zapatista.kompot.si/content/novice/malasola.md

Title	Description	Date	Teaser
Mala šola zapatizma - zapiski	Na sončno sredo je na enem od dvorišč Avtonomnega kulturnega centra Metelkova mesto ponovno brstelo.	2021-05-30	zapdogodek.jpg

Mala šola zapatizma - zapiski

Na sončno sredo sredi nepomladne pozne pomladi 2021 je na enem od dvorišč Avtonomnega kulturnega centra Metelkova mesto ponovno brstelo. Odvilo se je namreč prvo srečanje male šole zapatizma, ki ga je pripravila regionalna Koordinacija za pripravo in izvedbo zapatističnega srečanja na področju Slovenije. Pred Menzo pri Koritu se je v okviru priprav na prihod tovarišije iz upornega Chiapasa zbral precej širok krog ljudi, v katerem je prišlo do izmenjave znanja in izkušenj med tistimi, ki imajo osebno izkušnjo z zapatističnimi skupnostmi in med tistimi, ki tega (še) nimajo. Številni so prvič ali ponovno imeli priložnost prisluhniti poročilom o preteklih srečanjih z zapatisti in zapatistkami, ki pa so tokrat imele poleg splošno politično-izobraževanega še dodaten pomen: da bi se kolektivno kar najbolje seznanili z našimi gosti in gostjami, njihovimi boji, besedami in načini.

Po nekaj uvodnih faktografskih, geografskih in zgodovinskih koordinatah, za katerimi lahko vsak pobrska po medmrežju, je sledila osrednja opomba: vse to je proizvod gledanja na Mehiko od zgoraj, za nas pa je precej zanimivejši pogled v obratni smeri. Temelj geografije današnje Mehike so staroselska ljudstva, med mnogimi ostalimi tudi Maji in med njimi tisti, ki tvorijo zapatistične staroselske skupnosti. Kljub temu, da danes v Mehiki še vedno prevladuje kastiljščina kot kolonialni jezik, je danes ob njem uradno priznanih 62 staroselskih jezikov, v živi rabi pa jih je še precej več. V kontekstu male ure politične geografije ni bilo prav nič odveč opozorilo na umetno zarisano ravno črto, ki tvori južno mejo države. Toda Chiapas kot specifična geografija, ki je domovina zapatistov in zapatisk, se nadaljuje tudi onkraj vsiljene države meje in naprej v to, kar je država Honduras.

Vsak še tako hiter zgodovinski pregled se mora ustaviti pri mehiški revoluciji, ki je zaznamovala leta med 1910 in 1920 in imenu Emiliano Zapata, ki tudi kot eden od najbolj izpostavljenih revolucionarnih junakov, nikoli ni izdal zaupanja ljudi, kot del katerega se je boril za boljšo in pravično družbo (mimogrede, knjigo o njem je moč najti tudi v lokalni anarhistični distribuciji). Ravno zaradi iskrenosti, predanosti in odsotnosti želje po vladanju nad ljudmi, si je njegovo ime pred leti zase izposodilo tudi porajajoče se novo gibanje v gozdovih Chiapasa.

V nadaljevanju so tovariši in tovarišica orisali družbeno-ekonomsko realnost staroselskih ljudstev južne Mehike v času pred vstajo. To je zaznamovala globoka revščina, v velikem delu je manjkala celo najbolj osnovne infrastrukture kot je dostop do pitne vode. Za večino sta zdravstvo in šolstvo ostajala nedostopna, posledično je bila stopnja smrtnost otrok in drugih tudi zaradi najbolj osnovnih in ozdravljivih bolezni izjemno visoka. Ne glede na številne otipljive in pozitivne učinke zapatistične samouprave, vse to marsikje velja še danes. In to ne glede na to, da se v Chiapasu pridela tretjina 3 vsega mehiškega pridelka kave in tri četrtine vse električne energije, je razlaščeno staroselko prebivalstvo prisiljeno živeti v velikih socialnih stiskah, odrezano in pozabljeno od sveta. Vsaj tako je bilo v času, preden je iz gozdov jugovzhodne Mehike zapihal veter, ki se je nato razširil po celem svetu.

Zapatistična vstaja kot odziv na omenjeno odrinjenost staroselcev in staroselk od pogojev za dostojno življenjo je bila uradno lansirana na novo leto 1994. To je bil hkrati tudi dan, ko je v veljavo stopil mednarodni dogovor o prosti trgovini med Mehiko, ZDA in Kanado, bolje poznan pod kratico NAFTA. Svoj boj so zapatisti in zapatistke tako od samega začetka zastavili kot boj zoper sistem globalnega kapitalizma, s tem pa je iz strogo lokalnega fenomena postal predmet globalne pozornosti. Tako zastopnikov neoliberalnega kapitala kot njegovih mnogih nasprotnikov in nasprotnic po celem svetu. Zapatisti in zapatiske se niso zgolj uprli lokalni mehiški oblasti, temveč so razglasili vojno napoved neoliberalizmu kot globalnemu sistemu.

Za oborožen odpor so se odločili šele potem, ko so preizkusili vse druge možnosti: po pomoč so se obrnili na humanitarne organizacije, na sindikate, na stranke in tudi na cerkev. Prav nič od tega jim v njihova življenja ni prineslo sprememb, ki bi bile nujne, če so želeli zagotoviti vsaj osnovno stopnjo dostojanstva. To je postalo mogoče šele, ko so sami mobilizirati lastna življenja in telesa v boj. Začetek vstaje je zaznamovala simbolna zasedba vseh lokalnih centrov zvezne države Chiapas. Država Mehika se je odzvala z nasiljem. V Chiapas je poslala vojsko, v napadih, ki jih je sprožila proti upornikom in upornicam je bilo veliko žrtev, predvsem na strani upornih. Toda množični protesti v Mehiki in po celem svetu so vlado vendarle prisilili v mirovna pogajanja, njim pa vzpostavitev krhkega premirja, ki traja še danes, a bi mu mogoče bilo bolj primerno reči 'stanje vojne nizke intenzivnosti'. Torej nekaj, kar sicer ni vojna, ampak zagotovo tudi ni trajen mir.

Oborožena vstaja je pomenila zgolj en moment v političnem procesu gradnje zapatističnega upora. Ta je šel do danes skozi številna obdobja, kampanje, izzive, težave, premene in brstenja. Ključne točke bogatega in za številne tveganega političnega procesa označuje šest deklaracij iz Lakandonskega gozda. Skozi diskusijo so bile začrtane strateške koordinate vseh šestih in jih je vredno spoznati neposredno, zato temu poročilu v duhu spodbujanja k branju dodajamo povezave nanje:

1. deklaracija iz Lakandonskega gozda (januar 1994) 2. deklaracija iz Lakandonskega gozda (junij 1994) 3. deklaracija iz Lakandonskega gozda (december 1994) 4. deklaracija iz Lakandonskega gozda (1996) 5. deklaracija iz Lakandonskega gozda (1998) 6. deklaracija iz Lakandonskega gozda (2005)

Za zapatiste in zapatistke je beseda ključno orožje njihovega boja. Toda poleg besede svoje ideje prenašajo in razvijajo skozi številnih druge tekstovne in netekstovne formate: od različnih žanrskih romanov, muralov, do tistega, čemur bi marsikdo rekel 'otroške povesti', pa to seveda ni vse, kar so. V zapatističnih školjkah upora (enota avtonomnega organiziranja skupnosti) kot eno od glavnih načel velja stalno izumljanje, nastajanje in prerorevanje gibanja in življenja. Izrednega pomena je kroženje vlog in odgovornosti ter posledično zavestno delo na odsotnosti specializacije, kar pomeni, da se vsi preiskušajo v različnih aktivnostih, ki so potrebne za dobro delovanje skupnosti in se vedno znova učijo. V zapatističnih skupnosti so razvili veliko institucij, pristopov, ki bi marsikje veljali za nenavadne ali inovativne. Tudi otroci so denimo lahko učitelji. Razvili so svoj sistem upravljanja v skupnosti, ki je utemeljen na modelu t.i. Dobrih vlad, ki dela in deluje po princimu narobe obrnjene pramide, tj. po volji ljudstva. Zapatistične skupnosti ne poznajo zaporov, kršiteljem dogovorov skupnosti za kazen denimo naložijo birokratsko delo ali kaj drugega. Iz totalne revščine so si zgradili svoj zdravstveni in izobraževalni sistem ter znatno izboljšali infrastrukturo skupnosti. Pomemben del zapatizma je tudi boj žensk, ki so skozi vstajo artikulirale tudi lastno deklaracijo osamosvojitve, spoštovanju katere je zavezana vsaka zapatistična skupnost. Ženske in otroci so med prvimi in najpogostejšimi žrtvami vsake vojne in zato je bilo nujno, da se organizirajo.

Pomembno je tudi razumeti, da zapatistično gibanje sobiva še s številnimi drugimi boji od spodaj tako v širši kot tudi ožji regiji. Kljub izjemnim dosežkom njihovega upora, njihov vsakdan ostaja borba za preživetje in življenje h kateri kličejo tudi nas. In v želji oziroma z namenom, da bi z vsemi, ki gradijo boj zoper uničevalno mašinerijo kapitalizma, so se odpravili na potovanje po Evropi od spodaj, v okviru katerega bodo, če bo šlo vse po načrtih, obiskali tudi nas.