dodana vsebina 2021_08_25

content/gora-na-odprtem-morju.md

@@ -0,0 +1,149 @@
+---
+Title: Šesti del: Gora na odprtem morju
+Description: Prvi od šestih osnovnih zapisov Potovanja za življenje in uradna napoved zapatistične invazije na Evropo.
+---
+
+## Šesti del: Gora na odprtem morju
+
+![Slika](%assets_url%/nabiralke-semen.jpg) <br><br>
+
+
+
+**Izjava Tajnega staroselskega revolucionarnega komiteja (CCRI) – glavno poveljstvo Zapatistične vojske nacionalne osvoboditve (EZLN)**
+
+*Nacionalnemu staroselskemu kongresu – Staroselskemu izvršnemu svetu;*
+
+*Podpornikom in podpornicam Šeste deklaracije iz Lakandonskega pragozda v Mehiki in drugod po svetu;*
+
+*Mrežam odpora in upora;*
+
+*Vsem poštenim ljudem, ki se upirajo na vseh koncih sveta.*
+
+Sestre, bratje, ljudje vseh spolov!
+Tovarišice in tovariši vseh spolov!
+
+Staroselska ljudstva majevskih korenin in zapatisti oziroma zapatistke vas pozdravljamo in z vami delimo misli, ki so se nam porodile na podlagi našega opazovanja, poslušanja in čutenja.
+
+Prvič: Vidimo in slišimo svet, v katerem je družbeno življenje zajela težka bolezen. Razdrobljen je na milijone ljudi, ki smo odtujeni drug od drugega in osredotočeni na individualno preživetje. Toda navkljub vsemu nas druži okoliščina, da nas vse zatira sistem, ki je v iskanju potešitve svoje žeje po dobičku pripravljen storiti karkoli, pa čeprav in kadar je to v očitnem protislovju z obstojem planeta Zemlja.
+
+Izprijenost sistema, ki brezumno brani 'napredek' in 'modernost', postane v nebo vpijoča, ko trčimo ob njegovo kriminalno realnost: femicide. Umori žensk so globalen pojav in ne poznajo ne barve ne nacionalnosti. Absurdno in nesmiselno je, da bi neko osebo preganjali, da bi izginila ali bila umorjena zaradi barve kože, rase, kulture ali svojih verskih prepričanj. Prav tako je preprosto nepojmljivo dejstvo, da bi nekje obstajal kraj, kjer bi biti ženska praktično pomenilo obsodbo na življenje na robu družbe in na smrt.
+
+Sistem je resnični vir kriminalne logike, ki poganja umore žensk. Njeni izrazi napredujejo po predvidljivi lestvici (nadlegovanje, fizično nasilje, trajne telesne poškodbe in umor), podpira pa jo strukturna nekaznovanost (»Zaslužila si je,« »Bila je potetovirana,« »Kaj je počela zunaj ob tej uri?«, »Kaj pa je pričakovala v takšnih oblačilih?«). Z njo se srečujejo ženske iz različnih socialnih okolij, ki so različnih ras, različnih starosti, vse od zgodnjega otroštva do zrelih let, in iz različnih koncev sveta. Edina stalnica je spol. Sistem ni zmožen razložiti, kako naj bi ta realnost ustrezala njegovemu 'razvoju' in 'napredku'. Škandalozna statistika smrti kaže na to, da z večjo 'razvitostjo' družbe narašča tudi število smrti te spolno definirane vojne.
+
+Zdi se, da 'civilizacija' staroselskim ljudstvom sporoča naslednje: »Vaša nizka stopnja femicidov je dokaz vaše nerazvitosti. Imejte svoje megaprojekte, svoje vlake, svoje termoelektrarne, svoje rudnike, svoje jezove, svoje nakupovalne centre, svoje trgovine z domačo elektroniko – s pripadajočimi TV-kanali in naučite se trošiti. Bodite kot mi. Toda vaša zemlja, vode, kulture in dostojanstvo ne bodo čisto dovolj, da bi lahko odplačali dolg, ki si ga boste s sprejemom te 'napredne' pomoči naložili. Dodati morate še življenja žensk.«
+
+Drugič: Vidimo in slišimo smrtno ranjeno naravo, ki v svoji agoniji opozarja človeštvo, da najhuje šele pride. Vsaka 'naravna' nesreča napoveduje naslednjo, hkrati pa dejstvo, da vzroki zanje ležijo v dejanjih človeškega sistema, ostaja priročno prepuščeno pozabi.
+
+Smrt in uničenje nista več zgolj nekje v daljavi, zadrževana z mejami, carinami in mednarodnimi sporazumi. Uničenje na kateremkoli posameznem kotičku sveta odzvanja po celotnem planetu.
+
+Tretjič: Vidimo in slišimo, kako se tisti, ki imajo moč v svojih rokah, umikajo in skrivajo za zidovi tako imenovanih nacionalnih držav. V tem nemogočem skoku nazaj oživljajo fašistične nacionalizme, smešne šovinizme in oglušujoče blebetanje. Opozarjamo na prihajajoče vojne, ki jih bodo hranile lažne, prazne in prevarantske zgodovine, na vojne, ki bodo z uporabo smrti in uničenja različne nacionalnosti in rase prevedle v vsiljene odnose nadvlade. V različnih državah potekajo spori med trenutnimi nadzorniki in med tistimi, ki želijo stopiti na njihovo mesto, skrivajoč dejstvo, da je resnični gospodar, lastnik, vladar vsepovsod enak, njegova edina nacionalnost pa je denar. Mednarodne organizacije medtem počasi hirajo in tako kot muzejski artefakti postajajo zgolj imena ali niti to ne.
+
+Slišimo in vidimo, da so v temi in zmedi, ki tem vojnam predhajata, vse sledi kreativnosti, inteligence in racionalnosti napadane, podvržene pritiskom in preganjane. Soočeni s kritično mislijo mogotci zahtevajo, pričakujejo in vsiljujejo svoje fanatizme. Smrt, ki jo sejejo, gojijo in žanjejo, ni samo fizična. Pomeni tudi izumrtje človeštvu lastne univerzalnosti – inteligence – in njenih dosežkov ter prednosti. Pojavljajo se novi ezoterični miselni tokovi, poleg njih pa svoje novo življenje dobivajo tudi nekateri stari. Bodisi sekularni bodisi drugačni si nadevajo kostume intelektualnih modnih tokov in psevdoznanosti. Na drugi strani se umetnost in znanost nagibata k modelu podrejenosti političnim blokom.
+
+Četrtič: Pandemija COVID-19 ni nazorno pokazala zgolj na ranljivost človeških bitij, temveč tudi na pohlep in neumnost tako nacionalnih vlad kot skupin, ki domnevno tvorijo njihovo opozicijo. Marsikje so zavrnili najbolj osnovne in zdravorazumske ukrepe, saj so stavili na scenarij, da bo pandemija relativno hitro izzvenela. Dlje kot je ta trajala, bolj so na mesto tragedij začele stopati gole številke. Smrt je postala zgolj številka, izgubljena med vsakdanjimi škandali in razglasi. Temačna statistika v tekmi smešnih nacionalizmov, v kateri gre zgolj za to, da bi ugotovili, katero moštvo oziroma nacija je boljša oziroma slabša od katere druge. Kot da bi odstotki predstavljali delež uspešnih potez v igri bejzbola.
+
+Drugje smo že nazorno razložili, da se je ob soočenju s COVID-19 zapatistično gibanje odločilo za pristop, ki temelji na preventivnih ukrepih za zaščito zdravja. Pri tem smo se posvetovali z znanstveniki in znanstvenicami, ki so svojo pomoč in nasvete ponudile brez oklevanja. Zapatistične skupnosti to podporo izjemno cenimo in želimo to tudi jasno izraziti. Od uvedbe teh ukrepov (obrazne maske ali podobna ustrezna zaščita, razdalja med ljudmi, prekinitev neposrednega stika z urbanimi področji, 15-dnevna karantena za vsakega, ki je bil v stiku z okuženim, pogosto umivanje rok z milom in vodo) je minilo šest mesecev. Žalujemo za tremi tovariši, ki so imeli dva ali več simptomov, povezanih s COVID-19, in so bili v neposrednem stiku z okuženimi osebami.
+
+V tem času nas je zapustilo še osem tovarišev in ena tovarišica, ki so kazali enega izmed s to boleznijo povezanih simptomov. Ker nimamo dostopa do testov, smrti teh 12 tovarišev in tovarišic obravnavamo, kot da so posledica korona virusa (znanstveniki so nam dejali, da naj vse težave z dihali obravnavamo, kot da gre za COVID-19). Teh dvanajst smrti je naša odgovornost. Zanje niso krivi niti 4T[1] niti opozicija, niti neoliberalci niti neokonservativci, niti tisti, ki so se prodali, niti hipsterji, prav tako zanje niso krive zarote ali umetelne spletke. Mi menimo, da bi morali sprejeti še več zaščitnih ukrepov.
+
+Trenutno, obremenjeni z izgubo teh dvanajstih tovarišev in tovarišic, v vseh skupnostih izboljšujemo zaščitne ukrepe, pri tem pa nam pomoč nudijo nevladne organizacije ter znanstveniki in znanstvenice. Te nam individualno oziroma kot kolektivi pomagajo pri prilagajanju našega odziva na epidemijo na način, da bomo v primeru potencialnega novega izbruha za soočenje z njim bolje opremljeni. Po vseh skupnostih smo razdelili več deset tisoč mask, ki so cenovno dostopne, omogočajo ponovno uporabo in so specifično oblikovane tako, da potencialno kužnim osebam preprečujejo nadaljnje širjenje virusa, ter so prilagojene našim okoliščinam. V vstajniških šiviljskih in vezeninskih delavnicah, pa tudi v skupnostih samih, poteka proizvodnja še na deset tisoče novih. Našim skupnostim, pa tudi partidistom in partidistkam[2], smo priporočili ukrepe množične uporabe mask, dvotedenske karantene za potencialno okužene, vzdrževanja fizične razdalje, rednega umivanja rok in obraza z milom in vodo ter izogibanja mestom v kar največji meri. Vsi ti ukrepi imajo dvojni namen in sicer tako preprečevanje širjenja okužb kot ohranjanje življenja skupnosti.
+
+Posamezne vidike naše pretekle in trenutne strategije bomo analizirali, ko bo za to napočil čas. Medtem ko se življenje pretaka po naših telesih, lahko zaenkrat ocenimo – morda se tudi motimo –, da je naš pristop h grožnji zaznamovalo dvoje: COVID-19 je stvar skupnosti, ne zgolj posameznikov in posameznic, naši napori pa so bili prvenstveno usmerjeni v preprečevanje okužb. Zaradi obojega lahko kot zapatistična ljudstva zdaj rečemo: tukaj smo, upiramo se, živimo in se borimo.
+
+Trenutno je namen velikega kapitala povsod po svetu, da bi ljudi ponovno spravil nazaj na ulice, kjer naj spet prevzamejo svoje vloge potrošnikov. K temu ga ženejo zgolj skrbi, ki izvirajo iz problemov na trgu in se kažejo v letargični stopnji potrošnje blaga.
+
+Drži, da se moramo vrniti na ulice, da, toda z namenom boja. Zato ponavljamo, kar smo rekli že kdaj prej, in sicer da sta življenje in boj za življenje kolektivna, ne pa nekaj, kar zadeva ljudi kot posameznike in posameznice. Sedaj je jasno tudi, da gre pri obojem za globalno vprašanje, ne pa za nekaj, kar bi bilo možno nasloviti na nacionalni ravni.
+
+Vidimo in slišimo veliko tovrstnih stvari. Veliko razmišljamo o njih. Toda ne samo to.
+
+Petič: Slišimo in vidimo upore in odpore, ki, čeprav utišani ali pozabljeni, še vedno predstavljajo ključ ter pot človeštva, ki ne sledi sistemu in njegovemu naglemu koraku v propad. Vlak smrti, ki ga poganja nenehen napredek, v svoji brezhibni nečimrnosti drvi strmo navzdol. Strojevodja pa pozablja, da je le še eden izmed zaposlenih in naivno misli, da sam odloča o smeri, ne vedoč, da ujetost v tirnice vodi zgolj v prepad.
+
+Ti odpori in upori so, ne da bi v njih pozabili na solze za tistimi, ki so bili iztrgani iz naših vrst, izrazi boja za – kdo bi si mislil – tisto, kar je v teh na neoliberalce in neokonservativce razdeljenih svetovih najbolj subverzivno: za življenje.
+
+Ti upori in odpori, vsak v skladu s svojim načinom, časom in geografijo, v sebi nosijo razumevanje, da vera v različne nacionalne vlade ne prinaša rešitev in da slednje ne vzklijejo znotraj zaščitenih meja, ne nosijo zastav in ne govorijo enotnega jezika.
+
+To so odpori in upori, ki nas zapatiste in zapatistke vseh spolov učijo, da je rešitve možno najti spodaj, v kleteh in kotih sveta, ne v vladnih dvoranah oziroma pisarnah velikih korporacij.
+To so odpori in upori, ki nam kažejo, da nam bodo v primeru, če tisti zgoraj uničijo mostove in zapečatijo meje, mi pa se bomo vseeno želeli srečati, še vedno ostali prehodi čez reke in oceane. Kažejo nam, da je zdravilo, če to res obstaja, globalno in je barve zemlje, barve dela, ki živi in umira na ulicah ter v revnih četrtih, na oceanih in na nebu, v hribih in v dolinah. To zdravilo ima tako kot prvotna koruza veliko barv, odtenkov in glasov.
+
+Vidimo in slišimo vse to in še več. Sami sebe vidimo in slišimo kot to, kar smo: število, ki ne šteje. Ker življenje ne šteje, ne prodaja, ni novica, ne nastopa v statistikah, ne tekmuje na volitvah, nima sledilcev na družbenih omrežjih, ne sproža nobenega odziva, ne predstavlja političnega kapitala, strankarske lojalnosti ali modnega škandala. Komu mar, če majhna, drobna skupina prvotnih, staroselskih ljudstev živi, torej se bori?
+
+Izkaže se namreč, da mi res živimo. Da navkljub pripadnikom paravojaških enot, pandemijam, megaprojektom, lažem, zlonamernim obtožbam in pozabi mi živimo. Torej se borimo.
+
+Mislimo tudi na to, da se bomo borili še naprej. Torej, da bomo še naprej živeli. Mislimo na bratski objem, ki smo ga bili v vseh teh letih deležni od ljudi iz naše lastne dežele in sveta. Mislimo na to, da se imamo za to, da življenje tu vztraja v odporu in navkljub težavam celo cveti, zahvaliti vsem tistim ljudem, ki so kljubovali razdaljam, procesom, mejam ter kulturnim in jezikovnim razlikam. Zahvaljujemo se moškim, ženskam in drugim – toda predvsem ženskam, ki so se soočile s koledarji in geografijami ter jih premagale.
+
+V gorah Jugovzhodne Mehike so vsi svetovi sveta v naših srcih našli in še vedno najdevajo svoje poslušalce. Njihove besede in dejanja so hranila naš odpor in upor, ki hkrati predstavljata tudi nadaljevanje naporov tistih, ki so bili tu pred nami.
+
+Ljudje, ki hodijo po poteh umetnosti in znanosti, so našli načine, da nas objamejo in spodbujajo, celo od daleč. Novinarji, tako hipsterski kot ne, so poročali o smrti in bedi, ki smo ju trpeli prej, ter vedno o dostojanstvu in življenju. Ljudje vseh poklicev in veščin so bili in ostajajo ob naši strani skozi morda zanje majhne geste, ki pa so nam pomenile in nam pomenijo veliko.
+
+Tudi to so misli, ki jih nosimo v našem kolektivnem srcu. Menimo pa tudi, da je napočil čas, da me, zapatistke vseh spolov odgovorimo na enak način in ponudimo uho, besedo in prisotnost vsem tem svetovom. Tako tistim, ki se v geografskem smislu nahajajo blizu nas, kot tistim daleč stran.
+
+Šestič: Sprejeli smo nekaj odločitev.
+
+Napočil je čas, da naša srca ponovno zaplešejo ob zvokih in korakih, ki ne bodo zvoki in koraki obžalovanja ter vdaje v usodo.
+
+Različne zapatistične delegacije, moški, ženske in drugi, vsi v barvi naše zemlje, bodo šle v svet, peš ali z barko, do oddaljenih dežel, oceanov in kosov neba, ne zato, da bi iskali razlike, večvrednosti ali žalitve, še manj opravičilo oziroma pomilovanje. Iskat gremo tisto, kar nas dela enake.
+
+Ni samo človeškost to, kar združuje naše različne kože, naše raznolike načine življenja, naše raznovrstne jezike in barve. Združujejo nas tudi in predvsem skupne sanje, ki jih kot vrsta delimo vse od takrat, ko smo v na videz daljni Afriki zapustili naročje prve ženske in se v iskanju svobode, ki je usmerjala naše prve korake, odpravili na pot, ki še vedno traja.
+
+Naša prva postaja na tem planetarnem potovanju bo evropski kontinent.
+
+Proti Evropi bomo odpluli z jadrnico. Da bomo dvignili sidro in zapustili mehiške dežele aprila 2021.
+
+Prepotovali bomo različne kotičke Evrope od spodaj in na levo, da bi prispeli v Madrid, prestolnico Španije, 13. avgusta 2021, 500 let po domnevnem zavojevanju tega, kar je danes Mehika. In da bomo takoj zatem svojo pot nadaljevali.
+
+Govorili bomo z ljudmi Španije. Ne zato, da bi jim grozili, jih zaničevali, žalili ali od njih kaj terjali, in ne zato, da bi od njih zahtevali, da moledujejo za naše odpuščanje. Ne zato, da jim služimo, in ne zato, da oni služijo nam.
+
+Ljudem Španije bomo povedali dve preprosti zadevi:
+
+Prvič: Niste nas zavojevali. Še naprej gradimo odpor in se upiramo.
+
+Drugič: Nobenega razloga ni, da bi nas prosili odpuščanja za karkoli. Dovolj je igračkanja z daljno preteklostjo zato, da bi z demagogijo in licemerstvom upravičili še vedno trajajoče zločine sedanjosti: umore bork in borcev v družbenih bojih, kot je bil naš brat Samir Flores Soberanes; v senci megaprojektov skrite genocide, ki so zasnovani in udejanjani po volji mogotcev – teh istih, ki terorizirajo vse kotičke sveta; plačila in nedotakljivost za pripadnike paravojaških enot; kupovanje vesti ljudi in dostojanstva s 30 kovanci[3].
+
+Mi Zapatisti vseh spolov se nočemo vrniti v to preteklost. Ne sami, še manj v spremstvu tistih, ki želijo sejati rasno sovraštvo in svoj zastareli nacionalizem nahraniti z domnevnim razkošjem azteškega imperija, ki je bil zgrajen na krvi njegovih sosedov, ter nas hkrati prepričati, da so bila s porazom tega imperija premagana tudi staroselska ljudstva teh dežel.
+
+Nobene potrebe ni, da bi nas španska država ali katoliška cerkev prosili za odpuščanje. Naše besede niso odmev besed tistih prevarantov, ki se želijo z našo krvjo povzpeti nad nas, hkrati pa skrivajo svoje s to isto krvjo umazane roke.
+
+Za kaj točno naj bi nas Španija prosila za odpuščanje? Zato, ker se je v njej rodil Cervantes? Ali José Espronceda? León Felipe? Federico García Lorca? Manuel Vázquez Montalbán? Miguel Hernández? Pedro Salinas? Antonio Machado? Lope de Vega? Bécquer? Almudena Grandes? Panchito Varona, Ana Belén, Sabina, Serrat, Ibáñez, Llach, Amparanoia, Miguel Ríos, Paco de Lucía, Víctor Manuel, Aute siempre? Buñuel, Almodóvar in Agrado, Saura, Fernán Gómez, Fernando León, Bardem? Dalí, Miró, Goya, Picasso, el Greco in Velázquez? Za nekaj najboljše kritične misli na svetu pod znakom libertarnega 'A'? Za špansko republiko? Za španske republikanske begunce? Za majevskega brata Gonzala Guerrera?
+
+Za kaj točno naj bi katoliška cerkev pri nas iskala odpuščanja? Za prihod Bartoloméja de las Casasa? Za Dona Samuela Ruiza Garcío? Za Artura Lono? Za Sergia Méndeza Arcea? Za sestro Chapis? Za življenja župnikov, redovnic in laičnih sester, ki so hodile s staroselci in staroselkami, ne da bi jih poizkušale voditi ali jih izpodriniti? Za tiste, ki za obrambo človekovih pravic tvegajo svojo svobodo in svoja življenja?
+
+Leta 2021 mineva dvajset let od Pohoda ljudi barve Zemlje, ki smo ga izpeljali skupaj z ljudstvi Nacionalnega staroselskega kongresa (CNI) z namenom, da ponovno zasedemo svoje mesto znotraj te nacije, ki je sedaj v popolnem kolapsu.
+
+Sedaj, dvajset let kasneje, bomo odjadrali in odpotovali še enkrat. Zato, da povemo planetu, da je v svetu, ki ga nosimo v našem kolektivnem srcu, prostora za vse. In to preprosto zato, ker je tak svet možen le, če se bomo vsi borili za njegovo izgradnjo.
+
+Zapatistične delegacije bodo večinoma sestavljale ženske. Tako ne bo samo zato, ker želimo na enak način vrniti objema, ki so ga bile one deležne na predhodnih mednarodnih srečanjih, temveč tudi in predvsem zato, da zapatistični moški jasno sporočimo, da smo to, kar smo, in hkrati nismo to, kar nismo, zahvaljujoč ženskam, zanje in z njimi.
+
+Vabimo Nacionalni staroselski kongres – Svet staroselske vlade (CNI – CIG), da oblikuje svojo delegacijo in se nam pridruži ter tako še dodatno obogati našo besedo, ki jo prinašamo borkam in borcem v daljnih deželah. Posebej vabimo skupnosti, ki nosijo ime, podobo in kri našega brata Samirja Floresa Soberanesa, saj želimo, da njihova bolečina, bes, boj in odpor potujejo daleč.
+Vabimo tiste, ki jim umetnost in znanost pomenita njihov poklic, prizadevanja in obzorje, da nas na daljavo spremljajo na našem potovanju in nam pomagajo širiti idejo, da v njih ne leži zgolj možnost preživetja človeštva, temveč tudi možnost novega sveta.
+
+Če strnemo, aprila 2021 gremo v Evropo. Točen datum in ura? Zaenkrat še ne vemo.
+
+Tovariši in tovarišice vseh spolov!
+Bratje in sestre vseh spolov!
+
+Prizadevali si bomo za naslednje:
+Namesto močnih vlakov, naši kanuji.
+Namesto termoelektrarn, naše male lučke, ki jih bodo zapatistične ženske predale ženskam, ki se borijo po celem svetu.
+Namesto zidov in meja, naša skupna plovba.
+Namesto velikega kapitala, skupna njiva koruze.
+Namesto uničenja planeta, gora, ki pluje v zgodnjem jutru.
+
+Mi smo zapatisti in zapatiske, nosilci in nosilke virusa odpora in upora. Kot takšne bomo stopile na tla petih kontinentov. To je vse za zdaj.
+
+Iz gora Jugovzhodne Mehike
+v imenu vseh zapatističnih žensk, moških in drugih
+Subcomandante Insurgente Moisés
+Mehika, oktober 2020
+
+P.S.: Da, to je šesti del, drugi deli pa sledijo, tako kot naše potovanje, v obratnem vrstnem redu. To pomeni, da bo naslednji na vrsti peti del, nato četrti, zatem tretji, ki mu bo sledil drugi, zaključili pa bomo s prvim.<br><br>
+
+---
+[1] Leta 2018 izvoljeni predsednik Mehike López Obrador je za svoj prvi projekt razglasil četrto transformacijo (4T), ki naj bi se uvrstila ob bok zgodovinskim dogodkom kot so mehiška neodvisnost (1810), obdobje reforme sredi 19. stoletja in mehiška revolucija (med 1910 in 1920).
+
+[2] Ljudje – staroselke in staroselci ali ne –, ki so neposredno povezani z institucionaliziranimi političnimi strankami, jih dejavno podpirajo oziroma sprejemajo t. i. pomoč slabe vlade. Zapatisti in zapatistke vse to dosledno zavračajo, toda obe skupnosti pogosto živita druga ob drugi.
+
+[3] Predsednik López Obrador je večkrat ponovil trditev, prvič marca 2019, najkasneje pa septembra 2020, da bi se Španija in Vatikan morala opravičiti za kolonializem. Njegova administracija hkrati ohranja zavezanost družbeno in okoljsko uničujočim kapitalističnim megaprojektom, ki so jih začele prejšnje administracije.
+
+------
+
+[Besedilo je vključeno v tiskano knjižno izdaje *Potovanje za življenje: Šest zapisov o pripravah na zapatistično invazijo na Evropo* (Acerbic distribution, 2021). Na spletu je prosto dostopno tudi na spletni strani Enlace Zapatista: http://enlacezapatista.ezln.org.mx/2021/08/15/sesti-del-gora-na-odprtem-morju/]

content/materiali.md

@@ -15,6 +15,16 @@ Description: Video, besedila, dokumenti in drugo v zvezi z zapatističnim bojem
 **Teksti:**
 
 [Sedem ločenih kosov globalne sestavljanke](https://zapatista.kompot.si/sestavljanka), 1997.
+
+<br>
+
+
+**Knjiga Potovanje za življenje, Acerbic distribution, 2021:**
+
+[Šesti del: Gora na odprtem morju](https://zapatista.kompot.si/gora-na-odprtem-morju)
+[Peti del: Pogled in razdalja do vrat](https://zapatista.kompot.si/pogled-in-vrata)
+
+
 <br>
 
 

content/novice/malasola-srcecasa.md

@@ -0,0 +1,26 @@
+---
+
+Title: Mala šola zapatizma drugič: Poročilo s projekcije in diskusije o zapatističnem filmu Srce časa 
+Description: Tokrat smo se srečale_i ob ogledu filma *Corazón del tiempo* (2008), ki skozi ljubezensko zgodbo tematizira emancipacijo žensk v zapatističnih skupnostih. 
+Date: 2021-08-25
+Teaser: srce-casa.jpg
+
+---
+
+![Mala šola zapatizma](%assets_url%/srce-casa.jpg)  <br><br>
+
+## Mala šola zapatizma drugič: Poročilo s projekcije in diskusije o zapatističnem filmu Srce časa 
+
+
+Tokrat smo se srečale_i ob ogledu filma *Corazón del tiempo* (2008), ki skozi ljubezensko zgodbo tematizira emancipacijo žensk v zapatističnih skupnostih. Po koncu je spregovoril tovariš o svoji izkušnji iz Chiapasa in na kratko predstavil kontekst filma. Zapatistke so si z ženskimi revolucionarnimi zakoni utrle pot spreminjanju lastnega položaja znotraj svojih skupnosti. Izpostavil je tudi temeljno razliko v emancipaciji, ki si jo zapatistke zastavljajo po svojih lastnih pogojih, in pri nas, kjer je na emancipacijo temeljno vplivala vključitev žensk v mezdno delo.
+
+Tovarišica je predstavila 2 pomembni izhodišči, o katerih so zapatistke pisale v tekstih o svojem položaju v mehiški družbi. Nasilje so doživljale oz. ga doživljajo na podlagi socialnega položaja (so revne), kot pripadnice staroselske skupnosti in kot ženske. Boja za svojo enakost v družbi ne ločujejo od "širšega" boja za avtonomijo in svobodo. Te boje razumejo kot nerazdružljive.
+
+Naše t. i. napredne družbe še zdaleč niso razrešile z dediščino patriarahlne tradicije, nasprotno opazni so procesi repatriarhalizacije, porast nasilja in revščine in stopnjevano izkoriščanje obubožanih ljudi v neoliberalnem kapitalizmu. S tega vidika se izkristalizirajo skupna pot in prizadevanja v boj proti vsakršnemu zatiranju, za živjenje brez nasilja, ne le družinskega, ampak tudi sistemskega.
+
+Nazadnje se je odprlo tudi vprašanje ženskih revolucionarnih zakonov, natančneje za nas težko zamisljive prepovedi alkohola v zapatističnih skupnostih, v katerih je ta odločitev zmanjšala stopnjo nasilja. Brez želje po moraliziranju se je spregovorilo o vplivu alkohola, ki lahko spiralo revščine, dolgov, obupa, nasilja v družini in razkrajanja skupnosti še pospeši, tudi o alkoholu kot instrumentu oblasti. Ni da bi želeli prevzeti tak zakon, vsekakor pa razmislek o razlogih zanj ni bil odveč.
+
+---
+Preberi [zapiske iz prvega srečanja](https://zapatista.kompot.si/novice/malasola) v okviru male šole zapatizma.
+
+Spremljaj [Potovanje za življenje](https://zapatista.kompot.si/potovanje).

content/novice/petstolet.md

@@ -1,6 +1,6 @@
 ---
 
-Title: 500 let kasneje
+Title: Samo 500 let kasneje
 Description: Besede zapatističnih ljudstev 500 let po prihodu zavojevalcev.
 Date: 2021-08-20
 Teaser: petstolet.jpg
@@ -9,7 +9,7 @@ Teaser: petstolet.jpg
 
 ![Brcnimo rasizem 2021](%assets_url%/petstolet.jpg)  <br><br>
 
-## 500 let kasneje
+## Samo 500 let kasneje
 
 13\. avgust 2021
 
@@ -23,7 +23,7 @@ Zahvaliti, da ste nas sprejeli.
 Zahvaliti, da ste nas nastanili.
 Zahvaliti, da ste nas nahranili.
 Zahvaliti, da ste skrbeli za nas.
-Predvsem pa se zahvaliti, da ste se, navkljub vašim razlikam in nasprotjem, dogovorili za to, kar danes počnemo. Morda se vam je zdeli malo, a za nas, zapatistična ljudstva, je zelo veliko.
+Predvsem pa se zahvaliti, da ste se, navkljub vašim razlikam in nasprotjem, dogovorili za to, kar danes počnemo. Morda se vam zdi malo, a za nas, zapatistična ljudstva, je zelo veliko.
 
 -*-
 
@@ -48,7 +48,7 @@ Zato pustimo ob strani slabe vlade, ki jih vsak od nas trpi v svojih geografijah
 So samo delovodje, poslušni zaposleni večjega kriminalca.
 
 
-*Več v angleškem originalu* https://enlacezapatista.ezln.org.mx/2021/08/17/only-500-years-later/
+*Več v angleškem prevodu* https://enlacezapatista.ezln.org.mx/2021/08/17/only-500-years-later/
 
 Spremljaj [Potovanje za življenje](https://zapatista.kompot.si/potovanje).
 

content/pogled-in-vrata.md

@@ -0,0 +1,150 @@
+---
+Title: Peti del: Pogled in razdalja do vrat
+Description: Drugi od šestih osnovnih zapisov Potovanja za življenje, v katerem je govora o smrti in vodnih plovilih.
+---
+
+## Peti del: Pogled in razdalja do vrat
+
+![Slika](%assets_url%/nanca.jpg)<br><br>
+
+
+
+Predpostavimo, da lahko izberemo, kam usmerimo pogled. Predpostavimo, da se lahko osvobodimo, četudi le za trenutek, tiranije spletnih omrežij, ki vsiljujejo ne le to, kar vidimo in o čemer govorimo, ampak tudi, kako gledamo in kako govorimo. Potem predpostavimo, da vzdignemo pogled dlje: od tistega, kar je v naši neposredni okolici, do lokalnega, regionalnega, vse do nacionalnega in nato globalnega. Lahko vidimo tako daleč?
+
+Da, kaos, zmešnjava in nemir so tam zunaj. Predpostavimo še, da smo človeška bitja in ne digitalna aplikacija, ki hitro poskenira, razporedi, hierarhizira, presodi in kaznuje, in da kot taki izberemo, kam bomo pogledali in kako bomo gledali. Morda – to je zgolj hipoteza – gledanje in presojanje nista isto, prav tako kot izbira pomeni neko odločitev. Spremenimo denimo vprašanje »Je to dobro ali slabo?« v »Kaj je to?« Seveda, prvo prinaša sočno debato (če debate sploh še obstajajo?), ta pa nato pripelje do sklepa »To je dobro – ali slabo –, ker tako jaz pravim.« Ali pa morda v razpravo, kaj je dobro in kaj zlo, in od tam do argumentov in citatov z opombami. Da, res je to bolje, kot da pristanemo na všečke in dvignjene palce. Toda predlog je, da spremenimo izhodišče: izberimo, kam usmerimo pogled.
+
+Na primer: odločimo se usmeriti pogled k muslimanom. Lahko bi si izbrali, da pogledamo k tistim, ki so izvedli napad na Charlie Hebdo, ali pa k tistim, ki trenutno korakajo po ulicah Francije, da bi ponovno uveljavili, zahtevali in udejanjili svoje pravice. Če smo prebrali do sem, je verjetno, da bi se odločili za 'sans papiers'[1]. Seveda, dolžni smo dodati, da je Macron bedak. A če ta hitri pogled navzgor damo na stran, se vrnemo k zasedbam, protestnim taborom in migrantskim protestom. Vprašamo, koliko jih je. Zdi se, da jih je veliko ali le nekaj ali preveč ali dovolj. Naše zanimanje se je premaknilo od njihove verske pripadnosti k njihovemu številu. Potem se vprašamo, kaj želijo, za kaj se borijo. Na tej točki se odločimo, ali se obrnemo k medijem in spletnim omrežjem, da bi izvedeli več, ali prisluhnemo neposredno njim samim. Predvidimo, da se lahko z njimi pogovarjamo. Jih povprašamo o njihovi veri, morda o tem, koliko jih je? Morda pa jih vprašamo, zakaj so zapustili svoje domače kraje in se odločili priti v te oddaljene dežele z drugačnim jezikom, kulturo, zakoni in običaji. Morda bodo odgovorili z eno samo besedo: vojna. Ali pa bodo podrobno razložili, kaj ta beseda pomeni v njihovi resničnosti. Vojna. Odločimo se, da sprašujemo dalje: vojna kje? Ali še bolje, zakaj? Preplavijo nas s pojasnili: verska prepričanja, ozemeljski spori, prilaščanje naravnih bogastev ali preprosto neumnost. A to nas ne zadovolji in vprašamo, kdo ima koristi od uničenja, izseljevanja, obnove in ponovnega naseljevanja. Naletimo na imena različnih korporacij. Ozremo se v te korporacije in odkrijemo, da se nahajajo v številnih državah in ne proizvajajo le orožja, ampak tudi avtomobile, vesoljske rakete, mikrovalovne pečice, 'medijske vsebine', obleke, mobilne telefone in računalnike, spodnje perilo, vlake, organsko in neorgansko hrano, distribuirajo pošiljke, nudijo bančne usluge in hitro prehrano, zagotavljajo transport, spletno prodajo, voditelje držav in člane vlad, upravljajo z družbenimi omrežji, znanstvenimi in neznanstvenimi raziskovalnimi centri, hotelskimi verigami in verigami restavracij, letalskimi podjetji, termoelektrarnami in seveda 'humanitarnimi' organizacijami. Tako bi lahko sklenili, da nosita odgovornost človeštvo in cel svet.
+
+A vprašamo se, ali nista svet in človeštvo odgovorna tudi za ta protest, to zasedbo in ta migrantski tabor, za ta upor. Sklenemo, da je morda odgovoren kar cel sistem: sistem, ki ustvarja in poustvarja bolečino, kot tudi tisti, ki jo povzročajo, in tisti, ki jo dopuščajo.
+
+Sedaj se vrnemo s pogledom na protest, ki polni francoske ulice. Denimo, da je tam le nekaj, malo ljudi, da vidimo samo eno žensko, ki nosi svojega otroka. Nas zdaj zanimajo njena verska prepričanja, jezik, obleke, kultura, običaji? Ali nam je pomembno zgolj, da je to ženska, ki nosi v rokah svojega otroka? Pozabimo zdaj na to žensko za trenutek in usmerimo pogled le na njenega otroka. Je pomembno, ali je fantek, deklica ali drugi? Je pomembna barva otrokove kože? Morda ugotovimo, da je življenje tega otroka tisto, kar je pomembno.
+
+Pojdimo dalje. Nenazadnje smo prispeli že do sem in še nekaj vrstic ne bo povzročilo škode. OK, vsaj ne velike.
+
+Predpostavimo, da ženska govori z nami in da imamo privilegij razumevanja tega, kar nam govori. Ali mislimo, da bo zahtevala od nas, da jo prosimo odpuščanja, ker je naša barva kože, kakršna je, ker so naša verska prepričanja, kakršna so ali jih ni, za našo nacionalnost, prednike, jezik, spol ali naše običaje? Smo pod pritiskom, da se ji opravičimo, ker smo, kdor smo? Upamo, da nam bo oprostila in se bomo lahko nato vrnili k svojim življenjem, s poravnanim računom? Ali pa pričakujemo, da odpuščanja ne bo in bomo lahko zgolj rekli, »No, vsaj poskusili smo in iskreno nam je žal, da smo, kdor smo.«
+
+Mogoče pa nas je strah, da ne bo govorila z nami, da nas bo le tiho pogledala in bomo čutili njen pogled, ki sprašuje »Pa ti?«
+
+Če nas bremeni takšno razmišljanje-čutenje-tesnoba-obup, potem žal za nas ni zdravila: smo pač ljudje. 
+
+Pomirjeni z ugotovitvijo, da nismo roboti, ponovimo to vajo na Lezbosu, v Gibraltarju, ob Rokavskem prelivu, v Neaplju, ob rekah Suchiate in Río Grande.
+
+Sedaj preusmerimo pogled in poiščimo Palestino, Kurdistan, Euskadi[2] in Wallmapu[3]. Res je, malo se nam zavrti in še toliko je teh krajev. V vseh teh krajih se ljudje (morda jih je veliko ali le nekaj, preveč ali ravno dovolj) prav tako borijo za življenje. In zanje je življenje neločljivo povezano z njihovo zemljo, jezikom, kulturo, običaji: s tem, kar nas je Nacionalni staroselski kongres (CNI) naučil poimenovati 'teritorij', ki ni le kos zemlje. Si ne želite, da bi vam ti ljudje povedali o svoji zgodovini, o svojih bojih, svojih sanjah? Da, jasno, morda bi bilo to lažje prebrati na Wikipediji, ampak mar ni vabljiva misel, da bi vse to slišali iz oči v oči in da bi poskušali razumeti?
+
+Vrnimo se sedaj na to, kar je med rekama Suchiate in Río Grande. Pojdimo v deželo, ki ji rečejo Morelos. Usmerimo pogled v občino Temoac in umirimo pogled na skupnosti Amilcingo. Vidite tisto hišo? To je dom človeka, ki mu je bilo za življenja ime Samir Flores Soberanes. Pred temi vrati je bil umorjen. Njegov prekršek? Nasprotoval je megaprojektu, ki je pomenil smrt za življenje skupnosti, ki jim je pripadal. Ne, ni se mi zareklo: Samir ni bil ubit zato, ker bi ščitil svoje lastno življenje, ampak zato, ker se je postavil v bran življenju svojih skupnosti.
+
+Še več, Samir je bil umorjen, ker je branil življenje generacij, ki ne obstajajo še niti v mislih. Kajti za Samirja, tako kot za njegove tovarišice in tovariše, za staroselska ljudstva, ki tvorijo CNI, in za nas, zapatiste in zapatistke vseh spolov, se življenje skupnosti ne odvija le v sedanjosti.
+
+Najpomembnejše je to, kar prihaja. Življenje skupnosti se gradi danes, a gradi se za jutri. Življenje v skupnosti je dediščina, ki gre prihodnjim generacijam. Mislite, da bo račun, ki je nastal z njegovo smrtjo, poravnan, če morilci – intelektualni in materialni – prosijo odpuščanja? Mislite, da bo njegovo družino, njegovo organizacijo, CNI, vse nas pomirilo, če kriminalci prosijo odpustkov? »Oprostite mi, res sem ponudil nagrado za njegovo glavo, zato so ga plačanci umorili; vedno sem bil žlobudralo. Poskusil bom biti boljši – ali pa tudi ne. Dobro, opravičil sem se vam in sedaj lahko odstranite protestno zasedbo, da bomo dokončali termoelektrarno; drugače bo šlo v nič veliko denarja.« Mislite, da je to to, na kar čakajo in čakamo, da je to to, zaradi česar se borijo in se borimo? Zato, da bi nas prosili odpuščanja? Da bodo oznanili: »Oh, oprostite, da, umorili smo Samirja in še več, ta megaprojekt mori vaše skupnosti. Naša napaka. Dobro, no, oprostite nam že enkrat. Je pa tako ali tako vseeno, če nam ne oprostite, saj se mora projekt v vsakem primeru zaključiti.«
+
+Izkaže se, da isti ljudje, ki bi prosili za odpuščanje zaradi termoelektrarne, stojijo za zares neokusno poimenovanim 'Majevskim' vlakom, za novim železniškim koridorjem med Atlantskim in Tihim oceanom, za jezovi, dnevnimi kopi in drugimi elektrarnami. To so isti ljudje, ki zapirajo meje, da bi ustavili migracije, do katerih prihaja zaradi vojn, ki jih sami vzpodbujajo. Ti isti, ki preganjajo Mapuče, masakrirajo Kurde, uničujejo Palestino in streljajo temnopolte Američane. Isti, ki posredno ali neposredno izkoriščajo delavce na vseh koncih sveta, vzgajajo in poveličujejo spolno nasilje in prostituirajo otroke, vohunijo za nami, da bi ugotovili, kaj nam je všeč, da nam to lahko potem prodajo (če pa nam ni všeč, nas prisilijo, da nam postane). Isti, ki uničujejo tudi naravo, in isti, ki želijo prepričati tebe, nas in vse druge ljudi, da so za te globalne in vsakodnevne zločine odgovorne posamezne države, verska prepričanja, odpor zoper napredek, varuhi okolja, jeziki, zgodovine in načini življenja. Želijo nas prepričati, da je možno vse zvesti na posameznika ali posameznico (ne gre pozabiti na enakost spolov).
+
+Če bi lahko obiskali vse te kotičke našega umirajočega planeta, kaj bi naredili? Mi, zapatisti in zapatistke vseh spolov ne vemo, kaj bi naredil kdo drug, a mi bi šli, da bi se učili. Da bi plesali, seveda – tudi to, a to dvoje se ne izključuje. Za to priložnost bi bili pripravljeni tvegati vse: ne le svojih posameznih življenj, ampak tudi naše skupno življenje. In če te priložnosti ne bi bilo, bi napeli vse svoje sile, da jo ustvarimo, da jo zgradimo, kot če bi bila ladja. Seveda, to je noro, celo nezamisljivo. Kdo bi si lahko mislil, da je usoda ljudi, ki se upirajo termoelektrarni v malem kotu Mehike, nekaj, kar bi zanimalo Palestinke ali Mapuče ali Baskinje ali migrante ali temnopolte Američane ali mlado švedsko okoljevarstvenico ali kurdsko bojevnico ali ženske, ki se borijo na drugih koncih sveta, na Japonskem, Kitajskem, v Korejah, Oceaniji in mami Afriki?
+
+Mar ne bi morali, prav obratno, iti denimo do Chablekala na jukatanskem polotoku, do pisarne skupine Equipo Indignación in zahtevati: »Hej! Vi ste verni in imate belo polt: prosite nas, da vam oprostimo!« Skoraj prepričan sem, da bi odgovorili: »Ni problema, a morate počakati, da pridete na vrsto. Prav zdaj smo namreč zaposleni s spremljanjem teh, ki se upirajo Majevskemu vlaku in trpijo zaradi razselitev, preganjanja, pripora in smrti.« In dodali bi: »Prav tako se ravno zdaj ukvarjamo z obtožbami Vrhovnega Vodje, češ da nas kot del medplanetarne zarote financirajo Iluminati z namenom zaustavitve 4T« Nekaj, glede česar sem prepričan, je, da bi uporabili glagol 'spremljamo' in ne 'usmerjamo', 'vodimo' ali 'nadziramo'.
+
+Morda bi morali izvesti invazijo na Evropo z bojnim klicem »Predajte se, bledoličneži!« in nato nadaljevati z uničenjem Partenona, Louvra in Prada ter namesto kipov in slik napolniti vse z zapatističnimi vezeninami in še posebej z zapatističnimi maskami – ki so, če lahko mimogrede dodam, ne samo učinkovite, temveč tudi prav čedne. Namesto špagetov, morske hrane in paelle bi lahko vsilili *elote*, *cacaté* in *yerbo moro*. Namesto gaziranih pijač, vina in piva *pozol*[4]. Vsakogar, ki bi ga ujeli na cesti brez volnene smučarske kape, bi kaznovali z denarno ali zaporno kaznijo (da, eno ali drugo, ni potrebe po pretiravanju). Lahko bi tudi razglasili, »Poslušajte, vi rokerji, od zdaj naprej igrate marimbo[5]! In slišati hočemo samo še cumbio, nobenega reggaetona (mamljivo, kajne?). Hej, da vaju vidimo, Panchito Varona in Sabina – vsi se pridružite, dajmo, da slišimo Cartas Marcadas (Označena pisma)[6], spet in spet, naj odbije ura deset, enajst, polnoč, ena, dve ali tri zjutraj, potem bo dovolj, ker moramo jutri zgodaj vstati! In ti tam, prebegli nekdanji kralj[7], pusti slone na miru in se spravi za štedilnik! Bučna juha za vse!« (Vem, mar ni moja okrutnost prav izbrane vrste?)
+
+Sedaj pa si odgovorimo: ali res mislimo, da tiste nad nami tlačijo nočne more o tem, da se nam bodo prisiljeni opravičiti? Mar ni morda njihova najhujša nočna mora, da bodo izginili, da ne bodo več pomembni, da ne bo nikomur več mar zanje, da bodo postali nič, da se bo njihov svet neslišno sesul in se jih nihče ne bo več spomnil in jim nihče ne bo postavljal spomenikov ali muzejev, jim vzklikal ali obhajal dni v njihov spomin? Jih morda v paniko spravlja prav možnost, da se vse to uresniči?
+
+To je bila ena redkih prilik, ko se pokojni SupMarcos ni zatekel k filmskim primerjavam, da bi nekaj pojasnil. Vas namreč ni bilo tam, da bi vedeli, in mene ni bilo, da bi povedal, a SupMarcos je bil zmožen vsako obdobje svojega kratkega življenja ponazoriti z nekim filmom. Ali pa je razlago neke nacionalne ali mednarodne situacije podkrepil s frazo »tako kot v tem-in-tem filmu«. Seveda je večkrat prilagodil zgodbo tako, da se je skladala z dotično situacijo, a ker nas večina filma, na katerega se je skliceval, ni nikoli videla, niti nismo imeli internetne povezave, da bi na telefonih preverili, kaj piše na Wikipediji, smo mu verjeli. A ne skrenimo s teme.
+
+Samo trenutek, zapis je, mislim da, pustil tu nekje, na tem kupu papirjev, ki polnijo njegovo skrinjo spominov. Tukaj je! Takole pravi: »Da bi lahko razumeli našo odločenost in domet naše drznosti, si je treba predstavljati, da so smrt vrata, ki jih srečamo na poti. Ugibanja, kaj je za vrati, so neskončna – nebesa, pekel, vice, nič. Na desetine opisov obstaja za vsako od teh možnosti. Življenje torej lahko razumemo kot pot do teh vrat. Vrata, torej smrt, predstavljajo točko prihoda na cilj oziroma prekinitev, predrzen udarec odsotnosti, ki poškoduje zrak življenja.
+
+Do teh vrat lahko človek pride zaradi nasilja, ki ga pomenita mučenje in umor, zaradi nezgode, zaradi bolezni, ki pripre vrata, zaradi izčrpanosti ali želje. Četudi torej večina do vrat prispe, ne da bi si tega želela ali to nameravala, pa je za nekatere to tudi lastna izbira.
+
+Za staroselska ljudstva, današnje zapatiste in zapatistke, smrt predstavlja vrata, ki so se v preteklosti pojavila že zgodaj na poti življenja. Otroci so se zaleteli vanje, preden so dopolnili pet let, in skoznje stopili z vročino in drisko. 1. januarja 1994 smo želeli vrata poriniti stran od nas in v daljavo. Seveda smo morali biti v svojih prizadevanjih, da dosežemo cilj, pripravljeni iti skozi vrata, četudi tega nismo želeli. Odtlej smo odločeni, da vrata potiskamo čim dlje, da podaljšujemo 'pričakovano življenjsko dobo', kot temu pravijo strokovnjaki, a dodajamo, da mora biti to življenje dostojno. Vrata poskušamo potisniti, kolikor je mogoče stran, zelo daleč od nas. Zato že od začetka vstaje pravimo, da 'umiramo zato, da bi živeli.' Nenazadnje, če naslednji generaciji ne zapustimo življenja, torej poti, za kaj smo potem živeli?«
+
+Življenje kot zapuščina.
+
+Natančno to je zaposlovalo Samirja Floresa Soberanesa. S temi besedami lahko povzamemo boj *Ljudske fronte za obrambo vode in zemlje Morelosa, Pueble in Tlaxcale*[8], ki se izraža skozi odpor in upor proti termoelektrarni ter tako imenovanemu 'Integriranemu projektu za Morelos'. Na zahtevo za prekinitev in umik tega projekta smrti je slaba vlada odgovorila z argumentom, da bi to pomenilo veliko denarno izgubo.
+
+Tam, v Morelosu, se v zgoščeni obliki odvija spopad, ki trenutno poteka po celem svetu: denar proti življenju. V tem spopadu, v tej vojni, ne more noben pošten človek ostati nevtralen: ali se postavi na stran denarja ali na stran življenja.
+
+Zatorej lahko sklenemo, da boj za življenje ni le nekaj, s čimer so obsedena staroselska ljudstva. Je precej več, je poslanstvo, in to skupno.
+
+Dobro, torej. Lep pozdrav in ne pozabite, da opravičilo in pravica nista isto.
+
+V Los Alpesu sredi gora se negotovo sprašujemo, kje začeti invazijo: v Nemčiji, Avstriji, Švici, Franciji, Italiji, Sloveniji, Monaku, Liechtensteinu? Ne, ne, hecamo se … Razen, če se ne.
+
+SupGaleano med svojim vrlo elegantnim 'bruhanjem'
+Mehika, oktober 2020 <br><br>
+
+---
+
+
+### Iz beležnice Mačke-Psa
+### Gora na odprtem morju. Prvi del: Splav<br><br>
+
+»Po morjih vseh svetov tega sveta so se spogledovale gore, ki so lebdele nad gladino, na njih pa nejasni obrazi žensk, moških in drugih.«
+
+Zapiski jutrišnjega dne, Don Durito iz Lakandonskega pragozda, 1990
+
+Po tretjem poskusu je Maxo zamišljeno zastal in nato po nekaj sekundah vzkliknil: »Potrebna je vrv!« »Sem ti rekel,« se je izognil Gabino. Kar je še ostalo od splava, se je v koščkih zibalo po gladini, zadevalo drugo ob drugo po milosti rečnega toka, ki je, zvesta svojemu imenu Kolorado, prevzela odtenek rdeče gline svojih brežin.
+
+Nato so vpoklicali bojni konjeniški bataljon, ki je prispel v ritmu pesmi Cumbia Sobre el Río Suena (Cumbia na rečni gladini) mojstra Celsa Piñe. Zvezali so več vrvi, naredili dva velika razdelka in poslali eno skupino na drugo stran reke. Z vrvmi, ki so bile privezane na splav, sta obe skupini nadzorovali smer plovbe, ne da bi ta pri tem razpadel. Tako sta vlekli kup hlodov vzdolž reke, ki se na njihov trud z usmerjanjem ni kaj prida ozirala.
+
+Do neprimernih pripomb je začelo prihajati šele po odločitvi za invazijo. Ah, oprostite, za obisk petih celin. A odločitev je bila sprejeta. Toda ko je bila ideja dana na glasovanje in je SupGaleano rekel: »Vsi ste nori, saj nimamo čolna,« je Maxo odgovoril: »Zgradili ga bomo.« In takoj so začeli deževati predlogi.
+
+Kot vse absurdno na zapatističnem ozemlju, je gradnja 'čolna' pritegnila pozornost tolpe Defense Zapatista.
+
+»Tovarišice bodo umrle grozljive smrti,« je s svojim legendarnim optimizmom oznanila Esperanza, ko je splav v četrtem poskusu skoraj takoj začel razpadati. (Na to besedo je deklica naletela v neki knjigi. Zanjo je označevala nekaj, kar je grozno in nepopravljivo, ter jo je začela uporabljati kar vsevprek: »Moja mama mi je grozljivo počesala lase,« »Učitelj je ocenil mojo nalogo za grozljivo« in podobno).
+
+»Tovariši tudi,« se je Pedritu zdelo nujno dodati, četudi ni bil popolnoma prepričan, če je solidarnost med spoli res na mestu v primeru, ko je usoda … grozljiva.
+
+»Nak,« je odgovorila Defensa, »tovariši so zlahka zamenljivi, ampak tovarišice … kje sploh začeti? Tovarišica, resnična tovarišica, ne kar katerakoli!«
+
+Defensina tolpa je bila strateško umeščena. Njen namen ni bil tehtanje, ali je bila odločitev odborov za gradnjo barke dobra ali ne. Naloga Defense in Esperanze je bila, da držita Calamidad za obe roki, saj se je dekletce že dvakrat skušalo vreči v reko, da bi rešilo plovilo, a so jo obakrat prestregli Pedrito, Pablito in ljubljeni Amado. Rjavec in mačka-pes sta bila zmedena od samega začetka, njune skrbi pa so bile odveč. Kakor hitro je namreč SupGaleano opazil, da prihaja tolpa, je napotil tri oddelke militantk na rečni breg in s tipičnim diplomatskim nasmehom rekel: »Če to dekletce doseže vodo, bodo vse umrle.«
+
+Po uspehu v šestem poskusu so se člani odborov namenili napolniti splav s stvarmi, ki so jih razumeli kot 'nujne potrebščine' za potovanje (neke vrste zapatistični preživetveni komplet): vreča *tostad*[9], trsni sladkor, vreča kave, nekaj kroglic *pozola*, naročje drv in kos plastične ponjave za primer dežja. Nato so za kratko zastali, ugotavljajoč, kaj še manjka. Nato so – seveda – brez obotavljanja so naložili še marimbo.
+
+Maxo je pristopil k Monarcu in SupGaleanu, ki sta pregledovala neke skice, o katerih več ob drugi priliki, in rekel: »Hej, Sup, poslati boš moral sporočilo onim na drugo stran in jim povedati, naj poiščejo vrv, ki naj jo zvežejo tako, da bo dovolj dolga. Nato naj nam vržejo en konec. Tako bomo lahko 'barko' premikali z obeh bregov. Ampak naj se organizirajo. Če bo namreč vsaka stran zgolj vrgla svoj konec vrvi nekam ob svoj breg, potem pač ne bo uspelo. Mislim, da se morajo resno organizirati.«
+
+Maxo ni počakal, da bi se SupGaleano znašel v vsej tej zmedi in poskusil pojasniti, da obstaja velika razlika med splavom iz z liano povezanih hlodov ter barko, ki bi lahko prečkala Atlantik.
+
+Maxo je odšel, da bi nadziral poskusno plovbo splava z zalogami. Razpravljali so o tem, kdo naj se vkrca nanj, da bi ga preizkusili z ljudmi na krovu, a ker se je reka z zloveščim bobnenjem zaletavala vanj, so se raje odločili za lutko, ki so jo privezali na sredino plovila. Maxo se je obnašal kot pomorski inženir, saj je pred leti, ko je zapatistična delegacija odšla podpret protestni tabor Cucapá, pristal v kalifornijskem zalivu. Nikomur ni povedal, da je skoraj utonil, ker se mu je volnena smučarska kapa zalepila na nos in usta, zaradi česar ni mogel dihati. Kot stari morski maček je drugim razložil: »Ta zaliv je kot reka, a brez toka in mnogo gostejši kot Miramarsko jezero.«
+
+SupGaleano je poskušal ugotoviti, kako se reče 'vrv' v nemščini, italijanščini, francoščini, angleščini, grščini, baskovščini, turščini, švedščini, katalonščini, finščini in tako naprej, ko se mu je približala majorka Irma in pripomnila: »Reci jim, da niso same.« »Ali sami!« je dodal poročnik polkovnik Rolando. »Ali to isto, toda upoštevaje vse spole«, je poizkusila Marijose, ki je prišla prosit glasbenike, da bi priredili Labodje jezero v cumbia verzijo. »V bolj veselo verzijo, takšno, na katero lahko bolje plešeš, tako, da srca niso žalostna.« Glasbeniki so vprašali, kaj so to labodi. »Podobni so racam, a lepši, kot da bi raztegnili svoje vratove in nato ostali takšni. So kot žirafe, a hodijo kot race.« »Se jih da pojesti?« so vprašali glasbeniki, ki so vedeli, da je čas za pozol in so prišli zgolj zato, da prinesejo marimbo.
+
+»Oh, lepo vas prosim, ne, labodi so za ples!« Glasbeniki so mrmrali med seboj, da bi morda zraven šla melodija Pollito con papas (Piščanec s pomfritom)[10]. »Bomo naštudirali,« so dejali in odšli na svoj vrč pozola.
+
+Medtem sta Defensa Zapatista in Esperanza prepričali Calamidad, da je SupGaleanova koča verjetno prazna, saj je ta zaposlen, in da ima zelo verjetno v svoji tobačnici skrit zavitek mantecad[11]. Calamidad je imela pomisleke, zato sta ji morali obljubiti, da se bodo, ko bodo prišle tja, šle kokice. In so šle. Sup jih je videl, kako so odvandrale v tisto smer, a ga ni skrbelo, saj je bilo skrivališče mantecad, zakopanih pod vreče plesnivega tobaka, nemogoče najti. Pogledal je proti Monarcu in pokazal na enega od diagramov.
+
+»Si prepričan, da se ne bo potopilo? Teža bo velika.« Monarca je pomolčal, premislil in odvrnil: »Hmm, lahko bi se.« Nato je resno dodal: »Za vsak primer bi morali vzeti s seboj balone, ti namreč plavajo na vodi.«
+
+Sup je zavzdihnil in rekel: »Bolj kot čoln potrebujemo drobec razuma.«
+»In več vrvi!« je dodal SubMoy, ki je prišel ravno v trenutku, ko je s tovorom obtežen splav potonil.
+Člani skupine odborov so z brežine opazovali plavajoče ostanke brodoloma in ko je mimo priplavala na glavo obrnjena marimba, je nekdo rekel: »Še dobro, da nismo naložili tudi zvočnikov, to bi nas šele koštalo!«
+
+Vsi so zaploskali, ko se je na gladini prikazala lutka. Nekdo je očitno dobro predvidel razplet dogodkov, saj ji je pod roki zavezal dva balona.
+
+Častna beseda.
+Mijav-hov. <br><br>
+
+---
+
+[1] V francoskem jeziku izraz za ljudi, ki naj po mnenju oblasti ne bi imeli veljavnih dokumentov za bivanje v neki državi.
+
+[2] Baskovske dežele.
+
+[3] Ozemlje staroselskega ljudstva Mapuče.
+
+[4] *Elote* je svež koruzni storž, *cacaté* je sadež, tipičen v Chiapasu, *yerba mora* je rastlina, pasje zelišče. *Pozol* je pijača, narejena iz mlete koruze, ki je  zmešana z vodo ali tudi vrsta testa iz enakih sestavin.
+
+[5] Ksilofonu podobno tolkalo.
+
+[6] Popularna pesem, ki jo poje Pedro Infante v filmu iz leta 1948 z istim naslovom. EZLN je pogosto uporabljala to pesem, tudi leta 1999 ob protestni zasedbi skupnosti Amador Hernandez, ko so jo peli vojakom okupacijske mehiške vojske. Več na www.jornada.com.mx/1999/08/19/payan.html.
+
+[7] Nekdanji španski kralj Juan Carlos I je leta 2020 pobegnil iz države, da bi se izognil sojenju zaradi korupcije. V času hude gospodarske krize leta 2012 so v javnost prišle fotografije njegovega lova na slone v Bocvani.
+
+[8] *Frente de Pueblos en Defensa del Agua y de la Tierra de Morelos, Puebla y Tlaxcala*.
+
+[9] Pečene tortilje.
+
+[10] Cumbijska pesem glasbene skupine Los Vaskez, po kateri je poimenovan tudi njihov album iz leta 1986.
+
+[11] Pecivo iz moke, jajc, masla in sladkorja.<br><br>
+
+------
+
+[Besedilo je vključeno v tiskano knjižno izdaje *Potovanje za življenje: Šest zapisov o pripravah na zapatistično invazijo na Evropo* (Acerbic distribution, 2021). Na spletu je prosto dostopno tudi na spletni strani Enlace Zapatista: https://enlacezapatista.ezln.org.mx/2021/08/15/23205/]

content/potovanje.md

@@ -9,12 +9,65 @@ Zadnje novice v zvezi z napredovanjem zapatistične delegacije čez valove Atlan
 
 ---
 
+# Samo 500 let kasneje
+
+13\. avgust  2021
+
+![Madrid](%assets_url%/petsto-let.png)
+
+V Madridu se je Enota 421, predhodnica velike zapatistične delegacije, ki bo izpeljala invazijo na Evropo, udeležila javne počastitve 500-te obletnice začetka kolonialnega pustošenja španske države na teritoriju, odkjer živijo danšnji zapatisti in zapatiske. Ob tej priliki so ljudem Španije namenili naslednje besede:
+
+Sestre, bratje, bratje_sestre:
+Tovariši, tovarišice, tovariši_ce:
+
+Preko naših glasov govorijo zapatistične skupnosti.
+Najprej se želimo zahvaliti.
+Zahvaliti, da ste nas povabili.
+Zahvaliti, da ste nas sprejeli.
+Zahvaliti, da ste nas nastanili.
+Zahvaliti, da ste nas nahranili.
+Zahvaliti, da ste skrbeli za nas.
+Predvsem pa se zahvaliti, da ste se, navkljub vašim razlikam in nasprotjem, dogovorili za to, kar danes počnemo. Morda se vam zdi malo, a za nas, zapatistična ljudstva, je zelo veliko.
+
+-*-
+
+Smo zapatisti majevskih korenin.
+
+Smo iz geografije imenovane Mehika in prečkali smo ocean, da bi vam povedali te besede, da bi bili z vami, da bi vas poslušali, da bi se od vas učili.
+
+Smo iz Mehike in v vas, ter z vami smo našli ljubezen, skrb, spoštovanje.
+
+Mehiška država in njene vlade nas ne priznavajo kot državljane te geografije. Mi smo čudni, tuji, nezaželeni, neprimerni na istih tleh, ki so jih obdelovali naši predniki.
+
+Za mehiško državo smo "zunajčasni". Tako piše v rojstnem listu, ki smo ga po številnih stroških in potovanjih iz naših vasi v pisarne slabe vlade uspeli pridobiti. In to smo storili, da bi lahko prišli do vas.
+
+Ampak nismo prišli tako daleč, da bi se pritoževali. Prav tako ne za to, da bi ovadili slabo vlado, ki jo trpimo.
+
+To vam pravimo samo zato, ker je prav ta slaba vlada tista, ki je zahtevala od španske države, da prosi za odpuščanje za to, kar se je zgodilo pred 500 leti.
+
+Zavedati se morate, da mehiška slaba vlada poleg tega, da je brez sramu, ne pozna zgodovine. In jo ukrivlja in prilagaja v svojo korist.
+
+Zato pustimo ob strani slabe vlade, ki jih vsak od nas trpi v svojih geografijah. 
+
+So samo delovodje, poslušni zaposleni večjega kriminalca.
+
+*(se nadaljuje)*
+
+<iframe width="560" height="315" sandbox="allow-same-origin allow-scripts allow-popups" src="https://player.vimeo.com/video/587003044?warningTitle=0" frameborder="0" allowfullscreen></iframe>
+
+
+*Več v angleškem prevodu* https://enlacezapatista.ezln.org.mx/2021/08/17/only-500-years-later/
+
+Spremljaj [Potovanje za življenje](https://zapatista.kompot.si/potovanje).
+
+
+
 # Pristanek
 
 *SupGaleano*
 
 
-23. junij 2021
+23\. junij 2021
 
 
 <iframe width="560" height="315" sandbox="allow-same-origin allow-scripts allow-popups" src="https://player.vimeo.com/video/566821117?warningTitle=0" frameborder="0" allowfullscreen></iframe>

content/spomini-na-prihodnost.md

@@ -0,0 +1,155 @@
+---
+Title: Četrti del: Spomini na prihodnost
+Description: V tretjem od šestih osnovnih zapisov Potovanja za življenje zgodba starega Antonia in kanuji.
+---
+
+## Četrti del: Spomini na prihodnost
+
+![Slika](%assets_url%/ceiba.jpg) <br><br>
+
+
+Minilo je 35 oktobrov.
+
+Stari Antonio je opazoval, kako se ogenj upira dežju. Pod premočenim slamnikom si je z žerjavico prižgal ročno zvito cigareto. Ogenj vztraja, občasno skrivajoč se pod debli. S sapo mu pomaga veter, ki s svojim dihom oživlja žerjavico, rdečo od jeze.
+
+Tabor se imenuje Watapil[1] in se nahaja v Sierri Cruz de Plata, ki se dviguje nad mokrim objemom rek Jataté in Perlas. Piše se leto 1985 in oktober sprejme skupino z nevihto, ki napoveduje prihodnost. Visok mandljevec, po katerem bodo uporniki kasneje poimenovali goro, sočutno opazuje majhno, nepomembno skupino moških in žensk. Njihovi obrazi so suhi, telesa shirana, pogled iskriv (morda zaradi vročine, trme, strahu, delirija, lakote, pomanjkanja spanja). Oblečeni so v raztrgane rjave in črne cunje, obuti pa v škornje, izmaličene zaradi okoli njih zavozlanih lijan v ne ravno uspešnem poskusu, da bi podplati ostali na svojem mestu.
+
+Počasi in nežno, zaradi ječanja nevihte komaj razumljivo, stari Antonio govori, kot da bi govoril samemu sebi: »Vladar se bo vrnil, da bi nad barvo zemlje uveljavil svojo kruto besedo, svoj ego, ki ubija sleherni razum, in svojo podkupnino, preoblečeno v miloščino.
+
+Prišel bo dan, ko si bo smrt nadela najokrutnejšo obleko. Njene korake bodo spremljali cvileči zobniki stroja, ki zastruplja vsako pot, po kateri se napoti, ter svoje sejanje uničenja opremlja z lažjo, da prinaša izobilje. Kdorkoli nasprotuje hrupu, ki terorizira rastline in živali, bo umorjen, najprej v življenju, nato v spominu: prvič s svincem, drugič z lažmi. Noč bo zelo dolga. Bolečina bo trajala. Smrt bo še bolj smrtonosna.
+
+Aluxo'ob[2] bodo opozorili mater: 'Smrt prihaja, mati, prihaja in ubija.'
+
+Mati Zemlja, prva mati vseh, se bo zbudila – stresoč papagaje, are in tukane iz njihovih sanj –, zahtevala bo kri svojih čuvajk in čuvajev ter spregovorila svojemu naraščaju: 'Nekaj naj vas gre in prelisiči napadalca. Druge prikličite  krvno sestro. Naj vas ne bo strah vode, niti vročina ali mraz naj vam ne vzameta poguma. Naredite poti, kjer jih ni, prebrodite reke in morja. Prečkajte gore, letite skozi meglo in dež. Naj bo noč, dan ali zgodnje jutro, pojdite in opozorite vse, kar živi. Imam veliko imen in barv, toda moje srce je samo eno in moja smrt bo smrt vsega. Naj vas ne bo sram polti, ki sem vam jo dala, niti jezika, ki sem vam ga položila v usta, ali postave, saj sem blizu vas. Osvetlila bom vaš pogled, zaščitila bom vaša ušesa ter dajala moč vašim rokam in nogam. Naj vas ne bo strah različnih barv in navad, niti različnih poti. Srce, ki sem vam ga zapustila, je zgolj eno, tako kot razumevanje in pogled.'
+
+Aluxo'ob bodo vse do končne zmage oblegali stroje smrtonosnih prevar. Na koncu jih bodo razstavili, zlomili njihovo aroganco in uničili njihov pohlep. Nato bodo mogotci pripeljali lakaje iz drugih dežel, da bi popravili pokvarjen stroj smrti. Slednji bodo pregledali njegovo drobovje in ugotovili vzrok okvare: 'Poln je krvi,' bodo rekli. Svojim gospodarjem bodo skušali razložiti ta grozljivi čudež, rekoč: 'Ne vemo, zakaj, vemo le, da ta kri izvira iz staroselske krvi.'
+
+Nato se bo zlo v razkošnih palačah, v katerih se Mogotec predaja opijanju in zlorabam, sesulo samo vase. Brezumje bo stopilo na njegove posesti in namesto vode bo iz njegovih izvirov tekla kri. Njegovi vrtovi bodo oveneli, srca tistih, ki delajo zanj in mu služijo, bodo okamenela. Mogotec bo na pomoč pripeljal nove vazale. Ti bodo prišli iz drugih dežel in tako se bo rodilo sovraštvo med enakimi, ki ga bo napajal denar. Borili se bodo med sabo in prodajali smrt ter uničenje med tistimi, ki si delijo zgodovino in bolečino.
+
+Tisti, ki so prej obdelovali zemljo in na njej živeli, bodo na zemlji in pod nebom svojih prednikov postali Mogotčevi služabniki in sužnji, v njihovih domovih se bo naselila nesreča. Izgubili bodo svoje sinove in hčere, ki se bodo utopile v gnilobi korupcije in kriminala. Vrnila se bo »pravica do prve noči«, s katero denar ubija nedolžnost in ljubezen. Dojenčke bodo trgali od materinih prsi, da bi velika Gospoda z njihovim mladim mesom zadovoljevala svojo zlobo in krutost. Otroci bodo zaradi denarja dvignili roko nad lastnimi starši in domove bo zagrnila črnina žalovanja. Hčerke se bodo izgubile v temi in smrti, Gospoda jim bo s svojim denarjem vzela življenje in bit. Tiste, ki so v zameno za nekaj pičlih kovancev prodali svoje dostojanstvo in dostojanstvo svojih bližnjih, bodo napadle neznane bolezni. Prav tako tiste, ki so izdali svojo vrsto, svojo kri in zgodovino, ter tiste, ki so ustvarjali in širili laži.
+
+Mati Ceiba[3], ohranjevalka svetov, bo kričala tako glasno, da bo še tako daljna gluhost zaslišala njen ranjeni krik. Sedem daljnih glasov se ji bo približalo, sedem daljnih rok jo bo objelo, sedem različnih pesti se bo združilo. Nato bo mati Ceiba privzdignila svoje krilo in tisoč nog bo poteptalo in uničilo železne poti. Stroji na kolesih bodo iztirili iz svojih železnih poti, voda bo prestopila bregove rek ter jezer in tudi morje bo razbesnelo rjovelo. Nato se bodo v vseh svetovih odprla drobovja zemlje in neba.
+
+Mati Zemlja, prva mati, bo nato vstala in z ognjem ponovno zavzela svojo hišo in svoje mesto. Na prej arogantnih pročeljih oblasti bodo rasla drevesa, rastline in živali, v njihovih srcih pa bo ponovno zaživel Votán Zapata, varuh ljudi in njihovo srce. Jaguar bo spet hodil po poteh svojih prednikov in kraljeval tam, kjer so želeli vladati denar in njegovi lakaji.
+
+Preden bo Mogotec umrl, bo še ugledal, kako naglo in v tišini se sesuva njegova nevedna aroganca. V zadnjih izdihljajih bo razumel, da Vladarja ni več, da je v svetu, ki se je uprl smrti, ki jo je njegova vladavina zapovedovala, morda le še slab spomin.
+
+Pravijo, da to zgodbo pripovedujejo tisti, ki so že od nekdaj mrtvi, tisti, ki bodo umrli ponovno. Zato, da bi živeli.
+
+Pravijo tudi, da naj te besede zaokrožijo po dolinah in gorah, naj jih poznajo po kanjonih in širnih planjavah. Tapacamino[4] naj jih ponavlja v svarilo, medtem ko spremlja korake bratskih src. Naj jih dež in sonce posejeta v poglede vseh, ki živijo na tej zemlji. In naj jih veter odnese daleč ter jih ugnezdi v misli tovarišev in tovarišic.
+
+Kajti grozljivi in veličastni časi bodo prišli pod to nebo in na to zemljo.
+
+In jaguar bo ponovno hodil po poteh svojih prednikov in kraljeval tam, kjer so želeli vladati denar in njegovi lakaji.«
+
+Stari Antonio obnemi, z njim pa tudi dež. Nihče ne spi. Vsi sanjajo.
+
+Iz gora Jugovzhodne Mehike
+SupGaleano	
+Mehika, oktober 2020 <br><br>
+
+---
+
+### Iz beležnice Mačke-Psa
+### Drugi del: Kanuji
+
+»Naj vas spomnim, da meje med državami služijo zgolj opredelitvi kaznivega dejanja 'tihotapljenja' in upravičevanju vojn. Jasno je, da najmanj dve stvari presegata meje: prva je v modernost zakrinkan zločin sejanja revščine na globalni ravni; druga je upanje, da bi nas bilo sram zgolj, ko zgrešimo kakšen korak pri plesu, ne pa vsakič, ko se pogledamo v ogledalo. Če želimo, da se prva konča in druga razcveti, je nujno zgolj to, da se borimo in se izboljšujemo. Drugo pride samo po sebi in nato napolni knjižnice in muzeje. Nobene potrebe ni, da bi osvojili svet, dovolj bo, da ga ustvarimo na novo. Dobro. Na zdravje in imejte v mislih, da je za ljubezen postelja zgolj pretveza, pri plesu je melodija zgolj okras in za boj je nacionalnost zgolj postranskega pomena.«
+Don Durito iz Lakandonskega pragozda, 1995
+
+SubMoy je govoril Maxu, da bi morda lahko izdelali splav iz lesa balzovca (»plutovine«, kot jo imenujemo v teh krajih), toda pomorski inženir je zagovarjal stališče, da je ta les prelahek, zato bi tokovi plovilo preveč zanašali. »Ampak rekel si, da v oceanu ni tokov,« ga je opomnil SubMoy. »No, kaj pa, če so?« se je branil Maxo. SubMoy je rekel drugim članom odborov, naj se lotijo naslednjega eksperimenta: kanujev.
+
+Lotili so se dela na več kanujih. Pod njihovimi mačetami in sekirami so hlodi, prvotno namenjeni za kurjavo, pridobivali obliko in namembnost pomorskih plovil. SubMoy je za trenutek odšel, tako da so vprašali SupGaleana, če ladje potrebujejo imena. »Seveda,« je Sup raztreseno odgovoril, medtem ko je opazoval, kako je Monarca pregledoval stari dizelski motor.
+
+Na boke čolnov so pričeli zarisovati in barvati imena, razumna in premišljena. Na enem je pisalo: »Plavalec in preskakovalec luž Chompiras[5]«, na drugem: »Internacionalist: eno je nekaj, drugo pa je, da z mano, prijatelj, ni zajebancije«, spet na tretjem: »Sem na poti, ljubezen moja, takoj pridem«, in na tistem tam: »No, zakaj pa so nas povabili, zdaj je vse na njih«. Tisti iz školjke[6] Jacinto Canek so svoj čoln krstili z imenom »Jean Robert[7]«, da bi jih na ta način spremljal na poti.
+
+Na naslednjem kanuju, nekoliko dlje stran, je pisalo, »Zakaj bi jokali, ko pa je slane vode v izobilju?« Temu je sledilo: »Ta čoln je zgradila pomorska komisija 'Kritizirajo nas, ker dajemo našim MAREZ[8] in školjkam predolga imena, ampak nas to sploh ne gane' pri svetu dobre vlade z imenom 'Nas tudi ne' uporne avtonomne zapatistične občine. Pokvarljiv tovor. Rok trajanja: odvisno. Naši čolni ne potonejo, temveč jim poteče rok trajanja. To je nekaj popolnoma drugega. Najem izdelovalcev kanujev in glasbenikov je možen v centrih avtonomnega upora in zapatistične vstaje[9] (zvočni sistem in marimba nista vključena v ponudbo, ker, kaj pa, če se potopita in se pokvarita? Ampak peli bomo z užitkom – bolj ali manj. No, odvisno.) Ta kanu kotira zgolj na borzi odpora. Se nadaljuje na boku naslednjega kanuja …« (Jasno, treba se je bilo sprehoditi vse naokoli kanuja in celo pokukati na notranjo steno, da si lahko videl celotno 'ime'. Da, prav imate, v času, ki bi ga sovražna podmornica potrebovala, da centrali posreduje ime, bi plovilo, ki bi ga nemara želela potopiti, že doseglo evropsko obalo.)
+
+Medtem ko so iz hlodov rezbarili kanuje, se je vest o dogajanju že razširila. Ljubljeni Amado je rekel Pablitu, ta je povedal Pedritu, ki je obvestil Defenso Zapatista, ki se je pogovarjala z Esperanzo, ki je zašepetala Calamidad: »Ne povej nikomur,« ta je povedala svoji mami, ki je vest prenesla skupini »žensk, ki smo, kar smo.«
+
+Ko je SupGalenao slišal, da prihajajo ženske, je skomignil z rameni in med pljuvanjem koščkov iz ustnika svoje pipe Monarcu podal francoski ključ.
+
+Malo kasneje je prišel Jacobo in vprašal: »Hej, Sup, ali se bo SubMoy hitro vrnil?«
+»Nimam pojma,« je odgovoril SupGaleano in neutolažljivo strmel v svojo pokvarjeno pipo.
+Jacobo je nadaljeval: »Ali veš, koliko ljudi se odpravlja na pot?«
+
+»Še ne,« je odgovoril Sup, »Evropa od spodaj še ni sporočila, koliko ljudi lahko gosti. Zakaj?«
+»No … pridi raje sam pogledat,« je odvrnil Jacobo.
+
+Ko je SupGaleano uzrl zapatistično 'floto', je polomil še eno pipo. Na rečnem bregu je stalo šest kanujev z divjimi in ekstravagantnimi imeni, ki so bili napolnjeni z lončnicami in drugimi rastlinami.
+
+»Kaj je to?« je iz gole formalnosti vprašal Sup.
+
+V usodo vdani Rubén je odgovoril: »To je prtljaga žensk.«
+
+»Njihova prtljaga?« je vprašal Sup.
+
+»Da, prišle so, rekle zgolj, da 'jih bomo potrebovali', in vse to rastlinstvo kar naložile. Kasneje se je pojavilo dekletce, njenega imena ne poznam, toda spraševala je, če bo pot dolga, torej če bo potrebnega veliko časa, da prispemo, kamor smo namenjeni. Vprašal sem jo, zakaj jo to zanima, ali morda potuje tudi njena mama ali kaj. Odgovorila je, da ne, temveč da nam želi za na pot dati majhno drevo in če bo ta trajala dolgo, bi drevo lahko zraslo in bomo lahko v njegovi senci počivali ter srkali pozol, če bo sonce res močno.«
+
+»Ampak, saj so vse iste,« je odgovoril Sup (mislil je seveda na rastline).
+
+»Ne, niso,« je odvrnila članica odbora Alejandra. »To je pelin, uporablja se za bolečine v trebuhu. To je timijan, to je zelena meta, tukaj imamo kamilico, origano, peteršilj, koriander, lovor, dišečo metliko, alojo vero. Ta je za drisko, ta za opekline, ta za nespečnost, ta za zobobol, naslednja za krče, ta je znana kot 'zdravilo za vse', tista je za slabost, tukaj imamo tudi mehiški poprovec, pasje zelišče, divjo čebulo, rutico, krvomočnico, vrtni nagelj, tulipane, vrtnice, tolščak in tako naprej.«
+Jacobo je začutil, da je dolžan pojasnilo: »Takoj ko smo zaključili z enim kanujem in se lotili drugega, že so ga napolnile z rastlinami. V sekundi, ko smo zaključili z drugim, se je zgodba ponovila. Za zdaj smo jih izdelali šest, zato pa tudi sprašujem, ali naj nadaljujemo, saj jih bodo ravno tako napolnile.«
+
+Sup se je skušal sporazumeti s tovarišico, eno izmed koordinatork žensk, ki je nosila dve lončnici in na hrbtu dojenčka, rekoč: »Toda če boste vse to naložile, kje bodo sedeli tovariši?«
+
+»Hm, tovariši? Ali bodo šli tudi moški?« je odgovorila.
+
+»Kakorkoli, tudi za ženske ne bo dovolj prostora,« je poudaril Sup, ki je bil na robu živčnega zloma.
+
+»Oh,« je odvrnila, »saj me ne gremo s čolnom. Me gremo z letalom, da nam ne bo slabo. No, morda nam bo nekoliko tudi tako, ampak bistveno manj.«
+
+»Kdo vam je rekel, da greste z letalom?« je vprašal Sup.
+
+»Me smo rekle,« je odgovorila.
+
+»Toda od kod le si pobrala vse to, o čemer mi govoriš?«
+
+»No, Esperanza je prišla na sestanek žensk, ki smo, kar smo, in nas obvestila, da bomo vse umrle grozljive smrti, če bomo potovale s prekletimi moškimi. Na skupščini smo se pogovarjale o tem in se odločile, da nas ni strah in da smo precej odločne glede tega, da lahko moški sicer umrejo grozljive smrti, toda brez nas.«
+
+»Izračunale smo, da lahko najamemo letalo, ki ga je Calderón kupil Peñi Nietu, za katerega slabe vlade na oblasti ne vedo, kaj bi z njim. Pravijo, da najem stane 500 pesov na osebo. Prijavljenih je že 111 tovarišic, mislim pa, da še nismo štele nogometne ekipe žensk iz oboroženih enot. Ampak denimo, da nas je samo 111, to bi bilo vsega skupaj 55,500 pesov, s tem da ženske in otroci plačajo zgolj polovično ceno, kar pomeni 27,750. Od tega je treba odšteti še davke in plačila govork, kar skupno ceno še zniža na približno 10,000 pesov. Pa še to samo v primeru, da vmes ne pride do padca vrednosti dolarja, sicer bo cena še nižja. Vsekakor pa se ne želimo prepirati glede denarja, zato bomo dodale še vola od mojega prijatelja, ki spominja bolje da ne rečem na koga, a kaj moremo, vsi samčki so takšni.«
+
+Sedaj je SupGaleano umolknil in se skušal spomniti, kam za vraga je založil svojo pipo za izredne razmere. Ko pa je videl, kako so ženske začele nositi kokoši, piščance, svinje, race in purane, je rotil Monarca: »Hitro, pokliči SubMoya in mu povej, naj nemudoma pride, nujno je.«
+Procesija žensk, rastlin in živali se je razvlekla čez pašnik. Spremljala jih je tolpa Defense Zapatista. S svojim konjem jih je vodil Pablito, ki je zdaj deloval po načelu »če jih ne moreš premagati, se jim pridruži«, sledil mu je ljubljeni Amado s svojim kolesom s prazno gumo, mačka-pes pa je zraven priganjal nekaj živine. Defensa in Esparanza sta premerjali kanuje, da bi ugotovili ali je v njih še kaj prostora za nogometne gole. Rjavcu je iz gobca visela mreža s plastenkami. Sledila je Calamidad s preplašenim in cvilečim prašičkom v rokah, ki se je bal, da ga bo vrgla v reko samo zato, da bi ga potem lahko rešila – in to z dobrimi razlogi.
+
+Na koncu procesije je bil nekdo, ki je nenavadno spominjal na hrošča. Čez desno oko je imel prevezo, na eni nogi kos zavite žice, ki je spominjala na piratski kavelj, na drugi pa nekaj, kar naj bi služilo kot lesena proteza, čeprav je bila to v resnici zgolj malo večja trska, ki je nastala med izgradnjo kanujev. To čudno bitje z obrazno masko iz majhnega kosa pločevine je z govorniško spretnostjo recitiralo:
+
+»Zadenjski veter, vsa jadra razpeta,
+na vsaki strani deset topov,
+ne seka morja, temveč leta.
+Hitro jadra brigantina,
+piratska barka z imenom »Strašna«,
+osupljiva drznost nje odlika,
+ni morja ne obale, ki zanjo ne ve,
+njih meje prestopa po dolgem, počez.«[10]
+
+Vstajniški subkomandant Moisés, vodja ekspedicije v nastajanju, se je vrnil in zagledal nasmejanega SupGaleana. Slednji je namreč ravnokar v hlačnem žepu našel drugo pipo.
+
+Častna beseda.
+Hov-mijav. <br><br>
+
+---
+
+[1] Eden od prvih taborov v Lakandonskem pragozdu, ki ga je okoli leta 1985 vzpostavila majhna skupina upornikov, iz katere je kasneje nastala EZLN. Glej https://www.alterinter.org/?The-Fire-and-the-Word.
+
+[2] Alux (Aluxo’ob v množini) je majhno, škratu podobno mitološko bitje iz majevske folklore, ki živi predvsem v tropskem pragozdu in v drugih predelih z neokrnjeno naravo.
+
+[3] V majevski mitologiji simbol vesolja in za Maje najbolj sveto drevo.
+
+[4] Nočna ptica, ki živi na ozemlju Mehike. Zanjo je značilno posebno glas-no oglašanje, ki ga je moč slišati tudi do kilometer daleč.
+
+[5] Model tritonskega tovornjaka, ki v zapatističnih krajih uživa velik ugled, nedvomno zato, ker se je izkazal v številnih solidarnostnih projektih.
+
+[6] Školjka, caracol v španščini in pu’y v enem od staroselskih jezikov se nanaša na eno od struktur zapatistične avtonomije. V tej knjižici ohranjamo v slovenščini že uveljavljen izraz ‘školjka’, prevajalci in prevajalke teh zapisov pa dodajajo premislek, da bi lahko alternativna možnost bila tudi ‘polž’. ‘Školjka’ izhaja iz apnenčaste hišice vrste mehkužca, ki ima obliko spirale in zaradi nje za zapatiste in zapatistke posebno simboliko. Ker pa nimajo vsi polži hišic, vse školjke pa ne oblike spirale, nobena od obeh možnosti ni povsem ustrezna.
+
+[7] Jean Robert je bil filozof in arhitekt iz Cuernavace v Morelosu ter dolgotrajen podpornik zapatističnega gibanja. Umrl je 1. oktobra 2020.
+
+[8] MAREZ je kratica za uporne zapatistične avtonomne občine (Municipios Autónomos Rebeldes Zapatistas).
+
+[9] V španščini Centros de Resistència Autònoma y Rebeldìa Zapatista (CRAREZ). Skupno ime za školjke in uporne zapatistične avtonomne občine.
+
+[10] Odlomek iz Piratove pesmi (Canción del pirata) španskega pesnika iz obdobja romantike Joséja de Esproncede (1808-1842).<br><br>
+
+---
+
+
+[Besedilo je vključeno v tiskano knjižno izdaje *Potovanje za življenje: Šest zapisov o pripravah* (Acerbic distribution, 2021). Na spletu je prosto dostopno tudi na spletni strani Enlace Zapatista: http://enlacezapatista.ezln.org.mx/2020/10/19/cuarta-parte-memoria-de-lo-que-vendra/]