivanja žanrov v antični Grčiji in +moderni dobi, Lukács ugotavlja, da ima tragedija v sebi še vedno pogoje, da +ponovno pridobi (kar tu pomeni: ohrani) svojo prvotno (tj.: večno) avtentičnost: +"Toda medtem ko je v najmanjših delčkih korelativnosti vitalna imanenca smisla +neizogibno obsojena na izginotje, se lahko bistvo, ki je daleč od življenja in +tuje življenju, tako okrona s svojim lastnim obstojem, da bo ta posvečenost tudi +od največjih pretresov kvečjemu zakrita, nikoli povsem izbrisana. Zato je +tragedija, čeprav se je preoblikovala, ohranila svoje bistvo nedotaknjeno tudi v +našem času, v katerem je moral ep izginiti in narediti prostor povsem novi +obliki, romanu" (TR, str. 70). + +Toda kje je moderna tragedija, ki bi jo Lukácseva +formalistično-eksistencialistična hipoteza ne le lahko, ampak jo je morala imeti +za možno in potrebno, če naj sistem oblik ne ostane nedokončan, če naj ne najde +svoje odločilne kronske točke, tiste točke prihoda, ki vdihne vso prehojeno pot +in jo upraviči? + +Zdaj ne more biti naključje, da je osnovna hipoteza Lukacijevega diskurza tudi +tista, ki ne najde izpolnitve ali, rekel bi, približka. Zakaj tragedija, čeprav +je ohranila svoje bistvo, ni dobila svoje moderne oblike? + +Odgovorili bomo z drugim vprašanjem: morda prav zato, ker je ohranila svoje +bistvo? + +Obrnimo vprašanje in se ga lotimo z drugega zornega kota. + +Iz tega, kar so o mladem Lukácsu zapisali nekateri celo inteligentni razlagalci, +bi iz njega izpeljali lik katastrofičnega preroka apokalipse, ki je ves nagnjen +k uničenju in smrti. Verjamemo, da smo tak vtis med našo raziskavo točko za +točko razbili; zdaj pa je treba še jasneje povedati, da je splošna in +kvalifikacijska oznaka knjige z naslovom Duša in oblike pozitivna, da je ta +knjiga pozitivna knjiga. + +Globok in včasih moteč preplet argumentacije ne izhaja le iz kompleksnosti +obravnavanih problemov, temveč tudi iz same narave diskurza, v katerem stopa v +ospredje in se zapleta v vozle bistvena dialektika med bitjo in postajanjem, med +absolutnim in relativnim, med možnostmi spoznanja in skepso, med izgubljeno vero +v zgodovinske vrednote in iskanjem vere v splošnejše, abstraktnejše, +absolutnejše vrednote, vendar ne brez življenjskega človeškega naboja. + +To je po mojem mnenju dialektika, kot se zastavlja v velikem sektorju nemške +kulture zgodnjega 20. stoletja, med v določenem smislu pridobljenimi rezultati +negativne teoretske spekulacije in potrebo po utemeljitvi novih vrednot. Ponovno +moramo omeniti imeni Diltheya in Webra, na literarni ravni pa Thomasa Manna. + +Vendar to ne pomeni, da Lukács oblikuje stališče relativnega kompromisa med +nasprotujočima si zahtevama. Na tej stopnji še ni dialektik (v pravem pomenu +besede). Krizi in negativnosti nasproti postavi ponovno potrditev absolutnega: +absolutnost oblik, predvsem kot zadnji obrambni greben meščanske umetnosti, pa +tudi kot zadnje sredstvo za razrešitev eksistencialnih nasprotij. Lukács je res +zapisal: "Forma je edini način, kako v življenju doseči absolut" (AF, str. 69); +vendar ni pozabil dodati: "Vsaka forma je sestava substancialne disonance biti" +(TR, str. 96). + +Tako odkrijemo še zadnjo implikacijo Lukacijevega diskurza: Forma kot utopija +meščanske biti, - kot ena od mnogih utopičnih inkarnacij meščanske biti, morda +temeljna. Forma kot pojmovna meja tega, kar naj bi bilo; kot, to je treba reči, +popolna platonska ideja, postavljena onkraj negativnosti, krize, raztrganosti in +ločenosti, kot svetilnik, ki osvetljuje razburkano morje, čeprav nima moči, da +bi ga umiril; Forma kot izraz absoluta, ki bistveno leži onkraj vseh stvari in +je zato (glej primer tragedije) sama po sebi popolna, dovršena in enotna. + +Ni naključje, da se knjiga z naslovom Duša in oblike, ki je, kot vemo, v celoti +posvečena analizi razmerja med problematiko eksistence in sublimacijo oblik, +konča s hipotezo, ki je hkrati tudi prerokba, in kot vse prerokbe je tudi +utopija, v kateri se živo prepletanje polov, ki smo ga analizirali med našim +razlaganjem, razpusti in onemogoči, da bi ostal nepoškodovan le eden, najvišji, +a tudi najbolj oddaljen in neizvedljiv. Celo pojem problematičnosti je v tem +pogledu zastarel: "Ernst postavlja ta zaprti, končni, višji svet kot opomin in +opomin, kot svetlečo referenčno točko za pot človeštva, ne da bi ga zanimala +njegova dejanska uresničitev. Veljavnost in moč etike sta neodvisni od njenega +spoštovanja. Zato lahko le oblika, ki je očiščena do stopnje etičnosti - ne da +bi zaradi tega postala slepa in revna -, pozabi na obstoj vsake problematičnosti +in jo za vedno izžene iz svojega kraljestva" (AF, str. 347). To so zadnje besede +Duše in oblike. + +## 11. Konec problematičnosti in razpustitev meščanskega junaka. + +Toda ali ni konec problematičnosti - kot smo skušali pokazati v tem eseju - sam +konec buržoaznega junaka? Tu smo resnično predani razumevanju paradoksa +paradoksov v Lukacijevi argumentaciji. Po eni strani je bilo namreč rečeno, da +je Forma absolut meščanske biti in hkrati njena utopija. Po drugi strani pa je +bilo opozorjeno, da je bistvo moderne forme tragedija. Iz tega bi lahko +sklepali, da je forma-utopija meščanske biti tragedija. Toda ta zaključek je v +trku z nekaterimi transcendentalnimi predpostavkami Lukacijevega diskurza in, +dodali bi, z nekaterimi njegovimi dejanskimi zgodovinskimi in ideološkimi +vsebinami. Utopija se dejansko pojavlja le v podobi nenehnega ponovnega +napredovanja meščanske biti in navsezadnje kot njena končna ideološka varovalka. +Toda, kot pokaže sam Lukács, ta proces ni in ne more biti ad infinitum, temveč +mora imeti izhod. Toda ali ima meščanski junak (kot, če navedemo enega od +neskončno možnih primerov, opisuje Lukács njegovo delovanje v delih Storma) +lastnosti, da postane tragični junak? Ali pa ga teža njegove "človeškosti" +(tega, da je popolnoma meščanski) vodi navzdol, v ravno nasprotno smer od tiste, +v katero bi moral iti, da bi postal tragičen? + +Na tej točki ostaja le še eden od dveh skrajnih polov Lukacijevega diskurza: +tisti, ki zadeva Novalisa in Kierkegaarda. Tam je bil diskurz v svoji +drastičnosti resnično jasen. Zaključek je bil lahko samo en: smrt ali, bolje +rečeno, samouničenje. Lukács se je premaknil prav s te točke, v iskanju +nasprotnega ekstremizma, ki bi bil zmožen uskladiti življenje in napetost. Toda +na tej drugi strani - na strani razrešitve in propozicije - je diskurz ostal +nedokončan, to pomeni, da je razkril svojo nezmožnost uresničitve v predlogu za +pozitivno rast moderne umetnosti. + +Vrnimo se k trditvi, ki smo jo izrekli na neki točki našega diskurza: tragedija +ni imela moderne oblike morda prav zato, ker je ohranila svoje bistvo. Kaj to +pomeni? Pomeni, da so tiste oblike, ki niso bile podvržene procesu degradacije, +ostale čiste, a neuresničene. Skratka, ni dovolj, da obstajajo abstraktni pogoji +tragedije, da se tragedije lahko zgodijo: najti je treba tudi like, ki so jih +sposobni živeti. Lukácsu se je zdelo, da je svet naokoli pripravljen sprejeti +tragično "ponudbo". V resnici pa se je meščanstvo nagibalo k nečemu drugemu, +skladno s predpostavkami svoje ideološke in duhovne formacije. Ali so se borili +za svoje materialno preživetje in se tako pripravljali na to, da postanejo +intelektualci, organski za kapitalistični razvoj, ali pa so se prepuščali sami +sebi in s tem dosegali zadnje, velike spoznavne rezultate, ki so jim bili dani. +Edino, česar niso znali in zmogli, je bilo to, da so se postavili v tragično +napetost proti svojemu svetu: etika dolžnosti je svetovala moško resignacijo, ne +upora. + +Toda mladi Lukács tega ni povsem razumel. Še tako občutljiv za negativnost +empiričnega bivanja, vendar ni mogel videti, v kolikšni meri vdira tudi v +življenje absolutnega. Njegov platonizem se na koncu zaključi s ponovno +potrditvijo načela. Tudi problematičnost lahko v njegovi misli brez razpok najde +formalno mesto. + +Tisto, česar Lukács ni dojel, je bila prav hipoteza o postopni, naraščajoči +degradaciji absolutnega v njegovi dvojni eksistencialni in formalni podobi. + +Stališče, ki ga je Lukács izrazil v Duši in oblikah, nam namreč le deloma +omogoča boljše razumevanje loka moderne umetniške izkušnje, ki se razteza od +začetka 20. stoletja do danes in vključuje morda nekatere največje osebnosti +našega časa. Najbolj pretresljive in življenjske izkušnje moderne umetnosti se +začnejo takrat, ko je en bloc s celotnim problemom človeškega obstoja postavljen +pod vprašaj celo zadnji preživeli absolut: absolut oblike. + +Toda oblike, ki so, da bi preživele, privolile v proces degradacije, so se v +njem polastile. Namesto da bi se korak za korakom vzpenjale do vzvišenosti +tragičnega, so se prek vseh stopenj groteske, parodije, pastiša spustile +navzdol, da bi se v mnogih primerih preprosto odrekle absolutnosti in se kot +oblike ponovno predstavile kot epizodične, naključne, priložnostne. + +Ta pojav, ki je, če pomislimo, le obrnjena izvedba Lukácseve utopične hipoteze, +je mladi Lukács prezrl, ni ga predvidel in ga morda dejansko ni mogel vedeti ali +predvideti. Lukács v zrelih letih in starosti jo je poznal le zato, da bi jo +zavrnil in obsodil. Ker je idealno prišel pred in po zgodovinski priložnosti za +razmislek, ki jo je ponudil veliki pojav meščanske umetnosti, ki gre z vstopom v +krizo tako daleč, da zanika predpostavke, na katerih temelji, se Lukács v tem +delu kvalificira kot teoretik meščanske umetnosti v najbolj čistem in najvišjem +pomenu besede. Dejansko se predstavlja kot vztrajen zagovornik vrednot. + +Je na pragu krize, vidi vse njene predpostavke in vse njene simptome, a še vedno +verjame, da se ji je mogoče zoperstaviti z zakonom in vedenjem, ki v svoji +absolutnosti nadomestita vse rane in razpoke eksistence. + +V tem smislu je resnično na liniji - v morda bolj pristni obliki kot pozneje - +osebnosti, kot sta Goethe in Schiller. + +Skratka, njegovo pojmovanje oblik še vedno ohranja klasični pomen tega izraza +(in tu imamo seveda opraviti z meščanskim klasicizmom): čeprav ga Lukács, kot je +postalo jasno iz našega celotnega razglabljanja, domiselno izpostavlja vsem +tveganjem eksistence in ga s tem napolni s prav posebno, neponovljivo izrazno in +življenjsko intenzivnostjo. Njegova metoda gledanja na stvari skozi umetnost, +njegov predlog "posrednega spoznavanja" sodobne stvarnosti, ni mogla iti tako +daleč, da bi z dejanskim odkritjem nove resnice ovrgla začetni skepticizem. Sama +"forma" je bila aluzija na drugo-od-sebe, ki je ostala nenehno nepremagljiva, +impregnirana. + +V igri ogledal, ki jo je sprožil, se je na koncu vedno zrcalil isti obraz, ista +strastna gesta, vendar razlomljena na pol. Vendar se je iz teh zunajempiričnih +in transcendentalnih soočenj, če ne nova, pa stara resnica, resnica stare +meščanske duše v krizi, izluščila. Vsekakor pa to ni vsa resnica, ki bi jo bilo +mogoče povedati o njej. Je pa pomemben del resnice, ki bi jo meščan lahko +odkril, ne da bi se odpovedal temu, da je meščan. Za tem se začne proces +razkrajanja, ki je bil omenjen. Ali pa nujno proces reintegracije, še bolj +izrazit in odločilen od tistega, ki je bil napovedan že v Anima e le forme. +Teorija romana je že izbira med tema dvema nasprotujočima si alternativama. + +## 12. Roman kot pozitivna in "integrirana" zvrst. + +V Teoriji romana problem zgodovinske rekuperacije nekaterih meščanskih +umetniških oblik naredi še en korak k sklepom Duše in oblike. Ne bi rekel, da se +vsebina stališč, ki jih zagovarja Teorija romana, razlikuje od tiste, ki jo +obravnavata Duša in oblike. Pojmi specifičnosti, problematičnosti in +avtentičnosti se tudi tu vračajo kot bistvena podpora in ozadje Lukácsevih +analiz moderne umetnosti. Vendar jim Lukács nameni drugačno teoretsko in +metodološko ureditev, ki transcendentalna načela, ki ostajajo analogna ali +sorodna, pripelje do temeljito drugačnih sklepov. + +Da bi izrazil smisel tega razmerja-diferenciacije med svojima zgodnjima deloma, +je Lukács sam zapisal, da je v Teoriji romana operiral "kierkegaardovsko +interpretacijo heglovske zgodovinske dialektike "4. Če bi morali v podobno +formulo ubesediti vtis, ki ga je v nas sprožila analiza razmerja med načelnimi +stališči in njihovo teoretsko ureditvijo v Teoriji romana - tudi ob upoštevanju +ideološke poti, ki jo je Lukács dejansko prehodil od svojega prvega do drugega +dela -, bi rekli, da Lukács zdaj izvaja "hegeljanizacijo kierkegaardovskega +eksistencialističnega stališča". Sodba o "položaju časa" in o "problematičnem +posamezniku" ostaja pravzaprav skoraj povsem nespremenjena (pravzaprav je še +dodatno poglobljena z nekaterimi lepimi analizami problematičnosti moderne +duše); drugačni so odgovori, s katerimi Lukács tu poskuša bolj realistično in +bolj pozitivno povezati opisani eksistencialni položaj z nekaterimi dejanskimi +možnostmi moderne umetnosti. + +Tragična perspektiva torej pade kot najvišja točka in s tem kot končni in +splošni preobrat celotnega sistema oblik. + +V ospredje stopi roman kot literarna vrsta, za katero je značilna notranja in +organska strukturna problematika in ki zato najbolj ustreza notranji +problematičnosti moderne duše ter je, strogo gledano, v bistvu rezultat procesa +njenega izraznega samozavedanja. "Roman," piše Lukács, "je epopeja dobe, za +katero obsežna totalnost življenja ni več čutno dana, za katero je vitalna +imanenca smisla postala problematična in ki kljub temu hrepeni po totalnosti" +(TR, str. 89); "... je oblika pustolovščine vrednote, lastne notranjosti; njena +vsebina je zgodba duše, ki se tu začne prepoznavati, ki išče pustolovščine, da +bi v njih našla lastno bistvenost" (TR, str. 132). Zato so "romaneskni junaki +[...] iskalci" (TR, str. 95); zato je biografija eminentno romaneskna oblika +(TR, str. 117); zato je ironija, "najvišja svoboda, ki je mogoča v brezbožnem +svetu" (TR, str. 137), prav tisti pogled, s katerim romanopisec opazuje in +predstavlja svet. + +Ko je tako vzpostavil to popolno enačbo med literarno zvrstjo in duhom - enačbo, +ki je bila na splošno napovedana tudi v Ani ma e le forme, vendar na veliko bolj +posreden in posreden način -, Lukács izpelje posledico, da med romanom in +moderno dušo obstaja nujna korespondenca, ki jo lahko posledično spremeni le +modifikacija časa (k tej točki se bomo vrnili pozneje). + +Na ta način Lukács veliko bolj kot v Duši in oblikah poudari bistveno pozitivno +funkcijo (kot tudi bistveno pozitivno razmerje med umetnostjo in resničnostjo) +umetnosti v odnosu do resničnosti. Ni naključje, da Lukács v Teoriji romana +izreče formulo, ki smo jo citirali že prej, po kateri je "vsaka forma sestava +substancialne disonance biti" (TR, str. 96); v istem delu jo potrjuje še +eksplicitnejša trditev: "Vsaka forma mora biti na nekem mestu pozitivna, da bi +kot forma pridobila substanco" (TR, str. 172). Skratka, roman s tem, ko vase kot +žanr vključi objektivne probleme sodobnega sveta, postane tudi njegov razlagalec +in sodnik, pa tudi njegov odsev, in se zato izkaže za sposobnega, čeprav s +svojimi posebnimi instrumenti, ki jih Lukács zelo dobro opisuje, sprožiti proces +samospoznanja in samozavedanja, katerega končni rezultat je ponovna vključitev +subjekta (predvsem romanopisca, nato pa tudi bralca) v odnos do sodobne +stvarnosti. + +Da bi dosegel ta rezultat, mora Lukács raziskovanje "transcendentalne +topografije" duha, kot je to storil v Duši in oblikah, nagniti do te mere, da ga +spremeni v "filozofijo zgodovine" literarnih zvrsti, osredotočeno zlasti na eno +od njih, roman, vendar bogato z navezavami, v tem smislu tudi na problematiko +epa in tragedije. + +Pri tem je treba razumeti globoko razliko med teorijo oblik in teorijo +literarnih zvrsti. V prvem primeru oblike izražajo odnos med ustvarjalnim +navdihom in mnoštvom krajev duha, od katerih ima vsak v resnici le en način, +kako priti do svoje avtentične in potrebne oblike, vendar se prav zato od časa +do časa predstavi s svojim avtonomnim značajem in položajem, ki ga je težko + posnemati in ponoviti; v drugem primeru pa literarni žanri že predstavljajo + subsumpcijo v zgodovinsko-filozofski ključ (domnevno) homogenih elementov + duha, s katerimi se ustvarjalni navdih zato sooča kot z že samimi po sebi + opremljenimi objektivnimi notranjimi zakoni delovanja, katerih bistvena + značilnost je tipičnost in posledično ponovljivost. Ko je enkrat podana + najbolj funkcionalna shema ali model interpretacije-reprezentacije sodobne + stvarnosti, nič ne preprečuje, da bi jo prevzeli in prakticirali s predhodnimi + možnostmi uspeha, spričo česar isti eksistencialni problem sodobnega človeka + izgubi svoj dramatični naboj, to je globok občutek lastne negotovosti in + nestabilnosti. Roman je tako hkrati privilegirana izrazna oblika in rešilna + bilka sodobne meščanske umetnosti. + +Lukács je do takšnega uvida lahko prišel le tako, da je v svoje razmišljanje +vpeljal pojem, za katerega tudi prej ni bilo mogoče reči, da je povsem odsoten, +vendar šele zdaj dobi teoretično opredeljeno obliko in postane popolnoma +operativen: pojem totalnosti. Že v Duši in oblikah je, kot smo videli, deloval +določen koncept totalnosti: vendar je tam deloval prav kot koncept-omejitev, +cilj, ki ga je nenehno zasledoval in nikoli dejansko dosegel ali pa ga dosegel +in kmalu izgubil: torej neuresničljiva popolnost, ki je Sehnsucht vendarle +spodbujala in ga zavezovala k ustvarjanju. + +Po drugi strani pa v Teoriji romana pojem totalnosti nastopa kot dejansko +(objektivno) prisotno razmerje med nasprotujočimi si elementi resničnosti, ki ga +je zato mogoče z jasno zavestjo dojeti in opredeliti, in je torej cilj, ki ni +hipotetičen, temveč dosegljiv, če ustvarjalcu uspe najti (in ima možnost) +notranje povezave, specifična razmerja med predmeti svojega navdiha. Roman se +kvalificira kot moderni ep prav zato, ker je iskanje (in na koncu tudi ponovna +osvojitev) izgubljene celote: "Ep prikazuje vitalno celoto, ki je zaprta vase; +roman skuša s svojimi upodobitvami odkriti in osvetliti skrito celoto življenja" +(TR, str. 94). Teorija romana predstavlja vzorčni primer, kako objektivni +idealizem ni vedno avtomatično bližje realnosti meščanskega bivanja kot t. i. +subjektivni idealizem. + +Prvo dejstvo, ki ga je pri tem treba opaziti, je, da "sistematizacija" podatkov +življenjskega izkustva in estetske refleksije pomeni zaostritev - in ne +obogatitev - problematike, obravnavane v Duši in oblikah (vsaj na ravni možne +izdelave teorije meščanske umetnosti). In togost ali shematizem podatkov +neizogibno vodi v k oddaljevanju od dejanske realnosti meščanske umetnosti in k +poskus univerzalne formulacije problematike zvrsti, pri katerem se prepogosto +pojavi vtis, da so primerjalni pojmi preveč oddaljeni drug od drugega in odkrito +nekomunikativni. + +Neksus Cervantes-Flaubert-Goethe, na katerem sloni celotna Lukacsejeva +demonstracija, ni učinkovit, če pogledamo vsebino del treh preučevanih avtorjev: +smiseln je le kot demonstracijski temelj abstraktne, a nič manj toge tipologije. +Nič ne bi preprečevalo, da se ob natančnejšem pregledu kvantitativno obogatijo +tu preučevani tipi. Le če bi se to zgodilo, bi to zmanjšalo moč predloga: Lukács +si tu ne prizadeva za popolno identifikacijo oblik meščanske biti; tu si +prizadeva identificirati le tiste, ki so dejansko izvedljive v pozitivni +perspektivi. Kar se ne prilega shemi, celo izgubi možnost, da bi bilo avtonomno +in na druge zanj posebne načine smiselno in reprezentativno: tak je primer s +prenagljeno likvidacijo Gogolja. Ali pa, ko sheme ni mogoče uporabiti, v +Lukačevem argumentu ostane praznina. Kam se v tukaj razviti teoriji romana +umeščajo Buddenbrookovi (in z Buddenbrookovimi vsi romani, ki temeljijo na +razmerju usod)? Ali pa naj zaradi dejstva, da jih Lukács ne omenja, sklepamo, da +so od problematike meščanske duše oddaljeni bolj kot vsi tipi, ki jih obravnava +Lukacsov shematizem? + +Druga stvar, ki se jo je treba vprašati, je, ali je koncept totalnosti, kot ga +tu uporablja Lukács, treba šteti tudi za kvalitativno višjega, celovitejšega ali +zmožnega podajanja višjih stopenj izraznosti, kot bolj ali manj zavestno +netotalen odnos, tj. sam po sebi razcepljen in ločen. S tega vidika je +primerjava med Novalisom in Goethejem poučna. Ta primerjava je bila opravljena +že v Duši in oblikah in že tam se je tehtnica veličine nagnila na Goethejevo +stran. Toda predmet analize, "izbrani avtor", je bil še vedno Novalis, kar ni +ostalo brez odločilnih posledic za razvoj argumenta, tako v tem posameznem eseju +kot v knjigi kot celoti. Goethe je v njem odigral vlogo, ki mu je v nemški +kulturi devetnajstega in dvajsetega stoletja pogosto pripadala, vlogo +olimpijskega boga, s katerim se vse primerja, ki pa ostaja nekako v ozadju ali v +zakulisju. Lukács je priznal, ni si mogel kaj, da ne bi priznal, da je Goetheju +uspelo v sebi uskladiti tiste sile, ki so pri romantikih eksplodirale in +proizvajale le anarhijo in smrt. Vendar ga je veliko bolj zanimalo razumeti, +zakaj in kako je Novalis poskušal preseči Goetheja in v kolikšni meri mu je to +uspelo. + +Pri tem še ni imel vnaprej določene hierarhije rezultatov: vsakemu, tudi +Novalisu, njegove možnosti, začenši z odločnim odnosom duha: potem se bodo +pokazali rezultati. + +V Teoriji romana je merilo ravno obratno: Lukácsa zdaj zanima predvsem +razumevanje, zakaj Novalis nikoli ni mogel doseči rezultatov, kot jih je dosegel +Goethe. Zgodovinsko-filozofski a priori, skratka, pogojuje poezijo: "... ker je +Goethejev način, usmerjen v odkrivanje ravnotežja, ki je tu ironično nestabilno, +ki se vzpostavlja iz subjekta in, kolikor je mogoče, ne prejudicira podob, +Novalis zavrnil, se Novalisu samemu ne odpira nobena druga pot, kot da podobe +lirično poetizira v njihovi objektivni biti, in s tem ustvariti svet, ki je lep +in harmoničen, vendar ne izhaja iz samega sebe, ki je brez povezav in ki je +povezan tako s transcendenco, ki je končno postala resnična, kot s problematično +notranjostjo le refleksivno, le atmosferično, ne pa epsko, in zato ne more +postati prava totalnost" (TR, str. 201). 201). + +## 13. Zgodovinska utopija in kulturna rekuperacija. + +Toda ali tako postavljena primerjava Novalis-Goethe ne izraža apriornega +ocenjevalnega kriterija, po katerem se sposobnost videti več stvari v +medsebojnem razmerju že predstavlja kot spoznavna drža, superiorna tisti, ki +vidi samo eno stvar hkrati ali pa vse vidi enostransko? "5 + +In ali se ne pojavi že hipoteza, na kateri bo Lukács zgradil velik del svojega +zrelega stališča, da tej kognitivni superiornosti naravno ustreza superiorna +izrazna zmožnost? Lukács v Duši in oblikah je že postavil in na svoj način rešil +ta problem, ko je trdil, da je estetski rezultat bistveno pogojen s stopnjo +napetosti, ki jo je ustvarjalčeva duša sposobna v sebi vzbuditi. Vsak formalni +rezultat, vsaka oblika, je bil torej absolut, ki ga je bilo težko primerjati z +drugimi izkušnjami različnega eksistencialnega izvora, predvsem pa ga je bilo +težko meriti z zunanjimi parametri. Perspektiva se povsem spremeni, ko v +oblikovanje sodbe, bolj ali manj posredovano s filozofijo zgodovine, posežejo +prav ti zunanji parametri. Tudi tu je treba razumeti, da med poezijo in realnost +ni povsem enako postaviti transcendentalno topografijo duha ali filozofijo +zgodovine. V slednjem primeru namreč razmerje med stanjem časa in estetskim +izrazom postane veliko tesnejše in bolj pogojeno kot v prvem. Kot zapiše Lukács: +"Kontingentni svet in problematični posameznik sta vzajemno pogojujoči +realnosti" (TR, str. 117). + +Posledično, kot se pogosto zgodi, ko analizo konkretnih zgodovinskih pojavov, +kakršne koli narave, podredimo okviru splošnih idej, izpeljanih iz filozofskega +apriorija, se v okviru metafizike duha na koncu ponovno odkrije predlog +sociologije problema: v tem primeru sociologije literature. Ni naključje, da +Lukács za cezuro med prvim in drugim delom knjige postavi naslednje izjave: +"Ironija kot samoprevara subjektivnosti, ki se konča, je najvišja svoboda, ki je +mogoča v brezbožnem svetu. Zato ni le edini možni apriorni pogoj konkretne +objektivnosti, tvorca totalnosti, temveč to totalnost, roman, povzdigne v +reprezentativno obliko epohe, kolikor so konstitutivne kategorije samega romana +konstitutivno utemeljene na stanju sveta" (TR;str. 137). Lukács je z +vzpostavitvijo tovrstnega pogojujočega razmerja odprl pot problematiki kulturne +rekuperacije, ki pa je temeljila na angažirani, progresivni viziji zgodovinskega +razvoja. Utopičnost Duše in oblik na tej stopnji pravzaprav še ni bila opuščena, +vendar se je tudi ona zdaj predstavila v historizirani in dialektični obliki +(kot razmerje med mesijansko vizijo in dejanskimi možnostmi preoblikovanja +sveta). + +S to grozečo novostjo, ki je bila še vedno negotova in negotova, vendar ne +povsem odsotna, je bila tako povezana prihodnost moderne umetnosti in njeno +preseganje ali preobrat. Še enkrat je izjemno pomenljiv zaključek knjige, kjer +se zdi, da se diskurz, izhajajoč iz sodbe, ki jo je izoblikoval Dostojevski, +odpira v brezmejna obzorja zgodovinsko-politične prerokbe: "Ali je on +[Dostojevski] že Homer ali Dante tega sveta, ali pa tisti, ki zgolj daje +kantose, ki jih bodo kasnejši pesniki, tudi po drugih predhodnikih, sestavili v +veliko enotnost: ali je šele začetek ali že izpolnitev: tukaj je nekaj, kar bo +lahko razkrila šele formalna analiza njegovih del. In šele potem bo lahko naloga +zgodovinsko-filozofske razlage nebeških znamenj, da pove, ali smo res na tem, da +opustimo stališče absolutne grešnosti, ali pa gre le za navadno upanje, ki +napoveduje prihod novega: znamenja prihoda, ki so še tako šibka, da jih lahko po +mili volji, za zabavo, zdrobi neuspešna moč tega, kar preprosto obstaja" (TR, +str. 127). + +Tu je še en preskok v diskurzu, tokrat odločilen. Se spomnite uvodne izjave? +Sprememba časa je povzročila spremembo oblik. Toda zdaj, ob zaključku diskurza, +ni šlo več za to, da bi upoštevali, kaj se je zgodilo v velikih posvetnih +mutacijah in cikličnem gibanju epoh. Zdaj je bilo treba najti konkretno, +neposredno stično točko, na katero bi lahko obesili razjedeno vrv moderne +umetnosti. Usmerjenost v prihodnost je tokrat pomenila diskvalifikacijo intimnih +potencialov duha in zanašanje na zunanje sile. Spremembo oblik je lahko +povzročila le sprememba časa. Ker pa se sprememba časov temu naraščajočemu kvasu +palingenetičnih in utopičnih upov zdaj ni zdela nemogoča, se je sprememba oblik +manifestirala tudi v redu človeških možnosti. Prihodnost naj bi razrešila +pričakovanja tako, da bi objektivno premagala pogoje krize. Toda prenos upanja z +ravni oblik na raven zgodovine je zdaj spremenil perspektive lukačevske presoje +in jih usmeril v takšno držo, ki jo je lahko pozneje izpolnilo le praktično +revolucionarno prizadevanje. Kriza buržoazne kulturne civilizacije potem ne bi +bila več vidna od znotraj, temveč od zunaj. Vendar pa ne v tem ni meja Lukacseve +argumentacije v Teoriji romana. Tu je meja v identitetni zamenjavi med ravnijo +formalne utopije in zgodovinske utopije. V samem dejanju, v katerem je Lukács +postavil nujno razmerje med tema momentoma, je dejansko podelil buržoazni +umetnosti zadnjo možnost, zadnjo (do tedaj nepredstavljivo) možnost okrevanja. S +tem ko je umetnost zasidral v usodo zgodovine, je moderni poeziji pokazal tisto +pot odrešitve, ki je tragična perspektiva ne le ni zagotovila, temveč jo je še +bolj odmevno onemogočila s patentiranim dokazom lastne neizvedljivosti. V +resnici je Lukács s tem izgubil globok pomen, najbolj pretresljiv in zrel +rezultat, dosežen v Duši in oblikah: prepričanje in hkrati dokaz, da med +meščansko umetnostjo in svetom, med estetskim ustvarjanjem in zgodovinsko +resničnostjo ni ne sporazuma ne miru, temveč obstaja globoko nasprotje, +nepopravljiva odtujenost. + +Naš sklep o teoriji romana je torej analogen tistemu, ki smo ga oblikovali o +duši in oblikah. Vendar s to pomembno razliko. V Duši in oblikah je bila nemoč +Lukácsevega diskurza, da bi se "zaprl", tudi znak odlične diagnoze, ki jo je v +tej knjigi postavil o značajih in usodi moderne umetnosti: v trenutku, ko je +Lukács sodil druge, je sodil samega sebe, razlagalca in sodnika, predvsem pa +pričevalca svojega časa. V Teoriji romana se Lukácsev diskurz ne "zapre" prav +zato, ker ga hoče za vsako ceno ohraniti odprtega in si prizadeva za +"prijateljski dogovor" (čeprav problematičen) z zgodovino. V Teoriji romana - +kljub globokim razlikam - že kroži vzdušje zrelega Lukácsa. Umetnost zanj +ponovno postane instrument družbenega posredovanja, čeprav na zelo visoki ravni. +"Progresivna" perspektiva bo pomen tega procesa le še izpopolnila in izpolnila. + +[1968] + +1 Večina naših citatov je vzeta iz naslednjih italijanskih izdaj del G. Lukácsa: +L'anima e le forme, prevedel S. Bologna, Milano 1963; Teoria del romanzo, +prevedel F. Saba Sardi, Milano 1962. V besedilu ju bomo imenovali AF in TR. + +2 Ko govori o enem od protagonistov Marie Donadien, Philippe zapiše: "Hrepenenje +ga je utrdilo in okrepilo. Pustil jo je nemo in jokajočo, razbito, tresočo se od +bolečine, zdaj pa ima zanesljivo moč, da se ji odpove. Moč, da je zloben in trd. +Kajti uničil je njeno življenje" (AF, str. 202). + +3 Delo Maxa Webra Protestantska etika in duh kapitalizma je bilo prvič +objavljeno v letih 1904-05. + +4 V predgovoru k Die Theorie des Romans, Neuwied, Luchterhand, 1962. + +5 Spomnimo se, da je Lukács v Duši in oblikah zapisal: "Ena od Kassnerjevih +prednosti je v tem, da ne vidi toliko stvari" (str. 53). + + +--- +lang: sl +... diff --git a/neusmerjeno_pisanje.md b/neusmerjeno_pisanje.md index d24bab1..952f9cf 100644 --- a/neusmerjeno_pisanje.md +++ b/neusmerjeno_pisanje.md @@ -93,6 +93,18 @@ opredeli primer rabe, ki bi ga nov datotečni sistem naslovil: 2. *Ikonoklazem*. +4. *Tekst kot tekstura in slučajne povezave*. Ker vztrajamo na sočasnem + prikazovanju in ... + + ``` + + ... Hello + ... + ... + + ``` + + --- lang: sl references: diff --git a/organiziranje_pesimizma.md b/organiziranje_pesimizma.md index 3e3c20a..eb90d04 100644 --- a/organiziranje_pesimizma.md +++ b/organiziranje_pesimizma.md @@ -1,6 +1,7 @@ --- title: "Organiziranje pesimizma" -author: "Uroš Mikanovič" +description: | + Zapiski k teorijam revolucionarnega pesimizma. ... V ozadju vsakega spraševanja o progresivnem objektu je intelektualni razvoj od diff --git a/produktivno_delo.md b/produktivno_delo.md index 13a12ec..5474183 100644 --- a/produktivno_delo.md +++ b/produktivno_delo.md @@ -1,5 +1,7 @@ --- title: "Digresija o produktivnem delu" +description: | + Zapiski o produktivnih delih. ... V Marxovih ekonomskih rokopisih iz let 1861--1863 se med razpravo o delitvi dela @@ -47,14 +49,16 @@ pojavi satirična "Digresija o produktivnem delu": > brez nacionalnega zločina sploh kdaj nastal svetovni trg? In celo narodi? In > mar ni od Adamovih časov naprej drevo greha hkrati tudi drevo spoznanja? > Mandville je v "Fable of the Bees" (1705) že dokazal produktivnost vseh -> mogočih poklicev itn. in sploh tendenco tega argumenta: "That what we call +> mogočih poklicev itn. in sploh tendenco tega argumenta: ["That what we call > evil in this world, moral as well as natural, is the grand principle that > makes us sociable creatures, the solid basis, the *life and support of all > trades and employments* without exception; there we must look for the true > origin of all arts and sciences; and the moment evil ceases the society must -> be spoiled, if not totally destroyed." Le da je bil Mandeville seveda -> neskončno bolj drzen in pošten kakor filistrski apologeti meščanske družbe -> [@marx1989kritika, 246-247]. +> be spoiled, if not totally destroyed."]{lang=en} Le da je bil Mandeville +> seveda neskončno bolj drzen in pošten kakor filistrski apologeti meščanske +> družbe [@marx1989kritika, 246-247]. + +::: {lang=en} > A philosopher produces ideas, a poet poems, a clergyman sermons, a professor > compendia and so on. A criminal produces crimes. If we take a closer look at @@ -106,17 +110,19 @@ pojavi satirična "Digresija o produktivnem delu": > possible kind of occupation is productive, and had given expression to the > tendency of this whole line of argument: > -> > "That what we call Evil in this World, Moral as well as Natural, is the +> > That what we call Evil in this World, Moral as well as Natural, is the > > grand Principle that makes us Sociable Creatures, the solid Basis, the *Life > > and Support of all Trades and Employments* without exception; there we must > > look for the true origin of all Arts and Sciences; and the moment Evil -> > ceases, the Society must be spoiled if not totally destroyed." +> > ceases, the Society must be spoiled if not totally destroyed. > > Only Mandeville was of course infinitely bolder and more honest than the > philistine apologists of bourgeois society [@marx1987economic, 306-310]. ::: +::: + - Ironija, satira usmerjena v vulgarne ekonomiste. - Kaže, da zadeva ni enostavna, enoznačna. To je verjetno stvar tega, da gledamo kapital v deloti (družba). @@ -139,7 +145,7 @@ macolami v istem obsegu kot so to domnevno počeli v Manchestru leta 1863 - [povzetek absolutne in relativne presežne vrednosti] -## Formalna in realna subsumpcija dela pod kapitalom +## Formalna in realna subsumpcija dela pod kapitalom {#subsumpcija} @@ -211,8 +217,6 @@ podrejen kapitalu. > [@marx1994economic, 130-131; slovenski prevod odlomka iz @marx1977historicni, > 133-134]. - - > In the real production process labour is converted *in reality* into capital, > but this conversion is conditioned by the original exchange between money and > labour capacity. It is only through this *direct* conversion of labour into diff --git a/zgodovina_in_razredna_zavest.md b/razredna_zavest.md similarity index 68% rename from zgodovina_in_razredna_zavest.md rename to razredna_zavest.md index e7c8da6..3b4dc61 100644 --- a/zgodovina_in_razredna_zavest.md +++ b/razredna_zavest.md @@ -1,13 +1,41 @@ --- -title: "Zgodovina in razredna zavest" +title: "Razredna zavest" +description: | + Zapiski o pojmu razredne zavesti v Lukácsevi *Zgodovina in razredna zavest*. + [@lukacs1985zgodovina] ... + + +Lukácseva *Zgodovina in razredna zavest* je zbirka esejev, ki so nastali kot +posledica izkušnje revolucionarnega vala, ki se je začel z letom 1917. + +Dopolnjuje luknje v marksovski literaturi (ne teoriji). Glede tega je zanimivo, +da pred "izidom" *Nemške ideologije* izpelje nekatere glavne njene teze. + +Tekst nas zanima v kontekstu njegovega -- posrednega ali neposrednega -- vpliva +na operaistično misel + +- gl. Corna +- gl. Galimberti +- gl. Tronti + +Pri Lukácsu stališče proletariata predstavlja tudi epistemološko stališče. +Njegova razdelava pa zadeva tudi odnos med intelektualci in to "izključno +proletarsko" sposobnostjo revolucionarno vedeti. + + + + - Kaj pomeni razredna zavest? - Kaj naj (teoretsko) razumemo z razredno zavestjo? @@ -59,21 +89,25 @@ kritiko objektivizacije -- to da družbene zadeve dobijo stvaren značaj. (?) razlikujemo stopnje in plasti? - Če da: kakšen je njihov praktični pomen v razrednem boju proletariata? -### 1. [neodvisnost dejanskih gibalnih sil zgodovine od zavesti ljudi o njih] +## 1. [neodvisnost dejanskih gibalnih sil zgodovine od zavesti ljudi o njih] Jasno je, da je človeška zgodovina niz hotenih in zavestnih dejanj. Toda pri -razumevanju zgodovine moramo seči preko tega, saj množina teh volj lahko -poraja povsem drugačne rezultate od hotenih. Torej so tudi nagibi k določenemu -rezultatu podrejenega pomena, Vprašanje je potem, kaj so zgodovinski vzroki za -te nagibe. Kaj so zgodovinske sile, ki spravijo ljudi (razrede) v gibanje za -zgodovinsko spremembo? +razumevanju zgodovine moramo seči preko tega. Na eni strani lahko ugotovimo, da +množica teh posamičnih volj poraja povsem drugačne rezultate od hotenih. Motivi +k določenemu rezultatu so torej podrejenega pomena. Na drugi strani se lahko +vprašamo kaj so tiste zgodovinske sile, ki stojijo za temi motivi. Kaj so +zgodovinske sile, ki spravijo ljudi (razrede) v gibanje za zgodovinsko +spremembo? Za Lukácsa so razlike med vzroki, motivi in rezultati metodološka +osnova znanstvenega marksizma: > Bistvo znanstvenega marksizma je torej v spoznanju neodvisnosti dejanskih > gibalnih sil zgodovine od (psihološke) zavesti ljudi o njih. > [@lukacs1985zgodovina, 64] Ta neodvisnost gibalnih sil zgodovine se najprej kaže kot narava, kot "večni" -naravni zakoni. Meščanska misel razmišljanje o človeških oblikah življenja začne +naravni zakoni. + +Meščanska misel razmišljanje o človeških oblikah življenja začne nasprotno od dejanskega razvoja človeških oblik življenja: znanstvena analiza se začne *post festum*, z gotovimi rezultati razvojnega procesa. Za meščansko misel oblike že pridobijo značaj naravnih oblik družbenega življenja, preden si skuša @@ -128,25 +162,61 @@ družbe na določeni stopnji svojega razvoja in velja zgolj v okviru tistega zgodovinskega okolja, ki jo proizvaja in ki ga ta spet določa. -zgleda, da v marxovi razrešitvi spet ni prostora za zavest. +Videti je, da v Marxovi razrešitvi spet ni prostora za zavest. Res zavestni +odsevi različnih stopenj ekonomskega razvoja ostajajo pomembna historična +dejstva, dialektični materializem ne zanika, da ljudje sami izvršujejo svoja +zgodovinska dejanja in da to delajo zavestno. Vendar je to, po M & E, napačna +zavest ... -napačna zavest +Toda ne moremo se enostavno zadovoljiti s preprosto ugotovitvijo o "napačnosti" +te zavesti, oziroma z zoperstavljanjem pravilnega in napačnega. Pač pa metoda +zahteva *konkretno raziskavo* te napačne zavesti. -> Konkretno raziskovanje pomeni torej: odnos do družbe kot celote. Šele +- Napačna zavest kot moment tiste zgodovinske totalnosti, ki ji pripada, kot +stopnja tistega zgodovinskega procesa, v katerem deluje. + +Tudi meščanska zgodovinska veda "konkretno raziskuje". Njena napaka, pravi +Lukács, da to konkretno poskuša najti v empiričnem historičnem individuu in v +njegovi empirično dani, psihološki ali množičnopsihološki zavesti. Toda tu +zgreši zajeti *družbo kot konkretno totalnost*, zgreši produkcijski red na neki +določeni stopnji družbenega razvoja in z njim pogojeno členitev družbe v +razrede. Tako nekaj abstraktnega -- odnos individua do individua -- zajame kot +nekaj konkretnega. (spregleda pa da gre za konkretne odnose v teh konkretnih +družbenih formacijah, npr. razmerje delavca do kapitalista, najemnika do +zemljiškega lastnika itn.) + +Kaj je torej marksovsko *konkretno raziskovanje*? + +> Konkretno raziskovanje pomeni torej: odnos do družbe kot *celote*. Šele > v tem odnosu se namreč pojavi v vseh svojih bistvenih določilih vsakokratna > zavest ljudi o svojem obstoju. [@lukacs1985zgodovina, 66] -razredna zavest - - +Ta zavest se po eni strani pojavlja kot nekaj, kar je *subjektivno* upravičeno, +razumljeno in mogoče razumeti iz družbenozgodovinskega položaja. Torej kot +"pravilna zavest". Po drugi strani kot nekaj, kar *objektivno* zaobide bistvo +družbenega razvoja, ki ga ne zadeva in ne izraža ustrezno. Torej kot "napačna +zavest". > Razredna zavest je torej -- abstraktno formalno gledano -- hkrati razredno > določeno *nezavedanje* lastnega družbenozgodovinskega ekonomskega položaja. > [@lukacs1985zgodovina, 67] -### 2. +## 2. -... + +## 3. + +## 4. + +## 5. + +- Zanima nas v navezavi na formiranje ideologije +- Glavni stališči sta od proletariata in kapitalistov (kapitala). Ostale + družbene skupine imajo nestalna, zastarela, minljiva stališča. +- proletariat je strukturno mesto. Intelektualci lahko zavzamejo proletarsko + stališče (je to razredna kritika?) + + + --- lang: sl